Dobri vojak Švejk pisatelja Jaroslava Haška je začel izhajati leta 1921. Velja, da je še vedno najbolj prevajana češka knjiga doslej, saj so jo prevedli že v oseminpetdeset jezikov. V slovenščini je izšel vsaj petindvajsetkrat. Prvi prevajalec je bil pisatelj Fran Govekar (že leta 1928), sledili pa so mu npr. klasični filolog in leksikograf Fran Bradač, novinar in prevajalec Jože Zupančič, pesnik in založnik Herman Vogel, sledile so priredbe, ki pa sta jih podpisala novinarja in satirika Evgen Jurič in Bogdan Gjud. Sem lahko prištejemo tudi nekaj dramatizacij, ki so jih pripravili slovenski avtorji, kot npr. režiser Ferdo Delak, dramatik Herbert Grün, pisatelj in igralec Danilo Gorinšek.
Nazadnje je prirejeni Švejk izšel leta 2012, kot strip, v elektronski obliki (Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, prevedel in ilustriral Aleksander Sašo Jankovič; po Jaroslavu Hašku je besedilo za strip priredil Goran Starčević).
Haškov jezik so ne le jezikoslovci na Češkem zelo dolgo kritiziran kot »neknjižni«, banalen, ljudski govor. Šele nekaj desetletij kasneje so številne Haškove stilske in jezikovne rešitve bile sprejete v današnjo knjižno normo, njegov jezik pa je postal veljavna, udi z današnjega jezikovnega razvoja gledano zelo sodobna oblika literarnega izraza.
Dandanes je tak jezik, kot ga je pisal Hašek, upoštevan, običajen, splošno sprejet kot ena od variant sodobnega češkega jezika v literaturi, gledališču, filmu, na TV in v drugih medijih.
Slovenski prevajalci Haškovega Švejka si vse do danes niso dovolili vsaj približati se prenosu avtorjevega češkega izvirnika v slovenščino. V slovenskih prevodih ne najdemo skoraj nobenega odmika od jezikovne norme, kodificirane v slovnici in pravopisu. Prevajali so ga iz jezikovno nekorektne, žive češčine v jezikovno zelo korektno knjižno slovenščino.
Haškov jezik, značilnosti
Za analizo slovenskih prevodov Dobrega vojaka Švejka se zdi nujno najprej opisati jezik originala.
Predvsem - Haškov jezik je premišljeno zgrajen, funkcionalen, radikalen, absolutno zavesten odmik od norme. To potrjuje sam avtor v spremni besedi k prvemu delu knjige:
»Vsakdo govori tako, kot zmore. Ceremoniar dr. Guth govori drugače kot krčmar Palivec pri »Vrču«, in ta roman ni pripomoček za salonsko plemenitenje kot ne znanstvena knjiga, kakšne izraze je mogoče v družbi uporabljati. To je zgodovinska podoba določenega časa.
Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo. Opisovanje in postavljanje pik štejem za najbolj neumno sprenevedanje. Takšne besede uporabljajo tudi v parlamentih.« (Jaroslav Hašek, Sklepna beseda k prvemu delu, »V zaledju«, str. 230 - 232, prev. H. Vogel.)
Kot že rečeno v uvodu - Haškov jezik je bil več desetletij zavračan, kritiziran kot banaen, neknjižni, v najboljšem primeru ljudski jezik.
Z redko rabo knjižnih in hkrati pogosto neformalnih, neknjižnih jezikovnih elementov, sočasnega pogovornega jezika ter slogovno »visokega« in »nizkega« stila je Hašek izrazito odstopal od predpisane, rigidne jezikovne norme in ni sledil zahtevam po ustvarjanju »lepega« češkega jezika skozi literaturo (gl. Haškovo spremno besedo), kar je sicer bila vodilna zahteva jezikoslovcev in t.i. narodnih buditeljev tistega časa.
Posamezne osebe v dialogih in premem govoru Hašek označuje z rabo različnih jezikovnih ravnin. Za vsako osebo je izoblikoval lasten način izražanja (»Vsakdo govori tako, kot zmore.«). Jezik je označevalec osebe, njenega značaja, družbenega položaja, funkcije in razgledanosti.
Navajam dve skrajnosti: zlasti za Švejka je v premem govoru značilna raba skoraj pretiranega pogovornega jezika Prage. Osebe, če so bile večinoma iz nemškega jezikovnega okolja – pa govorijo bodisi spačeno češčino ali pa so cele paseže v nemščni. Zelo znani in pogosto parafrazirani so stavki, ki jih baronica von Botzenheim govori vojakom v lazaretu: »Cešky fójak, toprá fójak ...« pravilno – »Český voják, dobrý voják ...« (Češki vojak je dober vojak ...). Hašek je odlično ponazoril večjezično jezikovno prakso na Češkem v času C. kr. monarhije.
Zelo vidna posebnost Haškovega jezika, takrat v literarni rabi razumljena kot nezaslišana primitivnost, je dosledna raba kratkega nedoločnika, nasprotno od tedanje jezikovne norme, ki je zahtevala rabo dolgega nedoločnika. Hašek je pisal npr. dĕlat- in ne dĕlati (slovensko: delati). Kratek infinitiv je postal norma šele nekaj desetletij kasneje – dolgi infinitiv pa je danes dojeman kot velik anahronizem.
Slovar češkega knjižnega jezika (Slovník spisovného jazyka českého), ki je izhajal v letih 1960 – 1971, še vedno dosledno navaja samo dolgi infinitiv (-ti). Šele pravopisni slovar iz leta 1978 navaja dosledno in samo kratko obliko infininitiva (-t). Že to kaže, kako dolgo je trajalo, da je normativno jezikoslovje sprejelo kratki infinitiv v stilsko neoznačeno in knjižno rabo.
Hašek se ne izogiba pogosti rabi vulgarizmov in argota, kadar je to funkcionalno. Sam pravi v uvodu: »Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo.«
Značilna je raba protetičnega v-, pri vseh besednih vrstah, kadar je na začetku besed samoglasnik o- (prim. *voni nam. oni, *voltář nam. oltář/=oltar). Podobno narečno rabo srečujemo tudi v slovenščini: »vosu« - osel, »vočem« - hočem.
Naj navedem še nekaj drugih primerov rabe:
Nadomeščanje ý (dolgega i) z >ej (prim. *vožralej < ožralý/=pijan)
Dodajanje (protetičnega) o-, kadar je na začetku besede dolgi ú (prim. *je ouplně vožralej, nam. knjižno - je úplně ožralý = je popolnoma pijan)
Uporablja veliko nemčizmov (germanizmov), največkrat v počeščeni obliki, pogosto v vojaškem slengu ali besednjaku in v frazemih iz vojašniškega okolja (prim. *štábsfeldvébl – ordonanc/štabni podčastnik; *obrlajtnant – nadporočnik; *pucflek – častnikov sluga, * ajnclík – zaporniška celica, samica, *obrarct – višji zdravnik, * feldkurát – frontni vojaški duhovnik, *maršbatalión - bataljon, pripravljen za odhod na fronto, pohodni bataljon/gl. SSKJ).
Posamezne pasaže so neredko kar v nemščini. Najdemo tudi nekaj počeščenih in popačenih rusizmov ipd. (npr. *front – nam. fronta, * ne ponymat – не понимать; ne razumeti) in madžarizmov, v bistvu popačenih, nepravilnih oziroma samo deloma razumljivih stavčnih zvez, ki zvenijo madžarsko (npr. *Három gyermek, nincs ham, éljen! – Trije otroci, nič ham/jesti, živeli!)
Zanimivo je, da Hašek uporablja onikanje samo v komunikaciji med Švejkom in gospo Müllerjevo.
Slovenski prevodi
Iz prej povedanega sledi, da je Hašek nedvomen mojster jezika. Zna ga uporabljati zelo premišljeno. Tudi zato je Haškov jezik v Švejku marsikdaj celo skrajno nekorekten v odnosu do uveljavljene norme.
Slovenski prevodi tej Haškovi mojstrski nekoretnosti ne sledijo. Prenos – kar je (lahko) več kot prevod - bi v tudi v starejših izdajah potreboval odmik od slovenske knjižne norme, kakršna je veljala v času izida določene prevedene knjige, v kasnejših prevodih pa dovolj radikalen odmik od rabe, kakršna je v veljavi oz. je aktualna zdaj.
Prevajalci, sicer poznavalci ciljnega jezika, so se v kar največji meri držali zelo korektne knjižne slovenščine, uglajenega knjižnega jezika. Rečeno drugače – niso upoštevali jezikovnih ravnin in niti ne drugih posebnosti, lastnih Haškovemu jeziku v izvirniku.
Preveliko odstopanje od slovenske veljavne knjižne norme bi verjetno povzročilo škandal – hkrati dvomim, če bi kateri založnik s takšno izdajo sploh upal tvegati.
Pravzaprav že prva stran slovenskega Švejka (celo prvi stavek!) kaže na to, kako jezik nobenega slovenskega prevoda ni dovolj avtonomen prenos Haškovega jezika v slovenščino.
Za ponazoritev sem izbral novejša prevoda, ki sta delo dveh prevajalcev, Hermana Vogla (prevod iz 1982) in Jožeta Zupančiča (prevod iz 1963). Njuni prevodi Švejka so temelj vsem kasnejšim izdajam in od njih v ničemer bistvenem ne od/izstopajo.
1. Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, prevod Herman Vogel, 1982
2. Dobri vojak Švejk, prevod Jože Zupančič, Državna založba Slovenije, 1963
Za konkretno rabo najprimernejša izhodiščna referenca je prevod Hermana Vogla, ki je izšel leta 1982, za delno primerjavo pa navajam še iste pasaže iz starejšega prevoda Jožeta Zupančiča, ki je izšel leta 1963.
Prevod Hermana Vogla (iz leta 1982) je najbolj sledil kodificirani normi neoporečnega, lepega slovenskega knjižnega jezika. Le nekaj več kreativne svobode in odmikov od norme si je dovolil starejši Jože Zupančič.
Lahko si le zamišljamo, v kakšnem precepu so bili slovenski prevajalci, ko so prevajali Haškovo »praščino«, torej večslojno govorico Prage! Iz jezikovno nekorektne, žive češčine so jo prevajali v jezikovno zelo korektno knjižno, neživo slovenščino. Izjemoma, recimo, uporabijo Haškove germanizme, zlasti kolikor jih pozna slovenščina.
Za prevajanje, pravilneje rečeno – za prenos Haškovega nekorektnega jezika v slovenščino tak pristop ni dovolj odprt do živega slovenskega jezika. Lahko bi rekli celo – tak pristop, kot ga poznamo v slovenskih prevodih, je neustrezen.
Z velikim spoštovanjem do vseh Haškovih prevajalcev, na tem mestu do Vogla in Zupančiča, trdim naslednje: tudi njuni prevodi so dali jezikovno več kot očitno neustrezen in slab rezultat.
Predlagam torej, da bi si prevajalec namesto slovenskega knjižnega jezika izbral kakšno splošno znano obliko pogovornega jezika ali enega od pokrajinskih govorov ali nadnarečij. Samo takšen, živi jezik bi bil lahko ekvivalent Haškovemu jeziku.
Poskusil sem, kako bi deloval prenos v nadnarečni pogovorni slovenski jezik, torej v približno ljubljanščino. Le-ta je ravno dovolj slikovita, plastična. Nanjo je večina Slovenije že kar preveč navajena, ne nazadnje nam je tudi vsiljena prek jezikovne prakse osrednjih medijev, ljubljanskih gledališč, radija in televizije.
Nisem naravni govorec/»native speaker« .../ ljubljanščine, torej bi potreboval še jezikovnega svetovalca-lektorja za ljubljanščino.
Elementi primerjave
– Haškovo izvirno besedilo - označeno s Hašek,
– slovenski prevod Hermana Vogla - označen z Vogel,
– slovenski prevod Jožeta Zupančia - označen z Zupančič,
– poskus »novega« prevoda (označeno PK); denimo, da je to zasnova hipotetično ustreznejšega prenosa v nadnarečni pogovorni slovenski jezik.
»Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuku/nadstropju.«
Primerjave značilnih stavkov – variante
Hašek: »Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který ....«
Vogel: »Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je ...«
Zupančič: »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki ...
PK: »(No), pa so nam ubil/počl/fental Ferdinanda,« je gospodinja/snažilka/čistilka rekla Švejku ... --- »No, pa so nam počl Ferdinanda,« reče gospodina Švejku ...
Komentar:
Hašek takoj zastavi dialog (dobesedni navedek) v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva pravila knjižnega jezika. Npr. zaim. »který« je zapisan v knjižni normi, a že v naslednjem stavku ne.
Oba prevajalca se zatečeta h knjižnemu jeziku, torej takoj odstopata od izvirnika, Vogel manj kot Zupančič
Posluhovačka – strežnica?; primernejši izraz je gospodinja, pri kateri je Švejk, domnevam, stanoval. Strežnice so npr. v bolnišnicah.
Hašek: »Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, »já znám dva Ferdinandy.« ...
Vogel: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda.« ...
Zupančič: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, xxx »poznam dva Ferdinanda.«
PK: »Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller,« vpraša Švejk, ne da bi si nehal masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda ...«
Komentar:
Očitno dialog (dobesedni navedek) poteka v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva tedanja pravila knjižnega jezika
zaim. »který« - kerýho (nam. kterého)
Zupančič izpusti zaimek *jaz, Vogel verjetno zato ne, da bi dobesedni navedek bil bliže pogovornemu jeziku (učili so nas, naj »jaz« v pisnem izražanju uporabljamo čim manj)
masírovat kolena – kratki infinitiv!
Hašek: Vobou není žádná škoda.
Vogel: Nobenega ni prav nič škoda.
Zupančič: Ne tega ne onega ni prav nič škoda.
PK: Ne enga ne druzga ni škoda.
Komentar:
Vobou není – Hašek uporabi protetični v- > »obou«. Obe obliki sta pogovorni, (knjižno bi bilo Ani jednoho není žádná škoda.)
Oba prevoda sta v knjižni obliki, kar je odmik od izvirnika.
Hašek v dialogih (v dobesednem navedku) dokaj dosledno uporablja protetični v-. Raba protetičnega v-, pri vseh bes. vrstah.
Hašek: »Ale, milostpane, pana arcivévodu Ferdinanda, toho z Konopiště, toho tlustýho, nábožnýho.«
Vogel: »Ja, milostljivi gospod, gospoda nadvojvodo Ferdinanda ... tistega iz Konopišta, tistega tolstega, pobožnega.«
Zupančič: »Toda gospod moj, počili so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega debeluhastega, pobožnega.«
PK: Ampak, gospod dragi, gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistga s Konopišta, tistga zavalenga, pobožnga. (»Ampak dragi gospod, počl so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, on’ga s Konopišta, tistga zavalenga pa pobožnga.«)
Komentar:
tlustýho, nábožnýho – »pravilno« > tlustého, nábožného Veznik/prisl. »Ale« v tem kotekstu izraža začudenje, podobno kot ampak/toda
Zupančič Ale prevede v tem pomenu, Vogel je bolj »kreativen«, saj »Ja«, sicer je pogovorna oblika, pomeni predvsem pritrjevanje.
Hašek: »Ježíšmarjá,« vykřikl Švejk, » to je dobrý. A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?«
Vogel: »Jezusmarija! « je vzkliknil Švejk, »to je dobro. Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodi, to zgodilo?«
Zupančič: »Jezus, Marija! « je vzkliknil Švejk, »ta je pa dobra! Kdaj pa se je gospodu nadvojvodi to pripetilo?«
PK: »Ježešmarija!« vzklikne Švejk, »ta je pa dobra/to je pa dobr/to jim je pa ratal/. Kje ga pa je, gospoda nadvojvodo, to doletel/ Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodi, to zgodil?« Ali: »O ježešmarija!« vzklikne Švejk, »to pa je neki! Ja ke pa se je gospodu nadvojvodu to zgodl?«
Komentar:
Jezusmarija (Vogel) in Jezus, Marija (Zupančič)
SSKJ navaja Ježešmarija, kar je ekvivalent češkemu Ježíšmarjá.
Sintagma »to je dobrý« v tem kontekstu ne pomeni pritrjevanja, strinjanja, pač pa »nevoljno sprijaznjenje s čim« (definicija po SSKJ).
Vogel je to sintagmo prevedel kot strinjanje: »To je dobro.« - Zupančič prevedel ustrezno: »ta je pa dobra.« (gl. SSKJ: ’ta je pa dobra! - česa takega nisem pričakoval’)
Haškov pogovorni jezik v stavku A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?« sta Vogel in Zupančič prevedala vsak po svoje, a knjižno, sicer blizu pogovornemu jeziku.
Hašek: »Práskli ho v Sarajevu, milostpane, z revolveru, vědí. Jel tam s tou svou arcikněžnou v automobilu.«
Vogel: »Počili so ga v Sarajevu, milostljivi gospod, z revolverjem, veste. Tja se je peljal s tisto svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.«
Zupančič: »Počili so ga v Sarajevu, gospod, z revolverjem so ga počili. Odpeljal se je tja s svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.
PK: »Počl so ga v Sarajevu, /milostliv-i/ gospod, s pištolo/z revolverjem, vejo ...Tam se je pelu/pelau s tisto svojo nadvojvodinjo v avtu.« - Ali: »Počl so ga v Sarajevu, dragi gospod, s pištolo, a veste. Tam se je pelu s tisto svojo nadvojvodinjov avtu.«
Komentar:
’Práskli ho’ > Vogel in Zupančič: ‘Počili so ga ...’ – ekspresivno/pogovorno (gl. SSKJ: ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil)
milostpane > Vogel > milostljivi gospod; Zupančič > gospod
vědí > onikanje, 3. os. mn.; veste = 2.os.mn. > Vogel > veste; Zupančič – izpusti/ne prevede
Jel tam > v č.j. sta dva pomena > peljal se je tja --- peljal se je tam. Zgodovinsko dejstvo je, da se je Ferdinand peljal tam, z avtom po Sarajevu, tja (v Sarajevo) pa večinoma tudi z vlakom
Vogel: Tja se je peljal > Zupančič: Odpeljal se je tja > pravilen prevod: Tam se je peljal ...
