Zadnja leta so mi moči močno pošlje. Čutim, da je tudi srce oslabelo. Tudi z mojim spominom ni nekaj v redu. Kako naprej? Naj se še naprej matram v prevelikem stanovanju? Nima smisla, sem si rekel in se preselil v dom starejših. A tu je vse tako čudno.
Včeraj je bila nedelja, moja prva v domu. A lahko rečem, da je bil včerajšnji dan za naš dom vrhunski: en zlomljen ud, tudi ena kap in nekdo se je skoraj zadušil s keksom ali piškotkom. Rešilec je tulil in se vozil gor in dol, kar trikrat v enem popoldnevu. Nabralo se je toliko snovi za klepet ob kavi in čaju, da je človek vsemu temu komaj sledil. Čeprav med žrtvami ni bilo mojih dobrih znancev, smo bili spet kruto soočeni z dejstvi, da staro drevo ne potrebuje viharja, da pade. Že prva močnejša sapica, na primer v obliki piškota, je lahko usodna. Vsi tukaj bi morali živeti, kot da je to naš zadnji dan. Ali res? Ne vem, ali se lahko strinjam s tem. A opažam, da dragocene poslednje dneve in ure zapravljamo za razne brezzveznosti.
Kolegica Minka je po tolikšnem prometu z rešilci šla vprašat, ali zabava zvečer s srečelovom in plesom vseeno bo. Za tiste, ki še ples zmorejo, seveda.
»Ni treba, da bi živi trpeli zaradi mrtvih,« je mrtvo hladno izjavila. Človek bi ji kar zaželel, da jo med plesom ali srečelovom zadene kap, si zlomi kolk in se zadavi s ...
Ah, briga me vse to! Zdaj bom šel na kavo k stari prijateljici Moniki in jo bom za nocoj povabil na večerjo. Sem že rezerviral v kar spodobni restavraciji v središču mesta. Monika je povabilo z veseljem sprejela. Celo nališpala se je: malo rdečila na ustnice in malo na lička. Priznam, da sem se tudi sam pred odhodom še enkrat oprhal in zamenjal spodnjice. Slednje ne brez razloga ali potrate. Naslednjič moram urologa izrecno vprašati, ali je še kako drugače mogoče zaustaviti puščanje pipe ali pa se bom moral sprijazniti s plenicami. Ni še tako dolgo, ko sem mislil, da so plenice spodnja meja dostojanstva, ampak sem od takrat te meje nekoliko razširil.
Ob šestih zvečer sva se z busom zapeljala do restavracije, kjer sva okusno večerjala; skoraj za tretjino mesečne pokojnine. Monika se je počutila polaskano in je uživala. Račun sem v celoti smel poravnati samo pod pogojem, da mi to ne bo prešlo v navado.
»Te navade si niti ne morem privoščiti,« sem ji po pravici odvrnil. A je bil dober občutek enkrat skočiti iz lastne kože. Nisem si mislil, da bo šlo tako zlahka. Gotovo je bila za to zaslužna tudi družba.
Nazaj sva se odpeljala s taksijem. Strošek je poravnala Monika. Ob poslavljanju sem dobil celo poljub na obe lici, mislim, da tudi na čelo, a sem že pozabil. Kar malo vroče mi je postalo. Za božjo voljo, pri dvainosemdesetih! Sicer pa, zakaj pa ne?
Danes je torek in minilo je že kar nekaj dni, odkar sem svoje preveliko stanovanje zamenjal za dom in novo druščino. Razmišljam, koliko mi je za kolege starčke sploh mar. Vem, da so po značaju različni; da jih še preslabo poznam. Zakaj bi jih torej dražil in izzival usodo? Moj moto je: delati tako, da bo volk sit in ovca cela. Raje samo opazujem, kaj se dogaja okrog mene in sklenil sem, da bom nekaj mesecev popisoval življenje v našem domu na Teznu. Kar tako, popisoval bom neobičajne dneve - pa vendar moram paziti, kaj bom napisal, saj se lahko zgodi, da me še pred koncem leta pobere; gotovo bo to višja sila. Kdo pa ve, kdo vse bo bral moje zapiske in kakšno maščevanje bo sledilo ...
Torku je sledil vroč, soparen dan – da smo težko zdržali. Vročina je terjala svoj domski davek: v dveh dneh so kar trije umrli. Zdi se, da starčki to vročino, ki je za crknit, izkoristimo za spokojen odhod s tega sveta. Preprosto mirno zaspimo, obdani s toploto.
