Sava je jedna od tri najdulje rijeke u Hrvatskoj (duljine 940 km) – druge dvije su Dunav i Drava. Površina slijeva Save je 95. 720 km.
Sava nastaje spajanjem Save Dolinke (koja izvire u dolini između Triglava i slovensko–austrijske granice kod Kranjske Gore) i Save Bohinjke (nastaje izljevanjem iz Bohinjskog jezera kod mjesta Ribičev Laz) u blizini Lancova u Sloveniji, a utječe u Dunav u Beogradu.
Sava je rijeka u sjevernoj Bosni i Hercegovini i najveća rijeka u našoj zemlji. Nastaje spajanjem rijeka Save Dolinke i Save Bohinjke u blizini Lancova u Sloveniji. Iz Slovenije prelazi u Hrvatsku, teče kroz Zagreb i Sisak, a nakon toga čini granicu između Bosne i Hercegovine i Hrvatske, zatim malim dijelom ulazi u Bosnu i Hercegovinu, pa onda čini jednim dijelom granicu između BiH i Srbije, da bi na kraju ušla u Srbiju, gdje se u Beogradu ulijeva u Dunav.
U stara vremena naša rijeka Sava zvala se Savus, prema grčkom Saovios, a danas se jednostavno zove Sava.
Река Сава је 940 километара дуга река у југоисточној Еуропи. Настаје спајањем река Сава Долинка (извире на Крањској гори и спушта се Караванкама и Јулијским Алпама на југоисток) и Сава Бохињка (извире јужно од Триглава) код Радовљице и тече на југоисток поред Кранја, након 300 километара кроз Загреб, главни град Хрватске. Великим својим делом је погранична река између Хрватске и Босне и Херцеговине. У Дунав се улива у Београду, главном граду Србије. За речне бродове, Сава је пловна од Сиска до Београда.
Sprožile so se govorice, da od Slovenije prihajajo velike vode, previdnejši so skrbneje poslušali starejše, kako opozarjajo, da je Sava že enkrat skoraj odnesla pol Zagreba, bili so tudi takšni, ki so odhajali na obalo in se vračali, vznemirjeni od prizorov hlodov, ki so na grozeči vodi bliskovito izginjali pod mostom, a kako tistih, ki preverjajo reke, nihče ne jemlje resno, vse se je zvedlo na to, da so stanovalci po južnih delih mesta štiri tedne brodili po blatu po neasfaltiranih uličicah, tisti v centru pa nervozno odpirali dežnike in se bali za svoje balonarje.
V zgodnjih šestdesetih so novice v glavnem pomirjale ljudi takrat, ko jih je bilo potrebno klicati k previdnosti, in jih begale, ko jim je moralo biti vseeno, in tako se je vse vedelo o Lumumbu in usodi kongoških otrok, jokalo se je za Kennedyjem, žalostni konec nesrečne Lajke je vznemirjal sanje Zagrebčanov, toda vse do večernih ur 25. oktobra 1964. leta se na radiu ni dalo slišati niti besede o tem, da je velika voda resnično blizu Zagreba. A tudi takrat, ko so končno objavili, da obstaja možnost vdora podzemnih vod v kleteh robnih delov mesta, je ljudi bolj skrbelo to, da občasno zmanjkuje elektrike in zaradi česa je bilo več kot gotovo, da se v družabnih prostorih in po redkih gospodinjstvih, v katerih so bili že televizorji, ne bodo mogli gledati epizode serije Bonanza.
Te noči Trešnjevka ni utonila v mrak enostavno zato, ker od samega začetka rasti tega kvarta nikoli ni stopila iz mraka. Ugašene ulične svetilke in svetlikanje nikoli zavrženih petrolejk samo so prispevale k občutku vlažnega hlada in se je naselje z odejami in kovtri pokrilo do zob.
Do polnoči se niso slišali nikogaršnji koraki. Blato je jedlo tako zvok kot odtis.
Ob dveh po polnoči so privezani psi že besno trgali verige, tisti prosti pa so naskakovali ograde, nekdo je stopil na dež in zavpil v noč, nekdo je potrkal na sosedova vrata, nekdo je poklical mamo, nekdo je preklel tako Trešnjevko kakor mrak. Z avtoceste proti Ljubljani je modra miličniška svetilka zasekala mrak in zaslišal se je nerazumljiv glas iz megafona. Če bi bil glas razločnejši, bi ljudje zvedeli, kako se zaradi previdnosti pozivajo stanovalci, da odidejo iz kletnih in pritličnih prostorov, tako pa so samo zmedeno registrirali daljno sireno, ki je pozivala k alarmu in komaj kdo od starejših se je za trenutek zamislil nad dejstvom, da človek z začudujočo in z ničemer opravičeno hitrostjo pozablja tako namen kot smoter tega nenaravnega zvoka.
Edino se niso slišali cerkveni zvonovi, ki so, odkar je obstajal Zagreb, ob vsaki poplavi zvonili za alarm. Nekogaršnja roka se je morda zganila potegniti vrv, a je zastala zaradi strahu pred strogim predpisom o oglašanju cerkvenih zvonov, ali pa ni verjela sama sebi, da bo velika povodenj doletela Zagreb in ogrozila življenje in imetje vseh vernikov.
Ana Firman se je dvignila na postelji, spustila noge in na slepo poskušala najti copate. Četudi bi bila luč, od trebuha ne bi mogla videti svojih stopal. Sicer pa že več kot mesec dni tega ni niti poskušala. Mož se ni prebudil in žena ga je, napol obrnjena, potresla, grabeč za rame. Skočil je.
