Papir: A4 A5 Nazaj na številko 3 V oknu za tiskanje izberite tiskalnik ali »Shrani kot PDF«. Vsak prispevek se začne na novi strani.
LOCUTIO
Prva slovenska literarna on-line revija
31. januar 1999 · Letnik II

Locutio 3

Locutio 3

Kazalo

  1. Vera Brolih HorvatObale, obale
  2. Ivana DješnićVrtnarim
  3. Gema HafnerMozaik srca
  4. Antonija SenicaPo spominu naslikana podoba
  5. Majda Senica-VujanovičČas umira
  6. Tihomila DobravcO letu
  7. Ivanka SimoničKakor cvet tulipana si
  8. Justin JaukPesmi
  9. Marjetka SlavecLuča se je zmikastila, da je joj!
  10. Helga SchwarzbauerMein Regenbogen
  11. Maja DolinarDaljna dežela
  12. Marko KlasincKje je pesem
  13. Viljem K. RupretMoč reklame
  14. Olga KasjakV precepu
  15. Berta Čobal - JavornikNekoč
  16. Borica VičarVatnajökull
  17. Amalija – Jelka ŠkrobarMalčka
  18. Dragica MariničSvobodna soba
  19. Danilo KlavžerOdpiranje in zapiranje
  20. Boštjan M. ZupančičSploh
  21. Petra P. AleksićJužni vetrovi
  22. Ismet AlibegićSvitanje
  23. Josip BačićIdilična slika bez pozlaćenog okvira
  24. Žuža BalogBosna
  25. Franko BušićMiss Štajerske
  26. Adriana CahDa donna a donna / Ženska ženski
  27. Mile CekovČudo ne videno
  28. Ljuben DimkaroskiOgnjišče
  29. Miroslav ElerA-Z
  30. Ante Bačić FratrićIlegalac

OBALE, OBALE

Vera Brolih Horvat1926–1998

JEČIJO Z LENTA STRUNE VIOLINE

Ječijo temni zvoki violine.
V zamolklem siju se preliva Drava,
v večeru je razpeta do obrežja
varljiva, biserasta pajčevina.

Prostore nekdaj najine ob reki
s spomini zdaj le obiskujem plaho.
Več tebe ni na tiste rožne jase,
da žar teles razkrila bi s poljubi.

Tančico črno trpko razprostiram ,
ljubezen nepozabno z njo prekrivam,
in hrepenenje plane mi iz duše,
da bol kot krik med drevjem blodi.

Kaj mar je nebu in vodnici zvezdi,
ko bolečina ključi me mrakobno.
Obupa volčji strup se vame plazi
in križa me samota v pozni uri.

Utihnile so strune violine,
in vrbe pojejo otožno pesem,
pozdravljajo valove dravske nežno.
Le beli kupi proda v noč strmijo. <

UTRUJEN NASMEH

Na okno moje je potrkalo drevo
z mladimi, negodnimi poganjki.
Zbudilo je jasmin na vrtu,
zbudilo je pomladne trave.

Veter, pijan od žametnega
vonja lilij, poljubljal je plezalke,
Nebo široko brezkončno reko zvezd
v naročje moje je poslalo.

Čez belo posteljo so se razpele
strune davnih sanj in v duši
se spet je svetli plamen razgorel:
Sladkim čutom sem odprla vrata.

Stegovali roke so k plamenom,
k toploti... A glej, resnico žalostno!
Iz okvira črnega me je slika bleda
z utrujenim smehljajem ulovila.

Ravnodušno je zatulila praznina
razadel svet je v prašne barve.
Zaman srce iskre kreše, razpihuje,
v pepel se preperela luč je razsula.

OBALE, OBALE

Sredi temnih cipres,
sredi pisanih rož,
sredi belih kamnov,
sem zaustavila korak.

Nad obalo z belimi kamni
hladen večer leži.
Tonejo sence dneva,
razprostirajo se peruti noči.

Veter komaj se zgane,
žalost napenja svoj lok.
Kliče nemo imena ljubljenih
spod belih kamnov moj jok.

