Ne, to še ni konec, ne konec, pa tudi ne začetek, nekakšna jalova brezmejnost,
Lonec brez dna, potrojajoča se pojava uradnice na koncu mize, okroglost,
Ki se polašča najenostavnejših odsekov, brvi, nemarno razmetane
Ob robovih polja, čeprav nikjer ni praznih jarkov. Ne, to ni še niti
Sredina. Onkraj izhoda in vhoda, v nekoliko večji, zbledeli jasnini,
V posivelem naprstniku iluzije, ko čisto zlato besede s patino
Leže na jezik, odziv pa pri priči zarjavi, čeprav nama toliko pomeni,
Da bi bili pretaknjeni vsi kanalčki, da bi si bila bližje, na pragu
Ušesa, ob brunu nosa, da bi naju ločeval samo še milimeter, v tej
Neujemljivi avri domnev, s katerimi se vzajemno ranjeva in podtika lunto
Večernega vala trenutkov, pa vendar naju to ne zatesni, ožarja srž.
Ne še v mraku, ne, tukaj še ne, v tej končnici odprtosti za nove
Začetke, ki se hitro spreminjajo v številne napačne starte, ko se
Ne množijo porcije ali unče na teh gibljivih skodelah tehtnice, na gosto
Posejanih v tem okoliškem duhu, hrupu ravnodušnih zijal, smehu,
Ki niti ne para več ušes, ker pogosto samo pesti sled, izdolbeno
S smolnato trsko mraza, ko dih postane mrtvaška srajca, v tem na
Novo odkritem koščku zemlje, komaj odkopanem, blizu rondoja,
Bazena, vrveža nekaj ulic, nedaleč bregov, s katerih se je steklo naravnost
V ribnik, ko se je bilo malce drugačen, da bi ostal isti
Drugi, rahlo premrl, upognjen, pobegel in okreten, prilepljen na
Rešetko časa, njegov stalni tok, nespremenljiv, močen kratki stik,
V tem večpasovnem spuščanju na zmrznjeno dno. Klofuta.
Vsak dan se pojavljajo nove izgube. Vsak dan zastajajo davne vibracije. Geste
So samo mravljinčenje škatlaste volje, v tem čedalje bližjem oddaljevanju
Vsake občutne oddaljitve – kot da ne bi zastajalo pošiljanje novic o
Še bolj vratolomnih korakih, za katere se bo treba odločiti ali jih
Narediti, ki prav zagotovo ne peljejo nikamor in ki se jih sliši že v oddaljenem
Škripu ali nenadnem škrtu, lisastem vrišču obrazov, ki se pričkajo o danih
Podatkih, kajti vsak trenutek indosira nič. Pazi, tam je
Kost in iz sredice izpraskan grušč. Najbližji potek se nagiba v zaton z zadnjo
Zvezdo, s sijajem, paniranim v pepelu, zato ne okušaj, samo pojdi po
Bližnjici čez to neodstranljivo globel, ki se tako pohlepno razprostira v tebi,
Za sabo namreč ne boš pustil nobene sledi, stezice, ki bi vodila k drugi hišici,
Kot je ta iz kart, osat strele, ki svojo senčno obliko odtiskuje na
Lice dneva. Tukaj dobro zgledava v tem čolnu svetlobe, ki se je zaustavil
V razi ogledala. In dalje se ni kam vrniti. Tam, kjer so z buciko pripeli tvojo
Skremženo sliko, ni nobenih okvirov. Sediš, ker so te prosili za konzultacijo.
Nepovabljen greš čez nek naslov. Tuj odsev ognja na nebu. Neukrivljen lok. Trup
Vzorca plove po jezercu v jami temine. Budnica je samo naporen
Povratek, položaj bruhanje obzorja. Nakopičena praznina. Bela mrena vertikale.
KUKANJA
Kdor bo pokukal prek tega jarka, neredko pogledavši skoz
Okno, na cesto, ograje, navzdol, na strehe, njihovo strmost
Ali vodoravnost, ko seganje po kaj ne poteka v
Razmerah hitre menjave, ampak bolj ko ne kar tako,
Na skrivaj, nekako samo po sebi, nekako iz prisile ali dolgčasa.
To kukanje je samo nujna bližnjica. Potem pa samo polica,
Distanca, nagubanost in jame izrutih dreves. Ozadje je lisasto ali pikčasto.
Ta obraz, ta in drugi obrazi, pomečkani ali pretepeni, nemo kričeči,
Glasno spačeni, brez ogledala, brez odseva, naknadno prilepljeni kot kosmi
Vate. Evo, tu so dokazi. Prazne luknje v minulem. Akustika sanj
Brez odmeva. Uspavan mrak se siplje kot prhlina. Jezik je špohtel,
Svetline se obnavljajo. Zakaj sem še vedno talec
Prikazni, če pa nisem prišel od nikoder in tudi nisem zdrsnil
V noben izvorni trenutek? Razvejen. Evo, to je neskončen
Spotik. Zabrisane šipe. Mrzla voda. Davljenje z dnevom.
Že čakajo, klopotajo. Zamenjati vloge, večno podtikati
Svojo senco, zaspati stoje. Kar največ uporabljati
To oblo brezno. Trenutek premine in to je ta že rahlo
Skisana večnost. Sneži zadnji, vidni fragment.