- Se je začelo?
- Prosim? Ni. Nekaj se dogaja zunaj. Pojdi pogledat, kaj je.
Zdravko Firman je oblekel hlače čez pižamo in v hodniku vrgel plašč preko ramen. Ni se zmenil na ženin:
- Dežnik!
Ana je slišala moža, kako izmenjuje kratke, pospešene stavke s sosedi, slišala je tudi kletvico, ki ni bila namenjena nikomur in klic, ki se je, čeprav brezimen, nanašal samo nanjo.
- Vstani, vstani!
Ni takoj reagirala s svojim zunanjim telesom, a je po intonaciji njegovega glasu z tistim drugim, notranjim, natančno izmerila količino nevarnosti.
A Katarina, to njeno notranje telo, se je pritajila v trebuhu.
Mož je od vrat vpil na ženo:
- Ana, daj, obleci se, gremo! Sava je prebila nasip! Na nas gre! Hitreje ..
Ženska je spustila roke in sede začela obračati spalno srajco, da bi jo laže potegnila čez glavo.
- Ana, preko spalne srajce obleci vse, kar lahko, nimam časa. Držal ti bom baterijo, da boljše vidiš.
Zaslepljena od snopa svetlobe iz baterije je spustila glavo in držala z rokami konce spalne srajce. Noge so ji komaj dosegale tla, trebuh se ji je naslanjal na kolena, glava, ki kakor da ni imela vratu, je ležala na tem trebuhu in njenemu možu se je zdelo, da je pokaral sramežljivega, predebelega otroka. Preplavil ga je neznan občutek sočutja, stopil je k njej in jo pobožal po glavi. Spustil je svetlobo baterije.
- Ne boj se. Samo plašč …
- Ne bojim se.
Dvignila je glavo.
- Posveti mi na torbo za porodnišnico, raven nočne omarice je.
Vstala je dokaj gotovo in z levo roko prijela torbo. Za kratko se je vznemirila zaradi nervoznega beganja svetlobe baterije in s priprtimi vekami šla s pogledom po prostori. Vse, absolutno vse v tej sobi je bilo nujno za življenje stanovalcev, posebej otroka, ki bi se moralo vsak trenutek roditi, in nič, prav nič se ni smelo zmočiti in je, čuteč, da je čisto vseeno, čemu bo dala prednost pri reševanju stvari, Ana Firman z nočne omarice dvignila figurico harmonikarja, s katero bo odšla iz svojega doma.
Mož je že stal na pragu, nekdo je vpil na njega levo, Zdravko, jebemu, levo mi posveti in snop svetlobe baterije je v histeričnih trzljajih zapustil hodnik. Mešali so se besni glasovi; slišalo se je klicanje Viiilim, Viiilim, otroški jok, ki ni izzival sočutja, ampak je vnašal paniko, ženski glas, ki je opominjal dragega boga, da končno pomaga, in kletvica moškega, ki je s pestmi udarjal po hišnih vratih in klical naglušna, zlobna Zgorelca, s katerima celo desetletje nihče v soseščini ni spregovoril niti besede. Prav zaradi klicanja tega priimka je Ano končno prijela panika, a ne toliko, da bi izpustila stekleno figurico. Predala jo je v levo roko, s katero je držala torbo, desno je dvignila proti obešalniku in v mraku natipala obešeno obleko; vzdrhtela roka več ni imela časa preveriti, kaj je prijela. Ni si upala spustiti torbe na pod, samo to, kar je najprej otipala, je vrgla čez eno rame, ne da bi dosegla drugo. Skrbno je vrnila stekleno figurico v desno roko.
Do praga je bil potreben samo dobesedno korak. S stegnjeno roko se ji je posrečilo dotakniti moža. Stopila je k njemu in spustila levo rame, da vrže čezenj krilo površnika. Kakor da se je prestrašil, da je do konca ne preplaši, je ni objel, samo čvrsto je prijel njen mehki ovratnik.
- Vse sem se dogovoril. Greš z Ožbolti, jaz bom samo vrgel nekatere stvari na podstrešje in pridem za vami.
- Kam pa grem?
- Najprej na suho, potem te bojo odpeljali v Petrovo, v porodnišnico, tam si najbolj na varnem. Pridem za teboj.
- Ne mudi se predolgo.
Mož je že klical k Ožboltu:
- Slavek, pusti Zgorelce, bom jaz pozneje s sekiro po vratih, daj, vzemi Ano!
Ženska je previdno stopila iz hiše in zagazila v plitvo vodo. Če bi lahko videla svoje stopalo, obuto v šlape, bi zagledala vodo v gibanju, ki je, kot živ stvor, obkrožala, vohala nogo in jo začela izpirati, prede jo bo požrla.
Spustila se je s stopnice, s te edine trešnevške štenge, ki pravzaprav nikoli ni bila postavljena za pomoč za izhod in vhod v pritličnico, ampak kot znak, da si, ko si dvignil nogo, zapustil zunanji svet in stopil v zaščito hiše, ali kot znak, da si, ko si se spustil za to eno stopnico, stopil v milost in nemilost ulice. Stopnica se ji je zdela višja, kakor si jo je zapomnila njena noga, širša, kakor je bila, in Ana Firman je verjela tudi tej štengi, da je ne bo izdala. Zadržala bo vodo.
