»Čas je,« je pomislil, »čas je, za se znebim ropotije, pa šare, pa praznoverij.« Odvoz za smeti bo jutri in že pol dneva je zlagal na kupe stare moške in ženske obleke, kovčke, pokvarjene ure, strgane igrače in kar je še bilo odveč v tej zatohli, stari in veliki hiši.
Odprl je zdelano kovinsko škatlo, last njegove babice. Rožni venci, škapulirji, male romarske knjižice, spominki na romanja, na kraj Brezje, Sveta gora pri Gorici in Ptujska Gora, Svete Višarje, Kurešček, h Gospe Sveti na Zaplaz in v Crngrob ter kraje Marijinih prikazovanj: Lourdes, Medjugorje, Fatima. Prava razstava praznoverja.
Pogledal je, če nima opravka s srebrnikom, pa ni bil te sreče, samo medalja sv. Benedikta je bila. Stara mati mu jo je podarila, ko je bil majhen. Pa kako zvesto jo je nosil, danes ga je bilo sram za to. Čeprav mu je otroštvo minevalo gladko, brez poškodb in večjih težav, vendar ne zaradi nekega kovinskega novca, ostanka srednjeveških vraž.
Babice so se vsi bali. Bila je baje jasnovidna, neke vrste prerokinja in uročljivka. Kako je to šlo skupaj z njenim pobožnjaštvom, ni razumel, ampak je šlo. Pometal je pobožno šaro nazaj v škatlo in na koncu, z malo obotavljanja, še medaljo sv. Benedikta.
»Rešila te bo v trenutku smrtne stiske,« mu je nadušljivo rekla, ko mu je medaljo obešala okoli vratu. Takoj po njeni smrti je romala v škatlo, do danes. In od danes naprej v smeti, da ne vidi te krame nikoli več.
Vstal je, premočen, bilo je blizu štirideset stopinj in bil je samo v kopalkah. Pred hišo se je že nabral lep kup za odvoz. Le še bunker je manjkal. Na srečo je bil skoraj prazen.
Njegov ded, ki sicer ni bil versko blazen, je bil pa »atomsko« blazen, sveto prepričan v neizogibno tretjo svetovno vojno. Na skrivaj je zgradil amaterski bunker pod garažo, in ker je bil kmet, ne pa gradbenik, ga je polomil, kjer je mogel. Bunker je bil brez prezračevanja, elektrika fuč, prostor premajhen, totalno zmešano postavljen in še in še. Pa dozidan material, ki je dušil vsak zvok.
Po dedovi smrti so bunker postopoma oplenili, najprej hrano, nato pa vse ostalo. Razen za nabiranje padavin, ni služil ničemur in ni bil za nič uporaben.
Previdno je vzdignil vhod, postavil dve težki cementni opeki na robove, da prepreči zaprtje vhoda in zlezel po nevarnih stopnicah vanj. No ja, vsaj hladno je bilo. Svetil je kar s telefonom. Kot je pričakoval, kje bil bunker izropan, še zaboje je nekdo odnesel. Pa natančno pometel in pomil, najbrž babica, po dedovi smrti, ta je vedno morala delati. Če ni nič, potem ni nič.
Tedaj je nad seboj zaslišal avto, kdo, pa menda ne žena, prišla naj bi čez teden! Avto je butnil v cementni opeki, ki sta zgrmeli v bunker, vhod se je zaloputnil in samodejno zaklenil. V temi je komaj razločil drobno telefonsko lučko, ki je že utripala, je proti koncu. Brskal je po spominu, električno odpiranje ne gre, ali ni še fizično? Da bilo je, blizu vhoda. S tresočo roko je svetil, dokler ni zagledal ozke vdolbine poleg vratc. Kaj naj vtakne vanjo? Imel ni nič, tukaj ni bilo nič. Vpil je, skakal, norel, tlačil nohte, prste in na koncu brez moči obstal.
