Barbari! Kot krti: malih, zakrnelih oči, oviti v ostra krzna, s prstjo v laseh in bradi, pod nohti. Kakor da so z golimi rokami kopali, da bi prodrli skozi neprehodne bele planine na meji.
V teh očeh več ni zlatih odsevov puščave, iz katere so nekoč davno odšli – brez želje, da zvedo, kje in kdaj jim bo oproščeno sovraštvo, s katerim so bili prevzeti. Zdavnaj na njih ni mehke svile, v domovini edinega oblačila, in pod njimi ni tistih konjev, plemenitih, hitrejših od najbolj besnega peščenega viharja. Od vsega, kar so karavane ob odhodu vzele, sta ostala samo tenka, brezhibno naostrena sablja in ščit, zdaj že vdrt od neprestanih bojev, zarjavel, črn.
Zrasli iz nič pred prvimi naselji vendarle zastanejo in čakajo, zadržani od tistega, kar vidijo. Prvič omajani, ker prvič gledajo tisto, česar ne razumejo.
Poganom so hiše, ki jih bodo kmalu porušili, videti kot hrami, zgrajeni v čast nečesa, česar oni nikoli niso izkusili. Hiše z okni, visokimi do dna nebes! V brezbarvno prozornost stekel se je vtisnila neizmerna sinjina.
Ne razumejo, da so se ustavili zato, ker so prisiljeni čakati, da ta nestvarna svetloba ugasne, da se okna zatemnijo, da bi končno lahko planili in uničili tisto, kar se jim zdi neuničljivo.
SINJINA VITRAJ
Če gledamo od znotraj navzven, skozi sinja okna, lahko vidim jasneje, kakor če bi gledali z golim očesom. Odraz neba okna spreminja v slike nestvarnega, obstojnejšega in gotovejšega od tistega, kar se v njih v trenutku vidi. Te slike žarijo v siju, ki kakor da ni tosveten, ker jih presvetljuje onostranstvo.
Sijaj, ki prihaja skozi okna, vsako hišo resnično spreminja v hram. Sinjina ni barva, saj samo blagi bog oznanja, da je tukaj. Okna niso iz brezbarvnega stekla, ker jih sinjina barva v vitraje. Svete slike s prizori iz vsakdanjega življenja.
Niti na eni od vitraj ni bilo linije obzorja. Ovekovečeno se je dogajalo na Zemlji, vzneseni do samega Neba, na Nebu, ki se uresničuje na Zemlji. Nesmrtnost angelskih podob, prikazanih v obarvanem steklu, je odsevalo stvarno nesmrtnost nestvarnih ljudi, katerih stvarne duše so iskale razlog in trajni smisel – in našle – v sebi. Ker v duši je Bog, duša pa je v vsakem od njih, enako kot so oni v Bogu. Z ovekovečenjem vstajenja smrtnih so vitraje obujale Večnost.
Ti sveti ljudje so se bili prisiljeni braniti, početi tisto, za kar so verjeli, da nikoli ne bodo počeli. Njihove hiše, hrami, ki jih je dediščina volila sam sebi, se rušijo z neba in, zravnane z zemljo, izginjajo, kakor da jih ni niti bilo. Ti ljudje so v dvomu – ali so krivi, ali so izdali Boga ali je Bog izdal njih? A Bog ne pojasnjuje, molči.
RUŠENJE VEČNOSTI
Svinčene mreže vitraj so morale biti pretopljene v krogle, v težke črne krogle nesmisla.
A v teh vitkih linijah iz mehke, podajne kovine so bile neponovljivo vešče poudarjene konture scen, katerih neizčrpno resničnost je vsak od njih hitro našel – že na prvi pogled se je vrezaval blisk prozornosti, ki je razgalila in v dobro spreobrnila tudi najnatančneje maskirano slepilo, bolečino, laž ali greh. Ko so določale obliko in sveti pomen čudežnih svetlobnih slik, so te svinčene konture določale ponižnega, osrečenega opazovalca enako, kot je neznane napadalce določal tenki mesečev srp, ki je zlovešče drhtel z velikih, okroglih ščitov. Z umazanimi krdeli je prihajal splošni mrak – da ostane in da je Vse v Ničemer izgubljeno.
In zdaj kakor da s tem izmaličenim svincem tudi jasni, svetli obrisi njih samih izginjajo, izgubljeni v prahu, v nepovrat izginuli. Iz belih vratov, ki jih je dosegla v strupu namočena rezila krivih barbarskih sabelj, so se s krvjo razlile tudi svete duše, čiste in tople, prvič od nastanka zbegane od skrivnosti smrti. A skrivnost se je glasila: Od lastnega izginotja je Bog razdvojen od večnosti, človek pa ali z varljivim časom ali Bogom. Stvarnost kakor da je nemočna pred zlom. Pogansko podjarmlja Božje!
Razkrajajo se slike, ki jih je luč nebeška z vsako zoro vsakega dne znova presvetljevala, in delala vidljivo tisto nevidno v njih. Slike, ki jim dolgujejo najdragocenejše v sebi, se lomijo, padajo pod noge, v prah, v pepel in ugašajo in ugašajo tako spokoj in blaženost, s katero jih je Gospod, odkar vedo za sebe, nesebično obdarjal. Zaradi tega niti ob izvorni dobroti in prisrčnosti v njih ni bilo volje, da se poklonijo, da oprostijo tistemu, ki se mu mora oprostiti, ker jim bo sodnik.
In spet so napravili, česar prej niso delali – začeli so preklinjati. Začeli so klicati Hudiča, ki bo s čistim zlom pokosil tiste, ki so prišli odnikoder. In niso storili edinega, kar so do vdora znali storiti: niso se odprli, niso pokazali spoštovanja do drugega. Niso pokazali ljubezni do tistih, ki jo bili poslani, da jih pokončajo.
Krogle iz svetega svinca niso mogle škoditi sovraštvu barbarskih krdel: Vse je bilo v Ničemer izgubljeno.
MAŠČEVALEC
Mrak je, ko se zrušena nebesa kakor s sramom še bolj odpirajo, in v tem mraku veliki, nestvarno beli žrebec in dolgi meč trepetata. Nestrpna. Vse jate so zletele na s krvjo prepojena tla, ponorele ptice vrešče, oslepljajo se s kljuni.
V železno lupino oklepa, s kapljami rubinskega sijaja obrobljenim, z vitezovim močnim telesom prihaja tudi njegova nepokorna osamljenost. Prihaja in ostaja, z junakovim mladim srcem zaščitena, ujeta. Da bi se zrušila samota, trdnejša od najbolj čvrstega gradu, se mora to srce prisiliti k predaji, a da ne bo ranjeno. Toda kakor da se niti sam Hudič ne upa, ampak molče opazuje, čaka.
Vitez ne nosi ščita – sveti križ je z resnico vpisan naravnost v njegovo dušo. Če bi bila ptica, bi njegova duša s krikom obudila nebo. A mora še utrgati zadnjo nepohojeno vrtnico in da se po grenkosladkem vbodu nadenejo toge rokavice. Zapomniti si vonj, in ga, dokler se diha, vdihovati.
