Očitno je prišla v napačnem trenutku, ne govorim, da so pravi ljudje na pravih mestih ob pravem trenutku, a karkoli je že to bilo, nisem hrepenel po novem srečanju in sem ga temu primerno odlašal, saj je bilo tudi veliko reči, ki so me motile.
Spoznal sem jo na pogrebu, tistem na katerem je vdova žalovala naga, kakšen teden dni nazaj. Tudi ona je seveda bila povsem v črnem, tako kot se za žalovanje spodobi. Že takrat bi mi moralo biti jasno, da alternativne ženske niso za kratkotrajne dotike. A kaj, ko je potreba slepa. Le kdo še na pogrebu osvaja ženske? Nikogar si ne uspem priklicati v spomin. Očitno sem res edini cepec v svoji okolici, drugi že vedo, da je to nevarno in sila nespodobno početje. Do nje sem pristopil šele na sedmini, ko je svojo črno obleko zamenjala s primernejšim sivim kostimom. Poželjivost je rasla v intenzivnosti njenih vulkanskih oči, čisto sem se izgubil v odsevu tlečih lic, celo dih mi je zastal ob vonju njenih dolgih, ravnih in črnih las. Želel, kaj želel, moral sem si jo vzeti. Ničesar ji nisem olepševal, čisti in goli flirt torej, nisem si mogel kaj, da ne bi ob uspehu dokončal kozarca s šampanjcem.
Zagotovo si mislite vse lepo in prav, le kraj bluzenja bi lahko bil primernejši. Naj vam že takoj vrnem s tem, da je morda vse to, kar se mi zdaj dogaja moja kazen, ker niti v času žalovanja in sloge, ne morem iz svoje kože. Že pet dni mi neprestano vibrira mobitel - klic za klicem, sms za sms-om. Res nisem več hrepenel po drugem srečanju in telefon sem vsakič utišal, sms-e pa preprosto in hladnokrvno ignoriral.
Naj se zamisli.
Prav tako že peti dan ne spim v svojem stanovanju, že peti dan se doma izogibam v večernih urah. Prvi dan je še bilo v redu, s pivskimi kolegi smo nazdravljali spominom in preklinjali zamujanje plač. Spomnim se tudi to, da sem se presneto hudo bal, da za vhodnimi vrat ne bi bilo mojega stanovanja, premnogo krat sem pijan zgrešil prava vrata ali celo nadstropje. Vseeno sem odklenil, a glej ga zlomka, zidovi so se majali in mavrično odbijali med sabo. Ničesar nisem prepoznal, to ni bilo moje stanovanje, spet sem nekam zašel, sem si mislil in zgodaj zjutraj omagal na usnjenem kavču. Sosednji nebotičniki so zrli v nebo iz vode, stene so se menjavale v ritmu glasbe, kot je najbrž življenje poplesavalo v najbližjih diskotekah. Če sem že pri tem, lahko le še opozorim, da sem se tretji dan utrujen od poplesavanja prebudil pred svojimi vrati. No, če so res bila moja vrata, o tem nisem več popolnoma prepričan in če zdaj bolje pomislim, sem tam zagotovo zaspal zaradi tega, ker sem se prestrašil, da je za vrati res moje stanovanje in da me ona tam čaka.
Drži, poznala je moj naslov, naj vas to ne zavede, nisem ji ga jaz izdal. Kmalu vam bo vse popolnoma jasno. Zelo je vztrajna, če ne celo zalezujoča, strinjali se boste z mano, da je pač ... takšna. Previdnost res ni moja vrlina. Včeraj ponoči sem na poti domov s kolesom skoraj zbil mačka, ki je stekel iz grmovja čez cesto, zadeva ni tako preprosta, sem si mislil in si postavil načrt za jutrišnji dan: najprej jutranji tek okoli jezera, nekje 10 km bi moralo zadostovati za vzdrževanje telesne kondicije, nato pod topel tuš, potem k sosedu na domače tortilje, popoldne pa se bodo stvari že tako uredile, da me ob pol osmih spet ne bo doma. Naj me čaka, mogoče me bo v šesto spregledala, upam, da pozabila. Res ni nikakršne potrebe, da se bolje spoznava. Zvečer pa pač bo, kar bo. Verjetno bom ponoči spet dve uri iskal ključe. Raje to, kakor da se dokončno srečava. Upam, da bo jutri spet boljši.
Ne!
V to sem povsem prepričan, pozabila me bo in jutri bo boljši.
