Bajka o odraslihje napisala in se v istem trenutku potopila v čudoviti svet bajk. Svinčnik je komaj dohiteval to čarobno moč, ki jo je neutrudno vlekla za seboj.
V daljnem cesarstvu, v skrivnostni deželi za sedmimi gorami, za sedmimi morji je živel majhen maček, razigran, ljubek in zelo zelo pameten. Imel je rdečkasto-belo dlako, pronicljiv pogled in kratke rdečkaste brčiče. Mačkec je nosil očala, a ne zato, ker je slabo videl – saj mačke vidijo odlično – ampak da bi zgledal zreleje. Resnično, to je bil nenavaden Mačkec, govoril je veliko jezikov, znal je pisati brez napak in odlično je računal na pamet.
V tem daljnem in močnem cesarstvu so živeli nevarni levi in tigri, divji leopardi in panterji.
O kako se je dolgočasil Mačkec v tej severni, hladni deželi! O kako je želel potovati. Da, da, naš Mačkec je strašno rad potoval. »A kaj napraviti?« so se vprašali strašni levi in tigri. »Kaj napraviti? Bomo lahko shajali brez modrega Mačkeca?« so se zaskrbljeno spogledovali okrutni leopardi in panterji.
A Mačkec se je dolgočasil. Vstajal je zgodaj zjutraj, ob šestih, in odhajal na verando svoje hiške, sedal v kot, se grel pod hladnimi žarki vzhajajočega severnega sonca in sanjaril o toplem daljnem cesarstvu za sedemimi morji in sedmimi gorami, kjer je vedno toplo in je mogoče vse leto skakljati po sočni zeleni travi in vonjati, do onemoglosti vonjati toplo južno zemljo.
Mačkec se je razžalostil in na njegovem ljubkem gobčku se je pojavil izraz težke utrujenosti in brezupne žalosti.
Leve in tigre je zaskrbelo, vznemirili so se divji leopardi in panterji. Pohiteli so k Velikemu Tigru in vestno začeli prositi za Mačkeca. Mačkecu je bilo vse slabše in slabše, ni jedel, ni pil, samo gledal je v sonce in sanjaril o toploti.
Veliki Tiger se je zamislil, namrščil je svoje tigrsko čelo. Veliki gospodar je dolgo sedel v popolni tišini. Dolgo so stali dvorjani v pričakovanju odločitve Njegovega Tigrovskega Veličanstva. Tri dni in tri noči je razmišljal Tiger. Tri dni in tri noči so pokorno čakale zveri na njegovo odločitev. Četrti dan je Veliki Gospodar spregovoril: »Mi, naše cesarsko veličanstvo, smo se odločili poslati malega mačka na južne obale za sedem gora, za sedem morja,« je rekel car, »in ne samo poslati temveč ga tudi postaviti za veleposlanika našega Tigrovskega Veličanstva in mu določiti visoko plačo iz naše cesarske blagajne, da bi bil dovolj mleka in se dobro hranil.« Vzradostili so se levi in tigri, vznemirili leopardi in panterji, stekli takoj povedat Mačkecu gospodarjevo odločitev, povedat njegovo voljo.
V tem času je Mačkec sedel doma in se učil uporabe računalnika, ki ga je sam izdelal iz korenja in zelja, ki sta rasla na njegovem vrtu. Zveri so pritekle k Mačkecu in mu povedale cesarsko voljo in Mačkec se je začel pripravljati na daljno pot. Ni se dolgo spravljal. Rdečkasto belo bundo je nosil na sebi in majhen kovček z računalnikom v šapici, in to je bilo vse, kar je vzel s seboj na dolgo pot.
Po dolgi, naporni poti je priplul Mačkec na veliki ladji (čeprav pravijo, da se mačke bojijo vode) v željno pričakovano južno deželo.
Na širokih obalah modrega, prozornega morja se je razprostirala ta čudovita, lepa dežela. V tej deželi so živeli hrčki, veselo in delovno ljudstvo, ki mu je vladal dobrodušni in ustrežljiv gospodar Hrček Veliki.
Mačkec je dopotoval v Hrčkovo cesarstvo in se takoj do ušes zakopal v posel. Moramo reči, da je bil naš Mačkec zelo delaven. Vse dni in noči se je Mačkec trudil in čeprav je bil ob hiši, v kateri je živel, sočen travnik, je imel malo časa poigrati se in se razveseliti na njem. Ves čas je sedel za svojim zeljno-korenčkastim računalnikom in neutrudno delal.