Samo še rokavice, ta mali bledi paž kakor da je angel in ne navaden okreten fantič, čigar čiste roke so kakor krila hitrejše od gospodarjevih oči. Predanemu otroku so barbari očeta nataknili na kol, da ga ne bi bilo, mater pa so odpeljali, da je ni bilo. In ko je vitez dvignil ta svoj pretežki pogled navzgor, ni videl ničesar, prav ničesar. Tam, kjer je nekdaj bilo domovanje vitezove duše in duše ubogega paža in domovanje duš njegovih najbližjih, zdaj ni več ničesar.
Takoj ko se križar namesti v sedlu, se njegova senca, zlita s sencama žrebca in meča spreminja v senco vzpenjajočega se samoroga. Veličasten je, če bi samorog obstajal, bi bil žival, ki vlada ljudem, kakor pastir vlada čredi in Vsevišnji vsemu Vsemiru.
K OBZORJU
A ko še žejna zemlja posrka tudi zadnjo kapljico zadnjega žarka škrlatne svetlobe, bo tudi samorogova senca izginila, križar bo odjahal. Močni oklep mu ne bo dovoljeval, da se ozre. Ne bi se niti želel ozreti, mislil bo samo na negotovosti, ki jim je odšel naproti. Najprej se bo s topotom, potem vse tiše in na koncu čisto neslišno hitro bližal horizontu.
Pred očmi prelepe device, ki ga brezupno ljubi, ga bo skril horizont, ne pa somrak, ki se tako hitro spušča. Naprej ga bo spremljal samo nemi smeh Satana in blagoslovljena Božja vseprisotnost.
A tisti, ki se ne znajo braniti, bodo obranjeni – če bodo maščevani. Obstal bo, ne bo izginil, ker edino z maščevanjem se izginotje lahko preobrne v vstajenje.
Potem ko bo samorog prešel horizont, potem ko bo nepremagljivi križar odšel odtod, kjer kraljujeta konec časa in rob sveta, bosta lahko trajanje tega časa in resnica tega sveta ohranjena. Z odhodom v negotovost bo maščevalec nebu in zemlji, iz katerih je poniknil, ponovno prinesel gotovost.
S SLO ZASTRUPLJENA KRI
Še pred njegovim odhodom je koprnela, silovito, da se mu kakor vzdrhtela golobica ugnezdi v dušo. Spodnesena izpolnitev njenih koprnenj se bo spreobrnila v hudobno čarovnico. S pomočjo Iblisovih dejanj se bo devica skrila v neposvečeno vitezovo telo, v mehko blato, ki z ničemer stvarnim ni zavarovano.
Obup nevrnjene ljubezni bo namesto nežne ptice zlegel sikajočo, a nevidno kačo, ki gomazi skozi neobvladljive križarjeve mišice. Na jagodici njegovega kazalca bo rana od trna vrtnice postala ranica krivega, votlega zoba kače.
Nikoli se ne bo izvedelo, zakaj je dovoljeno, da se vroča, deviška kri oskruni v ledeni strup, ki kroži po žilah misijonarja.
Križarjeva naloga je, da neposvečenim razglasi ljubezen, vero in upanje maščevanja. Ubijal bo, a te smrti bo pravica maščevanja spremenila v življenje, ker bodo te smrti razkrile laž izginotja edine stvarnosti. Sinjina resnice bo znova vzpostavljena.
Devica bo hrepenela, da v svojih golih dlaneh in med toplimi stegni in pod otrdelimi dojkami občuti samorogov rog ali vsaj dolgo senco tega roga. Ker nima ob sebi tistega, ki se mu je dala še pred rojstvom, ga bo predano sanjala. Tudi v budnosti sanjati, in spet sanjati. A iz nekih nesanjanih sanj v druge nesanjane sanje, iz slepila v slepilo, bo njen vitez vse bolj daleč, njena bolečina pa vse bolj neusmiljena.
Ko ga bo čakala, v prebedenih mukah noči in v budnosti morastih dni, ne bo mogla najpomembnejšega, svetniku maščevanja najpotrebnejšega – ne bo mogla prositi zanj. Ker devica kakor da bo sama smrt: prav kakor prava Smrt, nesrečnica ne bo nikoli dopustila, da bo dotaknjena. Takoj ko bo videla tistega, ki ni njen ljubljeni, se bo zastrupila, dušila, pošiljala bolezen in pošast, sežigala, v zemljo vračala, s kamenjem zasipala, klala, si srce trgala, drobovje požirala in se ubijala še na brezštevilne nepredstavljive načine.
KOT DEVICA
Kakorkoli smrt hrepeni po dotiku, nikoli ne more biti dotaknjena. Ona ubija – prav kakor da je devica, predana ljubezni, ki ji je onemogočeno uresničenje. In tako bo, dokler bo svet stal, dokler bodo ljudje. Devica je resnično poosebljenje Smrti enako, kakor je Smrt utelešenje najčistejše deviškosti.
Niti živali, tako je videti, ne bodo vedele, tudi ne rastlinje, da bodo nekoč umrli. A nebo, zemlja, ogenj, voda, zrak in Bog so eno, a ta enotnost večno je. Edino ljudje bodo poznali Smrt, a vendar bodo umirali, ne bodo imeli moči, da se ji uprejo.
Nezadržna bo, v licu, prozornejšem od solze, se bodo gledali odbleski vesoljske lepote, gledale se bodo vsevidne oči Stvarnikove. Častne ljudi bo ubijala nedojemljiva čistost, umirali bodo uročeni, z vso svojo bolestno minljivostjo zaljubljeni, zavedeni, obsedeni ...
Ne bo moških, ki za njo ne bi dal, če bi jih imel, tudi sedem življenj – osemkrat sebe!
SKUPAJ
Devica si bo zamišljala viteza, ki podreja zoprne pogane, in bo ubijala vsakogar, kdor bi se ji upal približati. Vitez bo njena okrutna ljubezen, vitezov meč pa bo kovinska strela, ostrejša od bolečina, ki kakor pijavka sesa njeno dušo.
Ko si devica zamišlja križarja, križar osvaja dotlej neosvojljivo, nedoumljivo, ki pomeni nezamisljivost neskončnosti. Ko smrt hrepeni za vitezom, vitez osvaja nesluteno, neotipljivo, ki pomeni nezamisljivost večnosti, daljave, ki pomenijo nedosegljivost nesmrtnosti.
Tako se bo globoko – divje! – vživljala v brezsramne sanje o sveti vojni, da bo tudi samo sebe s sanjami popolnoma začarala, brez povratka, do blaznosti. Ista slepa nevezanost, ki bo v njenih mislih gnala križarja v vse bolj zversko okrutnost, bo njo samo gnala v vse mračnejše brezumje.
