Neizprosno momljanje morja,
obredna pesem vode,
od začetkov in do koncev.
Utopljenec požira momljanje,
sprejema ga vase z odprtimi usti,
izteguje roke,
kakor da bi hotel prijeti nebo.
Neizprosno momljanje morja,
večen obred smrti,
od začetko in do koncev.
Z rokami ledene modrine,
ki se spreminja v temo,
mu zamaši usta,
zvije roke,
kajti nebo nikoli ne poda dlani.
V večnem obredu smrti,
utopljenec vrne morju svoja pljuča,
svoja jetra in svoj glas.
Z odprtimi očmi vidi,
kako se nebo spreminja v temo,
in globina mu zdrobi lobanjo,
in izvleče oči,
da v divjem plesu zaplešejo na vidnem živcu,
nitki, ki loči temo od svetlobe,
v večnem obredu smrti.
Smrt III
Nimfa na skali
in belo pero galeba,
ki plove kakor oblak nad zelenimi njivami morja.
In zeleno žito sedmerih prostranstev,
ki ga kodra veter,
ki poje v skalah.
Morje, morana, mors.
Vse reke se izlivajo v oceane.
In če katera reka konča v jezeru,
pride sonce,
ki mu vzame vodo,
in jo da jadrajočim oblakom.
In oblaki jo nesejo nad morje,
in vsaka voda, vsaka duša se nekoč vrne v ocean.
Nimfa si je razpustila lase,
se ozrla za belim peresom galeba,
za oblakom,
ki vrača duše morju.
In njen duh je bil kakor opij,
ki dvigne dušo v kraljestvo barv in senc,
črt in krogov, tam, kjer ne bivajo predmeti.
S sklenjenimi rokami je stopila med skodrana žita zelenih polj,
tam,
kjer so smreke le še spomin,
in kjer hribi ne pomenijo svobode.
In kakor pero,
ki je bilo videti kot bela pena na nebu,
odsev kraljestva senc in barv,
in črt in krogov,
je stopila med mehke, hladne pene zelenih njiv,
njiv smrti.
Vsaka duša se vrne v ocean,
v ocean smrti.
Smrt IV
Galeb je lovil ribo
in otroci so na skalah ob obali lovili ribo.
Otroci so imeli mreže,
galeb je imel kljun.
Otroci so bili ujeti na skale,
niso se mogli dvigniti nad vodo,
in videti svetlih tlorisov cest in hiš in
skal in zelene preproge.
Galeb je plesal z vetrom,
širil svoja krila,
ko je bil počasen,
in jih zopet previdno zlagal,
ko se je spustil z višine proti modremu preddverju Zemlje,
preddverju,
ki je večje od hiše same.
Otroci pa so bili na Zemlji,
v hiši,
in so z mrežami bezali v vodo.
Galeb ni bil doma nikjer,
ne v preddverju, v modrini,
niti v skalah hiše.
Zmagoslavno se je dvigal v etru vmesnega prostora.
Otroci so ujeli ribo in jo potegnili k sebi.
Riba je pričela dihati zrak,
a ta Zemlja ni bila njen dom,
in njenega diha ni potem slišal nihče.
Otrok je padel s pomola v morje,
in pričel dihati vodo,
a to preddverje,
ta voda ni bila njegov dom,
in njegovega diha ni potem slišal nihče.
Galeb pa se je spustil iz etra vmesnega prostora,
in srebrna puščica njegovega kljuna je predrla vodo,
se vrnila v eter in
spletla gnezdo v kamnitih stenah Zemlje.
Galeb ni bil doma nikjer,
ne v Vodi in ne na Zemlji.
Toda Voda mu ni odvzela diha,
in tudi Zemlja mu ni odvzela diha.
Kakor da bi dihal prosojen eter
vmesnega prostora.
Smrt V
Nekoč je prišel popotnik, potepuh,
od vetra življenja gnana duša,
in je sedel na skalo ob morju.
