Krasen jesenski dan v nizu indijanskega poletja. Sobota, dopoldanski čas za nakupe na mestni tržnici. Kupim, kar sem se namenila, poklepetam z znanci. Tržnica je pravi prostor za to.
Veliko ljudi je zbranih, kar pomeni v času volilne kampanje dobro bazo morebitnih volivcev sedanjega župana in njegove klike skupaj s svetniki še za naslednji mandat. Četrti zapored. Mimogrede, jaz bi omejila število možnih mandatov samo na dva, ker je splošno znano, da se v tretjem in četrtem župani še bolj pokvarijo. A moje mnenje je osamljeno kot drevo v puščavi, vsaj tako se zdi. Ali se občani bojijo sprememb? Ne vem zagotovo.
Za nagrado, to je delovno mesto župana in ohranitev obstoječega stanja, se je vredno potruditi. Pa seveda za dobro počutje ljudi s kakšnim pomembnim dogodkom, ki da volilnemu cirkusu uraden pečat in možnost hvaljenja z minulimi dosežki. Teh je zlasti v zadnjih treh mesecih ogromno. Skoraj na vsakem cestnem odseku, na vsaki zelenici in še drugje se nekaj dela in razkopava. Kot bi se prejšnja leta čakalo na te trenutke in to samo zato, da se meščanom bolj vtisne v spomin. Naj se vidi v predvolilni fazi, koliko dela ter napredka je opravljenega v mestu in se s tem opominja volivce na velike županove zasluge.
V ta koš spadajo tudi kulturne prireditve, kjer se zadnje čase sedanji župan prav tako zelo pogosto pojavlja. Vsak dan jih je toliko kot mladih zajcev, nemogoče jih je vse obiskati. S tem pokrije tudi volilno bazo kulture žejnih volivcev in kulturnikov, ki sicer čez leto bolj kot ne životarijo. Ni pomembno, da je bil prejšnja leta bolj redek gost na tovrstnih dogodkih. Pomemben je zadnji pečat.
Pika na i pa je današnji kostanjev piknik vodilne županove stranke s pečenim kostanjem, z jabolčnikom, s kavo in v opoldanskem času še z golažem. Predvolilni meni, tako kot vsa minula volilna leta.
Stranka ima zveneče in priljudno ime najbolj socialna stranka Slovencev. Ni je baje bolj socialne in ljudem naklonjene, po njihovih parolah sodeč, ne samo na lokalnem, ampak tudi na državnem nivoju. Na državnozborskih volitvah je najbrž zaradi tega pristala v vladi. Ljudje znajo nagraditi sladko govoričenje in lepe obljube. Resnična socialnost, ki bi se čutila v socialnem ravnanju in napredku, je drugotnega pomena, čeprav je krut neoliberalni kapitalizem že v osnovi odmik od tega.
Župan hodi z enega prireditvenega odra na drugega in se verjetno zdi sam sebi še bolj pomemben kot sicer, saj hvali svoje in svojih zasluge, kot da mu bodo podarili viktorja za popularnost. Minister iz tega gnezda se prijazno nasmiha ljudem, jim sega v roke, spregovori kakšno besedo. Podžupani in svetniki prav tako. To bo po končanih govorih počel tudi župan, brez tega pač ne gre. Večina ljudi da veliko na pogled iz oči v oči s stiskom roke vred, ne glede nato, da je roka župana v drugem žepu mogoče stisnjena v figo. Županov nasmeh jih spravi v blaženo stanje, da izgledajo, kot da so omamljeni.
O svojih velikih napakah in morebitnih koruptivnih dejanjih ali pa vsaj sodelovanju pri njih, ne pove nič. Ni pomembno zanj in pa, zakaj bi slabo govoril o sebi? Pa jih je veliko. Zelo odmevna je njegova domnevna vloga ob nastajanju novega, pomembnega poslovnega objekta, ko so mu javno (in mu še) očitali korupcijo, on pa se je kasneje sprenevedal, da ni vpleten, brezmadežen kot Jezusovo spočetje.
Sledi nastavitev vplivnega prijatelja, nekdanjega direktorja tega objekta, ki so ga našli z ogromno količino denarja, brez dokazanega izvora, v rokah in ga kazensko ovadili, za direktorja v enem izmed javnih podjetij v mestu. Župan je glede tega imel plašnice na očeh, nobenega dobronamernega nasveta ni želel poslušati. To je dalo slutiti, da imata maslo na glavi obadva. Šele ko so pritiski javnosti postali preveliki, je klonil in ga odstavil. A je nastavil prijateljevega sina iz svoje stranke.
Župan je tako nadaljeval s predhodnikovim načinom dela, brez prave vizije za mesto, z ad hoc akcijami, s koruptivnimi, čeprav morda tudi podedovanimi dejanji, z nadaljevanjem sporne gradbene prakse, ekstremnim poveličevanjem polpretekle zgodovine, s sekanjem dreves, z izginjanjem zelenic, s spreminjanjem podobe mesta v mesto asfalta in betona ter z gospodarskim stagniranjem. Lahko bi tega naštela še več.
Od nekod se pojavi starosta in veliki duhovni učitelj sedanjega župana, bivši župan in častni meščan mesta. Najbolj »zaslužen« za zelo velike, velike in majhne koruptivne posle v njegovih številnih mandatih, ki so oškodovali mesto, občino in celo državo. On je pravzaprav med začetniki lobiranja za gradnjo spornega poslovnega objekta, ki je pomenila za ožje in širše okolje veliko goljufijo in krajo velikanskih razsežnosti. Vse bomo seveda pokrili občani in državljani.
Omogočil je še več velikih in spornih gradbenih poslov v mestu za svojega družinskega prijatelja, gradbenega barona. Njemu je pri poslovanju pomagal še njegov vplivni brat. Tako so se zgradili trgovski centri na vsakem vogalu, nesmiselna draga mestna garaža, ki je večinoma prazna, in še nekaj nepotrebnih objektov … No, kakšen od teh projektov je bil tudi koristen, sporno je bilo predvsem poslovanje pod mizo in to, da nihče drug ni dobil posla. Preveč za našteti. Mesto se ni razvijalo in postalo mesto priložnosti, kot sicer pravi volilni slogan njegove stranke.
Ostareli sivolasi gospod krepke postave se lenobno sprehaja med ljudmi in se prav tako pogovarja z vsakim, ki ga prepozna. »O, legenda, si si vzel čas za ta dan?« »Ja, saj veš, mesto in ljudje so mi prirasli k srcu!«
Najbrž bo držalo, ampak predvsem zaradi denarja, s katerim si je obilno napolnil žepe in poskrbel zase ter za prihodnost svoje črede sorodnikov, prijateljev in znancev. Delal je več let čez formalne pogoje za upokojitev, mesto si pač po njegovem mnenju ni moglo privoščiti, da bi ne sedel še naprej na županskem stolčku. Ampak neuradno zato, ker se je počutil kot koklja na zlatih jajcih in je to izkoristil. Za ljudi iz njegove stranke, sorodnike in prijatelje se je vedno našlo delovno mesto v občinski upravi. O tem vedo veliko povedati zlasti tisti, ki so preko javnih del ali kako drugače to okusili, saj se za njih trajnejša rešitev ni našla. Zanimivo bi bilo izdelati družinsko drevo in sociogram v občinski upravi. Marsikaj bi se potrdilo. Klientelizem in nepotizem sta sicer vidna iz letala.
Po končanem zadnjem mandatu pa jo je odkuril v oddaljeno občino, kjer si je vzporedno že prej zgradil drugo hišo. Kaj je naredil s prvo, ne vem. Morda je odšel zato, da ga ne bi slučajno kakšen besen občan pričakal na dvorišču hiše. Mnogim ljudem je naredil veliko škode, prav tako mestu in širše. Nekaj njegovih koruptivnih poslov je še vedno v preiskavi, tudi s strani državnih in lokalnih komisij, ampak glede na prakso naših preiskovalnih in pravosodnih organov bo vse skupaj najbrž zastaralo. Mediji še vedno občasno polnijo TV programe, časopise in internetne strani z njegovimi umazanimi zgodbami.
Je človek brez moralnih in etičnih vrednot, ki je dobil za svoje zasluge zveneč naziv častnega občana mesta, s katerim bo šel v lokalno zgodovino. Za to je poskrbel njegov naslednik. Tudi zanamci morajo vedeti, kaj vse so njegove »zasluge«. Tu in tam ga kakšen meščan prezirljivo pogleda in se obrne proč, a njemu je tako in tako vseeno. Morda je malce začuden, ker pričakuje le hlinjenje in klečeplazenje. Ne bo pa šel v jok in na drevo.