Preden mu je telefon dokončno omagal, kot bo njegovo življenje, si je ponovno ogledal vdolbino. En sam kovanec ali nekaj podobnega, okrog tri centimetre, bi zadoščalo, da ga vtakne in zavrti, ter odpre vsaj toliko, da lahko slišno kriči.
En sam malo večji kovanec.
Ali pa medalja sv. Benedikta.
ODPUŠĆANJE
Videl je, da pred spovednico ni bilo več nikogar, v cerkvi pa samo še bradati vernik, ki je vneto molil. Čas je bil. Stopil je v Spovednico, pokleknil in sklenil roke.
»Hvaljen Jezus.«
»Na vekomaj. Amen.«
»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.
»Amen.«
»Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal svoje grehe in dosegel božje usmiljenje.«
»Amen. Zadnjič sem bil pri spovedi pred dvajsetimi leti. Nisem mogel v cerkev, zaradi spominov. Vsa leta sem preklinjal boga, cerkev in duhovnike. Želel sem jim smrt.«
»Zakaj si žalil boga in edino Cerkev ter iskal drugim smrt?«
»Bila je vojna, jaz pa šest let star poba. Vedel sem samo, da moram bežati od pušk ali pa se skriti. Pet jih je bilo, orožje je viselo z njih. Vranovićeva banda. Med njimi in Stojčići je bilo staro sovraštvo, brez usmiljenja, vojna pa čas za obračune.
Stojčići so zbežali v hrib, v kočo. Bili so izdani in izdajalec je pripeljal Stano Vranovića in njegove. Popolnoma so jih presenetili, med sončenjem in pitjem kave pred kočo. Moške so takoj postrelili, potem pa še bodli z noži in tulili, da je to v imenu Boga. Obe ženski so ustrelili v glave in zažgali kočo. Stojčičev ni več, njihova hiša v vasi je prazna, propada.«
»Ti si bil samo otrok, ti zločini so na vesti tistih, ki so jih storili, ne na tvoji.«
»Ja, pa Stano Vranović, strahopetec, je bil ves čas v gozdu in še z nekom kričal, da naj vse pobijejo. Da jih čaka takoj odveza, ker to ni umor, ker so pogani – Stojčići so bili pravoslavci. Potem pa da grejo na pijančevanje in vlačuge, vse bo plačal tujec. Tujec pri njemu je glasno dajal nasvete kako ropati trupla in kočo. To je bil izdajalec, Famako ali nekaj takšnega, skupaj sta spodbujala klanje.
Jaz sem se, dolgo pred tem, tam skril, da me Veselin Stojčić spet ne pretepe, imel je težko roko. Bil sem v grmu, skozi veje sem videl vse, nekaj pa nisem mogel gledati, še razumel nisem. Ko je bilo mimo, sem zbežal. Na nek način še danes begam okoli zaradi tega. Otroštvo ne bi smelo poznati krvavih svatb. Dvajset let sem mi je to ležalo na duši. Nisem verjel v Boga in cerkev, ki kaj takšnega dopušča. Nisem šel k nobeni spovedi, k obhajilu seveda nisem mogel. Želel sem le, da bi vse pobrala smrt, pa naj Bog, če je, razčisti. Hotel, sanjal sem njihovo smrt. Morasto.
Včeraj se je končalo. Dva morilca sta padla med vojno, trije ostali pa so bili ustreljeni v zadnjih letih, najbrž mafijski posli. Stano se je dolgo skrival, lani so ga našli, bil je upokojen učitelj. Pred obsodbo se je danes javno pokesal in vse priznal. Dobil je toliko zapora, da bi tam umrl. Je pa bil spravljen z Bogom - toda kar tam, na sodniji, na hodniku, ga je ustrelila hčerka ene od žrtev. In zato sem danes tu..«
»Želeti nekomu smrt, je greh. Ne hoditi k spovedi in obhajilu pa tudi. O morilcih ne razmišljaj več. Tisti, ki so morili, če se niso pokesali tako, da so priznali svoje zločine in sprejeli posvetno kazen, so pogubljeni in bodo končali v peklu. Odpuščanja za njih ni.«
»Tudi za tistega, ki ni streljal?«
»Spodbujati, sodelovati pri umoru je smrtni greh, brez kesanja in priznanja ni odpuščanja grehov.«
»Oče?
