Po osmih mesecih, ki sem jih preživljala sama, s popoldanskim poležavanjem pred televizorjem in bolščeča v prazno, sem se odločila, da pokličem prijateljico. Za okni ni bilo razlike med pokrajino, ki vzhaja ali zahaja. Sonce ni imelo moči. Ledeni žarki so iskrili gladino potoka za šipami hiše.
»Hojla, kako si?« jo ogovorim.
»V redu, pa ti?« dobim klasičen odgovor na drugi strani satelitskega prenosa zvoka.
»Za posrat. Že mesece poležavam po službi, patim ljubav in mislim črne scenarije…
Če ne pripraviš ta vikend kakšen piknik s prijatelji, si dam kar štrik okoli vratu…,« sem presenetila s svojim glasom še sebe.
Niti filmi, niti steklenica v hladilniku nista mogli nadomestiti »kartic« izgubljenega koščka mojega življenja. Spoznavala sem, da ga moram razkosati, da ga bom znala ponovno sestaviti. A če ga bom znala sestaviti je bilo drugo vprašanje. Ko se mi je posvetilo, da nihče drug ne bo znal tega narediti, sem se oprijela misli na piknik.
»Samo moj prijatelj pride in še en njegov, ostali so porazgubljeni…,« mi je odgovorila naslednji dopoldan. Vedela sem kateri in ustrelila: »Saj drugega ne rabim!«
Čez opoldne sem krožila kot žival in prehitro prišla na dogovorjeno mesto.
Prijateljica je poznala mojo stisko in izkoristila vmesni čas za psihološko tolaženje.
Nato se je pojavil prijatelj njenega prijatelja.
»Vidim modrino oči. Malce zakristaljeno. Vidim poskakujočo hojo kot glasbo Zabranjenog pušenja. Pa glas modre mandale; segel mi je še globlje v srce kot takrat, ko sem ga prvič slišala. Vidim njegov obraz, ki sem ga že videla.«
Takrat se je smukal okoli njene prijateljice ali bolje ona okoli njega. Pa sem odšla. Bolj z izgovorom kot s potrpežljivostjo, da bi se ogrel zame.
Pričeli smo s peko rib in kurjim mesom. Pa vino, … in pivo…, kruh in krompir…sneberski.
Vse mogoče misli so mi med dišečim dimom in pivom preletavale zavest. Kar kadilo se je. Razbito sedemletno razmerje za menoj, nenehno koprnenje po ljubezni in dobrem ljubljenju. Moj prejšnji se mi je pustil le po kapljicah; zakaj, nisem nikoli vedela pravega vzroka. Nenehna zadržanost in nujnost - da opravi. Krč v srcu. Moja nežnost in strah do njega me je delala razgaljeno in ranljivo hkrati. Pa tako sem potrebovala. V najinem intimnem življenju so bile razpoke, ki jih nisva mogla premostiti. Nad najino posteljo je visela kača v raju. Je to raj? Je bil?
Pregnala sem misli. Potrudila sem se biti tukaj in sedaj. Srknila sem. Olajšanje. Pregon misli sem vsrkavala z vsakim požirkom več. Misli so zamenjale frekvenco. Možgani so začeli valoviti in vsrkavati erotične naboje, ki sem jih začutila, ko je prisedel skupni prijatelj k meni na vrtno gugalnico. Zagugala sva se.
Vpraša me nekaj o sebi in jaz ponovno nepredvidljivo bleknem: » …zato, ker si mi všeč!« Narahlo, a predrzno, me prime z roko pod brado in mi jo zasuče k njegovemu obrazu.
Pogleda me s svojimi globoko modrimi očmi in reče: »Potem pa ne izgubljajva časa.« Potegne še mene z drugo roko čez pas do sebe, do svojih mehkih ustnic in me začne poljubljati. Presenečena sem. Pogledujem do prijateljev kot najstnica, menjam barve na licih in hkrati ne želim umakniti svojih ustnic. V trenutku je njegov jezik prepleten z mojim. Kot ligenj se predajam in sodelujem. Njegova roka ne spusti mojega zatilja. Vse se odvija kot zablodelo, silovito sesanje dveh podivjanih delfinov. Sosednja gugalnica s prijateljema se razblini v noč, ki se je že naredila. Prasketanje žerjavice v krogu ognja. Ogenj toplo greje. Še bolj poljubi. Izsesati mi želi jezik. Ali jaz njegovega. Ne ve se več, kateri je bil bolj požrešen.