Je pa zelo dobro uvedel v župansko delo svojega naslednika. Naivneži smo sicer menili, da se bo slednji iz njegovega delovanja naučil, kako se ne dela, a žal se to ni zgodilo. Novi je tako odlično nasledil predhodnika in ga morda celo prekosil. V šoli bi prejel oceno pet plus.
Pod velikim senčnikom, v živahni barvi najbolj socialne stranke med Slovenci, strežejo zastonj pečeni kostanj dve precej odsluženi političarki, prav tako v predpasnikih barve stranke, usklajenimi s kapami s ščitki. Baloni, ki se majejo na dolgih vrvicah in se dvigujejo k nebu, so iste barve, delijo jih otrokom. Treba je poskrbeti za podmladek. Zdravorazumsko razmišljanje. Zraven so trije veliki pekači za kostanje, v katerih moški predstavniki pečejo rjave jesenske darove narave, že prej narezane kostanje. Iz njih se naokrog vije lahkoten dim in omamen vonj. Barva stranke izstopa s svojim sijajem in ožarja del mesta, kjer se vse to dogaja. Kot ognjeni zublji pogube, za župana in njegove pa žarki sonca.
Ljudje se drenjajo v treh vrstah za vrečke pečenega kostanja, gneča nobenega ne moti. Luščijo ga na bližnjih klopeh ob veliki promenadi, ki pa je s komaj nekaj leti obstoja že izgubila svoj sijaj in propada. Slepilo za njegovo uspešnost, tako kot drugi občinski uspeli in neuspeli projekti.
Njegova trditev, da je mesto industrijsko, drži, saj je v njem več podjetij, v katerih je zaposlenih največ ljudi. A so še iz časa Juge, on nima nobene zasluge za to.
Ne naredi pa župan skorajda nič, da bi se razvilo še več delovnih mest, da bi ljudje ostali v mestu. Tako pa mladi odhajajo, naseljujejo se tujci, ki se nočejo asimilirati v okolje. Nič se ni naredilo na cestni infrastrukturi, komunalne položnice so čedalje višje ... Zaposlovanje v javni upravi, javnih podjetjih in v ostali infrastrukturi poteka po »domače«. Važno je, da si sorodnik, prijatelj ali član stranke. Odveč je pripomniti, da zelo dobro skrbi za člane svoje ožje in širše družine, ki so na direktorskih mestih javnih institucij. Vse očitke seveda ignorira.
Nekateri ljudje pospravijo luščine kostanja za sabo, nekateri ne, to je v domeni človekove osebne kulture. Roke imajo črne kot dimnikarji, marsikdaj se črnina pojavi na obrazu ali obleki. Serviete pač ne pomagajo kaj dosti, ogledalo pa se na sprehodu v športnem suknjiču običajno ne nosi zraven. Nekaterim kostanj tako prija, da se znova postavijo v vrsto. Nisem nevoščljiva, naj se najedo tega sladkega sadeža.
Srečam znanca, se postavim k njegovi skupini in medtem, ko melje v ustih okusne grižljaje, ki so mu črno obarvali zobe, da izgledajo gnili, mi prostodušno reče: »Dober je!« Ko ga nejeverno pogledam, to opazi in doda: »Saj gre itak iz našega denarja, zakaj si ga ne bi privoščil. Greš ti tudi v vrsto?« Pri tem me vzpodbuja. Oklevam, ker se borim s svojo notranjo moralno vestjo, da bi jedla nekaj, kar sodi v podkupovanje. Zinem: »Jaz nisem pristaš te stranke, pravzaprav nisem v nobeni. Upira se mi vse skupaj.« Pa se mi nekdo nasmehne, ko to sliši: »Jaz ga ne bom volil, ker je prevelika baraba. A kostanj si pač lahko postrežem, saj gre iz našega denarja.«
Pa grem v vrsto, prvič v življenju. Nerodno mi je, priznam. A ker imam na obrazu velika sončna očala, lažje skrivam zadrego. Poslušam ljudi: »Dober je!« Predvidevam, da kostanj in ne župan, ki se od nekod pojavi. Na hitro vzamem vrečko in skoraj stečem k znančevi družbi. »Evo, pa ga imam. Pojedla pa ga bom doma, zaradi tega, ker nimam več časa. Lepo bodite!« Ne povem, da mi je še vedno nerodno, še več, sram me je. Vtaknem vrečko zraven paradižnika, rdeče pese, jabolčnika in medu v cekarju ter se hitro odpravim domov. Dovolj sem videla in slišala.
Ljudje bodo počakali tudi na golaž, da bodo želodci še bolj polni. Že diši iz velikega kotla. Prijal bo tudi kozarec sladkega jabolčnika in še kakšen zraven. Na bližnjih županskih volitvah pa bo večina današnjih zastonjkarjev obkrožila na lističu županov priimek. Jaz in še kakšen posameznik tega ne bomo storili, a nas je premalo, da bi sprožili tako potrebne spremembe.
Predvolilni meni bo tako opravičil svoj namen. In tudi strošek z njim. Za celotno volilno kampanjo je v prvih dneh šlo menda že toliko, kot bi stala nova hiša in še čez. Župan se tega nič ne sramuje, sej občinskega sveta zadnje mesece sploh ne sklicuje. Nima časa, ker mora sodelovati v volilni kampanji, samopašno zapravlja denar. Baje se obnaša na sejah kot šerif, ki mikrofon vzame v roke po potrebi ali pa ga izklopi, če je o njem in njegovi kliki rečeno kaj nevšečnega ali če kdo nasprotuje njegovemu mnenju, četudi z argumenti. To si lahko privošči, ker je opozicija v manjšini.
O tem je na svojem spletnem portalu obširno poročal eden izmed mestnih svetnikov iz druge stranke, ki pa ga je zato dal župan izklopiti iz interneta. Ne vem, kako je sicer to možno, a očitno je. V stranki imajo menda svojo internetno policijo, baje je tako tudi v drugih pomembnih strankah. Ta svetnik je namreč sedaj ponovno priklopljen in spet poroča o nepravilnostih. Napovedal je tudi kandidaturo za župana. A njegov boj izgleda že vnaprej izgubljen, saj s skromno volilno kampanjo brez kazanja mišic, deljenja predvolilnih bonbonov, najbrž ne bo šlo. Sedanji župan bo namreč skoraj zagotovo zmagal zaradi tega.
*
Volitve so za nami. Moja predvidevanja so se uresničila. Bivši župan je zasedel naslednji mandat. Predvolilna razkopavanja na cestah, obljube, kostanjev piknik in še kaj, so naredili svoje. A množična dela za ustvarjanje dobrega vtisa so čudežno prenehala, potrebno si bo odpočiti od naporne volilne kampanje.
S svojo ekipo se bo še bolj pokvaril, korupcija bo še naprej cvetela, mesto bo stagniralo. Ljudje so podprli politiko, ki je zakuhala dosedanjo koruptivno prakso, omogočila privatizacijo mesta posameznikom, v nasprotju z neko zdravorazumsko urbanistično presojo storila kup nespametnih posegov v podobo mesta ...
Občani pa bomo šli v nove stare čase, brez prave strategije razvoja mesta, v nove koruptivne posle … Samo zato, ker večina ljudi ne prepozna predvolilnih manevrov in ima spomin zlate ribice. Čeprav slednje ne drži, ribica ima baje dokaj velik spomin, tako so dognali znanstveniki. Občutek imam, pa nisem najbrž edina, kot bi živeli v Butalah.
NJUN ZADNJI PETEK
Mrzel zimski dan. Iz službe se je Romana vračala peš, da bi se po utrujajočem delu sprehodila in razgibala ude. Vdihavala je oster zrak, ki je deloval zaradi bližnje reke še bolj mrzlo. Gledala je gole veje dreves ob poti, poslušala žuborenje vode in brnenje avtomobilov na drugi strani rečnega brega. Sneg je bil na nekaterih mestih siv, poznala se je bližina tovarne. Poskušala je biti vedra, veselila se je vikenda, ne glede na razmere. Mimogrede je pobrala oba otroka iz vrtca, z njunima rokama v svojih se je nekoliko razbremenjena vračala v stanovanje, ki je bilo zadnje mesece prežeto s slabo energijo zaradi krize v zakonu. Drobni prstki so jo vedno potolažili.
Mož, imenoval se je Stane, še vedno ni govoril z njo, ravnal je, kot da je zrak, in hodil naokoli po svoje. Njegove oči so jo sovražno motrile izpod mrkega čela, obrvi so štrlele z obraza kot metlici. To jo je žalostilo. Večkrat se je z otožnostjo spominjala njune ljubezni in prijateljstva. Med njima že nekaj časa ni bilo nobenih nežnosti, spolnost je že davno umrla. Obstajal je le nek drugi Stane, ki jo je dnevno zmerjal, žalil, ji občasno grozil in očitno preziral. Služila mu je samo za ozadje, da je lažje vzdrževal stike z družinskima prijateljema Janezom in Marino.