Morda bom predlagal, da gasilci ob trajajočem vročinskem valu pridejo namakat te starostnike. Kogar še noge kolikor toliko nosijo, je šel na sprehod, čeprav nekateri samo do klopce na robu parka, nedaleč od vhoda. Štirje naši so na njej veselo kramljali o lepem vremenu in kaj vem, o čem še. Zadnje prosto mesto na klopi je zasedel gospod, ki ga nisem poznal. Tudi gospa Štefka je hitela proti klopi, a ni bila dovolj hitra, da bi prehitela omenjenega gospoda.
Zaničljivo ga je pogledala: »Na naši klopi sedite, veste to!«
»Kot vidim, nikjer ne piše, da je vaša,« je odvrnil neznani gospod in vzel v roke časopis.
»Tukaj vedno sedimo mi,« so Štefko podprli sostanovalci.
»Hja, naslednje pol ure bom pa jaz,« se ni dal neznanec.
Gospa Štefka je odšla po pomoč, vrnila se je z vratarjem doma. Nekateri menijo, da ima on tudi dolžnosti nekakšnega varnostnika, a jaz tega ne verjamem.
»Poslušajte, ta klop spada k domu,« je strogo poskusil vratar.
»Ta klopca stoji ob javni poti in pripada vsem,« je dobil v odgovor.
Kot sem slišal, ni dosti manjkalo, da bi zapele pesti, a je nekdo le bil dovolj pameten, da je pretep preprečil. Meni pa je neznanec postajal vse bolj všeč.
Ne samo, da je jamranje o vročini postalo tako neznosno kot vročina sama, temveč je spet nekdo umrl, že četrti v sedmih dneh. In na srečo je spet doletelo nekoga, ki sem ga le bežno poznal. Tako mi je pogreb prihranjen. Kdaj bom jaz na vrsti, ne vem. In nočem vedeti!
Zdaj sem že kar nekaj časa v domu. No, nekaj časa pomeni več kot dva tedna. Ne zgodi se vsak dan kaj pretresljivega, a včeraj je bilo spet pestro. Zavladala je silna panika, ker je gospod Viktor pobegnil z oddelka za dementne. Mlado, neizkušeno strežnico je prepričal, da sme ven brez spremstva in gospod je ponosno odkorakal iz doma. O vsem tudi o sebi ima svoje predstave. Prepričan je, da je modre krvi in se predstavlja kot Viktor Hribernik plemeniti. Pravi, da so bili njegovi predniki grofje. Zmešan je kot racak in še sladkorno ima. Morda še kaj, a ne vem.
Dobršen del osebja je moral na iskalno akcijo po soseski. Nekdo je direktorico vprašal, ali ne bi bilo treba obvestiti policije.
»Ne, ni potrebe, zaenkrat za to ni nobenega razloga,« je gospa odgovorila. Direktorica se negativne reklame boji kot hudič križa in umazanega perila za nobeno ceno ne bi prala v javnosti. Kmalu za tem je vodja oddelka povedala, da so gospoda Viktorja našli. To je bila najverjetneje lažna novica za pomiritev ljudi in duhov, kajti izgubljenega kolega ni bilo na spregled. Naš kolega Štefan, ki je hudomušen in zvit možakar, je zadevo po svoje testiral in oddelčni sestri mimogrede omenil, da je Viktorja videl na avtobusnem postajališču. Dve minuti zatem sta proti postajališču krenila dva iz strokovnega osebja. Seveda je bilo jasno kot beli dan, za kaj gre.
Čez slabo uro je ena od sester povedala, da so gospoda našli.
»A ni bil že nazaj?« je vprašala kolegica Nada.
»Ja, ampak zdaj je zares prišel,« se je zagovorilo vodji. Bila je vesela in oči so ji kar žarele.
Nekaj minut zatem so plemenitega Viktorja privedli skozi zadnji vhod. Bil je blaten od glave do pete. Povedal je, da je šel na lov in da je zašel v blato. Domišljija, ni kaj. Izkazalo se je, da je v bližnjem parku kot vreča padel v blato in se ni mogel več pobrati. Našel ga je nek sprehajalec s psom in obvestil policijo. Policista, ki sta ga pripeljala nazaj, sta bila več kot pol ure v pisarni uprave. Mi smo bili pozneje naprošeni, da pripetljaja v našem interesu ne obešamo na velik zvon. Le čigav interes je to, sem razmišljal.
