Alojzij je sedel na klopi pred župniščem, gledal proti cerkvi vrh hriba v vasi Šent Andraž in razmišljal o minljivosti življenja na zemlji, kateri ne more nihče ubežati. V mislih so se mu prikazovale slike o čarobnosti življenja, ki je tako skrivnostno in raznoliko. Nepopolne in izkrivljene slike, ki terjajo razjasnitve in odgovore. Le kdo jih lahko da, razen Vsemogočnega?
Nekaj teh skrivnosti bi rad razodel tem preprostim ljudem po nedeljski maši, v sklepni pridigi. Kako to storiti, da ga bodo razumeli neuki ljudje, ki so bolj kot globokih misli vešči preprostih kmečkih opravil v teh hribih, kjer življenje ni prav lahko? Kako jim razložiti, da se v vseh nas prepletajo številne energije veselja in žalosti, ljubezni, naklonjenosti, miru, upanja, svetlobe, občutij. Toda v ljudeh je žal tudi zloba, sovraštvo in druge negativne težnje, občutki in nameni. Na to je treba večkrat poudarjati, saj se mnogi teh negativnih lastnosti ne zavedajo.
Alojzij je dobro vedel, da delo na sebi ni lahko. Vsak posameznik pač razmišlja in občuti drugače; vsak si postavlja svoje meje in norme, kaj bo sprejel in česa ne. Kako dopovedati ljudem, da moramo veliko delati na sebi, da moramo kritično presojati svoja ravnanja, da se moramo zavedati škodljivih posledic, kadar ne ravnamo prav? Božje zapovedi so sicer jasno zapisane in vselej jih poudarjamo, a kaj, ko pa je še toliko inačic. Zato je marsikdo prepričan, da v določenih situacijah ravna prav, čeprav ravna napak in greši. Kako to razložiti, da me bodo verniki razumeli, je tuhtal. Ni dovolj reči, da Bog vse vidi in vse ve. To je bilo že neštetokrat povedano, tako da mnogi ljudje tega sploh ne sprejemajo več resno.
Alojzij, imel je 73 let, je veliko razmišljal o težkem življenju ljudi po končani vojni in o miru, ki je ena največjih vrednot v življenju. To je po hudi vojni, ki se je končala pred nedavnim, še bolj pomembno kot kdaj poprej. Na nek način je mir postal razkošje in pravica vsakogar. Naj si ga vsakdo privošči, kolikor si ga lahko in naj uživa v njem, je razmišljal župnik Alojzij.
Tudi sanje so pomembne za vsakega posameznika. Saj si vsak človek nekaj želi in sanja, da bi se mu to in ono uresničilo. Sanje so lahko zelo pomembne … In tako je tudi Alojzija ob tem razmišljanju premagal sen, zadremal je in svoje misli premleval v prijetnih sanjah. A nenadoma ga je prebudil klic:
»Gospod, gospod ... Kam naj pospravim polena, ki so pri šupi ostala še od lanske jeseni?«
»Kakšna polena? Zakaj jih pa ne pospraviš v drvarnico?« se je Alojzij malce nejevoljno odzval, saj ga je Franci zmotil pri pomembnem razmišljanju. Na nedeljsko pridigo se mora dobro pripraviti, zdaj so pa naenkrat najpomembnejša drva, ki tam ležijo že nekaj mesecev. A za mežnarja Francija je bilo tedaj pač to najpomembnejše. Saj mu je župnik pred dnevi naročil, naj lepo pospravi, da bo vse na svojem mestu.
»Saj bi jih, a tam ni več prostora,« je malce nesrečno odgovoril Franci.
»Dobro, pa najprej pospravi drvarnico, da boš pridobil prostor.«
»Ne morem, gospod, kam pa naj dam stvari, ki so tam.«
»In kaj je tako pomembnega notri?«
»Razno orodje, nekaj lesa, deske pa tudi staro pohištvo …«
»Pohištvo? Od kod se je pa to vzelo?« se je začudil Alojzij.
