Istočasno sanjam v obe smeri.
Na okroglem papirju so
ostale sledi nekdanjih
postopanj.
Poleg iskrenosti iščem le
milino.
Ko sanjam, odgrinjam
resničnost in puščam
sledi na nepopisano
belino.
PTIČJA SLUTNJA
… obrnile so se njihove sence proti vzhodu…mislim, da sem jih našla pri izhodu, ob petih uri popoldan, s ptiči, usmerjenimi na jug. Kmalu bodo šli, tudi njihove sence bodo odletele, žarki so nemogoči, da bi jih premagala ena sama misel.
Mislim na jutro, ko se obrne proti vzhodu … na toplino, ki me objame …
Strop je prazen, če nima obraza, prave poteze se zrcalijo na dnu srca.
Srce je jasno, če nima jaza, če je prostorno in večje od neba.
Obračam se proti koščkom smisla, ki naj bi predstavljali pot okoli sveta.
Vsak ima svojo zgodbo, nanizano na en kos,
Kdaj jo bo razumel in razrešil, če nima potrpljenja,
Kdo bo našel svoja hotenja?
Lebdenje ni rešitev, lebdenje je obstanek
Za hip v večnosti prostora –
A v tistem ni življenja, ni poti
Ni iskanja svetlih dni
Resnica in svoboda domujeta le v večno pretočnem
Kadar se zagozdiš, se izgubiš v laži,
Potrebno je veliko vdihov in izdihov,
Da spet greš naprej.
Ti sam si tisti, ki voziš,
Nihče na tem svetu te ne bo peljal,
Če sam ne boš poznal smeri.
ONKRAJ SVETLOBE
Sčemiš pod globokim vdihom,
utekaš pod zatišje mediterana,
medtem ko so te
še maloprej oblegali
severni vetrovi.
Razodel si otroškost,
razumel si modrost.
Prehitro so šle
slutnje, kdorkoli je že
brskal po začetkih.
Jih ni bilo.
Onkraj svetlobe si odšel,
z vedenjem o resnici.
Trdiš, da je tako od zmeraj,
Pa vendar prekineš
na polovici.
Minljivost je ganljiva le
kadar mine, vmes
je brezčasje in nevednost.
Kroženje se te dotakne,
če znaš obsedeti.
Žal včasih ni obstanka.
Ljuba duša,
večna neznanka,
ki storiš ljudem onemeti.
O začetkih slutiš
le kadar nebo spušča vajeti.
Med severnim vetrom in soncem se pustiš ujeti.
Posrkaj zvok, ki ga slišiš,
Morebiti boš tako spet znal začeti.
SO REKLI
So rekli, bolje je tako.
Tvoja sled je sled za soncem.
Spravljaš v red vse te konce.
Ne poznaš začetka, pa
vendar vedno greš od znova.
Bolje zate, da se odkriješ,
so rekli in poslali veter
nad oblake,
da razpiha mračne misli.
Bolje je, če siješ,
so rekli spet,
bolje bo, so rekli,
prav tako so rekli,
saj tvoja sled
sploh nima sence.
POZNAM TE
Stopiš na vrat na nos
do sanj iz polmraka,
tvoj obraz je iskren
v poimenovanju sorodnih duš.
Poznam te iz drugega časa
in prostora,
bil si odet v barve neba.
Še danes ostaja vonj
isti.
Stopi brez misli do sanj
iz tvojega srca.
Poznam te in vem, da
ohranjaš svežino,
ki sem jo iskala že tolikokrat.
LOTOSOV CVET
Je bel in snežno ujet v
nežno mehkobo
vodne gladine.
Ko veter premakne
njegove prste,
pusti, da vse mine.
Da zaniha na delčku
njegovega prostora
mirna pesem
za ljubezen med časom,
ki nima spomina.
SREČANJE
Prideš me iskai
ob sončnem izlivu,
najdeva se v bližini.
