POSEBNA EMOCIJA DOLENJSKE, BELE KRAJINE IN POSAVJA – SEVNICE …
Velik delež posebej pesmi, ki so jih napisali literati seniorji iz Bele krajine, Posavja in Dolenjske, je impresionistične narave. Impresionistične pesmi večinoma popisujejo dialektiko med telesom in dušo, tiste boljše pa vsebujejo tudi refleksivni moment, na primer zavedanje o posameznikovi majhnosti spričo vsesprisotnosti narave. Nekateri avtorji iz omenjene regije zelo radi uporabljajo tudi rimane verze, ki posebej pesmim dajejo specifičen zven, poselijo prostor teksta s posebno glasbo, če že ne namigujejo, da je poezija nekaj, kar je primarno zvezano z glasbo.
Nekateri literati seniorji pišejo tako prozo kot poezijo; nekateri najdejo optimalen izraz v enem, drugi v drugem, vsem pa sem kot mentorica predlagala, da poskušajo preseči stereotipno podobje in razdelajo besede, kot so duša, srce, kri itn. Izpovednost v literaturi je legitimna in ponekod tudi dobrodošla, vendar jo je smiselno oblegati s plastičnim podobjem in doseči, da besedilo proizvaja resničnost in ne zgolj, da literarni tekst skuša – še enkrat na novo – opisati obstoječo realnost, naj bo to pokrajina ali specifična čustva. Znano je sicer, da literati seniorji zelo radi pišejo o časih, ki so minili. Pri njih gre pogosto za varno pozicijo oziroma točko, iz katere se obračajo v minulo. Pri tem tudi ni izključeno, da nekateri posebno pozornost namenjajo spraševanju o onstranskem življenju. Tisto, kar je za mentorja ali mentorico zanimivo, je njihov osebni vložek, torej raven tveganja. S tem je mišljena predvsem emocija, ki niha od melanholičnega razpoloženja do že mestoma vznesenosti in tudi vzhičenosti. Zgodi se tudi, da literati seniorji ravno zaradi svoje izkušenosti stavijo na karto sedanjosti in hudomušno komentirajo družbeno-politične fenomene pa tudi današnje sterilno življenje.
Najboljše pesmi literatov seniorjev so tiste, ki se osredinjajo na vprašanje pisanja, izgovorljivega ali pa ne izgovorljivega na primer v poeziji. Tovrstne pesmi so tudi veliko bolj izčiščene, njihovi avtorji so bolj pozorni na strukturo zapisanega. Z določenimi pisci smo torej na literarni delavnici pregledali, kako izboljšati vstop v pesem ali prozni tekst in med drugim, kako izpeljati optimalnejše zaključke. Tam, kjer se je pojavljalo preveč obrazcev, sem literatom svetovala, da so bolj intimni.
Pisanje iz določene časovne perspektive včasih avtorjem omogoča tudi kritičen pogled na zakodiran način vedenja. Dekleta v teh tekstih na primer niso samo pasivna in ne čakajo na princa, temveč so samorealizirana. Spet drugi – v refleksivnih pasažah – komentirajo sodobne ženske, ki naj bi bile premalo ženstvene, medtem ko naj bi bili današnji moški preveč infantilni. Vse to je ponovno pisano iz pozicije primerjav med preteklostjo in sedanjostjo. Pogosto ti napotki za življenje ne izključujejo dobrih opazovalskih lastnosti, ki so, poleg branja seveda, eden izmed pogojev za dobrega literata.
Regijska srečanja po določenih pokrajinah so dobrodošla tudi iz razloga, ker avtorji zaradi svoje zvezanosti z okoljem, iz katerega izhajajo, v sebi nosijo posebno emocijo, verjetno tudi literarno predznanje in vedenje o domačih literarnih ustvarjalcih, vendar predvsem osebno noto, ki jo odtiskujejo v besedila, bodisi pesmi ali prozo. Spričo prisotnosti narave seveda ni rečeno, da se bližina drugega izključuje ali pa da nekateri teksti ne dišijo po ljubezni, ravno nasprotno, toda šele preplet različnih ravni, perspektiv in s tem tudi tem prinaša v branje zanimiv tekst, ki ima literarno in ne samo osebnoizpovedno vrednost. Zanimivi so tudi teksti, ki zaradi vpogleda v recimo vojni čas nosijo etnografsko vrednost, čeprav je to že povsem druga zgodba …
Velik delež posebej pesmi, ki so jih napisali literati seniorji iz Bele krajine, Posavja in Dolenjske, je impresionistične narave. Impresionistične pesmi večinoma popisujejo dialektiko med telesom in dušo, tiste boljše pa vsebujejo tudi refleksivni moment, na primer zavedanje o posameznikovi majhnosti spričo vsesprisotnosti narave. Nekateri avtorji iz omenjene regije zelo radi uporabljajo tudi rimane verze, ki posebej pesmim dajejo specifičen zven, poselijo prostor teksta s posebno glasbo, če že ne namigujejo, da je poezija nekaj, kar je primarno zvezano z glasbo.