»Že dolgo je tam. Nekaj je iz župnijskih prostorov, nekaj iz cerkve. Župnik Johan je takrat, ko so obnavljali prostore, naročil, naj ga pospravimo v šupo.«
Župnik Alojzij je tu šele krajši čas in za vse to ni vedel. Nikoli ni pogledal v to šupo, ki je naenkrat postala tako pomembna.
»Dobro, pa je od tega še sploh kaj uporabnega, morda se lahko te stvari odstranijo ali uporabijo za kurjavo, kaj pa vem?«
»Ne vem … Gospod, prosim, poglejte in povejte, kaj naj s tem. Jaz ne morem o tem odločati«
»Prav, bova to uredila v prihodnjem tednu.«
»In polena, ki tam ležijo …?«
»Ah, saj ti ne bodo pobegnila. Pusti jih za sedaj tam, kjer so. Saj imaš še drugo delo, ali ne?«
»Ja, imam. Tudi pri naši hiši je kar precej dela …«
Franci je imel majhno domačijo v bližini cerkve. Njegova družina je bila bolj na tesnem s prostori. Z ženo sta imela pet otrok, ki so odraščali in so imeli vse več potreb.
»Kar pojdi, Franci, in postori, kar je treba. Jutri se pa okrog osme oglasi, da pripraviva cerkev za nedeljsko mašo.«
»Bom. Bog lonaj, gospod,« se je Franci vljudno poslovil in odšel proti svojemu domu.
Saj je v redu in zelo priden ta Franci, je razmišljal Alojzij in se spomnil svojega prejšnje službe v kraju v okolici Ptuja, na obrobju Haloz, kjer je bil kot župnik zelo priljubljen pri ljudeh. Z mežnarjem pa ni imel take sreče kot tukaj, saj je imel dve levi roki.
Zato pa je imel zelo pridno in prizadevno gospodinjo, Terezijo, ki je odlično skrbela za gospodinjstvo in še za vse drugo. Le kaj je zdaj z njo, se je večkrat vprašal. Kaj je s sinom Mirkom, ki je menda zaposlen v tovarni mila v Mariboru? Nobenega glasu ni več, ne o Tereziji, ne o Mirku, ki je bil tudi njegov sin. Morda bo zvedel kaj več od Mirkove žene Katarine, ko se bo zapeljal v Maribor. Slišal je, da imata dva otroka, stara le nekaj let. Fantu je ime Bruno, deklici pa Hilda. Oba sta bila rojena med vojno. Čeprav je Mirko zaposlen, jim ni lahko, saj je vse-splošno pomanjkanje po vojni veliko. Tu na deželi je vsaj glede prehrane precej bolje, ljudje potrebno pridelajo doma, na svojih posestvih.
Alojzij se je zavedal, da je bil premeščen v župnijo na Šent Andražu po kazni, čeprav mu tega nihče ni povedal. Nepričakovano je prejel odločbo mariborskega škofa, da je z določenim dnem premeščen zaradi službene potrebe v ta sicer lep, a odročen kraj pod Goro Oljko. Škof je očitno zvedel za njegovo kršitev celibata in sledil je ukrep. Zakaj lahko nekdo prepove ljubezen? Alojzij verjame, da Bog ljubezni ne prepoveduje, tudi duhovnikom ne. Zakaj je potem cerkveni zakon tak? Kdo sploh lahko odgovori na to vprašanje?
Tudi ni vedel, vsaj zanesljivo ne, ali so ljudje v prejšnji župniji vedeli za njegov prekršek. Povedal ali pokazal mu tega ni nihče. Alojzij je domneval, da so vedeli, vsaj nekateri, za njegovo prepovedano razmerje, a mu tega niso pokazali. Vseskozi je imel občutek, da je pri ljudeh spoštovan. Bo tudi tukaj tako? .
