Lovijo se med vrbami, si češejo lase, se hihitajo in ščipljejo in v lahnih krilih zapeljujejo favna.
Rade se ogledujejo v vodni gladini, a se spotikajo v ribniku, ki ga je človek skopal v bližini.
Spolzka steza čez polje v neznano vodi me.
Kaplje padajo z neba, tukaj gosta je tema.
Hodim dolgo, spolzka pot, tukaj je premnogo zmot.
Hodim, tečem vse hitreje, tam v dalji je svetleje.
Odprem okno in hvala ti, ker me božaš, južni veter.
Jaz pa v senci
sonce rišem si.
Dan zori, da ga drevesa in trave srkajo vase.
Večer pa bele pajčolane v dolih tke le zase.
Vznemirjeni so gozd, polje, vodne vile, favni in ljudje.
Češnja na vrtu bo kmalu poklicala brenčave goste.
Ob hiši mlaka se tišči, vodna vila pa ne spi.
Neskončnost ljubi zvezdnato, v nikoli prešteto zre nebo.
Šteje utrinke nad gladino, vpeta v bledo mesečino.
Čas pa ni zvezdnat niti preštet, v mojo minljivost je večno ujet.
V taverni je vroče, črni Cigan strastno igra na violino in pevka kaže visoka stegna.
Abrahamovci pomladimo, divje plešemo jiwe, razgreti pijemo tonic in stock in znamo uživati life.