POTOVANJA DUŠE
Istočasno sanjam v obe smeri.
Na okroglem papirju so
ostale sledi nekdanjih
postopanj.
Poleg iskrenosti iščem le
milino.
Ko sanjam, odgrinjam
resničnost in puščam
sledi na nepopisano
belino.
PTIČJA SLUTNJA
… obrnile so se njihove sence proti vzhodu…mislim, da sem jih našla pri izhodu, ob petih uri popoldan, s ptiči, usmerjenimi na jug. Kmalu bodo šli, tudi njihove sence bodo odletele, žarki so nemogoči, da bi jih premagala ena sama misel.
Mislim na jutro, ko se obrne proti vzhodu … na toplino, ki me objame …
Strop je prazen, če nima obraza, prave poteze se zrcalijo na dnu srca.
Srce je jasno, če nima jaza, če je prostorno in večje od neba.
Obračam se proti koščkom smisla, ki naj bi predstavljali pot okoli sveta.
Vsak ima svojo zgodbo, nanizano na en kos,
Kdaj jo bo razumel in razrešil, če nima potrpljenja,
Kdo bo našel svoja hotenja?
Lebdenje ni rešitev, lebdenje je obstanek
Za hip v večnosti prostora –
A v tistem ni življenja, ni poti
Ni iskanja svetlih dni
Resnica in svoboda domujeta le v večno pretočnem
Kadar se zagozdiš, se izgubiš v laži,
Potrebno je veliko vdihov in izdihov,
Da spet greš naprej.
Ti sam si tisti, ki voziš,
Nihče na tem svetu te ne bo peljal,
Če sam ne boš poznal smeri.
ONKRAJ SVETLOBE
Sčemiš pod globokim vdihom,
utekaš pod zatišje mediterana,
medtem ko so te
še maloprej oblegali
severni vetrovi.
Razodel si otroškost,
razumel si modrost.
Prehitro so šle
slutnje, kdorkoli je že
brskal po začetkih.
Jih ni bilo.
Onkraj svetlobe si odšel,
z vedenjem o resnici.
Trdiš, da je tako od zmeraj,
Pa vendar prekineš
na polovici.
Minljivost je ganljiva le
kadar mine, vmes
je brezčasje in nevednost.
Kroženje se te dotakne,
če znaš obsedeti.
Žal včasih ni obstanka.
Ljuba duša,
večna neznanka,
ki storiš ljudem onemeti.
O začetkih slutiš
le kadar nebo spušča vajeti.
Med severnim vetrom in soncem se pustiš ujeti.
Posrkaj zvok, ki ga slišiš,
Morebiti boš tako spet znal začeti.
SO REKLI
So rekli, bolje je tako.
Tvoja sled je sled za soncem.
Spravljaš v red vse te konce.
Ne poznaš začetka, pa
vendar vedno greš od znova.
Bolje zate, da se odkriješ,
so rekli in poslali veter
nad oblake,
da razpiha mračne misli.
Bolje je, če siješ,
so rekli spet,
bolje bo, so rekli,
prav tako so rekli,
saj tvoja sled
sploh nima sence.
POZNAM TE
Stopiš na vrat na nos
do sanj iz polmraka,
tvoj obraz je iskren
v poimenovanju sorodnih duš.
Poznam te iz drugega časa
in prostora,
bil si odet v barve neba.
Še danes ostaja vonj
isti.
Stopi brez misli do sanj
iz tvojega srca.
Poznam te in vem, da
ohranjaš svežino,
ki sem jo iskala že tolikokrat.
LOTOSOV CVET
Je bel in snežno ujet v
nežno mehkobo
vodne gladine.
Ko veter premakne
njegove prste,
pusti, da vse mine.
Da zaniha na delčku
njegovega prostora
mirna pesem
za ljubezen med časom,
ki nima spomina.
SREČANJE
Prideš me iskai
ob sončnem izlivu,
najdeva se v bližini.
