ŠALJIVE IVERI

SPOMIN NA ATELJE V CANKARJEVI 16

Prišel nekoč je čuden mož –
izgledal je kot kakšen mrož –
najel si prostor je kraj me
in pravil, da umetnik je.
Nanosil norec je prsti,
na stolčku gnetel je ljudi,
da bolj bi sam samoten bil,
je okna, vrata zasteklil.
Me gleda on, ga gledam jaz,
ne da spustil bi kakšen glas.
Da nekaj zinil bi hudir,
postavim v sobo mu krompir.
Ničesar mož mi ni dejal,
le žakelj mi je v sobo djal.
Sem malo drla se nad njim:
»To že predrznost je, zločin!
Počakaj, šleva, jutri ti
pometem v sobo še smeti!«
»Glej, k meni hodijo ljudje:
vojaki i n vseh vrst možje,
jaz ordiniram noč in dan,
da škriplje kavč, pod podom tram!
A on le gleda, me trpi,
saj Sonja le obrt vrši,
jaz pa umetnik sem, zares,
ne zmoti me tvoj srd, tvoj bes!«

JAMA V JAMO

Ko je umrl veliki slovenski impresionistični slikar Matija Jama, mu je izrekel ob odprtem grobu slikar Božidar Jakac tele ginljive besede:

»Dragi Jama, sedaj te bomo položili v jamo!«

IVAN ROB IN DEKLE

Pesnik Ivan Rob si je našel dekle. Preden je šel na rendez-vous, se je navečerjal fižola. Spotoma mu je ob dekletu v hlačah glasno zatrobentalo. Dekle se je vpričo takšne nesramnosti zdrznilo:

»Veste vi, kaj takega pa se mi še nikoli ni ni zgodilo!«

Ivan Rob pa se je umirjeno opravičil:

»Nič ne de; jaz pa sem samo mislil, da se je to zgodilo meni!«

ŽUPNIKOV ZET

Gospod župnik so se mudili v vaški gostilni. Pa jih je ogovoril neki vaščan:

»Vaš zet vas pozdravlja!«

ZBADLJIVKA

Prišel sem – umetnik – nekomu v goste,
pregledal sem svetle sobane:
Le kam tisočaki se vaši zgube,
praznota s sten le zre vame.
Sta slika in kipec vama tujca oba,
umetnik na vaši je dlani.
Lahko se zapre in v prah ga zmečka,
dokler ne stori to smrt z vami!

SMEH IN JOK

Svojim vernikom je župnik oznanil, da bo prihodnjo nedeljo pridigoval tako, da se bodo nekateri smejali, nekateri pa jokali.

Naslednjo nedeljo se je z bralo v cerkvi veliko ljudi. Ena izmed vernic se je bila doma pred tem najedla fižola. Spuščala je pline, da je smrdelo naokrog. Tista pred njo se je ozrla in vihala nos. Pa grešnica polglasno zagodrnjala:

»Sedaj pa še ta svinja nazaj gleda!«

V tem je stopil župnik na prižnico, se naslonil na rob prižnice in začel:

»Sveti Peter in Pavel sta bila velika apostola …«

Pri tem je nekoliko poudaril svoje besede in udaril s pestjo po robu prižnice, kakor so ga bili v bogoslovju naučili.

Prižnica pa je bila že stara; preperela in črviva se je odtrgala od zidu in zletela na tla. Tisti, ki so jo dobili po glavah, so se jokali, drugi pa so se smejali.

NASLEDNJI ŽUPNIK

Naslednji župnik pri Mariji Snežni je želel popestriti cerkveni praznik s tem, da je povabil pridigova in maševat bradatega frančiškana iz samostana pri Sveti Trojici.

Med pridigovanjem je ta opazil, kako si starejši vernik pod korom briše solze, odkoder je pogledaval frančiškanarja.

Po maši je menih brž stopil na cerkveni plac in poiskal tistega starešega vernika. Vprašal ga je, kateri del njegove pridige ga je tako zelo gani, da je jokal.

