(Klošarka in Klošar, glavni osebi, živita predvsem med hišicami nekega letovišča, povsod)
Prinese jo izza hišice Drugo srce. Ne ve, kaj naj si misli. Zato si dopove in ne misli na nič.
Na nič ne misli, si dopoveduje.
Zlepljeno kodrasti lasje ji nerodno lezejo iz sponk. Na debelo. Kretnje so nejasne kot njene misli. Telo še zmeraj reagira.
Pa kako morejo, se ji zopet vrine. Biti takšni. Saj, jaz nisem takšna, to bo. Stara in pajčevinasta sem. Včasih že sama sebi zaudarjam. Konec koncev pa me to obuja v mladost. Potem pomisli, kako je bilo. A samo za trenutek. Potem ni bilo več tako.Tega več noče podoživljati.
Šla bom od tu, se odloča. Nekoč, ko bom vedela kam, bom odšla, je vedno bolj odločna. Tega ne zmorem. Moje srce je že slabotno.
Po sencih ji kljuva in opotekati se prične. Kot lahni nerodni ples. Suši se ji v grlu.
Za našo hišo je tekel čist potoček, se spomni. Bila sem majhna in nekoč sem padla v kristalno deročo vodo. Uf, je bilo mrzlo. In potem pljučnica. Pa tisti sivo odeti dohtar, ki je imel tanke in ledene roke, kot potok, če še ne huje. A kaj bi sedaj s tem.
Skoraj se zaleti v suho postavo. Krikne, ker jo vrže iz razmišljanja. Nepričakovano.
»A zdaj pa še ti, kot da nimam dovolj svojih skrbi.« Se ugrizne v jezik.
»Oprosti,« se opraviči. Pogleda ga milo, in to je dovolj.
»Nisem imel drugega dela, …sem mislil, da si osamljena, sem želel…« ji odgovarja. Se opravičuje.
»Že dobro, saj nisi ti kriv.« Smešno in v zadregi si briše roke v krilo, kakor da je ravnokar stopila izza štedilnika domače kuhinje. Skriva zadrego in nepripravljenost, ker jo je ujel pri zmedenih mislih. Ona že ni zmedena. Samo starka. Ne, samo izgleda starejše. Stopata vštric in ne vesta kam. Čeravno gresta do njenega drevesa.
»Saj tja sem bil namenjen,« ji odvrne. »Sem mislil, da si tam. No, pa sem te našel že tukaj.« »Je kaj narobe?« se odrezavo spozabi.
»Ne, ne, le običajno…« Ona kremži čelo v občutek krivde, ker je že spet nekontrolirano obregnila.
»Saj vem, že v redu.« v»Ne, ni v redu. Res bi morala biti tam, ne vem kaj za vraga me je neslo do Dveh src, res bi morala biti pri drevesu, pa sem…Nič, hrano sem iskala. Lahko bi vedela, da sedaj tam ni ničesar pametne hrane. V bližini teh…« »Zakaj si rekel, da si prišel?« »Nisem imel drugega dela, pa sem mislil…« »Že dobro, saj nisem osamljena,« odvrne.
Sedeta v sredo njune zelenice. Pravzaprav njene. Kadar pride na obisk je lahko njuna. Ob desnem robu zelenice stoji mogočno drevo. Nihče ne ve, kdaj so ga zasadili ali čemu. Tam stoji že celo večnost ali vsaj zelo, zelo dolgo. Prav gotovo dlje kot sta na svetu onadva, ali dlje, kot če bi seštel njuna leta.
Tisti, ki so ga zasadili so že imeli vzrok. Danes je pomembna njegova lepota. Komurkoli so ga zasadili je mogel zrasti v lepo osebo. Če je rasel ob drevesu.
Spet razmišlja o drevesu. Obisk imam, se odmisli v sedanjost.
