Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v trzajoče golo vejevje,
ki obupano tuli
v brezsrčni gluhi čas.
V mračni čumnati
naju rezbari polarni mraz,
na pepel zadnjega polena
se že zahrbtno plazi
prašna, pajčevinasta koprena.
Ne upava si razsekati
teh treh stolov, vegaste mize,
črvive omare, uborne postelje.
Ne smeva, le podnajemnika sva.
Nimava kamnitega srca,
da bi najina rajda knjig,
najino edino premoženje,
vzplamtela v brezčutni peči,
še prodati ne zmoreva nobene,
da bi se uprla osorni zimi.
Niti svežnjev mojih pesmi
mi ne pustiš skuriti,
čeprav močno dvomim
o njihovi umetniški vrednosti.
Vem, tebi pomenijo veliko,
saj je v njih najino vesolje.
Prav neusmiljeno naju davita
tuga in glad v tej praznini
in ti se že teden dni zavijaš v tišino,
mrzlično umikaš begajoče oči,
v nočeh se odmikaš na posteljni rob,
kamor obešaš kristalne sledi.
Davi sem ti zašepetal:
Moja lira je strta,
ničesar več ti ne bo dala.
Glej, podarjam ti sebe,
da me razkosaš in zaužiješ,
da se vsaj ti prebiješ do pomladi.
Ko se bo gruda razgrudila,
zagrebi moje kosti
pod tisti bezgov grm,
na tisti zeleni trati,
kjer si mi prvič zaigral na piščal
Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v hkratni tolažilni preplet:
Ne boj se, ne bo me bolelo.
Ne boj se, ne bo te bolelo.
Nocoj bo sveča gorela,
jutri bova mirno spala.
RAZPOLOVLJENO NEBO
Tistega dremavega januarskega dne
sem se zatrkljal pod oblačno stran neba
in ti si obvisel na obrobju jasnine,
da je še morje pod oranžno tančico
prestrašeno zaječalo
in so ciprese skamenele v grozi.
V zmedenosti sem kot že nekajkrat
pozabil zavreti ustnice
na tvojem razcvetelem popku
in vsrkati tvoje božansko obličje
za srečno popotnico.
Saj vem, da si mi odpustil
kot že tolikokrat poprej,
ko sem se moral preleviti v nemo senco,
ujeto nekje med barakami okostnjakov
in žičnato ogrado pod električno napetostjo.
Ko sem moral ponovno
podoživljati čas brez skorje kruha,
dušiti strah ob prividih človeških zveri,
zadrževati žolč ob njihovi sprevrženosti
in ostajati priseben tudi,
ko se med občinstvom razleze
hlipanje redkih preživelih posameznikov,
s katerimi mi igralci kujemo
neko nevidno tovariško vez.
V ranem jutru, ki je že drhtelo v kavi,
sem ti še ves pretresen stisnil v dlani
par vejic brneče brnistre
in svoje opustošeno srce,
pripeto na rožnat trikotnik.
(Z)GRUDEN
Ponovno se je
gruden zgrudil na upehano grudo
in izvrgel iz sebe
neznosno planjavo beline,
da so se mi v meča in pleča
kot stekla ščeneta
zagrizli popadljivi krči
in se je ponovno
skozi oguljeno poklino minulosti
prikradel tisti zavrženi čas,
ko so pobegnile vse barve
in so vrane upognile vreščanje
v svojo notrino.
Sredi arene si se razkoračil
v porogljiv nasmeh,
stlačen v visoke črne škornje
in škrlatno pregrinjalo,
a jaz sem le telečje buljil
v tvoj korak
in kakor da bi bilo zlato tele
malikoval tvoj robicelj,
ki me je zaslepil
z bleščavo tisočglavih sonc.
In niti slutil nisem
kakšno usodo si mi odmeril,
in niti zapazil nisem
kdaj si me zagozdil
na vrtljivo kolo
in ga kot letalsko vrtuljo
pognal v brnenje.
Zvrtinčilo se mi je pred očmi,
da nisem več vedel
ne za zemljo ne za nebo,
ne za dan ne za noč
in sem bil uverjen,
da mimo mene hrumijo granate,
dokler ni v telešček
jeklenohladno spolzelo prvo bodalo,
ki mu je sledil
neustavljiv plaz ostrine
in so mi iz globač in globočin lili
ripeči cvetovi in plodovi granate,
da sem se zlagoma zgrudil
v neznosno planjavo beline,
ki ti je zmaličila obličje.