Kdo ti še ni bilo dano biti? O, žrtev čiščenja polja,
O, jagnje brez livade. V nobeni obliki ni tistega
Skrivališča, prostornega zaklonišča, zaradi katerega bi lahko skoz mene
Molčalo kakšno prostranstvo, kajti glasneje je samo od zunaj,
V okraskih, izrezanih iz pločevine noči, kjer gromek
Glas vsakogar obvešča o ničemer. Pozabljena oblačila,
Nekje spravljena, zguljene rjuhe, ta kot me ne bo
Prenočil, to je izhod iz kanala. Take pejsaže prerašča mah,
Prerašča mesečni prah. Medtem pa: nič, samo rušenje hiš, kaos
Delov, žareča konstelacija praznine z nebom. Medtem pa: samo odtrgati
Odsev, s sledjo prekriti druge sledi, se s tem izgubiti
Na razpotju stopinj – ta rob, po katerem se plazijo site sence,
Kruljave utvare poletov, osebe, ki živijo za manipuliranje z drugimi.
Dvanajst ur, pa nobena nastavljena. Predtem si bil sipek
Mak, kajti potem se je že danilo, na licu zore se je videla
Brazgotina, naprej pa neko golo grmovje, ulica, ki jo osleplja zid.
Prekladanje napačnih gibov. Povezujoče raztresenosti. To stanje,
Stanja, prav tako skrajno spremenljiva, neulovljiva v mrežo naslednjega
Iskrenja. Hoteti, ne hoteti. Nobenega pomena. Neotrdevajoča
Trenja. Ne imeti, imeti. In najhujše, da vsi hočejo naprej.
Naprej živeti. In vsi naprej. Najhujše je, da nenehno naprej. Pa vendar
Vsi hočejo, čeprav je naprej samo leglo ničevosti. Najhujše je živeti.
BELEČI SE POKOP MRAKA
Boditi po temi, vstopati v jasnino, izkopavati
Ostanke poti iz srečane razbitine, najdevati samo zavrženo,
Najdevati samo izgubljeno, te nekoristne stvari, zmečkane
Papirčke, koščke stekla. Spominjati se, kako so nekoč
Bolj tekoče delovali bati, se bolj plovno spuščali in dvigali
Dnevi brez smeri. Konkreten napačen start. Premikanje naokoli.
Pomikanje nazaj. Praha prošnje. Hrapav soj roba.
Nevbočen nič. Torej imaš, kar si hotel, čeprav se ne ve več,
Ali je mogoče kaj hoteti, ne ve se nič, kar bi se še dalo
Imeti, bolje je štrleti prek oboda, v skrčenem preletu
Od prekinitve do zavrnitve, tja do ohromelosti popoldneva,
Beleči se pokop mraka, slepe odprtine, zadelane s sipkim
Snegom. Torej nazadnje mrkneš, izgineš samo
Zame, in ko imaš že čedalje manj prostora v banalni utvari,
Rasteš samo v svojem škripljaju, na fotografiji pa ti že rastejo
Drugi lasje. Na to ramo nasloniti vse in se k ničemur
Ne vračati, kajti dostop je ničen, nobeno upanje, niti jalovo
Kot zbita lučka, niti opuščeno, nobeno skrivališče
Tega več ne zajema, na skrivnih mestih se zahriplo preživlja čas,
Nedovršen za tisto, kar je ostalo, izsanjano, majavo
Prihodnje in že upadlo. Tukaj, v trepetlikovem količku noči, še
Nepoloženo, nevbito, a že jasno namerjeno,
fragmentarno opaženo, s sledjo izluščeno, ko je glava
Prevelika za nišo vizije, ne nagiba se v nekaj, ampak
Rojeno iz nenadne želje po dotiku, prešitja tega gibljivega
Prepleta skozinskoz. Ampak tukaj še nekdo je, čeprav se ne
Ve, za kaj je zataknjen, v katerem kotu se zvija. Pozni
Znaki življenja, lesketajoč sneg na osvetljenih parapetih,
Ionizirajoča lobanja mraza, in preostane samo iti nikamor,
Na nikogar ne čakati, pred nikomer ničesar ne izvlačiti.
Pa sva imela toliko bežnih prilik za preskok čez tram sence,
Lepo je bilo razsipno zapravljati, bogato sejati in ne žeti,
Skoz priprte oči ocenjujoč prividne razglede, v vsaki
Kocki trenutka imeti samo prazna polja, in ne da bi se oziral
Nazaj, imeti pred sabo čisto kost svita, perspektivo čedalje
Pogostejših ukinitev. Začasen teater. Začasno rajanje.
Sekundna halucinacija. Senčnati odsevi, pogovori o nujnih
Obratih, potovanjih drugih, med boki vsakdanjega
Ščuvanja s tekočo zmešnjavo, s tistim, kar bi moralo biti že zdavnaj
Storjeno, po sejemsko zrihtano. Torej odsotnost iskrečega
Hotenja, občutek, v katerega je zarezana nemožnost pospešitve,
Deska svetlobe in dva konca palice. Eden davi, drugi bode.
LUČAJ
Živiva v požiralniku vboda, na vogalu mize, brez večjih možnosti za
Izvedbo nenadnejšega obrata, blizu debelega rezila. Obkolja nas brezštevilna množica.
