Ana se je tisto poletje vozila mimo domačije v Paški vasi, kjer so nekoč živeli njeni stari starši, mama in nekaj let tudi ona. To je naredila namenoma, tako kot velikokrat v preteklosti, kadar se je peljala v tiste konce. Izgledalo je, kot da se na domačiji in okoli nje ni kaj dosti spremenilo, pa je vendarle minilo več desetletij. Hiša na prostrani zeleni ravnini ob reki Paki se je še vedno dvigovala k nebu, le okolica je postala nekoliko bolj zarasla z grmovjem in drevesi. Spomin iz davnega časa je oživel.
*
Zgornja Savinjska dolina, ki se razprostira pod visokimi gorami in hribi v porečju čiste, gorske reke Savinje, se je kopala v zimskem soncu. Na rečni gladini se je zrcalilo na tisoče sončec, ko je Jera gledala z mostu v kraju Ljubno ob Savinji vanjo. Občudovala je lepoto reke in okolice ter razmišljala o svojem položaju. Voda je lahkotno tekla v strugi tudi čez ovire. Vprašala se je, če bo tudi v njenem življenju tako? Tedaj ni kazalo najbolje.
Bila je bistroumno, lepo mlado dekle, črnih las ter oči, vitke postave in umirjenega značaja. Po drugi svetovni vojni se je izučila za učiteljico otrok do četrtega razreda osnovne šole. Nepredvideno je zanosila, sredi januarja v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je njena nosečnost prevesila čez rok poroda. Potipala si je velik trebuh, kjer se je premikal zelo živahen otrok, zaradi katerega je morala veliko prestati.
Ko je fantu Poldetu pred meseci zaupala, da je noseča, ji je predlagal: »Naredi splav.«
Bila je v hudi stiski in je večkrat jokala. Vedela je, da tega ne bo mogla storiti.
Polde jo je začudeno gledal, ko mu je nekega dne dejala: »Ne bom splavila, otroka bom obdržala.«
A je potem umolknil. Bil je mlad, bister fant, športne postave in srednje rasti. Imel je bujne svetle kodraste lase in sivomodre oči ter širok nasmeh, ki je razkril lepo raščene velike bele zobe. Imel je energičen značaj, deloval je samozavestno, rad je bil v središču pozornosti. Zaljubila sta se drug v drugega kmalu po tistem, ko sta se prvič srečala. V majhnem kraju to ni bila težava, sploh pa ne na podeželski šoli, kjer sta oba učila; pa še priseljenca sta bila, ki sprva nista poznala nikogar. To ju je zbližalo.
Izgledalo je, da mu Jerina nosečnost ne odgovarja. Morda se še ni bil pripravljen vezati za vse življenje, oba sta bila stara komaj enaindvajset let. Tako je njuna zveza nekoliko obvisela v zraku. Tedaj je Jera še učila na prvem delovnem mestu v Ljubnem ob Savinji, večjem kraju v dolini, tako kot Polde. Stanovala je v podnajemniški sobi v bližini cerkve.
Kmalu so jo premestili v nekoliko manjši kraj, bližnjo Rečico ob Savinji, kjer je učila tretji razred in stanovala v neogrevani sobi. Stanovanj na podeželju ni bilo. Bilo pa je veliko gozdov in zelenja vsenaokoli, zato se je rada sprehajala. Življenjske razmere je imela negotove, prihodnost tudi. To jo je v notranjosti peklo, a je verjela, da se bodo spremenile na bolje.
Kmalu po razkritju zanjo sladke skrivnosti je Polde dobil poziv za enoletno služenje vojaške obveznosti na Primorskem. Jera je ostala še bolj sama s svojim bremenom, ki se mu še vedno ni želela odpovedati, pa čeprav ni vedela, kako se bo zveza s Poldetom zaradi tega odvila.
Notranja stiska je skoraj sprožila predčasen porod, kar je za tiste čase praviloma pomenilo otrokovo smrt. Starejši brat, prav tako učitelj na isti šoli, čigar pomoč je poiskala v večernih urah, jo je pomagal spraviti v porodnišnico v Celju. Dobila je injekcije in zdravila, odrejen ji je bil počitek. Stanje se je k sreči umirilo. Zdravnik je s tem otroka rešil pred gotovo smrtjo. Po krajšem počitku se je lahko vrnila na delovno mesto. Trebuh se ji je lepo povečal, otrok se je lepo razvijal, bil je živahen, čutila je njegove premike. Že drugič v kratkem življenju je preživel.
V zimskih šolskih počitnicah se je odpeljala z avtobusom do Šmartnega ob Paki. To je bil kraj, ki je nastal na stičišču treh dolin, Spodnje Savinjske, Zgornje Savinjske ter Šaleške doline. Kovček do doma v Paški vasi, vasici, oddaljeni od Šmartnega kakšnih dvajset minut hoje, ji je nesel najmlajši brat, ki jo je čakal na postaji. Pisala mu je kartico, ki je tedaj bila na podeželju glavnih vir sporazumevanja na daljavo.
Jera je odraščala v veliki družini, v kateri sta dva otroka umrla. Vendar se je večina otrok že osamosvojila. Rodila se je kot deseta, najmlajša. Pred in med drugo svetovno vojno so stanovali na bregovih nad Šmartnim ob Paki; najprej v Gavcah, nato v Malem Vrhu. Po drugi svetovni vojni so starši dokončali hišo v Paški vasi, postala je njihova domačija. Kot družina so bili zelo povezani.
Hiša je stala na samem, na ravnini s polji, njivami in sadovnjaki, ob žuboreči reki Paki. Nedaleč proč se je bočila Gora Oljka, še malo dlje Mozirske planine ter planota Dobrovlje. Zunaj je bilo dvorišče, dovozna kolovozna pot z glavne vaške ceste, trata z lipo in klopco, vrt, dve njivi, na drugo stran reke pa sadovnjak. Za marsikoga je bil to pravljičen kraj.
Jera si je tam odpočila od psihičnih naporov, ki jih je doživljala pred tem. Otrok v njenem trebuhu je želel priti na svet. Sestra Roza, ki je še živela doma, jo je spremljala v porodnišnico v Celje, večje mesto v Spodnji Savinjski dolini, kjer so nekoč domovali celjski grofje. V njej je preživela več dni in nato ob pomoči babice rodila deklico na petek, trinajstega februarja. Za vraževerne je pomenilo, da je to nesrečen dan.