KRVAVORUSA PAHLJAČA RUJA
V sibirski ledež neznosnobele sobe,
kjer spet inje razstavlja lažni lesk in blišč,
kjer psoglavci renčijo iz špranj rešeta,
kjer je šklepet kosti v nočeh edini vrišč,
kamor svitanice privlečeva z muko
in opotekaje mrkneva v mrmranje,
si v opitosti plešočega kozaka
me zavrtinčil med že otrple ure
in mi razžaril gorjupe ruševine
s krvavoruso pahljačo ruja v roki.
Moje blage punte si takoj omečil
z bujnim nežnočutnim božanjem rukača,
da sva potonila v nepregledni tundri
in kot še nikoli bljuvala gorkoto.
Ves kozmos sva žoltordeče oškropila
in ob pristanku prevrnila samovar
s krvavoruso pahljačo ruja v rokah.
Žalobnih oči sva pričela sinjeti
v sibirski ledež neznosnobele sobe.
ZA ROLETO
Za roleto je zarogovilil prolog zimskega dne
in pridrgetal med krče najinih stopal in meč.
Za roleto sinica rola pomladno popevko smetarjem,
ki praznijo praznino iz podzemnih zabojnikov.
Za roleto avtomobilski osamelci snujejo črte
nedorečenosti čez razbrozgano cestišče.
Za roleto razčesnjene vrbe objokujejo
svoje še pred par dnevi košate košare sanj.
Za roleto se za prevlado neizprosno bojujeta
ruska zlata mrzlica in ukrajinska morilska vročica.
Za roleto je predrzna vrana čez nebesni svod
nakracala strašljiv zvočni grafit: KRRAAA.
Za roleto omamljena od težkega zadaha hijacint
nezadržno toneva v pozabo.
IMAVA PLAN B?
Obločnice zamirajo
ena za drugo
in že so zacvilile dveri
pravkar izleglega dne.
Niti trznila nisva
na hladnih tleh
prerešetanega srčnega žepa,
kamor so naju vtaknili.
Še vedno nama
krvavijo prstne jagode,
nohtov nimava več,
da jim slučajno
ne bi izpraskala
steklih pogledov.
V najinih zadrgnjenih grlih
še vedno čemijo
brezkljune ptice,
ki so jih posadili
v začrnela gnezda
iz čemerike
in žmukljev trav.
V le nekaj dneh
so nama v oči
vgradili slepa zrcala,
ki se ne orosijo,
in v najinih skrivnih rovih
nastanili kovača,
ki ne marata pomladi.
Imava plan B?
RAZMAJANCA
Z zubljastimi sanjami
si omotavava
žmulaste dlani
in zgrbančeni telesi,
saj utripalki
komaj kaj zažmurkata
v sprhlino nekdanjosti.
V teh zmaličenih dneh
sva obvisela v zraku
kot razmajanca,
ki bosta zdaj zdaj
treščila
na otrplo grudo,
se raztreščila
na nebroj iveri
in izzvenela
v brezglasje
onkraj praznine.
SOVRAŽIM TVOJE HLAČE
Sovražim tvoje hlače,
da prav tiste,
ki jih imaš najraje.
Tiste, ki so
na več koncih in krajih
zdrsane do prozornosti,
da lahko božam z očmi
drzne koščke tvoje kože.
Pravzaprav sovražim
njihove raztrgane žepe,
ki so nama pogoltnili
poslednji drobiž,
kosilo in večerjo hkrati.
Zdaj pa za zajtrk molče
požirava slino in bes,
medtem ko se maček gosti
s svojo prvo ujeto ptico.
VČASIH PUSTIM, DA ME ČAS OKOCINI
Včasih pustim,
da me čas okocini,
čeprav vem,
da raje spletaš
gnezda poljubov
na slečene stene
moje fasade
in čeprav vem,
da bodo krila
tvojih ustnic
ponovno pordela
do bridkosti.
Včasih preprosto
ne morem zajeziti
te sle, te želje
po vsrkati te
od glave
do peta,
do slehernega
strepeta krvi,
do poslednje
iskre srca.
