dimenzionalen prostor
brez posiljene težnosti
od kolebnic do piruete
drviš skozi izpuščanje
oprijemljivih točk
je vse manj
v loku ostane tetiva
odzvanja nekaj
v praznem
ptice letijo
strelec se vrača
ribnik je z vsemi miren
od sebe nihče ne daje glasu
noč se spusti najbližje
v vejah topla socvetje
v zraku mraz korenine
v sveči sten v glavi kri
v nabiralniku ovojnica
na planetu tvoj naslov
listek takoj se vrnem
na dežju na soncu
pod mavrico
černobil
Akvavivarij
Sredi nečesa te nekaj zmoti
(dodano kasneje)
po horoskopu sem neviden
organ, podoba ... tuje misli,
na nebu vselej in ponoči -
sem celo viden.
V bistvu sem kar periskop,
ker vedno, torej vselej, tudi
drugod najdem nekaj, kar
mi bi ustrezalo in v tem
pogledu, tehtnica moje
znamenje ni, na nebu,
za časopisom in tako
naprej. Ne tehtam, če
možnost obstaja, da
vesoljni potop znači
vse, kar je kopnega
pod vodo, je hkrati
vse kopno Zemlje.
naj sicer ne bi bil-
Vodnar mi je všeč,
vidite: zakaj samo
zato sem peri skp,
edina lega, možna,
edini prostor, ki ga
ni.
in je zaman vsaka
pesem
zaman
belo, pisano, vse stopinje,
občutljivo, bombaž, volna
sintetika
največje prijateljstvo
pušča nevidne sledi
pot ni zlagana, če je
nihče ne prehodi do
obeh koncev, hkrati
razkorak skupaj
kjer se znajdeš
je vodnjak idej
brez čebrička
brez kolesca
brez ročice
ali vse to
že ima
ideji
vrv
vzvod za
v nove sanje
sanke na verigah
psi in ledeni prepadi
homosomatski (haski)
jing jung jang
dvosled
štirinožni prijatelj
nisi pil iz te posode
ne ve kje si pokukal
ven nikogar ni da bi
vprašal ga v prazno
gravitacije naenkrat
ne poznaš si v naris
odtenek v zaobljubo
vsa globina je v tebi
nekdo te je izvlekel
zdaj je svet spetcel
pod teboj ni trpljenj
rešen tvoja ramena
sam sebi štuporam,
štorast mlaj pelikan
pesem za pod noge
polinom zobotrebci
4x4
šestnajst, en račun
avtomatično, kalkulator
naprimer ne more izračunat
sredine nepopisljivo dinamične
kjer se lahko vse zalomi
napredovanje omogoča
reduktor
... dobiva se pri glavi
potem jih začneva klicati
enako/ tudi tiste, ki jih ne
poznava/ obrise hrbtišča
drživa v eni roki/ drugam
list ne gre/ odstre/zastre
najin namen ni določljivo
sredstvo/ recimo, da leži
knjika/ že zaprta namigu
izvzema/ dejstvo, da ne-
moreva/ pogledati vanjo
ne pomeni imeti pravilen
pogled/ v, naprej se nudi
ne obema/ prazna, votla-
statično je/ drn> ostane-
kdo ta/ kje rameni stiska
čepe sem ena k tebi
manj
azil ust raci jadro nama šibra
davi carinka je dva zadržala,
bila sva midva na poti narobe
dvocevka enega 2krat zgreši
v vrsti sva na obeh
bolj
varna/ raztrgana v listih speta
razmerja/ pristajanja na nego-
to vos ti/ kripa zaman j škripa
volan gre v prazno/ podn gas
zdaj ji rečeva kniga, rečeva
ji pesmi, položiva jih v kruh
zdaj ji rečeva najej se tega
nekdo si izmisli rezino sira
s tako veliko luknjo, zdaj ji
rečeva kdaj bodo to znali
s tistim ta ples
ni vodi še
čim
prej nisva vsaki rekla tako
pesem
brez repa, ni vrat.
kje si začel/ brat?
Premagan si,
tako, da imaš
samo še vse*
rad.
Potem sem za vrati našel državo,
kjer ljudje niso znali govoriti svojega jezika, niti kateregakoli, kar sem jih srečal in že v tej cezuri življenja, poimenoval sem to kar, trenutek pod trepalnico, kjer sem bil, bil je vznikal sluh po novem in vseh, razen tem, tega ni bilo razumeti. Kot bi tiskarski stroj tiskal na istem mestu, nekako so govorili, ampak stisnjeno, nabito branje. Izšlo se je, kot pri denarju ni matematike, da več kot vse teče namazano, če se vsak dol razleze, bo glas še naprej uporabljal hodulji, kot na zobotrebcu ravnodušja obviselih
s pljuvanjem vzajemno
do tukaj
nisem pomislil kako postaviti vprašaj.
Na naslednji strani me je čakala kljuka.
m u r k a
na tvoji poti
senca izgine, očem
prikaže se gozd
pokopališča
ni, verjetno je od tu
še bolj napeto
ležiš izven senc
drevesa sadiš čez dan
neizrečena
s koraki si pot
nebo predstavlja noči
v tlorisu usod
molk, ogledala
okvirja za tišino
se zida brez vrat
z dotikom
arhitekture, za-te
upočasnijo?