Krajši mesec je naslednji, izgubljeni robek. Spuščala se bova dol. Doli se ne bo
Razmaknilo. V glavi nama čivka ropotanje iznad stropa. Vsenaokoli je sivo
Butanje valov, scefrana opasnica štrli iz žepa svita kakor za vratni okvir
Zataknjeno sožalno pismo. Nikogar ni za nikogar. Kavelj v adamovem jabolku. Vsi
Brez razlike so skriti v sebi, masira naju sekunda raskave sence,
S premičnih sipin navaljuje plovec, morava se skriti v skoku vstran, s plinskim
Štedilnikom v ustih. Izmenični načrt, kako se rešiti sleherne ovire, ima
Izruvan koren, oprt ob snopič zamračenega dne, tistega bistvenejšega
Od vseh preostalih, v katerem kakor saje pade giljotina, zatorej se ne lepi
Več trsk, dejavnost je plitek val, ki splakuje podrt jambor, in kadar hočeš
Likati, namesto deske razložiš kót z ureznino usihanja. Niša kopice, režeči se
Pat, nalepka izkušenj harmonično obdaja deblo, in poje nam oškrbljen
Greben navpičnice, po kateri se kakor po kolu, polnem količkov, vzpenja živa mora
Upanja na boljši krog novic, šrapnelski, čeprav krepak izstrelek sanj pa zaseje v
Drget še večje žare sanjarij. Zmeraj se orientiraj po komaj opaznem azimutu
Slemena, prenesi visliško vrv s praga na vrh omare, v tej iz moke in solz
Oblikovani ikebani boš zaslišal poslednji žvenket, zvok, izpuščen iz napete
Strune blatnega dne. Drobi, umikaj, reži to sliko in iz koščkov sestavi novo
Fotomontažo tuljenja ob zori, ko naju pogoltne oblak, sinji kot ribji mehur,
Znotraj katerega se vse to spremeni v mulj, se poleže v svoje ostanke,
Kajti srka se samo jod s streh in greje ob sodčku, polnem smole, medtem ko s sabo
Obsedeš svoje meandre napak, kratkih stikov in lahkomiselnih korakov v tej zakajeni
Sceneriji več ducatov nihajev in šivov, ki se penijo v preblisku srca. Ta ventilator
Sporočila naju marinira, češ da se je to pred trenutkom že zgodilo, zamrlo, se ustavilo,
Ugasnilo kot hribček ob poti, pod veko diha se je zaustavilo na ta vetroven počitek
Pred ničimer, v refleksu plavalnega peresa kakor pas, vržen v slap.
Ne popušča še, čeprav naju je že zdavnaj zaneslo na plitvine polarnega modusa,
V utrditev zmrzali, v čase, ko so v naju gojili plevel umirjenja, sprijaznitve
Z obsodbo kladiva, ki tolče po plišasti plošči, potem ko je na hitro odpravilo naslednjega
Interesenta, z njegovo signaturico vpogleda v tesno zaprto brezno naslednje
Potrditve, da je vrhunec najbednejših izmed bednih sanj nedosegljiv. Pozornost
Prelisiči najmračnejši klic nagonskih nagibov, steče v najbližji
Bazen dogodkov, in že naju zajame zmešano dno poslednjega smisla usode, da bi
Bila brez slehernega odnosa do drugega niza šklepetov, v tej stalni pridušitvi,
V dušeči cunji otrplosti, uskladiščeni kot blago s poteklim rokom trajanja, na trdi
Podlagi trenutka, kjer se razbije najmanjši del in to na novo združi živčni
Šiv kot palica, vržena psu, ki naju kmalu kar nekje zapusti, in v kaosu
Motene skale, v mirovanju kot stafilokoku sledi tisti komični finale najinega
Napornega jaza, v shrambi neodstranjenih pomanjkljivosti, sferičnih premestitev
Po trajektoriji, ki se vrača v točko prepleta vsakršne praznine, kajti na tem odseku govna
Se nič ne dogaja brez, v rastoči krivulji, zagorelem lučaju se brez konca vije ta žica.
RODOVITNA USEDLINA
O, prisilni jopič trde budnosti – o, bujno skladišče, o, navlake polni balkon –
Kakor pogled temno sive ženske, ki opreza z okna nasproti, nas varuješ
S svojo opremo: popackano lestvijo, skrivljenim stojalom,
Stolom s poškodovanim naslonjalom. Potemtakem ne varujeva
Ničesar, v neprestanem maskiranju skritih zamer ali čarov,
Ki po naju kotalijo sodčke, polne nafte ali tritola, naju namreč
Lomi stolpec živega srebra, stuljena sva v snopičih, spletanih v prešah
In tiskarnah, ki se jih odstreljuje v dnevnem zaporedju, ko se bolj ali
Manj dogaja minus, dolg kakor laso, ki se ga meče na najina vratova,
Ki štrlita iz betonskih jam, in dušiva se od smradu po zažganem
Loncu, v ognjemetu, ukresanem zaradi kratkega stika. Kupčki peska,
Pometenega s stopnišča, in umazanija, iztepena iz predpražnikov,
Usmerjajo nadaljnje spuščanje po stopnicah. Cunja ožema prste. Metla,
Pripravljena na odlet. Zato popústi vajeti, brez upanja, da se jih da kje odvreči,
In poliži lističe rje izpod okenske police, bogatejši boš za gram
Pokvarjenega joda, in na prepihu se bodo posušile maroge po tepežu
Jutra, od tega povoja, ki je na zapestja urezoval dokaze tvojih
Pomilovanja vrednih aspiracij. Otopelost vešče obvlada palčke
Razuma. Od zidanega trga, postajališča mestnega potniškega
Prometa veje oster mraz, to je pač vzletna steza iz moareja za oko, srce
V pečki telesa kraka, plastičen zmaj posmehljivo strelja po naju z očmi
In se kot brezskrben ptič zatakne za grifina vleke, ki čivka z gluho
Toploto, v fazi najinih možganov, o, Argonavt iz vasice, ležeče onkraj
Ultime Thule, od koder se je po naju že odpravil vlak. Osvajaj dozdevne
Možnosti, nič ne stoji v napoto, prečno prežagani klini, ki se jih
Zatika pod vrata, so ostali na žagi najinega jaza, zmleti v
Lesno moko, stiskani v iverne plošče, ki se jih polaga na brozgo
Blatnega prehoda, ob prihajajočem snežnem zametu, brez konkretne
Krvne skupine. Plavaj, trup novih sanjarij je tvoja premična, nepropustna
Loputa. Proti nama se valijo krati. Strjujejo se kaplje sramot. Tvoj prostor
Se nahaja med brano in klobučevinastim valjem. Zatorej glej ven iz tega
Kletnega izzidka – ta rodovitna usedlina v višini otrpnjene sence.