Bila je njegova ura in brada -
se je dotaknila prsi,
in oči so ostale odprte.
In prišel je v prostor senc in barv,
črt in krogov,
in vseh oblik.
Hodil je tako med njimi in iskal stvar,
a je ni našel.
Tukaj, mu je rekel glas,
je maternica stvari,
deviški prostor spočetja,
spol in rojstvo,
vse v enem.
In glas mu je rekel,
postani barva, črta, senca ali oblika,
in hotel je biti modra krogla.
Čista kakor kristal,
in hitra kakor veter.
In bil je nad morjem,
duša drobne kapljice,
od burje iztrgane morju,
podeče se neznansko nizko nad svojim izvorom.
In z njim se je podilo še mnogo drugih drobnih kapljic.
Nekje tam je padel v morje mornar,
in se boril z morjem in vetrom,
a tisoče drobnih kapljic mu je zamašilo usta,
spolzelo skozi grlo in sapnik v pljuča,
in tudi on je z odprtimi usti sprejel morje.
Mornar je prišel v prostor oblik in barv,
in črt in senc.
In glas mu je rekel,
postani barva, črta, senca ali oblika,
in hotel je biti modra krogla,
čista kakor kristal
in hitra kakor veter.
Smrt VI
In otrok se je nasmejal.
Dvoje velikih, modrih oči,
pod črnim šalom,
spletenim okoli glave.
Oditi v oko.
Počasi plazeč se skozi vidni živec do možganov.
V ozkem predoru,
vezi, med modrino zunanjosti in temo notranjosti,
je prišča voda,
in iztisnila tujca iz očesa.
In zašel je v vodnjak modrine,
s črno piko v sredi,
in črna pika je postala večja,
ko je krilo galeba zakrilo sonce,
in padel je v temo,
in voda je bila neizprosna,
ko se je vlila iz kotičkov oči,
po licih otroka.
Črni šal pa je plapolal v vetru,
in zastava smrti,
njeno oblačilo in njen glas,
sta črna,
kot nočno, oblačno nebo
in modra,
kakor morje,
ki obliva otoke juga.
Smrt VII (Južni otoki)
Vzeli so mu maternico,
in jo kot baldahin razpeli nad
njegovim mrtvim telesom.
Vzeli so mu srce,
in iz njega naredili lonec,
in vanj shranili sol,
potem, ko je vse voda izparela.
In Sonce je zopet obkrožilo Zemljo,
a nihče ni mogel z gotovostjo trditi,
da je Sonce tisto ki kroži,
ali pa Zemlja pleše v večnem plesu
okoli svojega središča.
In baldahin iz njegove maternice
se je spremenil v trup iz ladje,
in jambor,
na katerega so privezali jadra.
Jadro je bilo srce,
narezano na tenke plošče
in sešito iz tenkih las njegove glave,
v veliko rdečo ponjavo,
v katero se je upiral veter.
Jadro večnih viharjev,
razmočeno od soljene, grenke vode, svojih grehov,
je prevrglo jadrnico,
ki je postala želva.
Ogromna želva,
na kateri so se naselili ljudje,
in darovali svoja krvava srca,
Bogu, ki je nekoč bil maternica,
potem ladja in nazadnje želva,
na kateri vse stoji.
Bog je bil sedaj mrtev otok,
a ob vsaki polni luni so devici iztrgali maternico,
in najhrabrejšemu med bojevniki odvzeli srce.
Ko je srce še bilo,
in je maternica bila še topla,
so ju položili na čoln iz drevesnega lubja,
in veter ju je zalučal po soljenem steklu
večnega morja.
Smrt VIII (Samotne misli)
Noč je objela Svet s svojimi
od nikotina rumenimi in po
postanem pivu smrdečimi rokami.
Stisnila ga je v svoj objem,
kakor da ga ne bo nikoli več
izpustila.