»Ah ne, vaša pridiga me ni nič ganila, pač pa sem imel doma bradatega kozla, ki mi je revček poginil. In vselej, ko sem pogledal vas, sem se spomnil na njegovo lepo bradico!«

KOZEL IN KONJ

Snežničkemu župniku so cigani neke sobote zvečer ukradli kozla iz hleva. V nedeljo zjutraj je poslal župnik mežnarja v gozd iskat tiste cigane, ki so se že mastili z njegovim kozlom. Mežnarja so pretepli in poslali domov k župniku, ki je že maševal. Ko so zapele ogrlje, se je župnik pri oltarju obrnil in zapel:

»Ali si dobil moj mekeke?«

Mežnar mu je s kora zapel:

»Ne, vzeli so mi še ihaha!«

ŽUPNIK IN MEŽNAR

Naš župnik in mežnar se nista dobro razumela. Župnik je mežnarju naročil, naj za konec njegove pridige spusti goloba skozi odprtino na stropu.

Ko je župnik zaklical vernikom z dvignjenima rokama: »Pridi, sveti duh!« je mežnar odgovoril skozi odprtino:

»Ne, ne bo prišel, ga je mačka pojedla!«

NOVI KAPLAN

In so zopet dobili k Mariji Snežni novega kaplana. Ta je uvedel med vernike novo disciplino: Naj držijo vsa nedolžna dekleta dlani prekrižane pod popkom.

Micka pa se je tega držanja že naveličala. Šla je v farovž ali v kaplanijo vprašat, če se ne bi dalo kaj storiti, da bi ne bilo treba vsako nedeljo držati dlani pod popkom.

Odgovorili so gospod kaplan:

»No, morda bi se pa dalo kaj storiti – vlezi se tule na klop, bomo ti nedolžnost prišili!«

Šivali so gospod kaplan in ji nedolžnost dobro prišili.

Ko je šla zdaj Micka doli po trgu, jo je srečala soseda Julčka in se začudila, zakaj Micka ne drži več dlani križem pod popkom.

»Veš,« je rekla Micka, »meni so gospod kaplan nedolžnost prišili!«

Julčka pa:

»Prišili!? Kaj misliš, bi tudi meni to storili?«

Micka:

»Jaz mislim, da bi ti. Saj imajo še dve špulci cvirna in prav debelo nit!«

MOJ SOŠOLEC

Moj sošolec Križanov Janez je bil velik falot in goljuf. Nam je pokradel zajce in jih v soboto zvečer prodal v gostili za nedeljske goste.

Nekoč pa je le šel k spovedi. Med spovedjo pa je izmaknil župniku žepno uro.

Ko so ga spovednik vprašali, če ima še kakšen greh na vesti, je dejal, da je nekomu kradel žepno uro. In jo je tiščal župniku pod brado.

»Ja,« so dejali spovednik, »vrniti jo moraš tistemu, ki si mu jo izmaknil!«

»Ja, če pa je tisti noče več imeti!«

»No, potem pa jo obdrži zase!« so dejali povednik. In so bili Janezu vsi grehi odpuščeni!

JANEZEK IN OLIKA

Janezka je tiščalo med poukom na veliko potrebo. Učiteljica ga je vprašala, kaj hoče, da drži prste kvišku.

»Srat bi moral iti!« je odgovoril Janezek.

»No, ne smeš se tako izražati!« mu je dejala učiteljica, »reče se – Prosim, jaz bi rad šel na stran.«

»No na stran, srat bi moral iti!« je zavpil Janezek in se že podelal v hlače.

Učiteljica ga je sunila iz razreda. Tisti trenutek pa je prišel po hodniku gospod nadučitelj in je vprašal Janezka, čemu ni v razredu.

»Ker v razredu preveč smrdi,« je rekel gospodu nadučitelju.

MEŽNAR IN ŽUPNIK

Mežnar in gospod župnik se nista marala, ker je vedel mežnar o gospodu župniku marsikaj.

Tako je tekel mežnar nekega dne naravnost k škofu in mu sporočil zadevo. Škof so se brž pripeljali na faro, ustavili konjička na cerkvenem placu in stopili v farovž, češ: prišli so na revizijo – pregled cerkvenih zadev.

Župnik so v naglici zmetali kuharičina oblačila v sosednjo kamro, kuharica pa porinili v omaro na hodniku.

