Moja,
ki ti v sanjah polagam utrinke v lase;
nekoč te bom zamnejal,
za droben, moder cvet,
ki ga je osušila burja,
med rjuhami ostaja le kremenčev pesek.
Moja,
na prepihu že povedanega te bom pozabil,
in svilene dotike,
s katerimi mi brišeš voskaste kaplje s čela
bom odložil kot nahrbtnik
ali planinske čevlje,
in potem boš ostala le še ti.
PREHOD
Kavna usedlina misli
se nabira pod peronom.
Trkanje po kolesih ječi v noč
in razgalja golo kovino,
ki se razuzdano
svetlika izpod rje in masti.
Zaspane oči ji
budno zro v nedrja,
ona pa jih nastavlja dotikom.
Le v žvižgu vzdrhti
in marš naprej,
do naslednje postaje,
kjer se bo
v cvilečem orgazmu
zaustavila.
VSAKODNEVJE I
Dnevi,
me ližejo s svojimi vlažnimi jezički.
Dobrikajo se mi s svojimi
velikimi očmi
in me požirajo s svojim toplim objemom.
Z jekleno naglico
pritiskajo svoje telo obme in brusijo robove.
Kakor nevede,
mi lastno trgajo kosme kože in las,
da se v nepreglednih
snopih zbirajo
nad odtokom kadi.
VSAKODNEVJE II
Vsak dan,
drug ob drugem,
drug v drugem,
eden mimo drugega.
Pridem,
odhajaš,
vračanje,
na postaji čakam.
Potem se obrnem in te poiščem,
pa zopet odideš
in ko prideš,
moram jaz oditi.
Sedaj sem obstal.
Tukaj bom,
dokler ne boš tolikokrat prišla,
da ne boš več mogla oditi.
VSAKODNEVJE III
Vsak dan
se rodi z jutrom,
ko se stopala
obujejo v nogavice
in dlani zakuhajo kavo.
In potem so ure,
ko trkaš na veke
in jih držiš,
da se ne zapro.
In so minute,
ko si ob meni,
z mano,
vsaj navidez.
Naposled so sekunde,
razbliniš se,
kot jesenska koprena.
Takrat me premaga spanec,
do jutra,
ko stopala ponovno
poiščejo nogavice.
VSAKODNEVJE IV
Ko si podajo roke
sanje, pesek in zvezde,
umolknejo besede.
Kajti,
kako naj gora pove oblakom,
kaj skriva v svojih nedrjih.
Le oblaki se lahko spuste
na njena ramena
in obsujejo s poljubi
njena polja zlatega klasja.
In kje naj morje
najde besede,
da bi povedalo obali,
kako ji pripada
z vsakim tihim izdihom,
svojega prihajajočega
in odhajajočega vsakdana.
LUNIN ZAHOD III
V samoti obeh sem sam
in mesec vdano umiva
svoje stopinje v morju.
Sega vse globje
in leščava se v nežnih kosmih lušči.
Kmalu ostane le žvenket
kamenja pod nogami
in hlad večernega odhajanja
se je pognal v beg.
LJUBIM TE
Ljubim te v dotiku
in v tihi sapi med ustnicami.
Z žametom me ovija
jesenski hlad
in pokrijem se
s tvojimi lasmi,
ki mi padajo čez obraz.
Ljubim te v pogledu,
ki me skrije v svoji senci,
kot dobra stara hruška.
Ljubim te v soju sveč
in v temi,
ko se skoznjo prelilje
tvoj tihi smehljaj.
Skrijem roko
v tvoje lase
in vdihnem tvoj dih
in ostaneva le še jaz in ti.
KRALJEVI GAMBIT
Moja,
ki ti v sanjah polagam utrinke v lase;
nekoč te bom zamnejal,
za droben, moder cvet,
ki ga je osušila burja,
med rjuhami ostaja le kremenčev pesek.
Moja,
na prepihu že povedanega te bom pozabil,
in svilene dotike,
s katerimi mi brišeš voskaste kaplje s čela
bom odložil kot nahrbtnik
ali planinske čevlje,
in potem boš ostala le še ti.
PREHOD
Kavna usedlina misli
se nabira pod peronom.
Trkanje po kolesih ječi v noč
in razgalja golo kovino,
ki se razuzdano
svetlika izpod rje in masti.
Zaspane oči ji
budno zro v nedrja,
ona pa jih nastavlja dotikom.
Le v žvižgu vzdrhti
in marš naprej,
do naslednje postaje,
kjer se bo
v cvilečem orgazmu
zaustavila.
VSAKODNEVJE I
Dnevi,
me ližejo s svojimi vlažnimi jezički.
Dobrikajo se mi s svojimi
velikimi očmi
in me požirajo s svojim toplim objemom.
Z jekleno naglico
pritiskajo svoje telo obme in brusijo robove.
Kakor nevede,
mi lastno trgajo kosme kože in las,
da se v nepreglednih
snopih zbirajo
nad odtokom kadi.
VSAKODNEVJE II
Vsak dan,
drug ob drugem,
drug v drugem,
eden mimo drugega.
Pridem,
odhajaš,
vračanje,
na postaji čakam.
Potem se obrnem in te poiščem,
pa zopet odideš
in ko prideš,
moram jaz oditi.
Sedaj sem obstal.
Tukaj bom,
dokler ne boš tolikokrat prišla,
da ne boš več mogla oditi.
VSAKODNEVJE III
Vsak dan
se rodi z jutrom,
ko se stopala
obujejo v nogavice
in dlani zakuhajo kavo.
In potem so ure,
ko trkaš na veke
in jih držiš,
da se ne zapro.
In so minute,
ko si ob meni,
z mano,
vsaj navidez.
Naposled so sekunde,
razbliniš se,
kot jesenska koprena.
Takrat me premaga spanec,
do jutra,
ko stopala ponovno
poiščejo nogavice.
VSAKODNEVJE IV
Ko si podajo roke
sanje, pesek in zvezde,
umolknejo besede.
Kajti,
kako naj gora pove oblakom,
kaj skriva v svojih nedrjih.
Le oblaki se lahko spuste
na njena ramena
in obsujejo s poljubi
njena polja zlatega klasja.
In kje naj morje
najde besede,
da bi povedalo obali,
kako ji pripada
z vsakim tihim izdihom,
svojega prihajajočega
in odhajajočega vsakdana.
LUNIN ZAHOD III
V samoti obeh sem sam
in mesec vdano umiva
svoje stopinje v morju.
Sega vse globje
in leščava se v nežnih kosmih lušči.
Kmalu ostane le žvenket
kamenja pod nogami
in hlad večernega odhajanja
se je pognal v beg.
LJUBIM TE
Ljubim te v dotiku
in v tihi sapi med ustnicami.
Z žametom me ovija
jesenski hlad
in pokrijem se
s tvojimi lasmi,
ki mi padajo čez obraz.
Ljubim te v pogledu,
ki me skrije v svoji senci,
kot dobra stara hruška.
Ljubim te v soju sveč
in v temi,
ko se skoznjo prelilje
tvoj tihi smehljaj.
Skrijem roko
v tvoje lase
in vdihnem tvoj dih
in ostaneva le še jaz in ti.