Tako optimistično sem razmišljal pred spanjem ... a kako je jutri padel! Kako je jutri padel! Pokosilo ga je kot v strelnem vodu pred ruskim mitraljezom. Ni odnehala, prekleto, res ni odnehala. Joj, ta koža, vsega je kriva gola koža! Trmasto mi je poslala novo sporočilo:
Hej, dobiva se jutri ob 19.30 v tvojem stanovanju, tvoja Smrt in poljubček :-*
No, zdaj veste, srečanje s kom tako odlašam in zakaj se takrat ne zadržujem doma. Smrt vedno pride nenapovedano, razen v mojem primeru. Smrt ti si res ena razvajena pička! Kdaj ti bo jasno, da se te z ignoriranjem želim rešiti? Le kdaj boš dojela, da je med nama bil le kratkotrajen stik, trik? Tako zaljubljena je lahko le še smrt.
Iz dneva v dan se mi je zdelo, da je prišlo do strašanskega nesporazuma, da bi moral izreči besedo, ki bi ji vse pojasnila, vendar se seveda nisem spomnil prav ničesar primernega. Prav ničesar nisem imel v repertoarju, razen tistega otroškega obraza, ki sem ga vedno imel pripravljenega kot asa iz rokava. Tanka črta je med klavrno, ubožno smrtjo in med nepotrebno napovedano smrtjo, ki tudi ne spremeni sveta. Tudi sami že veste, na katero stran bi sodila moja.
Teden dni sem se tako potepal po mestu. Prihajal spat ob neprimernih urah, služba je trpela, a pravijo, da se je za življenje treba boriti. Danes sem spet pozno ponoči prehodil prag svojega stanovanja. Iz hladilnika sem vzel steklenico peklensko dragega Armanda de Brignaca in si do vrha natočil kozarec tega žlahtnega penečega vina. Na prenosniku sem zagnal predvajalnik glasbe, stanovanje so omrežile naključne melodije: Won’t you die tonight for love, Baby join me in death, Won’t you die, Baby join me in death1 ... »Tednu primerno,« sem zašepetal in praznil že drugi kozarec ter počasi drsel v stanje breztežnosti, dokler se ni nekdo za vrati navsezgodaj jezno naslonil na stanovanjski zvonec. »Prišla je,« sem si mislil ter si nalil še zadnji deci francoskega šampanjca in se ob tem mučil ostati buden.
1 HIM - Join me in death
Očitno je prišla v napačnem trenutku, ne govorim, da so pravi ljudje na pravih mestih ob pravem trenutku, a karkoli je že to bilo, nisem hrepenel po novem srečanju in sem ga temu primerno odlašal, saj je bilo tudi veliko reči, ki so me motile.
Spoznal sem jo na pogrebu, tistem na katerem je vdova žalovala naga, kakšen teden dni nazaj. Tudi ona je seveda bila povsem v črnem, tako kot se za žalovanje spodobi. Že takrat bi mi moralo biti jasno, da alternativne ženske niso za kratkotrajne dotike. A kaj, ko je potreba slepa. Le kdo še na pogrebu osvaja ženske? Nikogar si ne uspem priklicati v spomin. Očitno sem res edini cepec v svoji okolici, drugi že vedo, da je to nevarno in sila nespodobno početje. Do nje sem pristopil šele na sedmini, ko je svojo črno obleko zamenjala s primernejšim sivim kostimom. Poželjivost je rasla v intenzivnosti njenih vulkanskih oči, čisto sem se izgubil v odsevu tlečih lic, celo dih mi je zastal ob vonju njenih dolgih, ravnih in črnih las. Želel, kaj želel, moral sem si jo vzeti. Ničesar ji nisem olepševal, čisti in goli flirt torej, nisem si mogel kaj, da ne bi ob uspehu dokončal kozarca s šampanjcem.
Zagotovo si mislite vse lepo in prav, le kraj bluzenja bi lahko bil primernejši. Naj vam že takoj vrnem s tem, da je morda vse to, kar se mi zdaj dogaja moja kazen, ker niti v času žalovanja in sloge, ne morem iz svoje kože. Že pet dni mi neprestano vibrira mobitel - klic za klicem, sms za sms-om. Res nisem več hrepenel po drugem srečanju in telefon sem vsakič utišal, sms-e pa preprosto in hladnokrvno ignoriral.
Naj se zamisli.