Prepričala bo sebe, da tudi sama jaha pod neprebojnim oklepom samote. Ne tik ob vitezu ampak v njem samem: vsajena v kri junaka, ki brani svojo čast, čast tistih, s katerih izginotjem je izbran, da odide in se maščuje, tudi njeno čast. Nesrečnica se bo prepričala, da vitez in ona skupaj dosegata z življenjem obljubljeno popolnost. Ker bi bil križar brez nje, je verjela, izgubljen – kakšna je to popolnost, v kateri ni ljubezni! Toda ljubezni, močnejše od njune, ni bilo in je niti ne bo. Prepričala bo sebe, da tudi ona, glej, tam za mejo prvih in zadnjih meja, v trojnem imenu Edinega, razširja slavo resnične vere. Križarjeva pot bo njena pot, njegove roke so njene roke, kakor je njegovo srce od vedno bilo njeno srce.
Oba bosta ubijala nedolžne. Ko bo ubijala zaradi viteza tiste, ki se ji bodo upali približati, bo gotova, da tudi on, zaradi nje, dela enako: s kačo v svojem nepremagljivem telesu, s strupom v žilah, pobesnel, s slepo predanostjo ujet sluga Smrti, bo poklanjal rešitev tistim, ki živijo, ne da bi vedeli, da žive v neodpustljivem grehu.
Verjela je, do so tisti, ki živijo preko – na drugi strani horizonta, za koncem vseh koncev in pred začetkom vseh začetkov – krivi. Oni so samo podobni ljudem, a pred Gospodom, znotraj, so krivi samo zato, ker so: za to, kjer so, in za to, kar so.
ZA OBZORJEM
Vse, kar je, gleda, kako prihaja nekdo tuj, nepoklican. Zdavnaj presahli in potonuli potoki, bregovi in bregovi rumenosivega peska, velikanske bele živali, ki namesto oblakov plavajo skozi zrak, kakšno drevo z dišečim vijoličnim plodom, kakor tudi vsi ljudje, ki živijo na drugi strani obzorja – tako živo kot neživo, in gleda, kakor da stvarno vidi pogana, ki mu nič v izbrani deželi, v njihovi deželi, ni sveto.
S temi visokimi, črnolasimi in zlatookimi ljudmi se zdi, da vidijo tisto, kar ne more biti, ker neznanec kakor da kroti neko rogato zver, podivjano, kakršne prej niso videli. Stvor pod jahalcem ni iz tega sveta in niti od Boga: bitje, ki ni moglo biti ustvarjeno, ni od Boga: stvor pod jahalcem ni mogel biti ustvarjen, pošast, ki zanje do tega jutra niti v domišljiji ni obstajala.
Zdi se jim, da lahko vidijo tisto, česar ne razumejo, in od tega, kar se kaže pred njimi, jim zastaja dih. Privid je popoln: čeprav je še daleč, se v napadalčevih očeh nejasno vidi nenavaden znak ali simbol … Nekaj prekrižanih svetlih črt, sinjih, kakor da so odsev z neba. Simbol je podoben čudnim a pozabljenim sencam tistih križev, ki jih je sežgalo sonce, na katerih so pred tisoči let in stotih dežjih bili razpeti redki puščavski lopovi in številni preroki samozvanci.
In vidijo divjaka, barbara, ki neutrudno vihti z dolgim, pod nedolžnim nebom izvlečenim mečem. Orožje, ki rani z bliski, oslepljuje oči in druge čute, orožje, ki kakor da jim um kameni v svinčeno neprozornost. A morda ti bliski tudi niso od meča, morda je v barbarovi desnici nekakšna plamenica ali strela, ki se zdaj prižiga in zdaj gasi, ker jahač kakor da za seboj pušča tenke trakove dima. Vonj dima, ki ga že zjutraj prinašajo vroči valovi vetra, njihovim otrokom izvabljajo solze. To niso običajne solze veselje, ki pogosto tečejo iz otroških oči – to je jok strahu, ki naenkrat začne ponikati v otroške duše.
VPAD, ZNOVA
Tuli, komaj lahko razlikujejo človeški glas od glasu zveri. A za njegovim hrbtom vrši tišina, groza novo nastale praznine.
Onečašča jim ženske. Križarjev ud med nogami sramežljivih princes raste v ud samoroga, tako da nenavajene umirajo v ekstazi. Ropa jim zakladnice, ki slove po izobilju – samorog namesto hrane trikrat dnevno požira drage kamne. Visoke minarete lomi na pol, kot zobotrebce, in struga gizdave arabeske, neponovljivo vešče vklesane v zelene zidove džamij. Požiga jim nepregledne knjižnice, prenatrpane s prepisi davnih pergamentov. Teksti neprimerljive dolžine in globine, zgoreli v fini pepel, neznosno smrdijo.
Ni živali, ki je ne hipnotizira samorogova prisotnost. Barbar s seboj pelje kamele, koze in njihovo najdragocenejše – vitkonoge konje, hitrejše od peščenih neviht. Samo feniks se ni predal. Ponosna ptica se je skrila v daljnem srcu puščave, si zažgala svoja krila in odletela k Bogu.
Po vsakem porušenem šotoru je pljunil na vedno mladi, bledi Mesec, ki niti podnevi ne odhaja z neba. V oazah jim je razbijal cisterne, zasipal izvire in vodnjake – da so vodo pozabile tudi najbolj skrite podzemeljske rekel. Razganjal jim je oblake, da so dež pozabili tudi najbolj žejni angeli.
SKRIVNOST
Za njih devičin križar nima imena, a t¸ udi številke nima, ker četudi je, tako se jim zdi, prijahal sam, kakor da za njim prihaja brezštevilna vojska silakov. Samorog, pošasten predstavnik tistega, kar za njih ne obstaja, je uničeval tisto edino, kar za njih obstaja. Stvarnost je, toda pred zlomom je stvarnost nemočna: Zlo je stvarnejše.
A ko se je Brezimni približal toliko, da se je njegova bleda senca lahko jasno razločila – ker ni tonila v pesek – so najmodrejši med njimi spoznali skrivnost in so se z grozo vprašali, sprašujoč Vsevišnjega v sebi: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?
Od lastnega izginotja je Bog ločen z večnostjo, človek pa samo z varljivim časom. Druge molitve so se skozi vse plitkejši dih stopile v eno, neprestano ponavljano vprašanje. V vzdihu za vzdihom so se vprašali: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?
Smrt jih je dohitevala, ne da bi našli odgovor. Bog molči.
EPILOG
Devica in samorog sta si najbliže v Bogu. V Stvarniku sta brat in sestra, a ne samo po svojih dušah, ki jih je Duh Stvarnika prebudil. Sta brat in sestra tudi po krvi, ker sta obe nedotakljivi telesi rojeni iz telesa Stvarnikovega. Bog jih ne ustvaril iz ene same krvi – lastne.
Zato torej vitez ubija, sam pa ne more biti ubit. Križar je nesmrten, ker je ljubezen združitev. Ljubezen med vitezom in smrtjo ni prepovedana tako, kakor so prepovedane mnoge ljubezni, iz čiste Hudičeve objestnosti – njuna ljubezen je nemogoča.
Lepota združitve samoroga in device je absolut neuresničljivega. Nestvarno žival pred ljubeznijo trajno čuva njena izvorna brezčasnost. Nesmrtnost od Smrti deli Večnost.