ŠČIP NAPAK
Vrh se nagiba, travniki tečejo z vozla obzorja, nikogar
Ni bolj kot tistih, ki so prišli v vedrih sence – in tako to traja,
Se drgne ob opečnat zid, ribežen očesa tke od zgoraj navzdol, s tem
Tanjša dani fragment. Nikar ne koplji naprej, skelet lučke
Iz tunela bo kot rešetka na njegovem koncu. Prazna raketa dlani bo kaj hitro
Pripravila v marsikatero našobljenost, ostružki in žmuklji pa se bodo zmešali
V enem loncu, pesek in cement se bosta zlila v predsmrtno masko,
Vpričo tega bomo izdelali idealen odlitek tega trenutka,
Skupaj se bomo prepričali, koliko je vsakemu ostalo do konca življenja
Jeseni, kajti pragi odhajanja že snežijo na tirnice razčesanega
Usihanja, na trakcih vrat visijo mrtve žvale marljivega
Dela, izparevajo jarki z mokrih gnezd, suhe zvezde škripajo.
Na gredah se izlegajo dodatna mesta, torej ne bo zmanjkalo žvižganja
V nobenem preletu daljave, opravljene s pieteto, ta svet je pač
Premajhen za tako obljuden prepih očitnih pogub v tem opilku
Vibrirajočega vrtinca, v ribogojnicah se pajčolani odprtih
Kašč želja cefrajo za še eno leto, ta korak, ki se pozibava
V čedalje bolj znano stopanje v težnost sile, tega znamenitega
Ščipa napak. Tja me vlečejo rdečkaste sledi sank, v komični vrvež
Doziranih radosti v koritih blatnih brazgotin, opečenih
Marog, ki se stiskajo v letnicah teh desk, zbitih v ploščo, na katero
Te bodo položili, na trdnih vrveh spustili, tja do prvega prgišča. O, prividni
Kos poti, kar se da hitro se skrajšaj, menda ni ostalo nič, kar bi lahko
Trajalo v slepi luknjici, premagaj se sam, pokopati se morava brez.
PRETOVARJANJA
Prazni računi po večkratnih odhodih, nadomestki veselja ob prisrčnih
Dobrodošlicah, suha dna kozarcev, v neoddaljenih nošah oklevanja, ko
Si drug drugemu neprvi in nezadnji klobčič sanjarjenj, vdor
V pregorelo centralo volje. Žalostno napredovanje, ki visi s stene stare
Dogodivščine, nemo kot strel, ki daje bežen čin, ki pošilja utvaro novih
Trenj. Uro za uro brananje s prošnjami in opominjanjem,
Odkar pomnim, me nič ne mede, razen ostalega, razen drugega, nič
Ne kaže, da bi bilo drugače kot utelešena predstava o grozi
Najmanjšega iskrenja ali škripanja, vzorec tega nama prinaša trohneča
Zemlja sleherne sinekdohe. Zato se nikoli ne zadržuj, ne
Moreš izgubljati energetskih sprememb, ne davi se z nobenim odsevom ali
Hrupom, zravnan kot kabel, o tebi odloča tvoje plavljenje. V teleskopu
Živí krt, sleherni snop svetline je že nov načrt, tesna preveza
Pogleda ti poveže obraz, reže naju namreč lopatka, s katero je bil izkopan
Marsikateri jarek. Trak teh kratkih stikov se neprestano premika samo v eno
Smer, v katero sva potopljena kakor razgledek na še en tek, v
Zapahu sloge, spretna v distanciranju, posledično živeča, kot da to
Ne bi bil skorajšnji bič. Pretovarjanje ničevosti krona vsako obdobje razcveta, obel
Moment raztresenih predlog, pokajočih osnov iger na srečo, rodovitnih
Od poimenovanj vidikov danih stanj. Začetek, ki ga zapleta konec. Zasledovanje
Oglenelih ostankov zadnjih dni, ki so zmeraj blizu, je samodejen gib, ki pojasnjuje
Aktivnost življenja v snutku plitkih zadev. In samo toliko si še lahko
Privoščiva. In samo nizi cefrajo nova razkrivanja neumnih zagonetk,
Kajti nezagoneten je pač slehern kovinski priokus teh
Navideznih skrivnosti, preiskav nedoumljivega. O, deska za likanje
Solz, ne zlagaj se v še en oltarček, ne boš tako zlahka zapustila tega
Kota, nobenega sna mi ne boš ukrojila. Izbral bom torej sam, pot zmeraj
Vodi v podzemni smetnjak, v vogal, kjer se oddaja najdragocenenjše, bogate
Spomine pretaljenih reči. Ničesar več nimaš, kar bi lahko zastavil kot varščino,
ta pot te je spravila na kant. Mračna zanka ni privid, kot je podnevi.