Tiho sedi ob njej. Ne upa si vprašati o vzroku njene jeze. Že dolgo je ni videl takšne. Če sploh kdaj. Pa saj ne bi povedala. Ali pa bi ovila drugače. Vulgarno bi bilo posegati v njene misli. To je njena največja intima. Zato sam ne razmišlja. Samo posluša, to pa rad! In ona zna, kadar hoče, zelo lepo pripovedovati. Kakor da ni s tega sveta. Sploh če pripoveduje kaj lepega. To pa najraje.
»Lepe so roke tega drevesa,« pravi, kakor bi nadaljevala drugo, prejšnjo zgodbo, od zadnjič ali kakor, da nadaljuje svoje misli. Tokrat s svojim glasom, spremenjenim.
Koliko boljši je tale pogovor.
»Misliš, da je človek, ki so mu posadili to drevo tako lepo zelenel, ko je bil še mlad,« ga vpraša.
»Kako naj vem, ko sem se rodil, je bil ta človek pa ja že star,« ji odvrne.
»Če je sploh še živel.« »Ah, ti, pa saj se vidva nista poznala.« »Morda pa sva se, le vedela nisva drug za drugega,« hoče biti pomemben.
»Lahko bi bilo tako,« noče prizadeti njegove moškosti v govorjenju. Tako se trudi. »Kaj če je bil to tisti stari pek na vasi, bil je dobrega srca. Prav gotovo bi bil lahko on tisti, ki so mu ga zasadili. Rodil se je tu blizu in dajal mi je suh kruh, kadar sem šel skrušen mimo. A o drevesu ni nikoli spregovoril. Kaj če ga je bilo sram, da ga on ima, jaz pa ne. Dober je bil tale naš rajni pek. Ne tak kot tile prodajalci danes,« je bolj zase premleval. Kot da bi grizljal tiste stare drobtine.
Nasmehnila se mu je. Kotički ust so dobili njeno staro izrazno obliko. Opazil je spremembo in jo toplo pogledal. Nekaj časa sta molčala. Vonjala sta vonj stare pekarne. In morda skrivoma razmišljala o svojih tedanjih podobah.
»Se še spomniš, kako so ga potem spustili v zemljo,« je prekinil.
In prekinil njene misli, ki so že tedaj zdavnaj sanjale svojo lepšo podobo. Razkošno oblečeno podobo. Žal ji je bilo, da jo je prebudil in je zasanjano rekla, da se tega ne spomni dobro.
Ponosno, da ve več, nadaljuje: »Se spomniš njihovega psa?« »Ne,« odgovori.
»Ja tisti njihov pes je krožil okoli sprevoda, krožil okoli pokopališča. Neznosno je tulil. Ljudje so se spogledovali in niso vedeli, kaj bi. Resni niso mogli biti. Prej zaskrbljeni, le kaj bo. Pes pa je javkal, kot, da ga peljejo v klavnico. Psa, namreč. In na koncu se je nenadoma umiril, usedel k luknji in gledal, kako ga dajejo noter. A to ni bilo najhuje. Se spomniš Felixa? Pijanca.« »Da, njega pa se spomnim, a še živi?«v oživi njen glas.
»No, Felix torej, je naenkrat planil k trugi in se drl na vso grlo: Mi te ne damo. Ti si naš. Ne boš šel. Naš si. Ljudje pa so gledali v župnika. Ta pa ni rekel nobene. Nerodno je mencal in čakal. Verjetno, da »božje« opravi po svoje. Potem je Felixa zagrabil močno, za jopič, nekdo od moških. Potisnil ga je vstran in mu nekaj grdo rekel. Felix se je še upiral in odšel. Govoril je bolj zase, da gre zdaj v gostilno in, da bodo s prijatelji pošteno proslavili njegov odhod. Nekaj takega je govoril. Potegnil steklenico piva iz žepa in spotoma pil. Ja, naš ubogi pek. Tega si ni zaslužil. Pa tako dober kruh je znal speči.« »A misliš, da je njegovo tole drevo? Lahko bi bilo.«
Preveč sem govoril. Nikoli še nisem toliko povedal naenkrat. Bebec sem. Kaj če nisem povedal tako kot je bilo. Ne znam pripovedovati. Bolje bi bilo, če bi to povedala ona, ki zna.