Ni vedela, kaj ima na sebi, in ni odšla iz svoje hiše v površniku temveč v delovni obleki, vrženi preko spalne srajce, s stekleno figurico harmonikarja v desni roki, v lepi pa z novo karirasto torbo, kupljeno v trešnjevski Nami, v katero je, ko se je pripravljala za porodnišnico, dala dve novi spalni srajci, rožnati štepani najlonski šlafrok, prišvercan iz Italije in kupljen pod roko, milo v svetlomodri plastični škatlici, ščetko za zobe z rdečim prozornim držajem v enaki škatlici, kalodont z okusom jagode, zelen glavnik, malo Soleo, dve novi brisači in nujno pravo za otroka.
Vse druge stvari, ki so ostale v njeni sobi in v njeni hiši, se niso zmočile, ampak so brez sledu izginili v savski vodi, ki je v noči od 25. na 26. oktober 1964. leta poplavila južne dela Zagreba, v katerih je živelo 180.000 prebivalcev in ki je zrušila ali poškodovala 8676 hiš in odnesla življenja 17 naših meščanov.
Med drugi tudi očeta Katerine Firman, pozneje poročene Horak.
Ani se nikoli več ni posrečilo spomniti, ali se je sploh ozrla k hiši in pogledala svojega moža ali se je samo vključila v kolono Trešnjevčanov, ki so po temnem mraku peš, pod dežniki ali brez njih, potiskali ob sebi pretovorjene bicikle in nosili kartonske kovčke in cekre z na slepo nametanimi stvarmi ali s popolnoma praznimi rokami zapustili hiše, ulice in rodno naselje. Lastniki tistih redkih avtomobilov, ki so obstajali na Trešnjevki, so bili modri in previdni in so naselje zapustili nekaj ur prej in se ni razen klicev in dotlej neznanega, ravnodušnega in zahrbtnega glasu vode, ki se je zlivala od vseh strani, slišalo nič: kakor da je zver razklenila žrelo in rjula, rjula brez konca in kraja.
Ana se je spomnila, kako se je prepustila dvema sosedoma,da sta jo pospremila ob ograjah hiš po poznanih ulicah, po katerih so se vse življenje gibali po mraku, in jim ni bilo težko niti skozi vodo, ki je najprej pokrivala samo gležnje in potem meča in ponekod že nevarno rasla proti bokom. Vedela je, da se je gibala za glasovi, ne glej, ko so šli mimo jam v Gvozdanski, kjer se je v strašni temi slišalo kroženje vode. Te jame so tako dobro poznali, da so jih tako, v mraku, bedno osvetljene z baterijo, spretno obhajali. Vedela je, da je slišala obupan glas, ki je prihajal iz Hreljinske in prosil nekega Joža, da se povzpne na streho in prime babico, da je po prestrašenem stisku Ožboltove roke občutila, da je tudi on doumel, da se ta babica ne bo izvlekla. Spominjala se je, da je na Končarjevi, ki je od Nehajske vendarle malo dvignjena, voda bila znova samo do gležnja, da so se dvignili na kamion poln starcev, žensk in otrok, da je na kamionu bilo živahno, da se je slišal celo smeh, da jo je prav ta smeh osvestil in da je hotela poklicati, a ni, ime Katarininega očeta. Kakor da je odprla usta in zastala, ko se je kamion premaknil.
Katarina je mirno sesala toploto iz telesa, ki jo je ščitilo; bilo ji je čisto vseeno, da njeni porodnici od tega do bolečine zmrzujejo noge in roke, da drhti in šklepeta, bilo ji je čisto vseeno, kje bo lege ta trebuh, njen dom, in da ona da jasen znak, da želi prostor, mesto, kjer se bo nekaj ur posvetila sama sebi. Ana, Katarinina mama, je zastokala, ženske na kamionu so se vznemirile, začele s pestmi tolči po kabini in vpiti, voda, odteka voda, voznik je postal paničen od same besede, ki je bila povezana z vodo, in je v strahu, da ne bo prišel do porodnišnice v Petrovi, zavil k bližnji Vinogradski bolnišnici. Komaj je čakal, da se reši ženske s trebuhom. In ženske na kamionu so ga razumele.
Užaljena od tega, da je zadnji dan niso pustili mirovati in prisluškovati delu svojega in porodničinega srca, je Katarina izključila vse zunanje impulze; zanemarila je krike in koncentrirano uporabila hitri priliv dodatne krvi, ki so ji ga poslale porodničine vene, dragoceni kisik in krčenje Aninega telesa, da se je centimeter za centimetrom pomikala proti zunanjem svetu. Opravila je dober, težak in relativno hiter posel. Na kratko je zajokala in hitro zaspala. Bilo ji je vsega zadosti.
Ko je Katarina zapustila mamino telo, se je že zdanilo in so tisti, ki smo imeli možnost povzpeti se na katero od redkih petnadstropnic ali na nedokončano Vjesnikovo zgradbo, lahko s pogledom zaobseči Trešnjevko in Trnje in biti priča brezimnega jezera, iz katerega so štrlele mokre strehe. Zdelo se je, da je vodno prostranstvo tukaj od vekomaj. Radio, ki ga niti na Trešnjevki in niti na Trnju niso mogli slišati, je poročal, da je katastrofalna poplava zajela glavno mesto Hrvaške, da vojska, milica, gasilske enote in prostovoljci vlagajo nadčloveške napore pri reševanju ljudi in imetja, da so predstavniki mesta in Republiki prišli na mesto stihije, da se materialna škoda komaj ocenjuje, da so se za pomoč Zagrebu prva oglasila njegova pobratena mesta iz vseh socialističnih republik, da je Rdeči križ že poslal prvo pomoč, da so za nastanitev meščanov odprte obstoječe hotelske kapacitete, vse šole in telovadnice, da so bolnišnice v polni pripravljenosti pričakale in oskrbele poškodovane, da je cepiva vseh vrsto dovolj, da se pričakuje izredna seja Vlade in pomoč iz tujine in, na koncu, da je v Vinogradski bolnišnici kot znak obnove in neuničljivosti življenja rojena prva Trešnjevčaka in da sta mati in otrok dobro. Prav tako so sporočili, da telegrami sožalja in podpore prihajajo od vse strani in da je nogometna reprezentanca Jugoslavije v prijateljski tekmi z Madžarski na Nep stadionu v Budimpešti izgubila z 2 proti 1.
