Letošnje srečanje literatov seniorjev v Žirovnici je bilo izjemno kakovostno. Avtorji so se prijavili ne samo s poezijo, temveč tudi z izjemnimi proznimi besedili in celo z dramskim besedilom.
Predvsem pesniška besedila so tematizirala intimno razmerje, strah pred razkritjem, celo erotiko, čeprav je ta ostajala zakrita za aluzivnimi tančicami. Nagovor drugega je torej še vedno prisoten, čeprav je bilo najzanimiveje, kako se predvsem avtorice – v točno določenem obdobju – svojega življenja samodefinirajo: »Še vedno sem posoda, / ki nosi vsebino, / na katero ne morem vplivati. / Še me mamijo podobe sveta.
/ Polna sem besed, misli, izkušenj.« To je na primer v eni izmed svojih pesmi zapisala avtorica, ki se je podpisala s šifro Madali.
Pesmi, ki so izkušenjsko prežete, hkrati pa se ne zakrivajo v alegorično govorico oziroma skušajo nepretenciozno, predvsem pa s plastičnim podobjem spregovoriti o vsakdanu, so zagotovo najboljše. Če za avtorico, ki se je podpisala s šifro Klementina, za čas nekaj verzov še mislimo, da se bo opravičila zaradi radosti, ki jo čuti, se izkaže, da opisuje zgolj bivanje, kakršno je: »Poskakovati z mladostjo, / se smejati na ves glas, / zapeti, ljubiti, goreti, / čeprav se je skrčil moj čas.« Omenjena avtorica – zaradi krčenja časa – ni moralistična, ne razdaja se v bolečini, ampak zgolj govori o vsakdanji stvarnosti. V eni izmed pesmi nam na primer pokaže, kako nastane spomin, mimogrede ošine bivanje v nekdanji dvojini, vendar svojo izkušnjo vedno prenese na univerzalnejšo raven.
Precej pesmi je tematiziralo tudi motive iz narave; najboljše so bile tiste, ki so na primer »opazovanje oblakov« prenesle na izkušenjsko raven. Pesnica, ki se je podpisala pod šifro Si videl, je zmožna posebne zadržanosti, ki odkrije ravno prav. Zdi se, da avtorica išče v pesmih prostor svobode, in čeprav ji ne uide tudi kakšen kliše, ima svoje zmožnosti, med drugim tudi še vedno bivanje v dvojini, natančno premerjeno. Njena posebnost so kratke, nekaj vrstične pesmi, vendar ji ta izrazita ekonomika ne prepreči, da ne bi v pesmih na plano priklicala detajlov, pri čemer je zelo pozorna tudi na jezikovno plat upesnjevanja.
Pesnica, ki se je podpisala s šifro Tehtnica, je stara znanka literarnih srečanj v okviru JSKD-ja. Gre za izdelano avtorico, ki ima za seboj tudi že nekaj izdanih knjig. V pesmih, ki jih je poslala na tokratne srečanje, definira odnos do pesnjenja, toda v središču njenega zanimanja je v resnici Drugi, ob katerem mora braniti svoje dostojanstvo. Podobje, s katerim opiše Drugega, je inovativno, slutiti je celo nekakšen premaz temnine, strahu, tujosti. Kar je morda najbolj moteče, je, da se avtorica v večini pesmi definira v odnosu do Drugega in da se hkrati posipava s pepelom. Čeprav je tovrstno mejno razmerje, ki avtorico potiska »na rob prepada«, zelo produktivno za pisanje, je vseeno moteča avtoričina glediščna točka, posebej, ker se zaveda tako svojih kot njegovih omejitev.
Ena lepših pesmi, ki ničesar ne izreče, pa vendarle v njej zaslutimo minljivost, sočasno prežeto s posebnim optimizmom in skoraj nikoli grenkobo, je pesem Klitje, avtorice, ki se je podpisala pod šifro Zeleno. Gre za zelo lirično, nežno govorico, v ozadju katere ves čas slutimo tudi nekaj prozaičnega. Avtoričina drža je drža čudenja – lepoti, pri čemer tožbo zaradi prihajanja neizogibnega subtilno zatre.
