Norega Josifa Havijo je mularija oblegala z vprašanjem: Juso, kako kaj Dunaj?, on pa jim je odgovarjal: Sonce rdi, cesar prdi, hej, haj, direndaj! Od otroškega smeha je medila slast u figah, od Jusinega pa se je treslo in zvonkljalo sonce v Brègavi.
Noremu Josifu Haviji niče ni mogel določiti starosti, ker so imela vsa znamenja norosti na obrazu in v telesni drži nekakšen prikriti, pa vseeno nezgrešljivo vidni znak brezčasnosti. Zdelo se je, da se na njem stara edino fes, ki ga nikoli ni snemal z glave.
Norega Josifa Havijo je pamet zapustila še pred prvo vojno, ko je na Dunaju študiral pravo in mrtve jezike. Nekateri pravijo, da zaradi ljubezni, nekateri, da zaradi hašiša in opija, nekateri pa, da je stalno gledal mačke v oči in je zato ostal brez pameti.
Nori Josif Havija je preživel prvo leto nemške okupacije. Morda zato, ker so ga otroci in trgovci klicali Juso, morda zato, ker ga nihče drug ni klical niti opažal, morda zato, ker v katastru nikjer ni bilo zapisano njegovo ime, nihče ne bi mogel natančno povedati.
Nori Josif Havija je imel rad kavo, bolj kot kar koli drugega. Pil jo je grenko, z zaprtimi očmi, medtem ko si je nesel skodelico k ustnicam, se je zdelo, kot da bi se poljubljal. V Stolcu, pravijo, ni nikoli nikogar poljubil, za Dunaj pa ne bi mogel nihče nič natančno povedati.
Nori Josif Havija se je smejal edino, ko so otroci hodili za njim in ga izzivali, in ko je govoril o mačkah, ki jih je imel v študentski sobi v Simmeringu. Pogosto je jokal: ko je v požaru zgorel hlev s kozami starega Meha Čerkeza, ko so v Marseilleju ubili kralja, ko je iz Stolca odhajala ekipa avstrijskega filma Krvavi bratje, ko je ta svet zapustila huda, vendar do njega zmeraj dobra Hama Redžić iz Basilij, ko so v Stolac primarširale Murge, ko so čàpljinski ustaši v eni noči zaklali štiri dekleta iz hiše Hamovićev in Kašikovićev, ko so Italijani odhajali iz Stolca, ko je prišla novica, da je med hostarji padel krojač Miličić, pri katerem je Juso zmeraj dobil kakšno manjše delo … Ampak nihče ga ni videl jokati, ko so v mesto prišli Nemci.
Norega Josifa Havijo je ustrelil nemški major, nekega septembrskega večera leta štiriinštirideset, na promenadi med Bentom* in Tobačno postajo. Pred tem je Major pil šnops na Bentu in pri tem imel govor o nagnusnosti človeštva, iz katere niti Nemci niso bili izvzeti. Nekateri pravijo, da je Jusa ustrelil iz gole objestnosti, nekateri pa, da je otrpnil od strahu, ko se je okajen odpravljal spat, pred njim pa se je znašla morasta podoba s fesom, ki je nekaj momljala v mešanici mrtvih jezikov.
Ko je nori Josif Havija pred sabo zagledal nemškega oficirja, je hotel vzeti iz žepa nekaj suhih fig in mu jih ponuditi. Ali pa se mu je morda zahotelo, da bi sam eno pojedel. Telo se mu je streslo od udarca dveh devetmilimetrskih krogel iz črnega Walterja. Šele tretja krogla, ki se je zarila v levo stran prsi, ga je podrla na tla. Začel je padati vznak, potem je z obrazom omahnil na tla in ostal ležati postrani.
Nemški major, ki se mu je gabilo človeštvo, je šele v tretjem poskusu uspel vrniti v tok svoj Walter P-38, potem pa se je, napol streznjen, odpravil proti mestnemu poveljstvu. Ko je bil kakšnih štirideset korakov stran od telesa norega Josifa Havija, so se iz teme dvorišča Tobačne postaje pojavile štiri mačke in se ob glavi, na kateri je še zmeraj stal ostareli fes, ulegle v obliki hebrejske besede figa.
Norega Josifa Havijo je nekdo pred svitom pokopal na Krajšini, v grob brez obeležja. Še danes, ko po pešpoti hodite iz smeri Radimlje proti Stolcu, je na tem mestu mogoče videti mačke, kako spokojno poležavajo med dišavami rožmarina, kadulje in cipres.
* Bent- jez, pa tudi mestna četrt v Stolcu
Zgodba Smokva / Figa je proglašena za najboljšo na 12. natečaju West Herzegowina Festa leta 2014.