Ne, to še ni konec, ne konec, pa tudi ne začetek, nekakšna jalova brezmejnost,
Lonec brez dna, potrojajoča se pojava uradnice na koncu mize, okroglost,
Ki se polašča najenostavnejših odsekov, brvi, nemarno razmetane
Ob robovih polja, čeprav nikjer ni praznih jarkov. Ne, to ni še niti
Sredina. Onkraj izhoda in vhoda, v nekoliko večji, zbledeli jasnini,
V posivelem naprstniku iluzije, ko čisto zlato besede s patino
Leže na jezik, odziv pa pri priči zarjavi, čeprav nama toliko pomeni,
Da bi bili pretaknjeni vsi kanalčki, da bi si bila bližje, na pragu
Ušesa, ob brunu nosa, da bi naju ločeval samo še milimeter, v tej
Neujemljivi avri domnev, s katerimi se vzajemno ranjeva in podtika lunto
Večernega vala trenutkov, pa vendar naju to ne zatesni, ožarja srž.
Ne še v mraku, ne, tukaj še ne, v tej končnici odprtosti za nove
Začetke, ki se hitro spreminjajo v številne napačne starte, ko se
Ne množijo porcije ali unče na teh gibljivih skodelah tehtnice, na gosto
Posejanih v tem okoliškem duhu, hrupu ravnodušnih zijal, smehu,
Ki niti ne para več ušes, ker pogosto samo pesti sled, izdolbeno
S smolnato trsko mraza, ko dih postane mrtvaška srajca, v tem na
Novo odkritem koščku zemlje, komaj odkopanem, blizu rondoja,
Bazena, vrveža nekaj ulic, nedaleč bregov, s katerih se je steklo naravnost
V ribnik, ko se je bilo malce drugačen, da bi ostal isti
Drugi, rahlo premrl, upognjen, pobegel in okreten, prilepljen na
Rešetko časa, njegov stalni tok, nespremenljiv, močen kratki stik,
V tem večpasovnem spuščanju na zmrznjeno dno. Klofuta.
Vsak dan se pojavljajo nove izgube. Vsak dan zastajajo davne vibracije. Geste
So samo mravljinčenje škatlaste volje, v tem čedalje bližjem oddaljevanju
Vsake občutne oddaljitve – kot da ne bi zastajalo pošiljanje novic o
Še bolj vratolomnih korakih, za katere se bo treba odločiti ali jih
Narediti, ki prav zagotovo ne peljejo nikamor in ki se jih sliši že v oddaljenem
Škripu ali nenadnem škrtu, lisastem vrišču obrazov, ki se pričkajo o danih
Podatkih, kajti vsak trenutek indosira nič. Pazi, tam je
Kost in iz sredice izpraskan grušč. Najbližji potek se nagiba v zaton z zadnjo
Zvezdo, s sijajem, paniranim v pepelu, zato ne okušaj, samo pojdi po
Bližnjici čez to neodstranljivo globel, ki se tako pohlepno razprostira v tebi,
Za sabo namreč ne boš pustil nobene sledi, stezice, ki bi vodila k drugi hišici,
Kot je ta iz kart, osat strele, ki svojo senčno obliko odtiskuje na
Lice dneva. Tukaj dobro zgledava v tem čolnu svetlobe, ki se je zaustavil
V razi ogledala. In dalje se ni kam vrniti. Tam, kjer so z buciko pripeli tvojo
Skremženo sliko, ni nobenih okvirov. Sediš, ker so te prosili za konzultacijo.
Nepovabljen greš čez nek naslov. Tuj odsev ognja na nebu. Neukrivljen lok. Trup
Vzorca plove po jezercu v jami temine. Budnica je samo naporen
Povratek, položaj bruhanje obzorja. Nakopičena praznina. Bela mrena vertikale.
KUKANJA
Kdor bo pokukal prek tega jarka, neredko pogledavši skoz
Okno, na cesto, ograje, navzdol, na strehe, njihovo strmost
Ali vodoravnost, ko seganje po kaj ne poteka v
Razmerah hitre menjave, ampak bolj ko ne kar tako,
Na skrivaj, nekako samo po sebi, nekako iz prisile ali dolgčasa.
To kukanje je samo nujna bližnjica. Potem pa samo polica,
Distanca, nagubanost in jame izrutih dreves. Ozadje je lisasto ali pikčasto.
Ta obraz, ta in drugi obrazi, pomečkani ali pretepeni, nemo kričeči,
Glasno spačeni, brez ogledala, brez odseva, naknadno prilepljeni kot kosmi
Vate. Evo, tu so dokazi. Prazne luknje v minulem. Akustika sanj
Brez odmeva. Uspavan mrak se siplje kot prhlina. Jezik je špohtel,
Svetline se obnavljajo. Zakaj sem še vedno talec
Prikazni, če pa nisem prišel od nikoder in tudi nisem zdrsnil
V noben izvorni trenutek? Razvejen. Evo, to je neskončen
Spotik. Zabrisane šipe. Mrzla voda. Davljenje z dnevom.
Že čakajo, klopotajo. Zamenjati vloge, večno podtikati
Svojo senco, zaspati stoje. Kar največ uporabljati
To oblo brezno. Trenutek premine in to je ta že rahlo
Skisana večnost. Sneži zadnji, vidni fragment.