ZAKAJ NEPOVABLJEN PRIHAJAŠ NAZAJ

Čemu zdaj hodiš
na pospravlajeno ognjišče,
z ognjeno puščico v roki,
vsakikrat ko se zmrači.

Zakaj se nepovabljen, spomin podli,
vračaš na hladno gorišče
in z votlim nasmehom
žvečiš davno preteklost.

Daj!

Pestovala sem mavrico tvojih besed,
v pridušenem šepetu sem lovila
šume sanj in omamljena čakala,
da se uresničijo čarobni privodi.

A ti si potegnil me v sence razdejanega vrta,
utapljal si me v močvirje temnih poželenj,
zgradil črni zid si krog mene,
pokosil rože si po gredah.

Stoletja je rabila duša,
da je razbila lažnjiva zrcala,
poseljala mah v črni žolč spoznanj,
v prašne zablode in nesmiselna hrepenenja.

JESENSKO POPOLDNE

Smeh trese kostanjeve veje,
poti pokrivajo škrlatne odeje,
Pohotno ptice snubije smreke,
vkopane v temne jesenske griče.

Lase mi zlatijo barve jesenske,
oči zalivajo jesenci potoki.
Okrog mene begajo njegove stopinje.
Lovim jih v iztegnjeni roki.

Valujoča drevesa nad mano
se vdajajo kriku popoldneva.
Tudi on se nevarno dotika srca,
ogrnjenega v perje črnih vranov.

Drhti odmev jeseni v meni.
Zbogom! rečem grenkim sencam.
Vršijo kostanji s tihim nasmehom,
srkajo vase dremávico dneva.

ZAPRTA VRATA

Podira me plaz tvojega molka.
Drhtijo ustne. V tihem šepetu
izgovarjajo tvoje ime in zaman
hrepenijo skozi zavese na vratih.

Pomrle so luči. Za sanje je pozno,
kot želo me napada samota.
Pred tvojim pragom pritajeno
zastajam s svojim večnim nemirom.

Novembrska noč je deževna,
do korenin napaja voda drevesa.
Zamolklo kaplje šepetajo,
budijo v meni krik spomina.

Bolečina se je globoko v noč zakopala.
Čas beži, brez upanja se trga prek mene.

ZAKAJ TE NI?

Žakam te, a ni te.
Strah me je noči.
Kako volk preži
in se tiho plazi
med moje stene.

Žalost je noč pretkala,
prostori so črni,
brez luči.
Ugasnili so žarki sonca,
ki jih čez dan
nebo je stkalo.

Zebe me,
ker sonca ni
in tebe ni,
da s toplim žarom
svojih oči bi me ogrel
in strah pregnal
iz moje duše.

Krik srca mojega se sliši,
bije, bije v gluho noč —
zakaj te ni, zakaj te ni?

KAM LETITE, MOJE PTICE?

Kot val, ki se oddaljuje na morje,
razprostirate peruti in lahno
kot sence valovite skozi skrite misli,
skozi vse samotne sanje.

Tako malo vam je mar,
če se nebo mrači, če ugaša dan,
če na vrtu se je vrtnica osula,
če mi lase je pokrila pajčevina bela.

Ko plavate prek travnikov razkošnih
pod vijolično modrino, zazrta v beg
črnih kril toži moja duša: Zakaj še jaz
ne poletim med mavrične oblake?

Med večnostjo sijočo bi s teles
nebesnih nabrala niti zlate.
Z njimi bi bisere obtkala —
v niz rožnat, v otroški nasmeh.

VRTNARIM

Ivana Dješnić

VRTNARIM

Se ljubim z rosnim jutrom,
ne lenarim,
vsakdanjik z dobro voljo
občudujem
in modro vse probleme
obvladujem,
v zavetju doma v nove
dni krmarim.

Ujamem svoj trenutek,
da vrtnarim.
Vrtinčim lepe misli,
pesem snujem
besedne nize na papir
zlogujem.
Ljubeče s svojim časom
gospodarim.

S premislekom obnavljam
svoj spomin —
svetlobo spremljam hladno,
reko dni.
Življenje ljubim kakor
kruh iz peči.
V odmev notranji
je odprt spomin
— na vrtu se razrašča
siv pelin.