Hašek: »Pan arcivévoda byl hned hotovej, milostpane. To vědí, že s revolverem nejsou žádný hračky. Vogel: Gospod nadvojvoda je bil pri priči mrtev, milostljivi gospod. Saj veste, da revolver ni nobena igračka. Zupančič: »Gospod nadvojvoda je pri priči izdihnil. Veste, z revolverjem ni da bi se človek igral. PK: Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, gospod, oni pa ja vejo, da z revolverjam/s pištolo se ni za hecat. – Ali: »Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuk/nadstropju.«
Komentar:
byl hned hotovej > Nadomeščanje (dolgega) -ý > hotový> -ej; pogovorno > je bil gotov/= mrtev;
Vogel: je bil pri priči mrtev
Zupančič: je pri priči izdihnil
To vědí > onikanje, 3. os. mn.; veste = 2.os.mn. = č.j - víte > Vogel > veste; Zupančič > veste
nejsou žádný hračky > nadomeščanje (dolgega) - é (žadné) z -ý; frazem (ni nobena šala)
O usodi Jaroslava Haška in Švejka
Pravzaprav ima dobri vojak Švejk doma, na Češkem zelo podobno usodo kot njegov avtor: eni ga brez zadržkov častijo, in v vsakodnevni rabi je cela vrsta citatov, npr. »Pokorno javljam, da sem spet tukaj!«, ali »Disciplina mora biti, vi bebci!« ali »Sedem krogel kot v Sarajevu«. Priznavajo mu izjemne zasluge za razvoj češkega humorja in satire, pa tudi jezika. Manj prizanesljivi pravijo, da je pač bil bohem, drugi spet Hašku očitajo anarhizem in boljševizem ter aktivno udeležbo v oktobrski revoluciji, dovolj pa je tudi takšnih, ki ga imajo samo za zelo neodgovornega človeka, ki se ni brigal za družino, bil je bigamist (v Rusiji se je poročil, čeprav še ni bil ločen od ženske, s katero je v Pragi imel sina). Naj bi bil tudi alkoholik, ki je največ pisal po gostilnah, temu primerno vrednost pa da ima tudi njegova literatura.
V vsakem od navedenega je vsaj kanček resnice. Hašek je namreč napisal neverjetno veliko humoresk, raztresenih po različnih časnikih, med 1200 in 1500 jih menda je in gotovo je kakšna tudi vredna kritike. Res je rad posedal po gostilnah ter v nuji kdaj kaj napisal samo za vrček ali dva piva. V Pragi sta dve sloviti gostilni, ki še danes privabljata zlasti tuje goste predvsem na rovaš Švejka, saj je odlična blagovna znamka. Ena je U Fleků (Pri Flekih), druga U Kalicha (Pri Kalichu). U Kalicha, torej – Pri Kalichu – in ne pri »Vrču«, kot je preveden naziv gostilne. Kalich je v konkretnem primeru priimek, enakega nosi npr. gledališče in založba. Samost. kalich pa ima več pomenov: mdr. kelih, čaša, vrč za pivo ali vino, itd. (op. P.K.)
Jaroslav Hašek je Švejkove dogodivščine končal v Lipnici, kjer jih je pisal zadnji dve leti svojega življenja. Švejk kot lik se v Haškovih delih sicer pojavi prvič leta 1912 v zbirki novel Dobri vojak Švejk in druge nenavadne zgodbe (Dobrý voják Švejk a jiné podivné historky). Sam je v celoti napisal le dva dela, že tretjega pa ni več končal. Na založnikovo željo je nadaljevanje dopisal (ne preveč uspešno) novinar in satirik Karel Vanĕk (1887 – 1933) ter sam dodal še peti in šesti del. Ilustracije Josefe Lade so še danes nepresežen model Švejka. Uporabili so ga že v nemi filmski verziji in v naslednjih filmskih adaptacijah (dvodelni češki, poljski in nato kar v desetdelni zahodnonemški seriji), v gledališčih ter v prvi lutkovni predstavi (njen avtor je bil sloviti Jiří Trnka). Samo na Češkem so pripravili čez petdeset različnih postavitev Švejka, tri operete, eno opero (napisal jo je ameriški skladatelj Robert Kurka, premiera v New Yorku 1958) in en musical, uprizorjen na odru gledališče Hybernia leta 2008. Tudi slovenska gledališča so se lotevala Švejka. Nazadnje, se zdi, Šentjakobsko gledališče, ki je komedijo Prigode dobrega vojaka Švejka premierno uprizorilo leta 2006 ter poželo več festivalskih nagrad. Najbolj sveža je uprizporitev MGL leta 2014.
Kot lik je Švejka uporabil Igor Torkar (Vstajenje Josefa Švejka, SNG Nova Gorica, 1971), pogosto tudi Tone Fornezzi Tof v svojih skečih (z Janezom Hočevarjem Rifletom), itd.
Haškovo življenje je bilo vsekakor zelo burno. Nekaj časa je bil celo zaprt, ker so ga obdolžili anarhizma, pozneje pa je v neki gostilni za šalo ustanovil Stranko počasnega napredka v mejah zakona, jo leta 1911 registriral in z njo (neuspešno) kandidiral na volitvah. Takrat je že veljal za izrazitega bohema in potovca. Prelom pomeni leto 1915, ko je postal avstroogrski vojak. Kmalu je bil zajet in je več mesecev prebil kot vojni ujetnik v bližini Kijeva, kjer se je vključil v enoto, ki so jo tvorili češkoslovaški vojni ujetniki, ujeti na ruski fronti. Enote Češkoslovaške legije so se sprva borile na strani ruske carske armade proti Avstroogrski. Po koncu prve vojne se je Jaroslav Hašek priključil boljševikom ter Rdeči armadi, zasedal pa je odgovorna mesta in visoke položaje. Decembra 1920 se je vrnil v domovino in leta 1923 umrl; eni viri navajajo TBC, drugi odpoved srca.
Sklep:
V času, ko so nastajali prevodi Haškovega Švejka, si prevajalci še niso dovolili skoraj nobenega odmika od kodificirane norme. Prav tako nismo imeli pravega jezikovnega zgleda v govornih jezikovnih praksah v gledališčih, na filmu, radiju in televiziji. Vsi prevodi torej bolj ali manj suženjsko »visijo« na kodificirani normi knjižne slovenščine. Nobeden prevajalec doslej ni imel dovolj poguma, da bi s slovenskim jezikom ravnal tako neobremenjeno, mimo norme, kot je bil ob svojem času sposoben Jaroslav Hašek.
Podatki o avtorjih
Jaroslav Hašek (1883 – 1923), pisec satiričnega romana o dobrem vojaku Švejku, je v svoji domovini cenjen, pa tudi problematiziran. Osudy dobrého vojáka Švejka - Dogodivščine dobrega vojaka Švejka ali, na kratko, Dobri vojak Švejk, je še vedno najbolj prevajana češknjiga doslej, saj so jo prevedli že v oseminpetdeset jezikov, nekajkrat tudi v slovenščino.
Herman Vogel (1941 - 1989) je bil pesnik, časnikar, založniški urednik, prevajalec, mojster slovenskega literarnega in publicističnega jezika.
Jože Zupančič (1894–1969), prevajalec in časnikar. Ob rednem časnikarskem delu je veliko prevajal iz srbohrv., ruš., češ. in nem. public. in liter. besedila. (Vir: Slovenska biografija, www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi885323
Viri:
V češkem jeziku
E-izdaja (PDF) iz leta 2011, Mestna knjižnica Praga:
Citační záznam této e-knihy:
Hašek, Jaroslav. Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války [online].
V MKP 1. vyd. Praha : Městská knihovna v Praze, 2011 [aktuální datum citace e-knihy – př. cit. rrrr-mm-dd]. 1. a 2. díl. Dostupné z WWW:
web2.mlp.cz/koweb/00/03/37/00/55/svejk.pdf.
Cit.: »Znění tohoto textu vychází z díla Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války (díl 1. a 2.) tak, jak bylo vydáno v nakladatelství Československý spisovatel v roce 1983 (Hašek, Jaroslav. Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války. Díl 1., V zázemí. Díl 2., Na frontě. 32. vyd. Praha : Československý spisovatel, 1983. 507 s.).«
web2.mlp.cz/koweb/00/03/37/00/55/svejk_1_a_2.pdf
in
Osudy dobrého vojáka Švejka : [za světové války]. I/II
Hašek, Jaroslav, 1883-1923
Založništvo in izdelava - Praha : Československý spisovatel, 1975,
(po kritični izdaji iz l. 1968, Národní knihovna, zv. 83-84, založba Odeon, 1968)
Jezik – češki
V slovenskem jeziku:
DOBRI VOJAK ŠVEJK, Hašek, Jaroslav, 1883-1923; Prevedel Jože Zupančič, ilustracije Josef Lada Založništvo in izdelava - Državna založba Slovenije, 1963 COBISS.SI-ID - 21383937
PRIGODE DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA V SVETOVNI VOJNI; Hašek, Jaroslav, 1883-1923; Prevedel Herman Vogel; ilustracije Josef Lada; Založništvo in izdelava - Obzorja Maribor; Pomurska založba, Murska Sobota, 1982 COBISS.SI-ID – 29947136
Jaroslav Hašek, SKLEPNA BESEDA K PRVEMU DELU » V ZALEDJU », str. 230 - 232, vir: Prevedel Herman Vogel; ilustracije Josef Lada, Založništvo in izdelava - Obzorja Maribor; Pomurska založba, Murska Sobota, 1982
Življenje ni nikakršna šola lepega vedenja. Vsakdo govori tako, kot zmore. Ceremoniar dr. Guth govori drugače kot krčmar Palivec pri »Vrču«, in ta roman ni pripomoček za salonsko plemenitenje kot ne znanstvena knjiga, kakšne izraze je mogoče v družbi uporabljati. To je zgodovinska podoba določenaga časa.
Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo. Opisovanje in postavljanje pik štejem za najbolj neumno sprenevedanje. Takšne besede uporabljajo tudi v parlamentih.
PRILOGE
A
Prva stran – češki original, vir: e-izdaja MKP, 2011:
1. ZASÁHNUTÍ DOBRÉHO VOJÁKA ŠVEJKA DO SVĚTOVÉ VÁLKY
»Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který opustiv před léty vojenskou službu, když byl definitivně prohlášen vojenskou lékařskou komisí za blba, živil se prodejem psů, ošklivých nečistokrevných oblud, kterým padělal rodokmeny. Kromě tohoto zaměstnání byl stižen revmatismem a mazal si právě kolena opodeldokem.
»Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, »já znám dva Ferdinandy. Jednoho, ten je sluhou u drogisty Průši a vypil mu tam jednou omylem láhev nějakého mazání na vlasy, a potom znám ještě Ferdinanda Kokošku, co sbírá ty psí hovínka. Vobou není žádná škoda.«
»Ale, milostpane, pana arcivévodu Ferdinanda, toho z Konopiště, toho tlustýho, nábožnýho.«
»Ježíšmarjá,« vykřikl Švejk, »to je dobrý. A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?«
»Práskli ho v Sarajevu, milostpane, z revolveru, vědí. Jel tam s tou svou arcikněžnou v automobilu.«
»Tak se podívejme, paní Müllerová, v automobilu. Jó, takovej pán si to může dovolit, a ani si nepomyslí, jak taková jízda automobilem může nešťastně skončit. A v Sarajevu k tomu, to je v Bosně, paní Müllerová. To udělali asi Turci. My holt jsme jim tu Bosnu a Hercegovinu neměli brát. Tak vida, paní Müllerová. On je tedy pan arcivévoda už na pravdě boží. Trápil se dlouho?«
»Pan arcivévoda byl hned hotovej, milostpane. To vědí, že s revolverem nejsou žádný hračky. Nedávno taky si hrál jeden pán u nás v Nuslích s revolverem a postřílel celou rodinu i domovníka, kterej se šel podívat, kdo to tam střílí ve třetím poschodí.«
B
Prevod Jožeta Zupančiča:
DOBRI VOJAK ŠVEJK POSEŽE V SVETOVNO VOJNO
»Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki je bil pred leti slekel vojaško suknjo. Vojaška zdravniška komisija ga je bila namreč dokončno spoznala za bebca. Zdaj se je preživljal s prodajo psov, nakaznih, nečistokrvnih cuckov, ki jim je ponarejal rodovnike
Razen tega poklica ga je krotovičil revmatizem in pravkar si je mazal kolena z opodeldokom.
»Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal mazati kolena, »poznam dva Ferdinanda. Prvi je hlapec pri drogeristu Prušu in nekoč mu je pomotoma popil steklenico nekakšnega mazila za lase. Poznam tudi Ferdinanda Kokoško, ki zbira te pasje mrcine. Ne tega ne onega ni prav nič škoda.«
»Toda, gospod moj, počili so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega debeluhastega, pobožnega.«
»Jezus, Marija!« je vzkliknil Švejk, »ta je pa dobra! Kdaj pa se je gospodu nadvojvodi to pripetilo?«
»Počili so ga v Sarajevu, gospod, z revolverjem so ga počili. Odpeljal se je tja s svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.«
»Glej no, glej, gospa Millerjeva, v avtomobilu, pravite! Hm, takle gospod si to lahko privošči in niti ne pomisli, da se utegne takšna vožnja z avtomobilom nesrečno končati. In v Sarajevu povrhu, to je v Bosni, gospa Müllerjeva. To so najbrž storili Turki. Saj pravim, te Bosne in Hercegovine bi jim ne bili smeli vzeti. Glej, glej, kaj poveste, gospa Müllerjeva. Ta naš nadvojvoda je torej že stopil pred večnega sodnika. Ali se je dolgo mučil?«
»Gospod nadvojvoda je pri priči izdihnil. Veste, z revolverjem ni da bi se človek igral. Tako se je ondan igral z revolverjem nekdo pri nas v Nuslih, pa je postreljal vso družino in še hišnika povrhu, ko je šel slednji pogledat, kdo
v tretjem nadstropju strelja.«
C
Prevod Hermana Vogla:
DOBRI VOJAK ŠVEJK POSEŽE V SVETOVNO VOJNO
»Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je, odkar je bil pred leti opustil vojaško službo, ko ga je vojaška zdravniška komisija dokončno spoznala za bebca, preživljal s prodajo psov, grdih nečistokrvnih mrcin, ki jim je ponarejal rodovnike.
Zraven te zaposlitve ga je dajal revmatizem in pravkar si je natiral kolena z opodeldokom.
»Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda. Enega, ta je sluga pri drogistu Pruši in nekoč mu je po pomoti popil stekleničko nekakšne maže za lase, potem pa poznam še Ferdinanda Kokoško, ki pobira tiste pasje dreke. Nobenega ni prav nič škoda.«
»Ja, milostljivi gospod, gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega tolstega, pobožnega.«
»Jezusmarija,« je vzkliknil Švejk, »to je dobro. Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodu, to zgodilo?«
»Počili so ga v Sarajevu, milostljivi gospod, z revolverjem, veste. Tja se je peljal s tisto svojo nadvojvodi- njo v avtomobilu.«
»Poglejte no, gospa Müllerjeva, v avtomobilu. Ja, takšen gospod si to lahko privošči in niti ne pomisli, kako se takšna vožnja z avtomobilom utegne nesrečno končati. In povrh še v Sarajevu, to je v Bosni, gospa Müllerjeva. Najbrž so to storili Turki. Mi jim te Bosne in Hercegovine res ne bi smeli jemati. Zdaj vidite, gospa Müllerjeva. Gospod nadvojvoda je torej že na onem svetu. Se je dolgo mučil?«
»Gospod nadvojvoda je bil pri priči mrtev, milostljivi gospod. Saj veste, da revolver ni nobena igračka. Pri nas v Nuslih se je pred kratkim neki gospod prav tako igral z revolverjem in postrelil celo družino pa še hišnika, ki je šel pogledat, kdo neki tako strelja v tretjem nadstropju.«
D
Varianta svobodnejšega, novega prevoda:
ŠVEJK POSEŽE V PRVO SVETOVNO VOJNO
»No, pa so nam počl Ferdinanda,« reče gospodina Švejku, k se je od takrt, ko je pred leti sleku vojaško sukno, ker ga je vojaška naborna komisija proglasila za bebca, preživljal s prodajo psov, grdih mešancov, k jim je ponaredu rodovnike. Poleg tega poklica ga je muču še revmatizem, in lih takrt si je masiru kolena z opodeldokam.
»Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller?« vpraša Švejk, ne de b si nehu masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda. Eden je bil sluga pri drogeristu Průšu pa je pomotoma je spil flaško neke tinkture za masiranje las, poznam pa še Ferdinanda Kokoško, ta pa zbira pasje drekce. Ne enga ne druzga ni škoda.«
»Ampak dragi gospod, počl so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, on’ga s Konopišta, tistga zavalenga pa pobožnga.«
»O ježešmarija!« vzklikne Švejk, »to pa je neki! Ja ke pa se je gospodu nadvojvodu to zgodl?«
»Počl so ga v Sarajevu, dragi gospod, s pištolo, a veste. Tam se je pelu s tisto svojo nadvojvodinjov avtu.«
»No, pa poglejmo, gospa Müller, v avtu. Ja, takle gospod si to lohk prvošč, pa sploh ne pomisl, da se taka vožna z avtam lohk nesrečn konča. Pa še v Sarajevu, to je v Bosni, gospa Müller. Zgleda, da so to uštimal Turki. Neb’ j’m smel uzet to Bosno pa Hercegovino. Tko je to, gospa Müller. Se prau, de je gospod nadvojvoda že pred božjo pravico. Se je fejst matru?«
»Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuku/nadstropju.«
Uvod:
Dobri vojak Švejk pisatelja Jaroslava Haška je začel izhajati leta 1921. Velja, da je še vedno najbolj prevajana češka knjiga doslej, saj so jo prevedli že v oseminpetdeset jezikov. V slovenščini je izšel vsaj petindvajsetkrat. Prvi prevajalec je bil pisatelj Fran Govekar (že leta 1928), sledili pa so mu npr. klasični filolog in leksikograf Fran Bradač, novinar in prevajalec Jože Zupančič, pesnik in založnik Herman Vogel, sledile so priredbe, ki pa sta jih podpisala novinarja in satirika Evgen Jurič in Bogdan Gjud. Sem lahko prištejemo tudi nekaj dramatizacij, ki so jih pripravili slovenski avtorji, kot npr. režiser Ferdo Delak, dramatik Herbert Grün, pisatelj in igralec Danilo Gorinšek.
