Človečnost zajeti v obstoj,
mehko raztrositi miselnost
enega poleta.
Sladka tišina
z neba prejeta.
* * *
Vsakič imaš novo podobo na oknu.
Staplja se s tistim, kar misliš, da si.
Kadar bodo padali kamni namesto dežja,
ne bo konec sveta,
le konec tvojih neskončnih podob.
MOSKOVSKA JUTRA
Bila so tiha jutra.
Spominjam se jih, moskovskih
juter, ob vznožju dopoldneva.
Stala sem proti tebi obrnjena,
zakrita z navidezno podobo,
ti pa si iskal mene.
Ptiči so zbujali preteklost,
misli so brzele daleč.
Bila sem popolnoma naga
pred obličjem tega sveta.
Ničesar nisem zahtevala in pred ničemer
nisem bežala.
Seči vame ni bilo lahko. Za hip
ti je uspelo, da sva se osvobodila.
Verjela sem v zakone,
kot stalnica nad vejevjem neba,
z razumevanjem, da je prva izkušnja
najbolj ponotranjena.
Da se bližina meri s tišino,
v kateri je na tisoče zgodb
in veliko gledanja.
Spominjam se, kako krhko je
obstalo najino zaupanje
v mojem mestu.
Vedel si več kot jaz, in vedel si
veliko več o meni.
So trenutki, kjer resnično bivam,
in prostori, kjer resnično sem.
So ljudje, s katerimi včasih
ne moreš prekoračiti tišine.
BURJA
Kdo jih bo ulovil
zibajoče krošnje
nagibajo se globoko
ne verjamem, da so samo drevesa
še ptiči so izgubili svoj glas
kdo ga bo ulovil
veter, ki človeku odnaša
njegov Jaz.
TREPETLIKA
Trepetlika trepeče pod zimskim
soncem
išče pomlad, ki komaj pride
in izgine ob vznožju leta.
Na trnih zastane duša
zastane dih
in vedno znova se vprašam,
kolikokrat je minil
tihi letni čas?
PRERAŠČANJE POMLADI
Rosno mlade sanjajo sledi,
tihe pomladi stojijo na robu poti.
Vsako leto se obrača,
naglo rastem do neba.
Nič ni zgodba zase, če nima obstanka,
nositi breme nima smisla, če nimaš upanja.
Moji gradovi so vaši gradovi,
na oblakih se srečamo polni besed.
Ne presekaj tišine, ne reži miline,
ves svet se lahko pomladi.
Od pomladi do pomladi
preštevam dneve, ko ohranjam svoje poti.
A kadar me ni,
so solzne oči,
misel prostorna
naj seže čez težo stvari.
A kadar zbežim
pred tišino samote,
sežem v nebo
večnosti naproti.
DINOZAVRSKI GOZDOVI
Včeraj me je pot zanesla med
gluho cesto in toplimi drevesi.
Obrnila sem glavo za 360 stopinj
in razumela vso goščavo.
Trepetajoče med brstikami,
iz zemlje gre bilka,
iz bilke gre zrak,
iz zraka pridejo misli,
iz misli izhajamo ljudje,
iz ljudi gredo zavisti,
iz zavisti buta greh,
iz greha novo seme,
ki razpade v tleh.
Ponovno trepeta
iz zemlje bilka travnata
v divji surovi zrak.
ROJSTVO
Za eno samo rojstvo
bi odkril ljubezen
na pragu spomina.
Drhteče iztisnil iz sebe
vso nabrano svežino,
otroka modrosti.
Nekje v ozadju
slutim,
kako bije čas in
čas izgineva.
Odtisnem si v spomin,
kar ne bo nikoli končano,
začetek življenja
in življenje samo.
ZVONOVI JUŽNEGA VETRA
Globoko žalostna je pesem
daljnih zvonov skozi reže noči,
ko veter iz juga potegne
za sabo vse krhke reči.