»Ja, sin moj?«
»Stano je priznal vse, tudi kdo je izdal, spodbujal in blagoslavljal. Kdo je te beštije leta spovedoval in odvezoval. Ta zločinec se je imenoval Fra Marko, s priimkom kot vi, ki vas celo vojno ni bilo v vasi. Ki je torej zakrivil smrtni greh, za katerega ni odpuščanja«
Imel jo je v žepu jakne. Z vajeno kretnjo je potegnil ven, in nameril. Kot je računal, je bil v bližini. Trije streli, to je vedno zadoščalo. Pritisnil je na sprožilec.
Streli. Odmevi pod oboki. Glasen padec. Truplo je obležalo, kri je tekla počasi. Končano.
»To, to je naš novi faran Ištvan Szeker, prvi dan je tu, zakaj, zakaj!« Fra Marko je bil bled, toda odločen. Z roko je kazal na bradato žrtev, ki je visela s konca klopi. Pred njo je bila na tleh pištola.
»Ne poznate ga več. To je vaš bivši sošolec in vrstnik, Mare Jankovski. Hodil je skupaj z Vranovićevimi klavci, par sto kilometrov od tu; pod vašim imenom, kot zlagani duhovnik. Vedel je, da vas ni, da po posvetitvi študirate doktorat nekje v Belgiji. Dajal je odveze, vse, bil je oltarski deček in korski pevec, faliran študent teologije, poznal je ...
Stano Vranović je danes zjutraj na sodišču javno priznal, kar je vedel, ime, zločine, celoto svoje sprevrženosti ter da se Fra Marko še skriva. Pa ni vedel kdo je Fra Marko v resnici in da ni bil duhovnik. Jaz sem vedel, deset let jih zasledujem. Poslednje leto vojne je Jankovski izginil, s tem vred, kar je nagrabil. Komaj sem ga našel, ta je še ostal edini morilec.
Čakal je pred spovednico, da grem, ker sem zadnji v cerkvi. Vas je moral ubiti, kot edino še živo pričo, ki bi lahko razkrinkala lažno duhovništvo in verjetno ugotovila, kdo je zares. Po sodnijskem javnem priznanju vas bodo spraševali o tem, policija, novinarji.
Če bi pa danes obležali vi, bi se vse končalo, vaše ime bi bilo krvava sramota za vekomaj veke; preklinjale bi ga družine in cele vasi in blagoslavljale ubijalca. Cerkvi ne bi nihče verjel. Zato sem bil danes tu.
Sedaj mu odpuščam, jaz, deček iz grma. Pojdi v svoj pekel, Jankovski. Ostali te že čakajo, sam sem jih spravil tja.«
Fra Marko je naredil znak križa, stal je poleg trupla in zrl vanj.
Pred vrati je še zašepetal,
»Amen.«.
In odšel je.
NADLEGA
»Ni konca te zalege, kdo si je izmislil to bedastočo, prišel sem. da bi imel tu mir, sedaj pa še na cesto ne morem….
Litanije profesorja Vanje so bile dolge. Odkar je nek guru objavil, da so je sosedna gora točka za stike z vesoljci, se je promet neverjetno povečal, nadlega za prebivalce pa še toliko bolj.