»Kako nenavaden datum. Upam, da bo izzval srečo,« je kasneje omenila babici.
Babica je morala predreti mehur in plodna voda ji je brizgnila v obraz.
Pripomnila je:
»Porodna voda obraz polepša,« in se ni obremenjevala. Obraz je že tako imela lep.
Bila je čudovita babica. Ko je Jera rodila, je vzkliknila:
»Krepko punčko ste zredila!«
Tehtala je tri kilograme in tričetrt.
Povedala pa je mladi mamici:
»Otrok je precej živčen. Tako nemirnega že dolgo nisem videla.«
Jera je srečna pestovala in gledala ljubko deklico ter spoznala, da je v njenem trebuhu tudi ona preživljala nemirne trenutke. Polde je pri nosečnosti ni podpiral, okolica je pritiskala nanjo, ni vedela natanko, kako bo … »Zdaj pa je vse to za njo, življenje gre naprej. Bo že nekako,« je pomislila.
Matičarka jo je prišla dan kasneje vprašat:
»Kako bo deklici ime?«
»Ana.«
»Kdo je oče?« je vrtala dalje.
Jera je zardela in dahnila:
»Kar črtico naredite. Nezakonska je.«
»Pa priimek?«
»Gros, tako kot se pišem jaz.«
Uradni postopek ji veselja in radosti ob novorojenki ni uničil. Nežno je ljubkovala dekletce, ko ga je babica prislonila k prsim, in tiho rekla:
»Ana. Moja majhna, lepa punčka!«
Nekaj dni je ostala v porodnišnici, potem pa je prišla ponjo sestra Roza in odšli sta nazaj domov v Paško vas.
Domačija z okolico je bila lepo okolje za novorojenko. Dekleta sta pričakala mama Lucija in oče Lojze, stara nekaj čez šestdeset let, še vedno polna življenske sile. Vnukinjo sta sprejela z odprtimi rokami. Pred tem sta zaradi smrti njune hčere Mare, ki je umrla za tuberkulozo, nekaj časa imela pri sebi njeno punčko. Ker se je bivši zet drugič poročil, je deklico vzel k sebi.
»Če je ne boš smela imeti pri sebi, ko boš v Rečici, jo lahko pustiš pri nas. Vsaj dotlej, dokler si ne urediš življenja. Bomo že zmogli,« sta ji rekla.
Jerina sestra Roza je dodala:
»Na mene tudi lahko računaš.«
Jeri se je odvalil kamen od srca, glasno je rekla: »Hvala.«
Strahovi, kako naprej, so povsem izginili. Nekaj časa je ostala z dojenčico v Paški vasi, a kmalu je morala na delo. V povojnem času nove države Jugoslavije porodniški dopust ni dolgo trajal. Tam, kjer je stanovala, v podnajemniški sobici, Ane ni smela imeti, stanovanja pa ji šola ni ponudila. Zaradi tega je bila žalostna, in je morala punčko začasno vendarle pustiti pri materi in očetu ter jo obiskovala, kolikor je mogla. Ni vedela, za koliko časa. Hudo ji je bilo, a ni imela izbire. Potrudila se bo, da bo uredila, da bosta čimprej skupaj.
Polde ji je pisaril od vojakov. Znal je biti očarljiv moški, a razpoloženje je hitro menjal. Še vedno ni vedela, kako se bo njuna zgodba odvila. A ljubila ga je, mladeniča iz Škal pri Velenju. Tudi Polde njo, tako ji je zatrjeval. Dojenčico je sčasoma sprejel, Jera mu je odpustila. Tudi na to, da si je želel sina, je pozabil. Ime bi imel po njegovi mami, a moško različico.
Vendar se Jeri njen položaj z bivališčem, kjer Ane ni smela imeti pri sebi, skoraj tri leta ni spremenil. Hčerko je obiskovala vsak teden in med počitnicami. Izgledalo je, kot da deklice odsotnost matere ne moti.
Ani se sicer na domu maminih staršev ni slabo godilo. Dežela je bila zanjo raj, veliko se je igrala sama, od tod je potem izvirala njena kasnejša samostojnost, včasih pa s sosedovim fantkom, ki je živel na veliki kmetiji v vasi. Kar trije odrasli so pazili nanjo, da se ji ni kaj zgodilo. Oboževali so jo.
Nedaleč stran je ob levem bregu reke Pake potekala železniška proga, ki je bila speljana skozi Koroško in Velenje ter se je nadaljevala proti Celju in naprej. Po njej so občasno vozili vlaki, a je glasno šumenje hudourniške reke v veliki meri zvoke preglasilo. Pravzaprav se jih Ana niti ni nikoli kaj dosti zavedala niti je niso motili.
Blizu hiše je stala lesena uta, kjer so prenočevale kokoške, poleg je stal starinski vodnjak na poteg (štepih). Na klopi pod lipo si lahko posedel in užival v lepem kmečkem okolju s hribi v ozadju.
Skupaj s kokošmi je bival tudi velik, hud petelin. Če se je Ana igrala na dvorišču, on pa je bil spuščen, je tekal za njo in se zaletaval v zadnjo plat. Nihče ni vedel, zakaj je ne mara. Tako si sama na dvorišče ni več upala. Deklico je moral prenašati na ramenih, štuporamo, stari ata. Ta kalvarija je trajala tako dolgo, dokler petelin ni končal v loncu in ga je zamenjal manj bojeviti predstavnik svoje vrste. Ana ni spraševala, kje je mali hudobec, pozabila je nanj. Zanjo je bilo pomembno, da se je spet lahko igrala na dvorišču. Reka Paka je občasno naplavila veliko mivke, iz nje je lahko delala gradove. Domišljijo je imela bujno že tedaj.
Bila je radoveden, a priden in miren otrok. Videlo se je, da je zelo bistra, kmalu je shodila in spregovorila. Skoraj ničesar je ni bilo strah, razen trkanja na okno, kadar je napočil po večerih čas za spanje. Rada je ostala budna in se ji v posteljo ni dalo.