V molku srca
se naslanjam na zrak,
v upanju, da postane
bolj čist in mehak,
da ušesa preslišijo
mrke tone v oblaku
in se s kapljami prečisti
vsa neljuba navlaka.
VEČ SVETOV IMAŠ NA DLANI
Več svetov imaš na dlani,
šteješ prste za vse njih,
v vseh načinih upogibaš
in ugibaš, kako ostati tih
in neopazen med rokami,
ki ne zmorejo dojeti,
da ti skrb za vse svetove
pomaga verjeti.
PESEM O MLADEM VETRU
Potuješ skozi mrtve hiše,
potuješ sam in tih.
Potuješ in se hkrati iščeš,
iščeš svoj izdih.
Potuješ nad širokim poljem,
med drevesi sončnih sanj.
Se spuščaš v igro s peresi
in drviš v neskončen dan.
Potuješ nad vrvmi obzorja,
v svojem plesu si bel junak.
Stopaš po gladini morja,
lahkoten je tvoj korak.
Lej, popotnik, za hip postoj,
tukaj z mano stopi v spokoj.
Zakaj bi letal sem in tja,
če si lahko povsod doma?
WHEN YOU’RE JUST A MEMORY / TAKRAT, KO SI SAMO ŠE SPOMIN / КОГДА ТЫ ТОЛЬКО ВОСПОМИНАНИЕ
Takrat, ko si samo še spomin,
when you’re just a memory,
когда ты только воспоминание
of sudden changes,
стольких надежд, проснувшихся давно,
letters lost between words, meanings without goals,
poti, stkanih iz pričakovanj,
when you’re just a memory
you go deep inside your soul,
placed in your tranquillity,
когда первый снег открывал твои глаза,
za soncem istega neba,
za stopinjami istega koraka,
with the same name
with the same feeling
consciousness grows beyond the ceiling,
проницая во все окна
внутри тебя,
когда ты только одно большое воспоминание
всех своих жизней,
with the smallest among them all,
whose shining concerns everyone
postaneš ena sama svetloba.
You become the lightest one.
* * *
Človečnost zajeti v obstoj,
mehko raztrositi miselnost
enega poleta.
Sladka tišina
z neba prejeta.
* * *
Vsakič imaš novo podobo na oknu.
Staplja se s tistim, kar misliš, da si.
Kadar bodo padali kamni namesto dežja,
ne bo konec sveta,
le konec tvojih neskončnih podob.
MOSKOVSKA JUTRA
Bila so tiha jutra.
Spominjam se jih, moskovskih
juter, ob vznožju dopoldneva.
Stala sem proti tebi obrnjena,
zakrita z navidezno podobo,
ti pa si iskal mene.
Ptiči so zbujali preteklost,
misli so brzele daleč.
Bila sem popolnoma naga
pred obličjem tega sveta.
Ničesar nisem zahtevala in pred ničemer
nisem bežala.
Seči vame ni bilo lahko. Za hip
ti je uspelo, da sva se osvobodila.
Verjela sem v zakone,
kot stalnica nad vejevjem neba,
z razumevanjem, da je prva izkušnja
najbolj ponotranjena.
Da se bližina meri s tišino,
v kateri je na tisoče zgodb
in veliko gledanja.
Spominjam se, kako krhko je
obstalo najino zaupanje
v mojem mestu.
Vedel si več kot jaz, in vedel si
veliko več o meni.
So trenutki, kjer resnično bivam,
in prostori, kjer resnično sem.
So ljudje, s katerimi včasih
ne moreš prekoračiti tišine.
BURJA
Kdo jih bo ulovil
zibajoče krošnje
nagibajo se globoko
ne verjamem, da so samo drevesa
še ptiči so izgubili svoj glas
kdo ga bo ulovil
veter, ki človeku odnaša
njegov Jaz.
TREPETLIKA
Trepetlika trepeče pod zimskim
soncem
išče pomlad, ki komaj pride
in izgine ob vznožju leta.
Na trnih zastane duša
zastane dih
in vedno znova se vprašam,
kolikokrat je minil
tihi letni čas?