Opazilo se je, da se je v Marino močno zaljubil. Tudi če zaljubljenca nista imela spolnega razmerja, je postala obojestranska čustvena navezanost ubijajoča za njo in najbrž tudi za Marininega moža. Spogledovala sta se, se družila. Če je Romana kar koli rekla o tem, jo je grobo zavrnil:
»Ko si boš zaslužila, bom tudi do tebe takšen.«
Po večerih je začel piti pivo in viski, po več kozarcev. Mesec dni nazaj je razbijal stvari v stanovanju. Doživel je neke vrste živčni zlom, ki mu je botroval tudi alkohol. Takrat je poklicala Janeza in Marino na pomoč, pomirila ga je ona. Ni vedela, kaj mu je rekla, a nehal je razbijati in s sklonjeno glavo gledal v tla. Romana se je na vse skupaj zelo mirno odzvala, a je razmišljala, kaj naj stori, počutila se je odveč. Zdelo se ji je, da umira na obroke, znašla se je v hudi stiski. Zdelo se ji je, da bi morala prekiniti z njim, pa tega koraka tedaj ni zmogla narediti.
Nekega večera je oba povabil na obisk, ne da bi jo prej seznanil. Pričakal ju je pražnje oblečen, kar ni bilo v njegovi navadi. Še preden si je Marina slekla plašč, je rekel: »Greva za nekaj minut ven, takoj prideva.« In sta šla, očitno že prej dogovorjena. Z Janezom sta obnemela in gledala, kaj se dogaja. Romana je otrokoma prebrala pravljico v njuni sobi, Janez pa je gledal televizijski program.
Nazaj sta prišla nasmejana, kupila sta pregrešno drag jedilni pribor za njihovo družino. Ko je Romana to videla, je rekla:
»Tega ne morem kar tako sprejeti, počutim se ponižano. Kupila sta gospodinjski predmet, kot da mene ni v zakonu. Tako ne more iti več naprej,« je odločno dejala.
Že pred tem sta nekaj mesecev skupaj kupovala perilo in obleko zanj, pomagala mu je pri odločitvah, ki so bile prej v Romanini domeni. Dogodek je postavil tako piko na i dogajanju v zadnjih mesecih in jo je močno vznemiril. Nista se samo spogledovala, Marina je začela posegati v družino, čeprav se je dalo zaznati, da ji mož nasprotuje. A morda ravno zato, saj je s tem dobila moč. Romana pa je delovala kot šibek člen, kar sta onadva izkoristila.
Staneta je Marina dobesedno obsedla. Gledal jo je kot boginjo. Njena izumetničena, piskajoča govorica je delovala kot glasba za njegova ušesa. Spogledljivo obnašanje je povzročalo, da je ob njej cvetel. Pravzaprav sta se oba polepšala. Romana se je tako sama spopadala s tem. Janez se je vedel pretirano zaupljivo, žena ga je vedno znala prepričati, da ni nič narobe, da sta s Stanetom le prijatelja. Marina pa je včasih nehote pomislila, da je morda na nek način svojo ženo prodajal, da bi imel koristi od tega. Večkrat je vzrojil nad Stanetom, a sta se vedno zatem pobotala. Bil je materialist, v to druščino kot pesniška duša ni sodila le Marina. Mogoče si pa ni upal zavreti dogajanja, ker ga je Stane zaposlil pri njemu? Imel je namreč v lasti podjetje in precej pod palcem. Zveste prijatelje je rad nagrajeval, posojanje žene je pomenilo večjo plačo. To ji povedal že sodelavec, pa ni verjela.
Romana se ni želela prenagliti in da bi se pomirila ter trezno razmislila o dogodku, se je šla za nekaj časa vozit z avtom. Odpeljala se je v sosednje, nekaj kilometrov oddaljeno mesto. Avto je požiral cesto in luči ob njej, ona pa je poslušala glasbo in se poskusila sprostiti. Vmes se je na nekem parkirišču ustavila in gledala naokoli. Nekoliko se je umirila.
A ko se je vrnila, so se oni trije obnašali, kot da se ni nič zgodilo. To jo je razjezilo in je še enkrat ponovila besede, ki jih je že izrekla. Vendar njeno mnenje ni štelo, dogodek se jim je zdel normalen. Zatem jo je Stane s svojim gromkim glasom začel naganjati iz dnevne sobe:
»Utihn in marš ven!«
To jo je dodatno razburilo in ponižalo.
»Nimaš te pravice, da tako ravnaš z mano!«
Ponovil je:
»Marš iz sobe, baba, sem rekel!«
»Ne grem, sama bom šla, ko bom želela!«
Ker je vstal in stopil proti njej, se je malce umaknila proti vratom. Nato je v obupu svoje nestrinjanje pokazala tako, da je vrgla telefon v tla. Pri tem se je po nesreči razbila šipa v vratih, telefon je bil v neposredni bližini. Steklene črepinje so se razletele naokoli.
To ga je razbesnilo. Klofutnil jo je, ona pa ga je odrinila, da bi se ubranila, a je bila prenežna zanj. Nenadoma jo je na silo zvlekel v spalnico. Močno jo je klofutal po obrazu ter glavi, in ko je kričala: »Pusti me pri miru,« je še bolj podivjal. Vrgel jo je na posteljo, ji dal blazino čez glavo, da se njeni kriki niso toliko slišali in jo na vso moč še naprej klofutal, kadar je blazino odmaknil. Pri tem ji je glavo butal v posteljo. Ko je vstala in skušala uiti, jo je začel znova tepsti. Začutila je tudi močna udarca s pestjo v sence in ustnice, na njih je okusila kri. Grozil ji je na glas:
»Zbil ti bom vse zobe, ubil te bom!« ... Njen vrat je nenadoma postal kot nihalo. Nemočna je ležala v njegovem prijemu, ničesar ni mogla storiti. Stanetovo močno telo je divjalo nad njenim drobnim telesom, njegove mišičaste roke so jo surovo napadale. Deloval je hujše kot zver, iz njega je sevala zloba.
Janez in Marina sta molčala v dnevni sobi, nista se potegnila zanjo. Slabiča! Pa sta morala vse slišati, vrata so bila na stežaj odprta. Nekdo bi mu moral samo reči, naj se umiri. Sta pa odpeljala jokajoča otroka v kuhinjo, da dogajanja nista videla. Stane pa je ni spustil iz sobe.
»Ostani tukaj! Samo poskusi uiti! Boš že videla!« ji je zagrozil.
Šokirana, a prisebna je izkoristila trenutek, ko so se oni razgovorili. Smejali so se šalam, klepetali, to je začutila kot sol na sveže rane. Nič jim ni pomenila niti njena beda ne.
Kar v copatah, bluzi in kratkem krilu je z zdravstveno izkaznico ter s ključi ušla iz stanovanja ter stekla čez trg po pomoč v dežurno ambulanto. Če bi se obula in oblekla, tega ne bi mogla storiti. Vsa obupana se ni ozirala na snežno brozgo, ki je ležala na asfaltu. Ni marala za ljudi, ki so hodili mimo nje in jo začudeno opazovali. Bila je v šoku. Noge je imela mokre, a je ni zeblo. Mraza ni čutila, tudi po telesu ne.
Sprejela jo je zdravnica, ki ji je povedala:
»Ne morem narediti kaj dosti. Dala ti bom le injekcijo pomirjevala, podplutbe se pokažejo kasneje. Zlomljeno pa ni nič.« Povedala ji je tudi, kaj mora storiti, če želi dejanje prijaviti. Poznali sta se, zgrožena jo je opazovala.
Ravno jo je hotela odpeljati domov, ponudila ji je prevoz, ko sta prišla ponjo Stane in Janez.
Pravilno sta ugotovila, kam se je zatekla. Kolikor je poznala Staneta, se je sramoval, a ne dejanja, ampak da bi ljudje videli situacijo. Janez je govoričil o vremenu, Stane pa je bil na pogled ves tuj, prava ledena gora, njegov pogled je ubijal.
»Gremo!« je hladno rekel. Takšnih modrih oči dotlej še ni videla. Pač, v puberteti, pri očetu, kadar jo je pretepal.