Že je minilo tudi tretje leto, odkar je Mačkec pripotoval v Hrčkovo cesarstvo, novega jezika se je naučil na občudovanje vseh, kupil si je hiško ob morju, a nič v tem novem življenju na ni veselilo, ker je bil naš Mačkec strašno osamljen, čeprav nikoli ni bil sam.
Zaradi svojega odgovornega posla se je Mačkec pogosto družil s hrčki in s predstavniki drugih cesarstev. Mačkeca so imeli vi radi, a so se ga malo bali. Bil je ostrega jezika in ostrih krempljev, nikomur ni gledal skozi prste in jasno in glasno je izražal svoje mnenje. Celo mačji intervjuji so se tiskali v hrčjih časopisih.
In Tigrski cesar ni mogel biti bolj zadovoljen z Mačkecom. Edino mu je zelo primanjkovalo, da se ni imel s kom odkrito pogovoriti, nihče ga ni mogel z ljubeznivo besedo potešiti, najbolj pa so mu primanjkovali mačji nasveti. Pogosto je Veliki cesar – gospodar pogledoval tigrski koledar, pogosto štel dneve do vrnitve Mačkeca. Na cesarskem računu je Mačkecu ostalo manj od leto dni služenja v Hrčkovem cesarstvu.
V tem času je Mačkec še naprej živel in delal v Hrčkovi deželi, odhajal na pogajanja in sprejeme. Vabili so ga mnogi veleposlaniki in nekega dne mu je tudi risji veleposlanik poslal vabilo. Po rodu je bil ta veleposlanik iz nekdaj velikega, zdaj pa ne več tako velikega, čeprav še vedno močnega cesarstva Risije, ki se je nekoč imenovalo Ris. V Risiji so živeli risi, skrivnostni in nedoumni kot tudi njihovo staro severno cesarstvo. Misteriozna in nedojemljiva je duša risov – to je Mačkec zelo dobro vedel, ker je v mladosti nekaj časa živel in študiral v Risiji, potem pa tam tudi delal.
»Ah, kako je bilo to davno, kako davno …« je mislil Mačkec, ko se je pripravljal na kulturne dneve Risijskega cesarstva. Še zaposlen s spomini si je Mačkec skrbno počesal svojo rdečkasto-belo dlako, pozorno podstrigel brke in se napotil h kolegu Risu.
Prišel je v brlog, v kateri je prireditev tudi bila, in s pogledom, polnim dolgočasja, je Mačkec obšel pravilno postavljene vrste stolov, predvidenih za goste. Naenkrat se je njegov pogled zaustavil na drobnem, krhkem bitju, ki je sedelo na enem od stolov. Sosedno mesto je bilo prazno in Mačkec se je, ko je stopil k neznanemu bitju, spoštljivo priklonil, kakor se tudi spodobi vsakemu lepo vzgojenemu mačkecu, in prosil za dovoljenje, da sede.
Krhko bitje je počasi obrnilo proti njemu zavihan gobček in prijazno prikimalo. Mačkec je sedel. Kmalu zatem se je začel kulturni program. Risi so nastopali z žarom, bodro peli arije iz risjih oper in želeli s vso močjo vsem navzočim dokazati svojo premoč na kulturnem polju kakor med drugim tudi na vseh drugih poljih.
»Ah, kako je vse to naporno, kako dolgočasno …« je mislil Mačkec in naprezal svoj že tako izostren vonj. »Ne, ona ni hrček, točneje, ni hrčka. Oni popolnoma drugače vonjajo, ostro in trpko,« je razmišljal naprej in osredotočeno vohal krhko bitje, ki je sedelo ob njem.
Od napora je Mačkecu pordel nos, grozeče so zatrepetali brki in razkuštrala se mu je rdečkasto-bela dlaka. In tedaj se mu je posvetilo. »Saj ona je ris,« je pomislil in od tega spoznanja ga je prevzela vročina. »Prava severna risinja. Kako tega nisem takoj doumel, samo risi imajo ta fini, nenavadni vonj. A kako da je ona tu?« se je zamislil Mačkec. Morda je gostja? Gostja risjega veleposlanika?!« Ta misel mu je pokvarila že tako slabo razpoloženje. Mačkecu iz nekega razloga ni bil všeč risji veleposlanik, medtem ko ženi risjega veleposlanika ni bil všeč Mačkec, ki ga je imela za preveč strupenega.