(Alojzij Potrč, 1875–1952; gospodinja Terezija Fras, ni drugih podatkov)
Alojzij je sedel na klopi pred župniščem, gledal proti cerkvi vrh hriba v vasi Šent Andraž in razmišljal o minljivosti življenja na zemlji, kateri ne more nihče ubežati. V mislih so se mu prikazovale slike o čarobnosti življenja, ki je tako skrivnostno in raznoliko. Nepopolne in izkrivljene slike, ki terjajo razjasnitve in odgovore. Le kdo jih lahko da, razen Vsemogočnega?
Nekaj teh skrivnosti bi rad razodel tem preprostim ljudem po nedeljski maši, v sklepni pridigi. Kako to storiti, da ga bodo razumeli neuki ljudje, ki so bolj kot globokih misli vešči preprostih kmečkih opravil v teh hribih, kjer življenje ni prav lahko? Kako jim razložiti, da se v vseh nas prepletajo številne energije veselja in žalosti, ljubezni, naklonjenosti, miru, upanja, svetlobe, občutij. Toda v ljudeh je žal tudi zloba, sovraštvo in druge negativne težnje, občutki in nameni. Na to je treba večkrat poudarjati, saj se mnogi teh negativnih lastnosti ne zavedajo.
Alojzij je dobro vedel, da delo na sebi ni lahko. Vsak posameznik pač razmišlja in občuti drugače; vsak si postavlja svoje meje in norme, kaj bo sprejel in česa ne. Kako dopovedati ljudem, da moramo veliko delati na sebi, da moramo kritično presojati svoja ravnanja, da se moramo zavedati škodljivih posledic, kadar ne ravnamo prav? Božje zapovedi so sicer jasno zapisane in vselej jih poudarjamo, a kaj, ko pa je še toliko inačic. Zato je marsikdo prepričan, da v določenih situacijah ravna prav, čeprav ravna napak in greši. Kako to razložiti, da me bodo verniki razumeli, je tuhtal. Ni dovolj reči, da Bog vse vidi in vse ve. To je bilo že neštetokrat povedano, tako da mnogi ljudje tega sploh ne sprejemajo več resno.
Alojzij, imel je 73 let, je veliko razmišljal o težkem življenju ljudi po končani vojni in o miru, ki je ena največjih vrednot v življenju. To je po hudi vojni, ki se je končala pred nedavnim, še bolj pomembno kot kdaj poprej. Na nek način je mir postal razkošje in pravica vsakogar. Naj si ga vsakdo privošči, kolikor si ga lahko in naj uživa v njem, je razmišljal župnik Alojzij.
Tudi sanje so pomembne za vsakega posameznika. Saj si vsak človek nekaj želi in sanja, da bi se mu to in ono uresničilo. Sanje so lahko zelo pomembne … In tako je tudi Alojzija ob tem razmišljanju premagal sen, zadremal je in svoje misli premleval v prijetnih sanjah. A nenadoma ga je prebudil klic:
»Gospod, gospod ... Kam naj pospravim polena, ki so pri šupi ostala še od lanske jeseni?«
»Kakšna polena? Zakaj jih pa ne pospraviš v drvarnico?« se je Alojzij malce nejevoljno odzval, saj ga je Franci zmotil pri pomembnem razmišljanju. Na nedeljsko pridigo se mora dobro pripraviti, zdaj so pa naenkrat najpomembnejša drva, ki tam ležijo že nekaj mesecev. A za mežnarja Francija je bilo tedaj pač to najpomembnejše. Saj mu je župnik pred dnevi naročil, naj lepo pospravi, da bo vse na svojem mestu.
»Saj bi jih, a tam ni več prostora,« je malce nesrečno odgovoril Franci.
»Dobro, pa najprej pospravi drvarnico, da boš pridobil prostor.«
»Ne morem, gospod, kam pa naj dam stvari, ki so tam.«
»In kaj je tako pomembnega notri?«
»Razno orodje, nekaj lesa, deske pa tudi staro pohištvo …«
»Pohištvo? Od kod se je pa to vzelo?« se je začudil Alojzij.