»Se zgodovina ponavlja?«
Doma so se oni trije še nekaj časa pogovarjali, tudi o njej, rekla jim je mirno:
»Me lahko nehate obrekovati, prosim.«
Preslišali so jo. Čez nekaj časa sta družinska prijatelja le odšla. Zanjo to pravzaprav nista bila več. Otroka sta zaspala, vsega tega večinoma nista videla, sta pa najbrž slišala. Ne glede na njeno slabo duševno in telesno stanje, zaradi česar ni že v preteklosti ukrepala, je spoznala, da je to najbrž konec njunega zakona. Razbil se je kot črepinje steklenih vrat v dnevni sobi.
Tako ni mogla več živeti. Marina se je premočno zasidrala med njiju in tako uničila že drugi zakon. Trije ne morejo biti v njem. Na to je pomislila, ko se je spomnila, kaj ji je prejšnjo jesen pripovedovala znanka, ki je bila nehote vpletena v podoben trikotnik, z Marino vred. Ločila se je, Marina je ostala poročena. To temo je vsaj enkrat načel tudi Janez, pred vsemi. Ona pa je to tajila in se delala neoporečno.
Romana je začela načrtovati, kako ravnati, to jo je v danih razmerah vodilo naprej. Bala se je, da bo padla v še globlje duševno brezno. Ni še namreč prebolela osebne krize, jemala je pomirjevala in antidepresive zaradi depresije, ki se ji je zgodila zaradi nakopičenih težav že pred meseci. Zaradi tablet je bila precej omamljena in najbrž zato ni videla realne slike. Drugače se je prisebno obnašala in tudi dozo je zmanjševala v dogovoru s psihiatrinjo. Delala je tudi na sebi, čeprav najbrž premalo za ozdravitev.
Prisegla si je:
»To se je zgodilo prvič in zadnjič, Stane pa bo moral za to odgovarjati.«
Pred spanjem je izklopil telefon, hotel jo je osamiti. Ni želel, da zadeva pride na policijsko postajo in v javnost. On je bil vendarle uspešen poslovnež, brez napak, vseskozi cvet svoje generacije. Počakala je, da je zaspal, pomirjevalo je ni dovolj pomirilo, deloval je adrenalin.
Vedela je, da mora dogodek prijaviti na policijski postaji, zato se je potihem odpravila v noč s torbico, ključi od avta in stanovanja ter to uredila. Zatem se je vrnila domov, a ni mogla v stanovanje, ker jo je zaklenil ven. Na stopnicah ni mogla ostati Odšla je ponovno na policijsko postajo.
»Kaj naj storim?«
Policist je rekel:
»Ne smem na silo odpreti vrat, ker je pozna ura. To bi bil vlom. Imate kam iti?«
Poklicala je brata, ker staršev ni želela vznemirjati, in šla tako spat k njemu. Komaj mu je preprečila, da ni šel nad Staneta, tako je besnel.
»Nad mene naj se spravi, če si upa,« je robantil.
Ura je odbila polnoč, ko je zaspala, čeprav je sprva mislila, da ne bo mogla. Vse jo je bolelo, glava, vrat, telo in duša, pred očmi se ji je odvijal boleč prizor, na trenutke je mislila, da sanja.
»Upam, da se mi ne bo zmešalo od vsega hudega,« je grenko pomislila.
Zbudila se je z razbolelo glavo, vratom in gornjim delom telesa, v tuji postelji. Mislila je, da bo bruhala, šlo ji je na jok, a vedela je, da se mora zbrati. Ko se je uredila, je šla k zdravniku, ki je pregledal poškodbe, to je udarnine po obrazu in vratu, oteklo ustnico, za druge ni vedela, in jih popisal.
»Kdo vam je to storil?«
»Mož.«
V zadregi ga je pogledala, ker so se bežno poznali. Poškodb se je nabralo veliko, tudi v predelu senc in oči. Napisal je, da bi lahko umrla. Predpisal ji je vsaj en teden bolniške odsotnosti in zdravila.
Nato je šla na policijsko postajo z listom papirja v roki. Policist ji je razložil nadaljnji potek postopka. Tokrat ji je bilo nerodno pred ljudmi, ki jih je srečevala, sramovala se je, da se ji je to zgodilo. Njen obraz je odseval telesne in duševne rane. Pogled je imela žalosten, kretnje utrujene. Najraje bi se skrila, ona kot žrtev! Medtem pa se nasilnež mirno sprehaja naokoli. To je dotlej videvala pri drugih ali pa v filmu.
Ko se je vrnila domov, ji je Stane le odprl vrata stanovanja.
»Daj mi ključe od avta! Dokler ne bo jasno, čigav je avto, so moji,« je zarenčal. Ni ugovarjala, vedela je, da je kakršnokoli pogovor nesmiseln. Ni se ji opravičil, živel je dalje, kot da se ni nič zgodilo, ona pa je se je počutila, kot da je notranje zlomljena. V roke ji je dal razrez delitve premoženja in dodal:
»Razmisli o razvezi!«
Predlagal ji je, da njej po ločitvi ostane stanovanje in da se ji kupi star avto, njemu pa ostaneta nedokončana novozgrajena hiša, z eno opremljeno sobo in sanitarijami, drag družinski avto in podjetje. Kasneje je zadremala, ostala je sama doma. Vse jo je bolelo, počutila se je utrujeno, potrebovala je počitek.
Zvečer je kot po navadi dala spat otroka, jima prebrala pravljico, ju objela in poljubila za lahko noč. Stane je šel spat, ko je spil nekaj kozarcev viskija, ona pa je gledala televizijo. Brati ni mogla, čeprav je to sicer najraje počela. Sedela sta vsak na svojem koncu kavča, kot tujca.
Trudila se je živeti dalje. Če je šla ven ali dobila obisk, se je napudrala, čeprav so se podplutbe vseeno videle. Ni se jih dalo skriti. Kljub temu, da jo je globoko ponižal in pretepel in da to ni bil samo enkraten dogodek, saj je postal samo vrhunec večmesečnega duševnega nasilja, ga je imela po svoje še vedno rada, vsaj takšnega, kot je bil pred tem. Ni povsem dojela, kako zelo se je spremenil, in to na slabše. Prebrala je, da je to odvisnost od odnosa.
Po tistem, ko jo je pretepel, sta se z Marino še več družili, a tako, da Janez ni izvedel. Najbolj primeren čas so bila službena potovanja, kamor je Stane pogosto pošiljal Janeza. Njega sta se vsaj malo bala. Marina je postala njegova ljubica, vajena varati, imela je pestro tovrstno zgodovino. Svojega moža je imela za masko in je znala spretno spletkariti in upravljati z njim. Romana se ni mogla več slepiti, da nimata ljubezenskega razmerja s spolnostjo vred, vsi znaki so kazali na to.
Zanjo je bilo nenadoma vse na kupu, stresno, nedoumljivo, pritiskalo je nanjo kot nočna mora ... Nikamor ni mogla uiti in se skriti, nikomur ni mogla potožiti o svoji stiski in bedi. Ni imela prijateljice, ki bi jo razumela, vse so imele srečen zakon. Vsaj tako je izgledalo. Mama se je znašla v še hujši stiski, brat je imel svoje probleme. Varna hiša tedaj v mestu še ni obstajala, da bi se zatekla vanjo. Še vedno ji je namreč občasno grozil, da jo bo stolkel ali pa jo je naganjal od doma.
Ko se je čez nekaj časa počutila bolje, je pri odvetnici vložila tožbo za ločitev. On tedaj ločitve ni več omenjal. Izgubil bi krinko za druge ljudi in mu je zakon na papirju ustrezal. Marina pa se ni želela ločiti, ker ji je ustrezalo takšno stanje. Romana je kljub temu ostala še vedno čustveno odvisna od njega, medtem ko se je Stane že davno odmaknil od nje. Čeprav se je počutila razdvojeno, je spoznala, da se ne bo spremenil in da je ločitev neizogibna. Zaključiti mora to peklensko obdobje in začeti na novo. Razmere so škodile tudi otrokoma, ne samo njej. Tisti petek je postal tako prelomnica v njenem življenju. Postal je njun zadnji, vsaj na ravni odločitve.
Postopoma se bo nehala oklepati starih tirnic, čeprav jo je bilo strah nove poti. Leta družinskega življenja so pustila svoj pečat. A misel, da bi jo Stane še naprej tiraniziral in tlačil navzdol, ji je dala zaleta. Največjo moč pa sta ji dajala otroka, ki ju je imela neskončno rada. Ko je šla popoldan z njima ven, je zagledala ptico v letu. Tako svobodno bo nekoč poletela tudi ona. Globoko je vdihnila, v zraku je začutila kljub koledarski zimi vonj po pomladi. Topel, razkošen, obljubljal je nove razsežnosti v življenju. Mogoče tudi v ljubezni, mlada je še bila.