A ne ve, ker se ne spomni. Prehitro sem prišel. Ponavadi gledava gor. Proti nebu. V nebo. V temo. A svetlo je še. Tedaj ne govoriva veliko. Ker govori slika. In potem jo prevede ona. Nikoli ne pridem ob pravem času. Ona pa pogleda gor. Kot da je že pravi čas. Vidi skozi megleno kopreno svetlo piko. Naredi jo v sijočo zvezdo. In ve, da dolgo ničesar ne bo več rekla. In on ve, isto. Zapičita nosove v nebo. Čeprav prehitro in gledata tja gor.
* * *
Sedita na robu njune zguljene zelenice. Spet pogledata gor. V nebo. Med zvezde. Že dolgo imata samo to lastnino. To je njuno edino skupno imetje. Imata svoj ekran zvezd in svoj čas gledanja. Kadar želita obrniti gumb na ekranu pomakneta tilnike daleč nazaj. Skoraj do bolečine v zatilju. Njuna nosova kot vrhove zapičita v nebo. Njen je bolj gora. Njegov kot neprehojeni vršac. Potem dolgo bolščita v to njuno bogastvo. Brez besed. Le prsna koša se lahno dvigata in malce težje spuščata. To je njun svet prostor. Če bi kdo kakšno bleknil, bi sesul sliko. To bi bilo nedopustno. Neodgovorno. Bila bi Smrt. Njuna Smrt. Konec obstajanja.
Ona ima največ opravka z ostrino slike. In da ne pozabi česar kar vidi. O čem bi mu sicer kasneje pripovedovala. On ima največ opravka s strahom, da ne zna gledati. Dvomi v svoj vid in preveliko domneva. Od tu strah! In njena slika mu že ni noben dokaz za njegov dober ali slab vid. Tolaži pa se z dobrim sluhom. Ona kot zmeraj potem tako lepo pripoveduje. Svetlobo da besedam. Po otroško pripoveduje. Iskrivo. Kot bi prenesla kaj z neba v svoje oči, … kakšno iskro. In tedaj on lahko to vidi od blizu. Celo gleda lahko. Sluh, ta pa mu služi dobro. In njej edino lahko verjame. Da, slišati more. Potem izgine strah. In dvom. Če ne bi bil tako umazan, bi jo v takih trenutkih objel. In če bi si upal. Pa včasih precej zaudarja. Smrdi. Pa saj ona tudi. A ona lahko. Zanjo je to vseeno. Lepa je. Takšna, kot jo potem gleda. Kaj pa če vesolje in nebo sploh ne obstajata. Saj so le slike in potem sliši besede in besede imajo glas in potem nastopi tišina. In tišina je Nič. Spet strah. Pred krikom. Sebe se boji že brez krika. Ve, da ne sme krikniti, ker potem nastopi…isto kot če bi bleknil.
Prime ga z umazano roko. Odleže mu. Izdihne le zrak. In zrak se spremeni v meglico. Obarvan je belo. Spet ničesar ne razume.
Tako resnična si, ji bo rekel kasneje. O tem ni dvoma. Če ne pozabi. Če toplota roke ne izgine. Da bi ga opomnila na kaj je mislil, medtem ko je zadrževal krike in vzdrževal tišino. Misel ima tišino. Ima tišina misel. Zmeden je.
Glej, glej. Morda pa nisem neumen, si misli. Zopet je misel. Torej mora biti tiho, potem je lahko tišina skupaj z mislijo. Ni lepo če si sam. On pa je tukaj zaradi nje. Ker ga potrebuje. Da ni sama s tujci. On je domač. Zato je njena roka topla. Toplota je gotovost. To pa že ve. Kot otroka ga je včasih mati prijela z toplo roko. Včasih. Zato ve. In se hkrati boji. Mati je prijela na kratko. Nekoč je imel tudi priložnost, da se je dotaknil mrliča. Ni bil topel. Bel in mrzel. In ne ve zagotovo, če so ga sploh kam pokopali. Reven je bil. Mrzel itak. Nihče mu ni kdaj pripovedoval o sliki z neba. Nak. Jaz že ne vem kaj je gotovost, to pa vem.
