All That Is The Case, Theater am Bahnhof, Gradec, 29. junij 2018, Glavni trg v Mariboru. Igrajo: Eva Hofer, Beatrix Brunschko, Pia Hierzegger, Monika Klengel, Gabriela Hiti, Martina Zinner, Juliette Eröd. Pomoč pri izvedbi: Ed Hauswirth. Scenografija: Johanna Hierzegger. Kostumografija: Heike Barnarde. Ustvarjeno po srečanju z Robinom Arthurjem in Tanjo Krauss.
Dear Audience,
ALL THAT IS THE CASE is a durational performance and lasts about three hours.
You are invited to enter and leave the space any time you want, leave and return later for instance. The bar is open during the whole period. (vsebina teksta listka na sedežu)
GT22. Srebrna zavesa kot kulisa. 6 žensk. Ok, 5 + 1 ženska. Vse so glede lepote in mladosti že zdavnaj dosegle svoj zenit in se zdaj že občutno starajo; prsi, trebuhi in podbradki nekoč brez dvoma lepih žensk se povešajo, koža izgublja lesk in postaja pergamentna. Ampak duh? Popolnoma nenapovedano (brez trailerja) sem bil potopljen v žarečo emanacijo ženskosti, brez motnje jebenega testosterona na odru sem bil priča nevsiljenemu izmenjavanju vsebine ženskih sanj, podzavestnega, in če sem že poslušal o ex ex boyfriend, je to (paradoksalno) bilo brez natolcevanja.
Zakaj gre? Torej 5 žensk sedi en face proti publiki v pižamah in copatah, ena pa postrani za mizo, v eni roki drži mikrofon, v drugi pa sivo lego kocko, malo manjšo od zavoja za maslo, ozaljšano s stilizirano mavrico in oblačkom ob strani; ob pritisku na gumb se sproži preprosta melodija fanfar. Ta zvok, ki naj bi otrokom v igri boostal domišljijo, je znak poljubnem bivšem otroku, ki v pidžami sedi pred nami, da vstane in stopi k mikrofonu na drugem, nezasedenem koncu odra ter začne pripovedovati svoje sanje; ta 32-bitni tadadatata daaaaa je sprožilec oniričnega strmoglavljenja v najbolj fantastične sintagme, kar sem jih kdajkoli slišal; ko se vsebina sanj izčrpa, ženska zamišljeno pove … or … (ali) ter nadaljuje s drugimi sanjami.
Vmes kakšna od drugih štirih žensk potiho vstaja in stopi do velike mize v ozadju, okrog katere so razmeščeni različni predmeti od plastičnih kant do rešetk iz pečice, lesenih palic, panelčkov ali senčil iz pisanega pleksi stekla. Zelo diskretno jemlje posamezne predmete in na mizi začenja graditi kompozicijo. Tri možnosti razpleta tega kreativnega kljubovanja gravitaciji so, kar je obenem znak za prekinitev narative, ki se istočasno odvija v prvem planu: ali se bo »skulptura« hrupno sesedla ali pa bo moderatorka ustavila proces na način, da bo pohupala na zloščeno trobljico s črno gumijasto žogo na drugem koncu, če ugotovi, da ad hoc kiparki ne gre, ali pa bo sprožila drugi gumb na lego kocki, ki bi ga imenoval kar stardust. Ta zvokovna ponazoritev vilinskega prahca pomeni, da se je kiparki posrečilo (v očeh moderatorke). Moderatorka je zaigrani kolegici s tem ugodnim zvokom posegla v flow in zdaj jo sprašuje pred istim mikrofonom, na katerem so se pred kratkim izgovarjale sanje, vedno isto prvo vprašanje: kako se imenuje skulptura? Switch v zavestno je obenem iztočnica za sproščeno spraševanje v pižamah o vsem, prav vsem, in ne, to ni kramljanje, to ni small talk. Ko se pogovor izčrpa, namesto …orr… moderatorka kiparko vpraša: »Can I take a picture?« in s polaroidom fotografira, »jemlje sliko, prikaz« kiparke ob njeni novonastali skulpturi, ji izroči fotko in zdaj je moderatorka ona in nekaj napiše na zadnjo stran polaroida, dokumenta nekega njenega trenutka, in ga z abdeckbandom zalepi na steno (do konca performancea sem na steni naštel devet fotk, lahko pa si zamišljam, kakšen arhiv je nastal v osmih letih trajanja projekta). Če filma zmanjka, ni panike – nerazpakirani novi film kot rekvizit počiva zraven troblje, legokocke in mikrofona moderatorke. Če se zmoti pri vstavljanju kasete v fotoaparat, ji kolegica ljubeče in v tišini pomaga. Če se torej, ciklus konča s lepim zvokom, je honoriran s fotografijo in promocijo ženske v kolovodjo; če pa se konča hrupno, ženske strumno vstajajo in kot vestalke v tišini in poslušno pospravijo kramo na mizi.