PRERAŠČANJE POMLADI
Rosno mlade sanjajo sledi,
tihe pomladi stojijo na robu poti.
Vsako leto se obrača,
naglo rastem do neba.
Nič ni zgodba zase, če nima obstanka,
nositi breme nima smisla, če nimaš upanja.
Moji gradovi so vaši gradovi,
na oblakih se srečamo polni besed.
Ne presekaj tišine, ne reži miline,
ves svet se lahko pomladi.
Od pomladi do pomladi
preštevam dneve, ko ohranjam svoje poti.
A kadar me ni,
so solzne oči,
misel prostorna
naj seže čez težo stvari.
A kadar zbežim
pred tišino samote,
sežem v nebo
večnosti naproti.
DINOZAVRSKI GOZDOVI
Včeraj me je pot zanesla med
gluho cesto in toplimi drevesi.
Obrnila sem glavo za 360 stopinj
in razumela vso goščavo.
Trepetajoče med brstikami,
iz zemlje gre bilka,
iz bilke gre zrak,
iz zraka pridejo misli,
iz misli izhajamo ljudje,
iz ljudi gredo zavisti,
iz zavisti buta greh,
iz greha novo seme,
ki razpade v tleh.
Ponovno trepeta
iz zemlje bilka travnata
v divji surovi zrak.
ROJSTVO
Za eno samo rojstvo
bi odkril ljubezen
na pragu spomina.
Drhteče iztisnil iz sebe
vso nabrano svežino,
otroka modrosti.
Nekje v ozadju
slutim,
kako bije čas in
čas izgineva.
Odtisnem si v spomin,
kar ne bo nikoli končano,
začetek življenja
in življenje samo.
ZVONOVI JUŽNEGA VETRA
Globoko žalostna je pesem
daljnih zvonov skozi reže noči,
ko veter iz juga potegne
za sabo vse krhke reči.
V molku srca
se naslanjam na zrak,
v upanju, da postane
bolj čist in mehak,
da ušesa preslišijo
mrke tone v oblaku
in se s kapljami prečisti
vsa neljuba navlaka.
VEČ SVETOV IMAŠ NA DLANI
Več svetov imaš na dlani,
šteješ prste za vse njih,
v vseh načinih upogibaš
in ugibaš, kako ostati tih
in neopazen med rokami,
ki ne zmorejo dojeti,
da ti skrb za vse svetove
pomaga verjeti.
PESEM O MLADEM VETRU
Potuješ skozi mrtve hiše,
potuješ sam in tih.
Potuješ in se hkrati iščeš,
iščeš svoj izdih.
Potuješ nad širokim poljem,
med drevesi sončnih sanj.
Se spuščaš v igro s peresi
in drviš v neskončen dan.
Potuješ nad vrvmi obzorja,
v svojem plesu si bel junak.
Stopaš po gladini morja,
lahkoten je tvoj korak.
Lej, popotnik, za hip postoj,
tukaj z mano stopi v spokoj.
Zakaj bi letal sem in tja,
če si lahko povsod doma?
WHEN YOU’RE JUST A MEMORY / TAKRAT, KO SI SAMO ŠE SPOMIN / КОГДА ТЫ ТОЛЬКО ВОСПОМИНАНИЕ
Takrat, ko si samo še spomin,
when you’re just a memory,
когда ты только воспоминание
of sudden changes,
стольких надежд, проснувшихся давно,
letters lost between words, meanings without goals,
poti, stkanih iz pričakovanj,
when you’re just a memory
you go deep inside your soul,
placed in your tranquillity,
когда первый снег открывал твои глаза,
za soncem istega neba,
za stopinjami istega koraka,
with the same name
with the same feeling
consciousness grows beyond the ceiling,
проницая во все окна
внутри тебя,
когда ты только одно большое воспоминание
всех своих жизней,
with the smallest among them all,
whose shining concerns everyone
postaneš ena sama svetloba.
You become the lightest one.