KOMENTARJI K ZGODBI DEVICA IN SAMOROG
»… ker Heinrich in Matilda nista več
posebni bitji, temveč sta se, polna skladnosti
v eno in isto obliko združila …«
1. Če je blagi Bog v tej zgodbi, naj nas iskra njegove blagoslovljene milosti opomni, da smo čas. Če pa je okrutni Satan v tej zgodbi, naj nas ivje njegove zloslutne groze spomni, da smo Večnost.
Zgodbe o devici in samorogu se ni treba bati. Znano je, da je Število, s katerim se označuje, kolikokrat je ta zgodba bila nepremišljeno zanemarjena, enaka Številu, s katerim se označuje, kolikokrat je bila znova z radostjo oživljana. Če torej brez strahu zgodbi dovolimo, da nas nagovori, bomo tisto Številko – ko jo povečamo za 1 – še bolj približali Brezkončnosti.
2. Na misel pri prihaja Cortes. In Aleksander Makedonski … In Hieronim … Ker seveda ni odločilno, za kateri dve konkretni ideologiji gre … Gre za Ideologijo samo, za Ideologijo kot takšno. (Vera, Civilizacija, Napredek, Zgodovina, Gibanje, Partija, Razred, Narod, Človeštvo, Družina, Jaz, Smisel, Slava in tako naprej.) Gre za zlo Dogme … Gre za tragedijo (ne)srečnega Telesa-ki-se-bojuje (če je potrebno tudi proti Vsemu, a za tako imenovano Edino Resnico) in se v tem boju uničuje … Na misel mi prihaja tudi tisti tip, ki v Godardovem »Do zadnjega diha« igra mladi Belmondo … Na misel mi prihaja tudi Trocki … In Wilhelm Reich … In Al Capone. Na misel mi prihaja tudi Sid Vicious, najslavnejši Vitez/Samorog punk in post-punk generacije …
Toda: ali je mogoče ne verovati? Če ni mogoče, potem verujemo, da prav zato moramo ne verovati. Resnica tega verovanja je vsekakor enako sprejemljiva (ali enako nesprejemljiva) kot Resnica katerega koli drugega (različnega) verovanja. Toda ta resnica ne pomeni, da moramo Verovanju kot takšnemu reči NE. Nasproti, ona pomeni, da Verovanju, njemu samemu navkljub, lahko rečemo tudi DA. Ker: vse3 ideologije so enako odvečne (nepotrebne, slabe, zle, nesprejemljive) / vse ideologije so enako nujne (potrebne) / vse ideologije so enako dobre … Če se že ne morem odreči lastne težnje k Resnici, potem se morem vsaj odreči – ko se v neki Resnici najdem – lastnega hotenja, da imam absolutno prav …
Tisti, ki je izbral, da ne želi izbrati, naj ima vedno spoštovanje za drugega – za tistega, ki je izbral nekaj drugega.
Ni nebes – laž je resničnejša od vsake resnice. Resnica, da ne obstajajo nebesa, je po vsem sodeč manj lažna od drugih resnic.
Novalis: »Razumeli bomo svet, ko bomo razumeli sebe, ker mi in on smo samo dve polovici, ki pripadata ena drugi.«
Še nekaj: izbrati Dogmo je incestno dejanje – poklanjamo vse, kar imamo, svoje najdragocenejše, poklanjamo svojo ljubezen in svojo svobodo nečemu, kar doživljamo kot Svoje. Tako se dogaja, da dobivamo identiteto določene skupnosti oziroma skupnostno identiteto, ko izgubljamo lastno identiteto. Radost duhovne žrtve … Toda; pokazalo se je, da ko postaneš enak kot (vsi) drugi, poželiš, da vsi (drugi) postanejo enaki kot ti. Zato je nesmiseln spopad med različnimi ideologijami neizbežen. Iz Dogme se rojeva Sovraštvo. Sovražiš in ne dojemaš, da v »tujcu« sovražiš tisto, kar je najbolj tvoje … A Sovraštvo prinaša strahote neduhovnih žrtev …Ker s Sovraštvom upravlja smrt. Dogma ima torej za svoj princip ljubezen, ki sebe spreminja v smrt.
3. Nek narod živi srečno, v popolnem skladu s tistim, kar veruje. Toda popolnost organizacije skupnosti se vznemiri s prih s tolpo napadalcev. Tujec ne pozna Boga in ne razume njihove sreče. Tujec noče tistega, kar ne razume. Tujec tisto, kar sovraži, ravna s tlemi. Tistim, ki se ne znajo ubraniti, zgleda, kakor da se rušijo nebesa. Zadnji preživeli je vitez, ki jih bo maščeval. V vitezovem srcu je brez-končno sovraštvo in njegov meč je zdaj njegova edina resnica. Devica, ki ga sprem-lja, ve, da se ne bo nikoli vrnil k njej. V njenem srcu je brezkončna ljubezen in njena bolečina je zdaj edina njena resnica. V vitezovem telesu namesto njegove duše prebiva s sovraštvom zastrupljena duša maščevalca. Z vsako mislijo in z vsakim gibom obe sledita nevideno prikazen Smrti. Ko prestopi horizont, se je vitez znašel v Neznanem, v svetu, kjer kakor da vlada nekdo drugi, njemu tuji Bog. Ne more razumeti, da nekaj takšnega sploh obstaja. Za te ljudi pa je prišlek nestvaren, kakor je v njihovih očeh Zlo odvekomaj nestvarno. Njihov pogled ga spreminja v pravega samoroga, v poosebljenje Zla. Vitez brez odlašanja začenja izpolnjevati sveti zakon maščevanja. Ko ubija za svojega Boga, ne ve, da ubija za svojega Hudiča. Ne ve, da zanj – prav zaradi tega, ker je nepremagljiv – ni rešitve. Ker tisti, ki ne bodo umrli, ne morejo ljubiti.
V tej zgodbi je prisotno Ponavljanje. Vendar to tukaj ni formalno, ampak je v zgodbi imanentno – vgrajeno je v samo dejanje. S tem se je Postopek navidezno ukinil sam, a njegovo izrinjeno bistvo (simetričnost, dvojnost, absolutna strukturna mimeza) zdaj posredni prispeva h kristalizaciji in niansiranju pomena zgodbe.
4. Novalis: »Pri največji bolečini včasih nastopa paraliza občutljivosti. Duša se razstavlja. Od tod smrtna ledenost … človek stoji sam kakor kakšna ubijajoča sila. Nepovezan z drugim svetom se postopoma sam razjeda in v skladu s svojim principom je ljudomrzen in bogomrzen.«
5. Imitatio Dei: Tudi če obstaja – Bog molči. Kako ga potem oponašati z govorom? A oponašamo ga, da bi mu bili bliže. Hoteti z govorom biti bliže tistemu, česar (v govoru) ni, pomeni hoteti nemogoče. Upanje, da bomo vseeno uspeli, izvira iz samega Začetka, ker – spomnimo se – na Začetku je bila Beseda …
Prevod: Marjan Pungartnik
Prevedeno iz knjige »Večeras u Emausu«, Stubovi kulture, biblioteka »Izbor«, Beograd 2003, str. 39-54.