»Zgoraj imata segreto sobo. Saj veš katero…,« mi reče prijateljica. Opazi najino poželenje. Opazita bliskoviti predor erotičnega naboja.
»Greva v moj kombi,« reče on.
»Kaj pa ti je, kakšen kombi … že toliko časa nisem pošteno, sedaj pa naj bi v kombiju …«
»Saj sploh ne veš, kakšen je. Imam posteljo. Boš videla.«
Me dvigne in povleče za roko. Sledim mu kot nočna vešča k luči. Nagonsko. Brez upora.
Momljam: »... pa to je delovni kombi…tako nizko se pa ne cenim, če se bo že kaj zgodilo, se naj udobno in pošteno …«
»Pridi, pa se prepričaj najprej.«
Sledim do kombija. Odpre stranska vrata in prikaže se velika postelja.
»Je sveže preoblečena, sem jo ravnokar preoblekel, začela se je pomlad …,« govori.
Moja noga stopi na stopnico in zlezem vanj. Z desno roko mi podpre zadnjico in pomaga stopiti čez prag. Čutim toplino njegove dlani na ta zadnji. Presenečena sem. Vidim rdeče rjuhe, volneno pregrinjalo in dva mucka naslikana na vzglavnikih.
»To je pa moj drugi domek, pravzaprav prvi. Sam sem ga preuredil v delovno počitniško varianto.«
Na hrbtih se še čutijo nasmejane oči prijateljev in privoščljivost obema.
Nalahno me potisne na posteljo in se polagam na ležišče. Spontano, brez zavor. Brez sramu. Le kje sem ga pustila, … ali vsaj rahlo zadržanost … Kdo bi sedaj o tem …
Skozi okna se še vidijo dimne pike ognja in sliši njegovo prasketanje. Moja usta so vroča kot plameni ognja. Govorim svobodno. Svobodno nepovezano. V očeh je ognjeni odsev. V očeh obeh. Omamljena sva od poželenja in saharske potrebe po tekoči reki. Reki zastajajočih semen. Z njegovega obraza se kot divjemu ptiču spreminjajo poteze strasti. Le kakšen zgleda moj? Ali leti moja duša? K zadovoljitvi razorane zemlje in suhe prsti.
Zakaj neki bi se oklepala zadržanosti. Moški so, da jih stisnemo k prsim. Ženske smo, da jim ponudimo prsi. Današnja noč je namenjena, da se spremeni vsaka celica najinega telesa.
Najine veke se spreminjajo. Se ožijo. Se božajo. Roke se držijo. Usta se lepijo. Jezika prepletata. Pojavlja se dvom, da bi spet ljubila. Pojavlja se strah, da bi spet izgubila.
Ampak noč je za izsanjanje želja. In midva sva noč. Gledam v njegov obraz in oči. V njih ni drugega kot žarenje. Zastrmim se v njegove posrebrene lase, ki zaokrožajo podobo nad mano.
Roke slačijo moja oblačila. Moje njegova.
Hitiva kakor, da bo noč prekratka. Preblisk, da me bo njegovo telo posrkalo in izpljunilo z jutrom. Srce mi prične hitreje biti. Bitje srca je mešanica strahu in strasti. Utripa in iztripa strah. Ostane samo poželenje. Pa kaj! Koliko zlatnikov smo že izgubili. Po letih zatajenih erotičnih sanj se mi nudi priložnost. Daj, potopi dvome, naj jih izpere prvi spomladanski dež.