KOSTANJEV PIKNIK
Krasen jesenski dan v nizu indijanskega poletja. Sobota, dopoldanski čas za nakupe na mestni tržnici. Kupim, kar sem se namenila, poklepetam z znanci. Tržnica je pravi prostor za to.
Veliko ljudi je zbranih, kar pomeni v času volilne kampanje dobro bazo morebitnih volivcev sedanjega župana in njegove klike skupaj s svetniki še za naslednji mandat. Četrti zapored. Mimogrede, jaz bi omejila število možnih mandatov samo na dva, ker je splošno znano, da se v tretjem in četrtem župani še bolj pokvarijo. A moje mnenje je osamljeno kot drevo v puščavi, vsaj tako se zdi. Ali se občani bojijo sprememb? Ne vem zagotovo.
Za nagrado, to je delovno mesto župana in ohranitev obstoječega stanja, se je vredno potruditi. Pa seveda za dobro počutje ljudi s kakšnim pomembnim dogodkom, ki da volilnemu cirkusu uraden pečat in možnost hvaljenja z minulimi dosežki. Teh je zlasti v zadnjih treh mesecih ogromno. Skoraj na vsakem cestnem odseku, na vsaki zelenici in še drugje se nekaj dela in razkopava. Kot bi se prejšnja leta čakalo na te trenutke in to samo zato, da se meščanom bolj vtisne v spomin. Naj se vidi v predvolilni fazi, koliko dela ter napredka je opravljenega v mestu in se s tem opominja volivce na velike županove zasluge.
V ta koš spadajo tudi kulturne prireditve, kjer se zadnje čase sedanji župan prav tako zelo pogosto pojavlja. Vsak dan jih je toliko kot mladih zajcev, nemogoče jih je vse obiskati. S tem pokrije tudi volilno bazo kulture žejnih volivcev in kulturnikov, ki sicer čez leto bolj kot ne životarijo. Ni pomembno, da je bil prejšnja leta bolj redek gost na tovrstnih dogodkih. Pomemben je zadnji pečat.
Pika na i pa je današnji kostanjev piknik vodilne županove stranke s pečenim kostanjem, z jabolčnikom, s kavo in v opoldanskem času še z golažem. Predvolilni meni, tako kot vsa minula volilna leta.
Stranka ima zveneče in priljudno ime najbolj socialna stranka Slovencev. Ni je baje bolj socialne in ljudem naklonjene, po njihovih parolah sodeč, ne samo na lokalnem, ampak tudi na državnem nivoju. Na državnozborskih volitvah je najbrž zaradi tega pristala v vladi. Ljudje znajo nagraditi sladko govoričenje in lepe obljube. Resnična socialnost, ki bi se čutila v socialnem ravnanju in napredku, je drugotnega pomena, čeprav je krut neoliberalni kapitalizem že v osnovi odmik od tega.
Župan hodi z enega prireditvenega odra na drugega in se verjetno zdi sam sebi še bolj pomemben kot sicer, saj hvali svoje in svojih zasluge, kot da mu bodo podarili viktorja za popularnost. Minister iz tega gnezda se prijazno nasmiha ljudem, jim sega v roke, spregovori kakšno besedo. Podžupani in svetniki prav tako. To bo po končanih govorih počel tudi župan, brez tega pač ne gre. Večina ljudi da veliko na pogled iz oči v oči s stiskom roke vred, ne glede nato, da je roka župana v drugem žepu mogoče stisnjena v figo. Županov nasmeh jih spravi v blaženo stanje, da izgledajo, kot da so omamljeni.
O svojih velikih napakah in morebitnih koruptivnih dejanjih ali pa vsaj sodelovanju pri njih, ne pove nič. Ni pomembno zanj in pa, zakaj bi slabo govoril o sebi? Pa jih je veliko. Zelo odmevna je njegova domnevna vloga ob nastajanju novega, pomembnega poslovnega objekta, ko so mu javno (in mu še) očitali korupcijo, on pa se je kasneje sprenevedal, da ni vpleten, brezmadežen kot Jezusovo spočetje.
Sledi nastavitev vplivnega prijatelja, nekdanjega direktorja tega objekta, ki so ga našli z ogromno količino denarja, brez dokazanega izvora, v rokah in ga kazensko ovadili, za direktorja v enem izmed javnih podjetij v mestu. Župan je glede tega imel plašnice na očeh, nobenega dobronamernega nasveta ni želel poslušati. To je dalo slutiti, da imata maslo na glavi obadva. Šele ko so pritiski javnosti postali preveliki, je klonil in ga odstavil. A je nastavil prijateljevega sina iz svoje stranke.
Župan je tako nadaljeval s predhodnikovim načinom dela, brez prave vizije za mesto, z ad hoc akcijami, s koruptivnimi, čeprav morda tudi podedovanimi dejanji, z nadaljevanjem sporne gradbene prakse, ekstremnim poveličevanjem polpretekle zgodovine, s sekanjem dreves, z izginjanjem zelenic, s spreminjanjem podobe mesta v mesto asfalta in betona ter z gospodarskim stagniranjem. Lahko bi tega naštela še več.
Od nekod se pojavi starosta in veliki duhovni učitelj sedanjega župana, bivši župan in častni meščan mesta. Najbolj »zaslužen« za zelo velike, velike in majhne koruptivne posle v njegovih številnih mandatih, ki so oškodovali mesto, občino in celo državo. On je pravzaprav med začetniki lobiranja za gradnjo spornega poslovnega objekta, ki je pomenila za ožje in širše okolje veliko goljufijo in krajo velikanskih razsežnosti. Vse bomo seveda pokrili občani in državljani.
Omogočil je še več velikih in spornih gradbenih poslov v mestu za svojega družinskega prijatelja, gradbenega barona. Njemu je pri poslovanju pomagal še njegov vplivni brat. Tako so se zgradili trgovski centri na vsakem vogalu, nesmiselna draga mestna garaža, ki je večinoma prazna, in še nekaj nepotrebnih objektov … No, kakšen od teh projektov je bil tudi koristen, sporno je bilo predvsem poslovanje pod mizo in to, da nihče drug ni dobil posla. Preveč za našteti. Mesto se ni razvijalo in postalo mesto priložnosti, kot sicer pravi volilni slogan njegove stranke.
Ostareli sivolasi gospod krepke postave se lenobno sprehaja med ljudmi in se prav tako pogovarja z vsakim, ki ga prepozna. »O, legenda, si si vzel čas za ta dan?« »Ja, saj veš, mesto in ljudje so mi prirasli k srcu!«
Najbrž bo držalo, ampak predvsem zaradi denarja, s katerim si je obilno napolnil žepe in poskrbel zase ter za prihodnost svoje črede sorodnikov, prijateljev in znancev. Delal je več let čez formalne pogoje za upokojitev, mesto si pač po njegovem mnenju ni moglo privoščiti, da bi ne sedel še naprej na županskem stolčku. Ampak neuradno zato, ker se je počutil kot koklja na zlatih jajcih in je to izkoristil. Za ljudi iz njegove stranke, sorodnike in prijatelje se je vedno našlo delovno mesto v občinski upravi. O tem vedo veliko povedati zlasti tisti, ki so preko javnih del ali kako drugače to okusili, saj se za njih trajnejša rešitev ni našla. Zanimivo bi bilo izdelati družinsko drevo in sociogram v občinski upravi. Marsikaj bi se potrdilo. Klientelizem in nepotizem sta sicer vidna iz letala.
Po končanem zadnjem mandatu pa jo je odkuril v oddaljeno občino, kjer si je vzporedno že prej zgradil drugo hišo. Kaj je naredil s prvo, ne vem. Morda je odšel zato, da ga ne bi slučajno kakšen besen občan pričakal na dvorišču hiše. Mnogim ljudem je naredil veliko škode, prav tako mestu in širše. Nekaj njegovih koruptivnih poslov je še vedno v preiskavi, tudi s strani državnih in lokalnih komisij, ampak glede na prakso naših preiskovalnih in pravosodnih organov bo vse skupaj najbrž zastaralo. Mediji še vedno občasno polnijo TV programe, časopise in internetne strani z njegovimi umazanimi zgodbami.
Je človek brez moralnih in etičnih vrednot, ki je dobil za svoje zasluge zveneč naziv častnega občana mesta, s katerim bo šel v lokalno zgodovino. Za to je poskrbel njegov naslednik. Tudi zanamci morajo vedeti, kaj vse so njegove »zasluge«. Tu in tam ga kakšen meščan prezirljivo pogleda in se obrne proč, a njemu je tako in tako vseeno. Morda je malce začuden, ker pričakuje le hlinjenje in klečeplazenje. Ne bo pa šel v jok in na drevo.