Avtorica, ki je zelo posebna v svoji pesniški govorici, se je podpisala pod šifro Breza. Z verzom iz pesmi Zrcalno šepetanje na primer poruši naša pričakovanja glede občutij, ki naj bi prihajala na plano »v jeseni življenja«. »V zapoznelem vzgibu poletja, / bijem nostalgičen boj,« zapiše v že omenjeni pesmi. Tudi ta pesnica se zanimivo samodefinira: »kot sekira stari jablani, / ki ne bo več rodila.« Zdi se, kot da je avtorica pomirjena z neizogibnim v prihodnosti, tare pa jo tisto, kar se je zgodilo v preteklosti. Daje nam slutiti, da obžaluje, ker življenja ni živela, kot bi ga lahko, čeprav na koncu koncev zamolči vir tega obžalovanja (igra zakrinkavanja je v tem kontekstu povsem dobrodošla).
Pesmi, pod katere se je avtorica podpisala s šifro Žalostna, imajo verjetno predvsem terapevtsko funkcijo. Pesniški kalup avtorici pomaga udušiti bolečino zaradi tragične izgube. V njih je dobršna mera klišejev, predvsem pa ponovitev, ki delujejo že nekoliko zaklinjevalsko, skorajda kot molitev. Čeprav se avtorici pri strukturiranju pesmi poraja ogromno vprašanj, v odgovor pa dobi le molk, že sam proces pisanja in strukturiranja pesmi daje določeno uteho. Za avtorico je verjetno najpomembneje, da v danem trenutku vzpostavi dialog z umrlim. Vprašanja, ki se odpirajo, predvsem na čustveni ravni, torej odnos do telesa, do partnerja, do tega, kar avtorica je, bodo verjetno avtorici v prihodnosti vir in navdih za pisanje. Avtorica je vsekakor zmožna stiliziranja, popuščanja literaturi; ko se bo bolečina nekoliko unesla, bi avtorici v branje priporočila na primer eseje Aleksandra Hemona (avtor ima podobno izkušnjo izgube otroka).
Prozna besedila, vsaj nekatera, gradijo na suspenzu. Avtor, ki je spisal zgodbo Moj ljubi je moder, in sicer pod šifro Moder, je absolutno vešč jezika. Suspenz na primer gradi vsaj na dveh ravneh: ob tem, da – vse do konca – namerno zamolči, o čem je v zgodbi pravzaprav govor, njegov jezik spominja na primer na jezik Florjana Lipuša. Avtor bralca, ki ga seveda postavlja pred preizkušnjo, če mu že ne nastavlja uganke, še dodatno zmede z lokacijo dogajanja, ki pa je kljub drugosti in drugačnosti popisana zelo avtentično. Od avtorja, ki je zmožen tolikšne jezikovne bravuroznosti, ob tem, da odlično obvlada dramaturški lok zgodbe, vključno z odprtim koncem, bi si zagotovo želela še kaj prebrati.
Avtorica, ki se je podpisala pod šifro Dačarka, je za srečanje prispevala tri krajše zgodbe (med njimi eno izpoved) in eno daljšo. Najzanimivejša med njimi je zgodba Kamera, ki zelo primerno »izrablja« žanr kriminalke. Zgodba je stopnjevana na takšen način, da bralca dobesedno prisili branju. Jezik se temu prilagaja. Avtorica je na delavnici sama povedala, da je izjemno uživala v meandrskem prepletu različnih ravni zgodbe, in to navdušenje se prenese tudi na bralca. Čeprav je pohvalno, da se avtorica zmore izražati tudi v pesniški obliki, je njena proza boljša od poezije.
Avtor ali avtorica, ki je spisal(a) zgodbe Lepota, Svečnik … in se podpisal(a) pod šifro Utrinki, svoje zgodbe in like niza za odtenek preveč črno-belo. Vseeno pa je pri njej/njem občudovanja vredna pozornost na detajl ( kot na primer šilček v zgodbi Svečnik). Najbolj zapomnljiva je zgodba Dan kot vsak drug, ki popisuje vsakdan travmatizirane družinske ženske. Zanimivo opisan je na primer lik moža, ki je skorajda arhetipski. Morda bi se potencialno njegovo arhetipskost dalo razbiti z nekaj več utrinkov o njenem morebitnem uporu nekje v prihodnosti. Navsezadnje si literatura ta glas vedno lahko vzame.