Čas je za definicijo (v slovenščini je nisn najdu): Found object originates from the French objet trouvé, describing art created from undisguised, but often modified, objects or products that are not normally considered materials from which art is made, often because they already have a non-art function.
Kot zaposlen v konvencionalnem teatru priznam, da je ta dogodek občutno zarezal v plašnice mojega predsodkov in me spomnil na pristnost, nevsiljenost, nenujnost. Da bi ponazoril, do katere mere se je moj horizont s sinočnjim dogodkom razširil, bom zatežil še z eno definicijo, ki sem jo našel v sskj: aleatórika muz. komponiranje, ki prepušča izvajalcu način in oblikovanje izvajanja skladbe po avtorjevih določilih. Sinoči sem prisostvoval fantastični transpoziciji aleatorike iz domene glasbe v kiparstvo in povem vam, da sem prav užival v tej estetizirani estrogenski kopeli.
All That Is The Case, Theater am Bahnhof, Gradec, 29. junij 2018, Glavni trg v Mariboru. Igrajo: Eva Hofer, Beatrix Brunschko, Pia Hierzegger, Monika Klengel, Gabriela Hiti, Martina Zinner, Juliette Eröd. Pomoč pri izvedbi: Ed Hauswirth. Scenografija: Johanna Hierzegger. Kostumografija: Heike Barnarde. Ustvarjeno po srečanju z Robinom Arthurjem in Tanjo Krauss.
Dear Audience,
ALL THAT IS THE CASE is a durational performance and lasts about three hours.
You are invited to enter and leave the space any time you want, leave and return later for instance. The bar is open during the whole period. (vsebina teksta listka na sedežu)
GT22. Srebrna zavesa kot kulisa. 6 žensk. Ok, 5 + 1 ženska. Vse so glede lepote in mladosti že zdavnaj dosegle svoj zenit in se zdaj že občutno starajo; prsi, trebuhi in podbradki nekoč brez dvoma lepih žensk se povešajo, koža izgublja lesk in postaja pergamentna. Ampak duh? Popolnoma nenapovedano (brez trailerja) sem bil potopljen v žarečo emanacijo ženskosti, brez motnje jebenega testosterona na odru sem bil priča nevsiljenemu izmenjavanju vsebine ženskih sanj, podzavestnega, in če sem že poslušal o ex ex boyfriend, je to (paradoksalno) bilo brez natolcevanja.