Nadaljeval je pot po hribu navzgor, samo da ga ne sliši več. Tu vernikov ni bilo, le sosedna vzpetina je bila sveta. Avto je mirno sopel do vrha, vendar se je prav tam močno zabliskalo; pojavila se je najprej zevajoča odprtina viseča v zraku, nato pa v njej… nekaj. Ne leteči krožnik, ne vesoljska ladja, še manj pa zemeljska naprava. Okroglo, veliko, oblito s trepetanjem energij. Ni niti videl, kako se je pred njim pojavila postava. Tudi ta oblita s sevanjem, ki je spreminjalo njeno podobo, prelivalo pojavno obliko iz ene v drugo.
»... najti ... najti … vedca …najti ...« mu je brnelo v glavi. Revolucija za celo Zemljo je bila tu.
Razumel je, vesoljec išče pametnega sogovornika. Butnil se je v avto in zdrvel nazaj do Vanje. Človek je bil mednarodno priznani genij, bo zadoščal. Skoraj na silo ga je zvlekel v avto in ga na vrhu hriba porinil pred bitje.
Pogovor je bil dolg, Vanja je nekajkrat uporabil telefon, toda ne za klice. Na koncu je bitje, če je to bilo, zatrepetalo in izginilo, takoj za tem pa še neopisljiva naprava.
»Vanja, končno, vesoljci, Zemlje gre v novo obdobje, vse, vse bo drugačno! Kaj sta se menila?«
»Pokvarili so mu upravljalci, ni vedel kje je. Potem sva ugotovila, da je s Centauri B. Na telefonu sem mu prikazal kje je to, pa je bilo.«
»Še, še, povej vse.«
»Jaa, najprej mi je moral priseči, ima nekega čudnega boga, ta se je med prisego celo pojavil za sekundo ali dve.«
»In kaj ti je moral priseči?
»Da se ne bo nikoli vrnil in nikomur povedal, da je bil tu. Da se ne bo še več prekletih nadleg plazilo naokoli. Ne boj, njegov bog obstaja in prisega bo držala, nikoli več jih ne bo.«
»Tu pa bo mir.«
MEDALJA SV. BENEDIKTA
»Čas je,« je pomislil, »čas je, za se znebim ropotije, pa šare, pa praznoverij.« Odvoz za smeti bo jutri in že pol dneva je zlagal na kupe stare moške in ženske obleke, kovčke, pokvarjene ure, strgane igrače in kar je še bilo odveč v tej zatohli, stari in veliki hiši.
Odprl je zdelano kovinsko škatlo, last njegove babice. Rožni venci, škapulirji, male romarske knjižice, spominki na romanja, na kraj Brezje, Sveta gora pri Gorici in Ptujska Gora, Svete Višarje, Kurešček, h Gospe Sveti na Zaplaz in v Crngrob ter kraje Marijinih prikazovanj: Lourdes, Medjugorje, Fatima. Prava razstava praznoverja.
Pogledal je, če nima opravka s srebrnikom, pa ni bil te sreče, samo medalja sv. Benedikta je bila. Stara mati mu jo je podarila, ko je bil majhen. Pa kako zvesto jo je nosil, danes ga je bilo sram za to. Čeprav mu je otroštvo minevalo gladko, brez poškodb in večjih težav, vendar ne zaradi nekega kovinskega novca, ostanka srednjeveških vraž.
Babice so se vsi bali. Bila je baje jasnovidna, neke vrste prerokinja in uročljivka. Kako je to šlo skupaj z njenim pobožnjaštvom, ni razumel, ampak je šlo. Pometal je pobožno šaro nazaj v škatlo in na koncu, z malo obotavljanja, še medaljo sv. Benedikta.
»Rešila te bo v trenutku smrtne stiske,« mu je nadušljivo rekla, ko mu je medaljo obešala okoli vratu. Takoj po njeni smrti je romala v škatlo, do danes. In od danes naprej v smeti, da ne vidi te krame nikoli več.
Vstal je, premočen, bilo je blizu štirideset stopinj in bil je samo v kopalkah. Pred hišo se je že nabral lep kup za odvoz. Le še bunker je manjkal. Na srečo je bil skoraj prazen.