Resnična zgodba o veselju in trpljenju avtorice, ki se je podpisala pod šifro Vojak, tematizira avtoričinega prednika, ki je bil zanimiva tržiška osebnost. Avtorica je svojo zgodbo zastavila skorajda antropološko. Čeprav je avtorici uspelo lepo zaobjeti tedanje medsorodstvene relacije in morda celo določeno odtujenost, so vendarle nekoliko nenavadni prehodi med tretjeosebno pripovedjo in pismi, ki jih je avtoričin ded pisal med vojno domov svoji ženi. Zaradi lažjega razumevanja in v korist večji koherentnosti besedila bi se bilo smiselno odločiti za enega pripovedovalca. Tedaj bi verjetno tudi ded izpadel kot literarni lik, besedilo pa bi se pomaknilo v polje literarnega. Antropološkost se na primer še vedno lahko ohrani z notice na koncu ali začetku besedila. Obstoječi dedovi zapisi so nedvomno izjemno dragoceni, zato bi bilo še toliko bolj smiselno, da se na primer posamična podatkovna nizanja »prevede« v situacijske prizore, in tu bi avtorica morala izstopiti iz polja verjetnega in resničnega ter se pomakniti proti imaginarnemu, izmišlijskemu, kar zna biti svojevrstno potovanje. Avtorici v branje priporočam na primer roman Tanje Tuma – Češnje bele in rdeče. Priporočljivo je tudi, da se avtorica izogne formulacijam, kot je »naš junak«, in še bolj razdela dedovega uporniškega duha ( kako se je na primer upiral vsem avtoritetam, se izogibal vojski itd.). Tudi komentar o njegovem pisanju bi moral biti v besedilo integriran bolj subtilno, morda že vmes med besedilom, in ne šele na koncu.
Dramsko besedilo, ki smo ga imeli priložnost brati na tokratnem srečanju, je odlično predvsem v svojem jezikovnem preigravanju in seveda v subtilnem komentarju o današnjosti. Pri tem pa ne gre le za črno-humorne aluzije na nacionalne kategorije, kot so jezik, narod, pripadnost, ampak predvsem na veliko bolj zabrisljive meje med normalnostjo in zmešanostjo. Tisti, ki se razglašajo za normalne, so največji norci in obratno. Drama deluje tudi kot bralno besedilo, predvsem zaradi inteligentnega preigravanja, izločanja likov, končnega izteka itd.
Letošnje srečanje literatov seniorjev v Žirovnici je bilo izjemno kakovostno. Avtorji so se prijavili ne samo s poezijo, temveč tudi z izjemnimi proznimi besedili in celo z dramskim besedilom.
Predvsem pesniška besedila so tematizirala intimno razmerje, strah pred razkritjem, celo erotiko, čeprav je ta ostajala zakrita za aluzivnimi tančicami. Nagovor drugega je torej še vedno prisoten, čeprav je bilo najzanimiveje, kako se predvsem avtorice – v točno določenem obdobju – svojega življenja samodefinirajo: »Še vedno sem posoda, / ki nosi vsebino, / na katero ne morem vplivati. / Še me mamijo podobe sveta.
/ Polna sem besed, misli, izkušenj.« To je na primer v eni izmed svojih pesmi zapisala avtorica, ki se je podpisala s šifro Madali.
Pesmi, ki so izkušenjsko prežete, hkrati pa se ne zakrivajo v alegorično govorico oziroma skušajo nepretenciozno, predvsem pa s plastičnim podobjem spregovoriti o vsakdanu, so zagotovo najboljše. Če za avtorico, ki se je podpisala s šifro Klementina, za čas nekaj verzov še mislimo, da se bo opravičila zaradi radosti, ki jo čuti, se izkaže, da opisuje zgolj bivanje, kakršno je: »Poskakovati z mladostjo, / se smejati na ves glas, / zapeti, ljubiti, goreti, / čeprav se je skrčil moj čas.« Omenjena avtorica – zaradi krčenja časa – ni moralistična, ne razdaja se v bolečini, ampak zgolj govori o vsakdanji stvarnosti. V eni izmed pesmi nam na primer pokaže, kako nastane spomin, mimogrede ošine bivanje v nekdanji dvojini, vendar svojo izkušnjo vedno prenese na univerzalnejšo raven.