Predajam se njegovim rokam. Trganje oblačil je lahko združevanje. Postajam gola. Ko sem slečena do konca, sem še bolj gola. Pripravljena da se predam. Najina sapa prihaja v sopenjih. Mimo ušes. Mešičkov do možganskih celic. Srebrni lasje se prilepijo na moj obraz kot tipalke. Pokrijem se z njegovo goloto. Toplota teles. Razžarjenih. Ko se dotakne moje sramnice, se počutim kot riba, ki smo jo poprej pekli na žaru. Samo, da je moja ribica kot v olju in čaka na trnek. Prijeten občutek. Najina postelja postaja slana. Leživa na morju in strast so valovi. On je moj rak in jaz njegova rakovica. Njegov penis postaja jambor in jaz majhna ladja. Moje prsi plavajo po njegovem oprsju. Bradavici sta na novo zrasla graha. S stegna se premakne njegovo telo ob moje. Prsti so kot pesniška rima na mojem ščegetavčku. Telo mi drhti kot pero po papirju, ki piše erotično pesem. Vijeva se drug proti drugemu. Kot bi se brusila. Med stegni postajava gladka in špičasta hkrati. Najini utripi poganjajo najino kri. Prasketanje od isker do ognja. Na ustnice si hkrati piševa poglabljajočo se strast. Jezika sta kot taktirka nad klavirjem. Koža mojega telesa se napenja. Njegove prsi so kot žametna preproga, ki prekriva moje. Kot morski val se lahno pljuska po telesu navzgor in navzdol, ko njegov jambor pritiska po mojih stegnih. Zadržujeva prvi potisk sunka. Zadržujeva telesi pred prehitro potopitvijo. Plapolajoča presvetljena bedra so simetrija plamena…Stiskam svoja bedra in med njimi plapola njegov jambor. Drgneva se drug ob drugega. Kakor bi se želela požreti. Zatopljena. Prepletena.
Odpiram se mu kakor novo vzcvetel cvet. Kot plavajoča riba, osamljena sredi oceana. Kot razpoka na novo zaliti zemlji. Nato se s pritajenim občutkom pridrži v mojo skledo kot sonce v jutranjo temo. Kot rahel potres. Ni tratenja časa z izgubljanjem besed. Črke so poljubi, ki se sestavljajo v lahno hropenje. Zraščam se v njegovo telo, njegovo se izgublja v mojem. Jambor reže do čistega.
Kjer so bile prej suhe brazde so sedaj orošena polja. Drgetajoča pesem ljubljenja sili pod streho nad nama. Svilena postaja najina koža. Diši po svežem, novem. Diši po sveže pečenem kruhu, po mani. Pride nov nepričakovan val, ki se ponavlja in ponavlja. Ki kroži in buta ob obalo. Se peni kot morska koprena. Njegova morska deklica postajam. Sirena. Njegov jambor postaja Pozeidon. Vedno znova in znova ga čutim plavajočega v meni, njegovo telo na svoji koži. Toplota teles. Toplina noči nad še ne zgorelim ognjem za šipami. Varnost notranjosti in ponotranjenost. Spreminja se v mojo Atlantido, ki se dviga nad valovi. Da ozdravi moje življenje, da zapolni moje hrepenenje. Da sestavi drobce samotnih noči in spremeni v svetlo sončno luč. Pod njegovim telesom ozdravljam svojo praznino. Najino valovanje je nežna kirurgija na novo sestavljenih teles. Nova anatomija. Moje telo njegova simfonija. Njegovo moj ritem. Čas se pretaka med nama. Čas, ki ni pomemben. Samo da traja v takšni obliki. V razbijajočih se in ponovno združujočih gibih. Postaja vse v enem, moj moški, ljubimec, novo pišoča se pesem, moj tolažnik in nova sapa. Zasežem njegov jambor in valovim z morjem. Povezujem se z vetrom v hrbet in skrivam med ramena. Se dvigam in spuščam kot koprena. Pot mojega potu postaja pot njegovega telesa. Neenakomeren utrip se zliva z belimi sporočili prihajajočega konca. Obstajava samo še on in jaz. Jaz in on. Visoko zapičena v modrino neba njegovih oči in moje strastne grimaže. Njegov orel ujema moj let. Njegov zapik je v moji notranjosti. V sunkih postajava eno. Najini boki se zapisujejo v belino. Zapiševa se v belo. Z belim se zalijeva. Belina spušča sledove po notranjosti stegen. Zlijeva se v celoto. Pljuča se dvigajo in spuščajo v potešenosti. In midva sva jutro. In luč.
Postaneva mehka in poležavava na rdečem. Drug ob drugem zadihana. Postelja postaja zaspana.
Stene kombija so še vedno obložene s poljubi. V zraku se čuti vonj po slanem. Zunaj se dela vse novo. Veke nama dvigne cigansko pregovarjanje. Pogledam skozi okno in vidim zgodnje, črne obraze. Hitijo na nekakšno delo.
Pogleda me. Še vedno modro in baročno obrobljeno. Obraza sta zmečkana kot rjuha pod najinima telesoma. Nasmejiva se.