Če bom danes preveč podrobno pripovedovala kar vidim, lahko moja podrobnost zbudi v njem nasprotje. Samo misli bom še popeljala po sliki in se mu posvetim, da ne bo osamljen. Saj še sama ne vem, katera zvezda je lepša. Pa kaj ve on o zvezdah.
»Danes je bilo še lepše kot običajno,« reče čez čas. In po počasnem spustu zatilja v prvotni položaj glave.
Če bi vedela, kaj pomeni ta slika, bi morda vedela zakaj sem, si misli ob rahlem izdihu.
»Da,« ji reče, »ko ti to poveš, je res.« Sedaj ve, da bo odšel. In odide. Nekaj božanskega ima v sebi, si misli.
Gleda za njim in si reče ponovno, da je on pa ubog in sam na tem svetu.
Le kaj si, si oče ali stvarnik, …in še enkrat sama pogleda navzgor. Na hitro, da se mu ne zameri. In zakaj tiči za zvezdami, tudi tega ne vem.
Pritegne k sebi karton, ki si ga je priskrbela med smetiščnimi zaboji. Se uravna po dolgem. Čez telo povleče široko krilo, še enkrat čez pol. Bogato se lahko odene. Razmišlja h komu naj moli, preden zaspi. Najbolj pa pogreša topel objem matere. Ona je imela zvezde v krilu. Objemala me je, oče pa je le …kaznoval. Utrujene oči zatisne in v hipu je ni več. Na čelu se ji naredi guba, ki jo je nekoč nosila tudi njena mati.
Se nadaljuje
D O B R O D O Š L I,
VSI KI STE NA POTI
I
(Klošarka in Klošar, glavni osebi, živita predvsem med hišicami nekega letovišča, povsod)
Prinese jo izza hišice Drugo srce. Ne ve, kaj naj si misli. Zato si dopove in ne misli na nič.
Na nič ne misli, si dopoveduje.
Zlepljeno kodrasti lasje ji nerodno lezejo iz sponk. Na debelo. Kretnje so nejasne kot njene misli. Telo še zmeraj reagira.
Pa kako morejo, se ji zopet vrine. Biti takšni. Saj, jaz nisem takšna, to bo. Stara in pajčevinasta sem. Včasih že sama sebi zaudarjam. Konec koncev pa me to obuja v mladost. Potem pomisli, kako je bilo. A samo za trenutek. Potem ni bilo več tako.Tega več noče podoživljati.
Šla bom od tu, se odloča. Nekoč, ko bom vedela kam, bom odšla, je vedno bolj odločna. Tega ne zmorem. Moje srce je že slabotno.
Po sencih ji kljuva in opotekati se prične. Kot lahni nerodni ples. Suši se ji v grlu.
Za našo hišo je tekel čist potoček, se spomni. Bila sem majhna in nekoč sem padla v kristalno deročo vodo. Uf, je bilo mrzlo. In potem pljučnica. Pa tisti sivo odeti dohtar, ki je imel tanke in ledene roke, kot potok, če še ne huje. A kaj bi sedaj s tem.
Skoraj se zaleti v suho postavo. Krikne, ker jo vrže iz razmišljanja. Nepričakovano.
»A zdaj pa še ti, kot da nimam dovolj svojih skrbi.« Se ugrizne v jezik.
»Oprosti,« se opraviči. Pogleda ga milo, in to je dovolj.
»Nisem imel drugega dela, …sem mislil, da si osamljena, sem želel…« ji odgovarja. Se opravičuje.