Kolega Stanko je na eno od miz, kjer pijemo kavo, danes nalepil list z napisom: Prosimo, da se za to mizo ne pogovarjate o boleznih. Nekdo je pozneje pripisal: Pa tudi ne o pokojnih zakoncih (m/ž). Vsi, ki niso doma pri tej mizi, so nas zaradi tega čudno gledali.
»O kakšnih boleznih,« je vprašala kolegica Angelca, ki na mizo poleg skodelice nesladkane kave vedno najprej položi svoj razdelilnik tablet in potem med jemanjem zdravil razlaga, proti čemu je kaj. Le malokdo jo posluša, tudi zaradi tega, ker to ponavlja vsak dan znova. Stanko je pohitel s pojasnilom, da lahko o svojih tegobah in dragih pokojnikih govorijo, kjerkoli hočejo, samo ne za to mizo.
»Ljudem pač ni do tega, da jim kdo nonstop jamra!« je pritegnil Stanko.
Sčasoma sta se oblikovala dva tabora: majhno omizje brez bolezni, drugi pa za ostalimi mizami. Seveda so bili v prvem taboru tudi kolegi z bolezenskimi tegobami, a so si domišljali, da so zdravi; ali pa preprosto nočejo priznati, da je karkoli narobe. Zdravila so jemali na skrivaj.
Naslednji dan zloglasnega listka nisem več videl, ker ga je nekdo odstranil. Morda kdo od osebja ali pa tudi ne. Kdo ve, jutri bo pa morda tam drug listek s pomembnim obvestilom in bomo spet razpravljali o tem in onem. Bo že držalo, da je z življenjem mogoče narediti še kaj, četudi si že v letih.
Takšno je naše življenje tu v domu v mariborskem južnem predelu. Skoraj vsak dan je kaj novega in skoraj vselej tudi kaj vznemirljivega. Je pestro. A jaz najdem svoje zadovoljstvo, ko se lahko sprehodim med drevesi v bližnjem gozdu. Tega sem navajen, saj sem tudi blizu svojega stanovanja imel v bližini gozd, Piramido, Kalvarijo, Sv. Urban in druge hribe, ki se raztezajo po meni ljubemu Kozjaku. Koliko korakov in kilometrov sem tam prehodil! Bilo je neponovljivo. Tokrat je spet tako ali vsaj malce podobno – a je včasih tudi za hudiča …
Zadnja leta so mi moči močno pošlje. Čutim, da je tudi srce oslabelo. Tudi z mojim spominom ni nekaj v redu. Kako naprej? Naj se še naprej matram v prevelikem stanovanju? Nima smisla, sem si rekel in se preselil v dom starejših. A tu je vse tako čudno.
Včeraj je bila nedelja, moja prva v domu. A lahko rečem, da je bil včerajšnji dan za naš dom vrhunski: en zlomljen ud, tudi ena kap in nekdo se je skoraj zadušil s keksom ali piškotkom. Rešilec je tulil in se vozil gor in dol, kar trikrat v enem popoldnevu. Nabralo se je toliko snovi za klepet ob kavi in čaju, da je človek vsemu temu komaj sledil. Čeprav med žrtvami ni bilo mojih dobrih znancev, smo bili spet kruto soočeni z dejstvi, da staro drevo ne potrebuje viharja, da pade. Že prva močnejša sapica, na primer v obliki piškota, je lahko usodna. Vsi tukaj bi morali živeti, kot da je to naš zadnji dan. Ali res? Ne vem, ali se lahko strinjam s tem. A opažam, da dragocene poslednje dneve in ure zapravljamo za razne brezzveznosti.
Kolegica Minka je po tolikšnem prometu z rešilci šla vprašat, ali zabava zvečer s srečelovom in plesom vseeno bo. Za tiste, ki še ples zmorejo, seveda.
»Ni treba, da bi živi trpeli zaradi mrtvih,« je mrtvo hladno izjavila. Človek bi ji kar zaželel, da jo med plesom ali srečelovom zadene kap, si zlomi kolk in se zadavi s ...
Ah, briga me vse to! Zdaj bom šel na kavo k stari prijateljici Moniki in jo bom za nocoj povabil na večerjo. Sem že rezerviral v kar spodobni restavraciji v središču mesta. Monika je povabilo z veseljem sprejela. Celo nališpala se je: malo rdečila na ustnice in malo na lička. Priznam, da sem se tudi sam pred odhodom še enkrat oprhal in zamenjal spodnjice. Slednje ne brez razloga ali potrate. Naslednjič moram urologa izrecno vprašati, ali je še kako drugače mogoče zaustaviti puščanje pipe ali pa se bom moral sprijazniti s plenicami. Ni še tako dolgo, ko sem mislil, da so plenice spodnja meja dostojanstva, ampak sem od takrat te meje nekoliko razširil.
