Vas je kot zemlja, težka, uporna, trmasta, moli grunt in denar bolj kot boga. Tako so skoraj nepremakljivi tudi nazivi domačij, ne glede na to, kdo v njih prebiva. Sosed mojega vikenda, preurejene vinske kleti z majavo nadstavbo, se je pisal Hočevar in je gospodoval na kmetiji preko dvajset let. A še vedno, če si hotel dobiti smernice, kje je, je preje ali kasneje nekdo vzkliknil:
»Ja, to je pr’Turk, tam naprej pa levo zgoraj.«
Ko sem Matica Hočevarja, soseda, pri sedmem kozarcu vina pobaral, kako da je Turek, je otožno vzdihnil.
»Turčijo sem videl samo na zemljevidu, moji pa še to ne. Pa nič ne pomaga. Pred desetletji se je nekdo s tem priimkom ali pa veteran turških vojn, kaj pa vem, naselil v to domačijo. In od takrat je usojena na turško oznako. Če prebutam celo vas, ne bo nič delovalo, kvečjemu bomo dobili ime pr’pretepaškem’ Turk’. In to je živ hudič. Hčerko sem komaj omožil zaradi tega, so mislili, da smo muslimani. Njihova mat’ pa ni hotela biti v sorodu s takšnim imenom, hudič, ti rečem; sem moral povečati doto.«
In tako je bilo po celi vesi. Pr’ tem, onem, tistem; vse meni nerazumljivo, kmetom pa nedoumljivo, kako da ne kapiram. Skratka, ko si dobil ime, je bil konec, za tebe in vsakogar za teboj, vas te ni poznala drugačnega.
Titej je bil še živ, štafete so tekale naokoli, modri socialisti so puščali oblake puhlic po radiu in televiziji. Kmetov, ki so tako ali tako poslušali samo popevke ali pobožne oddaje, se vse ni dotaknilo. Razen seveda najbolj bolečega, nacionalizirane zemlje; ki jo je prevzela država.
»Pa še te južnjake so privlekli, hudiči,« so se hudovali domačini, isti, ki se niso prijavili za zaposlitev v socialističnem kmetijskem kombinatu. Tujci so se naselili v bivšem plemiškem dvorcu in se proslavil s tem, da so v hudi zimi pokurili vse intarzije v njem; umetnine pač lepo gorijo. Pa po pretepih z domačimi fanti, ki niso prenesli njihove lakote po ženskah.
»Našli bomo, kdo ropa državno imovino!« je nažgano ponosno izjavil Peter Kačar, novi direktor, ki se je neprevidno odpravil v domačijsko točilnico. Ko je vstopil je nekaj bebljal o borbi proti alkoholizmu in domačini so mu »prijateljsko« podtaknili tolkovec. To pa je hudičeva pijača, ki ima res okus po soku, je pa polna strupenega, metilnega alkohola. Za kmete ni bil problem, ker je z znojem dela strup izginil iz telesa. Za direktorčka, ki že je sedel s težavo, pa je bil čisti strup, ki se ga ni zavedal in povrhu ga je mešal s šnopsom. Bil je mlad in zaverovan vase.
»Vsako leto izgine deset in več vreč hmelja. In to se bo letos nehalo, tatovi!« je skoraj ihtel Kačar, sedeč pri sosednji mizi.
»Komu ti to?« je vzkipel eden od pivcev in se direktorju grozeče bližal. Na srečo so bili prisotni še delavci kombinata, ki so Kačarja zvlekli ven in domov. Tri dni ga ni bilo, zdravnik mu je moral pomagati pri mačku po alkoholu.
Ko se je vrnil je začel besno preganjati tatove »njegovega« hmelja. Bil je nova generacija rdečih, komunizem ga ni zanimal, njegov firma, kakorkoli se je že imenovala, pa, in to goreče.