Včasih sem pač ta,
ki boli.
OB RAZČETVERJENIH DNEH
Ob razčetverjenih dneh
so moja usta
zašita
s tanko nitjo tišine,
ki je ne moreš
pretrgati
z ugrizom
in ne prežgati
s poljubom.
In vem,
da potrpežljivo čakaš
v senci,
prav tako kot danes
in prežiš
na pravi trenutek,
da bi urno prečil
čez moje zaskočeno nebo
in s pokom
poletel skozi
(samo tebi vidno)
poko
naravnost v osrčje,
da naju
v osuplosti obarvam
v osem odtenkov rdeče.
HIPNOZA
Zapri oči,
tvoje veke so težke …
Zapri oči …
Zdaj si tu
in zdaj te ni ...
Poglej, to osivelo nebo,
tako je prazno in lačno sonca.
Poglej, to ogolelo drevje,
tako je pusto in željno ptic.
Počasi, prav počasi se spusti
v moje očesne globeli.
Vidiš v njih sonce, ptice, sebe?
Daj, prebudi se!
In verjemi v odseve.
(M)UČITELJ
Z urnimi kazalci,
ki hropejo v zadnji krog,
z ropotajočimi kapljami,
ki mlaskajo tišino,
z zamolčanimi besedami,
ki se obešajo v podjezičju,
z zavozlanimi objemi,
ki me tiščijo v suknjo blazneža,
z zaprašenimi poljubi,
za katerimi zaman hlastam,
me razblinjaš v atome neobstajanja.
NOCOJ POVSOD SNEŽIŠ
Nocoj povsod snežiš.
Nežno, nežno snežiš
na moje skoprnele očake,
na moje sramežljive doline,
na moje gluhe loze,
na moje zapostavljene puste.
Prav povsod snežiš nocoj.
Na planjave in zakotja
rahlo sipaš
kosmičaste poljube.
Jaz pa se raztapljam
v bingljajoče zvončke,
v frfotave metulje,
v krhke češnjeve cvetove,
v drobna lastovičja krila.
Raztapljam se v pomlad,
ki je v nama zopet vzklila.
IZZA LEDENIH ROŽ
Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v trzajoče golo vejevje,
ki obupano tuli
v brezsrčni gluhi čas.
V mračni čumnati
naju rezbari polarni mraz,
na pepel zadnjega polena
se že zahrbtno plazi
prašna, pajčevinasta koprena.
Ne upava si razsekati
teh treh stolov, vegaste mize,
črvive omare, uborne postelje.
Ne smeva, le podnajemnika sva.
Nimava kamnitega srca,
da bi najina rajda knjig,
najino edino premoženje,
vzplamtela v brezčutni peči,
še prodati ne zmoreva nobene,
da bi se uprla osorni zimi.
Niti svežnjev mojih pesmi
mi ne pustiš skuriti,
čeprav močno dvomim
o njihovi umetniški vrednosti.
Vem, tebi pomenijo veliko,
saj je v njih najino vesolje.
Prav neusmiljeno naju davita
tuga in glad v tej praznini
in ti se že teden dni zavijaš v tišino,
mrzlično umikaš begajoče oči,
v nočeh se odmikaš na posteljni rob,
kamor obešaš kristalne sledi.
Davi sem ti zašepetal:
Moja lira je strta,
ničesar več ti ne bo dala.
Glej, podarjam ti sebe,
da me razkosaš in zaužiješ,
da se vsaj ti prebiješ do pomladi.
Ko se bo gruda razgrudila,
zagrebi moje kosti
pod tisti bezgov grm,
na tisti zeleni trati,
kjer si mi prvič zaigral na piščal
Odmikava ledene rože
in molče strmiva
v hkratni tolažilni preplet:
Ne boj se, ne bo me bolelo.
Ne boj se, ne bo te bolelo.
Nocoj bo sveča gorela,
jutri bova mirno spala.
RAZPOLOVLJENO NEBO
Tistega dremavega januarskega dne
sem se zatrkljal pod oblačno stran neba
in ti si obvisel na obrobju jasnine,
da je še morje pod oranžno tančico
prestrašeno zaječalo
in so ciprese skamenele v grozi.
V zmedenosti sem kot že nekajkrat
pozabil zavreti ustnice
na tvojem razcvetelem popku
in vsrkati tvoje božansko obličje
za srečno popotnico.