V času tega dolgega in dolgočasnega koncerta je Mačkec sedel in pozorno vohal malo risinjo, ki je sedela ob njem. Vendar se je zdelo, da risinja tega sploh opapažala, ko je z navdušenjem pela skupaj z risjimi pevci, ki so na bis izvajali »Risje večere«.
»Da, to je ris,« je še enkrat zadovoljno pomislil Mačkec, – »in govori risje n zna tudi besede teh že vsem dolgočasnih pesmi. Kako se lahko samo z njo spoznam?« je pomislil Mačkec in se pri tem nervozno presedel na stolu. Seveda se je to zdelo otročje, mislim na to presedanje, toda v Mačkecu je navkljub njegovi resnosti bilo veliko otroškega, to pa je, kakor je znano, lastnost zelo dobrih in prikupnih mačkecev.
Mačkeca je iz globokih in težkih misli zbudil glas risjega veleposlanika, ki je končno zaključil kulturni program in povabil goste na risjo zakusko.
Prvi so se k vratom vrgli hrčki, ki so se hoteli čimprej dokopati do razkošne risje gostije. Hitri in živahni so razdvojili Mačkeca od male risinje. Zaman jo je Mačkec iskal v množici, zaman vohal. Joj, izginila je. »Poskusil se bom prebiti do brloga, v kateri je servirana hrana,« je pomislil Mačkec in si začel odločno utirati pot proti prostoru za banket. Z velikim naporom se je Maček zrinil noter in se zadovoljno nasmehnil. V samem središču slabo osvetljenega prostora je stala mala risinja v družbi treh stasitih hrčic. Nevsiljivo, od daleč jo je gledal Mačkec. »Stopil bom k njej!« si je odločno rekel in nekaj sekund pozneje je stal pred malo risinjo.
»Dober večer,« je rekel in spoštljivo nagovoril malo risinjo, »jaz sem veleposlanik njegovega Veličanstva Strašnega Tigra iz cesarstva Tigranije.«
Mala ga je pogledala precej začudeno in potem rekla:
»Jaz sem pa risinja.«
»Veste, nekoč sem delal v Risiji,« je hitro dodal Mačkec in brki so mu zatrepetali. »Rad bi z se vami pogovoril po risovsko. Vas lahko pokličem? Pustil bi vam številko mojega mobitela. Prosim, izvolite. Lahko dobim vaš?«
»V redu,« je na kratko dogovorila mala risinja in ker ni imela posetnice, je številko svojega telefona zapisala na velikanski list okusnega risjega zelja, ki je krasil mizo.
Mačkec se je še enkrat vljudno priklonil in izginil enako iznenada, kakor se je tudi pojavil
Verjetno ste že uganili, kako so se stvari razvijale naprej. Prav imate, dragi bralci, ponovno sta se srečala, potem pa sta se srečala še enkrat in še mnogo, mnogokrat.
Ah, prijatelji moji, zagotovo ne bom izpolnila vaših pričakovanj, ker bo nadaljevanje more pripovedi kratko. Niti sama ne vem, zakaj mi na misel padajo besede največjega risjega pisca: Vse so srečne družine podobna ena drugi, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.
Dovolila si bom malo parafrazirati to genialno misel tako: Vsi srečni pari so srečni na svoj način. Verjetno zato, ker so vsa bitja na tem planetu srečna in nesrečna na svoj način. Med Mačkecom in risinjo zdaleč ni šlo vse gladko, a oba sta zelo dobro vedela, da je življenje smrtno nevarno in bila sta pripravljena na vse življenjske preizkušnje. Imela sta enaka značaja – fina, občutljiva in predvsem – trdna.
Mačkec je imel veliko talentov, mnogo darov mala risinja, bili so to različni talenti in popolnoma različna poklica. Ona je pisala pesmi in skrbela za risjo duhovnost, on pa se je kot uspešen politik pogumno bojeval za razoroževanje in tako reševal vse pred nevarnostjo nuklearne vojne.
Kakšna prelepa, plemenita poklica, moj bralec, kot v bajki, mar ne? A vendar življenje ni bajka in zato življenji mojih junakov nista bila niti najmanj bajčna. Polni vzponov in padcev nista bila lahki, morda pa sta prav zato bili zanimivi.