Ko so gospod škof končno zaprli knjige, sta se podala po hodniku, kjer je stala stara omara.

»Kaj pa imate v tej omari?« so se zanimali gospod škof.

»No, tu notri imam shranjen tamburaški inštrument,« so rekli gospod župnik. Škof pa so hoteli videti tudi ta inštrument. Morali so odpreti omaro. Ko so gospod škof zagledali lepo golo kuharico, so dejali;

»Pa imate kar lep inštrument. Na takšnega sem tudi jaz rad brenkal, ko sem še bil mlad.«

KAJ REČEJO OČE ZVEČER

Gospod katehet so vprašali med veroukom Janezka:

»No, Janezek, kaj rečejo tvoj oče zvečer, preden greste spat?«

Janezek pa:

»Moja ata nam rečejo: Sedaj pa, otroci, srat pa scat pa spat!«

NAGROBNI NAPIS

Tukaj počiva Mica – devica,
ki sem za svojo nedolžnost se tresla,
da bi je v grob črni ne odnesla.

PROFESOR KOLBIČ

Profesor Kolbič je pripovedoval učencem o pomanjkanju olike današnje mladine takole:

»Svoj čas smo poznali mnogo več bon tona, kot ga pozna jo današnji mladi. Za časov dr. Prešerna je bilo treba ob posebnih prilikah nositi cilinder na glavi, se znati klanjati in na sprehodih sukati palico iz bambusa.

Še jaz sem moral važne ljudi ogovarjati z gospod in gospa. Povem vam konkreten primer mojega poznavanja olike:

Nekoč sem šel po Alexandrovi – današnji Partizanski cesti in spotoma pogledal na uro na stolpu frančiškanske cerkve. Pri tem sem se zaletel v kandelaber cestne svetile, se prijel za glavo in rekel glasno – Oprostite!«

V MENZI PRI GAMBRINUSU

V menzi pri Gambrinusu sem obedoval z Gorinškovimi. Med živahnimi pogovori pa je pesnik in gledališki igralec Danilo Gorinšek pomotoma pojedel tudi mojo solato.

PRIMORSKA PRAVLJICA

Šla je baba ma horo boha molt. Nu so šli hori še konj, krava in koza. Nu, je konj kravo tak brcnu, da je koza omdlela.

ENO URO DOLGA PRAVLJICA

Pasla je baba kravo pol ure gori po ozari, pol ure doli po ozari, to je vse skupaj eno uro!

URA IN PROFESOR KOLBIČ

Šla je deklica v šolo in se ustavila pred profesorjem Kolbičem in ga vljudno vprašala: »Koliko je ura, prosim?«

Pa je imel profesor svojo žepno uro nenavito. Segel je ponjo v žep, pogleda na kazalce in odgovoril deklici:

»Na moji uri je ravno toliko, da če bi bilo tudi nekolik več, boš prišla še pravočasno v šolo.«

In je deklica urno odcapljala dalje.

ZA KOGA SO MOŽGANI

Nek učenec je pri profesorju Kolbiču bolj slabo risal. Profesor ga je ljubeznivo opomnil:

»Fant, slabo rišeš, slabo! Pomanjkanje možganov! Tu imaš pet dinarjev pa stopi v mesarijo po pet dek telečjih možganov reci!«

Učenec je vzel denar in vprašal:

»Za koga pa – naj rečem – bodo ti možgani – za vas, prosim?«

ŠTIRI VRSTE LJUDI

In je govoril profesor Kolbič učencem:

»Na svetu imamo štiri vrste ljudi: bistroumne, umne, slaboumne in neumne.«

NALOGA

Profesor Kolbič je dal učencem novo nalogo:

»Narišite mi risbo po spominu na vsebino ‘nesreča nikoli ne počiva’. Kdo mi povedati, kaj se mu je v življenju zanimivega pripetilo?«

Dvignila je Katja roko, rekoč:

»Pri nas smo betonirali straniščno greznico. Ko je bila gotova, sem pogledala v odprtino in padla na glavo v greznico!«

»In kako se sedaj počutiš«, jo je vprašal profesor.

»Boljše,« mi je odvrnila učenka prenaglo.