Njegov topel trebuh je ob mojih stegnih. Noge ovite okoli mojih. Njegov speči jambor kakor da ni potonil. Privije me k sebi in stisne nežno. Dlan prikrije mojo ličnico in prilepi poljub na drugo stran obraza. Pričneva se vzpenjati nazaj proti valujoči noči. Ponovno deliva morsko valovanje in sokove. Dvigava se v novo rojeno jutro. Iz naju zraščajo novi vzdihljaji in delajo dvojno krošnjo. Sedaj že veva, da združujeva dve osamljeni srci. Da združujeva semena potopljena v pradavnino. Vzpenjava se in vzpenjava, kakor da še nikoli nisva jedla sadežev z vrha dreves. K dopoldanskem soncu vijeva prepletajoče roke. Gibi najinih teles postajajo zašiljeni v želji, da se ne bosta odgnali. Sva dve črpalki dveh sorodnih duš. Rak in rakovica. Oba zlezla iz oklepa. Oba naredila korake naprej. Oklepe dvigava kvišku. Zemljo orjeva s svežimi brazdami. Jaz tvoja nočna sirena in on Pozeidon.
Morje prečiščujeva s svežimi algami. Ujemava ritme še bolj zeleno. Lesketajoča gladina jutranje kože nosi sol prepletene noči. Sol, ki ne reže. Izboljšuje hrano. Začenjava in začenjava vsak val znova in znova. Valoviva s posluhom. Če bo sol zaskelela rane, veva, da bova kriva sama. S spremenjenimi pogledi začenjava dan, ki ga ne davijo več zmešnjave. Njegov jezik polzi vzdolž moje obale. Moj jezik se zatika med njegove višave. Njegove veke utripajo ob pogledu na vzburjeno gorovje z okroglimi vrhovi. Skoraj jih opeva. Kot jaz njegovo ponovitveno nočno harmonijo. Zadihava se strastno v novo belino. A še se vzpenja in spušča. Z ustnicami izrisuje novo ustvarjene reke. Govori mi o moškem, ki je našel zopet del sebe in mi gleda v dušo, ki ji je zapolnil praznino.
Še danes jeva sadeže skupnega drevesa, ki nama jih ponuja znova in znova.
Po osmih mesecih, ki sem jih preživljala sama, s popoldanskim poležavanjem pred televizorjem in bolščeča v prazno, sem se odločila, da pokličem prijateljico. Za okni ni bilo razlike med pokrajino, ki vzhaja ali zahaja. Sonce ni imelo moči. Ledeni žarki so iskrili gladino potoka za šipami hiše.
»Hojla, kako si?« jo ogovorim.
»V redu, pa ti?« dobim klasičen odgovor na drugi strani satelitskega prenosa zvoka.
»Za posrat. Že mesece poležavam po službi, patim ljubav in mislim črne scenarije…
Če ne pripraviš ta vikend kakšen piknik s prijatelji, si dam kar štrik okoli vratu…,« sem presenetila s svojim glasom še sebe.
Niti filmi, niti steklenica v hladilniku nista mogli nadomestiti »kartic« izgubljenega koščka mojega življenja. Spoznavala sem, da ga moram razkosati, da ga bom znala ponovno sestaviti. A če ga bom znala sestaviti je bilo drugo vprašanje. Ko se mi je posvetilo, da nihče drug ne bo znal tega narediti, sem se oprijela misli na piknik.
»Samo moj prijatelj pride in še en njegov, ostali so porazgubljeni…,« mi je odgovorila naslednji dopoldan. Vedela sem kateri in ustrelila: »Saj drugega ne rabim!«
Čez opoldne sem krožila kot žival in prehitro prišla na dogovorjeno mesto.
Prijateljica je poznala mojo stisko in izkoristila vmesni čas za psihološko tolaženje.
Nato se je pojavil prijatelj njenega prijatelja.
»Vidim modrino oči. Malce zakristaljeno. Vidim poskakujočo hojo kot glasbo Zabranjenog pušenja. Pa glas modre mandale; segel mi je še globlje v srce kot takrat, ko sem ga prvič slišala. Vidim njegov obraz, ki sem ga že videla.«
Takrat se je smukal okoli njene prijateljice ali bolje ona okoli njega. Pa sem odšla. Bolj z izgovorom kot s potrpežljivostjo, da bi se ogrel zame.