Nazadnje je prirejeni Švejk izšel leta 2012, kot strip, v elektronski obliki (Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, prevedel in ilustriral Aleksander Sašo Jankovič; po Jaroslavu Hašku je besedilo za strip priredil Goran Starčević).
Haškov jezik so ne le jezikoslovci na Češkem zelo dolgo kritiziran kot »neknjižni«, banalen, ljudski govor. Šele nekaj desetletij kasneje so številne Haškove stilske in jezikovne rešitve bile sprejete v današnjo knjižno normo, njegov jezik pa je postal veljavna, udi z današnjega jezikovnega razvoja gledano zelo sodobna oblika literarnega izraza.
Dandanes je tak jezik, kot ga je pisal Hašek, upoštevan, običajen, splošno sprejet kot ena od variant sodobnega češkega jezika v literaturi, gledališču, filmu, na TV in v drugih medijih.
Slovenski prevajalci Haškovega Švejka si vse do danes niso dovolili vsaj približati se prenosu avtorjevega češkega izvirnika v slovenščino. V slovenskih prevodih ne najdemo skoraj nobenega odmika od jezikovne norme, kodificirane v slovnici in pravopisu. Prevajali so ga iz jezikovno nekorektne, žive češčine v jezikovno zelo korektno knjižno slovenščino.
Haškov jezik, značilnosti
Za analizo slovenskih prevodov Dobrega vojaka Švejka se zdi nujno najprej opisati jezik originala.
Predvsem - Haškov jezik je premišljeno zgrajen, funkcionalen, radikalen, absolutno zavesten odmik od norme. To potrjuje sam avtor v spremni besedi k prvemu delu knjige:
»Vsakdo govori tako, kot zmore. Ceremoniar dr. Guth govori drugače kot krčmar Palivec pri »Vrču«, in ta roman ni pripomoček za salonsko plemenitenje kot ne znanstvena knjiga, kakšne izraze je mogoče v družbi uporabljati. To je zgodovinska podoba določenega časa.
Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo. Opisovanje in postavljanje pik štejem za najbolj neumno sprenevedanje. Takšne besede uporabljajo tudi v parlamentih.« (Jaroslav Hašek, Sklepna beseda k prvemu delu, »V zaledju«, str. 230 - 232, prev. H. Vogel.)
Kot že rečeno v uvodu - Haškov jezik je bil več desetletij zavračan, kritiziran kot banaen, neknjižni, v najboljšem primeru ljudski jezik.
Z redko rabo knjižnih in hkrati pogosto neformalnih, neknjižnih jezikovnih elementov, sočasnega pogovornega jezika ter slogovno »visokega« in »nizkega« stila je Hašek izrazito odstopal od predpisane, rigidne jezikovne norme in ni sledil zahtevam po ustvarjanju »lepega« češkega jezika skozi literaturo (gl. Haškovo spremno besedo), kar je sicer bila vodilna zahteva jezikoslovcev in t.i. narodnih buditeljev tistega časa.
Posamezne osebe v dialogih in premem govoru Hašek označuje z rabo različnih jezikovnih ravnin. Za vsako osebo je izoblikoval lasten način izražanja (»Vsakdo govori tako, kot zmore.«). Jezik je označevalec osebe, njenega značaja, družbenega položaja, funkcije in razgledanosti.
Navajam dve skrajnosti: zlasti za Švejka je v premem govoru značilna raba skoraj pretiranega pogovornega jezika Prage. Osebe, če so bile večinoma iz nemškega jezikovnega okolja – pa govorijo bodisi spačeno češčino ali pa so cele paseže v nemščni. Zelo znani in pogosto parafrazirani so stavki, ki jih baronica von Botzenheim govori vojakom v lazaretu: »Cešky fójak, toprá fójak ...« pravilno – »Český voják, dobrý voják ...« (Češki vojak je dober vojak ...). Hašek je odlično ponazoril večjezično jezikovno prakso na Češkem v času C. kr. monarhije.
Zelo vidna posebnost Haškovega jezika, takrat v literarni rabi razumljena kot nezaslišana primitivnost, je dosledna raba kratkega nedoločnika, nasprotno od tedanje jezikovne norme, ki je zahtevala rabo dolgega nedoločnika. Hašek je pisal npr. dĕlat- in ne dĕlati (slovensko: delati). Kratek infinitiv je postal norma šele nekaj desetletij kasneje – dolgi infinitiv pa je danes dojeman kot velik anahronizem.
Slovar češkega knjižnega jezika (Slovník spisovného jazyka českého), ki je izhajal v letih 1960 – 1971, še vedno dosledno navaja samo dolgi infinitiv (-ti). Šele pravopisni slovar iz leta 1978 navaja dosledno in samo kratko obliko infininitiva (-t). Že to kaže, kako dolgo je trajalo, da je normativno jezikoslovje sprejelo kratki infinitiv v stilsko neoznačeno in knjižno rabo.
Hašek se ne izogiba pogosti rabi vulgarizmov in argota, kadar je to funkcionalno. Sam pravi v uvodu: »Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo.«
Značilna je raba protetičnega v-, pri vseh besednih vrstah, kadar je na začetku besed samoglasnik o- (prim. *voni nam. oni, *voltář nam. oltář/=oltar). Podobno narečno rabo srečujemo tudi v slovenščini: »vosu« - osel, »vočem« - hočem.
Naj navedem še nekaj drugih primerov rabe:
Nadomeščanje ý (dolgega i) z >ej (prim. *vožralej < ožralý/=pijan)
Dodajanje (protetičnega) o-, kadar je na začetku besede dolgi ú (prim. *je ouplně vožralej, nam. knjižno - je úplně ožralý = je popolnoma pijan)
Uporablja veliko nemčizmov (germanizmov), največkrat v počeščeni obliki, pogosto v vojaškem slengu ali besednjaku in v frazemih iz vojašniškega okolja (prim. *štábsfeldvébl – ordonanc/štabni podčastnik; *obrlajtnant – nadporočnik; *pucflek – častnikov sluga, * ajnclík – zaporniška celica, samica, *obrarct – višji zdravnik, * feldkurát – frontni vojaški duhovnik, *maršbatalión - bataljon, pripravljen za odhod na fronto, pohodni bataljon/gl. SSKJ).
Posamezne pasaže so neredko kar v nemščini. Najdemo tudi nekaj počeščenih in popačenih rusizmov ipd. (npr. *front – nam. fronta, * ne ponymat – не понимать; ne razumeti) in madžarizmov, v bistvu popačenih, nepravilnih oziroma samo deloma razumljivih stavčnih zvez, ki zvenijo madžarsko (npr. *Három gyermek, nincs ham, éljen! – Trije otroci, nič ham/jesti, živeli!)
Zanimivo je, da Hašek uporablja onikanje samo v komunikaciji med Švejkom in gospo Müllerjevo.
Slovenski prevodi
Iz prej povedanega sledi, da je Hašek nedvomen mojster jezika. Zna ga uporabljati zelo premišljeno. Tudi zato je Haškov jezik v Švejku marsikdaj celo skrajno nekorekten v odnosu do uveljavljene norme.
Slovenski prevodi tej Haškovi mojstrski nekoretnosti ne sledijo. Prenos – kar je (lahko) več kot prevod - bi v tudi v starejših izdajah potreboval odmik od slovenske knjižne norme, kakršna je veljala v času izida določene prevedene knjige, v kasnejših prevodih pa dovolj radikalen odmik od rabe, kakršna je v veljavi oz. je aktualna zdaj.
Prevajalci, sicer poznavalci ciljnega jezika, so se v kar največji meri držali zelo korektne knjižne slovenščine, uglajenega knjižnega jezika. Rečeno drugače – niso upoštevali jezikovnih ravnin in niti ne drugih posebnosti, lastnih Haškovemu jeziku v izvirniku.
Preveliko odstopanje od slovenske veljavne knjižne norme bi verjetno povzročilo škandal – hkrati dvomim, če bi kateri založnik s takšno izdajo sploh upal tvegati.
Pravzaprav že prva stran slovenskega Švejka (celo prvi stavek!) kaže na to, kako jezik nobenega slovenskega prevoda ni dovolj avtonomen prenos Haškovega jezika v slovenščino.
Za ponazoritev sem izbral novejša prevoda, ki sta delo dveh prevajalcev, Hermana Vogla (prevod iz 1982) in Jožeta Zupančiča (prevod iz 1963). Njuni prevodi Švejka so temelj vsem kasnejšim izdajam in od njih v ničemer bistvenem ne od/izstopajo.
1. Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, prevod Herman Vogel, 1982
2. Dobri vojak Švejk, prevod Jože Zupančič, Državna založba Slovenije, 1963
Za konkretno rabo najprimernejša izhodiščna referenca je prevod Hermana Vogla, ki je izšel leta 1982, za delno primerjavo pa navajam še iste pasaže iz starejšega prevoda Jožeta Zupančiča, ki je izšel leta 1963.
Prevod Hermana Vogla (iz leta 1982) je najbolj sledil kodificirani normi neoporečnega, lepega slovenskega knjižnega jezika. Le nekaj več kreativne svobode in odmikov od norme si je dovolil starejši Jože Zupančič.