»Če ne boš pridna in ne boš šla spat, bo prišel pote hudobni mož iz gmajne. Že trka na okno,« so ji govorili.
Besede je vzela smrtno resno. A čez dan se ni niti spomnila nanj, toliko opravkov je imela.
Anin stari oče je bentil, kadar je prišla Jera domov:
»Jo boš dala krstiti? Menda ja ne bomo imeli brezbožnico pri hiši?«
Jera je pogumno odgovarjala:
»Danes so drugačni časi, ni potrebe. Naj ostane tako kot je.«
Ni želela, da bi si s tem povzročila težave v službi, čeprav je veliko učiteljev kljubovalo oblasti in svoje krščanske vere niso zatajili. Zanje se je še posebej pričakovalo, da so postali »moralno neoporečni«, to je člani komunistične zveze, edine politične stranke v socialističnem družbenem redu. Cerkev in država pa sta bili ločeni. Jera niti ni natančno vedela, ali je verna ali ne. Vzgojena je bila sicer v krščanskem duhu. Za nekaj časa se je v edino stranko včlanila, vendar je kmalu iz nje tudi izstopila.
A Lojze je vztrajal:
»Kakšni drugačni časi. Otrok mora biti krščen in pika!«
Sploh, kadar je spil kozarček preveč, ni odnehal. Lucija mu je pijačo skrivala, a jo je vedno našel. Težke domače razmere v preteklosti, bojevanje v prvi svetovni vojni, ujetništvo, druga svetovna vojna, smrt treh otrok … so telesno močnega, a duševno krhkega moškega potegnile v vrtinec omamljanja. Vztrajal je na svojem in dekličina teta Roza je šla v cerkev v Šmartno ob Paki uredit vse potrebno. Deklico je trojica na skrivaj krstila.
Ana je štela enajst mesecev, ko sta se Jera in Polde poročila. Takrat je Polde prišel od vojakov in je Jero zasnubil. Ni vedela, ali zaradi pritiskov iz okolja ali zaradi ljubezni ali zaradi obojega. A se je vseeno počutila srečno in izpolnjeno. Zelo ga je ljubila.
Polde je Ano tudi pozakonil, dobila je nov rojstni list, kjer so ga navedli kot očeta, in nov priimek Kralj. Po poroki sta zakonca še najprej živela v podnajemniških sobicah v Velenju, kamor sta se preselila zaradi novih delovnih mest na tedanji osnovni šoli, in tudi tam je nista smela imeti poleg. Najemodajalci niso marali otroškega joka. Ana sicer ni veliko jokala, a to ni vplivalo na njihove pogoje. Le včasih jo je Jera lahko za kakšen dan pripeljala na obisk.
Velenje je bilo tedaj trg v Šaleški dolini, ki pa je že začel kazati znake urbanizacije zaradi razvoja premogovništva in kasneje postavitve industrijskih obratov bodočega Gorenja. Začela so se graditi nova, svetla stanovanja v modernih blokih.
»Ana, ko bova z atijem našla v Velenju stanovanje, bomo zaživeli kot družina,« je Jera vzkliknila, ko jo je prišla obiskat.
Navzven sta Jera in Polde delovala kot lep par, a razpoke v njunem odnosu zaradi različnih značajev so se kazale že takrat. Polde je bil je samoljuben, vzkipljiv in nepredvidljiv, čeprav skrben mož. Ni se mogel upreti ljubosumnosti, kljub svoji radoživosti, in je večkrat dejal:
»Kaj vem, če je Ana moja?«
»Čigava pa?« je oporekala Jera: »Nenazadnje spominja nate.«
Jera je bila zelo lepa ženska, njemu zvesta, in je upala, da se bodo razmere spremenile ter da bo deklico lahko imela pri sebi. Zelo si je želela ustvariti družino, ki bi živela skupaj. Temu cilju se je približal tudi Polde. Pri vojakih je v tem smislu odrasel. Drugič je zanosila slabo leto po poroki. Tokrat se je nosečnost odvijala v ugodnejših pogojih.
»Ko se boš ti rodil, bomo zaživeli skupaj kot družina. Imaš sestrico, ki pride k nam,« je Jera govorila nerojenemu otroku: »Obeta se nam stanovanje.«
Nekako je bila prepričana, da bo fantek, čeprav se ni obremenjevala s tem. A Polde si je že tedaj, ko se je sprijaznil s prvo nosečnostjo, fantka želel. Patriarhalni duh je bil tedaj še vedno močan in se ga zaradi svoje močne avtokratske osebnosti ni mogel otresti.
Dve leti in pol po rojstvu prvorojenke se jima je rodil sin Andraž. Ob rojstvu je imel več kot kilogram več kot Ana, ko se je rodila. Za drobno Jero preveč, zato je imel eno nogico pa tudi rokico malo zvito.
Ginekolog je Jero potolažil:
»To se bo naravnalo, brez skrbi. Nekaj časa bo nosil mavec, delati bo moral posebne vaje, pa bo ...«
Jera se je nekega dne pripeljala z njim in očetovo sestro z vlakom iz Velenja na majhno železniško postajo v Paški vasi.
Tam sta jo čakali njena mama ter Ana in Jera ji je pokazala malo belo štručko, rekoč: »Glej, to je tvoj bratec Andraž.«
Ana je vprašala:
»Zakaj nam pa bo?«
Nihče je namreč na to ni pripravil, zato ni čutila potrebe. Še nje niso imeli pri sebi, pa se je pojavil naslednji otrok ... Otroška logika je pač kruta.
Pri starih starših je Ana tako ostala do svojega tretjega leta. Zelo se je navezala na staro mamo Lucijo, zelo pametno in karakterno močno žensko. Ta naveza je segala še v prihodnost. Rada je imela tudi starega ata, a z njim takšnega pristnega stika ni našla.
Kmalu po dogodku na železniški postaji so se vsi štirje kot družina preselili v najeto stanovanje v Starem Velenju, tedaj še trgu v Šaleški dolini, poleg katerega je raslo novo Velenje, ki je veljalo za privilegij. Trg je ležal pod Velenjskim gradom iz trinajstega stoletja, stanovanje je bilo v stari hiši pod njim.