Prav tako že peti dan ne spim v svojem stanovanju, že peti dan se doma izogibam v večernih urah. Prvi dan je še bilo v redu, s pivskimi kolegi smo nazdravljali spominom in preklinjali zamujanje plač. Spomnim se tudi to, da sem se presneto hudo bal, da za vhodnimi vrat ne bi bilo mojega stanovanja, premnogo krat sem pijan zgrešil prava vrata ali celo nadstropje. Vseeno sem odklenil, a glej ga zlomka, zidovi so se majali in mavrično odbijali med sabo. Ničesar nisem prepoznal, to ni bilo moje stanovanje, spet sem nekam zašel, sem si mislil in zgodaj zjutraj omagal na usnjenem kavču. Sosednji nebotičniki so zrli v nebo iz vode, stene so se menjavale v ritmu glasbe, kot je najbrž življenje poplesavalo v najbližjih diskotekah. Če sem že pri tem, lahko le še opozorim, da sem se tretji dan utrujen od poplesavanja prebudil pred svojimi vrati. No, če so res bila moja vrata, o tem nisem več popolnoma prepričan in če zdaj bolje pomislim, sem tam zagotovo zaspal zaradi tega, ker sem se prestrašil, da je za vrati res moje stanovanje in da me ona tam čaka.
Drži, poznala je moj naslov, naj vas to ne zavede, nisem ji ga jaz izdal. Kmalu vam bo vse popolnoma jasno. Zelo je vztrajna, če ne celo zalezujoča, strinjali se boste z mano, da je pač ... takšna. Previdnost res ni moja vrlina. Včeraj ponoči sem na poti domov s kolesom skoraj zbil mačka, ki je stekel iz grmovja čez cesto, zadeva ni tako preprosta, sem si mislil in si postavil načrt za jutrišnji dan: najprej jutranji tek okoli jezera, nekje 10 km bi moralo zadostovati za vzdrževanje telesne kondicije, nato pod topel tuš, potem k sosedu na domače tortilje, popoldne pa se bodo stvari že tako uredile, da me ob pol osmih spet ne bo doma. Naj me čaka, mogoče me bo v šesto spregledala, upam, da pozabila. Res ni nikakršne potrebe, da se bolje spoznava. Zvečer pa pač bo, kar bo. Verjetno bom ponoči spet dve uri iskal ključe. Raje to, kakor da se dokončno srečava. Upam, da bo jutri spet boljši.
Ne!
V to sem povsem prepričan, pozabila me bo in jutri bo boljši.
Tako optimistično sem razmišljal pred spanjem ... a kako je jutri padel! Kako je jutri padel! Pokosilo ga je kot v strelnem vodu pred ruskim mitraljezom. Ni odnehala, prekleto, res ni odnehala. Joj, ta koža, vsega je kriva gola koža! Trmasto mi je poslala novo sporočilo:
Hej, dobiva se jutri ob 19.30 v tvojem stanovanju, tvoja Smrt in poljubček :-*
No, zdaj veste, srečanje s kom tako odlašam in zakaj se takrat ne zadržujem doma. Smrt vedno pride nenapovedano, razen v mojem primeru. Smrt ti si res ena razvajena pička! Kdaj ti bo jasno, da se te z ignoriranjem želim rešiti? Le kdaj boš dojela, da je med nama bil le kratkotrajen stik, trik? Tako zaljubljena je lahko le še smrt.
Iz dneva v dan se mi je zdelo, da je prišlo do strašanskega nesporazuma, da bi moral izreči besedo, ki bi ji vse pojasnila, vendar se seveda nisem spomnil prav ničesar primernega. Prav ničesar nisem imel v repertoarju, razen tistega otroškega obraza, ki sem ga vedno imel pripravljenega kot asa iz rokava. Tanka črta je med klavrno, ubožno smrtjo in med nepotrebno napovedano smrtjo, ki tudi ne spremeni sveta. Tudi sami že veste, na katero stran bi sodila moja.
Teden dni sem se tako potepal po mestu. Prihajal spat ob neprimernih urah, služba je trpela, a pravijo, da se je za življenje treba boriti. Danes sem spet pozno ponoči prehodil prag svojega stanovanja. Iz hladilnika sem vzel steklenico peklensko dragega Armanda de Brignaca in si do vrha natočil kozarec tega žlahtnega penečega vina. Na prenosniku sem zagnal predvajalnik glasbe, stanovanje so omrežile naključne melodije: Won’t you die tonight for love, Baby join me in death, Won’t you die, Baby join me in death1 ... »Tednu primerno,« sem zašepetal in praznil že drugi kozarec ter počasi drsel v stanje breztežnosti, dokler se ni nekdo za vrati navsezgodaj jezno naslonil na stanovanjski zvonec. »Prišla je,« sem si mislil ter si nalil še zadnji deci francoskega šampanjca in se ob tem mučil ostati buden.