Saj vem, da si mi odpustil
kot že tolikokrat poprej,
ko sem se moral preleviti v nemo senco,
ujeto nekje med barakami okostnjakov
in žičnato ogrado pod električno napetostjo.
Ko sem moral ponovno
podoživljati čas brez skorje kruha,
dušiti strah ob prividih človeških zveri,
zadrževati žolč ob njihovi sprevrženosti
in ostajati priseben tudi,
ko se med občinstvom razleze
hlipanje redkih preživelih posameznikov,
s katerimi mi igralci kujemo
neko nevidno tovariško vez.
V ranem jutru, ki je že drhtelo v kavi,
sem ti še ves pretresen stisnil v dlani
par vejic brneče brnistre
in svoje opustošeno srce,
pripeto na rožnat trikotnik.
(Z)GRUDEN
Ponovno se je
gruden zgrudil na upehano grudo
in izvrgel iz sebe
neznosno planjavo beline,
da so se mi v meča in pleča
kot stekla ščeneta
zagrizli popadljivi krči
in se je ponovno
skozi oguljeno poklino minulosti
prikradel tisti zavrženi čas,
ko so pobegnile vse barve
in so vrane upognile vreščanje
v svojo notrino.
Sredi arene si se razkoračil
v porogljiv nasmeh,
stlačen v visoke črne škornje
in škrlatno pregrinjalo,
a jaz sem le telečje buljil
v tvoj korak
in kakor da bi bilo zlato tele
malikoval tvoj robicelj,
ki me je zaslepil
z bleščavo tisočglavih sonc.
In niti slutil nisem
kakšno usodo si mi odmeril,
in niti zapazil nisem
kdaj si me zagozdil
na vrtljivo kolo
in ga kot letalsko vrtuljo
pognal v brnenje.
Zvrtinčilo se mi je pred očmi,
da nisem več vedel
ne za zemljo ne za nebo,
ne za dan ne za noč
in sem bil uverjen,
da mimo mene hrumijo granate,
dokler ni v telešček
jeklenohladno spolzelo prvo bodalo,
ki mu je sledil
neustavljiv plaz ostrine
in so mi iz globač in globočin lili
ripeči cvetovi in plodovi granate,
da sem se zlagoma zgrudil
v neznosno planjavo beline,
ki ti je zmaličila obličje.
KRVAVORUSA PAHLJAČA RUJA
V sibirski ledež neznosnobele sobe,
kjer spet inje razstavlja lažni lesk in blišč,
kjer psoglavci renčijo iz špranj rešeta,
kjer je šklepet kosti v nočeh edini vrišč,
kamor svitanice privlečeva z muko
in opotekaje mrkneva v mrmranje,
si v opitosti plešočega kozaka
me zavrtinčil med že otrple ure
in mi razžaril gorjupe ruševine
s krvavoruso pahljačo ruja v roki.
Moje blage punte si takoj omečil
z bujnim nežnočutnim božanjem rukača,
da sva potonila v nepregledni tundri
in kot še nikoli bljuvala gorkoto.
Ves kozmos sva žoltordeče oškropila
in ob pristanku prevrnila samovar
s krvavoruso pahljačo ruja v rokah.
Žalobnih oči sva pričela sinjeti
v sibirski ledež neznosnobele sobe.
ZA ROLETO
Za roleto je zarogovilil prolog zimskega dne
in pridrgetal med krče najinih stopal in meč.
Za roleto sinica rola pomladno popevko smetarjem,
ki praznijo praznino iz podzemnih zabojnikov.
Za roleto avtomobilski osamelci snujejo črte
nedorečenosti čez razbrozgano cestišče.
Za roleto razčesnjene vrbe objokujejo
svoje še pred par dnevi košate košare sanj.
Za roleto se za prevlado neizprosno bojujeta
ruska zlata mrzlica in ukrajinska morilska vročica.
Za roleto je predrzna vrana čez nebesni svod
nakracala strašljiv zvočni grafit: KRRAAA.
Za roleto omamljena od težkega zadaha hijacint
nezadržno toneva v pozabo.
IMAVA PLAN B?
Obločnice zamirajo
ena za drugo
in že so zacvilile dveri
pravkar izleglega dne.
