Ko sem se rodila, si bil v meni.
Urok življenja naju je razbil
in bogovi so s svojimi strelami
ločili najino skupno srce.
Od takrat izgubljena tavam
in te iščem med nebom in zemljo.
Čutim, da sem brez tebe samo pol človeka.
Ker realnost ne pozna moje žalosti
mi počasi uničuje telo in zavest.
Pahnem se v prepad
Soba brez okna.
Srce brez mesa, utripa na drugi strani ulice.
Vrata so zaklenjena.
Zarjaveli tečaji spodbujajoče kljuvajo domišljijo.
Hočem ven!
In ko že popolnoma omagam in obležim v postelji,
se spremeni ritem mojega razpokanega srca.
Odprem oči in z utrujenim pogledom
ob sebi začutim telo z enako bolečino.
Takrat se zavem, zakaj moje srce sedaj pleše
v novem ritmu.
Ponovno sva se našla.
Sedaj nama ni več potrebno tavati
in iskati med nebom in zemljo.
Še isto noč s skupnim utripom srca zaspiva.
OREH
Pod orehom kamen
smrad z gnoja
s katerega se še kadi
iztrebki so še topli
deklica se je zatekla v njegovo senco
iz Kociprovih goric
so priletele lačne vrane
prežale so na piščance
zagledala se je v zid
ki je bil še krvav
zjutraj so pobijali mlade muce
zmetali so jih z glavo v zid
zakopali še napol žive v zemljo
nanjo pa posadili spominčice
in to prav danes, ko je na mizi potica
MAVRICA
mavrica posije
na pohodno potko
skozi smrekove veje
spomladi
se dotakne lešnika
pozdravi mušnico
blatno močvirje
udarjanje konjskih kopit
skozi mavrico
smrekove veje
spomladi
NJEGOVA ZGODBA
vstopil je v sobo
prebudila se je
zakričal je:
»to je moja zgodba«
ni ga poznala takšnega
hodil je gor in dol
ogorčenje
z obeh strani
stisnila se je v kot
po licu so ji povzele solze
zagrabil jo je za lase
zakričal:
»ne gane me
tudi kurbe jočejo
naučil sem se
ali čutiš mojo bolečino,
moj boj?
zakaj si me rodila?
bi stopila v mojo kožo?
režejo me na živo
cvrejo
bodejo
sekljajo
sramuješ se me
nisem lep
nisem obrit
nič nisem zate
a jaz
sem samo želel biti človek
na katerega bi bila ponosna«
SKUŠTRANA PESEM
prihaja bela podoba
z vranje črnimi lasmi
živo rdečo šminko
šminka je razpacana
ustnice pogrizene
divje me gleda
zmotila sem jo
v zdravniški sobi se je valjala
urin kazalec je kazal dve zjutraj
ležala sem blaženo
mirno
črički so godli
postajalo me je strah
da se ne bom pravočasno vrnila
noht na nogi je črnel
črnela sem vsa
kaplje znoja
dihala sem vse redkeje
oči so bile željne pisanih travnikov
zapreženih konjskih voz
babičinega objema
njenih spletenih las v kito
črna lokomotiva na paro je prisopihala
kurjač je nalagal premog
imel je samo en velik zob
umazane roke
so segle po mojem životcu
grabil me je za palec na nogi
napol sem ležalana tleh
nerazumljivo sem mrmljala
pozvonila sem
prišla je medicinska sestra
SOBA BREZ OKNA
Ko sem se rodila, si bil v meni.
Urok življenja naju je razbil
in bogovi so s svojimi strelami
ločili najino skupno srce.
Od takrat izgubljena tavam
in te iščem med nebom in zemljo.
Čutim, da sem brez tebe samo pol človeka.
Ker realnost ne pozna moje žalosti
mi počasi uničuje telo in zavest.
Pahnem se v prepad
Soba brez okna.
Srce brez mesa, utripa na drugi strani ulice.
Vrata so zaklenjena.
Zarjaveli tečaji spodbujajoče kljuvajo domišljijo.
Hočem ven!
In ko že popolnoma omagam in obležim v postelji,
se spremeni ritem mojega razpokanega srca.
Odprem oči in z utrujenim pogledom
ob sebi začutim telo z enako bolečino.
Takrat se zavem, zakaj moje srce sedaj pleše
v novem ritmu.
Ponovno sva se našla.
Sedaj nama ni več potrebno tavati
in iskati med nebom in zemljo.
Še isto noč s skupnim utripom srca zaspiva.
OREH
Pod orehom kamen
smrad z gnoja
s katerega se še kadi
iztrebki so še topli
deklica se je zatekla v njegovo senco
iz Kociprovih goric
so priletele lačne vrane
prežale so na piščance
zagledala se je v zid
ki je bil še krvav
zjutraj so pobijali mlade muce
zmetali so jih z glavo v zid
zakopali še napol žive v zemljo
nanjo pa posadili spominčice
in to prav danes, ko je na mizi potica
MAVRICA
mavrica posije
na pohodno potko
skozi smrekove veje
spomladi
se dotakne lešnika
pozdravi mušnico
blatno močvirje
udarjanje konjskih kopit
skozi mavrico
smrekove veje
spomladi
NJEGOVA ZGODBA
vstopil je v sobo
prebudila se je
zakričal je:
»to je moja zgodba«
ni ga poznala takšnega
hodil je gor in dol
ogorčenje
z obeh strani
stisnila se je v kot
po licu so ji povzele solze
zagrabil jo je za lase
zakričal:
»ne gane me
tudi kurbe jočejo
naučil sem se
ali čutiš mojo bolečino,
moj boj?
zakaj si me rodila?
bi stopila v mojo kožo?
režejo me na živo
cvrejo
bodejo
sekljajo
sramuješ se me
nisem lep
nisem obrit
nič nisem zate
a jaz
sem samo želel biti človek
na katerega bi bila ponosna«
SKUŠTRANA PESEM
prihaja bela podoba
z vranje črnimi lasmi
živo rdečo šminko
šminka je razpacana
ustnice pogrizene
divje me gleda
zmotila sem jo
v zdravniški sobi se je valjala
urin kazalec je kazal dve zjutraj
ležala sem blaženo
mirno
črički so godli
postajalo me je strah
da se ne bom pravočasno vrnila
noht na nogi je črnel
črnela sem vsa
kaplje znoja
dihala sem vse redkeje
oči so bile željne pisanih travnikov
zapreženih konjskih voz
babičinega objema
njenih spletenih las v kito
črna lokomotiva na paro je prisopihala
kurjač je nalagal premog
imel je samo en velik zob
umazane roke
so segle po mojem životcu
grabil me je za palec na nogi
napol sem ležalana tleh
nerazumljivo sem mrmljala
pozvonila sem
prišla je medicinska sestra