Njegov ded, ki sicer ni bil versko blazen, je bil pa »atomsko« blazen, sveto prepričan v neizogibno tretjo svetovno vojno. Na skrivaj je zgradil amaterski bunker pod garažo, in ker je bil kmet, ne pa gradbenik, ga je polomil, kjer je mogel. Bunker je bil brez prezračevanja, elektrika fuč, prostor premajhen, totalno zmešano postavljen in še in še. Pa dozidan material, ki je dušil vsak zvok.
Po dedovi smrti so bunker postopoma oplenili, najprej hrano, nato pa vse ostalo. Razen za nabiranje padavin, ni služil ničemur in ni bil za nič uporaben.
Previdno je vzdignil vhod, postavil dve težki cementni opeki na robove, da prepreči zaprtje vhoda in zlezel po nevarnih stopnicah vanj. No ja, vsaj hladno je bilo. Svetil je kar s telefonom. Kot je pričakoval, kje bil bunker izropan, še zaboje je nekdo odnesel. Pa natančno pometel in pomil, najbrž babica, po dedovi smrti, ta je vedno morala delati. Če ni nič, potem ni nič.
Tedaj je nad seboj zaslišal avto, kdo, pa menda ne žena, prišla naj bi čez teden! Avto je butnil v cementni opeki, ki sta zgrmeli v bunker, vhod se je zaloputnil in samodejno zaklenil. V temi je komaj razločil drobno telefonsko lučko, ki je že utripala, je proti koncu. Brskal je po spominu, električno odpiranje ne gre, ali ni še fizično? Da bilo je, blizu vhoda. S tresočo roko je svetil, dokler ni zagledal ozke vdolbine poleg vratc. Kaj naj vtakne vanjo? Imel ni nič, tukaj ni bilo nič. Vpil je, skakal, norel, tlačil nohte, prste in na koncu brez moči obstal.
Preden mu je telefon dokončno omagal, kot bo njegovo življenje, si je ponovno ogledal vdolbino. En sam kovanec ali nekaj podobnega, okrog tri centimetre, bi zadoščalo, da ga vtakne in zavrti, ter odpre vsaj toliko, da lahko slišno kriči.
En sam malo večji kovanec.
Ali pa medalja sv. Benedikta.
ODPUŠĆANJE
Videl je, da pred spovednico ni bilo več nikogar, v cerkvi pa samo še bradati vernik, ki je vneto molil. Čas je bil. Stopil je v Spovednico, pokleknil in sklenil roke.
»Hvaljen Jezus.«
»Na vekomaj. Amen.«
»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.
»Amen.«
»Bog, ki razsvetljuje človeška srca, naj ti pomaga, da boš prav spoznal svoje grehe in dosegel božje usmiljenje.«
»Amen. Zadnjič sem bil pri spovedi pred dvajsetimi leti. Nisem mogel v cerkev, zaradi spominov. Vsa leta sem preklinjal boga, cerkev in duhovnike. Želel sem jim smrt.«
»Zakaj si žalil boga in edino Cerkev ter iskal drugim smrt?«
»Bila je vojna, jaz pa šest let star poba. Vedel sem samo, da moram bežati od pušk ali pa se skriti. Pet jih je bilo, orožje je viselo z njih. Vranovićeva banda. Med njimi in Stojčići je bilo staro sovraštvo, brez usmiljenja, vojna pa čas za obračune.