Hmelj, zeleno zlato so vozili v kombinat in ven iz njega. Delavci so obirali hmelj, ki je na delovnih oblačilih puščal lepljive madeže, brezupne za pranje. Še preden je sonce vzšlo, marš na njive. Jutranja rosa, čez dan pa pekoče sonce in vmes še kakšna nevihta; boleče roke, praske od vitic in madeži od glavic – to ni bila kmečka romantika.
Kačar se je večkrat ustavil na mojem vikendu na robu vasi. Kot prišleka iz mesta, čeprav oddaljeno rodbinsko povezanega, me je vas obravnavala podobno kot njega – tujec, ki ga je potrebno prenašati, pa saj ni škodljiv.
»Vsa evidenca lani ni pomagala, s koši in merniki. Pa je stroga in točna. Sam sem preveril, pa dodal nove kontrole. Pa nič.«
Kačar je skoraj vdano pil moje šibko vino.
»Deset, dvajset in več vreč, bal izgine vsako leto, v zrak. Policija pravi da gre za trgovino na črno. Novi zakoni pustijo kmetom, da tudi sami prodajajo nekaj hmelja, in ko je bera, se vsuje iz Celja cela vrsta postav in pojav, ki na glas ali pa šepetaje kupujejo hmelj po celi Savinjski dolini in naokoli. Tatovi lahko prodajo brez težav trgovcem na črno. Dvajset, trideset bal je bogastvo, na črno, v gotovini, devizah.«
Delo v hmeljišču se je začelo marca. Hmeljevko so morali zasuti, da je lahko nosila težo hmelja in da se ni podrla. Na njivah jih je bilo nebroj.
»Letos smo privili zadeve. Ekipo delavcev smo zamenjali, ta nova je iz Sandžaka, ni šans, da najdejo skupni jezik s Savinjčani, rabijo prevajalca, da se sploh razumejo. Pomaga to, da so bili domačini v vojski, pa znajo srbsko. Vseeno, jasno je, da delavci niso tisti, ki kradejo. To sem ugotovil in dokazal.«
V drugi polovici avgusta se je pričelo obiranje hmelja. Hmelj so obirali v pletene košare in ga sesipali v žaklje. Od zgodnjega jutra do večera, tudi v nedeljah. Zjutraj ni bilo prijetno obiranje zaradi rose, sredi dneva pa je vročina bila v obiralce. Če nisi želel biti popraskan od hmelja, si moral tudi v največji vročini nositi dolge rokave. Zoprno je bilo umivanje, najhuje rok, ki so bile rumene in pocaste od kobul.
»Letos bo vsak gram zapisan, večkrat, in pregledan, stehtan. Letos jih bomo dobili,« je Kačar navduševal samega sebe – jaz sem bil bolj skeptičen.
Hmelj se je seveda meril. V hmeljišče se je pripeljal merilec z vozom na katerem so bili posebni jutasti koši za prevoz hmelja v sušilnico. Enota za merjenje je bil škaf.
Kombinat je imel lastno sušilnico hmelja. Posušeni hmelj so hranili na deskah, potem polnili bale z njim – bil je nared za prodajo. In ena bala je bila vredna ohoho denarja.
V vsaki sušilnici sta bila ura in metla. Sušilnica je morala biti čista. Proces sušenja je trajal približno en dan. Kobule so nasuli na posebne lese v dveh ali treh etažah, ki so jih spuščali od zgoraj navzdol. Treba je bilo paziti, da je hmelj pravilno posušen. Premalo posušen hmelj se je pokvaril, preveč posušen hmelj pa grenil. Če je nadzorni delavec kombinata vmes zaspal, je lahko uničil ves pridelek.
»Jasno je, da hmelj kradejo nekje na poti med eno in drugo točko procesa. Enkrat obrani hmelj in drugič posušeni hmelj, vse s tovornjakov.« Direktor se nekam navadil na mene in mi je hodil vsak večer na kozarček s šunko in kruhom, ter mi redno slikal svoje prizadevanje.
Po končanem sušenju se je hmelj hranil na marofu, da se je ohladil. Kombinat je imel nekaj podobnega, Bale, vreče so bile narejene iz sintetičnih materialov; vreče so »dihale«, imele so odprtinice za sušenje.. Ko je bil čas za odkup, so hmelj zboksali v vreče in jih odpeljati na končni cilj v Žalec.