Deblo spomina
za ... Nosiš, v krošnjah še ne
prežaganih sanj
radiacija
vse to
med obema koncema
je eno
dimenzionalen prostor
brez posiljene težnosti
od kolebnic do piruete
drviš skozi izpuščanje
oprijemljivih točk
je vse manj
v loku ostane tetiva
odzvanja nekaj
v praznem
ptice letijo
strelec se vrača
ribnik je z vsemi miren
od sebe nihče ne daje glasu
noč se spusti najbližje
v vejah topla socvetje
v zraku mraz korenine
v sveči sten v glavi kri
v nabiralniku ovojnica
na planetu tvoj naslov
listek takoj se vrnem
na dežju na soncu
pod mavrico
černobil
Akvavivarij
Sredi nečesa te nekaj zmoti
(dodano kasneje)
po horoskopu sem neviden
organ, podoba ... tuje misli,
na nebu vselej in ponoči -
sem celo viden.
V bistvu sem kar periskop,
ker vedno, torej vselej, tudi
drugod najdem nekaj, kar
mi bi ustrezalo in v tem
pogledu, tehtnica moje
znamenje ni, na nebu,
za časopisom in tako
naprej. Ne tehtam, če
možnost obstaja, da
vesoljni potop znači
vse, kar je kopnega
pod vodo, je hkrati
vse kopno Zemlje.
naj sicer ne bi bil-
Vodnar mi je všeč,
vidite: zakaj samo
zato sem peri skp,
edina lega, možna,
edini prostor, ki ga
ni.
in je zaman vsaka
pesem
zaman
belo, pisano, vse stopinje,
občutljivo, bombaž, volna
sintetika
največje prijateljstvo
pušča nevidne sledi
pot ni zlagana, če je
nihče ne prehodi do
obeh koncev, hkrati
razkorak skupaj
kjer se znajdeš
je vodnjak idej
brez čebrička
brez kolesca
brez ročice
ali vse to
že ima
ideji
vrv
vzvod za
v nove sanje
sanke na verigah
psi in ledeni prepadi
homosomatski (haski)
jing jung jang
dvosled
štirinožni prijatelj
nisi pil iz te posode
ne ve kje si pokukal
ven nikogar ni da bi
vprašal ga v prazno
gravitacije naenkrat
ne poznaš si v naris
odtenek v zaobljubo
vsa globina je v tebi
nekdo te je izvlekel
zdaj je svet spetcel
pod teboj ni trpljenj
rešen tvoja ramena
sam sebi štuporam,
štorast mlaj pelikan
pesem za pod noge
polinom zobotrebci
4x4
šestnajst, en račun
avtomatično, kalkulator
naprimer ne more izračunat
sredine nepopisljivo dinamične
kjer se lahko vse zalomi
napredovanje omogoča
reduktor
... dobiva se pri glavi
potem jih začneva klicati
enako/ tudi tiste, ki jih ne
poznava/ obrise hrbtišča
drživa v eni roki/ drugam
list ne gre/ odstre/zastre
najin namen ni določljivo
sredstvo/ recimo, da leži
knjika/ že zaprta namigu
izvzema/ dejstvo, da ne-
moreva/ pogledati vanjo
ne pomeni imeti pravilen
pogled/ v, naprej se nudi
ne obema/ prazna, votla-
statično je/ drn> ostane-
kdo ta/ kje rameni stiska
čepe sem ena k tebi
manj
azil ust raci jadro nama šibra
davi carinka je dva zadržala,
bila sva midva na poti narobe
dvocevka enega 2krat zgreši
v vrsti sva na obeh
bolj
varna/ raztrgana v listih speta
razmerja/ pristajanja na nego-
to vos ti/ kripa zaman j škripa
volan gre v prazno/ podn gas
zdaj ji rečeva kniga, rečeva
ji pesmi, položiva jih v kruh
zdaj ji rečeva najej se tega
nekdo si izmisli rezino sira
s tako veliko luknjo, zdaj ji
rečeva kdaj bodo to znali
s tistim ta ples
ni vodi še
čim
prej nisva vsaki rekla tako
pesem
brez repa, ni vrat.
kje si začel/ brat?
Premagan si,
tako, da imaš
samo še vse*
rad.
Potem sem za vrati našel državo,
kjer ljudje niso znali govoriti svojega jezika, niti kateregakoli, kar sem jih srečal in že v tej cezuri življenja, poimenoval sem to kar, trenutek pod trepalnico, kjer sem bil, bil je vznikal sluh po novem in vseh, razen tem, tega ni bilo razumeti. Kot bi tiskarski stroj tiskal na istem mestu, nekako so govorili, ampak stisnjeno, nabito branje. Izšlo se je, kot pri denarju ni matematike, da več kot vse teče namazano, če se vsak dol razleze, bo glas še naprej uporabljal hodulji, kot na zobotrebcu ravnodušja obviselih
s pljuvanjem vzajemno
do tukaj
nisem pomislil kako postaviti vprašaj.
Na naslednji strani me je čakala kljuka.
m u r k a
na tvoji poti
senca izgine, očem
prikaže se gozd
pokopališča
ni, verjetno je od tu
še bolj napeto
ležiš izven senc
drevesa sadiš čez dan
neizrečena
s koraki si pot
nebo predstavlja noči
v tlorisu usod
molk, ogledala
okvirja za tišino
se zida brez vrat
z dotikom
arhitekture, za-te
upočasnijo?
Deblo spomina
za ... Nosiš, v krošnjah še ne
prežaganih sanj