Precej pesmi je tematiziralo tudi motive iz narave; najboljše so bile tiste, ki so na primer »opazovanje oblakov« prenesle na izkušenjsko raven. Pesnica, ki se je podpisala pod šifro Si videl, je zmožna posebne zadržanosti, ki odkrije ravno prav. Zdi se, da avtorica išče v pesmih prostor svobode, in čeprav ji ne uide tudi kakšen kliše, ima svoje zmožnosti, med drugim tudi še vedno bivanje v dvojini, natančno premerjeno. Njena posebnost so kratke, nekaj vrstične pesmi, vendar ji ta izrazita ekonomika ne prepreči, da ne bi v pesmih na plano priklicala detajlov, pri čemer je zelo pozorna tudi na jezikovno plat upesnjevanja.
Pesnica, ki se je podpisala s šifro Tehtnica, je stara znanka literarnih srečanj v okviru JSKD-ja. Gre za izdelano avtorico, ki ima za seboj tudi že nekaj izdanih knjig. V pesmih, ki jih je poslala na tokratne srečanje, definira odnos do pesnjenja, toda v središču njenega zanimanja je v resnici Drugi, ob katerem mora braniti svoje dostojanstvo. Podobje, s katerim opiše Drugega, je inovativno, slutiti je celo nekakšen premaz temnine, strahu, tujosti. Kar je morda najbolj moteče, je, da se avtorica v večini pesmi definira v odnosu do Drugega in da se hkrati posipava s pepelom. Čeprav je tovrstno mejno razmerje, ki avtorico potiska »na rob prepada«, zelo produktivno za pisanje, je vseeno moteča avtoričina glediščna točka, posebej, ker se zaveda tako svojih kot njegovih omejitev.
Ena lepših pesmi, ki ničesar ne izreče, pa vendarle v njej zaslutimo minljivost, sočasno prežeto s posebnim optimizmom in skoraj nikoli grenkobo, je pesem Klitje, avtorice, ki se je podpisala pod šifro Zeleno. Gre za zelo lirično, nežno govorico, v ozadju katere ves čas slutimo tudi nekaj prozaičnega. Avtoričina drža je drža čudenja – lepoti, pri čemer tožbo zaradi prihajanja neizogibnega subtilno zatre.
Avtorica, ki je zelo posebna v svoji pesniški govorici, se je podpisala pod šifro Breza. Z verzom iz pesmi Zrcalno šepetanje na primer poruši naša pričakovanja glede občutij, ki naj bi prihajala na plano »v jeseni življenja«. »V zapoznelem vzgibu poletja, / bijem nostalgičen boj,« zapiše v že omenjeni pesmi. Tudi ta pesnica se zanimivo samodefinira: »kot sekira stari jablani, / ki ne bo več rodila.« Zdi se, kot da je avtorica pomirjena z neizogibnim v prihodnosti, tare pa jo tisto, kar se je zgodilo v preteklosti. Daje nam slutiti, da obžaluje, ker življenja ni živela, kot bi ga lahko, čeprav na koncu koncev zamolči vir tega obžalovanja (igra zakrinkavanja je v tem kontekstu povsem dobrodošla).
Pesmi, pod katere se je avtorica podpisala s šifro Žalostna, imajo verjetno predvsem terapevtsko funkcijo. Pesniški kalup avtorici pomaga udušiti bolečino zaradi tragične izgube. V njih je dobršna mera klišejev, predvsem pa ponovitev, ki delujejo že nekoliko zaklinjevalsko, skorajda kot molitev. Čeprav se avtorici pri strukturiranju pesmi poraja ogromno vprašanj, v odgovor pa dobi le molk, že sam proces pisanja in strukturiranja pesmi daje določeno uteho. Za avtorico je verjetno najpomembneje, da v danem trenutku vzpostavi dialog z umrlim. Vprašanja, ki se odpirajo, predvsem na čustveni ravni, torej odnos do telesa, do partnerja, do tega, kar avtorica je, bodo verjetno avtorici v prihodnosti vir in navdih za pisanje. Avtorica je vsekakor zmožna stiliziranja, popuščanja literaturi; ko se bo bolečina nekoliko unesla, bi avtorici v branje priporočila na primer eseje Aleksandra Hemona (avtor ima podobno izkušnjo izgube otroka).
