Na križišču blizu moje hiše že leta stoji semafor. Skoraj vsak dan grem mimo njega, da prečkam ulico, a mu ne namenjam vedno dovolj pozornosti. Danes zjutraj se je odločil, da me zaradi tega kaznuje. Svojim rdečim očesom me je prodorno gledal in mi nikakor ni pomežiknil s svojim zelenim očesom, da bi lahko prečkala na drugo stran.
»Kaj mu je?« sem pomislila.
»Ha, končno si se le spomnila, da me vprašaš kako sem!« se je iznenada slišal odgovor. »Ime mi je semafor Sem, tisto na drugi strani ulice je moja dvojčica Afora. Tukaj stojiva že petinštirideset let in poskušava zaščititi pešce v prometu, pred raznimi nesrečami. Ampak zadnja leta sva vedno bolj razočarana, ker vedno manj ljudi spoštuje najine luči. Vsi nekam hitijo, v šolo, na delo, v trgovino pa v tej naglici sploh niso pozorni kaj jim mi semaforji kažemo. Samo pretečejo ulico pri rdeči in na pomislijo na svojo in tujo varnost.«
»Toda jaz čakam, da se prižge zelena luč,« sem se poskušala obraniti.
»Ti si tudi ena špela- marela! Tudi tebe sem si zapomnil. Ko se ti je mudilo, si velikokrat prečkala ulico pri rdeči!«
»Ampak vedno vas spoštujem, ko je gost promet,« sem poskušala še enkrat, toda Sem ni reagiral in brez ugovora sem morala poslušati preostanek njegove zgodbe do konca. Pridružila se nama je psička, ki živi na ulici. Hotela je prečkati ulico, a ko je videla, da gori gornja lučka, je sedla na rob pločnika in mirno počakala na varen znak.
»Vidiš,« je nadaljeval Sem, »potepuški psi nas bolj spoštujejo kot vi, ljudje. A tudi njim to ne pomaga. Ko pridrvi kak neposlušni avto, tudi jih tudi oni kdaj pa kdaj nedolžni skupijo. Najin trioki prijatelj semafor Troki poskuša zaustaviti te štirikolesnike. On je zadolžen za vozila in ima podobne težave kot Afora in jaz. A nekoč je bilo popolnoma drugače …«
Afora je ves čas molče podpirala svojega brata. Končno, v tistem trenutku, mi je priskočila na pomoč in njeno zeleno oko je zasvetilo. Lahko sem šla.
Sem je star godrnjavi semafor, a ima vseeno prav. Če so se psički naučili spoštovati njegove znake, ko prečkajo ulico, zakaj tega ne bi naredili tudi ljudje, še posebej otroci!?
Zapomni si: Ko si na prehodu za pešce in postavljeni semaforji svetijo rdeče – počakaj na pločniku. Ulico prečkaj vedno samo pri zeleni luči.
Navidez je bila Karlita navadni rejno pišče. izvalila se je spomladi iz jajca kot sirota pod okrutno in nedostopno Mačeho Žarnico. A ker je hitro rasla za prodajo, je uteho kot še nekaj piščancev iskala pri ljudeh, ki so jo kupili.
Zdelo se jim je, da so ljudje dobri, ker so jih hranili in pustili, da prosto hodijo po dvorišču. Toda hitro se jim je zadovoljstvo spremenilo v moro. Preveč so se zredili od hrane za pitanje in so se vse teže gibali. Na koncu so iz betonskega kokošnjaka šli le na ogled do prvega drevesa in tam sedli v senco. Potem so nekega dne ljudje odnesli prvo pišče na bližnje tnalo in ga ločili od glave in življenja. In čez nekaj časa še drugo in tretje in tako po vrsti. Na koncu je ostala samo kura Karlita.
Za sto deževnikov! Karlita ni imela veliko možganov za razmišljanje, a je dojela eno – da mora čimprej pobegniti iz tega kokošnjaka. In odločila se je, da spremeni svoje življenje!
V istem dvorišču se je nahajal še starejši svinjak iz lesa in pletene žice s tlemi iz prsti. Tu je živel ovenček Molkec in on ji je nesebično ponudil, da stanuje z njim. Od tega dne se nova prijatelja nista ločevala, a kura Karlita kakor tudi ovenček Molkec sta jedla samo koruzo.
Dnevi so tako tekli. Nihče ni poskušal ločevati nenavadnega para. A zdrava hrana je spremenila okorno, zadihano kuro Karlito v energični komet, ki je z neverjetno hitrostjo letala po dvorišču. Zdelo se je, da Karlitini sreči ni konca.
