Včasih se ti zgodi
Pesem,
in če,
ko jo prejemaš, ne zlomiš nobenega kruha,
lahko resnično spregovori.
Lahko te celo nauči
govoriti.
5 ***
virtualna
poezija;
pesem brez pesmi
beseda brez besede
jezik brez jezika
svet
brez sveta
8 ***
Zdaj vidim
tla je potrebno
izmakniti
in narisati nova
porozna nebo je potrebno
pripeti na dno
in skozenj
spuščati dihe
vseh reči
ki jih je
šele treba
roditi
Poezija tako
ni metafizika
(to je pesem)
transfizika je
10 ***
Tvoje besede so voda
in jaz
novorojenec
(v njej,
ki že ve,
da ko prerežejo popkovino,
ne zrastejo škrge,
da veke dobijo svoj namen,
ko te (iz)vlečejo
iz nje).
ponoči
ko vsi mižijo
se na skrivaj
oglašam
pri močvirju
sove ne razumem
na lokvanj se usedem
kot paglavec
*** iz zbirke K pesmi (vertikalna poezija)
VSE NA ZELENO!
pesnik bom!
v steber grem
stavim na neskončno
vztrajam
kolena se mi tresejo
vertikalno
trud
trud ...
moja kosilnica
gre na kerozin
pusti me pri miru
da voham zvezdice
reši me
trpim
na robu se mi zazdi
da sem nor
tumor so mi ukradli!
po šivih se vračam v glavo
telo me boli
ZAPUŠČAM VAM ETER
Koliko pesmi imam napisanih
s tišino
diamantne so
misli jih ne dosežejo
besede bi pomenile skrunitev
zato jih pišem
čudovito
Nekega dne jih sklenem
v zbirki, Zrak
bom narezal na tanke sloje
na jeziku bom pustil, da se stopijo
oblike premoga
v črni slini
bom (za)molčal
SPUSTI PRAVEGA NOT
misliš, da
samo moja koža poči
ko na njej ustaviš bič?
rad gledaš kri? tudi v tebi teče
nič posebnega ni to ...
moški, ki so ga zjutraj našli
viseti z drevesa na glavo
je daroval šest litrov
sneg je še vedno rdeč
in kaj misliš – zakaj
svinje cvilijo ...
moj nož
ni za dajati rane
imam ga, ker mi je všeč
ker je tako fin, čist
kot voda
ki me vsa pokrije
kadar me topiš -
takrat ne diham
kličem njo
ki zna leteti.
MED GLAVO IN ROKO MORAŠ ITI ...
proti znanosti proti duhovnosti
proti spoznavanju proti umetnosti
proti razumu
proti stroju
proti robotu
proti človeku
proti življenju
proti bogu
proti smrti
skozi srce
KATERIKOLI DAN JE PRIMEREN ZA ČUDEŽ
hecno,
še nikoli se niso
vrata odprla tako težko ...
no, vsaj stopničke so vedno iste
kot tic-tac bonbončki
ki se svetlikajo ...
kako čudovite so
si rekla
in vstopila
kdo pa je tu doma ...
kakšne skrivnosti ima
skrite pod pazduho ...
O, nek revež, ki je
na smrt bolan in ga
pestijo neznosne bolečine
(verjetno si zagledala
škatlico protibolečinskih tablet
za konje, na psihi) ali pa kak gusar
kakor Jaz
si rekla, Agrrrh.
jaz sem tu doma ...
sem se potiho oglasil
iz premočene postelje
kdo pa si
sem nadaljeval
ah nič nič
ti kar bodi ...
kaj te zelo boli
si me vprašala
s sočutjem, ki ga
še nisem poznal
zdaj ne, zdaj sanjam ...
veš, kadar sanjam, svet
ne boli
kje pa sva ...
te nerodno vprašam
jaz sem na Valiumu
in to bo verjetno tvoj dom
si sklepala
ne verjamem
moja spalnica ima okna
in vrata niso debela jeklen
meter in pol
tla se dotikajo postelje ...
Valium je res čudovit
si rekla
in kakor spuhtela si
tresoč sem se zbudil
Bila je potem sobota opoldne
v veleblagovnici nepopisna gneča
ko sem te zagledal
Bilo je 12 in 31 minut
obrnila si se in pogleda sta se ujela ...
Kako hudomušno si se smejala
ko si v ponedeljek
prišla na obisk,
pred obraz si mi porinila
naslov v časopisu
z štampiljko počez:
NEVERJETNO
hitro sem bral:
v soboto se je v trgovini ...
... transakcije ...
.... vse od 12:31 ure dalje ...
kot uspešno izvedene ....
... stanje na računih kupcev ...
... nespremenjeno. Trgovec zahteva ...