Pričeli smo s peko rib in kurjim mesom. Pa vino, … in pivo…, kruh in krompir…sneberski.
Vse mogoče misli so mi med dišečim dimom in pivom preletavale zavest. Kar kadilo se je. Razbito sedemletno razmerje za menoj, nenehno koprnenje po ljubezni in dobrem ljubljenju. Moj prejšnji se mi je pustil le po kapljicah; zakaj, nisem nikoli vedela pravega vzroka. Nenehna zadržanost in nujnost - da opravi. Krč v srcu. Moja nežnost in strah do njega me je delala razgaljeno in ranljivo hkrati. Pa tako sem potrebovala. V najinem intimnem življenju so bile razpoke, ki jih nisva mogla premostiti. Nad najino posteljo je visela kača v raju. Je to raj? Je bil?
Pregnala sem misli. Potrudila sem se biti tukaj in sedaj. Srknila sem. Olajšanje. Pregon misli sem vsrkavala z vsakim požirkom več. Misli so zamenjale frekvenco. Možgani so začeli valoviti in vsrkavati erotične naboje, ki sem jih začutila, ko je prisedel skupni prijatelj k meni na vrtno gugalnico. Zagugala sva se.
Vpraša me nekaj o sebi in jaz ponovno nepredvidljivo bleknem: » …zato, ker si mi všeč!« Narahlo, a predrzno, me prime z roko pod brado in mi jo zasuče k njegovemu obrazu.
Pogleda me s svojimi globoko modrimi očmi in reče: »Potem pa ne izgubljajva časa.« Potegne še mene z drugo roko čez pas do sebe, do svojih mehkih ustnic in me začne poljubljati. Presenečena sem. Pogledujem do prijateljev kot najstnica, menjam barve na licih in hkrati ne želim umakniti svojih ustnic. V trenutku je njegov jezik prepleten z mojim. Kot ligenj se predajam in sodelujem. Njegova roka ne spusti mojega zatilja. Vse se odvija kot zablodelo, silovito sesanje dveh podivjanih delfinov. Sosednja gugalnica s prijateljema se razblini v noč, ki se je že naredila. Prasketanje žerjavice v krogu ognja. Ogenj toplo greje. Še bolj poljubi. Izsesati mi želi jezik. Ali jaz njegovega. Ne ve se več, kateri je bil bolj požrešen.
»Zgoraj imata segreto sobo. Saj veš katero…,« mi reče prijateljica. Opazi najino poželenje. Opazita bliskoviti predor erotičnega naboja.
»Greva v moj kombi,« reče on.
»Kaj pa ti je, kakšen kombi … že toliko časa nisem pošteno, sedaj pa naj bi v kombiju …«
»Saj sploh ne veš, kakšen je. Imam posteljo. Boš videla.«
Me dvigne in povleče za roko. Sledim mu kot nočna vešča k luči. Nagonsko. Brez upora.
Momljam: »... pa to je delovni kombi…tako nizko se pa ne cenim, če se bo že kaj zgodilo, se naj udobno in pošteno …«
»Pridi, pa se prepričaj najprej.«
Sledim do kombija. Odpre stranska vrata in prikaže se velika postelja.
»Je sveže preoblečena, sem jo ravnokar preoblekel, začela se je pomlad …,« govori.
Moja noga stopi na stopnico in zlezem vanj. Z desno roko mi podpre zadnjico in pomaga stopiti čez prag. Čutim toplino njegove dlani na ta zadnji. Presenečena sem. Vidim rdeče rjuhe, volneno pregrinjalo in dva mucka naslikana na vzglavnikih.
»To je pa moj drugi domek, pravzaprav prvi. Sam sem ga preuredil v delovno počitniško varianto.«
Na hrbtih se še čutijo nasmejane oči prijateljev in privoščljivost obema.
Nalahno me potisne na posteljo in se polagam na ležišče. Spontano, brez zavor. Brez sramu. Le kje sem ga pustila, … ali vsaj rahlo zadržanost … Kdo bi sedaj o tem …
Skozi okna se še vidijo dimne pike ognja in sliši njegovo prasketanje. Moja usta so vroča kot plameni ognja. Govorim svobodno. Svobodno nepovezano. V očeh je ognjeni odsev. V očeh obeh. Omamljena sva od poželenja in saharske potrebe po tekoči reki. Reki zastajajočih semen. Z njegovega obraza se kot divjemu ptiču spreminjajo poteze strasti. Le kakšen zgleda moj? Ali leti moja duša? K zadovoljitvi razorane zemlje in suhe prsti.
