SPOMIN NA LIČKANJE

Koruza je zrela –
pridite ličkat,
fantje, dekleta,
dedci in babe,
vsi sosedje
z brega in grabe!

Luč bo na sredi,
visoko na strop;
Tršavčev Ferdi
bo pravljice pravil,
pa Karel iz Gasteraja
pa Ježova pobara,
da bo šlo delo
veselo izpod rok!

Ferdi pogleda
okrog po likačih,
starih in mladih,
pa po deci seveda
in pravi:

Šel je nekoč Prlek v Maribor. Ustavil se je na mostu, se naslonil na ograjo in gledal, kako teče Drava. Fajfa mu je visela iz ust.

Mimo gre mesno dekle in ga ljubeznivo opomni:

»Oča, fajfa vam bo padla v Dravo!«

Prlek je odprl usta in rekel:

»Nede!«

In mu je fajfa letela v Dravo…

Ha ha ha…
Sedaj pa naj
kaj pove
Karel iz Gasteraja!

Ogledal se je Karel po likačih, pomislil in začel:

»Tisto u župniku?«

Da, da seveda,
tisto o župniku!«
vsi likači v en glas.

Rekli so župnik s prižnice:

»Prihodnjo nedeljo bomo pridigali tako, da se bodo eni smejali, drugi pa jokali, pridite, farani, v čim večjem številu!«

Naslednjo nedeljo je bila cerkev nabito polna, eni so se tlačili celo pod prižnico, ki je bila že zelo stara.

Komaj se je župnik naslonil na rob prižnice in je začel:

»Dragi farani,
mir z vami…!«

se je stara in črviva prižnica odtrgala z zidu in zgrmela z župnikom vred na tla. Tisti, ki so bili spodaj, so se jokali, drugi pa so se smejali…

He he he,
Karel, dobro je bilo!
Sedaj pa nam naj
kaj pove Ježev Lujz!

Nasmehne se Lujz, ošine likaše s pogledom in reče:

Srečala sta se invalida iz prve vojske. Prvi je škilil, drugi pa venomer prežvekoval.

Vpraša škilavec prežvekovača:

»Ti, zakaj vse dni samo prežvekuješ?«

Prežvekovač pravi:

»Veš, v Galiciji sem bil težko ranjen v želodec. Izrezali so gi ga in mi vsadili – telečjega. Z leti pa sem začutil vse večjo potrebo po prežvekovanju. Ti, kako je s teboj?«

»Vidiš, tudi jaz sem bil ranjen na ruski fronti – zgubil sem eno oko. V bolnici so mi vstavili oko neke koze. Z leti pa sem začel škiliti z njim po drevju in cvetjunaoknih. Tega se še danes ne morem odvaditi!«

Hi hi hi

se zasmejijo vsi likači:

»Sedaj pa še Gaber ti!«

Tudi Gaber se ogleda in reče:

»Seveda, samo moja pravljica je dolga eno celo uro!«

Nič ne de, nič ne de,
povej nam jo že!
so vzkliknili likači.

Nekoč je pasla baba kravo, pol ure gori po ozari,pol ure doli po ozari. Vidite, to je skupaj ena ura – kaj ne?

Ho ho ho,
ta pa je bila zares kratka!
No, naj bo! Sedaj pa še
Lojze ti!

Lojzek reče:

»Eno primorsko!«

Likači vsi:

»Da, primorsko!«

Šla je baba na horu boga molit. Nu je huor še huonja, kravu nu huozu. Nu je huonj kravu tku brcnu, da je huoza omedlela…

Zadovoljni se likači
smejejo in vzklikajo:
Sedaj pa pesmi naj done!

Zadonele so vesele,
otožne in pobožne.
Vrč je šel od grla pa do grla,
dokler ni kup koruze skoplen.

Tedaj zakliče nekdo:
»Jernej, naprej s harmoniko!
Valček, polko, čardaš
in vse, kar znaš!«

Smehljal se je Jernej
in vlekel kar naprej
svojo harmoniko,
da so krila v zrak frčala,
se plesalci vkup tiščali
vse do jutra belega…

Koruza je zrela –
pridite ličkat,
fantje, dekleta,
dedci in babe,
vsi sosedje
z brega in grabe!