Ana je videla svojo deklico in se začudila, kako sploh lahko želela, da bi se ji rodil sin.
Vrnili so je iz porodne sobe v sobo in jo dali na pomožno ležišče.
Čakala je.
Spanec jo je poskušal premagati, ni mu pustila.
Čakala je.
Na koncu se je opogumila in poskušala dežurni sestri pojasniti, da so jo zaradi hitrih popadkov pripeljali v Vinogradsko, da bi jo morali odpeljati v Petrovo, da jo zdaj mož zagotovo išče in če sestra ve, ali se je oglasil.
Sestra ne ve.
Ni se mogla pogovarjati z ženskami v sobi.
Še nekajkrat je vprašala sestre, ki so šle mimo, ali je kdorkoli vprašal za njo, ker jo gotovo iščejo … Potem je nehala spraševati.
Pripeljali so zajtrk. Ni mogla jesti.
Čakala je.
Zvoki v bolnišnici so postali dnevni, redni. Ženske v sobi so bile že matere in so se pogovarjale običajno o porodu. Ogovarjale so tudi dežurno sestro. Nobena ni bila niti s Trnja niti s Trešnjevke, in sta bili njihova radovednost in zanimanje za poplave kratkotrajne.
Okrog enajste ure so Ano s pomožne postelje premestili v pravo bolniško posteljo. Pomirila se je.
Čakala je.
Nekaj pred poldnevom je prišel zdravnik, stopil k njeni postelji in vprašal, kako se počuti. Izmeril ji je pritisk. Ženske so obmolknile.
Ko je mimo zdravnika k njej edini s pomarančo na krožničku stopila dežurna sestra, je Katarinina mama doumela, da ji več ni treba čakati. Ni se zjokala, samo je nagnila glavo nazaj in zastokala, kakor ni nikoli v času poroda, z glasom, ki je tudi ženskam v sobi zazvenel drugače od njihovih, porodnih. Vse so kriknile in zajokale.
V tistem trenutku:
Helikopter je preletel križišče avtoceste in Savske; s strehe Študenskega doma v Cvetnem naselju in z nedokončane Vjesnikove zgradbe so mu veselo mahali.
Naglušna Zgorelca sta previdno privezana, da ne padeta, sedela na podstrešni gredi svoje hiše ih s sekirami v rokah čakala potencialnega roparja, da obranita svojo imetje.
V Modruški je neka rdeča, lakirana salonka plavala in na rahlo tolkla s svojim popolnim vrhom ob zeleno kuhinjsko kredenco. Leže na slamnjači v telovadnici gornjegrajske gimnazije je za njo jokala evakuirana trešnjevska maturantka.
V pevski sobi Trešnjevške gimnazije v Dobojski se je skozi motno vodo nejasno videlo črno, bleščeče telo klavirja.
V Drežnički je na plotu, ki se je uprl nalivu, urejeno razvrščena mokra družina kokošk potrto opazovala vodo, ki je tekla skozi njihov uničeni kokošnjak.
V petnadstropnici na Savski od številke 95 do 101a se je med učenci Osnovne šole Kate Dumbović raznesla vest, da so potopljeni razredni dnevnik in dvoje sedmošolcev je zapelo Juu aar maaj deeestenii …
V zavetišču Rdečega križa je nek starec jokal za svojim izginulim psom.
Na enem od streh pritličnic, med ljudmi, ki so še čakali na evakuacijo, je drhtela štirinajstletna deklica in gledala, kako se jim približujejo plavajoča vrata, na katerih so podgane nervozno menjavale mesta. Njene pomodrele ustnice več niso imele moči, da se zaprejo in deklica ni niti klicala niti vpila niti kričala, spuščala je samo nekakšen grlen glas. Človek, ki je čepel ob njej, se je pridvignil in s palico odrinil podganji splav. Ljudi so kasneje pobrali s strehe in jih namestili v hodnike Vinogradske bolnišnice.
Po Savski cesti je plul čoln. V njem je sedel resen moški in veslal.
Pri Študentskem centru je povodenj izgubila moč, a voda je oblizovala plen in lizala tramvajske tračnice vse do knjigarne Mladosti na Trgu maršala Tita. Zajčjemu nasipu za podvozom na Crtatkovi, blizu Vodnikove, se je posrečilo zaustaviti glavnino vode. Na tej tanki liniji, ki so jo tvorile vreče peska, kjer se je končeval svet tamkajšnjega predmestja in revščine, in se je začenjalo mesto, so stali ljudje in opazovali vodo. Smehljali so se, nekdo jih je fotografiral.
Nedaleč od njih je stal grbav sedemletni deček z žepi, polnimi kamenja, i v enakomernih razmikih enega za drugim metal v vodo. Kjer je voda že mirovala, je lahko opazoval, kako nastajajo krogi, kolobarji in valčki, ki se širijo in širijo …
Sava je jedna od tri najdulje rijeke u Hrvatskoj (duljine 940 km) – druge dvije su Dunav i Drava. Površina slijeva Save je 95. 720 km.