Poldeta se je Ana bala. Ni znal z otroki, deloval je zelo strogo, pa še poznala ga ni. Imela ga je za tujca. Pogrešala je prejšnje okolje, čeprav se je v novega hitro vživela.
Mama ji je rekla:
»To je tvoj ati, kliči ga ata in ne Poldi.«
A deklica ga je dotlej videla samo nekajkrat in je to težko sprejela.
Jera je bila srečna, da so postali družina, kar je bil tedaj njen glavni cilj. Končno so bivali vsi štirje skupaj, skupaj z malo Ano. Polde je bil sicer odgovoren mož, a je imel veliko popoldanskih aktivnosti. Rad se je razdajal za družbo, s tem se je verjetno potrjeval in krotil svoj nemirni duh. Ker je v službo hodila tudi Jera, so najeli varuško, da je pomagala pri skrbi za otroka. Ana je že takrat delovala samostojno, Andraž pa je vseskozi potreboval varstvo zaradi svoje radoživosti in neubogljivosti. Jera je optimistično zrla v prihodnost, ki se je nakazovala. Obetalo se jim je novo stanovanje v manjšem bloku v novem delu mesta, kjer je bila za razliko od dotlej, tekoča voda.
Ana se je kmalu vživela v novo okolje. Največ se je družila s sosedovim temnolasim fantkom, otrokom živinozdravnika, ki je imel še dve starejši sestri. Skupaj sta hodila v vrtec Kekec, ki je stal ob gozdu v novem delu Velenja. Do tja sta šla mimo potoka Trebušnica, po makadamski cesti, mimo polj ene zadnjih kmetij, mimo kapelice in čez most nad reko Pako, ki je tekla skozi Velenje. Njena pot se je sicer nadaljevala skozi sosednji Šoštanj, sotesko Penk, skozi Paško vas in se je nato kmalu končala v večji reki Savinji v Rečici ob Paki. Paka jo je že takrat in kasneje spremljala skozi življenje.
V tistem obdobju je že stal deseterček, prvi blok v Velenju, gradili so tudi druge manjše. Takrat je bilo novo Velenje še majhno, a v porastu, med mesta se še vedno se ni uvrščalo. Tam, kjer so živeli, se ni odvijalo veliko prometa. Avtomobile si lahko preštel na prste.
V stari trški hiši voda ni bila napeljana, za pitje in kuhanje so jo točili iz Valenčakovega vodnjaka in jo nosili v stanovanje. Jera in tudi druge ženske so prale perilo v reki Paki in to je veljalo za težko opravilo. Včasih je hudobni sosed odprl pritok v Pako, tam kjer je nekoč stal mlin, in je to onemogočil.
V kuhinji je stal štedilnik na trdo gorivo, ki je služil za kuhanje in ogrevanje. Za kurjavo so se uporabljala bukova drva, ki jih je Polde skrbno cepil. Pozimi ni bilo dovolj toplote, prostora sta se težko ogrela zaradi velikosti in visokih stropov.
Včasih je Ana postala za kakšno uro varuška: »Takoj pridem. Popazi na Andraža, da ne bo padel iz posteljice. Daj mu dudo, če bo jokal,« ji rekla Jera ali naročil Polde.
Ana je sedela kot kip ob bratovi posteljici na »štokerlu« in budno pazila na fantka.
»Če kdo pride, reci, da se jaz takoj vrnem.«
Niti premaknila se ni s stola in kot papiga ponovila, kar sta ji oba starša naročila, če je kdo vmes prišel na obisk.
»Pridna punčka,« jo je pohvalila mama, oče pa te besede že tedaj ni poznal.
V starem Velenju niso dolgo bivali. Čez kakšni dve leti so se preselili v manjši blok, imenovan peterček, v novem Velenju, blizu deseterčka. Tam so jih čakale povsem nove razmere. Veliko, svetlo stanovanje, ki se je z lahkoto ogrevalo v velikih lončenih pečeh, tekoča voda, zelenice, otroška igrišča, družba vrstnikov … Velenje je sčasoma postalo mesto in se je zelo hitro razvijalo, tako industrijsko kot sicer. To je za sabo potegnilo tudi način življenja, čemur se je Ana sicer prilagodila.
*
A kljub temu je na trenutke pogrešala idilično zeleno vaško okolje v Paški vasi. Pravzaprav nanj nikoli ni mogla pozabiti, tudi ko je v novem okolju odraščala, doštudirala, se poročila in sama imela družino. Pogrešala je večerni mir na vasi, zavijanje psov, vonj po travi in poljih, po hlevskem gnoju ter glasno šumenje reke Pake. Nekaj časa se je na deželo lahko kdaj umaknila, saj je posest podedovala mama in so jo imeli za vikend vse dotlej, dokler ni zrasla v sedemdesetih letih nova družinska hiša v Velenju. Domačijo v Paški vasi so prodali, ker niso mogli vzdrževati dveh hiš, in Ana tega še dandanes ni čisto sprejela. Če bi se domačija spet prodajala, bi jo morda odkupila, tako zelo se je zarezala v njeno dušo. Postala je njen sanjski svet, katerega se je umikala pred naraščajočim hrupom mesta.
Ana se je tudi vseskozi zavedala, da se je rodila le zaradi mamine vztrajnosti in poguma. V tistih časih je bilo še vedno marsikje sramotno, če se je otrok rodil kot nezakonski, sploh na podeželju. In njena mama se je odločila, da bo šla s svojo punčko sama življenju naproti. Če bi o tem odločal le njen oče, je na tem svetu ne bi bilo. Tudi usoda je posegla vmes, saj bi jo kmalu izgubila, a so zdravniki splav preprečili. Kar dvakrat je Ana kot zarodek preživela. To se ji je vedno zdelo nenavadno in zaradi tega je življenje še bolj cenila. Če bi verjela v boga, bi se mu na kolenih zahvaljevala. Kajti če se ne bi rodila, ne bi bila nič, ničesar ne bi doživela, čutila … in srečna je, da se je odvilo drugače. Je tukaj in zdaj. Zdi se ji, da je bilo njeno rojstvo znamenje usode in da je njeno življenje pomembno.
