Zadnji kriki poletja
iščejo skromna zavetja
v razburjenem rožmarinu,
v spokojni sivki,
v presihajoči mivki
na razžarjenem balkonu,
v obtolčeni gluhi školjki,
v brezkraki morski zvezdi,
v drobnih zaprašenih spominih
razvrščenih po policah,
v porumenelih jadrih na kartici,
ki sva si jo poslala leta nazaj,
v prazni steklenici oljčnega olja,
v poslednji konzervi tune,
ki sva jo pravkar odprla,
kamor namakava vsak svojo skorjo.
Začutim solni cvet v tvojih očeh
in te pobožam z drhtečo roko.
OBNEMELI OCEAN
Kotaliva se čez
obnemeli ocean,
že stoletja
drug ob drugem,
razžrta
od grobe soli,
oslepljena
od razžarjenih koral,
prepuščena
hladnim tokovom
azurnih globeli.
Pravkar ti pojem
ljubavno pesem
in ti je ne slišiš,
čeprav si
le pet zamahov stran
in krik hrepenenja
zopet odzvanja
v prazno,
v gluhoto srca.
In kitova solza
zdrobi
še en biser
v zapahnjeni školjki.
V ČASU TVOJEGA MRKA
V času tvojega mrka
sem s skromnjačo nasedel na plitvini
nekoč najinega otoka.
Z zmotoviljeno dušo pod pazduho
sem se katapultiral na brežino,
zalučal oči čez spran svod
in te vsega svetlikajočega uzrl v sončni pegi.
Skoraj me je udarilo božje
in le s težavo sem se privlekel
pred porton razpadajočega hotela,
kjer si se že pretegoval
v rožnatem cvetu oleandra.
Zavozlanih misli sem oddrobencljal
po obalni stezi,
kjer si se zapeljivo vrtinčil
v vonjavah rožmarina in sivke.
Smuknil sem v sanjski zaliv s kartoline,
se sključil nad neugnane valove,
pa si mi s predrznostjo delfina
pljusknil slan poljub.
Legel sem na obline toplega kamenja,
da bi izparela tvoja prikazen,
a kaj, ko si tako ljubko zabučal
iz neznatne školjkice,
da sem jo moral previdno zaujčkati
v srajčni žep na srčno stran.
In že si pletel mantro v zboru škržadov,
ki me je za hip prilepila v nirvano,
takoj za tem pa si me butnil na tla
z vreščečim krikom galeba,
prerivajočega se ob ribiški barkači.
Znova sem se odluščil v okorno tavanje
in ti si žoltel v bohotni brnistri,
kastanjetil z lovorjevimi listi
in se vetril v krošnjah ostarelih oljk.
V sredici mrtvega mesteca,
na belini kamnitega placa,
se mi je bridko storilo,
pa si me potolažil,
ko si utripal s pročelij vseh hišk
in zaljubljeno mežikal s polkni.
Šele takrat sem umrežil razsvetljenje:
Skupaj sva, tudi ko sva si daleč.
V trenutku sem se prelevil v veter z juga
in se z vso ihto zagnal v jadra,
da so me ponesla nazaj v tvoje sidrišče.
ŽIDAN DOTIKLJAJ DNEVA
V nekem židanem dotikljaju dneva,
ko se bo sonce razcvetelo do onemoglosti,
bo razneslo najina sajasta kokona
na neznatne drobtine trpkosti.
In bodo privršale požrešne mravlje
ter v hipu razgrabile vso to odvečnost.
Na odrešilni bilki bova nemirno zganila krila
in se pognala visoko. Visoko v nebesje.
Prav nič posebnega ne bova takrat.
Ne Črna apolona ne Planinska belina,
ne Močvirska kosmičarja ne Kraška argusa,
ne Vzhodna lepotca ne Zahodna slezovčka,
ne Rdečkasta venčarja ne Zelena robidarja,
ne Biserna vejičarja ne Rjasta vihravčka,
ne Svetla krhlikarja ne Okrasta košeničarja,
ne Bakrena senožetnika ne Zlata cekinčka,
ne Borovničevi bleščavki ne Gorski bledici,
ne Temni ognjenki ne Krvomočnični rjavki,
ne Gozdna postavneža ne Skalna puščavarja,
ne Dvopika livadarja ne Rumenooka kratkorepca,
ne Šetrajeva sleparčka ne Koprivova pajčevinarja,
ne Pisana poplesovalčka ne Dolgočrta debeloglavčka,
ne Turkizna modrina ne Vijolična tratarja,
ne Velika frfotavčka ne Mala trepetlikarja,
ne Jadralca ne Lastovičarja ne Petelinčka,
ne Zorici ne Gospici ne Kleopatri,
ne Admirala ne Citrončka ne Osatnika.