Zagotovo me boste vprašali: »In kaj je bilo naprej?« To je resnično komplicirano vprašanje, moj mili bralec! Tudi jaz bi rada vedela, kaj čaka Mačkeca in malo risinjo, a tega, da vam povem resnico, ne vem, ker nimam daru jasnovidnosti. Sem samo navadna pripovedovalka, niti približno nisem prerokinja.
Veliko resnih knjig je napisano v neutolažljivi želji po spoznavanju skrivnosti obstoja, posebej prihodnosti. Še od davnih časov okultisti poskušajo trmasto pokukati v prihodnost. Na žalost neuspešno!
Kako živeti naprej? Kaj pričakovati? Kako ubežati temu groznemu strahu pred nedojemljivo prihajajočo senco prihodnosti, ki ledeni kri?
Koliko vprašanj! Toda na vsa vprašanja se prej ali pozneje najdejo odgovori.
Dragi bralci, na ta večna vprašanja je odgovoril že veliki imperator starega Rima Mark Avrelij, ki je rekel: Ne boj se prihodnosti, ker če jo tudi doživiš, te bo skozi življenje vodil enak vodnik, ki te je vodil tudi doslej – tvoj zdravi razum.
Jaz pa bom z vašim dovoljenjem, dodala: In občutki. Ker brez njih bi bilo naše življenje hladno in žalostno kakor severno sonce.
Toda vrnimo se za trenutek k našima junakoma. Poskusimo si predstaviti, kako bi odgovorila mala risinja na večno vprašanje, kaj bo.
Verjetno bi s tipičnim risjim fatalizmom rekla:
»Nedoumljive so božje poti,« in pri tem težko vzdihnila.
In Mačkec?
»Banalnosti,« bi rekel in ironično migal z brki. »Nimam rad banalnosti!«
Da, banalnosti! … Morda! A kakšne!
Dragi moji prijatelji, odgovorite mi na to retorično vprašanje: S kakšnimi drugimi besedami lahko zamenjamo banalni besedi ljubim te?
Ne vem. Pa vi?
Iz romana Štiriročna sonata – Rašomonska izpoved o ljubezni ruske igralke in hrvaškega diplomata, v|b|z, Zagreb 2012
Bajka o odraslihje napisala in se v istem trenutku potopila v čudoviti svet bajk. Svinčnik je komaj dohiteval to čarobno moč, ki jo je neutrudno vlekla za seboj.
V daljnem cesarstvu, v skrivnostni deželi za sedmimi gorami, za sedmimi morji je živel majhen maček, razigran, ljubek in zelo zelo pameten. Imel je rdečkasto-belo dlako, pronicljiv pogled in kratke rdečkaste brčiče. Mačkec je nosil očala, a ne zato, ker je slabo videl – saj mačke vidijo odlično – ampak da bi zgledal zreleje. Resnično, to je bil nenavaden Mačkec, govoril je veliko jezikov, znal je pisati brez napak in odlično je računal na pamet.
V tem daljnem in močnem cesarstvu so živeli nevarni levi in tigri, divji leopardi in panterji.
O kako se je dolgočasil Mačkec v tej severni, hladni deželi! O kako je želel potovati. Da, da, naš Mačkec je strašno rad potoval. »A kaj napraviti?« so se vprašali strašni levi in tigri. »Kaj napraviti? Bomo lahko shajali brez modrega Mačkeca?« so se zaskrbljeno spogledovali okrutni leopardi in panterji.
A Mačkec se je dolgočasil. Vstajal je zgodaj zjutraj, ob šestih, in odhajal na verando svoje hiške, sedal v kot, se grel pod hladnimi žarki vzhajajočega severnega sonca in sanjaril o toplem daljnem cesarstvu za sedemimi morji in sedmimi gorami, kjer je vedno toplo in je mogoče vse leto skakljati po sočni zeleni travi in vonjati, do onemoglosti vonjati toplo južno zemljo.
Mačkec se je razžalostil in na njegovem ljubkem gobčku se je pojavil izraz težke utrujenosti in brezupne žalosti.
Leve in tigre je zaskrbelo, vznemirili so se divji leopardi in panterji. Pohiteli so k Velikemu Tigru in vestno začeli prositi za Mačkeca. Mačkecu je bilo vse slabše in slabše, ni jedel, ni pil, samo gledal je v sonce in sanjaril o toploti.