USPAVANKA

za bolno sestro

Ljubezni polno čašo
sanjaj zdaj.
Poslušaj bližnjo reko —
tiho teče,
kako se drevje sklanja
in šepeče!
Izbiraj pot in vonjaj
cvetni maj.

Odsev ljubezni tudi
drugim daj.
Prisluhni srcu svojemu,
kaj poreče,
za hip postoj — uživaj
kanček sreče,
zaupaj v sebe,
moraš, veš, zakaj.

Ugasni bledo luč
na svojem licu,
pij čašo sreče.
Z dna srca
zvenčeči sij na licu
se pozna.
Ne vdaj se, le prisluhni
duše klicu.

SOLZNA POT

O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.
Ostaja v domu prazen kot.
O solzna pot, o zadnja pot.
In slišim hojo ven in not,
solze rosijo mi oči.
O solzna pot, o zadnja pot,
od koder več vrnitve ni.

SONČNI ŽAREK

Priljubljen bil je,
vrli mož,
predragi oče,
roža rož.
Z železnim plugom
je oral,
pridelek v kaščo
shranjeval.
Trenutek sreče
je ujel —
z družino svojo
kdaj zapel.
vzravnal se je,
kozarček spil.
In z vnemo glasno
zatrdil:
»Brez žuljev kruha ni!«
Predragi oče,
mirno spi!
Kot sončni žarek
večen si.

PRAZNINA

Kako si, hiša, strašno prazna!
Nikjer več tebe, mama, ni.
Nekoč bila si vsa prijazna.
Kako si, hiša, strašno prazna!
Sivina je povsod opazna,
otožna, tuja zdaj si ti.
Kako si, hiša, strašno prazna.
Nikjer več tebe, mama, ni.

KAPLJA V REKI

Drobna
kaplja v reki
sem. Življenje teče,
še utira rečno strugo
z vnemo.
Ljubim
nova jutra
z neutrudno voljo.
Knjigi dala sem ljubezen
svojo.

ZVONKI SPOMIN

Budim se v jutro zvonkega spomina
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu,
kot struna v ritmu stiha bdi v telesu,
se vrača, z lic šepeče mi vedrina.

Življenja reko svetli mi jasnina,
ohranjam to svetlobo v večnem plesu,
budim se v jutro zvonkega spomina,
ljubeče kri pozvanja mi v ušesu.

Molitev ves večer žebra tišina.
Spominja me na svetle dni ob kresu:
pijan je dan in blag, kot ob slovesu.
V zatišju dni lenobno spi praznina —
budim se v jutro zvonkega spomina

MOZAIK SRCA

Gema Hafner

MOZAIK

Moja duša je tolmun čustev,
prisluškujem šepetu globine,
ki je izpoved davnine,
slišim ihtenje ljubezni
in bolečine.

Moja usta so gnezdo besed,
kot ptica naj odlete v svet,
na vse strani,
med ljudi,
od srcá do srca,
človek - človeka
z besedo spozna.
V življenju je včasih
beseda usodna:
odvisno - kaj vzame,
kaj da.

Življenje je pester mozaik,
čas ga sestavlja, barve izbira
svetle in temne in se ne ozira
na znanje, lepoto, mladost,
na bedo, bogastvo, starost.

Muhasto jemlje in daje,
s človekom se včasih okrutno igra,
navadno najraje
rani ljubezen, up in dobroto,
ki so - jedro srca.

PESEM DUŠE

Od rojstva do smrti
v duši pesem živi,
v zarji mladosti
kot šepet jutra
hrepenenje se zdrami,
in ko ga sonce omami,
kakor sirena
nas zvabi v daljavo.

Tavamo, tavamo,
pot iščemo pravo,
da našli bi
zvesto ljubezen in srečo,
in ko se sončimo v njej,
z bridkostjo spoznamo,
da kakor senca
ji sledi - bolečina.
Iz nje srka moč korenina
ljubezni in življenja.

NA PRAGU ŽIVLJENJA

V daljavi bleščava
kakor poplava
zlataste vode.