Prav nihče od naštetih in nihče od izpuščenih.
Bova le čisto Preprosta plahutnika
v radostnem vrtincu življenja.
Do poslednjega zamaha.
OB OBREŽJU SAMOTE
Ob obrežju samote
plivkam skoraj neslišno,
tolažilno objemam okrogline čeri
in previdno valim neizglajeno drobje,
sem ter tja čez točko,
kjer najbolj s(k)rbi.
Z vso težo se vesijo name
bronaste zavese mraka
in moja bakrena pleča
slutijo kaj jih čaka,
ko v brezvetrju tonejo galebi
v mučne zavesljaje,
ko v trebuhu blodijo brodet
izumrle jate rib
in ko na vodoravnici
še vedno ne občutim
tvojega mogočnega jambora
in tvoje krhke lupine.
Takrat se zatresejo globočine,
globoko vse do fosilov v kraterjih duše,
takrat se nad menoj usločijo zemljevidi gorja,
ki razžarijo nebesno lobanjo
in milijarde kapelj navrta gladino
v ogromno rešeto vprašanj.
Koliko solza je v zrncu soli?
In koliko soli se bo še razsulo čez skelino?
VSE REKE TEČEJO
Orgije odurnega poletja
so opustošile najino reko
in v tej presušeni strugi,
v tej kalni mlakuži,
komajda še razpirava škrge.
Prisluškujeva ječanju
prezgodaj starikavega listja,
ki šklepeta pred zamahom jeseni,
prisluškujeva momljanju
prekmalu shiranih trav,
ki iz razpokanih gobcev
molijo ožgane jezike
in loviva obupane krike ptic,
ki so tik pred tem,
da odjugajo.
Vzvišeno turkizno nebo
je vsem nam že zdavnaj snedlo
zadnjo porcijo upanja.
In midva ne moreva nikamor,
priklenjena sva s spomini
v tej zadušljivi kotanji,
v nekdaj cvetočem tolmunu.
Tu med tlečim kamenjem
je tako malo prostora,
tako malo zraka,
tako malo življenja.
Že lep čas nisva okusila grižljaja
in davi sem ti prepustil
tisto koščeno muho,
ki je cepnila
pred moja usta.
Slutim,
da odhajam tja,
kjer žvižgajo raki
in kjer vse reke tečejo ...
tečejo ...
te ...
...
jmam rd
V ŽOLTEM VEDRCU POLETJA
Iz žoltega vedrca poletja
tupatam še vedno poblisnejo
izzivalni sončni žarki,
razigrani morski valovi,
plašne ribje plavuti,
naoljeni hrbti prodnikov,
omedlele lupine školjk,
nagajive borove iglice,
našpičen vonj rožmarina,
zasanjani šopi sivke,
neutrudno tisočglasje škržatov,
hrapavi kriki galebov,
sopihajoča počitniška prikolica,
poplesujoča bela jadra,
osupla napihljiva žoga,
trčena zaobljena Nemka,
prežeče pisane stojnice,
počivajoče ozke uličice,
oskubljen vanilijev sladoled,
navihana stara mama,
nasmejana mama, še mlada,
žvižgajoč oče, še mlad,
neopleničen enoletni brat
in štiriletni jaz,
ko sem še zaupal ljudem
in mimoidočemu najstniku
povsem mirno dejal:
Čez slaba štiri desetletja
bom prevajal tvoje pesmi.
VRVOHODCA
V tem poletju, če ga sploh lahko imenujem poletje,
je deževalo dan za dnem
in najin otok je bil dan za dnem
vse manjši in vedno bolj nedostopen.
Požrlo nama je
ribiški čoln in odrešilni splav,
krpo zemlje
s paradižnikom in papriko,
s česnom in čebulo,
s krompirjem in fižolom,
z bučkami in začimbnicami.
Požrlo nama je
prastaro oljko in nov sadovnjak,
grmovje lovorja in rožmarina,
cvetoče oleandre in prepolne trte,
mlado kozo in starega psa,
skoraj vse nama je požrlo
hitro naraslo morje.
Ostal nama je
mačkon, ki je vsak dan boljši ribič,
da pozablja na ptice.
Ostal nama je
razmajan svetilnik
s katerega napneva na celino
tanko rdečo črto
med dnevom in nočjo.
Domišljava si, da sva vrvohodca,
ki ne bosta padla v žrelo morskega psa
in včasih nama uspe priti čez in se dotakniti razbitin Arke.