... banke ne morejo rešiti problema.
ne boj se ljubi
si rekla
in me poljubila
ODPIRANJE
Kadar me
hoče
nekdo ujeti –
ga
najprej oblečem
v topel flis
na zadrgo
...
če mi to ne uspe
mi zraste ogromen krempelj
včasih
me ustavi že
prsni koš
včasih se zatakne
šele pri medenici.
(To me zares boli
Kot da nima ...
kot da nimava
rok)
VODA IZ OČI
ležim na veslu
in
Grem
(vsi oceani
tečejo do
najbistrejših izvirov)
mimo sebe
pustim
da me nese
protitok
mimo hormonov
(čeprav ne vem zares
kaj naredi losose tako
rdeče
čustva?
rakci?)
še višje moram
Reka sama odnaša
nazaj v svet gladko
grem lahko naprej
Ostaja le še eno
vprašanje;
kako skozi luknjo
obrnem se
in stečem
(čakam da me
posrka skozi
reže zatilnice)
ČE KROJIŠ, POTREBUJEŠ OSTRE ŠKARJE
zakaj
skakati v zrak
in loviti
nevidne vrvi
ki visijo iz neba
(do vrha je daleč kaj če je
na koncu
križ?)
CVETAL
zavest imam
v simpatični
beli
plastični
valjasti
škatlici
z zelenim zamaškom
z globokim navojem
in konveksno-konkavnim
debelejšim dnom
(na njej je tudi etiketa
z deklaracijo
in vsemi podatki
o vsebini
uporabi
v slovenščini)
odprem
in trosim
prijatelji mi jo mašijo (radi bi, da
ne izginem ves –
tako v škatlici ostane toliko snovi
da še zrasem)
FLÛTE D’AMOUR
Včasih je dan
tak,
da ležiš
v saksofonu
na katerega igra
radirka.
(Včasih je preprosto
tako);
nimaš strun,
da bi izvabil glas
iz hruške, ki sanja furnir.
Danes je tak dan –
ko zna peti le kamin,
ko ogenj ljubi kambij,
ko je manubrij poleno.
NE MARAM SE KEPAT (VEDNO SE KONČA Z MAVŽANJEM)
Sanke
sanki
sanka se Primož
sanka se Mojca
jaz se sankam
ti se sankaš
uuuu
kako je lepo
vsi se sankamo
Ko se hrib ustavi
rečemo v en glas
oooo
kako je bilo fino
gremo še enkrat
1 ***
Včasih se ti zgodi
Pesem,
in če,
ko jo prejemaš, ne zlomiš nobenega kruha,
lahko resnično spregovori.
Lahko te celo nauči
govoriti.
5 ***
virtualna
poezija;
pesem brez pesmi
beseda brez besede
jezik brez jezika
svet
brez sveta
8 ***
Zdaj vidim
tla je potrebno
izmakniti
in narisati nova
porozna nebo je potrebno
pripeti na dno
in skozenj
spuščati dihe
vseh reči
ki jih je
šele treba
roditi
Poezija tako
ni metafizika
(to je pesem)
transfizika je
10 ***
Tvoje besede so voda
in jaz
novorojenec
(v njej,
ki že ve,
da ko prerežejo popkovino,
ne zrastejo škrge,
da veke dobijo svoj namen,
ko te (iz)vlečejo
iz nje).
ponoči
ko vsi mižijo
se na skrivaj
oglašam
pri močvirju
sove ne razumem
na lokvanj se usedem
kot paglavec
*** iz zbirke K pesmi (vertikalna poezija)
VSE NA ZELENO!
pesnik bom!
v steber grem
stavim na neskončno
vztrajam
kolena se mi tresejo
vertikalno
trud
trud ...
moja kosilnica
gre na kerozin
pusti me pri miru
da voham zvezdice
reši me
trpim
na robu se mi zazdi
da sem nor
tumor so mi ukradli!
po šivih se vračam v glavo
telo me boli
ZAPUŠČAM VAM ETER
Koliko pesmi imam napisanih
s tišino
diamantne so
misli jih ne dosežejo
besede bi pomenile skrunitev
zato jih pišem
čudovito
Nekega dne jih sklenem
v zbirki, Zrak
bom narezal na tanke sloje
na jeziku bom pustil, da se stopijo
oblike premoga
v črni slini
bom (za)molčal
SPUSTI PRAVEGA NOT
misliš, da
samo moja koža poči
ko na njej ustaviš bič?
rad gledaš kri? tudi v tebi teče
nič posebnega ni to ...
moški, ki so ga zjutraj našli
viseti z drevesa na glavo
je daroval šest litrov
sneg je še vedno rdeč
in kaj misliš – zakaj
svinje cvilijo ...
moj nož
ni za dajati rane
imam ga, ker mi je všeč
ker je tako fin, čist
kot voda
ki me vsa pokrije
kadar me topiš -
takrat ne diham
kličem njo
ki zna leteti.