VDOR
Barbari! Kot krti: malih, zakrnelih oči, oviti v ostra krzna, s prstjo v laseh in bradi, pod nohti. Kakor da so z golimi rokami kopali, da bi prodrli skozi neprehodne bele planine na meji.
V teh očeh več ni zlatih odsevov puščave, iz katere so nekoč davno odšli – brez želje, da zvedo, kje in kdaj jim bo oproščeno sovraštvo, s katerim so bili prevzeti. Zdavnaj na njih ni mehke svile, v domovini edinega oblačila, in pod njimi ni tistih konjev, plemenitih, hitrejših od najbolj besnega peščenega viharja. Od vsega, kar so karavane ob odhodu vzele, sta ostala samo tenka, brezhibno naostrena sablja in ščit, zdaj že vdrt od neprestanih bojev, zarjavel, črn.
Zrasli iz nič pred prvimi naselji vendarle zastanejo in čakajo, zadržani od tistega, kar vidijo. Prvič omajani, ker prvič gledajo tisto, česar ne razumejo.
Poganom so hiše, ki jih bodo kmalu porušili, videti kot hrami, zgrajeni v čast nečesa, česar oni nikoli niso izkusili. Hiše z okni, visokimi do dna nebes! V brezbarvno prozornost stekel se je vtisnila neizmerna sinjina.
Ne razumejo, da so se ustavili zato, ker so prisiljeni čakati, da ta nestvarna svetloba ugasne, da se okna zatemnijo, da bi končno lahko planili in uničili tisto, kar se jim zdi neuničljivo.
SINJINA VITRAJ
Če gledamo od znotraj navzven, skozi sinja okna, lahko vidim jasneje, kakor če bi gledali z golim očesom. Odraz neba okna spreminja v slike nestvarnega, obstojnejšega in gotovejšega od tistega, kar se v njih v trenutku vidi. Te slike žarijo v siju, ki kakor da ni tosveten, ker jih presvetljuje onostranstvo.
Sijaj, ki prihaja skozi okna, vsako hišo resnično spreminja v hram. Sinjina ni barva, saj samo blagi bog oznanja, da je tukaj. Okna niso iz brezbarvnega stekla, ker jih sinjina barva v vitraje. Svete slike s prizori iz vsakdanjega življenja.
Niti na eni od vitraj ni bilo linije obzorja. Ovekovečeno se je dogajalo na Zemlji, vzneseni do samega Neba, na Nebu, ki se uresničuje na Zemlji. Nesmrtnost angelskih podob, prikazanih v obarvanem steklu, je odsevalo stvarno nesmrtnost nestvarnih ljudi, katerih stvarne duše so iskale razlog in trajni smisel – in našle – v sebi. Ker v duši je Bog, duša pa je v vsakem od njih, enako kot so oni v Bogu. Z ovekovečenjem vstajenja smrtnih so vitraje obujale Večnost.
Ti sveti ljudje so se bili prisiljeni braniti, početi tisto, za kar so verjeli, da nikoli ne bodo počeli. Njihove hiše, hrami, ki jih je dediščina volila sam sebi, se rušijo z neba in, zravnane z zemljo, izginjajo, kakor da jih ni niti bilo. Ti ljudje so v dvomu – ali so krivi, ali so izdali Boga ali je Bog izdal njih? A Bog ne pojasnjuje, molči.
RUŠENJE VEČNOSTI
Svinčene mreže vitraj so morale biti pretopljene v krogle, v težke črne krogle nesmisla.
A v teh vitkih linijah iz mehke, podajne kovine so bile neponovljivo vešče poudarjene konture scen, katerih neizčrpno resničnost je vsak od njih hitro našel – že na prvi pogled se je vrezaval blisk prozornosti, ki je razgalila in v dobro spreobrnila tudi najnatančneje maskirano slepilo, bolečino, laž ali greh. Ko so določale obliko in sveti pomen čudežnih svetlobnih slik, so te svinčene konture določale ponižnega, osrečenega opazovalca enako, kot je neznane napadalce določal tenki mesečev srp, ki je zlovešče drhtel z velikih, okroglih ščitov. Z umazanimi krdeli je prihajal splošni mrak – da ostane in da je Vse v Ničemer izgubljeno.
In zdaj kakor da s tem izmaličenim svincem tudi jasni, svetli obrisi njih samih izginjajo, izgubljeni v prahu, v nepovrat izginuli. Iz belih vratov, ki jih je dosegla v strupu namočena rezila krivih barbarskih sabelj, so se s krvjo razlile tudi svete duše, čiste in tople, prvič od nastanka zbegane od skrivnosti smrti. A skrivnost se je glasila: Od lastnega izginotja je Bog razdvojen od večnosti, človek pa ali z varljivim časom ali Bogom. Stvarnost kakor da je nemočna pred zlom. Pogansko podjarmlja Božje!
Razkrajajo se slike, ki jih je luč nebeška z vsako zoro vsakega dne znova presvetljevala, in delala vidljivo tisto nevidno v njih. Slike, ki jim dolgujejo najdragocenejše v sebi, se lomijo, padajo pod noge, v prah, v pepel in ugašajo in ugašajo tako spokoj in blaženost, s katero jih je Gospod, odkar vedo za sebe, nesebično obdarjal. Zaradi tega niti ob izvorni dobroti in prisrčnosti v njih ni bilo volje, da se poklonijo, da oprostijo tistemu, ki se mu mora oprostiti, ker jim bo sodnik.
In spet so napravili, česar prej niso delali – začeli so preklinjati. Začeli so klicati Hudiča, ki bo s čistim zlom pokosil tiste, ki so prišli odnikoder. In niso storili edinega, kar so do vdora znali storiti: niso se odprli, niso pokazali spoštovanja do drugega. Niso pokazali ljubezni do tistih, ki jo bili poslani, da jih pokončajo.
Krogle iz svetega svinca niso mogle škoditi sovraštvu barbarskih krdel: Vse je bilo v Ničemer izgubljeno.
MAŠČEVALEC
Mrak je, ko se zrušena nebesa kakor s sramom še bolj odpirajo, in v tem mraku veliki, nestvarno beli žrebec in dolgi meč trepetata. Nestrpna. Vse jate so zletele na s krvjo prepojena tla, ponorele ptice vrešče, oslepljajo se s kljuni.
V železno lupino oklepa, s kapljami rubinskega sijaja obrobljenim, z vitezovim močnim telesom prihaja tudi njegova nepokorna osamljenost. Prihaja in ostaja, z junakovim mladim srcem zaščitena, ujeta. Da bi se zrušila samota, trdnejša od najbolj čvrstega gradu, se mora to srce prisiliti k predaji, a da ne bo ranjeno. Toda kakor da se niti sam Hudič ne upa, ampak molče opazuje, čaka.
Vitez ne nosi ščita – sveti križ je z resnico vpisan naravnost v njegovo dušo. Če bi bila ptica, bi njegova duša s krikom obudila nebo. A mora še utrgati zadnjo nepohojeno vrtnico in da se po grenkosladkem vbodu nadenejo toge rokavice. Zapomniti si vonj, in ga, dokler se diha, vdihovati.