»Že dolgo je tam. Nekaj je iz župnijskih prostorov, nekaj iz cerkve. Župnik Johan je takrat, ko so obnavljali prostore, naročil, naj ga pospravimo v šupo.«
Župnik Alojzij je tu šele krajši čas in za vse to ni vedel. Nikoli ni pogledal v to šupo, ki je naenkrat postala tako pomembna.
»Dobro, pa je od tega še sploh kaj uporabnega, morda se lahko te stvari odstranijo ali uporabijo za kurjavo, kaj pa vem?«
»Ne vem … Gospod, prosim, poglejte in povejte, kaj naj s tem. Jaz ne morem o tem odločati«
»Prav, bova to uredila v prihodnjem tednu.«
»In polena, ki tam ležijo …?«
»Ah, saj ti ne bodo pobegnila. Pusti jih za sedaj tam, kjer so. Saj imaš še drugo delo, ali ne?«
»Ja, imam. Tudi pri naši hiši je kar precej dela …«
Franci je imel majhno domačijo v bližini cerkve. Njegova družina je bila bolj na tesnem s prostori. Z ženo sta imela pet otrok, ki so odraščali in so imeli vse več potreb.
»Kar pojdi, Franci, in postori, kar je treba. Jutri se pa okrog osme oglasi, da pripraviva cerkev za nedeljsko mašo.«
»Bom. Bog lonaj, gospod,« se je Franci vljudno poslovil in odšel proti svojemu domu.
Saj je v redu in zelo priden ta Franci, je razmišljal Alojzij in se spomnil svojega prejšnje službe v kraju v okolici Ptuja, na obrobju Haloz, kjer je bil kot župnik zelo priljubljen pri ljudeh. Z mežnarjem pa ni imel take sreče kot tukaj, saj je imel dve levi roki.
Zato pa je imel zelo pridno in prizadevno gospodinjo, Terezijo, ki je odlično skrbela za gospodinjstvo in še za vse drugo. Le kaj je zdaj z njo, se je večkrat vprašal. Kaj je s sinom Mirkom, ki je menda zaposlen v tovarni mila v Mariboru? Nobenega glasu ni več, ne o Tereziji, ne o Mirku, ki je bil tudi njegov sin. Morda bo zvedel kaj več od Mirkove žene Katarine, ko se bo zapeljal v Maribor. Slišal je, da imata dva otroka, stara le nekaj let. Fantu je ime Bruno, deklici pa Hilda. Oba sta bila rojena med vojno. Čeprav je Mirko zaposlen, jim ni lahko, saj je vse-splošno pomanjkanje po vojni veliko. Tu na deželi je vsaj glede prehrane precej bolje, ljudje potrebno pridelajo doma, na svojih posestvih.
Alojzij se je zavedal, da je bil premeščen v župnijo na Šent Andražu po kazni, čeprav mu tega nihče ni povedal. Nepričakovano je prejel odločbo mariborskega škofa, da je z določenim dnem premeščen zaradi službene potrebe v ta sicer lep, a odročen kraj pod Goro Oljko. Škof je očitno zvedel za njegovo kršitev celibata in sledil je ukrep. Zakaj lahko nekdo prepove ljubezen? Alojzij verjame, da Bog ljubezni ne prepoveduje, tudi duhovnikom ne. Zakaj je potem cerkveni zakon tak? Kdo sploh lahko odgovori na to vprašanje?
Tudi ni vedel, vsaj zanesljivo ne, ali so ljudje v prejšnji župniji vedeli za njegov prekršek. Povedal ali pokazal mu tega ni nihče. Alojzij je domneval, da so vedeli, vsaj nekateri, za njegovo prepovedano razmerje, a mu tega niso pokazali. Vseskozi je imel občutek, da je pri ljudeh spoštovan. Bo tudi tukaj tako? .
(Alojzij Potrč, 1875–1952; gospodinja Terezija Fras, ni drugih podatkov)