Veliki Tiger se je zamislil, namrščil je svoje tigrsko čelo. Veliki gospodar je dolgo sedel v popolni tišini. Dolgo so stali dvorjani v pričakovanju odločitve Njegovega Tigrovskega Veličanstva. Tri dni in tri noči je razmišljal Tiger. Tri dni in tri noči so pokorno čakale zveri na njegovo odločitev. Četrti dan je Veliki Gospodar spregovoril: »Mi, naše cesarsko veličanstvo, smo se odločili poslati malega mačka na južne obale za sedem gora, za sedem morja,« je rekel car, »in ne samo poslati temveč ga tudi postaviti za veleposlanika našega Tigrovskega Veličanstva in mu določiti visoko plačo iz naše cesarske blagajne, da bi bil dovolj mleka in se dobro hranil.« Vzradostili so se levi in tigri, vznemirili leopardi in panterji, stekli takoj povedat Mačkecu gospodarjevo odločitev, povedat njegovo voljo.
V tem času je Mačkec sedel doma in se učil uporabe računalnika, ki ga je sam izdelal iz korenja in zelja, ki sta rasla na njegovem vrtu. Zveri so pritekle k Mačkecu in mu povedale cesarsko voljo in Mačkec se je začel pripravljati na daljno pot. Ni se dolgo spravljal. Rdečkasto belo bundo je nosil na sebi in majhen kovček z računalnikom v šapici, in to je bilo vse, kar je vzel s seboj na dolgo pot.
Po dolgi, naporni poti je priplul Mačkec na veliki ladji (čeprav pravijo, da se mačke bojijo vode) v željno pričakovano južno deželo.
Na širokih obalah modrega, prozornega morja se je razprostirala ta čudovita, lepa dežela. V tej deželi so živeli hrčki, veselo in delovno ljudstvo, ki mu je vladal dobrodušni in ustrežljiv gospodar Hrček Veliki.
Mačkec je dopotoval v Hrčkovo cesarstvo in se takoj do ušes zakopal v posel. Moramo reči, da je bil naš Mačkec zelo delaven. Vse dni in noči se je Mačkec trudil in čeprav je bil ob hiši, v kateri je živel, sočen travnik, je imel malo časa poigrati se in se razveseliti na njem. Ves čas je sedel za svojim zeljno-korenčkastim računalnikom in neutrudno delal.
Že je minilo tudi tretje leto, odkar je Mačkec pripotoval v Hrčkovo cesarstvo, novega jezika se je naučil na občudovanje vseh, kupil si je hiško ob morju, a nič v tem novem življenju na ni veselilo, ker je bil naš Mačkec strašno osamljen, čeprav nikoli ni bil sam.
Zaradi svojega odgovornega posla se je Mačkec pogosto družil s hrčki in s predstavniki drugih cesarstev. Mačkeca so imeli vi radi, a so se ga malo bali. Bil je ostrega jezika in ostrih krempljev, nikomur ni gledal skozi prste in jasno in glasno je izražal svoje mnenje. Celo mačji intervjuji so se tiskali v hrčjih časopisih.
In Tigrski cesar ni mogel biti bolj zadovoljen z Mačkecom. Edino mu je zelo primanjkovalo, da se ni imel s kom odkrito pogovoriti, nihče ga ni mogel z ljubeznivo besedo potešiti, najbolj pa so mu primanjkovali mačji nasveti. Pogosto je Veliki cesar – gospodar pogledoval tigrski koledar, pogosto štel dneve do vrnitve Mačkeca. Na cesarskem računu je Mačkecu ostalo manj od leto dni služenja v Hrčkovem cesarstvu.
V tem času je Mačkec še naprej živel in delal v Hrčkovi deželi, odhajal na pogajanja in sprejeme. Vabili so ga mnogi veleposlaniki in nekega dne mu je tudi risji veleposlanik poslal vabilo. Po rodu je bil ta veleposlanik iz nekdaj velikega, zdaj pa ne več tako velikega, čeprav še vedno močnega cesarstva Risije, ki se je nekoč imenovalo Ris. V Risiji so živeli risi, skrivnostni in nedoumni kot tudi njihovo staro severno cesarstvo. Misteriozna in nedojemljiva je duša risov – to je Mačkec zelo dobro vedel, ker je v mladosti nekaj časa živel in študiral v Risiji, potem pa tam tudi delal.