Samo še rokavice, ta mali bledi paž kakor da je angel in ne navaden okreten fantič, čigar čiste roke so kakor krila hitrejše od gospodarjevih oči. Predanemu otroku so barbari očeta nataknili na kol, da ga ne bi bilo, mater pa so odpeljali, da je ni bilo. In ko je vitez dvignil ta svoj pretežki pogled navzgor, ni videl ničesar, prav ničesar. Tam, kjer je nekdaj bilo domovanje vitezove duše in duše ubogega paža in domovanje duš njegovih najbližjih, zdaj ni več ničesar.
Takoj ko se križar namesti v sedlu, se njegova senca, zlita s sencama žrebca in meča spreminja v senco vzpenjajočega se samoroga. Veličasten je, če bi samorog obstajal, bi bil žival, ki vlada ljudem, kakor pastir vlada čredi in Vsevišnji vsemu Vsemiru.
K OBZORJU
A ko še žejna zemlja posrka tudi zadnjo kapljico zadnjega žarka škrlatne svetlobe, bo tudi samorogova senca izginila, križar bo odjahal. Močni oklep mu ne bo dovoljeval, da se ozre. Ne bi se niti želel ozreti, mislil bo samo na negotovosti, ki jim je odšel naproti. Najprej se bo s topotom, potem vse tiše in na koncu čisto neslišno hitro bližal horizontu.
Pred očmi prelepe device, ki ga brezupno ljubi, ga bo skril horizont, ne pa somrak, ki se tako hitro spušča. Naprej ga bo spremljal samo nemi smeh Satana in blagoslovljena Božja vseprisotnost.
A tisti, ki se ne znajo braniti, bodo obranjeni – če bodo maščevani. Obstal bo, ne bo izginil, ker edino z maščevanjem se izginotje lahko preobrne v vstajenje.
Potem ko bo samorog prešel horizont, potem ko bo nepremagljivi križar odšel odtod, kjer kraljujeta konec časa in rob sveta, bosta lahko trajanje tega časa in resnica tega sveta ohranjena. Z odhodom v negotovost bo maščevalec nebu in zemlji, iz katerih je poniknil, ponovno prinesel gotovost.
S SLO ZASTRUPLJENA KRI
Še pred njegovim odhodom je koprnela, silovito, da se mu kakor vzdrhtela golobica ugnezdi v dušo. Spodnesena izpolnitev njenih koprnenj se bo spreobrnila v hudobno čarovnico. S pomočjo Iblisovih dejanj se bo devica skrila v neposvečeno vitezovo telo, v mehko blato, ki z ničemer stvarnim ni zavarovano.
Obup nevrnjene ljubezni bo namesto nežne ptice zlegel sikajočo, a nevidno kačo, ki gomazi skozi neobvladljive križarjeve mišice. Na jagodici njegovega kazalca bo rana od trna vrtnice postala ranica krivega, votlega zoba kače.
Nikoli se ne bo izvedelo, zakaj je dovoljeno, da se vroča, deviška kri oskruni v ledeni strup, ki kroži po žilah misijonarja.
Križarjeva naloga je, da neposvečenim razglasi ljubezen, vero in upanje maščevanja. Ubijal bo, a te smrti bo pravica maščevanja spremenila v življenje, ker bodo te smrti razkrile laž izginotja edine stvarnosti. Sinjina resnice bo znova vzpostavljena.
Devica bo hrepenela, da v svojih golih dlaneh in med toplimi stegni in pod otrdelimi dojkami občuti samorogov rog ali vsaj dolgo senco tega roga. Ker nima ob sebi tistega, ki se mu je dala še pred rojstvom, ga bo predano sanjala. Tudi v budnosti sanjati, in spet sanjati. A iz nekih nesanjanih sanj v druge nesanjane sanje, iz slepila v slepilo, bo njen vitez vse bolj daleč, njena bolečina pa vse bolj neusmiljena.
Ko ga bo čakala, v prebedenih mukah noči in v budnosti morastih dni, ne bo mogla najpomembnejšega, svetniku maščevanja najpotrebnejšega – ne bo mogla prositi zanj. Ker devica kakor da bo sama smrt: prav kakor prava Smrt, nesrečnica ne bo nikoli dopustila, da bo dotaknjena. Takoj ko bo videla tistega, ki ni njen ljubljeni, se bo zastrupila, dušila, pošiljala bolezen in pošast, sežigala, v zemljo vračala, s kamenjem zasipala, klala, si srce trgala, drobovje požirala in se ubijala še na brezštevilne nepredstavljive načine.
KOT DEVICA
Kakorkoli smrt hrepeni po dotiku, nikoli ne more biti dotaknjena. Ona ubija – prav kakor da je devica, predana ljubezni, ki ji je onemogočeno uresničenje. In tako bo, dokler bo svet stal, dokler bodo ljudje. Devica je resnično poosebljenje Smrti enako, kakor je Smrt utelešenje najčistejše deviškosti.
Niti živali, tako je videti, ne bodo vedele, tudi ne rastlinje, da bodo nekoč umrli. A nebo, zemlja, ogenj, voda, zrak in Bog so eno, a ta enotnost večno je. Edino ljudje bodo poznali Smrt, a vendar bodo umirali, ne bodo imeli moči, da se ji uprejo.
Nezadržna bo, v licu, prozornejšem od solze, se bodo gledali odbleski vesoljske lepote, gledale se bodo vsevidne oči Stvarnikove. Častne ljudi bo ubijala nedojemljiva čistost, umirali bodo uročeni, z vso svojo bolestno minljivostjo zaljubljeni, zavedeni, obsedeni ...
Ne bo moških, ki za njo ne bi dal, če bi jih imel, tudi sedem življenj – osemkrat sebe!
SKUPAJ
Devica si bo zamišljala viteza, ki podreja zoprne pogane, in bo ubijala vsakogar, kdor bi se ji upal približati. Vitez bo njena okrutna ljubezen, vitezov meč pa bo kovinska strela, ostrejša od bolečina, ki kakor pijavka sesa njeno dušo.
Ko si devica zamišlja križarja, križar osvaja dotlej neosvojljivo, nedoumljivo, ki pomeni nezamisljivost neskončnosti. Ko smrt hrepeni za vitezom, vitez osvaja nesluteno, neotipljivo, ki pomeni nezamisljivost večnosti, daljave, ki pomenijo nedosegljivost nesmrtnosti.
Tako se bo globoko – divje! – vživljala v brezsramne sanje o sveti vojni, da bo tudi samo sebe s sanjami popolnoma začarala, brez povratka, do blaznosti. Ista slepa nevezanost, ki bo v njenih mislih gnala križarja v vse bolj zversko okrutnost, bo njo samo gnala v vse mračnejše brezumje.