Zakaj neki bi se oklepala zadržanosti. Moški so, da jih stisnemo k prsim. Ženske smo, da jim ponudimo prsi. Današnja noč je namenjena, da se spremeni vsaka celica najinega telesa.
Najine veke se spreminjajo. Se ožijo. Se božajo. Roke se držijo. Usta se lepijo. Jezika prepletata. Pojavlja se dvom, da bi spet ljubila. Pojavlja se strah, da bi spet izgubila.
Ampak noč je za izsanjanje želja. In midva sva noč. Gledam v njegov obraz in oči. V njih ni drugega kot žarenje. Zastrmim se v njegove posrebrene lase, ki zaokrožajo podobo nad mano.
Roke slačijo moja oblačila. Moje njegova.
Hitiva kakor, da bo noč prekratka. Preblisk, da me bo njegovo telo posrkalo in izpljunilo z jutrom. Srce mi prične hitreje biti. Bitje srca je mešanica strahu in strasti. Utripa in iztripa strah. Ostane samo poželenje. Pa kaj! Koliko zlatnikov smo že izgubili. Po letih zatajenih erotičnih sanj se mi nudi priložnost. Daj, potopi dvome, naj jih izpere prvi spomladanski dež.
Predajam se njegovim rokam. Trganje oblačil je lahko združevanje. Postajam gola. Ko sem slečena do konca, sem še bolj gola. Pripravljena da se predam. Najina sapa prihaja v sopenjih. Mimo ušes. Mešičkov do možganskih celic. Srebrni lasje se prilepijo na moj obraz kot tipalke. Pokrijem se z njegovo goloto. Toplota teles. Razžarjenih. Ko se dotakne moje sramnice, se počutim kot riba, ki smo jo poprej pekli na žaru. Samo, da je moja ribica kot v olju in čaka na trnek. Prijeten občutek. Najina postelja postaja slana. Leživa na morju in strast so valovi. On je moj rak in jaz njegova rakovica. Njegov penis postaja jambor in jaz majhna ladja. Moje prsi plavajo po njegovem oprsju. Bradavici sta na novo zrasla graha. S stegna se premakne njegovo telo ob moje. Prsti so kot pesniška rima na mojem ščegetavčku. Telo mi drhti kot pero po papirju, ki piše erotično pesem. Vijeva se drug proti drugemu. Kot bi se brusila. Med stegni postajava gladka in špičasta hkrati. Najini utripi poganjajo najino kri. Prasketanje od isker do ognja. Na ustnice si hkrati piševa poglabljajočo se strast. Jezika sta kot taktirka nad klavirjem. Koža mojega telesa se napenja. Njegove prsi so kot žametna preproga, ki prekriva moje. Kot morski val se lahno pljuska po telesu navzgor in navzdol, ko njegov jambor pritiska po mojih stegnih. Zadržujeva prvi potisk sunka. Zadržujeva telesi pred prehitro potopitvijo. Plapolajoča presvetljena bedra so simetrija plamena…Stiskam svoja bedra in med njimi plapola njegov jambor. Drgneva se drug ob drugega. Kakor bi se želela požreti. Zatopljena. Prepletena.
Odpiram se mu kakor novo vzcvetel cvet. Kot plavajoča riba, osamljena sredi oceana. Kot razpoka na novo zaliti zemlji. Nato se s pritajenim občutkom pridrži v mojo skledo kot sonce v jutranjo temo. Kot rahel potres. Ni tratenja časa z izgubljanjem besed. Črke so poljubi, ki se sestavljajo v lahno hropenje. Zraščam se v njegovo telo, njegovo se izgublja v mojem. Jambor reže do čistega.