»Ah, kako je bilo to davno, kako davno …« je mislil Mačkec, ko se je pripravljal na kulturne dneve Risijskega cesarstva. Še zaposlen s spomini si je Mačkec skrbno počesal svojo rdečkasto-belo dlako, pozorno podstrigel brke in se napotil h kolegu Risu.
Prišel je v brlog, v kateri je prireditev tudi bila, in s pogledom, polnim dolgočasja, je Mačkec obšel pravilno postavljene vrste stolov, predvidenih za goste. Naenkrat se je njegov pogled zaustavil na drobnem, krhkem bitju, ki je sedelo na enem od stolov. Sosedno mesto je bilo prazno in Mačkec se je, ko je stopil k neznanemu bitju, spoštljivo priklonil, kakor se tudi spodobi vsakemu lepo vzgojenemu mačkecu, in prosil za dovoljenje, da sede.
Krhko bitje je počasi obrnilo proti njemu zavihan gobček in prijazno prikimalo. Mačkec je sedel. Kmalu zatem se je začel kulturni program. Risi so nastopali z žarom, bodro peli arije iz risjih oper in želeli s vso močjo vsem navzočim dokazati svojo premoč na kulturnem polju kakor med drugim tudi na vseh drugih poljih.
»Ah, kako je vse to naporno, kako dolgočasno …« je mislil Mačkec in naprezal svoj že tako izostren vonj. »Ne, ona ni hrček, točneje, ni hrčka. Oni popolnoma drugače vonjajo, ostro in trpko,« je razmišljal naprej in osredotočeno vohal krhko bitje, ki je sedelo ob njem.
Od napora je Mačkecu pordel nos, grozeče so zatrepetali brki in razkuštrala se mu je rdečkasto-bela dlaka. In tedaj se mu je posvetilo. »Saj ona je ris,« je pomislil in od tega spoznanja ga je prevzela vročina. »Prava severna risinja. Kako tega nisem takoj doumel, samo risi imajo ta fini, nenavadni vonj. A kako da je ona tu?« se je zamislil Mačkec. Morda je gostja? Gostja risjega veleposlanika?!« Ta misel mu je pokvarila že tako slabo razpoloženje. Mačkecu iz nekega razloga ni bil všeč risji veleposlanik, medtem ko ženi risjega veleposlanika ni bil všeč Mačkec, ki ga je imela za preveč strupenega.
V času tega dolgega in dolgočasnega koncerta je Mačkec sedel in pozorno vohal malo risinjo, ki je sedela ob njem. Vendar se je zdelo, da risinja tega sploh opapažala, ko je z navdušenjem pela skupaj z risjimi pevci, ki so na bis izvajali »Risje večere«.
»Da, to je ris,« je še enkrat zadovoljno pomislil Mačkec, – »in govori risje n zna tudi besede teh že vsem dolgočasnih pesmi. Kako se lahko samo z njo spoznam?« je pomislil Mačkec in se pri tem nervozno presedel na stolu. Seveda se je to zdelo otročje, mislim na to presedanje, toda v Mačkecu je navkljub njegovi resnosti bilo veliko otroškega, to pa je, kakor je znano, lastnost zelo dobrih in prikupnih mačkecev.
Mačkeca je iz globokih in težkih misli zbudil glas risjega veleposlanika, ki je končno zaključil kulturni program in povabil goste na risjo zakusko.
Prvi so se k vratom vrgli hrčki, ki so se hoteli čimprej dokopati do razkošne risje gostije. Hitri in živahni so razdvojili Mačkeca od male risinje. Zaman jo je Mačkec iskal v množici, zaman vohal. Joj, izginila je. »Poskusil se bom prebiti do brloga, v kateri je servirana hrana,« je pomislil Mačkec in si začel odločno utirati pot proti prostoru za banket. Z velikim naporom se je Maček zrinil noter in se zadovoljno nasmehnil. V samem središču slabo osvetljenega prostora je stala mala risinja v družbi treh stasitih hrčic. Nevsiljivo, od daleč jo je gledal Mačkec. »Stopil bom k njej!« si je odločno rekel in nekaj sekund pozneje je stal pred malo risinjo.