MED GLAVO IN ROKO MORAŠ ITI ...
proti znanosti proti duhovnosti
proti spoznavanju proti umetnosti
proti razumu
proti stroju
proti robotu
proti človeku
proti življenju
proti bogu
proti smrti
skozi srce
KATERIKOLI DAN JE PRIMEREN ZA ČUDEŽ
hecno,
še nikoli se niso
vrata odprla tako težko ...
no, vsaj stopničke so vedno iste
kot tic-tac bonbončki
ki se svetlikajo ...
kako čudovite so
si rekla
in vstopila
kdo pa je tu doma ...
kakšne skrivnosti ima
skrite pod pazduho ...
O, nek revež, ki je
na smrt bolan in ga
pestijo neznosne bolečine
(verjetno si zagledala
škatlico protibolečinskih tablet
za konje, na psihi) ali pa kak gusar
kakor Jaz
si rekla, Agrrrh.
jaz sem tu doma ...
sem se potiho oglasil
iz premočene postelje
kdo pa si
sem nadaljeval
ah nič nič
ti kar bodi ...
kaj te zelo boli
si me vprašala
s sočutjem, ki ga
še nisem poznal
zdaj ne, zdaj sanjam ...
veš, kadar sanjam, svet
ne boli
kje pa sva ...
te nerodno vprašam
jaz sem na Valiumu
in to bo verjetno tvoj dom
si sklepala
ne verjamem
moja spalnica ima okna
in vrata niso debela jeklen
meter in pol
tla se dotikajo postelje ...
Valium je res čudovit
si rekla
in kakor spuhtela si
tresoč sem se zbudil
Bila je potem sobota opoldne
v veleblagovnici nepopisna gneča
ko sem te zagledal
Bilo je 12 in 31 minut
obrnila si se in pogleda sta se ujela ...
Kako hudomušno si se smejala
ko si v ponedeljek
prišla na obisk,
pred obraz si mi porinila
naslov v časopisu
z štampiljko počez:
NEVERJETNO
hitro sem bral:
v soboto se je v trgovini ...
... transakcije ...
.... vse od 12:31 ure dalje ...
kot uspešno izvedene ....
... stanje na računih kupcev ...
... nespremenjeno. Trgovec zahteva ...
... banke ne morejo rešiti problema.
ne boj se ljubi
si rekla
in me poljubila
ODPIRANJE
Kadar me
hoče
nekdo ujeti –
ga
najprej oblečem
v topel flis
na zadrgo
...
če mi to ne uspe
mi zraste ogromen krempelj
včasih
me ustavi že
prsni koš
včasih se zatakne
šele pri medenici.
(To me zares boli
Kot da nima ...
kot da nimava
rok)
VODA IZ OČI
ležim na veslu
in
Grem
(vsi oceani
tečejo do
najbistrejših izvirov)
mimo sebe
pustim
da me nese
protitok
mimo hormonov
(čeprav ne vem zares
kaj naredi losose tako
rdeče
čustva?
rakci?)
še višje moram
Reka sama odnaša
nazaj v svet gladko
grem lahko naprej
Ostaja le še eno
vprašanje;
kako skozi luknjo
obrnem se
in stečem
(čakam da me
posrka skozi
reže zatilnice)
ČE KROJIŠ, POTREBUJEŠ OSTRE ŠKARJE
zakaj
skakati v zrak
in loviti
nevidne vrvi
ki visijo iz neba
(do vrha je daleč kaj če je
na koncu
križ?)
CVETAL
zavest imam
v simpatični
beli
plastični
valjasti
škatlici
z zelenim zamaškom
z globokim navojem
in konveksno-konkavnim
debelejšim dnom
(na njej je tudi etiketa
z deklaracijo
in vsemi podatki
o vsebini
uporabi
v slovenščini)
odprem
in trosim
prijatelji mi jo mašijo (radi bi, da
ne izginem ves –
tako v škatlici ostane toliko snovi
da še zrasem)
FLÛTE D’AMOUR
Včasih je dan
tak,
da ležiš
v saksofonu
na katerega igra
radirka.
(Včasih je preprosto
tako);
nimaš strun,
da bi izvabil glas
iz hruške, ki sanja furnir.
Danes je tak dan –
ko zna peti le kamin,
ko ogenj ljubi kambij,
ko je manubrij poleno.
NE MARAM SE KEPAT (VEDNO SE KONČA Z MAVŽANJEM)
Sanke
sanki
sanka se Primož
sanka se Mojca
jaz se sankam
ti se sankaš
uuuu
kako je lepo
vsi se sankamo
Ko se hrib ustavi
rečemo v en glas
oooo
kako je bilo fino
gremo še enkrat