»Policija je dodatno preverila delavce, ki vozijo tovornjake s hmeljem. Noben med njimi ni v stiku s trgovci na črno, noben ne ponuja ukradenih bal naskrivaj po gostilnah. To je mrtev rokav, šoferji so nedolžni, krivci so drugje.«
Kačar je vrtal in vrtal, začel sem ga ceniti za to.
Kmetje imajo običaj hmeljarskega starešine in princese,. Starešina predstavlja rastlino, hmeljarska princesa pa lepoto na hmeljevi rastlini, hmeljevo kobulico – se je nekoč zapisalo Marjanu, mačkastemu gostujočemu pesniku iz Maribora
»Izbrani zaupni delavci so bili dodani v kabine tovornjakov. Zaradi teatra glede starešine jih ni nihče opazil. Vozili so neprekinjeno od zbirnega hmeljišča iz Skalenč do kombinata v graščini– in spet je manjkalo nekaj vreč. Živ hudič, požira mi živce.« Vodstvo zgoraj je pritiskalo na Kačarja, naj že stori nekaj – ampak kaj?
Naziv hmeljarskega starešine in hmeljarske princese je bil doživljenjski in podeljen enkrat v življenju, huda čast. Tisto leto je postal starešina premožni Hudornik iz Skalenč, iz domačije pr’Zdravc
»Zadnja naša šansa je prevoz suhih vreč v Žalec, vedno so to kradli, tokrat pa imam nekaj novega za njih.« Bilo je tako skrivnostno, da Kačar ni hotel niti nakazati, samo smehljal se je pri sebi. Moralo je biti nekaj izjemno pametnega.
Čez opustošena hmeljišča pihal osoren zrak, javljajoč zimo, konec hmeljske matre, razen za lopove in policaje, če vzamem otroško primerjavo.
In Kačar je res pogruntal. Zapičil se je v to, da so vreče vedno izginile iz tovornega dela vozil, zato dodajanje paznikov v šoferske kabine ni imelo smisla. Nova pa je bila njegova pogruntavščina – skriti delavce med vreče na tovornjaku, saj so od tam tudi izginjale. Par vreč je pomenilo celo premoženje. Čas je bil za ta, poslednji Kačarjev poskus da iztrebi tatove hmelja.
In res. Tovornjak je ropotal navzdol, graščina je bila na vrhu vzpetine in vozilo, ki se je spuščalo z nje, je bilo ustrezno počasno. Pri previdnem potovanju navzdol so se privozili do sosedne koruzne njive in mimo nje.
Nepričakovano sta med vreče priletela dva tujka. Klinasta kavlja na koncu presenečenja sta se zapičila v rahle vreče in jih začela vleči ven iz tovornjaka. Delavci na tovornem delu avta so pobutali šoferju, ki je ustavil, in vsi so poskakali dol; ter planili po poti, ki sta jo kazala kavlja, pritrjena na čvrste vrvi. Sled je vodila naravnost v koruzišče.
Tam so, na obojestransko presenečenje, so odkrili hmeljskega starešino, Hudornikovega Tino in njegovega sina Matica, ki sta, sredi treh že uplenjenih vreč, vlekla k sebi še ti dve novi.
Najbogatejši kmet in njegov sin sta se znašla na sodišču; ker je bilo dokazov malo, advokatov pa veliko, sta presedela v ječi samo nekaj mesecev, kar se vasi tiče tako rekoč nič.
Pa sta se vrnila, upajoč, da bo vse po starem. No, oče je izgubil naslov hmeljarskega starešine, ampak to se preživi.
Kar se pa ne preživi, in ostane rodove dolgo, je ime domačije. In tu je bila vas, in je še danes, neusmiljena. Domačije pr’Zdravc, kjer so živeli Hudorniki, po vaškem izročilu ni bilo več.