Lahko si le zamišljamo, v kakšnem precepu so bili slovenski prevajalci, ko so prevajali Haškovo »praščino«, torej večslojno govorico Prage! Iz jezikovno nekorektne, žive češčine so jo prevajali v jezikovno zelo korektno knjižno, neživo slovenščino. Izjemoma, recimo, uporabijo Haškove germanizme, zlasti kolikor jih pozna slovenščina.
Za prevajanje, pravilneje rečeno – za prenos Haškovega nekorektnega jezika v slovenščino tak pristop ni dovolj odprt do živega slovenskega jezika. Lahko bi rekli celo – tak pristop, kot ga poznamo v slovenskih prevodih, je neustrezen.
Z velikim spoštovanjem do vseh Haškovih prevajalcev, na tem mestu do Vogla in Zupančiča, trdim naslednje: tudi njuni prevodi so dali jezikovno več kot očitno neustrezen in slab rezultat.
Predlagam torej, da bi si prevajalec namesto slovenskega knjižnega jezika izbral kakšno splošno znano obliko pogovornega jezika ali enega od pokrajinskih govorov ali nadnarečij. Samo takšen, živi jezik bi bil lahko ekvivalent Haškovemu jeziku.
Poskusil sem, kako bi deloval prenos v nadnarečni pogovorni slovenski jezik, torej v približno ljubljanščino. Le-ta je ravno dovolj slikovita, plastična. Nanjo je večina Slovenije že kar preveč navajena, ne nazadnje nam je tudi vsiljena prek jezikovne prakse osrednjih medijev, ljubljanskih gledališč, radija in televizije.
Nisem naravni govorec/»native speaker« .../ ljubljanščine, torej bi potreboval še jezikovnega svetovalca-lektorja za ljubljanščino.
Elementi primerjave
– Haškovo izvirno besedilo - označeno s Hašek,
– slovenski prevod Hermana Vogla - označen z Vogel,
– slovenski prevod Jožeta Zupančia - označen z Zupančič,
– poskus »novega« prevoda (označeno PK); denimo, da je to zasnova hipotetično ustreznejšega prenosa v nadnarečni pogovorni slovenski jezik.
»Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuku/nadstropju.«
Primerjave značilnih stavkov – variante
Hašek: »Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který ....«
Vogel: »Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je ...«
Zupančič: »Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki ...
PK: »(No), pa so nam ubil/počl/fental Ferdinanda,« je gospodinja/snažilka/čistilka rekla Švejku ... --- »No, pa so nam počl Ferdinanda,« reče gospodina Švejku ...
Komentar:
Hašek takoj zastavi dialog (dobesedni navedek) v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva pravila knjižnega jezika. Npr. zaim. »který« je zapisan v knjižni normi, a že v naslednjem stavku ne.
Oba prevajalca se zatečeta h knjižnemu jeziku, torej takoj odstopata od izvirnika, Vogel manj kot Zupančič
Posluhovačka – strežnica?; primernejši izraz je gospodinja, pri kateri je Švejk, domnevam, stanoval. Strežnice so npr. v bolnišnicah.
Hašek: »Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, »já znám dva Ferdinandy.« ...
Vogel: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda.« ...
Zupančič: »Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, xxx »poznam dva Ferdinanda.«
PK: »Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller,« vpraša Švejk, ne da bi si nehal masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda ...«
Komentar:
Očitno dialog (dobesedni navedek) poteka v pogovornem jeziku, spremni stavek pa upošteva tedanja pravila knjižnega jezika
zaim. »který« - kerýho (nam. kterého)
Zupančič izpusti zaimek *jaz, Vogel verjetno zato ne, da bi dobesedni navedek bil bliže pogovornemu jeziku (učili so nas, naj »jaz« v pisnem izražanju uporabljamo čim manj)
masírovat kolena – kratki infinitiv!
Hašek: Vobou není žádná škoda.
Vogel: Nobenega ni prav nič škoda.
Zupančič: Ne tega ne onega ni prav nič škoda.
PK: Ne enga ne druzga ni škoda.
Komentar:
Vobou není – Hašek uporabi protetični v- > »obou«. Obe obliki sta pogovorni, (knjižno bi bilo Ani jednoho není žádná škoda.)
Oba prevoda sta v knjižni obliki, kar je odmik od izvirnika.
Hašek v dialogih (v dobesednem navedku) dokaj dosledno uporablja protetični v-. Raba protetičnega v-, pri vseh bes. vrstah.
Hašek: »Ale, milostpane, pana arcivévodu Ferdinanda, toho z Konopiště, toho tlustýho, nábožnýho.«
Vogel: »Ja, milostljivi gospod, gospoda nadvojvodo Ferdinanda ... tistega iz Konopišta, tistega tolstega, pobožnega.«
Zupančič: »Toda gospod moj, počili so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega debeluhastega, pobožnega.«
PK: Ampak, gospod dragi, gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistga s Konopišta, tistga zavalenga, pobožnga. (»Ampak dragi gospod, počl so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, on’ga s Konopišta, tistga zavalenga pa pobožnga.«)
Komentar:
tlustýho, nábožnýho – »pravilno« > tlustého, nábožného Veznik/prisl. »Ale« v tem kotekstu izraža začudenje, podobno kot ampak/toda
Zupančič Ale prevede v tem pomenu, Vogel je bolj »kreativen«, saj »Ja«, sicer je pogovorna oblika, pomeni predvsem pritrjevanje.
Hašek: »Ježíšmarjá,« vykřikl Švejk, » to je dobrý. A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?«
Vogel: »Jezusmarija! « je vzkliknil Švejk, »to je dobro. Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodi, to zgodilo?«
Zupančič: »Jezus, Marija! « je vzkliknil Švejk, »ta je pa dobra! Kdaj pa se je gospodu nadvojvodi to pripetilo?«
PK: »Ježešmarija!« vzklikne Švejk, »ta je pa dobra/to je pa dobr/to jim je pa ratal/. Kje ga pa je, gospoda nadvojvodo, to doletel/ Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodi, to zgodil?« Ali: »O ježešmarija!« vzklikne Švejk, »to pa je neki! Ja ke pa se je gospodu nadvojvodu to zgodl?«
Komentar:
Jezusmarija (Vogel) in Jezus, Marija (Zupančič)
SSKJ navaja Ježešmarija, kar je ekvivalent češkemu Ježíšmarjá.
Sintagma »to je dobrý« v tem kontekstu ne pomeni pritrjevanja, strinjanja, pač pa »nevoljno sprijaznjenje s čim« (definicija po SSKJ).
Vogel je to sintagmo prevedel kot strinjanje: »To je dobro.« - Zupančič prevedel ustrezno: »ta je pa dobra.« (gl. SSKJ: ’ta je pa dobra! - česa takega nisem pričakoval’)
Haškov pogovorni jezik v stavku A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?« sta Vogel in Zupančič prevedala vsak po svoje, a knjižno, sicer blizu pogovornemu jeziku.
Hašek: »Práskli ho v Sarajevu, milostpane, z revolveru, vědí. Jel tam s tou svou arcikněžnou v automobilu.«
Vogel: »Počili so ga v Sarajevu, milostljivi gospod, z revolverjem, veste. Tja se je peljal s tisto svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.«
Zupančič: »Počili so ga v Sarajevu, gospod, z revolverjem so ga počili. Odpeljal se je tja s svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.
PK: »Počl so ga v Sarajevu, /milostliv-i/ gospod, s pištolo/z revolverjem, vejo ...Tam se je pelu/pelau s tisto svojo nadvojvodinjo v avtu.« - Ali: »Počl so ga v Sarajevu, dragi gospod, s pištolo, a veste. Tam se je pelu s tisto svojo nadvojvodinjov avtu.«
Komentar:
’Práskli ho’ > Vogel in Zupančič: ‘Počili so ga ...’ – ekspresivno/pogovorno (gl. SSKJ: ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil)
milostpane > Vogel > milostljivi gospod; Zupančič > gospod
vědí > onikanje, 3. os. mn.; veste = 2.os.mn. > Vogel > veste; Zupančič – izpusti/ne prevede
Jel tam > v č.j. sta dva pomena > peljal se je tja --- peljal se je tam. Zgodovinsko dejstvo je, da se je Ferdinand peljal tam, z avtom po Sarajevu, tja (v Sarajevo) pa večinoma tudi z vlakom
Vogel: Tja se je peljal > Zupančič: Odpeljal se je tja > pravilen prevod: Tam se je peljal ...