ZADNJI KRIKI POLETJA
Zadnji kriki poletja
iščejo skromna zavetja
v razburjenem rožmarinu,
v spokojni sivki,
v presihajoči mivki
na razžarjenem balkonu,
v obtolčeni gluhi školjki,
v brezkraki morski zvezdi,
v drobnih zaprašenih spominih
razvrščenih po policah,
v porumenelih jadrih na kartici,
ki sva si jo poslala leta nazaj,
v prazni steklenici oljčnega olja,
v poslednji konzervi tune,
ki sva jo pravkar odprla,
kamor namakava vsak svojo skorjo.
Začutim solni cvet v tvojih očeh
in te pobožam z drhtečo roko.
OBNEMELI OCEAN
Kotaliva se čez
obnemeli ocean,
že stoletja
drug ob drugem,
razžrta
od grobe soli,
oslepljena
od razžarjenih koral,
prepuščena
hladnim tokovom
azurnih globeli.
Pravkar ti pojem
ljubavno pesem
in ti je ne slišiš,
čeprav si
le pet zamahov stran
in krik hrepenenja
zopet odzvanja
v prazno,
v gluhoto srca.
In kitova solza
zdrobi
še en biser
v zapahnjeni školjki.
V ČASU TVOJEGA MRKA
V času tvojega mrka
sem s skromnjačo nasedel na plitvini
nekoč najinega otoka.
Z zmotoviljeno dušo pod pazduho
sem se katapultiral na brežino,
zalučal oči čez spran svod
in te vsega svetlikajočega uzrl v sončni pegi.
Skoraj me je udarilo božje
in le s težavo sem se privlekel
pred porton razpadajočega hotela,
kjer si se že pretegoval
v rožnatem cvetu oleandra.
Zavozlanih misli sem oddrobencljal
po obalni stezi,
kjer si se zapeljivo vrtinčil
v vonjavah rožmarina in sivke.
Smuknil sem v sanjski zaliv s kartoline,
se sključil nad neugnane valove,
pa si mi s predrznostjo delfina
pljusknil slan poljub.
Legel sem na obline toplega kamenja,
da bi izparela tvoja prikazen,
a kaj, ko si tako ljubko zabučal
iz neznatne školjkice,
da sem jo moral previdno zaujčkati
v srajčni žep na srčno stran.
In že si pletel mantro v zboru škržadov,
ki me je za hip prilepila v nirvano,
takoj za tem pa si me butnil na tla
z vreščečim krikom galeba,
prerivajočega se ob ribiški barkači.
Znova sem se odluščil v okorno tavanje
in ti si žoltel v bohotni brnistri,
kastanjetil z lovorjevimi listi
in se vetril v krošnjah ostarelih oljk.
V sredici mrtvega mesteca,
na belini kamnitega placa,
se mi je bridko storilo,
pa si me potolažil,
ko si utripal s pročelij vseh hišk
in zaljubljeno mežikal s polkni.
Šele takrat sem umrežil razsvetljenje:
Skupaj sva, tudi ko sva si daleč.
V trenutku sem se prelevil v veter z juga
in se z vso ihto zagnal v jadra,
da so me ponesla nazaj v tvoje sidrišče.
ŽIDAN DOTIKLJAJ DNEVA
V nekem židanem dotikljaju dneva,
ko se bo sonce razcvetelo do onemoglosti,
bo razneslo najina sajasta kokona
na neznatne drobtine trpkosti.
In bodo privršale požrešne mravlje
ter v hipu razgrabile vso to odvečnost.
Na odrešilni bilki bova nemirno zganila krila
in se pognala visoko. Visoko v nebesje.
Prav nič posebnega ne bova takrat.
Ne Črna apolona ne Planinska belina,
ne Močvirska kosmičarja ne Kraška argusa,
ne Vzhodna lepotca ne Zahodna slezovčka,
ne Rdečkasta venčarja ne Zelena robidarja,
ne Biserna vejičarja ne Rjasta vihravčka,
ne Svetla krhlikarja ne Okrasta košeničarja,
ne Bakrena senožetnika ne Zlata cekinčka,
ne Borovničevi bleščavki ne Gorski bledici,
ne Temni ognjenki ne Krvomočnični rjavki,
ne Gozdna postavneža ne Skalna puščavarja,
ne Dvopika livadarja ne Rumenooka kratkorepca,
ne Šetrajeva sleparčka ne Koprivova pajčevinarja,
ne Pisana poplesovalčka ne Dolgočrta debeloglavčka,
ne Turkizna modrina ne Vijolična tratarja,
ne Velika frfotavčka ne Mala trepetlikarja,
ne Jadralca ne Lastovičarja ne Petelinčka,
ne Zorici ne Gospici ne Kleopatri,
ne Admirala ne Citrončka ne Osatnika.