Na pragu življenja stojim,
skoraj ne čutim tal.
Vabi me klic daljin
glasneje vsak dan,
ne bojim se ne solz ne ran.
Bojim se - ko odhajam srečo iskat,
da utrujena hrepenenja,
zaslepljena v blišču obljub
nevrednemu bi ljubezen, dobroto,
svoj življenjski zaklad razdala
in v senci življenja - ostala...

SREČA

Kakor na soncu
grejem se v tvojih pogledih,
v njih se potapljam v tvojo dušo,
tam kot zlato sidro je moje srce.
Kjer ljubezen pristane,
življenje se spremeni.
Srečna objemam svet in ljudi!

Za bolečino najdem tisoč besed,
za srečo le eno: omama.
V njej simfonija čustev
vse sence zbriše, odžene skrbi,
pa naj človek v kolibi ali v palači živi.
O sreči naj govorijo srce in oči,
manj besede - saj se zdi,
da ob njih se sreča razblinja.
Malokdaj času kljubuje kot žlahtna kovina,
pogosto je sreča - le biserna pajčevina.

SOŽITJE

Vem, ni vsak dan praznik ljubezni,
ne ognjemet pogledov, besed...
A včasih prinesi vsaj skromen cvet,
z nasmehom stopaj v najin svet,
naj nežnost sestavlja drobni mozaik
skupnih dni, od nje - ljubezen živi.:.

Nekdanji kres je komaj še zubelj,
a še sožitje najino razsvetljuje,
če dogori le v plamenček,
se bova na vsakem koraku
čeprav nemo - obtoževala,
ker životariva v mraku...

SRCE NA ASFALTU

Dolga vrsta jagnedi ob beli cesti,
rjava sočna prst zoranih njiv,
belo-rožnati nadih cvetočih sliv
in za ovinkom - vas v zelenju.

Tja v duhu romam vsak večer,
da mi topli dih spočite zemlje
vrne mir
in moč,
ko tavajoč
iščem srečo in ne omagam na asfaltu:
trd je, gol in gluh
in niti solze bolečine ne popije,
zato se v srcu kakor biser
v školjki skrije...
A biser ta edini moj - postaja kamen...

SPOMINČICE

Spomin v travi
kakor kaplje sinjine neba,
kot svetle oči, ki jim vidiš do dna,
v srcá globine,
rosa na njih kot solza
neme je bolečine...

Spominčica oživi spomin
na veselje, prešernost,
na brezup hrepenenja,
na prezrto dobroto,
ki živi od drobtinic življenja,
čeprav bogastvo srcá
nemo - s svetlobo pogledov razda...

A času in smrti kljubuje SPOMIN,
ohranja iskre veselja in bisere bolečin...

MAVRICA LJUBEZNI

I

Zeleno-modri tolmun,
nad njim pleše kačji pastir.
Srečna molčiva v tišini,
besede ljubezni
potonile so v njeni globini.

II

Iz slepe ulice hitim,
ker se bojim,
da zaihtim...
Po njej že dolgo hodim
v ljubezni svoji
in obžalujem vse,
kar žrtvovala sem
obljubi tvoji...

III

OB ZORI

Dragi - saj veš, kako trpim,
razpeta na razpotju,
zato nocoj
zabriši vse stopinje za seboj,
morda bom mogla se ob zori odločiti,
z žarkom upanja - v novo smer oditi.

IV

ODLOMLJENA VEJA

Po viharni noči - odlomljena
cvetoča češnjeva veja
se ob poti na soncu suši,
trpi,
ljubeče na rano drevesa strmi,
s poljubi želela bi jo zaceliti...
Dragi, ko sem šla mimo,
sem zaprla oči,
da ne vidim - sebe in tebe...

V

HREPENENJE

Moje želje so utrujene ptice
v gnezdu tvojih obljub
in hrepenenje dogoreva kot sveča...
Doklér neke tihe ne bo noči
{e enkrat vzplapolalo - ugasnilo
in razklalo naj u bo - v jaz in ti...

TIHA RADOST

I

Kres željá je dogórel
a iz žerjavice tleče
vzplapolal je droben
zubelj sreče.
Kakor vestalka
v tihi dom sem odšla:
spremljalo me je sonce —
zlato oko neba.