SIROMAŠNI ŠTUDENT KOLBIČ

Šel je siromašni študent Gabrijel Kolbič peš z Velke tri ure daleč čez Pesnico, da bi se od tam zapeljal z vlakom v mesto. Žanjice na njivi je spraševal, če je vlak že odpeljal. Med čebljanjem z njimi je vlak že pripeljal na postajo. Gabrijel ga jehotel še ujeti. Dotaknil se je samo odbijača zadnjega vagona. Dalje do mesta pa je moral iti peš.

NA VELKI

Na Velki, v rojstnem kraju profesorja Kolbiča, so ljudje pripovedovali, da je šel Ježev Gabrijel študirat v Pragersko za kleparja (v Prago za kiparja).

ŠALJIVKA

Šel je profesor Karba na Kalvarijo na sprehod. Pa ga sreča kuštravec in mu pravi:

»Ti, daj mi en cigaret!«

Karba:

»Nimam ljubček cigaret, ne kadim.«

Kuštravec:

»Pa mi daj vžigalice!«

Karba:

»Nimam niti vžigalic, če pa ne kadim!«

Kuštravec:

»Potem te pa kurc gleda!«

Karba:

»Tako, čast mi je, jaz sem pa profesor Karba!«

Podal je kuštravcu roko in sta šla vsak svojo pot.

STRELOVOD

Nekdo je postavljal na hišo strelovod. Mimo pride kmet in vpraša:

»Kakšno palico pa to postavljate na sleme?«

»Strelovod bomo imeli, ta potegne blisk na daljavo 30 metrov!« ga pouči lastnik hiše.

»Veste kaj, postavite gori rajši nago žensko, ta je mene pritegnila z daljave več kilometrov,« je svetoval kmet.

DVA GLUHA

Srečala sta se dva naglušna umetnika, slikar Jože Polajnko in kipar Gabrijel Kolbič.

Polajnko:

»Dobro jutro, Gaber, kam pa greš? Ali greš domov?

Kolbič:

»Ne, domov grem!

Polajnko:

»A tako, jaz pa sem mislil, da greš domov.«

SPOMIN NA ATELJE V CANKARJEVI 16

Prišel nekoč je čuden mož –
izgledal je kot kakšen mrož –
najel si prostor je kraj me
in pravil, da umetnik je.
Nanosil norec je prsti,
na stolčku gnetel je ljudi,
da bolj bi sam samoten bil,
je okna, vrata zasteklil.
Me gleda on, ga gledam jaz,
ne da spustil bi kakšen glas.
Da nekaj zinil bi hudir,
postavim v sobo mu krompir.
Ničesar mož mi ni dejal,
le žakelj mi je v sobo djal.
Sem malo drla se nad njim:
»To že predrznost je, zločin!
Počakaj, šleva, jutri ti
pometem v sobo še smeti!«
»Glej, k meni hodijo ljudje:
vojaki i n vseh vrst možje,
jaz ordiniram noč in dan,
da škriplje kavč, pod podom tram!
A on le gleda, me trpi,
saj Sonja le obrt vrši,
jaz pa umetnik sem, zares,
ne zmoti me tvoj srd, tvoj bes!«

JAMA V JAMO

Ko je umrl veliki slovenski impresionistični slikar Matija Jama, mu je izrekel ob odprtem grobu slikar Božidar Jakac tele ginljive besede:

»Dragi Jama, sedaj te bomo položili v jamo!«

IVAN ROB IN DEKLE

Pesnik Ivan Rob si je našel dekle. Preden je šel na rendez-vous, se je navečerjal fižola. Spotoma mu je ob dekletu v hlačah glasno zatrobentalo. Dekle se je vpričo takšne nesramnosti zdrznilo:

»Veste vi, kaj takega pa se mi še nikoli ni ni zgodilo!«

Ivan Rob pa se je umirjeno opravičil:

»Nič ne de; jaz pa sem samo mislil, da se je to zgodilo meni!«

ŽUPNIKOV ZET

Gospod župnik so se mudili v vaški gostilni. Pa jih je ogovoril neki vaščan:

»Vaš zet vas pozdravlja!«

ZBADLJIVKA

Prišel sem – umetnik – nekomu v goste,
pregledal sem svetle sobane:
Le kam tisočaki se vaši zgube,
praznota s sten le zre vame.
Sta slika in kipec vama tujca oba,
umetnik na vaši je dlani.
Lahko se zapre in v prah ga zmečka,
dokler ne stori to smrt z vami!