Kdo ti še ni bilo dano biti? O, žrtev čiščenja polja,
O, jagnje brez livade. V nobeni obliki ni tistega
Skrivališča, prostornega zaklonišča, zaradi katerega bi lahko skoz mene
Molčalo kakšno prostranstvo, kajti glasneje je samo od zunaj,
V okraskih, izrezanih iz pločevine noči, kjer gromek
Glas vsakogar obvešča o ničemer. Pozabljena oblačila,
Nekje spravljena, zguljene rjuhe, ta kot me ne bo
Prenočil, to je izhod iz kanala. Take pejsaže prerašča mah,
Prerašča mesečni prah. Medtem pa: nič, samo rušenje hiš, kaos
Delov, žareča konstelacija praznine z nebom. Medtem pa: samo odtrgati
Odsev, s sledjo prekriti druge sledi, se s tem izgubiti
Na razpotju stopinj – ta rob, po katerem se plazijo site sence,
Kruljave utvare poletov, osebe, ki živijo za manipuliranje z drugimi.
Dvanajst ur, pa nobena nastavljena. Predtem si bil sipek
Mak, kajti potem se je že danilo, na licu zore se je videla
Brazgotina, naprej pa neko golo grmovje, ulica, ki jo osleplja zid.
Prekladanje napačnih gibov. Povezujoče raztresenosti. To stanje,
Stanja, prav tako skrajno spremenljiva, neulovljiva v mrežo naslednjega
Iskrenja. Hoteti, ne hoteti. Nobenega pomena. Neotrdevajoča
Trenja. Ne imeti, imeti. In najhujše, da vsi hočejo naprej.
Naprej živeti. In vsi naprej. Najhujše je, da nenehno naprej. Pa vendar
Vsi hočejo, čeprav je naprej samo leglo ničevosti. Najhujše je živeti.
BELEČI SE POKOP MRAKA
Boditi po temi, vstopati v jasnino, izkopavati
Ostanke poti iz srečane razbitine, najdevati samo zavrženo,
Najdevati samo izgubljeno, te nekoristne stvari, zmečkane
Papirčke, koščke stekla. Spominjati se, kako so nekoč
Bolj tekoče delovali bati, se bolj plovno spuščali in dvigali
Dnevi brez smeri. Konkreten napačen start. Premikanje naokoli.
Pomikanje nazaj. Praha prošnje. Hrapav soj roba.
Nevbočen nič. Torej imaš, kar si hotel, čeprav se ne ve več,
Ali je mogoče kaj hoteti, ne ve se nič, kar bi se še dalo
Imeti, bolje je štrleti prek oboda, v skrčenem preletu
Od prekinitve do zavrnitve, tja do ohromelosti popoldneva,
Beleči se pokop mraka, slepe odprtine, zadelane s sipkim
Snegom. Torej nazadnje mrkneš, izgineš samo
Zame, in ko imaš že čedalje manj prostora v banalni utvari,
Rasteš samo v svojem škripljaju, na fotografiji pa ti že rastejo
Drugi lasje. Na to ramo nasloniti vse in se k ničemur
Ne vračati, kajti dostop je ničen, nobeno upanje, niti jalovo
Kot zbita lučka, niti opuščeno, nobeno skrivališče
Tega več ne zajema, na skrivnih mestih se zahriplo preživlja čas,
Nedovršen za tisto, kar je ostalo, izsanjano, majavo
Prihodnje in že upadlo. Tukaj, v trepetlikovem količku noči, še
Nepoloženo, nevbito, a že jasno namerjeno,
fragmentarno opaženo, s sledjo izluščeno, ko je glava
Prevelika za nišo vizije, ne nagiba se v nekaj, ampak
Rojeno iz nenadne želje po dotiku, prešitja tega gibljivega
Prepleta skozinskoz. Ampak tukaj še nekdo je, čeprav se ne
Ve, za kaj je zataknjen, v katerem kotu se zvija. Pozni
Znaki življenja, lesketajoč sneg na osvetljenih parapetih,
Ionizirajoča lobanja mraza, in preostane samo iti nikamor,
Na nikogar ne čakati, pred nikomer ničesar ne izvlačiti.
Pa sva imela toliko bežnih prilik za preskok čez tram sence,
Lepo je bilo razsipno zapravljati, bogato sejati in ne žeti,
Skoz priprte oči ocenjujoč prividne razglede, v vsaki
Kocki trenutka imeti samo prazna polja, in ne da bi se oziral
Nazaj, imeti pred sabo čisto kost svita, perspektivo čedalje
Pogostejših ukinitev. Začasen teater. Začasno rajanje.
Sekundna halucinacija. Senčnati odsevi, pogovori o nujnih
Obratih, potovanjih drugih, med boki vsakdanjega
Ščuvanja s tekočo zmešnjavo, s tistim, kar bi moralo biti že zdavnaj
Storjeno, po sejemsko zrihtano. Torej odsotnost iskrečega
Hotenja, občutek, v katerega je zarezana nemožnost pospešitve,
Deska svetlobe in dva konca palice. Eden davi, drugi bode.
LUČAJ
Živiva v požiralniku vboda, na vogalu mize, brez večjih možnosti za
Izvedbo nenadnejšega obrata, blizu debelega rezila. Obkolja nas brezštevilna množica.