»Že dobro, saj nisi ti kriv.« Smešno in v zadregi si briše roke v krilo, kakor da je ravnokar stopila izza štedilnika domače kuhinje. Skriva zadrego in nepripravljenost, ker jo je ujel pri zmedenih mislih. Ona že ni zmedena. Samo starka. Ne, samo izgleda starejše. Stopata vštric in ne vesta kam. Čeravno gresta do njenega drevesa.
»Saj tja sem bil namenjen,« ji odvrne. »Sem mislil, da si tam. No, pa sem te našel že tukaj.« »Je kaj narobe?« se odrezavo spozabi.
»Ne, ne, le običajno…« Ona kremži čelo v občutek krivde, ker je že spet nekontrolirano obregnila.
»Saj vem, že v redu.« v»Ne, ni v redu. Res bi morala biti tam, ne vem kaj za vraga me je neslo do Dveh src, res bi morala biti pri drevesu, pa sem…Nič, hrano sem iskala. Lahko bi vedela, da sedaj tam ni ničesar pametne hrane. V bližini teh…« »Zakaj si rekel, da si prišel?« »Nisem imel drugega dela, pa sem mislil…« »Že dobro, saj nisem osamljena,« odvrne.
Sedeta v sredo njune zelenice. Pravzaprav njene. Kadar pride na obisk je lahko njuna. Ob desnem robu zelenice stoji mogočno drevo. Nihče ne ve, kdaj so ga zasadili ali čemu. Tam stoji že celo večnost ali vsaj zelo, zelo dolgo. Prav gotovo dlje kot sta na svetu onadva, ali dlje, kot če bi seštel njuna leta.
Tisti, ki so ga zasadili so že imeli vzrok. Danes je pomembna njegova lepota. Komurkoli so ga zasadili je mogel zrasti v lepo osebo. Če je rasel ob drevesu.
Spet razmišlja o drevesu. Obisk imam, se odmisli v sedanjost.
Tiho sedi ob njej. Ne upa si vprašati o vzroku njene jeze. Že dolgo je ni videl takšne. Če sploh kdaj. Pa saj ne bi povedala. Ali pa bi ovila drugače. Vulgarno bi bilo posegati v njene misli. To je njena največja intima. Zato sam ne razmišlja. Samo posluša, to pa rad! In ona zna, kadar hoče, zelo lepo pripovedovati. Kakor da ni s tega sveta. Sploh če pripoveduje kaj lepega. To pa najraje.
»Lepe so roke tega drevesa,« pravi, kakor bi nadaljevala drugo, prejšnjo zgodbo, od zadnjič ali kakor, da nadaljuje svoje misli. Tokrat s svojim glasom, spremenjenim.
Koliko boljši je tale pogovor.
»Misliš, da je človek, ki so mu posadili to drevo tako lepo zelenel, ko je bil še mlad,« ga vpraša.
»Kako naj vem, ko sem se rodil, je bil ta človek pa ja že star,« ji odvrne.
»Če je sploh še živel.« »Ah, ti, pa saj se vidva nista poznala.« »Morda pa sva se, le vedela nisva drug za drugega,« hoče biti pomemben.
»Lahko bi bilo tako,« noče prizadeti njegove moškosti v govorjenju. Tako se trudi. »Kaj če je bil to tisti stari pek na vasi, bil je dobrega srca. Prav gotovo bi bil lahko on tisti, ki so mu ga zasadili. Rodil se je tu blizu in dajal mi je suh kruh, kadar sem šel skrušen mimo. A o drevesu ni nikoli spregovoril. Kaj če ga je bilo sram, da ga on ima, jaz pa ne. Dober je bil tale naš rajni pek. Ne tak kot tile prodajalci danes,« je bolj zase premleval. Kot da bi grizljal tiste stare drobtine.
Nasmehnila se mu je. Kotički ust so dobili njeno staro izrazno obliko. Opazil je spremembo in jo toplo pogledal. Nekaj časa sta molčala. Vonjala sta vonj stare pekarne. In morda skrivoma razmišljala o svojih tedanjih podobah.