SMEH IN JOK

Svojim vernikom je župnik oznanil, da bo prihodnjo nedeljo pridigoval tako, da se bodo nekateri smejali, nekateri pa jokali.

Naslednjo nedeljo se je z bralo v cerkvi veliko ljudi. Ena izmed vernic se je bila doma pred tem najedla fižola. Spuščala je pline, da je smrdelo naokrog. Tista pred njo se je ozrla in vihala nos. Pa grešnica polglasno zagodrnjala:

»Sedaj pa še ta svinja nazaj gleda!«

V tem je stopil župnik na prižnico, se naslonil na rob prižnice in začel:

»Sveti Peter in Pavel sta bila velika apostola …«

Pri tem je nekoliko poudaril svoje besede in udaril s pestjo po robu prižnice, kakor so ga bili v bogoslovju naučili.

Prižnica pa je bila že stara; preperela in črviva se je odtrgala od zidu in zletela na tla. Tisti, ki so jo dobili po glavah, so se jokali, drugi pa so se smejali.

NASLEDNJI ŽUPNIK

Naslednji župnik pri Mariji Snežni je želel popestriti cerkveni praznik s tem, da je povabil pridigova in maševat bradatega frančiškana iz samostana pri Sveti Trojici.

Med pridigovanjem je ta opazil, kako si starejši vernik pod korom briše solze, odkoder je pogledaval frančiškanarja.

Po maši je menih brž stopil na cerkveni plac in poiskal tistega starešega vernika. Vprašal ga je, kateri del njegove pridige ga je tako zelo gani, da je jokal.

»Ah ne, vaša pridiga me ni nič ganila, pač pa sem imel doma bradatega kozla, ki mi je revček poginil. In vselej, ko sem pogledal vas, sem se spomnil na njegovo lepo bradico!«

KOZEL IN KONJ

Snežničkemu župniku so cigani neke sobote zvečer ukradli kozla iz hleva. V nedeljo zjutraj je poslal župnik mežnarja v gozd iskat tiste cigane, ki so se že mastili z njegovim kozlom. Mežnarja so pretepli in poslali domov k župniku, ki je že maševal. Ko so zapele ogrlje, se je župnik pri oltarju obrnil in zapel:

»Ali si dobil moj mekeke?«

Mežnar mu je s kora zapel:

»Ne, vzeli so mi še ihaha!«

ŽUPNIK IN MEŽNAR

Naš župnik in mežnar se nista dobro razumela. Župnik je mežnarju naročil, naj za konec njegove pridige spusti goloba skozi odprtino na stropu.

Ko je župnik zaklical vernikom z dvignjenima rokama: »Pridi, sveti duh!« je mežnar odgovoril skozi odprtino:

»Ne, ne bo prišel, ga je mačka pojedla!«

NOVI KAPLAN

In so zopet dobili k Mariji Snežni novega kaplana. Ta je uvedel med vernike novo disciplino: Naj držijo vsa nedolžna dekleta dlani prekrižane pod popkom.

Micka pa se je tega držanja že naveličala. Šla je v farovž ali v kaplanijo vprašat, če se ne bi dalo kaj storiti, da bi ne bilo treba vsako nedeljo držati dlani pod popkom.

Odgovorili so gospod kaplan:

»No, morda bi se pa dalo kaj storiti – vlezi se tule na klop, bomo ti nedolžnost prišili!«

Šivali so gospod kaplan in ji nedolžnost dobro prišili.

Ko je šla zdaj Micka doli po trgu, jo je srečala soseda Julčka in se začudila, zakaj Micka ne drži več dlani križem pod popkom.