Sava nastaje spajanjem Save Dolinke (koja izvire u dolini između Triglava i slovensko–austrijske granice kod Kranjske Gore) i Save Bohinjke (nastaje izljevanjem iz Bohinjskog jezera kod mjesta Ribičev Laz) u blizini Lancova u Sloveniji, a utječe u Dunav u Beogradu.
Sava je rijeka u sjevernoj Bosni i Hercegovini i najveća rijeka u našoj zemlji. Nastaje spajanjem rijeka Save Dolinke i Save Bohinjke u blizini Lancova u Sloveniji. Iz Slovenije prelazi u Hrvatsku, teče kroz Zagreb i Sisak, a nakon toga čini granicu između Bosne i Hercegovine i Hrvatske, zatim malim dijelom ulazi u Bosnu i Hercegovinu, pa onda čini jednim dijelom granicu između BiH i Srbije, da bi na kraju ušla u Srbiju, gdje se u Beogradu ulijeva u Dunav.
U stara vremena naša rijeka Sava zvala se Savus, prema grčkom Saovios, a danas se jednostavno zove Sava.
Река Сава је 940 километара дуга река у југоисточној Еуропи. Настаје спајањем река Сава Долинка (извире на Крањској гори и спушта се Караванкама и Јулијским Алпама на југоисток) и Сава Бохињка (извире јужно од Триглава) код Радовљице и тече на југоисток поред Кранја, након 300 километара кроз Загреб, главни град Хрватске. Великим својим делом је погранична река између Хрватске и Босне и Херцеговине. У Дунав се улива у Београду, главном граду Србије. За речне бродове, Сава је пловна од Сиска до Београда.
Sprožile so se govorice, da od Slovenije prihajajo velike vode, previdnejši so skrbneje poslušali starejše, kako opozarjajo, da je Sava že enkrat skoraj odnesla pol Zagreba, bili so tudi takšni, ki so odhajali na obalo in se vračali, vznemirjeni od prizorov hlodov, ki so na grozeči vodi bliskovito izginjali pod mostom, a kako tistih, ki preverjajo reke, nihče ne jemlje resno, vse se je zvedlo na to, da so stanovalci po južnih delih mesta štiri tedne brodili po blatu po neasfaltiranih uličicah, tisti v centru pa nervozno odpirali dežnike in se bali za svoje balonarje.
V zgodnjih šestdesetih so novice v glavnem pomirjale ljudi takrat, ko jih je bilo potrebno klicati k previdnosti, in jih begale, ko jim je moralo biti vseeno, in tako se je vse vedelo o Lumumbu in usodi kongoških otrok, jokalo se je za Kennedyjem, žalostni konec nesrečne Lajke je vznemirjal sanje Zagrebčanov, toda vse do večernih ur 25. oktobra 1964. leta se na radiu ni dalo slišati niti besede o tem, da je velika voda resnično blizu Zagreba. A tudi takrat, ko so končno objavili, da obstaja možnost vdora podzemnih vod v kleteh robnih delov mesta, je ljudi bolj skrbelo to, da občasno zmanjkuje elektrike in zaradi česa je bilo več kot gotovo, da se v družabnih prostorih in po redkih gospodinjstvih, v katerih so bili že televizorji, ne bodo mogli gledati epizode serije Bonanza.
Te noči Trešnjevka ni utonila v mrak enostavno zato, ker od samega začetka rasti tega kvarta nikoli ni stopila iz mraka. Ugašene ulične svetilke in svetlikanje nikoli zavrženih petrolejk samo so prispevale k občutku vlažnega hlada in se je naselje z odejami in kovtri pokrilo do zob.
Do polnoči se niso slišali nikogaršnji koraki. Blato je jedlo tako zvok kot odtis.
Ob dveh po polnoči so privezani psi že besno trgali verige, tisti prosti pa so naskakovali ograde, nekdo je stopil na dež in zavpil v noč, nekdo je potrkal na sosedova vrata, nekdo je poklical mamo, nekdo je preklel tako Trešnjevko kakor mrak. Z avtoceste proti Ljubljani je modra miličniška svetilka zasekala mrak in zaslišal se je nerazumljiv glas iz megafona. Če bi bil glas razločnejši, bi ljudje zvedeli, kako se zaradi previdnosti pozivajo stanovalci, da odidejo iz kletnih in pritličnih prostorov, tako pa so samo zmedeno registrirali daljno sireno, ki je pozivala k alarmu in komaj kdo od starejših se je za trenutek zamislil nad dejstvom, da človek z začudujočo in z ničemer opravičeno hitrostjo pozablja tako namen kot smoter tega nenaravnega zvoka.
Edino se niso slišali cerkveni zvonovi, ki so, odkar je obstajal Zagreb, ob vsaki poplavi zvonili za alarm. Nekogaršnja roka se je morda zganila potegniti vrv, a je zastala zaradi strahu pred strogim predpisom o oglašanju cerkvenih zvonov, ali pa ni verjela sama sebi, da bo velika povodenj doletela Zagreb in ogrozila življenje in imetje vseh vernikov.
Ana Firman se je dvignila na postelji, spustila noge in na slepo poskušala najti copate. Četudi bi bila luč, od trebuha ne bi mogla videti svojih stopal. Sicer pa že več kot mesec dni tega ni niti poskušala. Mož se ni prebudil in žena ga je, napol obrnjena, potresla, grabeč za rame. Skočil je.