Stojčići so zbežali v hrib, v kočo. Bili so izdani in izdajalec je pripeljal Stano Vranovića in njegove. Popolnoma so jih presenetili, med sončenjem in pitjem kave pred kočo. Moške so takoj postrelili, potem pa še bodli z noži in tulili, da je to v imenu Boga. Obe ženski so ustrelili v glave in zažgali kočo. Stojčičev ni več, njihova hiša v vasi je prazna, propada.«
»Ti si bil samo otrok, ti zločini so na vesti tistih, ki so jih storili, ne na tvoji.«
»Ja, pa Stano Vranović, strahopetec, je bil ves čas v gozdu in še z nekom kričal, da naj vse pobijejo. Da jih čaka takoj odveza, ker to ni umor, ker so pogani – Stojčići so bili pravoslavci. Potem pa da grejo na pijančevanje in vlačuge, vse bo plačal tujec. Tujec pri njemu je glasno dajal nasvete kako ropati trupla in kočo. To je bil izdajalec, Famako ali nekaj takšnega, skupaj sta spodbujala klanje.
Jaz sem se, dolgo pred tem, tam skril, da me Veselin Stojčić spet ne pretepe, imel je težko roko. Bil sem v grmu, skozi veje sem videl vse, nekaj pa nisem mogel gledati, še razumel nisem. Ko je bilo mimo, sem zbežal. Na nek način še danes begam okoli zaradi tega. Otroštvo ne bi smelo poznati krvavih svatb. Dvajset let sem mi je to ležalo na duši. Nisem verjel v Boga in cerkev, ki kaj takšnega dopušča. Nisem šel k nobeni spovedi, k obhajilu seveda nisem mogel. Želel sem le, da bi vse pobrala smrt, pa naj Bog, če je, razčisti. Hotel, sanjal sem njihovo smrt. Morasto.
Včeraj se je končalo. Dva morilca sta padla med vojno, trije ostali pa so bili ustreljeni v zadnjih letih, najbrž mafijski posli. Stano se je dolgo skrival, lani so ga našli, bil je upokojen učitelj. Pred obsodbo se je danes javno pokesal in vse priznal. Dobil je toliko zapora, da bi tam umrl. Je pa bil spravljen z Bogom - toda kar tam, na sodniji, na hodniku, ga je ustrelila hčerka ene od žrtev. In zato sem danes tu..«
»Želeti nekomu smrt, je greh. Ne hoditi k spovedi in obhajilu pa tudi. O morilcih ne razmišljaj več. Tisti, ki so morili, če se niso pokesali tako, da so priznali svoje zločine in sprejeli posvetno kazen, so pogubljeni in bodo končali v peklu. Odpuščanja za njih ni.«
»Tudi za tistega, ki ni streljal?«
»Spodbujati, sodelovati pri umoru je smrtni greh, brez kesanja in priznanja ni odpuščanja grehov.«
»Oče?
»Ja, sin moj?«
»Stano je priznal vse, tudi kdo je izdal, spodbujal in blagoslavljal. Kdo je te beštije leta spovedoval in odvezoval. Ta zločinec se je imenoval Fra Marko, s priimkom kot vi, ki vas celo vojno ni bilo v vasi. Ki je torej zakrivil smrtni greh, za katerega ni odpuščanja«
Imel jo je v žepu jakne. Z vajeno kretnjo je potegnil ven, in nameril. Kot je računal, je bil v bližini. Trije streli, to je vedno zadoščalo. Pritisnil je na sprožilec.
Streli. Odmevi pod oboki. Glasen padec. Truplo je obležalo, kri je tekla počasi. Končano.
»To, to je naš novi faran Ištvan Szeker, prvi dan je tu, zakaj, zakaj!« Fra Marko je bil bled, toda odločen. Z roko je kazal na bradato žrtev, ki je visela s konca klopi. Pred njo je bila na tleh pištola.
»Ne poznate ga več. To je vaš bivši sošolec in vrstnik, Mare Jankovski. Hodil je skupaj z Vranovićevimi klavci, par sto kilometrov od tu; pod vašim imenom, kot zlagani duhovnik. Vedel je, da vas ni, da po posvetitvi študirate doktorat nekje v Belgiji. Dajal je odveze, vse, bil je oltarski deček in korski pevec, faliran študent teologije, poznal je ...