Kjer so bile prej suhe brazde so sedaj orošena polja. Drgetajoča pesem ljubljenja sili pod streho nad nama. Svilena postaja najina koža. Diši po svežem, novem. Diši po sveže pečenem kruhu, po mani. Pride nov nepričakovan val, ki se ponavlja in ponavlja. Ki kroži in buta ob obalo. Se peni kot morska koprena. Njegova morska deklica postajam. Sirena. Njegov jambor postaja Pozeidon. Vedno znova in znova ga čutim plavajočega v meni, njegovo telo na svoji koži. Toplota teles. Toplina noči nad še ne zgorelim ognjem za šipami. Varnost notranjosti in ponotranjenost. Spreminja se v mojo Atlantido, ki se dviga nad valovi. Da ozdravi moje življenje, da zapolni moje hrepenenje. Da sestavi drobce samotnih noči in spremeni v svetlo sončno luč. Pod njegovim telesom ozdravljam svojo praznino. Najino valovanje je nežna kirurgija na novo sestavljenih teles. Nova anatomija. Moje telo njegova simfonija. Njegovo moj ritem. Čas se pretaka med nama. Čas, ki ni pomemben. Samo da traja v takšni obliki. V razbijajočih se in ponovno združujočih gibih. Postaja vse v enem, moj moški, ljubimec, novo pišoča se pesem, moj tolažnik in nova sapa. Zasežem njegov jambor in valovim z morjem. Povezujem se z vetrom v hrbet in skrivam med ramena. Se dvigam in spuščam kot koprena. Pot mojega potu postaja pot njegovega telesa. Neenakomeren utrip se zliva z belimi sporočili prihajajočega konca. Obstajava samo še on in jaz. Jaz in on. Visoko zapičena v modrino neba njegovih oči in moje strastne grimaže. Njegov orel ujema moj let. Njegov zapik je v moji notranjosti. V sunkih postajava eno. Najini boki se zapisujejo v belino. Zapiševa se v belo. Z belim se zalijeva. Belina spušča sledove po notranjosti stegen. Zlijeva se v celoto. Pljuča se dvigajo in spuščajo v potešenosti. In midva sva jutro. In luč.
Postaneva mehka in poležavava na rdečem. Drug ob drugem zadihana. Postelja postaja zaspana.
Stene kombija so še vedno obložene s poljubi. V zraku se čuti vonj po slanem. Zunaj se dela vse novo. Veke nama dvigne cigansko pregovarjanje. Pogledam skozi okno in vidim zgodnje, črne obraze. Hitijo na nekakšno delo.
Pogleda me. Še vedno modro in baročno obrobljeno. Obraza sta zmečkana kot rjuha pod najinima telesoma. Nasmejiva se.
Njegov topel trebuh je ob mojih stegnih. Noge ovite okoli mojih. Njegov speči jambor kakor da ni potonil. Privije me k sebi in stisne nežno. Dlan prikrije mojo ličnico in prilepi poljub na drugo stran obraza. Pričneva se vzpenjati nazaj proti valujoči noči. Ponovno deliva morsko valovanje in sokove. Dvigava se v novo rojeno jutro. Iz naju zraščajo novi vzdihljaji in delajo dvojno krošnjo. Sedaj že veva, da združujeva dve osamljeni srci. Da združujeva semena potopljena v pradavnino. Vzpenjava se in vzpenjava, kakor da še nikoli nisva jedla sadežev z vrha dreves. K dopoldanskem soncu vijeva prepletajoče roke. Gibi najinih teles postajajo zašiljeni v želji, da se ne bosta odgnali. Sva dve črpalki dveh sorodnih duš. Rak in rakovica. Oba zlezla iz oklepa. Oba naredila korake naprej. Oklepe dvigava kvišku. Zemljo orjeva s svežimi brazdami. Jaz tvoja nočna sirena in on Pozeidon.
Morje prečiščujeva s svežimi algami. Ujemava ritme še bolj zeleno. Lesketajoča gladina jutranje kože nosi sol prepletene noči. Sol, ki ne reže. Izboljšuje hrano. Začenjava in začenjava vsak val znova in znova. Valoviva s posluhom. Če bo sol zaskelela rane, veva, da bova kriva sama. S spremenjenimi pogledi začenjava dan, ki ga ne davijo več zmešnjave. Njegov jezik polzi vzdolž moje obale. Moj jezik se zatika med njegove višave. Njegove veke utripajo ob pogledu na vzburjeno gorovje z okroglimi vrhovi. Skoraj jih opeva. Kot jaz njegovo ponovitveno nočno harmonijo. Zadihava se strastno v novo belino. A še se vzpenja in spušča. Z ustnicami izrisuje novo ustvarjene reke. Govori mi o moškem, ki je našel zopet del sebe in mi gleda v dušo, ki ji je zapolnil praznino.
Še danes jeva sadeže skupnega drevesa, ki nama jih ponuja znova in znova.