II

Odslej v oazi miru
uživam tiho radost.
Skromno plačilo življenja,
a več velja
kot vrtoglava omama
v hrupnem utripu svetá.

III

Pod krošnjo košato v bujni travi
v zavetju večera - ležalnika dva,
tam najraje spomine obujava.
Moja roka v tvoji
kot utrujena ptica v varnem gnezdu.
Topa udarca - prezrela sadeža
sta padla na tla.
Zdrznem se: kdo prej - jaz ali ti
omahne z veje življenja..?
Ko povsem obnemoreva, naj se zgodi,
da sredi noči
skupaj potoneva v večne sanje...

V TIHIH URAH NOČI

TRIPTIH

I

Iskre v tvojih očeh
kot odsev zvezd
v temnem tolmunu.
Najini topli, dolgi pogledi
bili so dvogovor duš,
zgovoren bolj kot roji besed
o ljubezni, ki je korenina življenja...

II

Eno sva, eno - srečna sem šepetala
in sleherno senco dvoma odgnala.
In vendar se je zgodilo:
kakor svetlobni zajček z zrcala
oplazil je tvoje srcé
zapeljivi smehljaj radožive,
ki ti je ponujala - razkošje naslad.
Dolgo si okleval - primerjal...
ona - visoko poletje jaz - zgodnja pomlad.

III

Zvabil te je njen kres strasti —
ko dogori,
slovo bo brez bolečin.
A meni v spomin
ostalo je bridko spoznanje:
nisi bil vreden moje ljubezni,
a gledala sem te v bleščavi:
saj sem te pozlatila
s svetlobo srcá,
ki se zaslepljeno
v veliki ljubezni - razda...
Čas je zdravilo,
a še trpim, ljubezen še tli
in v tihih urah noči
ti spet in spet - prižigam kadilo...

PO SPOMINU NASLIKANA PODOBA

Antonija Senica1929–2021

ZAVRNITEV

Devica je zaprla
podstrešno okno.
Razpela je kito zlatih las
v mesečini.
Iz senika
se je razlegel krohot.
Sova je zaskovikala,
zavrtela oči.
Mesec je pomežiknil
in odjadral naprej.

KOSIM DETELJO

Detelja bledozelena
rdi,
cveti,
pada pod koso.
Še rosna.
Iščem:
tri,
tri,
tri...
štiri!
Za srečo.
In pada
detelja bledozelena
rosna
pod koso.

JESENSKA

Zlate lasnice
v jelševih krošnjah.
Rjavo modra
se praprot leskeče.
Češnjevo rdeče
seme v rumeni travi
čaka na klitje.
Ptica poje drugače.
Sluti hladne dni.

POLETJE S ČRNOMODRO PTICO

Oglena ptica
z žametnimi krili
na vrt zleti.

Upanje, mladost
budi mi
vse poletne dni.

AJDA

Ajda cveti.
Beli rožnati cvetovi.
Daleč, daleč po strdi diši.
Zori.
Temni, trdi plodovi,
posušene solze,
krvavi darovi.

ČAS UMIRA

Majda Senica-Vujanovič

ČAS UMIRA

Čas umira,
čas se ustavlja,
počasi, tiho
oko se poslavlja.
Posvečeno telo
vene, usiha.
Človek čist,
lahkoten,
se duša oddvaja,
v tišino,
v vsevednost,
v prabit se spaja.
V tisoče mavric
svetloba prehaja,
čas umira,
dih zastaja.

ŽALNE TANČICE

Žalne tančice so prekrile
kot lahne meglice
mojo dušo, telo.
Prepredle so misli,
besede in roke in
dlani in pretoke moči.
Tebe, moj dragi,
že dolgo več ni.
Samotna lebdim
v svitu noči.
Sveča dogoreva,
bližina smrti,
koprena sanj
se poigrava v tišini.
Zori najina ljubezen,
zorijo vezi, spomini.