- Se je začelo?
- Prosim? Ni. Nekaj se dogaja zunaj. Pojdi pogledat, kaj je.
Zdravko Firman je oblekel hlače čez pižamo in v hodniku vrgel plašč preko ramen. Ni se zmenil na ženin:
- Dežnik!
Ana je slišala moža, kako izmenjuje kratke, pospešene stavke s sosedi, slišala je tudi kletvico, ki ni bila namenjena nikomur in klic, ki se je, čeprav brezimen, nanašal samo nanjo.
- Vstani, vstani!
Ni takoj reagirala s svojim zunanjim telesom, a je po intonaciji njegovega glasu z tistim drugim, notranjim, natančno izmerila količino nevarnosti.
A Katarina, to njeno notranje telo, se je pritajila v trebuhu.
Mož je od vrat vpil na ženo:
- Ana, daj, obleci se, gremo! Sava je prebila nasip! Na nas gre! Hitreje ..
Ženska je spustila roke in sede začela obračati spalno srajco, da bi jo laže potegnila čez glavo.
- Ana, preko spalne srajce obleci vse, kar lahko, nimam časa. Držal ti bom baterijo, da boljše vidiš.
Zaslepljena od snopa svetlobe iz baterije je spustila glavo in držala z rokami konce spalne srajce. Noge so ji komaj dosegale tla, trebuh se ji je naslanjal na kolena, glava, ki kakor da ni imela vratu, je ležala na tem trebuhu in njenemu možu se je zdelo, da je pokaral sramežljivega, predebelega otroka. Preplavil ga je neznan občutek sočutja, stopil je k njej in jo pobožal po glavi. Spustil je svetlobo baterije.
- Ne boj se. Samo plašč …
- Ne bojim se.
Dvignila je glavo.
- Posveti mi na torbo za porodnišnico, raven nočne omarice je.
Vstala je dokaj gotovo in z levo roko prijela torbo. Za kratko se je vznemirila zaradi nervoznega beganja svetlobe baterije in s priprtimi vekami šla s pogledom po prostori. Vse, absolutno vse v tej sobi je bilo nujno za življenje stanovalcev, posebej otroka, ki bi se moralo vsak trenutek roditi, in nič, prav nič se ni smelo zmočiti in je, čuteč, da je čisto vseeno, čemu bo dala prednost pri reševanju stvari, Ana Firman z nočne omarice dvignila figurico harmonikarja, s katero bo odšla iz svojega doma.
Mož je že stal na pragu, nekdo je vpil na njega levo, Zdravko, jebemu, levo mi posveti in snop svetlobe baterije je v histeričnih trzljajih zapustil hodnik. Mešali so se besni glasovi; slišalo se je klicanje Viiilim, Viiilim, otroški jok, ki ni izzival sočutja, ampak je vnašal paniko, ženski glas, ki je opominjal dragega boga, da končno pomaga, in kletvica moškega, ki je s pestmi udarjal po hišnih vratih in klical naglušna, zlobna Zgorelca, s katerima celo desetletje nihče v soseščini ni spregovoril niti besede. Prav zaradi klicanja tega priimka je Ano končno prijela panika, a ne toliko, da bi izpustila stekleno figurico. Predala jo je v levo roko, s katero je držala torbo, desno je dvignila proti obešalniku in v mraku natipala obešeno obleko; vzdrhtela roka več ni imela časa preveriti, kaj je prijela. Ni si upala spustiti torbe na pod, samo to, kar je najprej otipala, je vrgla čez eno rame, ne da bi dosegla drugo. Skrbno je vrnila stekleno figurico v desno roko.
Do praga je bil potreben samo dobesedno korak. S stegnjeno roko se ji je posrečilo dotakniti moža. Stopila je k njemu in spustila levo rame, da vrže čezenj krilo površnika. Kakor da se je prestrašil, da je do konca ne preplaši, je ni objel, samo čvrsto je prijel njen mehki ovratnik.
- Vse sem se dogovoril. Greš z Ožbolti, jaz bom samo vrgel nekatere stvari na podstrešje in pridem za vami.
- Kam pa grem?
- Najprej na suho, potem te bojo odpeljali v Petrovo, v porodnišnico, tam si najbolj na varnem. Pridem za teboj.
- Ne mudi se predolgo.
Mož je že klical k Ožboltu:
- Slavek, pusti Zgorelce, bom jaz pozneje s sekiro po vratih, daj, vzemi Ano!
Ženska je previdno stopila iz hiše in zagazila v plitvo vodo. Če bi lahko videla svoje stopalo, obuto v šlape, bi zagledala vodo v gibanju, ki je, kot živ stvor, obkrožala, vohala nogo in jo začela izpirati, prede jo bo požrla.
Spustila se je s stopnice, s te edine trešnevške štenge, ki pravzaprav nikoli ni bila postavljena za pomoč za izhod in vhod v pritličnico, ampak kot znak, da si, ko si dvignil nogo, zapustil zunanji svet in stopil v zaščito hiše, ali kot znak, da si, ko si se spustil za to eno stopnico, stopil v milost in nemilost ulice. Stopnica se ji je zdela višja, kakor si jo je zapomnila njena noga, širša, kakor je bila, in Ana Firman je verjela tudi tej štengi, da je ne bo izdala. Zadržala bo vodo.