Sedaj so jo vsi klicali »pr’Kaveljčku«.
Vas je kot zemlja, težka, uporna, trmasta, moli grunt in denar bolj kot boga. Tako so skoraj nepremakljivi tudi nazivi domačij, ne glede na to, kdo v njih prebiva. Sosed mojega vikenda, preurejene vinske kleti z majavo nadstavbo, se je pisal Hočevar in je gospodoval na kmetiji preko dvajset let. A še vedno, če si hotel dobiti smernice, kje je, je preje ali kasneje nekdo vzkliknil:
»Ja, to je pr’Turk, tam naprej pa levo zgoraj.«
Ko sem Matica Hočevarja, soseda, pri sedmem kozarcu vina pobaral, kako da je Turek, je otožno vzdihnil.
»Turčijo sem videl samo na zemljevidu, moji pa še to ne. Pa nič ne pomaga. Pred desetletji se je nekdo s tem priimkom ali pa veteran turških vojn, kaj pa vem, naselil v to domačijo. In od takrat je usojena na turško oznako. Če prebutam celo vas, ne bo nič delovalo, kvečjemu bomo dobili ime pr’pretepaškem’ Turk’. In to je živ hudič. Hčerko sem komaj omožil zaradi tega, so mislili, da smo muslimani. Njihova mat’ pa ni hotela biti v sorodu s takšnim imenom, hudič, ti rečem; sem moral povečati doto.«
In tako je bilo po celi vesi. Pr’ tem, onem, tistem; vse meni nerazumljivo, kmetom pa nedoumljivo, kako da ne kapiram. Skratka, ko si dobil ime, je bil konec, za tebe in vsakogar za teboj, vas te ni poznala drugačnega.
Titej je bil še živ, štafete so tekale naokoli, modri socialisti so puščali oblake puhlic po radiu in televiziji. Kmetov, ki so tako ali tako poslušali samo popevke ali pobožne oddaje, se vse ni dotaknilo. Razen seveda najbolj bolečega, nacionalizirane zemlje; ki jo je prevzela država.
»Pa še te južnjake so privlekli, hudiči,« so se hudovali domačini, isti, ki se niso prijavili za zaposlitev v socialističnem kmetijskem kombinatu. Tujci so se naselili v bivšem plemiškem dvorcu in se proslavil s tem, da so v hudi zimi pokurili vse intarzije v njem; umetnine pač lepo gorijo. Pa po pretepih z domačimi fanti, ki niso prenesli njihove lakote po ženskah.
»Našli bomo, kdo ropa državno imovino!« je nažgano ponosno izjavil Peter Kačar, novi direktor, ki se je neprevidno odpravil v domačijsko točilnico. Ko je vstopil je nekaj bebljal o borbi proti alkoholizmu in domačini so mu »prijateljsko« podtaknili tolkovec. To pa je hudičeva pijača, ki ima res okus po soku, je pa polna strupenega, metilnega alkohola. Za kmete ni bil problem, ker je z znojem dela strup izginil iz telesa. Za direktorčka, ki že je sedel s težavo, pa je bil čisti strup, ki se ga ni zavedal in povrhu ga je mešal s šnopsom. Bil je mlad in zaverovan vase.
»Vsako leto izgine deset in več vreč hmelja. In to se bo letos nehalo, tatovi!« je skoraj ihtel Kačar, sedeč pri sosednji mizi.
»Komu ti to?« je vzkipel eden od pivcev in se direktorju grozeče bližal. Na srečo so bili prisotni še delavci kombinata, ki so Kačarja zvlekli ven in domov. Tri dni ga ni bilo, zdravnik mu je moral pomagati pri mačku po alkoholu.
Ko se je vrnil je začel besno preganjati tatove »njegovega« hmelja. Bil je nova generacija rdečih, komunizem ga ni zanimal, njegov firma, kakorkoli se je že imenovala, pa, in to goreče.