Tog oprijem rablja,
ki pod tvojo roko vsili tujo roko,
in duh po žakljevini,
in zamolkel vonj sobe,
kjer umirajo ljudje.
Zdi se,
da je Svet izginil v Krokarjevem očesu,
in da je jadrnica,
ki se mirno ziba
z zaspanimi valovi v pristanišču,
zgolj privid.
In senca si že dolgo želijo jekla,
in vrat že dolgo hrepeni po rezilu,
kajti vsak dan se konča v objemu noči,
in vsako noč stopamo v preddverje smrti.
Kakor da bi jo vdihavali,
dih po dih skozi svoje neobčutljive nosnice.
Smrt se nam nalaga v žilah,
v kosteh in v glavi,
in kmalu je smrti v nas več,
kot je v našem telesu nas samih.
Dolgi, od nikotina rumeni prsti,
pa čakajo na pravi trenutek,
ko nas pograbijo za vrat,
in nam zdrobijo tilnik,
in takrat si zaželimo rablja,
ki bi nas varno pripeljal v preddverje smrti,
in zunaj počakal,
da vstopimo.
In ni ga, rablja,
zato moramo tudi tja sami.
In sami živimo,
in sami umremo.
Smrt IX
Včasih, po nevihtah,
postaneta morje in nebo,
hkrati in neodvisno eden od drugega,
iste kovinsko sive barve.
Kdo bi tedaj vedel,
kje se začne morje,
in kje se konča nebo.
Le majhna glava,
nekje tam,
kjer bi naj bil horizont,
reže,
zdaj valove morja,
zdaj valove neba.
Za seboj vleče dve kovinsko sivi
niti preteklosti.
Ena preteklost,
ki je bila,
in je ne bo več,
in se sedaj vrača proti obali,
in druga preteklost,
ki bi lahko bila,
in je nikoli ni bilo in je ne bo,
ki jo odnaša sivina v nebo.
Tudi preteklosti umirajo.
Včeraj se razbija na skalah danes,
kakor se valovi penijo in razbijajo ob čereh.
Ostane le zamolkel vonj po preteklosti,
ki ti napolni nozdrvi preden zaspiš.
Kakor, da bi ležal v grobnici s truplom,
in s prahom požiral vonj in meso
njegovega razpadajočega telesa.
Tudi preteklost gnije in razpada,
in noč je kakor pokrov grobnice.
Zadnji večer (malo več kot dva haikuja)
Oddaljen boben,
biča obalo Zemlje,
morja skodran val.
Veter je metla.
Odnaša dih smrti, BoG,
pesem bobna, NoČ.
Sonce že zopet dela samomor,
skače na glavo v morje,
čeprav ve,
da ne zna plavati.
In nek blesav romantik
temu reče "prekrasen sončni zahod".
Le motor na motor - na - ta gliser,
pijan od bencina in neke slane,
malo jodirane vode,
mu zapelje čez napol utopljeno glavo,
da pusti za seboj svetlečo,
krvavo sled,
ko izginja pod gladino.
________________________________________
"Petrček," je rekel očka,"kaj bi raje bil, Morje ali Sonce?"
"Rad bi bil gliser."
"Zakaj? Gliser je na sredi. Morje je vzporedno z njim in sonce je pravokotno nad njim. Kako? Glej križ! Ljudje se kolnejo med sabo in ljudje kolnejo Boga. Križ je v sredi, križa nihče ne kolne. Če pa ga kolne, misli s tem na Boga. Križ je v sredi. Križ je tudi meč. Rabelj odseka z mečem glavo. Glavo boli, ko pade na tla in rablja boli roka, ko odseka tisoč glav. Meč je v sredi, meča ne boli nič."
"Petrček," je rekel očka, "kdo je največji?"
"Največji je rabljev rabelj. In če bi to utegnil biti Bog, je največji rabelj tisti, ki ubije Boga. Največji je rabljev rabelj."
"Peterček," je rekel očka,"ná dvesto tolarjev, pa si kupi lučko."