Ana se je tisto poletje vozila mimo domačije v Paški vasi, kjer so nekoč živeli njeni stari starši, mama in nekaj let tudi ona. To je naredila namenoma, tako kot velikokrat v preteklosti, kadar se je peljala v tiste konce. Izgledalo je, kot da se na domačiji in okoli nje ni kaj dosti spremenilo, pa je vendarle minilo več desetletij. Hiša na prostrani zeleni ravnini ob reki Paki se je še vedno dvigovala k nebu, le okolica je postala nekoliko bolj zarasla z grmovjem in drevesi. Spomin iz davnega časa je oživel.
*
Zgornja Savinjska dolina, ki se razprostira pod visokimi gorami in hribi v porečju čiste, gorske reke Savinje, se je kopala v zimskem soncu. Na rečni gladini se je zrcalilo na tisoče sončec, ko je Jera gledala z mostu v kraju Ljubno ob Savinji vanjo. Občudovala je lepoto reke in okolice ter razmišljala o svojem položaju. Voda je lahkotno tekla v strugi tudi čez ovire. Vprašala se je, če bo tudi v njenem življenju tako? Tedaj ni kazalo najbolje.
Bila je bistroumno, lepo mlado dekle, črnih las ter oči, vitke postave in umirjenega značaja. Po drugi svetovni vojni se je izučila za učiteljico otrok do četrtega razreda osnovne šole. Nepredvideno je zanosila, sredi januarja v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je njena nosečnost prevesila čez rok poroda. Potipala si je velik trebuh, kjer se je premikal zelo živahen otrok, zaradi katerega je morala veliko prestati.
Ko je fantu Poldetu pred meseci zaupala, da je noseča, ji je predlagal: »Naredi splav.«
Bila je v hudi stiski in je večkrat jokala. Vedela je, da tega ne bo mogla storiti.
Polde jo je začudeno gledal, ko mu je nekega dne dejala: »Ne bom splavila, otroka bom obdržala.«
A je potem umolknil. Bil je mlad, bister fant, športne postave in srednje rasti. Imel je bujne svetle kodraste lase in sivomodre oči ter širok nasmeh, ki je razkril lepo raščene velike bele zobe. Imel je energičen značaj, deloval je samozavestno, rad je bil v središču pozornosti. Zaljubila sta se drug v drugega kmalu po tistem, ko sta se prvič srečala. V majhnem kraju to ni bila težava, sploh pa ne na podeželski šoli, kjer sta oba učila; pa še priseljenca sta bila, ki sprva nista poznala nikogar. To ju je zbližalo.
Izgledalo je, da mu Jerina nosečnost ne odgovarja. Morda se še ni bil pripravljen vezati za vse življenje, oba sta bila stara komaj enaindvajset let. Tako je njuna zveza nekoliko obvisela v zraku. Tedaj je Jera še učila na prvem delovnem mestu v Ljubnem ob Savinji, večjem kraju v dolini, tako kot Polde. Stanovala je v podnajemniški sobi v bližini cerkve.
Kmalu so jo premestili v nekoliko manjši kraj, bližnjo Rečico ob Savinji, kjer je učila tretji razred in stanovala v neogrevani sobi. Stanovanj na podeželju ni bilo. Bilo pa je veliko gozdov in zelenja vsenaokoli, zato se je rada sprehajala. Življenjske razmere je imela negotove, prihodnost tudi. To jo je v notranjosti peklo, a je verjela, da se bodo spremenile na bolje.
Kmalu po razkritju zanjo sladke skrivnosti je Polde dobil poziv za enoletno služenje vojaške obveznosti na Primorskem. Jera je ostala še bolj sama s svojim bremenom, ki se mu še vedno ni želela odpovedati, pa čeprav ni vedela, kako se bo zveza s Poldetom zaradi tega odvila.
Notranja stiska je skoraj sprožila predčasen porod, kar je za tiste čase praviloma pomenilo otrokovo smrt. Starejši brat, prav tako učitelj na isti šoli, čigar pomoč je poiskala v večernih urah, jo je pomagal spraviti v porodnišnico v Celju. Dobila je injekcije in zdravila, odrejen ji je bil počitek. Stanje se je k sreči umirilo. Zdravnik je s tem otroka rešil pred gotovo smrtjo. Po krajšem počitku se je lahko vrnila na delovno mesto. Trebuh se ji je lepo povečal, otrok se je lepo razvijal, bil je živahen, čutila je njegove premike. Že drugič v kratkem življenju je preživel.
V zimskih šolskih počitnicah se je odpeljala z avtobusom do Šmartnega ob Paki. To je bil kraj, ki je nastal na stičišču treh dolin, Spodnje Savinjske, Zgornje Savinjske ter Šaleške doline. Kovček do doma v Paški vasi, vasici, oddaljeni od Šmartnega kakšnih dvajset minut hoje, ji je nesel najmlajši brat, ki jo je čakal na postaji. Pisala mu je kartico, ki je tedaj bila na podeželju glavnih vir sporazumevanja na daljavo.
Jera je odraščala v veliki družini, v kateri sta dva otroka umrla. Vendar se je večina otrok že osamosvojila. Rodila se je kot deseta, najmlajša. Pred in med drugo svetovno vojno so stanovali na bregovih nad Šmartnim ob Paki; najprej v Gavcah, nato v Malem Vrhu. Po drugi svetovni vojni so starši dokončali hišo v Paški vasi, postala je njihova domačija. Kot družina so bili zelo povezani.
Hiša je stala na samem, na ravnini s polji, njivami in sadovnjaki, ob žuboreči reki Paki. Nedaleč proč se je bočila Gora Oljka, še malo dlje Mozirske planine ter planota Dobrovlje. Zunaj je bilo dvorišče, dovozna kolovozna pot z glavne vaške ceste, trata z lipo in klopco, vrt, dve njivi, na drugo stran reke pa sadovnjak. Za marsikoga je bil to pravljičen kraj.
Jera si je tam odpočila od psihičnih naporov, ki jih je doživljala pred tem. Otrok v njenem trebuhu je želel priti na svet. Sestra Roza, ki je še živela doma, jo je spremljala v porodnišnico v Celje, večje mesto v Spodnji Savinjski dolini, kjer so nekoč domovali celjski grofje. V njej je preživela več dni in nato ob pomoči babice rodila deklico na petek, trinajstega februarja. Za vraževerne je pomenilo, da je to nesrečen dan.