Je pa zelo dobro uvedel v župansko delo svojega naslednika. Naivneži smo sicer menili, da se bo slednji iz njegovega delovanja naučil, kako se ne dela, a žal se to ni zgodilo. Novi je tako odlično nasledil predhodnika in ga morda celo prekosil. V šoli bi prejel oceno pet plus.
Pod velikim senčnikom, v živahni barvi najbolj socialne stranke med Slovenci, strežejo zastonj pečeni kostanj dve precej odsluženi političarki, prav tako v predpasnikih barve stranke, usklajenimi s kapami s ščitki. Baloni, ki se majejo na dolgih vrvicah in se dvigujejo k nebu, so iste barve, delijo jih otrokom. Treba je poskrbeti za podmladek. Zdravorazumsko razmišljanje. Zraven so trije veliki pekači za kostanje, v katerih moški predstavniki pečejo rjave jesenske darove narave, že prej narezane kostanje. Iz njih se naokrog vije lahkoten dim in omamen vonj. Barva stranke izstopa s svojim sijajem in ožarja del mesta, kjer se vse to dogaja. Kot ognjeni zublji pogube, za župana in njegove pa žarki sonca.
Ljudje se drenjajo v treh vrstah za vrečke pečenega kostanja, gneča nobenega ne moti. Luščijo ga na bližnjih klopeh ob veliki promenadi, ki pa je s komaj nekaj leti obstoja že izgubila svoj sijaj in propada. Slepilo za njegovo uspešnost, tako kot drugi občinski uspeli in neuspeli projekti.
Njegova trditev, da je mesto industrijsko, drži, saj je v njem več podjetij, v katerih je zaposlenih največ ljudi. A so še iz časa Juge, on nima nobene zasluge za to.
Ne naredi pa župan skorajda nič, da bi se razvilo še več delovnih mest, da bi ljudje ostali v mestu. Tako pa mladi odhajajo, naseljujejo se tujci, ki se nočejo asimilirati v okolje. Nič se ni naredilo na cestni infrastrukturi, komunalne položnice so čedalje višje ... Zaposlovanje v javni upravi, javnih podjetjih in v ostali infrastrukturi poteka po »domače«. Važno je, da si sorodnik, prijatelj ali član stranke. Odveč je pripomniti, da zelo dobro skrbi za člane svoje ožje in širše družine, ki so na direktorskih mestih javnih institucij. Vse očitke seveda ignorira.
Nekateri ljudje pospravijo luščine kostanja za sabo, nekateri ne, to je v domeni človekove osebne kulture. Roke imajo črne kot dimnikarji, marsikdaj se črnina pojavi na obrazu ali obleki. Serviete pač ne pomagajo kaj dosti, ogledalo pa se na sprehodu v športnem suknjiču običajno ne nosi zraven. Nekaterim kostanj tako prija, da se znova postavijo v vrsto. Nisem nevoščljiva, naj se najedo tega sladkega sadeža.
Srečam znanca, se postavim k njegovi skupini in medtem, ko melje v ustih okusne grižljaje, ki so mu črno obarvali zobe, da izgledajo gnili, mi prostodušno reče: »Dober je!« Ko ga nejeverno pogledam, to opazi in doda: »Saj gre itak iz našega denarja, zakaj si ga ne bi privoščil. Greš ti tudi v vrsto?« Pri tem me vzpodbuja. Oklevam, ker se borim s svojo notranjo moralno vestjo, da bi jedla nekaj, kar sodi v podkupovanje. Zinem: »Jaz nisem pristaš te stranke, pravzaprav nisem v nobeni. Upira se mi vse skupaj.« Pa se mi nekdo nasmehne, ko to sliši: »Jaz ga ne bom volil, ker je prevelika baraba. A kostanj si pač lahko postrežem, saj gre iz našega denarja.«
Pa grem v vrsto, prvič v življenju. Nerodno mi je, priznam. A ker imam na obrazu velika sončna očala, lažje skrivam zadrego. Poslušam ljudi: »Dober je!« Predvidevam, da kostanj in ne župan, ki se od nekod pojavi. Na hitro vzamem vrečko in skoraj stečem k znančevi družbi. »Evo, pa ga imam. Pojedla pa ga bom doma, zaradi tega, ker nimam več časa. Lepo bodite!« Ne povem, da mi je še vedno nerodno, še več, sram me je. Vtaknem vrečko zraven paradižnika, rdeče pese, jabolčnika in medu v cekarju ter se hitro odpravim domov. Dovolj sem videla in slišala.
Ljudje bodo počakali tudi na golaž, da bodo želodci še bolj polni. Že diši iz velikega kotla. Prijal bo tudi kozarec sladkega jabolčnika in še kakšen zraven. Na bližnjih županskih volitvah pa bo večina današnjih zastonjkarjev obkrožila na lističu županov priimek. Jaz in še kakšen posameznik tega ne bomo storili, a nas je premalo, da bi sprožili tako potrebne spremembe.
Predvolilni meni bo tako opravičil svoj namen. In tudi strošek z njim. Za celotno volilno kampanjo je v prvih dneh šlo menda že toliko, kot bi stala nova hiša in še čez. Župan se tega nič ne sramuje, sej občinskega sveta zadnje mesece sploh ne sklicuje. Nima časa, ker mora sodelovati v volilni kampanji, samopašno zapravlja denar. Baje se obnaša na sejah kot šerif, ki mikrofon vzame v roke po potrebi ali pa ga izklopi, če je o njem in njegovi kliki rečeno kaj nevšečnega ali če kdo nasprotuje njegovemu mnenju, četudi z argumenti. To si lahko privošči, ker je opozicija v manjšini.
O tem je na svojem spletnem portalu obširno poročal eden izmed mestnih svetnikov iz druge stranke, ki pa ga je zato dal župan izklopiti iz interneta. Ne vem, kako je sicer to možno, a očitno je. V stranki imajo menda svojo internetno policijo, baje je tako tudi v drugih pomembnih strankah. Ta svetnik je namreč sedaj ponovno priklopljen in spet poroča o nepravilnostih. Napovedal je tudi kandidaturo za župana. A njegov boj izgleda že vnaprej izgubljen, saj s skromno volilno kampanjo brez kazanja mišic, deljenja predvolilnih bonbonov, najbrž ne bo šlo. Sedanji župan bo namreč skoraj zagotovo zmagal zaradi tega.
*
Volitve so za nami. Moja predvidevanja so se uresničila. Bivši župan je zasedel naslednji mandat. Predvolilna razkopavanja na cestah, obljube, kostanjev piknik in še kaj, so naredili svoje. A množična dela za ustvarjanje dobrega vtisa so čudežno prenehala, potrebno si bo odpočiti od naporne volilne kampanje.
S svojo ekipo se bo še bolj pokvaril, korupcija bo še naprej cvetela, mesto bo stagniralo. Ljudje so podprli politiko, ki je zakuhala dosedanjo koruptivno prakso, omogočila privatizacijo mesta posameznikom, v nasprotju z neko zdravorazumsko urbanistično presojo storila kup nespametnih posegov v podobo mesta ...
Občani pa bomo šli v nove stare čase, brez prave strategije razvoja mesta, v nove koruptivne posle … Samo zato, ker večina ljudi ne prepozna predvolilnih manevrov in ima spomin zlate ribice. Čeprav slednje ne drži, ribica ima baje dokaj velik spomin, tako so dognali znanstveniki. Občutek imam, pa nisem najbrž edina, kot bi živeli v Butalah.
NJUN ZADNJI PETEK
Mrzel zimski dan. Iz službe se je Romana vračala peš, da bi se po utrujajočem delu sprehodila in razgibala ude. Vdihavala je oster zrak, ki je deloval zaradi bližnje reke še bolj mrzlo. Gledala je gole veje dreves ob poti, poslušala žuborenje vode in brnenje avtomobilov na drugi strani rečnega brega. Sneg je bil na nekaterih mestih siv, poznala se je bližina tovarne. Poskušala je biti vedra, veselila se je vikenda, ne glede na razmere. Mimogrede je pobrala oba otroka iz vrtca, z njunima rokama v svojih se je nekoliko razbremenjena vračala v stanovanje, ki je bilo zadnje mesece prežeto s slabo energijo zaradi krize v zakonu. Drobni prstki so jo vedno potolažili.
Mož, imenoval se je Stane, še vedno ni govoril z njo, ravnal je, kot da je zrak, in hodil naokoli po svoje. Njegove oči so jo sovražno motrile izpod mrkega čela, obrvi so štrlele z obraza kot metlici. To jo je žalostilo. Večkrat se je z otožnostjo spominjala njune ljubezni in prijateljstva. Med njima že nekaj časa ni bilo nobenih nežnosti, spolnost je že davno umrla. Obstajal je le nek drugi Stane, ki jo je dnevno zmerjal, žalil, ji občasno grozil in očitno preziral. Služila mu je samo za ozadje, da je lažje vzdrževal stike z družinskima prijateljema Janezom in Marino.