Ob šestih zvečer sva se z busom zapeljala do restavracije, kjer sva okusno večerjala; skoraj za tretjino mesečne pokojnine. Monika se je počutila polaskano in je uživala. Račun sem v celoti smel poravnati samo pod pogojem, da mi to ne bo prešlo v navado.
»Te navade si niti ne morem privoščiti,« sem ji po pravici odvrnil. A je bil dober občutek enkrat skočiti iz lastne kože. Nisem si mislil, da bo šlo tako zlahka. Gotovo je bila za to zaslužna tudi družba.
Nazaj sva se odpeljala s taksijem. Strošek je poravnala Monika. Ob poslavljanju sem dobil celo poljub na obe lici, mislim, da tudi na čelo, a sem že pozabil. Kar malo vroče mi je postalo. Za božjo voljo, pri dvainosemdesetih! Sicer pa, zakaj pa ne?
Danes je torek in minilo je že kar nekaj dni, odkar sem svoje preveliko stanovanje zamenjal za dom in novo druščino. Razmišljam, koliko mi je za kolege starčke sploh mar. Vem, da so po značaju različni; da jih še preslabo poznam. Zakaj bi jih torej dražil in izzival usodo? Moj moto je: delati tako, da bo volk sit in ovca cela. Raje samo opazujem, kaj se dogaja okrog mene in sklenil sem, da bom nekaj mesecev popisoval življenje v našem domu na Teznu. Kar tako, popisoval bom neobičajne dneve - pa vendar moram paziti, kaj bom napisal, saj se lahko zgodi, da me še pred koncem leta pobere; gotovo bo to višja sila. Kdo pa ve, kdo vse bo bral moje zapiske in kakšno maščevanje bo sledilo ...
Torku je sledil vroč, soparen dan – da smo težko zdržali. Vročina je terjala svoj domski davek: v dveh dneh so kar trije umrli. Zdi se, da starčki to vročino, ki je za crknit, izkoristimo za spokojen odhod s tega sveta. Preprosto mirno zaspimo, obdani s toploto.
Morda bom predlagal, da gasilci ob trajajočem vročinskem valu pridejo namakat te starostnike. Kogar še noge kolikor toliko nosijo, je šel na sprehod, čeprav nekateri samo do klopce na robu parka, nedaleč od vhoda. Štirje naši so na njej veselo kramljali o lepem vremenu in kaj vem, o čem še. Zadnje prosto mesto na klopi je zasedel gospod, ki ga nisem poznal. Tudi gospa Štefka je hitela proti klopi, a ni bila dovolj hitra, da bi prehitela omenjenega gospoda.
Zaničljivo ga je pogledala: »Na naši klopi sedite, veste to!«
»Kot vidim, nikjer ne piše, da je vaša,« je odvrnil neznani gospod in vzel v roke časopis.
»Tukaj vedno sedimo mi,« so Štefko podprli sostanovalci.
»Hja, naslednje pol ure bom pa jaz,« se ni dal neznanec.
Gospa Štefka je odšla po pomoč, vrnila se je z vratarjem doma. Nekateri menijo, da ima on tudi dolžnosti nekakšnega varnostnika, a jaz tega ne verjamem.
»Poslušajte, ta klop spada k domu,« je strogo poskusil vratar.
»Ta klopca stoji ob javni poti in pripada vsem,« je dobil v odgovor.
Kot sem slišal, ni dosti manjkalo, da bi zapele pesti, a je nekdo le bil dovolj pameten, da je pretep preprečil. Meni pa je neznanec postajal vse bolj všeč.
Ne samo, da je jamranje o vročini postalo tako neznosno kot vročina sama, temveč je spet nekdo umrl, že četrti v sedmih dneh. In na srečo je spet doletelo nekoga, ki sem ga le bežno poznal. Tako mi je pogreb prihranjen. Kdaj bom jaz na vrsti, ne vem. In nočem vedeti!
Zdaj sem že kar nekaj časa v domu. No, nekaj časa pomeni več kot dva tedna. Ne zgodi se vsak dan kaj pretresljivega, a včeraj je bilo spet pestro. Zavladala je silna panika, ker je gospod Viktor pobegnil z oddelka za dementne. Mlado, neizkušeno strežnico je prepričal, da sme ven brez spremstva in gospod je ponosno odkorakal iz doma. O vsem tudi o sebi ima svoje predstave. Prepričan je, da je modre krvi in se predstavlja kot Viktor Hribernik plemeniti. Pravi, da so bili njegovi predniki grofje. Zmešan je kot racak in še sladkorno ima. Morda še kaj, a ne vem.