Prepričala bo sebe, da tudi sama jaha pod neprebojnim oklepom samote. Ne tik ob vitezu ampak v njem samem: vsajena v kri junaka, ki brani svojo čast, čast tistih, s katerih izginotjem je izbran, da odide in se maščuje, tudi njeno čast. Nesrečnica se bo prepričala, da vitez in ona skupaj dosegata z življenjem obljubljeno popolnost. Ker bi bil križar brez nje, je verjela, izgubljen – kakšna je to popolnost, v kateri ni ljubezni! Toda ljubezni, močnejše od njune, ni bilo in je niti ne bo. Prepričala bo sebe, da tudi ona, glej, tam za mejo prvih in zadnjih meja, v trojnem imenu Edinega, razširja slavo resnične vere. Križarjeva pot bo njena pot, njegove roke so njene roke, kakor je njegovo srce od vedno bilo njeno srce.
Oba bosta ubijala nedolžne. Ko bo ubijala zaradi viteza tiste, ki se ji bodo upali približati, bo gotova, da tudi on, zaradi nje, dela enako: s kačo v svojem nepremagljivem telesu, s strupom v žilah, pobesnel, s slepo predanostjo ujet sluga Smrti, bo poklanjal rešitev tistim, ki živijo, ne da bi vedeli, da žive v neodpustljivem grehu.
Verjela je, do so tisti, ki živijo preko – na drugi strani horizonta, za koncem vseh koncev in pred začetkom vseh začetkov – krivi. Oni so samo podobni ljudem, a pred Gospodom, znotraj, so krivi samo zato, ker so: za to, kjer so, in za to, kar so.
ZA OBZORJEM
Vse, kar je, gleda, kako prihaja nekdo tuj, nepoklican. Zdavnaj presahli in potonuli potoki, bregovi in bregovi rumenosivega peska, velikanske bele živali, ki namesto oblakov plavajo skozi zrak, kakšno drevo z dišečim vijoličnim plodom, kakor tudi vsi ljudje, ki živijo na drugi strani obzorja – tako živo kot neživo, in gleda, kakor da stvarno vidi pogana, ki mu nič v izbrani deželi, v njihovi deželi, ni sveto.
S temi visokimi, črnolasimi in zlatookimi ljudmi se zdi, da vidijo tisto, kar ne more biti, ker neznanec kakor da kroti neko rogato zver, podivjano, kakršne prej niso videli. Stvor pod jahalcem ni iz tega sveta in niti od Boga: bitje, ki ni moglo biti ustvarjeno, ni od Boga: stvor pod jahalcem ni mogel biti ustvarjen, pošast, ki zanje do tega jutra niti v domišljiji ni obstajala.
Zdi se jim, da lahko vidijo tisto, česar ne razumejo, in od tega, kar se kaže pred njimi, jim zastaja dih. Privid je popoln: čeprav je še daleč, se v napadalčevih očeh nejasno vidi nenavaden znak ali simbol … Nekaj prekrižanih svetlih črt, sinjih, kakor da so odsev z neba. Simbol je podoben čudnim a pozabljenim sencam tistih križev, ki jih je sežgalo sonce, na katerih so pred tisoči let in stotih dežjih bili razpeti redki puščavski lopovi in številni preroki samozvanci.
In vidijo divjaka, barbara, ki neutrudno vihti z dolgim, pod nedolžnim nebom izvlečenim mečem. Orožje, ki rani z bliski, oslepljuje oči in druge čute, orožje, ki kakor da jim um kameni v svinčeno neprozornost. A morda ti bliski tudi niso od meča, morda je v barbarovi desnici nekakšna plamenica ali strela, ki se zdaj prižiga in zdaj gasi, ker jahač kakor da za seboj pušča tenke trakove dima. Vonj dima, ki ga že zjutraj prinašajo vroči valovi vetra, njihovim otrokom izvabljajo solze. To niso običajne solze veselje, ki pogosto tečejo iz otroških oči – to je jok strahu, ki naenkrat začne ponikati v otroške duše.
VPAD, ZNOVA
Tuli, komaj lahko razlikujejo človeški glas od glasu zveri. A za njegovim hrbtom vrši tišina, groza novo nastale praznine.
Onečašča jim ženske. Križarjev ud med nogami sramežljivih princes raste v ud samoroga, tako da nenavajene umirajo v ekstazi. Ropa jim zakladnice, ki slove po izobilju – samorog namesto hrane trikrat dnevno požira drage kamne. Visoke minarete lomi na pol, kot zobotrebce, in struga gizdave arabeske, neponovljivo vešče vklesane v zelene zidove džamij. Požiga jim nepregledne knjižnice, prenatrpane s prepisi davnih pergamentov. Teksti neprimerljive dolžine in globine, zgoreli v fini pepel, neznosno smrdijo.
Ni živali, ki je ne hipnotizira samorogova prisotnost. Barbar s seboj pelje kamele, koze in njihovo najdragocenejše – vitkonoge konje, hitrejše od peščenih neviht. Samo feniks se ni predal. Ponosna ptica se je skrila v daljnem srcu puščave, si zažgala svoja krila in odletela k Bogu.
Po vsakem porušenem šotoru je pljunil na vedno mladi, bledi Mesec, ki niti podnevi ne odhaja z neba. V oazah jim je razbijal cisterne, zasipal izvire in vodnjake – da so vodo pozabile tudi najbolj skrite podzemeljske rekel. Razganjal jim je oblake, da so dež pozabili tudi najbolj žejni angeli.
SKRIVNOST
Za njih devičin križar nima imena, a t¸ udi številke nima, ker četudi je, tako se jim zdi, prijahal sam, kakor da za njim prihaja brezštevilna vojska silakov. Samorog, pošasten predstavnik tistega, kar za njih ne obstaja, je uničeval tisto edino, kar za njih obstaja. Stvarnost je, toda pred zlomom je stvarnost nemočna: Zlo je stvarnejše.
A ko se je Brezimni približal toliko, da se je njegova bleda senca lahko jasno razločila – ker ni tonila v pesek – so najmodrejši med njimi spoznali skrivnost in so se z grozo vprašali, sprašujoč Vsevišnjega v sebi: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?
Od lastnega izginotja je Bog ločen z večnostjo, človek pa samo z varljivim časom. Druge molitve so se skozi vse plitkejši dih stopile v eno, neprestano ponavljano vprašanje. V vzdihu za vzdihom so se vprašali: odkod prihajajo tisti, ki nas sovražijo?
Smrt jih je dohitevala, ne da bi našli odgovor. Bog molči.
EPILOG
Devica in samorog sta si najbliže v Bogu. V Stvarniku sta brat in sestra, a ne samo po svojih dušah, ki jih je Duh Stvarnika prebudil. Sta brat in sestra tudi po krvi, ker sta obe nedotakljivi telesi rojeni iz telesa Stvarnikovega. Bog jih ne ustvaril iz ene same krvi – lastne.
Zato torej vitez ubija, sam pa ne more biti ubit. Križar je nesmrten, ker je ljubezen združitev. Ljubezen med vitezom in smrtjo ni prepovedana tako, kakor so prepovedane mnoge ljubezni, iz čiste Hudičeve objestnosti – njuna ljubezen je nemogoča.
Lepota združitve samoroga in device je absolut neuresničljivega. Nestvarno žival pred ljubeznijo trajno čuva njena izvorna brezčasnost. Nesmrtnost od Smrti deli Večnost.