Smrt II
Neizprosno momljanje morja,
obredna pesem vode,
od začetkov in do koncev.
Utopljenec požira momljanje,
sprejema ga vase z odprtimi usti,
izteguje roke,
kakor da bi hotel prijeti nebo.
Neizprosno momljanje morja,
večen obred smrti,
od začetko in do koncev.
Z rokami ledene modrine,
ki se spreminja v temo,
mu zamaši usta,
zvije roke,
kajti nebo nikoli ne poda dlani.
V večnem obredu smrti,
utopljenec vrne morju svoja pljuča,
svoja jetra in svoj glas.
Z odprtimi očmi vidi,
kako se nebo spreminja v temo,
in globina mu zdrobi lobanjo,
in izvleče oči,
da v divjem plesu zaplešejo na vidnem živcu,
nitki, ki loči temo od svetlobe,
v večnem obredu smrti.
Smrt III
Nimfa na skali
in belo pero galeba,
ki plove kakor oblak nad zelenimi njivami morja.
In zeleno žito sedmerih prostranstev,
ki ga kodra veter,
ki poje v skalah.
Morje, morana, mors.
Vse reke se izlivajo v oceane.
In če katera reka konča v jezeru,
pride sonce,
ki mu vzame vodo,
in jo da jadrajočim oblakom.
In oblaki jo nesejo nad morje,
in vsaka voda, vsaka duša se nekoč vrne v ocean.
Nimfa si je razpustila lase,
se ozrla za belim peresom galeba,
za oblakom,
ki vrača duše morju.
In njen duh je bil kakor opij,
ki dvigne dušo v kraljestvo barv in senc,
črt in krogov, tam, kjer ne bivajo predmeti.
S sklenjenimi rokami je stopila med skodrana žita zelenih polj,
tam,
kjer so smreke le še spomin,
in kjer hribi ne pomenijo svobode.
In kakor pero,
ki je bilo videti kot bela pena na nebu,
odsev kraljestva senc in barv,
in črt in krogov,
je stopila med mehke, hladne pene zelenih njiv,
njiv smrti.
Vsaka duša se vrne v ocean,
v ocean smrti.
Smrt IV
Galeb je lovil ribo
in otroci so na skalah ob obali lovili ribo.
Otroci so imeli mreže,
galeb je imel kljun.
Otroci so bili ujeti na skale,
niso se mogli dvigniti nad vodo,
in videti svetlih tlorisov cest in hiš in
skal in zelene preproge.
Galeb je plesal z vetrom,
širil svoja krila,
ko je bil počasen,
in jih zopet previdno zlagal,
ko se je spustil z višine proti modremu preddverju Zemlje,
preddverju,
ki je večje od hiše same.
Otroci pa so bili na Zemlji,
v hiši,
in so z mrežami bezali v vodo.
Galeb ni bil doma nikjer,
ne v preddverju, v modrini,
niti v skalah hiše.
Zmagoslavno se je dvigal v etru vmesnega prostora.
Otroci so ujeli ribo in jo potegnili k sebi.
Riba je pričela dihati zrak,
a ta Zemlja ni bila njen dom,
in njenega diha ni potem slišal nihče.
Otrok je padel s pomola v morje,
in pričel dihati vodo,
a to preddverje,
ta voda ni bila njegov dom,
in njegovega diha ni potem slišal nihče.
Galeb pa se je spustil iz etra vmesnega prostora,
in srebrna puščica njegovega kljuna je predrla vodo,
se vrnila v eter in
spletla gnezdo v kamnitih stenah Zemlje.
Galeb ni bil doma nikjer,
ne v Vodi in ne na Zemlji.
Toda Voda mu ni odvzela diha,
in tudi Zemlja mu ni odvzela diha.
Kakor da bi dihal prosojen eter
vmesnega prostora.
Smrt V
Nekoč je prišel popotnik, potepuh,
od vetra življenja gnana duša,
in je sedel na skalo ob morju.