Hašek: »Pan arcivévoda byl hned hotovej, milostpane. To vědí, že s revolverem nejsou žádný hračky. Vogel: Gospod nadvojvoda je bil pri priči mrtev, milostljivi gospod. Saj veste, da revolver ni nobena igračka. Zupančič: »Gospod nadvojvoda je pri priči izdihnil. Veste, z revolverjem ni da bi se človek igral. PK: Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, gospod, oni pa ja vejo, da z revolverjam/s pištolo se ni za hecat. – Ali: »Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuk/nadstropju.«
Komentar:
byl hned hotovej > Nadomeščanje (dolgega) -ý > hotový> -ej; pogovorno > je bil gotov/= mrtev;
Vogel: je bil pri priči mrtev
Zupančič: je pri priči izdihnil
To vědí > onikanje, 3. os. mn.; veste = 2.os.mn. = č.j - víte > Vogel > veste; Zupančič > veste
nejsou žádný hračky > nadomeščanje (dolgega) - é (žadné) z -ý; frazem (ni nobena šala)
O usodi Jaroslava Haška in Švejka
Pravzaprav ima dobri vojak Švejk doma, na Češkem zelo podobno usodo kot njegov avtor: eni ga brez zadržkov častijo, in v vsakodnevni rabi je cela vrsta citatov, npr. »Pokorno javljam, da sem spet tukaj!«, ali »Disciplina mora biti, vi bebci!« ali »Sedem krogel kot v Sarajevu«. Priznavajo mu izjemne zasluge za razvoj češkega humorja in satire, pa tudi jezika. Manj prizanesljivi pravijo, da je pač bil bohem, drugi spet Hašku očitajo anarhizem in boljševizem ter aktivno udeležbo v oktobrski revoluciji, dovolj pa je tudi takšnih, ki ga imajo samo za zelo neodgovornega človeka, ki se ni brigal za družino, bil je bigamist (v Rusiji se je poročil, čeprav še ni bil ločen od ženske, s katero je v Pragi imel sina). Naj bi bil tudi alkoholik, ki je največ pisal po gostilnah, temu primerno vrednost pa da ima tudi njegova literatura.
V vsakem od navedenega je vsaj kanček resnice. Hašek je namreč napisal neverjetno veliko humoresk, raztresenih po različnih časnikih, med 1200 in 1500 jih menda je in gotovo je kakšna tudi vredna kritike. Res je rad posedal po gostilnah ter v nuji kdaj kaj napisal samo za vrček ali dva piva. V Pragi sta dve sloviti gostilni, ki še danes privabljata zlasti tuje goste predvsem na rovaš Švejka, saj je odlična blagovna znamka. Ena je U Fleků (Pri Flekih), druga U Kalicha (Pri Kalichu). U Kalicha, torej – Pri Kalichu – in ne pri »Vrču«, kot je preveden naziv gostilne. Kalich je v konkretnem primeru priimek, enakega nosi npr. gledališče in založba. Samost. kalich pa ima več pomenov: mdr. kelih, čaša, vrč za pivo ali vino, itd. (op. P.K.)
Jaroslav Hašek je Švejkove dogodivščine končal v Lipnici, kjer jih je pisal zadnji dve leti svojega življenja. Švejk kot lik se v Haškovih delih sicer pojavi prvič leta 1912 v zbirki novel Dobri vojak Švejk in druge nenavadne zgodbe (Dobrý voják Švejk a jiné podivné historky). Sam je v celoti napisal le dva dela, že tretjega pa ni več končal. Na založnikovo željo je nadaljevanje dopisal (ne preveč uspešno) novinar in satirik Karel Vanĕk (1887 – 1933) ter sam dodal še peti in šesti del. Ilustracije Josefe Lade so še danes nepresežen model Švejka. Uporabili so ga že v nemi filmski verziji in v naslednjih filmskih adaptacijah (dvodelni češki, poljski in nato kar v desetdelni zahodnonemški seriji), v gledališčih ter v prvi lutkovni predstavi (njen avtor je bil sloviti Jiří Trnka). Samo na Češkem so pripravili čez petdeset različnih postavitev Švejka, tri operete, eno opero (napisal jo je ameriški skladatelj Robert Kurka, premiera v New Yorku 1958) in en musical, uprizorjen na odru gledališče Hybernia leta 2008. Tudi slovenska gledališča so se lotevala Švejka. Nazadnje, se zdi, Šentjakobsko gledališče, ki je komedijo Prigode dobrega vojaka Švejka premierno uprizorilo leta 2006 ter poželo več festivalskih nagrad. Najbolj sveža je uprizporitev MGL leta 2014.
Kot lik je Švejka uporabil Igor Torkar (Vstajenje Josefa Švejka, SNG Nova Gorica, 1971), pogosto tudi Tone Fornezzi Tof v svojih skečih (z Janezom Hočevarjem Rifletom), itd.
Haškovo življenje je bilo vsekakor zelo burno. Nekaj časa je bil celo zaprt, ker so ga obdolžili anarhizma, pozneje pa je v neki gostilni za šalo ustanovil Stranko počasnega napredka v mejah zakona, jo leta 1911 registriral in z njo (neuspešno) kandidiral na volitvah. Takrat je že veljal za izrazitega bohema in potovca. Prelom pomeni leto 1915, ko je postal avstroogrski vojak. Kmalu je bil zajet in je več mesecev prebil kot vojni ujetnik v bližini Kijeva, kjer se je vključil v enoto, ki so jo tvorili češkoslovaški vojni ujetniki, ujeti na ruski fronti. Enote Češkoslovaške legije so se sprva borile na strani ruske carske armade proti Avstroogrski. Po koncu prve vojne se je Jaroslav Hašek priključil boljševikom ter Rdeči armadi, zasedal pa je odgovorna mesta in visoke položaje. Decembra 1920 se je vrnil v domovino in leta 1923 umrl; eni viri navajajo TBC, drugi odpoved srca.
Sklep:
V času, ko so nastajali prevodi Haškovega Švejka, si prevajalci še niso dovolili skoraj nobenega odmika od kodificirane norme. Prav tako nismo imeli pravega jezikovnega zgleda v govornih jezikovnih praksah v gledališčih, na filmu, radiju in televiziji. Vsi prevodi torej bolj ali manj suženjsko »visijo« na kodificirani normi knjižne slovenščine. Nobeden prevajalec doslej ni imel dovolj poguma, da bi s slovenskim jezikom ravnal tako neobremenjeno, mimo norme, kot je bil ob svojem času sposoben Jaroslav Hašek.
Podatki o avtorjih
Jaroslav Hašek (1883 – 1923), pisec satiričnega romana o dobrem vojaku Švejku, je v svoji domovini cenjen, pa tudi problematiziran. Osudy dobrého vojáka Švejka - Dogodivščine dobrega vojaka Švejka ali, na kratko, Dobri vojak Švejk, je še vedno najbolj prevajana češknjiga doslej, saj so jo prevedli že v oseminpetdeset jezikov, nekajkrat tudi v slovenščino.
Herman Vogel (1941 - 1989) je bil pesnik, časnikar, založniški urednik, prevajalec, mojster slovenskega literarnega in publicističnega jezika.
Jože Zupančič (1894–1969), prevajalec in časnikar. Ob rednem časnikarskem delu je veliko prevajal iz srbohrv., ruš., češ. in nem. public. in liter. besedila. (Vir: Slovenska biografija, www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi885323
Viri:
V češkem jeziku
E-izdaja (PDF) iz leta 2011, Mestna knjižnica Praga:
Citační záznam této e-knihy:
Hašek, Jaroslav. Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války [online].
V MKP 1. vyd. Praha : Městská knihovna v Praze, 2011 [aktuální datum citace e-knihy – př. cit. rrrr-mm-dd]. 1. a 2. díl. Dostupné z WWW:
web2.mlp.cz/koweb/00/03/37/00/55/svejk.pdf.
Cit.: »Znění tohoto textu vychází z díla Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války (díl 1. a 2.) tak, jak bylo vydáno v nakladatelství Československý spisovatel v roce 1983 (Hašek, Jaroslav. Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války. Díl 1., V zázemí. Díl 2., Na frontě. 32. vyd. Praha : Československý spisovatel, 1983. 507 s.).«
web2.mlp.cz/koweb/00/03/37/00/55/svejk_1_a_2.pdf
in
Osudy dobrého vojáka Švejka : [za světové války]. I/II
Hašek, Jaroslav, 1883-1923
Založništvo in izdelava - Praha : Československý spisovatel, 1975,
(po kritični izdaji iz l. 1968, Národní knihovna, zv. 83-84, založba Odeon, 1968)
Jezik – češki
V slovenskem jeziku:
DOBRI VOJAK ŠVEJK, Hašek, Jaroslav, 1883-1923; Prevedel Jože Zupančič, ilustracije Josef Lada Založništvo in izdelava - Državna založba Slovenije, 1963 COBISS.SI-ID - 21383937
PRIGODE DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA V SVETOVNI VOJNI; Hašek, Jaroslav, 1883-1923; Prevedel Herman Vogel; ilustracije Josef Lada; Založništvo in izdelava - Obzorja Maribor; Pomurska založba, Murska Sobota, 1982 COBISS.SI-ID – 29947136
Jaroslav Hašek, SKLEPNA BESEDA K PRVEMU DELU » V ZALEDJU », str. 230 - 232, vir: Prevedel Herman Vogel; ilustracije Josef Lada, Založništvo in izdelava - Obzorja Maribor; Pomurska založba, Murska Sobota, 1982
Življenje ni nikakršna šola lepega vedenja. Vsakdo govori tako, kot zmore. Ceremoniar dr. Guth govori drugače kot krčmar Palivec pri »Vrču«, in ta roman ni pripomoček za salonsko plemenitenje kot ne znanstvena knjiga, kakšne izraze je mogoče v družbi uporabljati. To je zgodovinska podoba določenaga časa.
