Tiho je žuborel potok iz bližine.
Neko nežno pesem so prepevale brzice, kakor da bi postajale pesniške vrstice.
Iz bližine začutil sem božji dotik in to srce, ki skočilo mu je v objem.
Rahli in šumeči valovi brzic so poniknili, tiho v vročini usahnili.
Ostal je le potočni kamen in smrad pomrlih rib.
O čem sploh ta moja čudna pesem čudno govori?
Njene oči so bile žalostne. Njen pogled utrujajoč.
Žalostna noč, ki je ne morem opisati ali razložiti.
Luna na nebu je sijala in zadnjo noto na mojo pesem dala.
Na koncu ostala je le prazna sled žalostne noči.
Tiho šepetanje, nočne sence, ki brez pravega razloga razlivajo se do zadnjega kota.
Sam na tem svetu, pustem in praznem planetu.
Nekoč vse bo minilo in iz sveta izginilo …
Ta občutek minljivosti me prevzema in strah se skriva na koncu tega sveta.
Občutek minljivosti. Hrepeni, le hrepeni po iskreni ljubezni.
Predor in tema na vse strani. Tema je njihov kruh.
S kladivom tolčejo, s krampom kopljejo. Tema je njihov kruh.
Tema je njihov kruh. Tema vladar in gospodar njihovih duš.
Noč in dan se spuščajo v brezna in iščejo, kopljejo rudo. Tema je njihov kruh.
Izmučeni, utrujeni, umazani se vračajo zvečer. Tema je njihov kruh.
To je njihov vsakdan. Pod zemljo so doma. Dela njihovega nihče ne pozna. Tema je njihov kruh.
O rudarjih in rudnikih ta pesem govori. Tam ni luči. Tam je tema, ki straši. Tam jo znoj. Tema je njihov kruh.
Noč in dan prepevajo krampi, lopate in vztrajni rudarji. Njihova pesem je temna. Tema je njihov kruh.