Bila je njegova ura in brada -
se je dotaknila prsi,
in oči so ostale odprte.
In prišel je v prostor senc in barv,
črt in krogov,
in vseh oblik.
Hodil je tako med njimi in iskal stvar,
a je ni našel.
Tukaj, mu je rekel glas,
je maternica stvari,
deviški prostor spočetja,
spol in rojstvo,
vse v enem.
In glas mu je rekel,
postani barva, črta, senca ali oblika,
in hotel je biti modra krogla.
Čista kakor kristal,
in hitra kakor veter.
In bil je nad morjem,
duša drobne kapljice,
od burje iztrgane morju,
podeče se neznansko nizko nad svojim izvorom.
In z njim se je podilo še mnogo drugih drobnih kapljic.
Nekje tam je padel v morje mornar,
in se boril z morjem in vetrom,
a tisoče drobnih kapljic mu je zamašilo usta,
spolzelo skozi grlo in sapnik v pljuča,
in tudi on je z odprtimi usti sprejel morje.
Mornar je prišel v prostor oblik in barv,
in črt in senc.
In glas mu je rekel,
postani barva, črta, senca ali oblika,
in hotel je biti modra krogla,
čista kakor kristal
in hitra kakor veter.
Smrt VI
In otrok se je nasmejal.
Dvoje velikih, modrih oči,
pod črnim šalom,
spletenim okoli glave.
Oditi v oko.
Počasi plazeč se skozi vidni živec do možganov.
V ozkem predoru,
vezi, med modrino zunanjosti in temo notranjosti,
je prišča voda,
in iztisnila tujca iz očesa.
In zašel je v vodnjak modrine,
s črno piko v sredi,
in črna pika je postala večja,
ko je krilo galeba zakrilo sonce,
in padel je v temo,
in voda je bila neizprosna,
ko se je vlila iz kotičkov oči,
po licih otroka.
Črni šal pa je plapolal v vetru,
in zastava smrti,
njeno oblačilo in njen glas,
sta črna,
kot nočno, oblačno nebo
in modra,
kakor morje,
ki obliva otoke juga.
Smrt VII (Južni otoki)
Vzeli so mu maternico,
in jo kot baldahin razpeli nad
njegovim mrtvim telesom.
Vzeli so mu srce,
in iz njega naredili lonec,
in vanj shranili sol,
potem, ko je vse voda izparela.
In Sonce je zopet obkrožilo Zemljo,
a nihče ni mogel z gotovostjo trditi,
da je Sonce tisto ki kroži,
ali pa Zemlja pleše v večnem plesu
okoli svojega središča.
In baldahin iz njegove maternice
se je spremenil v trup iz ladje,
in jambor,
na katerega so privezali jadra.
Jadro je bilo srce,
narezano na tenke plošče
in sešito iz tenkih las njegove glave,
v veliko rdečo ponjavo,
v katero se je upiral veter.
Jadro večnih viharjev,
razmočeno od soljene, grenke vode, svojih grehov,
je prevrglo jadrnico,
ki je postala želva.
Ogromna želva,
na kateri so se naselili ljudje,
in darovali svoja krvava srca,
Bogu, ki je nekoč bil maternica,
potem ladja in nazadnje želva,
na kateri vse stoji.
Bog je bil sedaj mrtev otok,
a ob vsaki polni luni so devici iztrgali maternico,
in najhrabrejšemu med bojevniki odvzeli srce.
Ko je srce še bilo,
in je maternica bila še topla,
so ju položili na čoln iz drevesnega lubja,
in veter ju je zalučal po soljenem steklu
večnega morja.
Smrt VIII (Samotne misli)
Noč je objela Svet s svojimi
od nikotina rumenimi in po
postanem pivu smrdečimi rokami.
Stisnila ga je v svoj objem,
kakor da ga ne bo nikoli več
izpustila.