Ni vedela, kaj ima na sebi, in ni odšla iz svoje hiše v površniku temveč v delovni obleki, vrženi preko spalne srajce, s stekleno figurico harmonikarja v desni roki, v lepi pa z novo karirasto torbo, kupljeno v trešnjevski Nami, v katero je, ko se je pripravljala za porodnišnico, dala dve novi spalni srajci, rožnati štepani najlonski šlafrok, prišvercan iz Italije in kupljen pod roko, milo v svetlomodri plastični škatlici, ščetko za zobe z rdečim prozornim držajem v enaki škatlici, kalodont z okusom jagode, zelen glavnik, malo Soleo, dve novi brisači in nujno pravo za otroka.
Vse druge stvari, ki so ostale v njeni sobi in v njeni hiši, se niso zmočile, ampak so brez sledu izginili v savski vodi, ki je v noči od 25. na 26. oktober 1964. leta poplavila južne dela Zagreba, v katerih je živelo 180.000 prebivalcev in ki je zrušila ali poškodovala 8676 hiš in odnesla življenja 17 naših meščanov.
Med drugi tudi očeta Katerine Firman, pozneje poročene Horak.
Ani se nikoli več ni posrečilo spomniti, ali se je sploh ozrla k hiši in pogledala svojega moža ali se je samo vključila v kolono Trešnjevčanov, ki so po temnem mraku peš, pod dežniki ali brez njih, potiskali ob sebi pretovorjene bicikle in nosili kartonske kovčke in cekre z na slepo nametanimi stvarmi ali s popolnoma praznimi rokami zapustili hiše, ulice in rodno naselje. Lastniki tistih redkih avtomobilov, ki so obstajali na Trešnjevki, so bili modri in previdni in so naselje zapustili nekaj ur prej in se ni razen klicev in dotlej neznanega, ravnodušnega in zahrbtnega glasu vode, ki se je zlivala od vseh strani, slišalo nič: kakor da je zver razklenila žrelo in rjula, rjula brez konca in kraja.
Ana se je spomnila, kako se je prepustila dvema sosedoma,da sta jo pospremila ob ograjah hiš po poznanih ulicah, po katerih so se vse življenje gibali po mraku, in jim ni bilo težko niti skozi vodo, ki je najprej pokrivala samo gležnje in potem meča in ponekod že nevarno rasla proti bokom. Vedela je, da se je gibala za glasovi, ne glej, ko so šli mimo jam v Gvozdanski, kjer se je v strašni temi slišalo kroženje vode. Te jame so tako dobro poznali, da so jih tako, v mraku, bedno osvetljene z baterijo, spretno obhajali. Vedela je, da je slišala obupan glas, ki je prihajal iz Hreljinske in prosil nekega Joža, da se povzpne na streho in prime babico, da je po prestrašenem stisku Ožboltove roke občutila, da je tudi on doumel, da se ta babica ne bo izvlekla. Spominjala se je, da je na Končarjevi, ki je od Nehajske vendarle malo dvignjena, voda bila znova samo do gležnja, da so se dvignili na kamion poln starcev, žensk in otrok, da je na kamionu bilo živahno, da se je slišal celo smeh, da jo je prav ta smeh osvestil in da je hotela poklicati, a ni, ime Katarininega očeta. Kakor da je odprla usta in zastala, ko se je kamion premaknil.
Katarina je mirno sesala toploto iz telesa, ki jo je ščitilo; bilo ji je čisto vseeno, da njeni porodnici od tega do bolečine zmrzujejo noge in roke, da drhti in šklepeta, bilo ji je čisto vseeno, kje bo lege ta trebuh, njen dom, in da ona da jasen znak, da želi prostor, mesto, kjer se bo nekaj ur posvetila sama sebi. Ana, Katarinina mama, je zastokala, ženske na kamionu so se vznemirile, začele s pestmi tolči po kabini in vpiti, voda, odteka voda, voznik je postal paničen od same besede, ki je bila povezana z vodo, in je v strahu, da ne bo prišel do porodnišnice v Petrovi, zavil k bližnji Vinogradski bolnišnici. Komaj je čakal, da se reši ženske s trebuhom. In ženske na kamionu so ga razumele.
Užaljena od tega, da je zadnji dan niso pustili mirovati in prisluškovati delu svojega in porodničinega srca, je Katarina izključila vse zunanje impulze; zanemarila je krike in koncentrirano uporabila hitri priliv dodatne krvi, ki so ji ga poslale porodničine vene, dragoceni kisik in krčenje Aninega telesa, da se je centimeter za centimetrom pomikala proti zunanjem svetu. Opravila je dober, težak in relativno hiter posel. Na kratko je zajokala in hitro zaspala. Bilo ji je vsega zadosti.
Ko je Katarina zapustila mamino telo, se je že zdanilo in so tisti, ki smo imeli možnost povzpeti se na katero od redkih petnadstropnic ali na nedokončano Vjesnikovo zgradbo, lahko s pogledom zaobseči Trešnjevko in Trnje in biti priča brezimnega jezera, iz katerega so štrlele mokre strehe. Zdelo se je, da je vodno prostranstvo tukaj od vekomaj. Radio, ki ga niti na Trešnjevki in niti na Trnju niso mogli slišati, je poročal, da je katastrofalna poplava zajela glavno mesto Hrvaške, da vojska, milica, gasilske enote in prostovoljci vlagajo nadčloveške napore pri reševanju ljudi in imetja, da so predstavniki mesta in Republiki prišli na mesto stihije, da se materialna škoda komaj ocenjuje, da so se za pomoč Zagrebu prva oglasila njegova pobratena mesta iz vseh socialističnih republik, da je Rdeči križ že poslal prvo pomoč, da so za nastanitev meščanov odprte obstoječe hotelske kapacitete, vse šole in telovadnice, da so bolnišnice v polni pripravljenosti pričakale in oskrbele poškodovane, da je cepiva vseh vrsto dovolj, da se pričakuje izredna seja Vlade in pomoč iz tujine in, na koncu, da je v Vinogradski bolnišnici kot znak obnove in neuničljivosti življenja rojena prva Trešnjevčaka in da sta mati in otrok dobro. Prav tako so sporočili, da telegrami sožalja in podpore prihajajo od vse strani in da je nogometna reprezentanca Jugoslavije v prijateljski tekmi z Madžarski na Nep stadionu v Budimpešti izgubila z 2 proti 1.