Krajši mesec je naslednji, izgubljeni robek. Spuščala se bova dol. Doli se ne bo
Razmaknilo. V glavi nama čivka ropotanje iznad stropa. Vsenaokoli je sivo
Butanje valov, scefrana opasnica štrli iz žepa svita kakor za vratni okvir
Zataknjeno sožalno pismo. Nikogar ni za nikogar. Kavelj v adamovem jabolku. Vsi
Brez razlike so skriti v sebi, masira naju sekunda raskave sence,
S premičnih sipin navaljuje plovec, morava se skriti v skoku vstran, s plinskim
Štedilnikom v ustih. Izmenični načrt, kako se rešiti sleherne ovire, ima
Izruvan koren, oprt ob snopič zamračenega dne, tistega bistvenejšega
Od vseh preostalih, v katerem kakor saje pade giljotina, zatorej se ne lepi
Več trsk, dejavnost je plitek val, ki splakuje podrt jambor, in kadar hočeš
Likati, namesto deske razložiš kót z ureznino usihanja. Niša kopice, režeči se
Pat, nalepka izkušenj harmonično obdaja deblo, in poje nam oškrbljen
Greben navpičnice, po kateri se kakor po kolu, polnem količkov, vzpenja živa mora
Upanja na boljši krog novic, šrapnelski, čeprav krepak izstrelek sanj pa zaseje v
Drget še večje žare sanjarij. Zmeraj se orientiraj po komaj opaznem azimutu
Slemena, prenesi visliško vrv s praga na vrh omare, v tej iz moke in solz
Oblikovani ikebani boš zaslišal poslednji žvenket, zvok, izpuščen iz napete
Strune blatnega dne. Drobi, umikaj, reži to sliko in iz koščkov sestavi novo
Fotomontažo tuljenja ob zori, ko naju pogoltne oblak, sinji kot ribji mehur,
Znotraj katerega se vse to spremeni v mulj, se poleže v svoje ostanke,
Kajti srka se samo jod s streh in greje ob sodčku, polnem smole, medtem ko s sabo
Obsedeš svoje meandre napak, kratkih stikov in lahkomiselnih korakov v tej zakajeni
Sceneriji več ducatov nihajev in šivov, ki se penijo v preblisku srca. Ta ventilator
Sporočila naju marinira, češ da se je to pred trenutkom že zgodilo, zamrlo, se ustavilo,
Ugasnilo kot hribček ob poti, pod veko diha se je zaustavilo na ta vetroven počitek
Pred ničimer, v refleksu plavalnega peresa kakor pas, vržen v slap.
Ne popušča še, čeprav naju je že zdavnaj zaneslo na plitvine polarnega modusa,
V utrditev zmrzali, v čase, ko so v naju gojili plevel umirjenja, sprijaznitve
Z obsodbo kladiva, ki tolče po plišasti plošči, potem ko je na hitro odpravilo naslednjega
Interesenta, z njegovo signaturico vpogleda v tesno zaprto brezno naslednje
Potrditve, da je vrhunec najbednejših izmed bednih sanj nedosegljiv. Pozornost
Prelisiči najmračnejši klic nagonskih nagibov, steče v najbližji
Bazen dogodkov, in že naju zajame zmešano dno poslednjega smisla usode, da bi
Bila brez slehernega odnosa do drugega niza šklepetov, v tej stalni pridušitvi,
V dušeči cunji otrplosti, uskladiščeni kot blago s poteklim rokom trajanja, na trdi
Podlagi trenutka, kjer se razbije najmanjši del in to na novo združi živčni
Šiv kot palica, vržena psu, ki naju kmalu kar nekje zapusti, in v kaosu
Motene skale, v mirovanju kot stafilokoku sledi tisti komični finale najinega
Napornega jaza, v shrambi neodstranjenih pomanjkljivosti, sferičnih premestitev
Po trajektoriji, ki se vrača v točko prepleta vsakršne praznine, kajti na tem odseku govna
Se nič ne dogaja brez, v rastoči krivulji, zagorelem lučaju se brez konca vije ta žica.
RODOVITNA USEDLINA
O, prisilni jopič trde budnosti – o, bujno skladišče, o, navlake polni balkon –
Kakor pogled temno sive ženske, ki opreza z okna nasproti, nas varuješ
S svojo opremo: popackano lestvijo, skrivljenim stojalom,
Stolom s poškodovanim naslonjalom. Potemtakem ne varujeva
Ničesar, v neprestanem maskiranju skritih zamer ali čarov,
Ki po naju kotalijo sodčke, polne nafte ali tritola, naju namreč
Lomi stolpec živega srebra, stuljena sva v snopičih, spletanih v prešah
In tiskarnah, ki se jih odstreljuje v dnevnem zaporedju, ko se bolj ali
Manj dogaja minus, dolg kakor laso, ki se ga meče na najina vratova,
Ki štrlita iz betonskih jam, in dušiva se od smradu po zažganem
Loncu, v ognjemetu, ukresanem zaradi kratkega stika. Kupčki peska,
Pometenega s stopnišča, in umazanija, iztepena iz predpražnikov,
Usmerjajo nadaljnje spuščanje po stopnicah. Cunja ožema prste. Metla,
Pripravljena na odlet. Zato popústi vajeti, brez upanja, da se jih da kje odvreči,
In poliži lističe rje izpod okenske police, bogatejši boš za gram
Pokvarjenega joda, in na prepihu se bodo posušile maroge po tepežu
Jutra, od tega povoja, ki je na zapestja urezoval dokaze tvojih
Pomilovanja vrednih aspiracij. Otopelost vešče obvlada palčke
Razuma. Od zidanega trga, postajališča mestnega potniškega
Prometa veje oster mraz, to je pač vzletna steza iz moareja za oko, srce
V pečki telesa kraka, plastičen zmaj posmehljivo strelja po naju z očmi
In se kot brezskrben ptič zatakne za grifina vleke, ki čivka z gluho
Toploto, v fazi najinih možganov, o, Argonavt iz vasice, ležeče onkraj
Ultime Thule, od koder se je po naju že odpravil vlak. Osvajaj dozdevne
Možnosti, nič ne stoji v napoto, prečno prežagani klini, ki se jih
Zatika pod vrata, so ostali na žagi najinega jaza, zmleti v
Lesno moko, stiskani v iverne plošče, ki se jih polaga na brozgo
Blatnega prehoda, ob prihajajočem snežnem zametu, brez konkretne
Krvne skupine. Plavaj, trup novih sanjarij je tvoja premična, nepropustna
Loputa. Proti nama se valijo krati. Strjujejo se kaplje sramot. Tvoj prostor
Se nahaja med brano in klobučevinastim valjem. Zatorej glej ven iz tega
Kletnega izzidka – ta rodovitna usedlina v višini otrpnjene sence.