Dobršen del osebja je moral na iskalno akcijo po soseski. Nekdo je direktorico vprašal, ali ne bi bilo treba obvestiti policije.
»Ne, ni potrebe, zaenkrat za to ni nobenega razloga,« je gospa odgovorila. Direktorica se negativne reklame boji kot hudič križa in umazanega perila za nobeno ceno ne bi prala v javnosti. Kmalu za tem je vodja oddelka povedala, da so gospoda Viktorja našli. To je bila najverjetneje lažna novica za pomiritev ljudi in duhov, kajti izgubljenega kolega ni bilo na spregled. Naš kolega Štefan, ki je hudomušen in zvit možakar, je zadevo po svoje testiral in oddelčni sestri mimogrede omenil, da je Viktorja videl na avtobusnem postajališču. Dve minuti zatem sta proti postajališču krenila dva iz strokovnega osebja. Seveda je bilo jasno kot beli dan, za kaj gre.
Čez slabo uro je ena od sester povedala, da so gospoda našli.
»A ni bil že nazaj?« je vprašala kolegica Nada.
»Ja, ampak zdaj je zares prišel,« se je zagovorilo vodji. Bila je vesela in oči so ji kar žarele.
Nekaj minut zatem so plemenitega Viktorja privedli skozi zadnji vhod. Bil je blaten od glave do pete. Povedal je, da je šel na lov in da je zašel v blato. Domišljija, ni kaj. Izkazalo se je, da je v bližnjem parku kot vreča padel v blato in se ni mogel več pobrati. Našel ga je nek sprehajalec s psom in obvestil policijo. Policista, ki sta ga pripeljala nazaj, sta bila več kot pol ure v pisarni uprave. Mi smo bili pozneje naprošeni, da pripetljaja v našem interesu ne obešamo na velik zvon. Le čigav interes je to, sem razmišljal.
Kolega Stanko je na eno od miz, kjer pijemo kavo, danes nalepil list z napisom: Prosimo, da se za to mizo ne pogovarjate o boleznih. Nekdo je pozneje pripisal: Pa tudi ne o pokojnih zakoncih (m/ž). Vsi, ki niso doma pri tej mizi, so nas zaradi tega čudno gledali.
»O kakšnih boleznih,« je vprašala kolegica Angelca, ki na mizo poleg skodelice nesladkane kave vedno najprej položi svoj razdelilnik tablet in potem med jemanjem zdravil razlaga, proti čemu je kaj. Le malokdo jo posluša, tudi zaradi tega, ker to ponavlja vsak dan znova. Stanko je pohitel s pojasnilom, da lahko o svojih tegobah in dragih pokojnikih govorijo, kjerkoli hočejo, samo ne za to mizo.
»Ljudem pač ni do tega, da jim kdo nonstop jamra!« je pritegnil Stanko.
Sčasoma sta se oblikovala dva tabora: majhno omizje brez bolezni, drugi pa za ostalimi mizami. Seveda so bili v prvem taboru tudi kolegi z bolezenskimi tegobami, a so si domišljali, da so zdravi; ali pa preprosto nočejo priznati, da je karkoli narobe. Zdravila so jemali na skrivaj.
Naslednji dan zloglasnega listka nisem več videl, ker ga je nekdo odstranil. Morda kdo od osebja ali pa tudi ne. Kdo ve, jutri bo pa morda tam drug listek s pomembnim obvestilom in bomo spet razpravljali o tem in onem. Bo že držalo, da je z življenjem mogoče narediti še kaj, četudi si že v letih.
Takšno je naše življenje tu v domu v mariborskem južnem predelu. Skoraj vsak dan je kaj novega in skoraj vselej tudi kaj vznemirljivega. Je pestro. A jaz najdem svoje zadovoljstvo, ko se lahko sprehodim med drevesi v bližnjem gozdu. Tega sem navajen, saj sem tudi blizu svojega stanovanja imel v bližini gozd, Piramido, Kalvarijo, Sv. Urban in druge hribe, ki se raztezajo po meni ljubemu Kozjaku. Koliko korakov in kilometrov sem tam prehodil! Bilo je neponovljivo. Tokrat je spet tako ali vsaj malce podobno – a je včasih tudi za hudiča …