Prav nihče od naštetih in nihče od izpuščenih.
Bova le čisto Preprosta plahutnika
v radostnem vrtincu življenja.
Do poslednjega zamaha.
OB OBREŽJU SAMOTE
Ob obrežju samote
plivkam skoraj neslišno,
tolažilno objemam okrogline čeri
in previdno valim neizglajeno drobje,
sem ter tja čez točko,
kjer najbolj s(k)rbi.
Z vso težo se vesijo name
bronaste zavese mraka
in moja bakrena pleča
slutijo kaj jih čaka,
ko v brezvetrju tonejo galebi
v mučne zavesljaje,
ko v trebuhu blodijo brodet
izumrle jate rib
in ko na vodoravnici
še vedno ne občutim
tvojega mogočnega jambora
in tvoje krhke lupine.
Takrat se zatresejo globočine,
globoko vse do fosilov v kraterjih duše,
takrat se nad menoj usločijo zemljevidi gorja,
ki razžarijo nebesno lobanjo
in milijarde kapelj navrta gladino
v ogromno rešeto vprašanj.
Koliko solza je v zrncu soli?
In koliko soli se bo še razsulo čez skelino?
VSE REKE TEČEJO
Orgije odurnega poletja
so opustošile najino reko
in v tej presušeni strugi,
v tej kalni mlakuži,
komajda še razpirava škrge.
Prisluškujeva ječanju
prezgodaj starikavega listja,
ki šklepeta pred zamahom jeseni,
prisluškujeva momljanju
prekmalu shiranih trav,
ki iz razpokanih gobcev
molijo ožgane jezike
in loviva obupane krike ptic,
ki so tik pred tem,
da odjugajo.
Vzvišeno turkizno nebo
je vsem nam že zdavnaj snedlo
zadnjo porcijo upanja.
In midva ne moreva nikamor,
priklenjena sva s spomini
v tej zadušljivi kotanji,
v nekdaj cvetočem tolmunu.
Tu med tlečim kamenjem
je tako malo prostora,
tako malo zraka,
tako malo življenja.
Že lep čas nisva okusila grižljaja
in davi sem ti prepustil
tisto koščeno muho,
ki je cepnila
pred moja usta.
Slutim,
da odhajam tja,
kjer žvižgajo raki
in kjer vse reke tečejo ...
tečejo ...
te ...
...
jmam rd
V ŽOLTEM VEDRCU POLETJA
Iz žoltega vedrca poletja
tupatam še vedno poblisnejo
izzivalni sončni žarki,
razigrani morski valovi,
plašne ribje plavuti,
naoljeni hrbti prodnikov,
omedlele lupine školjk,
nagajive borove iglice,
našpičen vonj rožmarina,
zasanjani šopi sivke,
neutrudno tisočglasje škržatov,
hrapavi kriki galebov,
sopihajoča počitniška prikolica,
poplesujoča bela jadra,
osupla napihljiva žoga,
trčena zaobljena Nemka,
prežeče pisane stojnice,
počivajoče ozke uličice,
oskubljen vanilijev sladoled,
navihana stara mama,
nasmejana mama, še mlada,
žvižgajoč oče, še mlad,
neopleničen enoletni brat
in štiriletni jaz,
ko sem še zaupal ljudem
in mimoidočemu najstniku
povsem mirno dejal:
Čez slaba štiri desetletja
bom prevajal tvoje pesmi.
VRVOHODCA
V tem poletju, če ga sploh lahko imenujem poletje,
je deževalo dan za dnem
in najin otok je bil dan za dnem
vse manjši in vedno bolj nedostopen.
Požrlo nama je
ribiški čoln in odrešilni splav,
krpo zemlje
s paradižnikom in papriko,
s česnom in čebulo,
s krompirjem in fižolom,
z bučkami in začimbnicami.
Požrlo nama je
prastaro oljko in nov sadovnjak,
grmovje lovorja in rožmarina,
cvetoče oleandre in prepolne trte,
mlado kozo in starega psa,
skoraj vse nama je požrlo
hitro naraslo morje.
Ostal nama je
mačkon, ki je vsak dan boljši ribič,
da pozablja na ptice.
Ostal nama je
razmajan svetilnik
s katerega napneva na celino
tanko rdečo črto
med dnevom in nočjo.
Domišljava si, da sva vrvohodca,
ki ne bosta padla v žrelo morskega psa
in včasih nama uspe priti čez in se dotakniti razbitin Arke.