»Kako nenavaden datum. Upam, da bo izzval srečo,« je kasneje omenila babici.
Babica je morala predreti mehur in plodna voda ji je brizgnila v obraz.
Pripomnila je:
»Porodna voda obraz polepša,« in se ni obremenjevala. Obraz je že tako imela lep.
Bila je čudovita babica. Ko je Jera rodila, je vzkliknila:
»Krepko punčko ste zredila!«
Tehtala je tri kilograme in tričetrt.
Povedala pa je mladi mamici:
»Otrok je precej živčen. Tako nemirnega že dolgo nisem videla.«
Jera je srečna pestovala in gledala ljubko deklico ter spoznala, da je v njenem trebuhu tudi ona preživljala nemirne trenutke. Polde je pri nosečnosti ni podpiral, okolica je pritiskala nanjo, ni vedela natanko, kako bo … »Zdaj pa je vse to za njo, življenje gre naprej. Bo že nekako,« je pomislila.
Matičarka jo je prišla dan kasneje vprašat:
»Kako bo deklici ime?«
»Ana.«
»Kdo je oče?« je vrtala dalje.
Jera je zardela in dahnila:
»Kar črtico naredite. Nezakonska je.«
»Pa priimek?«
»Gros, tako kot se pišem jaz.«
Uradni postopek ji veselja in radosti ob novorojenki ni uničil. Nežno je ljubkovala dekletce, ko ga je babica prislonila k prsim, in tiho rekla:
»Ana. Moja majhna, lepa punčka!«
Nekaj dni je ostala v porodnišnici, potem pa je prišla ponjo sestra Roza in odšli sta nazaj domov v Paško vas.
Domačija z okolico je bila lepo okolje za novorojenko. Dekleta sta pričakala mama Lucija in oče Lojze, stara nekaj čez šestdeset let, še vedno polna življenske sile. Vnukinjo sta sprejela z odprtimi rokami. Pred tem sta zaradi smrti njune hčere Mare, ki je umrla za tuberkulozo, nekaj časa imela pri sebi njeno punčko. Ker se je bivši zet drugič poročil, je deklico vzel k sebi.
»Če je ne boš smela imeti pri sebi, ko boš v Rečici, jo lahko pustiš pri nas. Vsaj dotlej, dokler si ne urediš življenja. Bomo že zmogli,« sta ji rekla.
Jerina sestra Roza je dodala:
»Na mene tudi lahko računaš.«
Jeri se je odvalil kamen od srca, glasno je rekla: »Hvala.«
Strahovi, kako naprej, so povsem izginili. Nekaj časa je ostala z dojenčico v Paški vasi, a kmalu je morala na delo. V povojnem času nove države Jugoslavije porodniški dopust ni dolgo trajal. Tam, kjer je stanovala, v podnajemniški sobici, Ane ni smela imeti, stanovanja pa ji šola ni ponudila. Zaradi tega je bila žalostna, in je morala punčko začasno vendarle pustiti pri materi in očetu ter jo obiskovala, kolikor je mogla. Ni vedela, za koliko časa. Hudo ji je bilo, a ni imela izbire. Potrudila se bo, da bo uredila, da bosta čimprej skupaj.
Polde ji je pisaril od vojakov. Znal je biti očarljiv moški, a razpoloženje je hitro menjal. Še vedno ni vedela, kako se bo njuna zgodba odvila. A ljubila ga je, mladeniča iz Škal pri Velenju. Tudi Polde njo, tako ji je zatrjeval. Dojenčico je sčasoma sprejel, Jera mu je odpustila. Tudi na to, da si je želel sina, je pozabil. Ime bi imel po njegovi mami, a moško različico.
Vendar se Jeri njen položaj z bivališčem, kjer Ane ni smela imeti pri sebi, skoraj tri leta ni spremenil. Hčerko je obiskovala vsak teden in med počitnicami. Izgledalo je, kot da deklice odsotnost matere ne moti.
Ani se sicer na domu maminih staršev ni slabo godilo. Dežela je bila zanjo raj, veliko se je igrala sama, od tod je potem izvirala njena kasnejša samostojnost, včasih pa s sosedovim fantkom, ki je živel na veliki kmetiji v vasi. Kar trije odrasli so pazili nanjo, da se ji ni kaj zgodilo. Oboževali so jo.
Nedaleč stran je ob levem bregu reke Pake potekala železniška proga, ki je bila speljana skozi Koroško in Velenje ter se je nadaljevala proti Celju in naprej. Po njej so občasno vozili vlaki, a je glasno šumenje hudourniške reke v veliki meri zvoke preglasilo. Pravzaprav se jih Ana niti ni nikoli kaj dosti zavedala niti je niso motili.
Blizu hiše je stala lesena uta, kjer so prenočevale kokoške, poleg je stal starinski vodnjak na poteg (štepih). Na klopi pod lipo si lahko posedel in užival v lepem kmečkem okolju s hribi v ozadju.
Skupaj s kokošmi je bival tudi velik, hud petelin. Če se je Ana igrala na dvorišču, on pa je bil spuščen, je tekal za njo in se zaletaval v zadnjo plat. Nihče ni vedel, zakaj je ne mara. Tako si sama na dvorišče ni več upala. Deklico je moral prenašati na ramenih, štuporamo, stari ata. Ta kalvarija je trajala tako dolgo, dokler petelin ni končal v loncu in ga je zamenjal manj bojeviti predstavnik svoje vrste. Ana ni spraševala, kje je mali hudobec, pozabila je nanj. Zanjo je bilo pomembno, da se je spet lahko igrala na dvorišču. Reka Paka je občasno naplavila veliko mivke, iz nje je lahko delala gradove. Domišljijo je imela bujno že tedaj.
Bila je radoveden, a priden in miren otrok. Videlo se je, da je zelo bistra, kmalu je shodila in spregovorila. Skoraj ničesar je ni bilo strah, razen trkanja na okno, kadar je napočil po večerih čas za spanje. Rada je ostala budna in se ji v posteljo ni dalo.