Potem pa je prišla jesen. In z njo priprave za zimo. Nekega dne so odpeljali ovnečka Molkca na zadnji sprehod. Karlita je zlomljenega srca ostala sama in čez nekaj dni se je tudi njena zgodba končala … na tnalu.
DEŽEVNIKOSLAV DEŽAK
V podzemnem cesarstvu živijo različne nenavadne živali. V glavnem preživljajo dneve kot tudi ostale živali, kopenske in vodne. Iščejo hrano zase in za svoje mladiče, počivajo in se družijo. Vendar jih večine ne vidimo pogosto, ker prihajajo na površje samo, ko po naključju zaidejo. Posebno mesto med njimi imajo deževniki.
Deževnikoslav Dežak prav tako živi in dela pod zemljo. Kot vse gliste se hrani z odpadlim listjem, gnilimi plodovi in poginulimi živalmi. Deževnikoslav vse to predela v bogato plodno prst. Zato je koristen stanovalec v vsakem vrtu. Edino nima rad, če se kdo vmešava v njegov posel in zliva strup na rastline, da bi uničil različne žuželke. V tem primeru se mora seliti iz tega vrta in več ni nikogar, da bi ga obdeloval.
Nenavadno je, da Deževnikoslav nima oči. A zakaj bi mu tudi služile, če je pod zemljo vedno mračno!? To ga ne moti, ker s svojo občutljivo kožo točno občuti, v kateri smeri se mora gibati. Še bolj čudno je, da če se kakšen deževnik po naključju prepolovi, vsaka polovica gre na svojo stran in zraste v novega velikega dežnika.
Prava veselica se pripravlja šele takrat, ko se pod zemljo slišijo prve kaplje dežja. Vsa družina Dežakov takrat zapusti svoje posle in hiti na površino. Nastane velika dirka, kdo bo prvi prišel do neke lužice, da bi čofnil v plitvino. Zmagovalec je skoraj vedno Deževnikoslav, saj najbolj vešče vleče skupaj in razteza svoje dolginasto telo. In ko se vsi deževniki iz kraja zberejo, skupaj poskakujejo, dokler ne neha deževati. Po dežju se spet vrnejo k svojim vsakdanjim obveznostim.
Zato prihodnji, ko bo deževalo, oblecite gumijaste škornje in plašč in stopite ven, videli boste pravi dežni žur! In seveda pozdravite Deževnikoslava Dežaka!
SEM IN AFORA
Na križišču blizu moje hiše že leta stoji semafor. Skoraj vsak dan grem mimo njega, da prečkam ulico, a mu ne namenjam vedno dovolj pozornosti. Danes zjutraj se je odločil, da me zaradi tega kaznuje. Svojim rdečim očesom me je prodorno gledal in mi nikakor ni pomežiknil s svojim zelenim očesom, da bi lahko prečkala na drugo stran.
»Kaj mu je?« sem pomislila.
»Ha, končno si se le spomnila, da me vprašaš kako sem!« se je iznenada slišal odgovor. »Ime mi je semafor Sem, tisto na drugi strani ulice je moja dvojčica Afora. Tukaj stojiva že petinštirideset let in poskušava zaščititi pešce v prometu, pred raznimi nesrečami. Ampak zadnja leta sva vedno bolj razočarana, ker vedno manj ljudi spoštuje najine luči. Vsi nekam hitijo, v šolo, na delo, v trgovino pa v tej naglici sploh niso pozorni kaj jim mi semaforji kažemo. Samo pretečejo ulico pri rdeči in na pomislijo na svojo in tujo varnost.«
»Toda jaz čakam, da se prižge zelena luč,« sem se poskušala obraniti.
»Ti si tudi ena špela- marela! Tudi tebe sem si zapomnil. Ko se ti je mudilo, si velikokrat prečkala ulico pri rdeči!«
»Ampak vedno vas spoštujem, ko je gost promet,« sem poskušala še enkrat, toda Sem ni reagiral in brez ugovora sem morala poslušati preostanek njegove zgodbe do konca. Pridružila se nama je psička, ki živi na ulici. Hotela je prečkati ulico, a ko je videla, da gori gornja lučka, je sedla na rob pločnika in mirno počakala na varen znak.
»Vidiš,« je nadaljeval Sem, »potepuški psi nas bolj spoštujejo kot vi, ljudje. A tudi njim to ne pomaga. Ko pridrvi kak neposlušni avto, tudi jih tudi oni kdaj pa kdaj nedolžni skupijo. Najin trioki prijatelj semafor Troki poskuša zaustaviti te štirikolesnike. On je zadolžen za vozila in ima podobne težave kot Afora in jaz. A nekoč je bilo popolnoma drugače …«
Afora je ves čas molče podpirala svojega brata. Končno, v tistem trenutku, mi je priskočila na pomoč in njeno zeleno oko je zasvetilo. Lahko sem šla.