Stano Vranović je danes zjutraj na sodišču javno priznal, kar je vedel, ime, zločine, celoto svoje sprevrženosti ter da se Fra Marko še skriva. Pa ni vedel kdo je Fra Marko v resnici in da ni bil duhovnik. Jaz sem vedel, deset let jih zasledujem. Poslednje leto vojne je Jankovski izginil, s tem vred, kar je nagrabil. Komaj sem ga našel, ta je še ostal edini morilec.
Čakal je pred spovednico, da grem, ker sem zadnji v cerkvi. Vas je moral ubiti, kot edino še živo pričo, ki bi lahko razkrinkala lažno duhovništvo in verjetno ugotovila, kdo je zares. Po sodnijskem javnem priznanju vas bodo spraševali o tem, policija, novinarji.
Če bi pa danes obležali vi, bi se vse končalo, vaše ime bi bilo krvava sramota za vekomaj veke; preklinjale bi ga družine in cele vasi in blagoslavljale ubijalca. Cerkvi ne bi nihče verjel. Zato sem bil danes tu.
Sedaj mu odpuščam, jaz, deček iz grma. Pojdi v svoj pekel, Jankovski. Ostali te že čakajo, sam sem jih spravil tja.«
Fra Marko je naredil znak križa, stal je poleg trupla in zrl vanj.
Pred vrati je še zašepetal,
»Amen.«.
In odšel je.
NADLEGA
»Ni konca te zalege, kdo si je izmislil to bedastočo, prišel sem. da bi imel tu mir, sedaj pa še na cesto ne morem….
Litanije profesorja Vanje so bile dolge. Odkar je nek guru objavil, da so je sosedna gora točka za stike z vesoljci, se je promet neverjetno povečal, nadlega za prebivalce pa še toliko bolj.
Nadaljeval je pot po hribu navzgor, samo da ga ne sliši več. Tu vernikov ni bilo, le sosedna vzpetina je bila sveta. Avto je mirno sopel do vrha, vendar se je prav tam močno zabliskalo; pojavila se je najprej zevajoča odprtina viseča v zraku, nato pa v njej… nekaj. Ne leteči krožnik, ne vesoljska ladja, še manj pa zemeljska naprava. Okroglo, veliko, oblito s trepetanjem energij. Ni niti videl, kako se je pred njim pojavila postava. Tudi ta oblita s sevanjem, ki je spreminjalo njeno podobo, prelivalo pojavno obliko iz ene v drugo.
»... najti ... najti … vedca …najti ...« mu je brnelo v glavi. Revolucija za celo Zemljo je bila tu.
Razumel je, vesoljec išče pametnega sogovornika. Butnil se je v avto in zdrvel nazaj do Vanje. Človek je bil mednarodno priznani genij, bo zadoščal. Skoraj na silo ga je zvlekel v avto in ga na vrhu hriba porinil pred bitje.
Pogovor je bil dolg, Vanja je nekajkrat uporabil telefon, toda ne za klice. Na koncu je bitje, če je to bilo, zatrepetalo in izginilo, takoj za tem pa še neopisljiva naprava.
»Vanja, končno, vesoljci, Zemlje gre v novo obdobje, vse, vse bo drugačno! Kaj sta se menila?«
»Pokvarili so mu upravljalci, ni vedel kje je. Potem sva ugotovila, da je s Centauri B. Na telefonu sem mu prikazal kje je to, pa je bilo.«
»Še, še, povej vse.«
»Jaa, najprej mi je moral priseči, ima nekega čudnega boga, ta se je med prisego celo pojavil za sekundo ali dve.«
»In kaj ti je moral priseči?
»Da se ne bo nikoli vrnil in nikomur povedal, da je bil tu. Da se ne bo še več prekletih nadleg plazilo naokoli. Ne boj, njegov bog obstaja in prisega bo držala, nikoli več jih ne bo.«
