ZAGREB. JESENSKI SPOMIN

RAZPOLOŽENJSKA

Mimo gredo ljudje. Mrzli Peterburg,
Modri sneg vrti se.
Okrog katedrale veter pobira.
Neprijazno nebo nad Nevo.

Meteža večne kaprice.
Mrežnica hladna oken.
V njenih muhastih vijugah
Na kartah označen vzorec.

Kdo me v igri kart napove?
Usode ukaze prebere.
A vetrič samo – in topijo se karte.
A čemu na srcu je led?

Oktober 2002, Sankt-Peterburg

Močna, močna, močna …
Šepetajo za hrbtom prijatelji.
Stigme zemeljske nemoči
V krvi motíjo mir.

Močna, močna, močna …
Kje naj zberem moči?
Z milostjo božjo še živim.
Sveče v cerkvi gore.

Z voskom gorečim objokane,
S solzno molitvijo v tišini.
Sence se sprehajajo v preddverju.
Jočejo pohlepno novčiči.

Močna, močna, močna …
Zvonec odmeva v odgovor.
Volja Gospodova je vsemogočna!
Sedem ali sedemdeset bed?

Zagreb, 21. november 2002

BOŽU BIŠKUPIĆU

Leta bodo minila. Pomladi prešle.
Utihnil bo plamen vročih poletij.
Okrasil bo s sivino lase
Dim slastnih zmag.

Na srcu brazgotine strastnih bitk,
Opoj oslepljujočih napadov.
Spomini … Bojišče
In volja, stisnjena v pest.

Letijo leta. Nezadržna duša,
Mlajši je iz dneva dan.
Naj sivina okrasi lase,
Prelepa je pozna pomlad.

Zagreb, 4. november 2002

Ah, kako zoprna laž!
Kako lepljiva in nesramna.
Brezbožna, brez sramu, sramotna.
Kuhinjski nož v hrbet
Je moji duši milejši,
Enako brez veselja.

A rečeno naravnóst,
Na laž lahko bi pljunila,
Prezrla jo, ne bila nanjo pozorna,
A kaj napraviti z lažno prijateljsko pozornostjo?

Prijatelj naš, ta bedni akrobat,
Dela odločno entrechat,
Pozablja, da je žica, moj bog, tenka!
Zdaj-zdaj bo zdrsnil, padel nehote v globino!
O, navdih laži! Padca neslavni trenutek.

Zagreb, 4. maj 2000

Senčnica trpežnih čipk.
V uvelih listih vonj poletja.
Nemočna modrina neba.
Prepirljiv golobji pogovor.

Starih klopi očitajoč pogled,
Vej sramežljiva golota,
Povsod lenost, utrujenost, medlost.
Še kakšen dan in jesen odhaja.

Príšel bo nevabljen gost hladu,
Prasketajoči trije kralji, do solz.
Belino dišečih tuberoz
Objel bo hladno mraz.

Zagreb, 20. maja 2000

JESEN

Drhte višine. Pleše dež.
Sprehaja se noč-pijanec z žarom.
Tleskanje hladnih rozg.
Po steklu mokro drhtenje.

Nebrzdana, predrzna, vsa pijana,
V cunjah blatnih raztrganega listja
Sprehaja jesen se v preddverju,
Z vzvišenimi besedami zaprisega.

Plamenijo ji poševne oči.
Trdo čeljusti igrajo,
Spet je jesen. Spet žalost …
K meni mrak s čašo bitja steguje.
Pijem jo do dna.

Zagreb, 3. maja 2000

Negotove stene hiš. Negotova stekla.
Vse se je skazilo v drhtenje zenice.
Svet moj zanesljiv, vsakdanji, običajni.
Je to čudež ali taktika zla?

Nihajo zgradbe. Vse je ostrejše, nevarnejše …
Strehe katedrale so privzdignjena.
K nebu se vlečejo divji pašniki.
S poti v orbito zletavajo oči.

Moj statični svet samo zmaličen je, krhek.
Ne diha zaradi gomil opek.
S kriki se oglašajo bolne oči.
V nebo odhajajo neme besede.

EDUARDU KUZMINU

Belejše od snega list papirja
Belejše od žalosti, bolečine, bed.
Belejše od utrujenega kodra –
Prijatelja minulih let.

Belejše od sveta, kruha, znamenja,
Katerega znak sovražniku je znan,
Belejše od rokavic duelantov,
Čela, ki ga svinec je prebil.

Belejše od razjarjene pene
Morja težkega, pijanega.
Belejše od konja na bojnem polju,
Zmage mračne, posivele.

Zmage blede, osiromašene
surove tekme, viharjev bed.
Belejša od lista, belejša od molka,
Belejša od smrti je bolečine zmag.

Zagreb, 1. november 2002

Noči padajo bele
Na savane nemosti.
Nemočne noči blede,
Obkladki so – sanje.

Jutro vstaja nepočesano,
Mračno, kot pokopališče.
Kdo praska po moji vratih?
Dan ali urok?

Teže žalost vesoljno
Presek napetih oči.
Kaj so mi večna upanja,
Pomiritev ali urok?

Sliko gledam nenehno.
Ne samo gledam – vedežujem.
Nad usodo se ne pritožujem,
Vse nase prevzemam.

Zagreb, 16. marca 2013

Odhaja dan s težkimi koraki.
Hiti noč s prozornostjo modrine.
Zlovešča luna caruje nad oblaki,
Praznujejo trizno prividi v noči.

Sumov vino curlja
Iz drevesa življenja. Polno vedro.
Kadi luna in čad se širi
Po omrtvelem nébesu.

Histerik veter odpeva hripavo.
Brezumen preroški obraz Usode.
Po kapljah se sok toči.
Radujejo se prividi v noči.

Zagreb, 8. maja 2000

V razkošnem sijaju dneva
So ugasnile nočne more.
Utihnil je dušeči val
Tudi Tartar mi ni enak.

V nove noči, v temo
Podarjen mi je predah.
Pozabljena za trenutek je vstopila
k sebi domov zasopljenost.

Zasopljenost sumov v noči.
Trki spremenljivih usod.
A prijatelj moj, ne reci,
Da se ob noči vsakdanjost drobi.

Zagreb, 20. maja 2000

LET 511

Zagreb. Jesenski spomin …
Z utrujenim listjem
Se veje drhte pozibavajo.
Dežuje v nalivu.

Eh, Moskva zametena …
Mraz in megla v kosteh.
Sneg škripa vdano.
Beli se usipa prah.

In drsim v času
V časovnih pasovih.
Vse poti so izgubljene
In zapravljeni sni.

A kaj – izguba je moja mati
In škoda – moj oče.
Zamudila sem z rojstvom
Ah, za tisoč let.

Naj bo za tri ali tisoč,
To moja krivda ni.
In šepetam Vsevišnjemu:
Moli za mene ti.

Zagreb 5. december 1999

Prevod: Marjan Pungartnik