»Se še spomniš, kako so ga potem spustili v zemljo,« je prekinil.
In prekinil njene misli, ki so že tedaj zdavnaj sanjale svojo lepšo podobo. Razkošno oblečeno podobo. Žal ji je bilo, da jo je prebudil in je zasanjano rekla, da se tega ne spomni dobro.
Ponosno, da ve več, nadaljuje: »Se spomniš njihovega psa?« »Ne,« odgovori.
»Ja tisti njihov pes je krožil okoli sprevoda, krožil okoli pokopališča. Neznosno je tulil. Ljudje so se spogledovali in niso vedeli, kaj bi. Resni niso mogli biti. Prej zaskrbljeni, le kaj bo. Pes pa je javkal, kot, da ga peljejo v klavnico. Psa, namreč. In na koncu se je nenadoma umiril, usedel k luknji in gledal, kako ga dajejo noter. A to ni bilo najhuje. Se spomniš Felixa? Pijanca.« »Da, njega pa se spomnim, a še živi?«v oživi njen glas.
»No, Felix torej, je naenkrat planil k trugi in se drl na vso grlo: Mi te ne damo. Ti si naš. Ne boš šel. Naš si. Ljudje pa so gledali v župnika. Ta pa ni rekel nobene. Nerodno je mencal in čakal. Verjetno, da »božje« opravi po svoje. Potem je Felixa zagrabil močno, za jopič, nekdo od moških. Potisnil ga je vstran in mu nekaj grdo rekel. Felix se je še upiral in odšel. Govoril je bolj zase, da gre zdaj v gostilno in, da bodo s prijatelji pošteno proslavili njegov odhod. Nekaj takega je govoril. Potegnil steklenico piva iz žepa in spotoma pil. Ja, naš ubogi pek. Tega si ni zaslužil. Pa tako dober kruh je znal speči.« »A misliš, da je njegovo tole drevo? Lahko bi bilo.«
Preveč sem govoril. Nikoli še nisem toliko povedal naenkrat. Bebec sem. Kaj če nisem povedal tako kot je bilo. Ne znam pripovedovati. Bolje bi bilo, če bi to povedala ona, ki zna.
A ne ve, ker se ne spomni. Prehitro sem prišel. Ponavadi gledava gor. Proti nebu. V nebo. V temo. A svetlo je še. Tedaj ne govoriva veliko. Ker govori slika. In potem jo prevede ona. Nikoli ne pridem ob pravem času. Ona pa pogleda gor. Kot da je že pravi čas. Vidi skozi megleno kopreno svetlo piko. Naredi jo v sijočo zvezdo. In ve, da dolgo ničesar ne bo več rekla. In on ve, isto. Zapičita nosove v nebo. Čeprav prehitro in gledata tja gor.
* * *
Sedita na robu njune zguljene zelenice. Spet pogledata gor. V nebo. Med zvezde. Že dolgo imata samo to lastnino. To je njuno edino skupno imetje. Imata svoj ekran zvezd in svoj čas gledanja. Kadar želita obrniti gumb na ekranu pomakneta tilnike daleč nazaj. Skoraj do bolečine v zatilju. Njuna nosova kot vrhove zapičita v nebo. Njen je bolj gora. Njegov kot neprehojeni vršac. Potem dolgo bolščita v to njuno bogastvo. Brez besed. Le prsna koša se lahno dvigata in malce težje spuščata. To je njun svet prostor. Če bi kdo kakšno bleknil, bi sesul sliko. To bi bilo nedopustno. Neodgovorno. Bila bi Smrt. Njuna Smrt. Konec obstajanja.