Nekateri literati seniorji pišejo tako prozo kot poezijo; nekateri najdejo optimalen izraz v enem, drugi v drugem, vsem pa sem kot mentorica predlagala, da poskušajo preseči stereotipno podobje in razdelajo besede, kot so duša, srce, kri itn. Izpovednost v literaturi je legitimna in ponekod tudi dobrodošla, vendar jo je smiselno oblegati s plastičnim podobjem in doseči, da besedilo proizvaja resničnost in ne zgolj, da literarni tekst skuša – še enkrat na novo – opisati obstoječo realnost, naj bo to pokrajina ali specifična čustva. Znano je sicer, da literati seniorji zelo radi pišejo o časih, ki so minili. Pri njih gre pogosto za varno pozicijo oziroma točko, iz katere se obračajo v minulo. Pri tem tudi ni izključeno, da nekateri posebno pozornost namenjajo spraševanju o onstranskem življenju. Tisto, kar je za mentorja ali mentorico zanimivo, je njihov osebni vložek, torej raven tveganja. S tem je mišljena predvsem emocija, ki niha od melanholičnega razpoloženja do že mestoma vznesenosti in tudi vzhičenosti. Zgodi se tudi, da literati seniorji ravno zaradi svoje izkušenosti stavijo na karto sedanjosti in hudomušno komentirajo družbeno-politične fenomene pa tudi današnje sterilno življenje.
Najboljše pesmi literatov seniorjev so tiste, ki se osredinjajo na vprašanje pisanja, izgovorljivega ali pa ne izgovorljivega na primer v poeziji. Tovrstne pesmi so tudi veliko bolj izčiščene, njihovi avtorji so bolj pozorni na strukturo zapisanega. Z določenimi pisci smo torej na literarni delavnici pregledali, kako izboljšati vstop v pesem ali prozni tekst in med drugim, kako izpeljati optimalnejše zaključke. Tam, kjer se je pojavljalo preveč obrazcev, sem literatom svetovala, da so bolj intimni.
Pisanje iz določene časovne perspektive včasih avtorjem omogoča tudi kritičen pogled na zakodiran način vedenja. Dekleta v teh tekstih na primer niso samo pasivna in ne čakajo na princa, temveč so samorealizirana. Spet drugi – v refleksivnih pasažah – komentirajo sodobne ženske, ki naj bi bile premalo ženstvene, medtem ko naj bi bili današnji moški preveč infantilni. Vse to je ponovno pisano iz pozicije primerjav med preteklostjo in sedanjostjo. Pogosto ti napotki za življenje ne izključujejo dobrih opazovalskih lastnosti, ki so, poleg branja seveda, eden izmed pogojev za dobrega literata.
Regijska srečanja po določenih pokrajinah so dobrodošla tudi iz razloga, ker avtorji zaradi svoje zvezanosti z okoljem, iz katerega izhajajo, v sebi nosijo posebno emocijo, verjetno tudi literarno predznanje in vedenje o domačih literarnih ustvarjalcih, vendar predvsem osebno noto, ki jo odtiskujejo v besedila, bodisi pesmi ali prozo. Spričo prisotnosti narave seveda ni rečeno, da se bližina drugega izključuje ali pa da nekateri teksti ne dišijo po ljubezni, ravno nasprotno, toda šele preplet različnih ravni, perspektiv in s tem tudi tem prinaša v branje zanimiv tekst, ki ima literarno in ne samo osebnoizpovedno vrednost. Zanimivi so tudi teksti, ki zaradi vpogleda v recimo vojni čas nosijo etnografsko vrednost, čeprav je to že povsem druga zgodba …