Hmelj, zeleno zlato so vozili v kombinat in ven iz njega. Delavci so obirali hmelj, ki je na delovnih oblačilih puščal lepljive madeže, brezupne za pranje. Še preden je sonce vzšlo, marš na njive. Jutranja rosa, čez dan pa pekoče sonce in vmes še kakšna nevihta; boleče roke, praske od vitic in madeži od glavic – to ni bila kmečka romantika.
Kačar se je večkrat ustavil na mojem vikendu na robu vasi. Kot prišleka iz mesta, čeprav oddaljeno rodbinsko povezanega, me je vas obravnavala podobno kot njega – tujec, ki ga je potrebno prenašati, pa saj ni škodljiv.
»Vsa evidenca lani ni pomagala, s koši in merniki. Pa je stroga in točna. Sam sem preveril, pa dodal nove kontrole. Pa nič.«
Kačar je skoraj vdano pil moje šibko vino.
»Deset, dvajset in več vreč, bal izgine vsako leto, v zrak. Policija pravi da gre za trgovino na črno. Novi zakoni pustijo kmetom, da tudi sami prodajajo nekaj hmelja, in ko je bera, se vsuje iz Celja cela vrsta postav in pojav, ki na glas ali pa šepetaje kupujejo hmelj po celi Savinjski dolini in naokoli. Tatovi lahko prodajo brez težav trgovcem na črno. Dvajset, trideset bal je bogastvo, na črno, v gotovini, devizah.«
Delo v hmeljišču se je začelo marca. Hmeljevko so morali zasuti, da je lahko nosila težo hmelja in da se ni podrla. Na njivah jih je bilo nebroj.
»Letos smo privili zadeve. Ekipo delavcev smo zamenjali, ta nova je iz Sandžaka, ni šans, da najdejo skupni jezik s Savinjčani, rabijo prevajalca, da se sploh razumejo. Pomaga to, da so bili domačini v vojski, pa znajo srbsko. Vseeno, jasno je, da delavci niso tisti, ki kradejo. To sem ugotovil in dokazal.«
V drugi polovici avgusta se je pričelo obiranje hmelja. Hmelj so obirali v pletene košare in ga sesipali v žaklje. Od zgodnjega jutra do večera, tudi v nedeljah. Zjutraj ni bilo prijetno obiranje zaradi rose, sredi dneva pa je vročina bila v obiralce. Če nisi želel biti popraskan od hmelja, si moral tudi v največji vročini nositi dolge rokave. Zoprno je bilo umivanje, najhuje rok, ki so bile rumene in pocaste od kobul.
»Letos bo vsak gram zapisan, večkrat, in pregledan, stehtan. Letos jih bomo dobili,« je Kačar navduševal samega sebe – jaz sem bil bolj skeptičen.
Hmelj se je seveda meril. V hmeljišče se je pripeljal merilec z vozom na katerem so bili posebni jutasti koši za prevoz hmelja v sušilnico. Enota za merjenje je bil škaf.
Kombinat je imel lastno sušilnico hmelja. Posušeni hmelj so hranili na deskah, potem polnili bale z njim – bil je nared za prodajo. In ena bala je bila vredna ohoho denarja.
V vsaki sušilnici sta bila ura in metla. Sušilnica je morala biti čista. Proces sušenja je trajal približno en dan. Kobule so nasuli na posebne lese v dveh ali treh etažah, ki so jih spuščali od zgoraj navzdol. Treba je bilo paziti, da je hmelj pravilno posušen. Premalo posušen hmelj se je pokvaril, preveč posušen hmelj pa grenil. Če je nadzorni delavec kombinata vmes zaspal, je lahko uničil ves pridelek.
»Jasno je, da hmelj kradejo nekje na poti med eno in drugo točko procesa. Enkrat obrani hmelj in drugič posušeni hmelj, vse s tovornjakov.« Direktor se nekam navadil na mene in mi je hodil vsak večer na kozarček s šunko in kruhom, ter mi redno slikal svoje prizadevanje.