»Če ne boš pridna in ne boš šla spat, bo prišel pote hudobni mož iz gmajne. Že trka na okno,« so ji govorili.
Besede je vzela smrtno resno. A čez dan se ni niti spomnila nanj, toliko opravkov je imela.
Anin stari oče je bentil, kadar je prišla Jera domov:
»Jo boš dala krstiti? Menda ja ne bomo imeli brezbožnico pri hiši?«
Jera je pogumno odgovarjala:
»Danes so drugačni časi, ni potrebe. Naj ostane tako kot je.«
Ni želela, da bi si s tem povzročila težave v službi, čeprav je veliko učiteljev kljubovalo oblasti in svoje krščanske vere niso zatajili. Zanje se je še posebej pričakovalo, da so postali »moralno neoporečni«, to je člani komunistične zveze, edine politične stranke v socialističnem družbenem redu. Cerkev in država pa sta bili ločeni. Jera niti ni natančno vedela, ali je verna ali ne. Vzgojena je bila sicer v krščanskem duhu. Za nekaj časa se je v edino stranko včlanila, vendar je kmalu iz nje tudi izstopila.
A Lojze je vztrajal:
»Kakšni drugačni časi. Otrok mora biti krščen in pika!«
Sploh, kadar je spil kozarček preveč, ni odnehal. Lucija mu je pijačo skrivala, a jo je vedno našel. Težke domače razmere v preteklosti, bojevanje v prvi svetovni vojni, ujetništvo, druga svetovna vojna, smrt treh otrok … so telesno močnega, a duševno krhkega moškega potegnile v vrtinec omamljanja. Vztrajal je na svojem in dekličina teta Roza je šla v cerkev v Šmartno ob Paki uredit vse potrebno. Deklico je trojica na skrivaj krstila.
Ana je štela enajst mesecev, ko sta se Jera in Polde poročila. Takrat je Polde prišel od vojakov in je Jero zasnubil. Ni vedela, ali zaradi pritiskov iz okolja ali zaradi ljubezni ali zaradi obojega. A se je vseeno počutila srečno in izpolnjeno. Zelo ga je ljubila.
Polde je Ano tudi pozakonil, dobila je nov rojstni list, kjer so ga navedli kot očeta, in nov priimek Kralj. Po poroki sta zakonca še najprej živela v podnajemniških sobicah v Velenju, kamor sta se preselila zaradi novih delovnih mest na tedanji osnovni šoli, in tudi tam je nista smela imeti poleg. Najemodajalci niso marali otroškega joka. Ana sicer ni veliko jokala, a to ni vplivalo na njihove pogoje. Le včasih jo je Jera lahko za kakšen dan pripeljala na obisk.
Velenje je bilo tedaj trg v Šaleški dolini, ki pa je že začel kazati znake urbanizacije zaradi razvoja premogovništva in kasneje postavitve industrijskih obratov bodočega Gorenja. Začela so se graditi nova, svetla stanovanja v modernih blokih.
»Ana, ko bova z atijem našla v Velenju stanovanje, bomo zaživeli kot družina,« je Jera vzkliknila, ko jo je prišla obiskat.
Navzven sta Jera in Polde delovala kot lep par, a razpoke v njunem odnosu zaradi različnih značajev so se kazale že takrat. Polde je bil je samoljuben, vzkipljiv in nepredvidljiv, čeprav skrben mož. Ni se mogel upreti ljubosumnosti, kljub svoji radoživosti, in je večkrat dejal:
»Kaj vem, če je Ana moja?«
»Čigava pa?« je oporekala Jera: »Nenazadnje spominja nate.«
Jera je bila zelo lepa ženska, njemu zvesta, in je upala, da se bodo razmere spremenile ter da bo deklico lahko imela pri sebi. Zelo si je želela ustvariti družino, ki bi živela skupaj. Temu cilju se je približal tudi Polde. Pri vojakih je v tem smislu odrasel. Drugič je zanosila slabo leto po poroki. Tokrat se je nosečnost odvijala v ugodnejših pogojih.
»Ko se boš ti rodil, bomo zaživeli skupaj kot družina. Imaš sestrico, ki pride k nam,« je Jera govorila nerojenemu otroku: »Obeta se nam stanovanje.«
Nekako je bila prepričana, da bo fantek, čeprav se ni obremenjevala s tem. A Polde si je že tedaj, ko se je sprijaznil s prvo nosečnostjo, fantka želel. Patriarhalni duh je bil tedaj še vedno močan in se ga zaradi svoje močne avtokratske osebnosti ni mogel otresti.
Dve leti in pol po rojstvu prvorojenke se jima je rodil sin Andraž. Ob rojstvu je imel več kot kilogram več kot Ana, ko se je rodila. Za drobno Jero preveč, zato je imel eno nogico pa tudi rokico malo zvito.
Ginekolog je Jero potolažil:
»To se bo naravnalo, brez skrbi. Nekaj časa bo nosil mavec, delati bo moral posebne vaje, pa bo ...«
Jera se je nekega dne pripeljala z njim in očetovo sestro z vlakom iz Velenja na majhno železniško postajo v Paški vasi.
Tam sta jo čakali njena mama ter Ana in Jera ji je pokazala malo belo štručko, rekoč: »Glej, to je tvoj bratec Andraž.«
Ana je vprašala:
»Zakaj nam pa bo?«
Nihče je namreč na to ni pripravil, zato ni čutila potrebe. Še nje niso imeli pri sebi, pa se je pojavil naslednji otrok ... Otroška logika je pač kruta.
Pri starih starših je Ana tako ostala do svojega tretjega leta. Zelo se je navezala na staro mamo Lucijo, zelo pametno in karakterno močno žensko. Ta naveza je segala še v prihodnost. Rada je imela tudi starega ata, a z njim takšnega pristnega stika ni našla.
Kmalu po dogodku na železniški postaji so se vsi štirje kot družina preselili v najeto stanovanje v Starem Velenju, tedaj še trgu v Šaleški dolini, poleg katerega je raslo novo Velenje, ki je veljalo za privilegij. Trg je ležal pod Velenjskim gradom iz trinajstega stoletja, stanovanje je bilo v stari hiši pod njim.