Niti trznila nisva
na hladnih tleh
prerešetanega srčnega žepa,
kamor so naju vtaknili.
Še vedno nama
krvavijo prstne jagode,
nohtov nimava več,
da jim slučajno
ne bi izpraskala
steklih pogledov.
V najinih zadrgnjenih grlih
še vedno čemijo
brezkljune ptice,
ki so jih posadili
v začrnela gnezda
iz čemerike
in žmukljev trav.
V le nekaj dneh
so nama v oči
vgradili slepa zrcala,
ki se ne orosijo,
in v najinih skrivnih rovih
nastanili kovača,
ki ne marata pomladi.
Imava plan B?
RAZMAJANCA
Z zubljastimi sanjami
si omotavava
žmulaste dlani
in zgrbančeni telesi,
saj utripalki
komaj kaj zažmurkata
v sprhlino nekdanjosti.
V teh zmaličenih dneh
sva obvisela v zraku
kot razmajanca,
ki bosta zdaj zdaj
treščila
na otrplo grudo,
se raztreščila
na nebroj iveri
in izzvenela
v brezglasje
onkraj praznine.
SOVRAŽIM TVOJE HLAČE
Sovražim tvoje hlače,
da prav tiste,
ki jih imaš najraje.
Tiste, ki so
na več koncih in krajih
zdrsane do prozornosti,
da lahko božam z očmi
drzne koščke tvoje kože.
Pravzaprav sovražim
njihove raztrgane žepe,
ki so nama pogoltnili
poslednji drobiž,
kosilo in večerjo hkrati.
Zdaj pa za zajtrk molče
požirava slino in bes,
medtem ko se maček gosti
s svojo prvo ujeto ptico.
VČASIH PUSTIM, DA ME ČAS OKOCINI
Včasih pustim,
da me čas okocini,
čeprav vem,
da raje spletaš
gnezda poljubov
na slečene stene
moje fasade
in čeprav vem,
da bodo krila
tvojih ustnic
ponovno pordela
do bridkosti.
Včasih preprosto
ne morem zajeziti
te sle, te želje
po vsrkati te
od glave
do peta,
do slehernega
strepeta krvi,
do poslednje
iskre srca.
Včasih sem pač ta,
ki boli.
OB RAZČETVERJENIH DNEH
Ob razčetverjenih dneh
so moja usta
zašita
s tanko nitjo tišine,
ki je ne moreš
pretrgati
z ugrizom
in ne prežgati
s poljubom.
In vem,
da potrpežljivo čakaš
v senci,
prav tako kot danes
in prežiš
na pravi trenutek,
da bi urno prečil
čez moje zaskočeno nebo
in s pokom
poletel skozi
(samo tebi vidno)
poko
naravnost v osrčje,
da naju
v osuplosti obarvam
v osem odtenkov rdeče.
HIPNOZA
Zapri oči,
tvoje veke so težke …
Zapri oči …
Zdaj si tu
in zdaj te ni ...
Poglej, to osivelo nebo,
tako je prazno in lačno sonca.
Poglej, to ogolelo drevje,
tako je pusto in željno ptic.
Počasi, prav počasi se spusti
v moje očesne globeli.
Vidiš v njih sonce, ptice, sebe?
Daj, prebudi se!
In verjemi v odseve.
(M)UČITELJ
Z urnimi kazalci,
ki hropejo v zadnji krog,
z ropotajočimi kapljami,
ki mlaskajo tišino,
z zamolčanimi besedami,
ki se obešajo v podjezičju,
z zavozlanimi objemi,
ki me tiščijo v suknjo blazneža,
z zaprašenimi poljubi,
za katerimi zaman hlastam,
me razblinjaš v atome neobstajanja.
NOCOJ POVSOD SNEŽIŠ
Nocoj povsod snežiš.
Nežno, nežno snežiš
na moje skoprnele očake,
na moje sramežljive doline,
na moje gluhe loze,
na moje zapostavljene puste.
Prav povsod snežiš nocoj.
Na planjave in zakotja
rahlo sipaš
kosmičaste poljube.
Jaz pa se raztapljam
v bingljajoče zvončke,
v frfotave metulje,
v krhke češnjeve cvetove,
v drobna lastovičja krila.
Raztapljam se v pomlad,
ki je v nama zopet vzklila.
