Nekoč davno je v naših krajih v dolini pod Snežnikom živel čevljar. Ob božiču, ko je vsej dolini močno snežilo in je mraz rezal do kosti, je na njegova vrata tiho potrkalo. Čevljar je odprl in pred seboj zagledal dečka, ki je stal v snegu bos in drhtel od mraza.
Povabil ga je v svojo hiško, ga nahranil in ga posadil k svojemu čevljarskemu stolu. Pravkar je za soseda končeval nove čevlje iz modrega usnja. Deček jih je občudujoče opazoval. Čevljar je to opazil in je rekel dečku:
»Ti čevlji so tvoji!«
Deček je bil presrečen in je takoj obul prelepe modre čevlje. Zahvalil se je za gostoljubje in izginil izpred čevljarjevih oči. Ta je odšel do vrat in jih odprl, ker je mislil, da je deček stopil iz hiše, vendar ga tam ni bilo.
Zvečer je čevljar o tem, kako je neznanemu dečku podaril čevlje in da je ta izginil izpred njegovih oči, pripovedoval svoji ženi. Žena se je le nasmehnila in dejala:
»Ah, star si že in ti pamet peša!«
Čevljar je trdil svoje, a ga žena ni poslušala. Raje ga je posedla za bogato obloženo mizo in praznovala sta božič.
Zvečer sta žena in čevljar šla k polnočnici. Na poti sta na štoru ob gazi našla modre čevlje, ki jih je bil podaril dečku.
Takrat je tudi žena verjela zgodbi, ki jo je pripovedoval čevljar. Ta je čevlje vzel in jih spravil za spomin na ta nenavadni in čudni dogodek.
Čevljar dečka ni videl nikoli več. Včasih se je na svojem čevljarskem stolu zamislil in s čudno željo v srcu pričakoval, da na vrata spet tiho potrka.
Nekoč davno je v naših krajih v dolini pod Snežnikom živel čevljar. Ob božiču, ko je vsej dolini močno snežilo in je mraz rezal do kosti, je na njegova vrata tiho potrkalo. Čevljar je odprl in pred seboj zagledal dečka, ki je stal v snegu bos in drhtel od mraza.
Povabil ga je v svojo hiško, ga nahranil in ga posadil k svojemu čevljarskemu stolu. Pravkar je za soseda končeval nove čevlje iz modrega usnja. Deček jih je občudujoče opazoval. Čevljar je to opazil in je rekel dečku:
»Ti čevlji so tvoji!«
Deček je bil presrečen in je takoj obul prelepe modre čevlje. Zahvalil se je za gostoljubje in izginil izpred čevljarjevih oči. Ta je odšel do vrat in jih odprl, ker je mislil, da je deček stopil iz hiše, vendar ga tam ni bilo.
Zvečer je čevljar o tem, kako je neznanemu dečku podaril čevlje in da je ta izginil izpred njegovih oči, pripovedoval svoji ženi. Žena se je le nasmehnila in dejala:
»Ah, star si že in ti pamet peša!«
Čevljar je trdil svoje, a ga žena ni poslušala. Raje ga je posedla za bogato obloženo mizo in praznovala sta božič.
Zvečer sta žena in čevljar šla k polnočnici. Na poti sta na štoru ob gazi našla modre čevlje, ki jih je bil podaril dečku.
Takrat je tudi žena verjela zgodbi, ki jo je pripovedoval čevljar. Ta je čevlje vzel in jih spravil za spomin na ta nenavadni in čudni dogodek.
Čevljar dečka ni videl nikoli več. Včasih se je na svojem čevljarskem stolu zamislil in s čudno željo v srcu pričakoval, da na vrata spet tiho potrka.