Opazilo se je, da se je v Marino močno zaljubil. Tudi če zaljubljenca nista imela spolnega razmerja, je postala obojestranska čustvena navezanost ubijajoča za njo in najbrž tudi za Marininega moža. Spogledovala sta se, se družila. Če je Romana kar koli rekla o tem, jo je grobo zavrnil:
»Ko si boš zaslužila, bom tudi do tebe takšen.«
Po večerih je začel piti pivo in viski, po več kozarcev. Mesec dni nazaj je razbijal stvari v stanovanju. Doživel je neke vrste živčni zlom, ki mu je botroval tudi alkohol. Takrat je poklicala Janeza in Marino na pomoč, pomirila ga je ona. Ni vedela, kaj mu je rekla, a nehal je razbijati in s sklonjeno glavo gledal v tla. Romana se je na vse skupaj zelo mirno odzvala, a je razmišljala, kaj naj stori, počutila se je odveč. Zdelo se ji je, da umira na obroke, znašla se je v hudi stiski. Zdelo se ji je, da bi morala prekiniti z njim, pa tega koraka tedaj ni zmogla narediti.
Nekega večera je oba povabil na obisk, ne da bi jo prej seznanil. Pričakal ju je pražnje oblečen, kar ni bilo v njegovi navadi. Še preden si je Marina slekla plašč, je rekel: »Greva za nekaj minut ven, takoj prideva.« In sta šla, očitno že prej dogovorjena. Z Janezom sta obnemela in gledala, kaj se dogaja. Romana je otrokoma prebrala pravljico v njuni sobi, Janez pa je gledal televizijski program.
Nazaj sta prišla nasmejana, kupila sta pregrešno drag jedilni pribor za njihovo družino. Ko je Romana to videla, je rekla:
»Tega ne morem kar tako sprejeti, počutim se ponižano. Kupila sta gospodinjski predmet, kot da mene ni v zakonu. Tako ne more iti več naprej,« je odločno dejala.
Že pred tem sta nekaj mesecev skupaj kupovala perilo in obleko zanj, pomagala mu je pri odločitvah, ki so bile prej v Romanini domeni. Dogodek je postavil tako piko na i dogajanju v zadnjih mesecih in jo je močno vznemiril. Nista se samo spogledovala, Marina je začela posegati v družino, čeprav se je dalo zaznati, da ji mož nasprotuje. A morda ravno zato, saj je s tem dobila moč. Romana pa je delovala kot šibek člen, kar sta onadva izkoristila.
Staneta je Marina dobesedno obsedla. Gledal jo je kot boginjo. Njena izumetničena, piskajoča govorica je delovala kot glasba za njegova ušesa. Spogledljivo obnašanje je povzročalo, da je ob njej cvetel. Pravzaprav sta se oba polepšala. Romana se je tako sama spopadala s tem. Janez se je vedel pretirano zaupljivo, žena ga je vedno znala prepričati, da ni nič narobe, da sta s Stanetom le prijatelja. Marina pa je včasih nehote pomislila, da je morda na nek način svojo ženo prodajal, da bi imel koristi od tega. Večkrat je vzrojil nad Stanetom, a sta se vedno zatem pobotala. Bil je materialist, v to druščino kot pesniška duša ni sodila le Marina. Mogoče si pa ni upal zavreti dogajanja, ker ga je Stane zaposlil pri njemu? Imel je namreč v lasti podjetje in precej pod palcem. Zveste prijatelje je rad nagrajeval, posojanje žene je pomenilo večjo plačo. To ji povedal že sodelavec, pa ni verjela.
Romana se ni želela prenagliti in da bi se pomirila ter trezno razmislila o dogodku, se je šla za nekaj časa vozit z avtom. Odpeljala se je v sosednje, nekaj kilometrov oddaljeno mesto. Avto je požiral cesto in luči ob njej, ona pa je poslušala glasbo in se poskusila sprostiti. Vmes se je na nekem parkirišču ustavila in gledala naokoli. Nekoliko se je umirila.
A ko se je vrnila, so se oni trije obnašali, kot da se ni nič zgodilo. To jo je razjezilo in je še enkrat ponovila besede, ki jih je že izrekla. Vendar njeno mnenje ni štelo, dogodek se jim je zdel normalen. Zatem jo je Stane s svojim gromkim glasom začel naganjati iz dnevne sobe:
»Utihn in marš ven!«
To jo je dodatno razburilo in ponižalo.
»Nimaš te pravice, da tako ravnaš z mano!«
Ponovil je:
»Marš iz sobe, baba, sem rekel!«
»Ne grem, sama bom šla, ko bom želela!«
Ker je vstal in stopil proti njej, se je malce umaknila proti vratom. Nato je v obupu svoje nestrinjanje pokazala tako, da je vrgla telefon v tla. Pri tem se je po nesreči razbila šipa v vratih, telefon je bil v neposredni bližini. Steklene črepinje so se razletele naokoli.
To ga je razbesnilo. Klofutnil jo je, ona pa ga je odrinila, da bi se ubranila, a je bila prenežna zanj. Nenadoma jo je na silo zvlekel v spalnico. Močno jo je klofutal po obrazu ter glavi, in ko je kričala: »Pusti me pri miru,« je še bolj podivjal. Vrgel jo je na posteljo, ji dal blazino čez glavo, da se njeni kriki niso toliko slišali in jo na vso moč še naprej klofutal, kadar je blazino odmaknil. Pri tem ji je glavo butal v posteljo. Ko je vstala in skušala uiti, jo je začel znova tepsti. Začutila je tudi močna udarca s pestjo v sence in ustnice, na njih je okusila kri. Grozil ji je na glas:
»Zbil ti bom vse zobe, ubil te bom!« ... Njen vrat je nenadoma postal kot nihalo. Nemočna je ležala v njegovem prijemu, ničesar ni mogla storiti. Stanetovo močno telo je divjalo nad njenim drobnim telesom, njegove mišičaste roke so jo surovo napadale. Deloval je hujše kot zver, iz njega je sevala zloba.
Janez in Marina sta molčala v dnevni sobi, nista se potegnila zanjo. Slabiča! Pa sta morala vse slišati, vrata so bila na stežaj odprta. Nekdo bi mu moral samo reči, naj se umiri. Sta pa odpeljala jokajoča otroka v kuhinjo, da dogajanja nista videla. Stane pa je ni spustil iz sobe.
»Ostani tukaj! Samo poskusi uiti! Boš že videla!« ji je zagrozil.
Šokirana, a prisebna je izkoristila trenutek, ko so se oni razgovorili. Smejali so se šalam, klepetali, to je začutila kot sol na sveže rane. Nič jim ni pomenila niti njena beda ne.
Kar v copatah, bluzi in kratkem krilu je z zdravstveno izkaznico ter s ključi ušla iz stanovanja ter stekla čez trg po pomoč v dežurno ambulanto. Če bi se obula in oblekla, tega ne bi mogla storiti. Vsa obupana se ni ozirala na snežno brozgo, ki je ležala na asfaltu. Ni marala za ljudi, ki so hodili mimo nje in jo začudeno opazovali. Bila je v šoku. Noge je imela mokre, a je ni zeblo. Mraza ni čutila, tudi po telesu ne.
Sprejela jo je zdravnica, ki ji je povedala:
»Ne morem narediti kaj dosti. Dala ti bom le injekcijo pomirjevala, podplutbe se pokažejo kasneje. Zlomljeno pa ni nič.« Povedala ji je tudi, kaj mora storiti, če želi dejanje prijaviti. Poznali sta se, zgrožena jo je opazovala.
Ravno jo je hotela odpeljati domov, ponudila ji je prevoz, ko sta prišla ponjo Stane in Janez.
Pravilno sta ugotovila, kam se je zatekla. Kolikor je poznala Staneta, se je sramoval, a ne dejanja, ampak da bi ljudje videli situacijo. Janez je govoričil o vremenu, Stane pa je bil na pogled ves tuj, prava ledena gora, njegov pogled je ubijal.
»Gremo!« je hladno rekel. Takšnih modrih oči dotlej še ni videla. Pač, v puberteti, pri očetu, kadar jo je pretepal.