ŠČIP NAPAK
Vrh se nagiba, travniki tečejo z vozla obzorja, nikogar
Ni bolj kot tistih, ki so prišli v vedrih sence – in tako to traja,
Se drgne ob opečnat zid, ribežen očesa tke od zgoraj navzdol, s tem
Tanjša dani fragment. Nikar ne koplji naprej, skelet lučke
Iz tunela bo kot rešetka na njegovem koncu. Prazna raketa dlani bo kaj hitro
Pripravila v marsikatero našobljenost, ostružki in žmuklji pa se bodo zmešali
V enem loncu, pesek in cement se bosta zlila v predsmrtno masko,
Vpričo tega bomo izdelali idealen odlitek tega trenutka,
Skupaj se bomo prepričali, koliko je vsakemu ostalo do konca življenja
Jeseni, kajti pragi odhajanja že snežijo na tirnice razčesanega
Usihanja, na trakcih vrat visijo mrtve žvale marljivega
Dela, izparevajo jarki z mokrih gnezd, suhe zvezde škripajo.
Na gredah se izlegajo dodatna mesta, torej ne bo zmanjkalo žvižganja
V nobenem preletu daljave, opravljene s pieteto, ta svet je pač
Premajhen za tako obljuden prepih očitnih pogub v tem opilku
Vibrirajočega vrtinca, v ribogojnicah se pajčolani odprtih
Kašč želja cefrajo za še eno leto, ta korak, ki se pozibava
V čedalje bolj znano stopanje v težnost sile, tega znamenitega
Ščipa napak. Tja me vlečejo rdečkaste sledi sank, v komični vrvež
Doziranih radosti v koritih blatnih brazgotin, opečenih
Marog, ki se stiskajo v letnicah teh desk, zbitih v ploščo, na katero
Te bodo položili, na trdnih vrveh spustili, tja do prvega prgišča. O, prividni
Kos poti, kar se da hitro se skrajšaj, menda ni ostalo nič, kar bi lahko
Trajalo v slepi luknjici, premagaj se sam, pokopati se morava brez.
PRETOVARJANJA
Prazni računi po večkratnih odhodih, nadomestki veselja ob prisrčnih
Dobrodošlicah, suha dna kozarcev, v neoddaljenih nošah oklevanja, ko
Si drug drugemu neprvi in nezadnji klobčič sanjarjenj, vdor
V pregorelo centralo volje. Žalostno napredovanje, ki visi s stene stare
Dogodivščine, nemo kot strel, ki daje bežen čin, ki pošilja utvaro novih
Trenj. Uro za uro brananje s prošnjami in opominjanjem,
Odkar pomnim, me nič ne mede, razen ostalega, razen drugega, nič
Ne kaže, da bi bilo drugače kot utelešena predstava o grozi
Najmanjšega iskrenja ali škripanja, vzorec tega nama prinaša trohneča
Zemlja sleherne sinekdohe. Zato se nikoli ne zadržuj, ne
Moreš izgubljati energetskih sprememb, ne davi se z nobenim odsevom ali
Hrupom, zravnan kot kabel, o tebi odloča tvoje plavljenje. V teleskopu
Živí krt, sleherni snop svetline je že nov načrt, tesna preveza
Pogleda ti poveže obraz, reže naju namreč lopatka, s katero je bil izkopan
Marsikateri jarek. Trak teh kratkih stikov se neprestano premika samo v eno
Smer, v katero sva potopljena kakor razgledek na še en tek, v
Zapahu sloge, spretna v distanciranju, posledično živeča, kot da to
Ne bi bil skorajšnji bič. Pretovarjanje ničevosti krona vsako obdobje razcveta, obel
Moment raztresenih predlog, pokajočih osnov iger na srečo, rodovitnih
Od poimenovanj vidikov danih stanj. Začetek, ki ga zapleta konec. Zasledovanje
Oglenelih ostankov zadnjih dni, ki so zmeraj blizu, je samodejen gib, ki pojasnjuje
Aktivnost življenja v snutku plitkih zadev. In samo toliko si še lahko
Privoščiva. In samo nizi cefrajo nova razkrivanja neumnih zagonetk,
Kajti nezagoneten je pač slehern kovinski priokus teh
Navideznih skrivnosti, preiskav nedoumljivega. O, deska za likanje
Solz, ne zlagaj se v še en oltarček, ne boš tako zlahka zapustila tega
Kota, nobenega sna mi ne boš ukrojila. Izbral bom torej sam, pot zmeraj
Vodi v podzemni smetnjak, v vogal, kjer se oddaja najdragocenenjše, bogate
Spomine pretaljenih reči. Ničesar več nimaš, kar bi lahko zastavil kot varščino,
ta pot te je spravila na kant. Mračna zanka ni privid, kot je podnevi.