Po končanem sušenju se je hmelj hranil na marofu, da se je ohladil. Kombinat je imel nekaj podobnega, Bale, vreče so bile narejene iz sintetičnih materialov; vreče so »dihale«, imele so odprtinice za sušenje.. Ko je bil čas za odkup, so hmelj zboksali v vreče in jih odpeljati na končni cilj v Žalec.
»Policija je dodatno preverila delavce, ki vozijo tovornjake s hmeljem. Noben med njimi ni v stiku s trgovci na črno, noben ne ponuja ukradenih bal naskrivaj po gostilnah. To je mrtev rokav, šoferji so nedolžni, krivci so drugje.«
Kačar je vrtal in vrtal, začel sem ga ceniti za to.
Kmetje imajo običaj hmeljarskega starešine in princese,. Starešina predstavlja rastlino, hmeljarska princesa pa lepoto na hmeljevi rastlini, hmeljevo kobulico – se je nekoč zapisalo Marjanu, mačkastemu gostujočemu pesniku iz Maribora
»Izbrani zaupni delavci so bili dodani v kabine tovornjakov. Zaradi teatra glede starešine jih ni nihče opazil. Vozili so neprekinjeno od zbirnega hmeljišča iz Skalenč do kombinata v graščini– in spet je manjkalo nekaj vreč. Živ hudič, požira mi živce.« Vodstvo zgoraj je pritiskalo na Kačarja, naj že stori nekaj – ampak kaj?
Naziv hmeljarskega starešine in hmeljarske princese je bil doživljenjski in podeljen enkrat v življenju, huda čast. Tisto leto je postal starešina premožni Hudornik iz Skalenč, iz domačije pr’Zdravc
»Zadnja naša šansa je prevoz suhih vreč v Žalec, vedno so to kradli, tokrat pa imam nekaj novega za njih.« Bilo je tako skrivnostno, da Kačar ni hotel niti nakazati, samo smehljal se je pri sebi. Moralo je biti nekaj izjemno pametnega.
Čez opustošena hmeljišča pihal osoren zrak, javljajoč zimo, konec hmeljske matre, razen za lopove in policaje, če vzamem otroško primerjavo.
In Kačar je res pogruntal. Zapičil se je v to, da so vreče vedno izginile iz tovornega dela vozil, zato dodajanje paznikov v šoferske kabine ni imelo smisla. Nova pa je bila njegova pogruntavščina – skriti delavce med vreče na tovornjaku, saj so od tam tudi izginjale. Par vreč je pomenilo celo premoženje. Čas je bil za ta, poslednji Kačarjev poskus da iztrebi tatove hmelja.
In res. Tovornjak je ropotal navzdol, graščina je bila na vrhu vzpetine in vozilo, ki se je spuščalo z nje, je bilo ustrezno počasno. Pri previdnem potovanju navzdol so se privozili do sosedne koruzne njive in mimo nje.
Nepričakovano sta med vreče priletela dva tujka. Klinasta kavlja na koncu presenečenja sta se zapičila v rahle vreče in jih začela vleči ven iz tovornjaka. Delavci na tovornem delu avta so pobutali šoferju, ki je ustavil, in vsi so poskakali dol; ter planili po poti, ki sta jo kazala kavlja, pritrjena na čvrste vrvi. Sled je vodila naravnost v koruzišče.
Tam so, na obojestransko presenečenje, so odkrili hmeljskega starešino, Hudornikovega Tino in njegovega sina Matica, ki sta, sredi treh že uplenjenih vreč, vlekla k sebi še ti dve novi.
Najbogatejši kmet in njegov sin sta se znašla na sodišču; ker je bilo dokazov malo, advokatov pa veliko, sta presedela v ječi samo nekaj mesecev, kar se vasi tiče tako rekoč nič.
Pa sta se vrnila, upajoč, da bo vse po starem. No, oče je izgubil naslov hmeljarskega starešine, ampak to se preživi.
Kar se pa ne preživi, in ostane rodove dolgo, je ime domačije. In tu je bila vas, in je še danes, neusmiljena. Domačije pr’Zdravc, kjer so živeli Hudorniki, po vaškem izročilu ni bilo več.