Zakaj gre? Torej 5 žensk sedi en face proti publiki v pižamah in copatah, ena pa postrani za mizo, v eni roki drži mikrofon, v drugi pa sivo lego kocko, malo manjšo od zavoja za maslo, ozaljšano s stilizirano mavrico in oblačkom ob strani; ob pritisku na gumb se sproži preprosta melodija fanfar. Ta zvok, ki naj bi otrokom v igri boostal domišljijo, je znak poljubnem bivšem otroku, ki v pidžami sedi pred nami, da vstane in stopi k mikrofonu na drugem, nezasedenem koncu odra ter začne pripovedovati svoje sanje; ta 32-bitni tadadatata daaaaa je sprožilec oniričnega strmoglavljenja v najbolj fantastične sintagme, kar sem jih kdajkoli slišal; ko se vsebina sanj izčrpa, ženska zamišljeno pove … or … (ali) ter nadaljuje s drugimi sanjami.
Vmes kakšna od drugih štirih žensk potiho vstaja in stopi do velike mize v ozadju, okrog katere so razmeščeni različni predmeti od plastičnih kant do rešetk iz pečice, lesenih palic, panelčkov ali senčil iz pisanega pleksi stekla. Zelo diskretno jemlje posamezne predmete in na mizi začenja graditi kompozicijo. Tri možnosti razpleta tega kreativnega kljubovanja gravitaciji so, kar je obenem znak za prekinitev narative, ki se istočasno odvija v prvem planu: ali se bo »skulptura« hrupno sesedla ali pa bo moderatorka ustavila proces na način, da bo pohupala na zloščeno trobljico s črno gumijasto žogo na drugem koncu, če ugotovi, da ad hoc kiparki ne gre, ali pa bo sprožila drugi gumb na lego kocki, ki bi ga imenoval kar stardust. Ta zvokovna ponazoritev vilinskega prahca pomeni, da se je kiparki posrečilo (v očeh moderatorke). Moderatorka je zaigrani kolegici s tem ugodnim zvokom posegla v flow in zdaj jo sprašuje pred istim mikrofonom, na katerem so se pred kratkim izgovarjale sanje, vedno isto prvo vprašanje: kako se imenuje skulptura? Switch v zavestno je obenem iztočnica za sproščeno spraševanje v pižamah o vsem, prav vsem, in ne, to ni kramljanje, to ni small talk. Ko se pogovor izčrpa, namesto …orr… moderatorka kiparko vpraša: »Can I take a picture?« in s polaroidom fotografira, »jemlje sliko, prikaz« kiparke ob njeni novonastali skulpturi, ji izroči fotko in zdaj je moderatorka ona in nekaj napiše na zadnjo stran polaroida, dokumenta nekega njenega trenutka, in ga z abdeckbandom zalepi na steno (do konca performancea sem na steni naštel devet fotk, lahko pa si zamišljam, kakšen arhiv je nastal v osmih letih trajanja projekta). Če filma zmanjka, ni panike – nerazpakirani novi film kot rekvizit počiva zraven troblje, legokocke in mikrofona moderatorke. Če se zmoti pri vstavljanju kasete v fotoaparat, ji kolegica ljubeče in v tišini pomaga. Če se torej, ciklus konča s lepim zvokom, je honoriran s fotografijo in promocijo ženske v kolovodjo; če pa se konča hrupno, ženske strumno vstajajo in kot vestalke v tišini in poslušno pospravijo kramo na mizi.
Čas je za definicijo (v slovenščini je nisn najdu): Found object originates from the French objet trouvé, describing art created from undisguised, but often modified, objects or products that are not normally considered materials from which art is made, often because they already have a non-art function.
Kot zaposlen v konvencionalnem teatru priznam, da je ta dogodek občutno zarezal v plašnice mojega predsodkov in me spomnil na pristnost, nevsiljenost, nenujnost. Da bi ponazoril, do katere mere se je moj horizont s sinočnjim dogodkom razširil, bom zatežil še z eno definicijo, ki sem jo našel v sskj: aleatórika muz. komponiranje, ki prepušča izvajalcu način in oblikovanje izvajanja skladbe po avtorjevih določilih. Sinoči sem prisostvoval fantastični transpoziciji aleatorike iz domene glasbe v kiparstvo in povem vam, da sem prav užival v tej estetizirani estrogenski kopeli.