Tog oprijem rablja,
ki pod tvojo roko vsili tujo roko,
in duh po žakljevini,
in zamolkel vonj sobe,
kjer umirajo ljudje.
Zdi se,
da je Svet izginil v Krokarjevem očesu,
in da je jadrnica,
ki se mirno ziba
z zaspanimi valovi v pristanišču,
zgolj privid.
In senca si že dolgo želijo jekla,
in vrat že dolgo hrepeni po rezilu,
kajti vsak dan se konča v objemu noči,
in vsako noč stopamo v preddverje smrti.
Kakor da bi jo vdihavali,
dih po dih skozi svoje neobčutljive nosnice.
Smrt se nam nalaga v žilah,
v kosteh in v glavi,
in kmalu je smrti v nas več,
kot je v našem telesu nas samih.
Dolgi, od nikotina rumeni prsti,
pa čakajo na pravi trenutek,
ko nas pograbijo za vrat,
in nam zdrobijo tilnik,
in takrat si zaželimo rablja,
ki bi nas varno pripeljal v preddverje smrti,
in zunaj počakal,
da vstopimo.
In ni ga, rablja,
zato moramo tudi tja sami.
In sami živimo,
in sami umremo.
Smrt IX
Včasih, po nevihtah,
postaneta morje in nebo,
hkrati in neodvisno eden od drugega,
iste kovinsko sive barve.
Kdo bi tedaj vedel,
kje se začne morje,
in kje se konča nebo.
Le majhna glava,
nekje tam,
kjer bi naj bil horizont,
reže,
zdaj valove morja,
zdaj valove neba.
Za seboj vleče dve kovinsko sivi
niti preteklosti.
Ena preteklost,
ki je bila,
in je ne bo več,
in se sedaj vrača proti obali,
in druga preteklost,
ki bi lahko bila,
in je nikoli ni bilo in je ne bo,
ki jo odnaša sivina v nebo.
Tudi preteklosti umirajo.
Včeraj se razbija na skalah danes,
kakor se valovi penijo in razbijajo ob čereh.
Ostane le zamolkel vonj po preteklosti,
ki ti napolni nozdrvi preden zaspiš.
Kakor, da bi ležal v grobnici s truplom,
in s prahom požiral vonj in meso
njegovega razpadajočega telesa.
Tudi preteklost gnije in razpada,
in noč je kakor pokrov grobnice.
Zadnji večer (malo več kot dva haikuja)
Oddaljen boben,
biča obalo Zemlje,
morja skodran val.
Veter je metla.
Odnaša dih smrti, BoG,
pesem bobna, NoČ.
Sonce že zopet dela samomor,
skače na glavo v morje,
čeprav ve,
da ne zna plavati.
In nek blesav romantik
temu reče "prekrasen sončni zahod".
Le motor na motor - na - ta gliser,
pijan od bencina in neke slane,
malo jodirane vode,
mu zapelje čez napol utopljeno glavo,
da pusti za seboj svetlečo,
krvavo sled,
ko izginja pod gladino.
________________________________________
"Petrček," je rekel očka,"kaj bi raje bil, Morje ali Sonce?"
"Rad bi bil gliser."
"Zakaj? Gliser je na sredi. Morje je vzporedno z njim in sonce je pravokotno nad njim. Kako? Glej križ! Ljudje se kolnejo med sabo in ljudje kolnejo Boga. Križ je v sredi, križa nihče ne kolne. Če pa ga kolne, misli s tem na Boga. Križ je v sredi. Križ je tudi meč. Rabelj odseka z mečem glavo. Glavo boli, ko pade na tla in rablja boli roka, ko odseka tisoč glav. Meč je v sredi, meča ne boli nič."
"Petrček," je rekel očka, "kdo je največji?"
"Največji je rabljev rabelj. In če bi to utegnil biti Bog, je največji rabelj tisti, ki ubije Boga. Največji je rabljev rabelj."
"Peterček," je rekel očka,"ná dvesto tolarjev, pa si kupi lučko."