Če je potrebno uporabiti kak krepek izraz, ki je bil v resnici izrečen, si ne pomišljam in ga povem tako, kot se je zgodilo. Opisovanje in postavljanje pik štejem za najbolj neumno sprenevedanje. Takšne besede uporabljajo tudi v parlamentih.
PRILOGE
A
Prva stran – češki original, vir: e-izdaja MKP, 2011:
1. ZASÁHNUTÍ DOBRÉHO VOJÁKA ŠVEJKA DO SVĚTOVÉ VÁLKY
»Tak nám zabili Ferdinanda,« řekla posluhovačka panu Švejkovi, který opustiv před léty vojenskou službu, když byl definitivně prohlášen vojenskou lékařskou komisí za blba, živil se prodejem psů, ošklivých nečistokrevných oblud, kterým padělal rodokmeny. Kromě tohoto zaměstnání byl stižen revmatismem a mazal si právě kolena opodeldokem.
»Kerýho Ferdinanda, paní Müllerová?« otázal se Švejk, nepřestávaje si masírovat kolena, »já znám dva Ferdinandy. Jednoho, ten je sluhou u drogisty Průši a vypil mu tam jednou omylem láhev nějakého mazání na vlasy, a potom znám ještě Ferdinanda Kokošku, co sbírá ty psí hovínka. Vobou není žádná škoda.«
»Ale, milostpane, pana arcivévodu Ferdinanda, toho z Konopiště, toho tlustýho, nábožnýho.«
»Ježíšmarjá,« vykřikl Švejk, »to je dobrý. A kde se mu to, panu arcivévodovi, stalo?«
»Práskli ho v Sarajevu, milostpane, z revolveru, vědí. Jel tam s tou svou arcikněžnou v automobilu.«
»Tak se podívejme, paní Müllerová, v automobilu. Jó, takovej pán si to může dovolit, a ani si nepomyslí, jak taková jízda automobilem může nešťastně skončit. A v Sarajevu k tomu, to je v Bosně, paní Müllerová. To udělali asi Turci. My holt jsme jim tu Bosnu a Hercegovinu neměli brát. Tak vida, paní Müllerová. On je tedy pan arcivévoda už na pravdě boží. Trápil se dlouho?«
»Pan arcivévoda byl hned hotovej, milostpane. To vědí, že s revolverem nejsou žádný hračky. Nedávno taky si hrál jeden pán u nás v Nuslích s revolverem a postřílel celou rodinu i domovníka, kterej se šel podívat, kdo to tam střílí ve třetím poschodí.«
B
Prevod Jožeta Zupančiča:
DOBRI VOJAK ŠVEJK POSEŽE V SVETOVNO VOJNO
»Torej Ferdinanda so nam počili,« je rekla gospodinja Švejku, ki je bil pred leti slekel vojaško suknjo. Vojaška zdravniška komisija ga je bila namreč dokončno spoznala za bebca. Zdaj se je preživljal s prodajo psov, nakaznih, nečistokrvnih cuckov, ki jim je ponarejal rodovnike
Razen tega poklica ga je krotovičil revmatizem in pravkar si je mazal kolena z opodeldokom.
»Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal mazati kolena, »poznam dva Ferdinanda. Prvi je hlapec pri drogeristu Prušu in nekoč mu je pomotoma popil steklenico nekakšnega mazila za lase. Poznam tudi Ferdinanda Kokoško, ki zbira te pasje mrcine. Ne tega ne onega ni prav nič škoda.«
»Toda, gospod moj, počili so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega debeluhastega, pobožnega.«
»Jezus, Marija!« je vzkliknil Švejk, »ta je pa dobra! Kdaj pa se je gospodu nadvojvodi to pripetilo?«
»Počili so ga v Sarajevu, gospod, z revolverjem so ga počili. Odpeljal se je tja s svojo nadvojvodinjo v avtomobilu.«
»Glej no, glej, gospa Millerjeva, v avtomobilu, pravite! Hm, takle gospod si to lahko privošči in niti ne pomisli, da se utegne takšna vožnja z avtomobilom nesrečno končati. In v Sarajevu povrhu, to je v Bosni, gospa Müllerjeva. To so najbrž storili Turki. Saj pravim, te Bosne in Hercegovine bi jim ne bili smeli vzeti. Glej, glej, kaj poveste, gospa Müllerjeva. Ta naš nadvojvoda je torej že stopil pred večnega sodnika. Ali se je dolgo mučil?«
»Gospod nadvojvoda je pri priči izdihnil. Veste, z revolverjem ni da bi se človek igral. Tako se je ondan igral z revolverjem nekdo pri nas v Nuslih, pa je postreljal vso družino in še hišnika povrhu, ko je šel slednji pogledat, kdo
v tretjem nadstropju strelja.«
C
Prevod Hermana Vogla:
DOBRI VOJAK ŠVEJK POSEŽE V SVETOVNO VOJNO
»Pa so nam ubili Ferdinanda,« je rekla strežnica gospodu Švejku, ki se je, odkar je bil pred leti opustil vojaško službo, ko ga je vojaška zdravniška komisija dokončno spoznala za bebca, preživljal s prodajo psov, grdih nečistokrvnih mrcin, ki jim je ponarejal rodovnike.
Zraven te zaposlitve ga je dajal revmatizem in pravkar si je natiral kolena z opodeldokom.
»Katerega Ferdinanda, gospa Müllerjeva?« je vprašal Švejk, ne da bi si nehal masirati kolena, »jaz poznam dva Ferdinanda. Enega, ta je sluga pri drogistu Pruši in nekoč mu je po pomoti popil stekleničko nekakšne maže za lase, potem pa poznam še Ferdinanda Kokoško, ki pobira tiste pasje dreke. Nobenega ni prav nič škoda.«
»Ja, milostljivi gospod, gospoda nadvojvodo Ferdinanda, tistega iz Konopišta, tistega tolstega, pobožnega.«
»Jezusmarija,« je vzkliknil Švejk, »to je dobro. Kje pa se mu je, gospodu nadvojvodu, to zgodilo?«
»Počili so ga v Sarajevu, milostljivi gospod, z revolverjem, veste. Tja se je peljal s tisto svojo nadvojvodi- njo v avtomobilu.«
»Poglejte no, gospa Müllerjeva, v avtomobilu. Ja, takšen gospod si to lahko privošči in niti ne pomisli, kako se takšna vožnja z avtomobilom utegne nesrečno končati. In povrh še v Sarajevu, to je v Bosni, gospa Müllerjeva. Najbrž so to storili Turki. Mi jim te Bosne in Hercegovine res ne bi smeli jemati. Zdaj vidite, gospa Müllerjeva. Gospod nadvojvoda je torej že na onem svetu. Se je dolgo mučil?«
»Gospod nadvojvoda je bil pri priči mrtev, milostljivi gospod. Saj veste, da revolver ni nobena igračka. Pri nas v Nuslih se je pred kratkim neki gospod prav tako igral z revolverjem in postrelil celo družino pa še hišnika, ki je šel pogledat, kdo neki tako strelja v tretjem nadstropju.«
D
Varianta svobodnejšega, novega prevoda:
ŠVEJK POSEŽE V PRVO SVETOVNO VOJNO
»No, pa so nam počl Ferdinanda,« reče gospodina Švejku, k se je od takrt, ko je pred leti sleku vojaško sukno, ker ga je vojaška naborna komisija proglasila za bebca, preživljal s prodajo psov, grdih mešancov, k jim je ponaredu rodovnike. Poleg tega poklica ga je muču še revmatizem, in lih takrt si je masiru kolena z opodeldokam.
»Ja kerga Ferdinanda pa, gospa Müller?« vpraša Švejk, ne de b si nehu masirat kolena, »jest poznam dva Ferdinanda. Eden je bil sluga pri drogeristu Průšu pa je pomotoma je spil flaško neke tinkture za masiranje las, poznam pa še Ferdinanda Kokoško, ta pa zbira pasje drekce. Ne enga ne druzga ni škoda.«
»Ampak dragi gospod, počl so gospoda nadvojvodo Ferdinanda, on’ga s Konopišta, tistga zavalenga pa pobožnga.«
»O ježešmarija!« vzklikne Švejk, »to pa je neki! Ja ke pa se je gospodu nadvojvodu to zgodl?«
»Počl so ga v Sarajevu, dragi gospod, s pištolo, a veste. Tam se je pelu s tisto svojo nadvojvodinjov avtu.«
»No, pa poglejmo, gospa Müller, v avtu. Ja, takle gospod si to lohk prvošč, pa sploh ne pomisl, da se taka vožna z avtam lohk nesrečn konča. Pa še v Sarajevu, to je v Bosni, gospa Müller. Zgleda, da so to uštimal Turki. Neb’ j’m smel uzet to Bosno pa Hercegovino. Tko je to, gospa Müller. Se prau, de je gospod nadvojvoda že pred božjo pravico. Se je fejst matru?«
»Gospod nadvojvoda je bil prec fertik, dragi gospod. Pa sej vi ja veste, da se s pištolo ni za hecat. En dan se je nek gospod pr nas v Nusleh špilu s pištolo pa je postrelu celo familjo pa še hišnka, k je pršou pogledat, kdo nek strela tam v tretmo štuku/nadstropju.«