KOMENTARJI K ZGODBI DEVICA IN SAMOROG
»… ker Heinrich in Matilda nista več
posebni bitji, temveč sta se, polna skladnosti
v eno in isto obliko združila …«
1. Če je blagi Bog v tej zgodbi, naj nas iskra njegove blagoslovljene milosti opomni, da smo čas. Če pa je okrutni Satan v tej zgodbi, naj nas ivje njegove zloslutne groze spomni, da smo Večnost.
Zgodbe o devici in samorogu se ni treba bati. Znano je, da je Število, s katerim se označuje, kolikokrat je ta zgodba bila nepremišljeno zanemarjena, enaka Številu, s katerim se označuje, kolikokrat je bila znova z radostjo oživljana. Če torej brez strahu zgodbi dovolimo, da nas nagovori, bomo tisto Številko – ko jo povečamo za 1 – še bolj približali Brezkončnosti.
2. Na misel pri prihaja Cortes. In Aleksander Makedonski … In Hieronim … Ker seveda ni odločilno, za kateri dve konkretni ideologiji gre … Gre za Ideologijo samo, za Ideologijo kot takšno. (Vera, Civilizacija, Napredek, Zgodovina, Gibanje, Partija, Razred, Narod, Človeštvo, Družina, Jaz, Smisel, Slava in tako naprej.) Gre za zlo Dogme … Gre za tragedijo (ne)srečnega Telesa-ki-se-bojuje (če je potrebno tudi proti Vsemu, a za tako imenovano Edino Resnico) in se v tem boju uničuje … Na misel mi prihaja tudi tisti tip, ki v Godardovem »Do zadnjega diha« igra mladi Belmondo … Na misel mi prihaja tudi Trocki … In Wilhelm Reich … In Al Capone. Na misel mi prihaja tudi Sid Vicious, najslavnejši Vitez/Samorog punk in post-punk generacije …
Toda: ali je mogoče ne verovati? Če ni mogoče, potem verujemo, da prav zato moramo ne verovati. Resnica tega verovanja je vsekakor enako sprejemljiva (ali enako nesprejemljiva) kot Resnica katerega koli drugega (različnega) verovanja. Toda ta resnica ne pomeni, da moramo Verovanju kot takšnemu reči NE. Nasproti, ona pomeni, da Verovanju, njemu samemu navkljub, lahko rečemo tudi DA. Ker: vse3 ideologije so enako odvečne (nepotrebne, slabe, zle, nesprejemljive) / vse ideologije so enako nujne (potrebne) / vse ideologije so enako dobre … Če se že ne morem odreči lastne težnje k Resnici, potem se morem vsaj odreči – ko se v neki Resnici najdem – lastnega hotenja, da imam absolutno prav …
Tisti, ki je izbral, da ne želi izbrati, naj ima vedno spoštovanje za drugega – za tistega, ki je izbral nekaj drugega.
Ni nebes – laž je resničnejša od vsake resnice. Resnica, da ne obstajajo nebesa, je po vsem sodeč manj lažna od drugih resnic.
Novalis: »Razumeli bomo svet, ko bomo razumeli sebe, ker mi in on smo samo dve polovici, ki pripadata ena drugi.«
Še nekaj: izbrati Dogmo je incestno dejanje – poklanjamo vse, kar imamo, svoje najdragocenejše, poklanjamo svojo ljubezen in svojo svobodo nečemu, kar doživljamo kot Svoje. Tako se dogaja, da dobivamo identiteto določene skupnosti oziroma skupnostno identiteto, ko izgubljamo lastno identiteto. Radost duhovne žrtve … Toda; pokazalo se je, da ko postaneš enak kot (vsi) drugi, poželiš, da vsi (drugi) postanejo enaki kot ti. Zato je nesmiseln spopad med različnimi ideologijami neizbežen. Iz Dogme se rojeva Sovraštvo. Sovražiš in ne dojemaš, da v »tujcu« sovražiš tisto, kar je najbolj tvoje … A Sovraštvo prinaša strahote neduhovnih žrtev …Ker s Sovraštvom upravlja smrt. Dogma ima torej za svoj princip ljubezen, ki sebe spreminja v smrt.
3. Nek narod živi srečno, v popolnem skladu s tistim, kar veruje. Toda popolnost organizacije skupnosti se vznemiri s prih s tolpo napadalcev. Tujec ne pozna Boga in ne razume njihove sreče. Tujec noče tistega, kar ne razume. Tujec tisto, kar sovraži, ravna s tlemi. Tistim, ki se ne znajo ubraniti, zgleda, kakor da se rušijo nebesa. Zadnji preživeli je vitez, ki jih bo maščeval. V vitezovem srcu je brez-končno sovraštvo in njegov meč je zdaj njegova edina resnica. Devica, ki ga sprem-lja, ve, da se ne bo nikoli vrnil k njej. V njenem srcu je brezkončna ljubezen in njena bolečina je zdaj edina njena resnica. V vitezovem telesu namesto njegove duše prebiva s sovraštvom zastrupljena duša maščevalca. Z vsako mislijo in z vsakim gibom obe sledita nevideno prikazen Smrti. Ko prestopi horizont, se je vitez znašel v Neznanem, v svetu, kjer kakor da vlada nekdo drugi, njemu tuji Bog. Ne more razumeti, da nekaj takšnega sploh obstaja. Za te ljudi pa je prišlek nestvaren, kakor je v njihovih očeh Zlo odvekomaj nestvarno. Njihov pogled ga spreminja v pravega samoroga, v poosebljenje Zla. Vitez brez odlašanja začenja izpolnjevati sveti zakon maščevanja. Ko ubija za svojega Boga, ne ve, da ubija za svojega Hudiča. Ne ve, da zanj – prav zaradi tega, ker je nepremagljiv – ni rešitve. Ker tisti, ki ne bodo umrli, ne morejo ljubiti.
V tej zgodbi je prisotno Ponavljanje. Vendar to tukaj ni formalno, ampak je v zgodbi imanentno – vgrajeno je v samo dejanje. S tem se je Postopek navidezno ukinil sam, a njegovo izrinjeno bistvo (simetričnost, dvojnost, absolutna strukturna mimeza) zdaj posredni prispeva h kristalizaciji in niansiranju pomena zgodbe.
4. Novalis: »Pri največji bolečini včasih nastopa paraliza občutljivosti. Duša se razstavlja. Od tod smrtna ledenost … človek stoji sam kakor kakšna ubijajoča sila. Nepovezan z drugim svetom se postopoma sam razjeda in v skladu s svojim principom je ljudomrzen in bogomrzen.«
5. Imitatio Dei: Tudi če obstaja – Bog molči. Kako ga potem oponašati z govorom? A oponašamo ga, da bi mu bili bliže. Hoteti z govorom biti bliže tistemu, česar (v govoru) ni, pomeni hoteti nemogoče. Upanje, da bomo vseeno uspeli, izvira iz samega Začetka, ker – spomnimo se – na Začetku je bila Beseda …
Prevod: Marjan Pungartnik
Prevedeno iz knjige »Večeras u Emausu«, Stubovi kulture, biblioteka »Izbor«, Beograd 2003, str. 39-54.