Luč bo na sredi,
visoko na strop;
Tršavčev Ferdi
bo pravljice pravil,
pa Karel iz Gasteraja
pa Ježova pobara,
da bo šlo delo
veselo izpod rok!

Ferdi pogleda
okrog po likačih,
starih in mladih,
pa po deci seveda
in pravi:

Šel je nekoč Prlek v Maribor. Ustavil se je na mostu, se naslonil na ograjo in gledal, kako teče Drava. Fajfa mu je visela iz ust.

Mimo gre mesno dekle in ga ljubeznivo opomni:

»Oča, fajfa vam bo padla v Dravo!«

Prlek je odprl usta in rekel:

»Nede!«

In mu je fajfa letela v Dravo…

Ha ha ha…
Sedaj pa naj
kaj pove
Karel iz Gasteraja!

Ogledal se je Karel po likačih, pomislil in začel:

»Tisto u župniku?«

Da, da seveda,
tisto o župniku!«
vsi likači v en glas.

Rekli so župnik s prižnice:

»Prihodnjo nedeljo bomo pridigali tako, da se bodo eni smejali, drugi pa jokali, pridite, farani, v čim večjem številu!«

Naslednjo nedeljo je bila cerkev nabito polna, eni so se tlačili celo pod prižnico, ki je bila že zelo stara.

Komaj se je župnik naslonil na rob prižnice in je začel:

»Dragi farani,
mir z vami…!«

se je stara in črviva prižnica odtrgala z zidu in zgrmela z župnikom vred na tla. Tisti, ki so bili spodaj, so se jokali, drugi pa so se smejali…

He he he,
Karel, dobro je bilo!
Sedaj pa nam naj
kaj pove Ježev Lujz!

Nasmehne se Lujz, ošine likaše s pogledom in reče:

Srečala sta se invalida iz prve vojske. Prvi je škilil, drugi pa venomer prežvekoval.

Vpraša škilavec prežvekovača:

»Ti, zakaj vse dni samo prežvekuješ?«

Prežvekovač pravi:

»Veš, v Galiciji sem bil težko ranjen v želodec. Izrezali so gi ga in mi vsadili – telečjega. Z leti pa sem začutil vse večjo potrebo po prežvekovanju. Ti, kako je s teboj?«

»Vidiš, tudi jaz sem bil ranjen na ruski fronti – zgubil sem eno oko. V bolnici so mi vstavili oko neke koze. Z leti pa sem začel škiliti z njim po drevju in cvetjunaoknih. Tega se še danes ne morem odvaditi!«

Hi hi hi

se zasmejijo vsi likači:

»Sedaj pa še Gaber ti!«

Tudi Gaber se ogleda in reče:

»Seveda, samo moja pravljica je dolga eno celo uro!«

Nič ne de, nič ne de,
povej nam jo že!
so vzkliknili likači.

Nekoč je pasla baba kravo, pol ure gori po ozari,pol ure doli po ozari. Vidite, to je skupaj ena ura – kaj ne?

Ho ho ho,
ta pa je bila zares kratka!
No, naj bo! Sedaj pa še
Lojze ti!

Lojzek reče:

»Eno primorsko!«

Likači vsi:

»Da, primorsko!«

Šla je baba na horu boga molit. Nu je huor še huonja, kravu nu huozu. Nu je huonj kravu tku brcnu, da je huoza omedlela…

Zadovoljni se likači
smejejo in vzklikajo:
Sedaj pa pesmi naj done!

Zadonele so vesele,
otožne in pobožne.
Vrč je šel od grla pa do grla,
dokler ni kup koruze skoplen.

Tedaj zakliče nekdo:
»Jernej, naprej s harmoniko!
Valček, polko, čardaš
in vse, kar znaš!«

Smehljal se je Jernej
in vlekel kar naprej
svojo harmoniko,
da so krila v zrak frčala,
se plesalci vkup tiščali
vse do jutra belega…