Norega Josifa Havijo je mularija oblegala z vprašanjem: Juso, kako kaj Dunaj?, on pa jim je odgovarjal: Sonce rdi, cesar prdi, hej, haj, direndaj! Od otroškega smeha je medila slast u figah, od Jusinega pa se je treslo in zvonkljalo sonce v Brègavi.
Noremu Josifu Haviji niče ni mogel določiti starosti, ker so imela vsa znamenja norosti na obrazu in v telesni drži nekakšen prikriti, pa vseeno nezgrešljivo vidni znak brezčasnosti. Zdelo se je, da se na njem stara edino fes, ki ga nikoli ni snemal z glave.
Norega Josifa Havijo je pamet zapustila še pred prvo vojno, ko je na Dunaju študiral pravo in mrtve jezike. Nekateri pravijo, da zaradi ljubezni, nekateri, da zaradi hašiša in opija, nekateri pa, da je stalno gledal mačke v oči in je zato ostal brez pameti.
Nori Josif Havija je preživel prvo leto nemške okupacije. Morda zato, ker so ga otroci in trgovci klicali Juso, morda zato, ker ga nihče drug ni klical niti opažal, morda zato, ker v katastru nikjer ni bilo zapisano njegovo ime, nihče ne bi mogel natančno povedati.
Nori Josif Havija je imel rad kavo, bolj kot kar koli drugega. Pil jo je grenko, z zaprtimi očmi, medtem ko si je nesel skodelico k ustnicam, se je zdelo, kot da bi se poljubljal. V Stolcu, pravijo, ni nikoli nikogar poljubil, za Dunaj pa ne bi mogel nihče nič natančno povedati.
Nori Josif Havija se je smejal edino, ko so otroci hodili za njim in ga izzivali, in ko je govoril o mačkah, ki jih je imel v študentski sobi v Simmeringu. Pogosto je jokal: ko je v požaru zgorel hlev s kozami starega Meha Čerkeza, ko so v Marseilleju ubili kralja, ko je iz Stolca odhajala ekipa avstrijskega filma Krvavi bratje, ko je ta svet zapustila huda, vendar do njega zmeraj dobra Hama Redžić iz Basilij, ko so v Stolac primarširale Murge, ko so čàpljinski ustaši v eni noči zaklali štiri dekleta iz hiše Hamovićev in Kašikovićev, ko so Italijani odhajali iz Stolca, ko je prišla novica, da je med hostarji padel krojač Miličić, pri katerem je Juso zmeraj dobil kakšno manjše delo … Ampak nihče ga ni videl jokati, ko so v mesto prišli Nemci.
Norega Josifa Havijo je ustrelil nemški major, nekega septembrskega večera leta štiriinštirideset, na promenadi med Bentom* in Tobačno postajo. Pred tem je Major pil šnops na Bentu in pri tem imel govor o nagnusnosti človeštva, iz katere niti Nemci niso bili izvzeti. Nekateri pravijo, da je Jusa ustrelil iz gole objestnosti, nekateri pa, da je otrpnil od strahu, ko se je okajen odpravljal spat, pred njim pa se je znašla morasta podoba s fesom, ki je nekaj momljala v mešanici mrtvih jezikov.
Ko je nori Josif Havija pred sabo zagledal nemškega oficirja, je hotel vzeti iz žepa nekaj suhih fig in mu jih ponuditi. Ali pa se mu je morda zahotelo, da bi sam eno pojedel. Telo se mu je streslo od udarca dveh devetmilimetrskih krogel iz črnega Walterja. Šele tretja krogla, ki se je zarila v levo stran prsi, ga je podrla na tla. Začel je padati vznak, potem je z obrazom omahnil na tla in ostal ležati postrani.
Nemški major, ki se mu je gabilo človeštvo, je šele v tretjem poskusu uspel vrniti v tok svoj Walter P-38, potem pa se je, napol streznjen, odpravil proti mestnemu poveljstvu. Ko je bil kakšnih štirideset korakov stran od telesa norega Josifa Havija, so se iz teme dvorišča Tobačne postaje pojavile štiri mačke in se ob glavi, na kateri je še zmeraj stal ostareli fes, ulegle v obliki hebrejske besede figa.
Norega Josifa Havijo je nekdo pred svitom pokopal na Krajšini, v grob brez obeležja. Še danes, ko po pešpoti hodite iz smeri Radimlje proti Stolcu, je na tem mestu mogoče videti mačke, kako spokojno poležavajo med dišavami rožmarina, kadulje in cipres.
* Bent- jez, pa tudi mestna četrt v Stolcu
Zgodba Smokva / Figa je proglašena za najboljšo na 12. natečaju West Herzegowina Festa leta 2014.