Ona ima največ opravka z ostrino slike. In da ne pozabi česar kar vidi. O čem bi mu sicer kasneje pripovedovala. On ima največ opravka s strahom, da ne zna gledati. Dvomi v svoj vid in preveliko domneva. Od tu strah! In njena slika mu že ni noben dokaz za njegov dober ali slab vid. Tolaži pa se z dobrim sluhom. Ona kot zmeraj potem tako lepo pripoveduje. Svetlobo da besedam. Po otroško pripoveduje. Iskrivo. Kot bi prenesla kaj z neba v svoje oči, … kakšno iskro. In tedaj on lahko to vidi od blizu. Celo gleda lahko. Sluh, ta pa mu služi dobro. In njej edino lahko verjame. Da, slišati more. Potem izgine strah. In dvom. Če ne bi bil tako umazan, bi jo v takih trenutkih objel. In če bi si upal. Pa včasih precej zaudarja. Smrdi. Pa saj ona tudi. A ona lahko. Zanjo je to vseeno. Lepa je. Takšna, kot jo potem gleda. Kaj pa če vesolje in nebo sploh ne obstajata. Saj so le slike in potem sliši besede in besede imajo glas in potem nastopi tišina. In tišina je Nič. Spet strah. Pred krikom. Sebe se boji že brez krika. Ve, da ne sme krikniti, ker potem nastopi…isto kot če bi bleknil.
Prime ga z umazano roko. Odleže mu. Izdihne le zrak. In zrak se spremeni v meglico. Obarvan je belo. Spet ničesar ne razume.
Tako resnična si, ji bo rekel kasneje. O tem ni dvoma. Če ne pozabi. Če toplota roke ne izgine. Da bi ga opomnila na kaj je mislil, medtem ko je zadrževal krike in vzdrževal tišino. Misel ima tišino. Ima tišina misel. Zmeden je.
Glej, glej. Morda pa nisem neumen, si misli. Zopet je misel. Torej mora biti tiho, potem je lahko tišina skupaj z mislijo. Ni lepo če si sam. On pa je tukaj zaradi nje. Ker ga potrebuje. Da ni sama s tujci. On je domač. Zato je njena roka topla. Toplota je gotovost. To pa že ve. Kot otroka ga je včasih mati prijela z toplo roko. Včasih. Zato ve. In se hkrati boji. Mati je prijela na kratko. Nekoč je imel tudi priložnost, da se je dotaknil mrliča. Ni bil topel. Bel in mrzel. In ne ve zagotovo, če so ga sploh kam pokopali. Reven je bil. Mrzel itak. Nihče mu ni kdaj pripovedoval o sliki z neba. Nak. Jaz že ne vem kaj je gotovost, to pa vem.
Če bom danes preveč podrobno pripovedovala kar vidim, lahko moja podrobnost zbudi v njem nasprotje. Samo misli bom še popeljala po sliki in se mu posvetim, da ne bo osamljen. Saj še sama ne vem, katera zvezda je lepša. Pa kaj ve on o zvezdah.
»Danes je bilo še lepše kot običajno,« reče čez čas. In po počasnem spustu zatilja v prvotni položaj glave.
Če bi vedela, kaj pomeni ta slika, bi morda vedela zakaj sem, si misli ob rahlem izdihu.
»Da,« ji reče, »ko ti to poveš, je res.« Sedaj ve, da bo odšel. In odide. Nekaj božanskega ima v sebi, si misli.
Gleda za njim in si reče ponovno, da je on pa ubog in sam na tem svetu.
Le kaj si, si oče ali stvarnik, …in še enkrat sama pogleda navzgor. Na hitro, da se mu ne zameri. In zakaj tiči za zvezdami, tudi tega ne vem.
Pritegne k sebi karton, ki si ga je priskrbela med smetiščnimi zaboji. Se uravna po dolgem. Čez telo povleče široko krilo, še enkrat čez pol. Bogato se lahko odene. Razmišlja h komu naj moli, preden zaspi. Najbolj pa pogreša topel objem matere. Ona je imela zvezde v krilu. Objemala me je, oče pa je le …kaznoval. Utrujene oči zatisne in v hipu je ni več. Na čelu se ji naredi guba, ki jo je nekoč nosila tudi njena mati.