Poldeta se je Ana bala. Ni znal z otroki, deloval je zelo strogo, pa še poznala ga ni. Imela ga je za tujca. Pogrešala je prejšnje okolje, čeprav se je v novega hitro vživela.
Mama ji je rekla:
»To je tvoj ati, kliči ga ata in ne Poldi.«
A deklica ga je dotlej videla samo nekajkrat in je to težko sprejela.
Jera je bila srečna, da so postali družina, kar je bil tedaj njen glavni cilj. Končno so bivali vsi štirje skupaj, skupaj z malo Ano. Polde je bil sicer odgovoren mož, a je imel veliko popoldanskih aktivnosti. Rad se je razdajal za družbo, s tem se je verjetno potrjeval in krotil svoj nemirni duh. Ker je v službo hodila tudi Jera, so najeli varuško, da je pomagala pri skrbi za otroka. Ana je že takrat delovala samostojno, Andraž pa je vseskozi potreboval varstvo zaradi svoje radoživosti in neubogljivosti. Jera je optimistično zrla v prihodnost, ki se je nakazovala. Obetalo se jim je novo stanovanje v manjšem bloku v novem delu mesta, kjer je bila za razliko od dotlej, tekoča voda.
Ana se je kmalu vživela v novo okolje. Največ se je družila s sosedovim temnolasim fantkom, otrokom živinozdravnika, ki je imel še dve starejši sestri. Skupaj sta hodila v vrtec Kekec, ki je stal ob gozdu v novem delu Velenja. Do tja sta šla mimo potoka Trebušnica, po makadamski cesti, mimo polj ene zadnjih kmetij, mimo kapelice in čez most nad reko Pako, ki je tekla skozi Velenje. Njena pot se je sicer nadaljevala skozi sosednji Šoštanj, sotesko Penk, skozi Paško vas in se je nato kmalu končala v večji reki Savinji v Rečici ob Paki. Paka jo je že takrat in kasneje spremljala skozi življenje.
V tistem obdobju je že stal deseterček, prvi blok v Velenju, gradili so tudi druge manjše. Takrat je bilo novo Velenje še majhno, a v porastu, med mesta se še vedno se ni uvrščalo. Tam, kjer so živeli, se ni odvijalo veliko prometa. Avtomobile si lahko preštel na prste.
V stari trški hiši voda ni bila napeljana, za pitje in kuhanje so jo točili iz Valenčakovega vodnjaka in jo nosili v stanovanje. Jera in tudi druge ženske so prale perilo v reki Paki in to je veljalo za težko opravilo. Včasih je hudobni sosed odprl pritok v Pako, tam kjer je nekoč stal mlin, in je to onemogočil.
V kuhinji je stal štedilnik na trdo gorivo, ki je služil za kuhanje in ogrevanje. Za kurjavo so se uporabljala bukova drva, ki jih je Polde skrbno cepil. Pozimi ni bilo dovolj toplote, prostora sta se težko ogrela zaradi velikosti in visokih stropov.
Včasih je Ana postala za kakšno uro varuška: »Takoj pridem. Popazi na Andraža, da ne bo padel iz posteljice. Daj mu dudo, če bo jokal,« ji rekla Jera ali naročil Polde.
Ana je sedela kot kip ob bratovi posteljici na »štokerlu« in budno pazila na fantka.
»Če kdo pride, reci, da se jaz takoj vrnem.«
Niti premaknila se ni s stola in kot papiga ponovila, kar sta ji oba starša naročila, če je kdo vmes prišel na obisk.
»Pridna punčka,« jo je pohvalila mama, oče pa te besede že tedaj ni poznal.
V starem Velenju niso dolgo bivali. Čez kakšni dve leti so se preselili v manjši blok, imenovan peterček, v novem Velenju, blizu deseterčka. Tam so jih čakale povsem nove razmere. Veliko, svetlo stanovanje, ki se je z lahkoto ogrevalo v velikih lončenih pečeh, tekoča voda, zelenice, otroška igrišča, družba vrstnikov … Velenje je sčasoma postalo mesto in se je zelo hitro razvijalo, tako industrijsko kot sicer. To je za sabo potegnilo tudi način življenja, čemur se je Ana sicer prilagodila.
*
A kljub temu je na trenutke pogrešala idilično zeleno vaško okolje v Paški vasi. Pravzaprav nanj nikoli ni mogla pozabiti, tudi ko je v novem okolju odraščala, doštudirala, se poročila in sama imela družino. Pogrešala je večerni mir na vasi, zavijanje psov, vonj po travi in poljih, po hlevskem gnoju ter glasno šumenje reke Pake. Nekaj časa se je na deželo lahko kdaj umaknila, saj je posest podedovala mama in so jo imeli za vikend vse dotlej, dokler ni zrasla v sedemdesetih letih nova družinska hiša v Velenju. Domačijo v Paški vasi so prodali, ker niso mogli vzdrževati dveh hiš, in Ana tega še dandanes ni čisto sprejela. Če bi se domačija spet prodajala, bi jo morda odkupila, tako zelo se je zarezala v njeno dušo. Postala je njen sanjski svet, katerega se je umikala pred naraščajočim hrupom mesta.
Ana se je tudi vseskozi zavedala, da se je rodila le zaradi mamine vztrajnosti in poguma. V tistih časih je bilo še vedno marsikje sramotno, če se je otrok rodil kot nezakonski, sploh na podeželju. In njena mama se je odločila, da bo šla s svojo punčko sama življenju naproti. Če bi o tem odločal le njen oče, je na tem svetu ne bi bilo. Tudi usoda je posegla vmes, saj bi jo kmalu izgubila, a so zdravniki splav preprečili. Kar dvakrat je Ana kot zarodek preživela. To se ji je vedno zdelo nenavadno in zaradi tega je življenje še bolj cenila. Če bi verjela v boga, bi se mu na kolenih zahvaljevala. Kajti če se ne bi rodila, ne bi bila nič, ničesar ne bi doživela, čutila … in srečna je, da se je odvilo drugače. Je tukaj in zdaj. Zdi se ji, da je bilo njeno rojstvo znamenje usode in da je njeno življenje pomembno.