Prozna besedila, vsaj nekatera, gradijo na suspenzu. Avtor, ki je spisal zgodbo Moj ljubi je moder, in sicer pod šifro Moder, je absolutno vešč jezika. Suspenz na primer gradi vsaj na dveh ravneh: ob tem, da – vse do konca – namerno zamolči, o čem je v zgodbi pravzaprav govor, njegov jezik spominja na primer na jezik Florjana Lipuša. Avtor bralca, ki ga seveda postavlja pred preizkušnjo, če mu že ne nastavlja uganke, še dodatno zmede z lokacijo dogajanja, ki pa je kljub drugosti in drugačnosti popisana zelo avtentično. Od avtorja, ki je zmožen tolikšne jezikovne bravuroznosti, ob tem, da odlično obvlada dramaturški lok zgodbe, vključno z odprtim koncem, bi si zagotovo želela še kaj prebrati.
Avtorica, ki se je podpisala pod šifro Dačarka, je za srečanje prispevala tri krajše zgodbe (med njimi eno izpoved) in eno daljšo. Najzanimivejša med njimi je zgodba Kamera, ki zelo primerno »izrablja« žanr kriminalke. Zgodba je stopnjevana na takšen način, da bralca dobesedno prisili branju. Jezik se temu prilagaja. Avtorica je na delavnici sama povedala, da je izjemno uživala v meandrskem prepletu različnih ravni zgodbe, in to navdušenje se prenese tudi na bralca. Čeprav je pohvalno, da se avtorica zmore izražati tudi v pesniški obliki, je njena proza boljša od poezije.
Avtor ali avtorica, ki je spisal(a) zgodbe Lepota, Svečnik … in se podpisal(a) pod šifro Utrinki, svoje zgodbe in like niza za odtenek preveč črno-belo. Vseeno pa je pri njej/njem občudovanja vredna pozornost na detajl ( kot na primer šilček v zgodbi Svečnik). Najbolj zapomnljiva je zgodba Dan kot vsak drug, ki popisuje vsakdan travmatizirane družinske ženske. Zanimivo opisan je na primer lik moža, ki je skorajda arhetipski. Morda bi se potencialno njegovo arhetipskost dalo razbiti z nekaj več utrinkov o njenem morebitnem uporu nekje v prihodnosti. Navsezadnje si literatura ta glas vedno lahko vzame.
Resnična zgodba o veselju in trpljenju avtorice, ki se je podpisala pod šifro Vojak, tematizira avtoričinega prednika, ki je bil zanimiva tržiška osebnost. Avtorica je svojo zgodbo zastavila skorajda antropološko. Čeprav je avtorici uspelo lepo zaobjeti tedanje medsorodstvene relacije in morda celo določeno odtujenost, so vendarle nekoliko nenavadni prehodi med tretjeosebno pripovedjo in pismi, ki jih je avtoričin ded pisal med vojno domov svoji ženi. Zaradi lažjega razumevanja in v korist večji koherentnosti besedila bi se bilo smiselno odločiti za enega pripovedovalca. Tedaj bi verjetno tudi ded izpadel kot literarni lik, besedilo pa bi se pomaknilo v polje literarnega. Antropološkost se na primer še vedno lahko ohrani z notice na koncu ali začetku besedila. Obstoječi dedovi zapisi so nedvomno izjemno dragoceni, zato bi bilo še toliko bolj smiselno, da se na primer posamična podatkovna nizanja »prevede« v situacijske prizore, in tu bi avtorica morala izstopiti iz polja verjetnega in resničnega ter se pomakniti proti imaginarnemu, izmišlijskemu, kar zna biti svojevrstno potovanje. Avtorici v branje priporočam na primer roman Tanje Tuma – Češnje bele in rdeče. Priporočljivo je tudi, da se avtorica izogne formulacijam, kot je »naš junak«, in še bolj razdela dedovega uporniškega duha ( kako se je na primer upiral vsem avtoritetam, se izogibal vojski itd.). Tudi komentar o njegovem pisanju bi moral biti v besedilo integriran bolj subtilno, morda že vmes med besedilom, in ne šele na koncu.
Dramsko besedilo, ki smo ga imeli priložnost brati na tokratnem srečanju, je odlično predvsem v svojem jezikovnem preigravanju in seveda v subtilnem komentarju o današnjosti. Pri tem pa ne gre le za črno-humorne aluzije na nacionalne kategorije, kot so jezik, narod, pripadnost, ampak predvsem na veliko bolj zabrisljive meje med normalnostjo in zmešanostjo. Tisti, ki se razglašajo za normalne, so največji norci in obratno. Drama deluje tudi kot bralno besedilo, predvsem zaradi inteligentnega preigravanja, izločanja likov, končnega izteka itd.