»Veš,« je rekla Micka, »meni so gospod kaplan nedolžnost prišili!«

Julčka pa:

»Prišili!? Kaj misliš, bi tudi meni to storili?«

Micka:

»Jaz mislim, da bi ti. Saj imajo še dve špulci cvirna in prav debelo nit!«

MOJ SOŠOLEC

Moj sošolec Križanov Janez je bil velik falot in goljuf. Nam je pokradel zajce in jih v soboto zvečer prodal v gostili za nedeljske goste.

Nekoč pa je le šel k spovedi. Med spovedjo pa je izmaknil župniku žepno uro.

Ko so ga spovednik vprašali, če ima še kakšen greh na vesti, je dejal, da je nekomu kradel žepno uro. In jo je tiščal župniku pod brado.

»Ja,« so dejali spovednik, »vrniti jo moraš tistemu, ki si mu jo izmaknil!«

»Ja, če pa je tisti noče več imeti!«

»No, potem pa jo obdrži zase!« so dejali povednik. In so bili Janezu vsi grehi odpuščeni!

JANEZEK IN OLIKA

Janezka je tiščalo med poukom na veliko potrebo. Učiteljica ga je vprašala, kaj hoče, da drži prste kvišku.

»Srat bi moral iti!« je odgovoril Janezek.

»No, ne smeš se tako izražati!« mu je dejala učiteljica, »reče se – Prosim, jaz bi rad šel na stran.«

»No na stran, srat bi moral iti!« je zavpil Janezek in se že podelal v hlače.

Učiteljica ga je sunila iz razreda. Tisti trenutek pa je prišel po hodniku gospod nadučitelj in je vprašal Janezka, čemu ni v razredu.

»Ker v razredu preveč smrdi,« je rekel gospodu nadučitelju.

MEŽNAR IN ŽUPNIK

Mežnar in gospod župnik se nista marala, ker je vedel mežnar o gospodu župniku marsikaj.

Tako je tekel mežnar nekega dne naravnost k škofu in mu sporočil zadevo. Škof so se brž pripeljali na faro, ustavili konjička na cerkvenem placu in stopili v farovž, češ: prišli so na revizijo – pregled cerkvenih zadev.

Župnik so v naglici zmetali kuharičina oblačila v sosednjo kamro, kuharica pa porinili v omaro na hodniku.

Ko so gospod škof končno zaprli knjige, sta se podala po hodniku, kjer je stala stara omara.

»Kaj pa imate v tej omari?« so se zanimali gospod škof.

»No, tu notri imam shranjen tamburaški inštrument,« so rekli gospod župnik. Škof pa so hoteli videti tudi ta inštrument. Morali so odpreti omaro. Ko so gospod škof zagledali lepo golo kuharico, so dejali;

»Pa imate kar lep inštrument. Na takšnega sem tudi jaz rad brenkal, ko sem še bil mlad.«

KAJ REČEJO OČE ZVEČER

Gospod katehet so vprašali med veroukom Janezka:

»No, Janezek, kaj rečejo tvoj oče zvečer, preden greste spat?«

Janezek pa:

»Moja ata nam rečejo: Sedaj pa, otroci, srat pa scat pa spat!«

NAGROBNI NAPIS

Tukaj počiva Mica – devica,
ki sem za svojo nedolžnost se tresla,
da bi je v grob črni ne odnesla.

PROFESOR KOLBIČ

Profesor Kolbič je pripovedoval učencem o pomanjkanju olike današnje mladine takole:

»Svoj čas smo poznali mnogo več bon tona, kot ga pozna jo današnji mladi. Za časov dr. Prešerna je bilo treba ob posebnih prilikah nositi cilinder na glavi, se znati klanjati in na sprehodih sukati palico iz bambusa.

Še jaz sem moral važne ljudi ogovarjati z gospod in gospa. Povem vam konkreten primer mojega poznavanja olike:

Nekoč sem šel po Alexandrovi – današnji Partizanski cesti in spotoma pogledal na uro na stolpu frančiškanske cerkve. Pri tem sem se zaletel v kandelaber cestne svetile, se prijel za glavo in rekel glasno – Oprostite!«

V MENZI PRI GAMBRINUSU

V menzi pri Gambrinusu sem obedoval z Gorinškovimi. Med živahnimi pogovori pa je pesnik in gledališki igralec Danilo Gorinšek pomotoma pojedel tudi mojo solato.