»Se zgodovina ponavlja?«
Doma so se oni trije še nekaj časa pogovarjali, tudi o njej, rekla jim je mirno:
»Me lahko nehate obrekovati, prosim.«
Preslišali so jo. Čez nekaj časa sta družinska prijatelja le odšla. Zanjo to pravzaprav nista bila več. Otroka sta zaspala, vsega tega večinoma nista videla, sta pa najbrž slišala. Ne glede na njeno slabo duševno in telesno stanje, zaradi česar ni že v preteklosti ukrepala, je spoznala, da je to najbrž konec njunega zakona. Razbil se je kot črepinje steklenih vrat v dnevni sobi.
Tako ni mogla več živeti. Marina se je premočno zasidrala med njiju in tako uničila že drugi zakon. Trije ne morejo biti v njem. Na to je pomislila, ko se je spomnila, kaj ji je prejšnjo jesen pripovedovala znanka, ki je bila nehote vpletena v podoben trikotnik, z Marino vred. Ločila se je, Marina je ostala poročena. To temo je vsaj enkrat načel tudi Janez, pred vsemi. Ona pa je to tajila in se delala neoporečno.
Romana je začela načrtovati, kako ravnati, to jo je v danih razmerah vodilo naprej. Bala se je, da bo padla v še globlje duševno brezno. Ni še namreč prebolela osebne krize, jemala je pomirjevala in antidepresive zaradi depresije, ki se ji je zgodila zaradi nakopičenih težav že pred meseci. Zaradi tablet je bila precej omamljena in najbrž zato ni videla realne slike. Drugače se je prisebno obnašala in tudi dozo je zmanjševala v dogovoru s psihiatrinjo. Delala je tudi na sebi, čeprav najbrž premalo za ozdravitev.
Prisegla si je:
»To se je zgodilo prvič in zadnjič, Stane pa bo moral za to odgovarjati.«
Pred spanjem je izklopil telefon, hotel jo je osamiti. Ni želel, da zadeva pride na policijsko postajo in v javnost. On je bil vendarle uspešen poslovnež, brez napak, vseskozi cvet svoje generacije. Počakala je, da je zaspal, pomirjevalo je ni dovolj pomirilo, deloval je adrenalin.
Vedela je, da mora dogodek prijaviti na policijski postaji, zato se je potihem odpravila v noč s torbico, ključi od avta in stanovanja ter to uredila. Zatem se je vrnila domov, a ni mogla v stanovanje, ker jo je zaklenil ven. Na stopnicah ni mogla ostati Odšla je ponovno na policijsko postajo.
»Kaj naj storim?«
Policist je rekel:
»Ne smem na silo odpreti vrat, ker je pozna ura. To bi bil vlom. Imate kam iti?«
Poklicala je brata, ker staršev ni želela vznemirjati, in šla tako spat k njemu. Komaj mu je preprečila, da ni šel nad Staneta, tako je besnel.
»Nad mene naj se spravi, če si upa,« je robantil.
Ura je odbila polnoč, ko je zaspala, čeprav je sprva mislila, da ne bo mogla. Vse jo je bolelo, glava, vrat, telo in duša, pred očmi se ji je odvijal boleč prizor, na trenutke je mislila, da sanja.
»Upam, da se mi ne bo zmešalo od vsega hudega,« je grenko pomislila.
Zbudila se je z razbolelo glavo, vratom in gornjim delom telesa, v tuji postelji. Mislila je, da bo bruhala, šlo ji je na jok, a vedela je, da se mora zbrati. Ko se je uredila, je šla k zdravniku, ki je pregledal poškodbe, to je udarnine po obrazu in vratu, oteklo ustnico, za druge ni vedela, in jih popisal.
»Kdo vam je to storil?«
»Mož.«
V zadregi ga je pogledala, ker so se bežno poznali. Poškodb se je nabralo veliko, tudi v predelu senc in oči. Napisal je, da bi lahko umrla. Predpisal ji je vsaj en teden bolniške odsotnosti in zdravila.
Nato je šla na policijsko postajo z listom papirja v roki. Policist ji je razložil nadaljnji potek postopka. Tokrat ji je bilo nerodno pred ljudmi, ki jih je srečevala, sramovala se je, da se ji je to zgodilo. Njen obraz je odseval telesne in duševne rane. Pogled je imela žalosten, kretnje utrujene. Najraje bi se skrila, ona kot žrtev! Medtem pa se nasilnež mirno sprehaja naokoli. To je dotlej videvala pri drugih ali pa v filmu.
Ko se je vrnila domov, ji je Stane le odprl vrata stanovanja.
»Daj mi ključe od avta! Dokler ne bo jasno, čigav je avto, so moji,« je zarenčal. Ni ugovarjala, vedela je, da je kakršnokoli pogovor nesmiseln. Ni se ji opravičil, živel je dalje, kot da se ni nič zgodilo, ona pa je se je počutila, kot da je notranje zlomljena. V roke ji je dal razrez delitve premoženja in dodal:
»Razmisli o razvezi!«
Predlagal ji je, da njej po ločitvi ostane stanovanje in da se ji kupi star avto, njemu pa ostaneta nedokončana novozgrajena hiša, z eno opremljeno sobo in sanitarijami, drag družinski avto in podjetje. Kasneje je zadremala, ostala je sama doma. Vse jo je bolelo, počutila se je utrujeno, potrebovala je počitek.
Zvečer je kot po navadi dala spat otroka, jima prebrala pravljico, ju objela in poljubila za lahko noč. Stane je šel spat, ko je spil nekaj kozarcev viskija, ona pa je gledala televizijo. Brati ni mogla, čeprav je to sicer najraje počela. Sedela sta vsak na svojem koncu kavča, kot tujca.
Trudila se je živeti dalje. Če je šla ven ali dobila obisk, se je napudrala, čeprav so se podplutbe vseeno videle. Ni se jih dalo skriti. Kljub temu, da jo je globoko ponižal in pretepel in da to ni bil samo enkraten dogodek, saj je postal samo vrhunec večmesečnega duševnega nasilja, ga je imela po svoje še vedno rada, vsaj takšnega, kot je bil pred tem. Ni povsem dojela, kako zelo se je spremenil, in to na slabše. Prebrala je, da je to odvisnost od odnosa.
Po tistem, ko jo je pretepel, sta se z Marino še več družili, a tako, da Janez ni izvedel. Najbolj primeren čas so bila službena potovanja, kamor je Stane pogosto pošiljal Janeza. Njega sta se vsaj malo bala. Marina je postala njegova ljubica, vajena varati, imela je pestro tovrstno zgodovino. Svojega moža je imela za masko in je znala spretno spletkariti in upravljati z njim. Romana se ni mogla več slepiti, da nimata ljubezenskega razmerja s spolnostjo vred, vsi znaki so kazali na to.
Zanjo je bilo nenadoma vse na kupu, stresno, nedoumljivo, pritiskalo je nanjo kot nočna mora ... Nikamor ni mogla uiti in se skriti, nikomur ni mogla potožiti o svoji stiski in bedi. Ni imela prijateljice, ki bi jo razumela, vse so imele srečen zakon. Vsaj tako je izgledalo. Mama se je znašla v še hujši stiski, brat je imel svoje probleme. Varna hiša tedaj v mestu še ni obstajala, da bi se zatekla vanjo. Še vedno ji je namreč občasno grozil, da jo bo stolkel ali pa jo je naganjal od doma.
Ko se je čez nekaj časa počutila bolje, je pri odvetnici vložila tožbo za ločitev. On tedaj ločitve ni več omenjal. Izgubil bi krinko za druge ljudi in mu je zakon na papirju ustrezal. Marina pa se ni želela ločiti, ker ji je ustrezalo takšno stanje. Romana je kljub temu ostala še vedno čustveno odvisna od njega, medtem ko se je Stane že davno odmaknil od nje. Čeprav se je počutila razdvojeno, je spoznala, da se ne bo spremenil in da je ločitev neizogibna. Zaključiti mora to peklensko obdobje in začeti na novo. Razmere so škodile tudi otrokoma, ne samo njej. Tisti petek je postal tako prelomnica v njenem življenju. Postal je njun zadnji, vsaj na ravni odločitve.
Postopoma se bo nehala oklepati starih tirnic, čeprav jo je bilo strah nove poti. Leta družinskega življenja so pustila svoj pečat. A misel, da bi jo Stane še naprej tiraniziral in tlačil navzdol, ji je dala zaleta. Največjo moč pa sta ji dajala otroka, ki ju je imela neskončno rada. Ko je šla popoldan z njima ven, je zagledala ptico v letu. Tako svobodno bo nekoč poletela tudi ona. Globoko je vdihnila, v zraku je začutila kljub koledarski zimi vonj po pomladi. Topel, razkošen, obljubljal je nove razsežnosti v življenju. Mogoče tudi v ljubezni, mlada je še bila.