Sem je star godrnjavi semafor, a ima vseeno prav. Če so se psički naučili spoštovati njegove znake, ko prečkajo ulico, zakaj tega ne bi naredili tudi ljudje, še posebej otroci!?
Zapomni si: Ko si na prehodu za pešce in postavljeni semaforji svetijo rdeče – počakaj na pločniku. Ulico prečkaj vedno samo pri zeleni luči.
Navidez je bila Karlita navadni rejno pišče. izvalila se je spomladi iz jajca kot sirota pod okrutno in nedostopno Mačeho Žarnico. A ker je hitro rasla za prodajo, je uteho kot še nekaj piščancev iskala pri ljudeh, ki so jo kupili.
Zdelo se jim je, da so ljudje dobri, ker so jih hranili in pustili, da prosto hodijo po dvorišču. Toda hitro se jim je zadovoljstvo spremenilo v moro. Preveč so se zredili od hrane za pitanje in so se vse teže gibali. Na koncu so iz betonskega kokošnjaka šli le na ogled do prvega drevesa in tam sedli v senco. Potem so nekega dne ljudje odnesli prvo pišče na bližnje tnalo in ga ločili od glave in življenja. In čez nekaj časa še drugo in tretje in tako po vrsti. Na koncu je ostala samo kura Karlita.
Za sto deževnikov! Karlita ni imela veliko možganov za razmišljanje, a je dojela eno – da mora čimprej pobegniti iz tega kokošnjaka. In odločila se je, da spremeni svoje življenje!
V istem dvorišču se je nahajal še starejši svinjak iz lesa in pletene žice s tlemi iz prsti. Tu je živel ovenček Molkec in on ji je nesebično ponudil, da stanuje z njim. Od tega dne se nova prijatelja nista ločevala, a kura Karlita kakor tudi ovenček Molkec sta jedla samo koruzo.
Dnevi so tako tekli. Nihče ni poskušal ločevati nenavadnega para. A zdrava hrana je spremenila okorno, zadihano kuro Karlito v energični komet, ki je z neverjetno hitrostjo letala po dvorišču. Zdelo se je, da Karlitini sreči ni konca.
Potem pa je prišla jesen. In z njo priprave za zimo. Nekega dne so odpeljali ovnečka Molkca na zadnji sprehod. Karlita je zlomljenega srca ostala sama in čez nekaj dni se je tudi njena zgodba končala … na tnalu.
DEŽEVNIKOSLAV DEŽAK
V podzemnem cesarstvu živijo različne nenavadne živali. V glavnem preživljajo dneve kot tudi ostale živali, kopenske in vodne. Iščejo hrano zase in za svoje mladiče, počivajo in se družijo. Vendar jih večine ne vidimo pogosto, ker prihajajo na površje samo, ko po naključju zaidejo. Posebno mesto med njimi imajo deževniki.
Deževnikoslav Dežak prav tako živi in dela pod zemljo. Kot vse gliste se hrani z odpadlim listjem, gnilimi plodovi in poginulimi živalmi. Deževnikoslav vse to predela v bogato plodno prst. Zato je koristen stanovalec v vsakem vrtu. Edino nima rad, če se kdo vmešava v njegov posel in zliva strup na rastline, da bi uničil različne žuželke. V tem primeru se mora seliti iz tega vrta in več ni nikogar, da bi ga obdeloval.
Nenavadno je, da Deževnikoslav nima oči. A zakaj bi mu tudi služile, če je pod zemljo vedno mračno!? To ga ne moti, ker s svojo občutljivo kožo točno občuti, v kateri smeri se mora gibati. Še bolj čudno je, da če se kakšen deževnik po naključju prepolovi, vsaka polovica gre na svojo stran in zraste v novega velikega dežnika.
Prava veselica se pripravlja šele takrat, ko se pod zemljo slišijo prve kaplje dežja. Vsa družina Dežakov takrat zapusti svoje posle in hiti na površino. Nastane velika dirka, kdo bo prvi prišel do neke lužice, da bi čofnil v plitvino. Zmagovalec je skoraj vedno Deževnikoslav, saj najbolj vešče vleče skupaj in razteza svoje dolginasto telo. In ko se vsi deževniki iz kraja zberejo, skupaj poskakujejo, dokler ne neha deževati. Po dežju se spet vrnejo k svojim vsakdanjim obveznostim.
Zato prihodnji, ko bo deževalo, oblecite gumijaste škornje in plašč in stopite ven, videli boste pravi dežni žur! In seveda pozdravite Deževnikoslava Dežaka!