PRIMORSKA PRAVLJICA

Šla je baba ma horo boha molt. Nu so šli hori še konj, krava in koza. Nu, je konj kravo tak brcnu, da je koza omdlela.

ENO URO DOLGA PRAVLJICA

Pasla je baba kravo pol ure gori po ozari, pol ure doli po ozari, to je vse skupaj eno uro!

URA IN PROFESOR KOLBIČ

Šla je deklica v šolo in se ustavila pred profesorjem Kolbičem in ga vljudno vprašala: »Koliko je ura, prosim?«

Pa je imel profesor svojo žepno uro nenavito. Segel je ponjo v žep, pogleda na kazalce in odgovoril deklici:

»Na moji uri je ravno toliko, da če bi bilo tudi nekolik več, boš prišla še pravočasno v šolo.«

In je deklica urno odcapljala dalje.

ZA KOGA SO MOŽGANI

Nek učenec je pri profesorju Kolbiču bolj slabo risal. Profesor ga je ljubeznivo opomnil:

»Fant, slabo rišeš, slabo! Pomanjkanje možganov! Tu imaš pet dinarjev pa stopi v mesarijo po pet dek telečjih možganov reci!«

Učenec je vzel denar in vprašal:

»Za koga pa – naj rečem – bodo ti možgani – za vas, prosim?«

ŠTIRI VRSTE LJUDI

In je govoril profesor Kolbič učencem:

»Na svetu imamo štiri vrste ljudi: bistroumne, umne, slaboumne in neumne.«

NALOGA

Profesor Kolbič je dal učencem novo nalogo:

»Narišite mi risbo po spominu na vsebino ‘nesreča nikoli ne počiva’. Kdo mi povedati, kaj se mu je v življenju zanimivega pripetilo?«

Dvignila je Katja roko, rekoč:

»Pri nas smo betonirali straniščno greznico. Ko je bila gotova, sem pogledala v odprtino in padla na glavo v greznico!«

»In kako se sedaj počutiš«, jo je vprašal profesor.

»Boljše,« mi je odvrnila učenka prenaglo.

SIROMAŠNI ŠTUDENT KOLBIČ

Šel je siromašni študent Gabrijel Kolbič peš z Velke tri ure daleč čez Pesnico, da bi se od tam zapeljal z vlakom v mesto. Žanjice na njivi je spraševal, če je vlak že odpeljal. Med čebljanjem z njimi je vlak že pripeljal na postajo. Gabrijel ga jehotel še ujeti. Dotaknil se je samo odbijača zadnjega vagona. Dalje do mesta pa je moral iti peš.

NA VELKI

Na Velki, v rojstnem kraju profesorja Kolbiča, so ljudje pripovedovali, da je šel Ježev Gabrijel študirat v Pragersko za kleparja (v Prago za kiparja).

ŠALJIVKA

Šel je profesor Karba na Kalvarijo na sprehod. Pa ga sreča kuštravec in mu pravi:

»Ti, daj mi en cigaret!«

Karba:

»Nimam ljubček cigaret, ne kadim.«

Kuštravec:

»Pa mi daj vžigalice!«

Karba:

»Nimam niti vžigalic, če pa ne kadim!«

Kuštravec:

»Potem te pa kurc gleda!«

Karba:

»Tako, čast mi je, jaz sem pa profesor Karba!«

Podal je kuštravcu roko in sta šla vsak svojo pot.

STRELOVOD

Nekdo je postavljal na hišo strelovod. Mimo pride kmet in vpraša:

»Kakšno palico pa to postavljate na sleme?«

»Strelovod bomo imeli, ta potegne blisk na daljavo 30 metrov!« ga pouči lastnik hiše.

»Veste kaj, postavite gori rajši nago žensko, ta je mene pritegnila z daljave več kilometrov,« je svetoval kmet.

DVA GLUHA

Srečala sta se dva naglušna umetnika, slikar Jože Polajnko in kipar Gabrijel Kolbič.

Polajnko:

»Dobro jutro, Gaber, kam pa greš? Ali greš domov?

Kolbič:

»Ne, domov grem!

Polajnko:

»A tako, jaz pa sem mislil, da greš domov.«