»Dober večer,« je rekel in spoštljivo nagovoril malo risinjo, »jaz sem veleposlanik njegovega Veličanstva Strašnega Tigra iz cesarstva Tigranije.«
Mala ga je pogledala precej začudeno in potem rekla:
»Jaz sem pa risinja.«
»Veste, nekoč sem delal v Risiji,« je hitro dodal Mačkec in brki so mu zatrepetali. »Rad bi z se vami pogovoril po risovsko. Vas lahko pokličem? Pustil bi vam številko mojega mobitela. Prosim, izvolite. Lahko dobim vaš?«
»V redu,« je na kratko dogovorila mala risinja in ker ni imela posetnice, je številko svojega telefona zapisala na velikanski list okusnega risjega zelja, ki je krasil mizo.
Mačkec se je še enkrat vljudno priklonil in izginil enako iznenada, kakor se je tudi pojavil
Verjetno ste že uganili, kako so se stvari razvijale naprej. Prav imate, dragi bralci, ponovno sta se srečala, potem pa sta se srečala še enkrat in še mnogo, mnogokrat.
Ah, prijatelji moji, zagotovo ne bom izpolnila vaših pričakovanj, ker bo nadaljevanje more pripovedi kratko. Niti sama ne vem, zakaj mi na misel padajo besede največjega risjega pisca: Vse so srečne družine podobna ena drugi, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.
Dovolila si bom malo parafrazirati to genialno misel tako: Vsi srečni pari so srečni na svoj način. Verjetno zato, ker so vsa bitja na tem planetu srečna in nesrečna na svoj način. Med Mačkecom in risinjo zdaleč ni šlo vse gladko, a oba sta zelo dobro vedela, da je življenje smrtno nevarno in bila sta pripravljena na vse življenjske preizkušnje. Imela sta enaka značaja – fina, občutljiva in predvsem – trdna.
Mačkec je imel veliko talentov, mnogo darov mala risinja, bili so to različni talenti in popolnoma različna poklica. Ona je pisala pesmi in skrbela za risjo duhovnost, on pa se je kot uspešen politik pogumno bojeval za razoroževanje in tako reševal vse pred nevarnostjo nuklearne vojne.
Kakšna prelepa, plemenita poklica, moj bralec, kot v bajki, mar ne? A vendar življenje ni bajka in zato življenji mojih junakov nista bila niti najmanj bajčna. Polni vzponov in padcev nista bila lahki, morda pa sta prav zato bili zanimivi.
Zagotovo me boste vprašali: »In kaj je bilo naprej?« To je resnično komplicirano vprašanje, moj mili bralec! Tudi jaz bi rada vedela, kaj čaka Mačkeca in malo risinjo, a tega, da vam povem resnico, ne vem, ker nimam daru jasnovidnosti. Sem samo navadna pripovedovalka, niti približno nisem prerokinja.
Veliko resnih knjig je napisano v neutolažljivi želji po spoznavanju skrivnosti obstoja, posebej prihodnosti. Še od davnih časov okultisti poskušajo trmasto pokukati v prihodnost. Na žalost neuspešno!
Kako živeti naprej? Kaj pričakovati? Kako ubežati temu groznemu strahu pred nedojemljivo prihajajočo senco prihodnosti, ki ledeni kri?
Koliko vprašanj! Toda na vsa vprašanja se prej ali pozneje najdejo odgovori.
Dragi bralci, na ta večna vprašanja je odgovoril že veliki imperator starega Rima Mark Avrelij, ki je rekel: Ne boj se prihodnosti, ker če jo tudi doživiš, te bo skozi življenje vodil enak vodnik, ki te je vodil tudi doslej – tvoj zdravi razum.
Jaz pa bom z vašim dovoljenjem, dodala: In občutki. Ker brez njih bi bilo naše življenje hladno in žalostno kakor severno sonce.
Toda vrnimo se za trenutek k našima junakoma. Poskusimo si predstaviti, kako bi odgovorila mala risinja na večno vprašanje, kaj bo.
Verjetno bi s tipičnim risjim fatalizmom rekla:
»Nedoumljive so božje poti,« in pri tem težko vzdihnila.
In Mačkec?
»Banalnosti,« bi rekel in ironično migal z brki. »Nimam rad banalnosti!«
Da, banalnosti! … Morda! A kakšne!
Dragi moji prijatelji, odgovorite mi na to retorično vprašanje: S kakšnimi drugimi besedami lahko zamenjamo banalni besedi ljubim te?
Ne vem. Pa vi?
Iz romana Štiriročna sonata – Rašomonska izpoved o ljubezni ruske igralke in hrvaškega diplomata, v|b|z, Zagreb 2012