Ana je videla svojo deklico in se začudila, kako sploh lahko želela, da bi se ji rodil sin.
Vrnili so je iz porodne sobe v sobo in jo dali na pomožno ležišče.
Čakala je.
Spanec jo je poskušal premagati, ni mu pustila.
Čakala je.
Na koncu se je opogumila in poskušala dežurni sestri pojasniti, da so jo zaradi hitrih popadkov pripeljali v Vinogradsko, da bi jo morali odpeljati v Petrovo, da jo zdaj mož zagotovo išče in če sestra ve, ali se je oglasil.
Sestra ne ve.
Ni se mogla pogovarjati z ženskami v sobi.
Še nekajkrat je vprašala sestre, ki so šle mimo, ali je kdorkoli vprašal za njo, ker jo gotovo iščejo … Potem je nehala spraševati.
Pripeljali so zajtrk. Ni mogla jesti.
Čakala je.
Zvoki v bolnišnici so postali dnevni, redni. Ženske v sobi so bile že matere in so se pogovarjale običajno o porodu. Ogovarjale so tudi dežurno sestro. Nobena ni bila niti s Trnja niti s Trešnjevke, in sta bili njihova radovednost in zanimanje za poplave kratkotrajne.
Okrog enajste ure so Ano s pomožne postelje premestili v pravo bolniško posteljo. Pomirila se je.
Čakala je.
Nekaj pred poldnevom je prišel zdravnik, stopil k njeni postelji in vprašal, kako se počuti. Izmeril ji je pritisk. Ženske so obmolknile.
Ko je mimo zdravnika k njej edini s pomarančo na krožničku stopila dežurna sestra, je Katarinina mama doumela, da ji več ni treba čakati. Ni se zjokala, samo je nagnila glavo nazaj in zastokala, kakor ni nikoli v času poroda, z glasom, ki je tudi ženskam v sobi zazvenel drugače od njihovih, porodnih. Vse so kriknile in zajokale.
V tistem trenutku:
Helikopter je preletel križišče avtoceste in Savske; s strehe Študenskega doma v Cvetnem naselju in z nedokončane Vjesnikove zgradbe so mu veselo mahali.
Naglušna Zgorelca sta previdno privezana, da ne padeta, sedela na podstrešni gredi svoje hiše ih s sekirami v rokah čakala potencialnega roparja, da obranita svojo imetje.
V Modruški je neka rdeča, lakirana salonka plavala in na rahlo tolkla s svojim popolnim vrhom ob zeleno kuhinjsko kredenco. Leže na slamnjači v telovadnici gornjegrajske gimnazije je za njo jokala evakuirana trešnjevska maturantka.
V pevski sobi Trešnjevške gimnazije v Dobojski se je skozi motno vodo nejasno videlo črno, bleščeče telo klavirja.
V Drežnički je na plotu, ki se je uprl nalivu, urejeno razvrščena mokra družina kokošk potrto opazovala vodo, ki je tekla skozi njihov uničeni kokošnjak.
V petnadstropnici na Savski od številke 95 do 101a se je med učenci Osnovne šole Kate Dumbović raznesla vest, da so potopljeni razredni dnevnik in dvoje sedmošolcev je zapelo Juu aar maaj deeestenii …
V zavetišču Rdečega križa je nek starec jokal za svojim izginulim psom.
Na enem od streh pritličnic, med ljudmi, ki so še čakali na evakuacijo, je drhtela štirinajstletna deklica in gledala, kako se jim približujejo plavajoča vrata, na katerih so podgane nervozno menjavale mesta. Njene pomodrele ustnice več niso imele moči, da se zaprejo in deklica ni niti klicala niti vpila niti kričala, spuščala je samo nekakšen grlen glas. Človek, ki je čepel ob njej, se je pridvignil in s palico odrinil podganji splav. Ljudi so kasneje pobrali s strehe in jih namestili v hodnike Vinogradske bolnišnice.
Po Savski cesti je plul čoln. V njem je sedel resen moški in veslal.
Pri Študentskem centru je povodenj izgubila moč, a voda je oblizovala plen in lizala tramvajske tračnice vse do knjigarne Mladosti na Trgu maršala Tita. Zajčjemu nasipu za podvozom na Crtatkovi, blizu Vodnikove, se je posrečilo zaustaviti glavnino vode. Na tej tanki liniji, ki so jo tvorile vreče peska, kjer se je končeval svet tamkajšnjega predmestja in revščine, in se je začenjalo mesto, so stali ljudje in opazovali vodo. Smehljali so se, nekdo jih je fotografiral.
Nedaleč od njih je stal grbav sedemletni deček z žepi, polnimi kamenja, i v enakomernih razmikih enega za drugim metal v vodo. Kjer je voda že mirovala, je lahko opazoval, kako nastajajo krogi, kolobarji in valčki, ki se širijo in širijo …