SEJEM TRAVICO NA BOŽJO NJIVO

Med bogove si odšel,
v tisočere svetove,
a jaz te iščem,
na travico poklekam,
na božjo njivo,
med križe in spomenike.
Tvoj fluid je odplaval
kot srebrna meglica
med duše, med večne sanje.
Baržunasta semena
travic sejem,
plodim dobro misel
na najine trate, poljane
kot srčno molitev,
kot upanje v vstajenje,
kot zahvalo,
za ljubezen, vezi
in novo življenje.

POLETNA SREČA

Topla večerna sapa
me je objela.
Misel je vzdrhtela,
kot bi me poljubila
tvoja duša.
Vsa sem zagorela
v ognju radosti,
v neizmerni bolečini,
sreči, po neznanem
v poletni noči.

NOČ

Nocoj so se mi
zvezde nasmehnile.
Dolgo sem strmela
v tiho noč.
Ni me bilo strah.
Tam z goraj
med zvezdami si ti.
Zopet
si zreva v oči.
Tako je kot nekoč.
Ob meni si
vso dolgo noč.

VRBA ŽALUJKA

Z mano žaluješ,
vrba žalujka,
v tišino ovita,
v tančico do tal.
Kot vestalka
čuvaš ognjišče,
vdana, skrivnostna,
šuštiš v svili,
brokatu, v črnini.

DOTIK

Dotik svežine,
dotik sinjine,
je slajši,
ko v sanjah
se spominjam
najine mladosti,
najinih poti.
V vetru, soncu, dežju,
božam
drevje, liste
prvih pisanih strani.

TVOJA MOČ

Rože so zrasle
iz tvoje
silne moči.
Prekrile so
goličave,
prepade, strmine.
Napolnile so
čaše, kelihe.
Spletle
rožni baldahin
na najine grede,
sledi, spomine.

RAZSODNIK

Ko sveča moja
bo zdehtela,
v tišino vstopam,
RAZSODNIK.
Ko bakla svetla
v noč bo tlela,
povabi me,
dobrotni RAZSODNIK.
Trobente bodo
v večno luč donele.
Razsodi, RAZSODNIK.
Bova se spojila in
blaženost delila
očeta, svetega duha
in zemlje sina.

NE JOČEM VEČ

Ne jočem več,
že dolgo ne.
Sem te s solzami
pokropila,
posrkala sem tvojo bol
in tvoje solze vase.
Sedaj si zemlja,
a jaz sem kamen,
sem v duši
vse ti odpustila.

POZDRAVI TIŠINE

Vsaka tvoja stopinja,
vsak tvoj korak,
vsaka tvoja sled
je up, je tožba, jok,
je klic duhov,
prijateljev, sinov,
je z znojem
prepojena njiva
speta
s šopki toplih besedi,
prežeta s stiski rok
najinih trudnih dlani.
Oči uprte v daljavo,
v tišino,
v globino zazrte,
delijo pozdrave, mir,
spokojnost bližine.

Otroške pesmi I

O LETU Otroške pesmi I

Tihomila Dobravc1920–2024

SLIKE

Le poglejte naše mesto!
Čičke, čačke so na cesto
načečkali naši mali.
Pa to niso čičke, čačke,
to so ptičke, to so račke,
to so rožice in hiše,
ki otrok na tla jih riše.
Pisane in lepe so te slike,
majhne, večje in velike.
Saj pomlad je k nam prišla!
Naj se to povsod pozna!

BUDNICA

Ku-ku, ku-ku,
pomlad je že tu!
Trara trara,
pomlad je prišla!
Oči si pomani,
zgani se,
vstani Tomaž!

Cin-cin, cin-cin,
zvončklja iz dolin.
Cifuj, cicipé,
vse živo je že!
Čuj, tam na poljani
cicibani so zbrani!
Pridi, oj, prídi, Tomaž!

APRIL

Prvi dan
norčav kot pust,
sama laž
mu gre iz ust.

Potlej smeje se,
zdaj joče,
niti sam ne ve,
kaj hoče.

Ko smeji se,
sonce sije,
ko se cmeri,
dež se ulije.

Kar brez nog
in kar brez kril
spet prispel
je k nam - april.

MAŠKARADA

Na dvorišču
kakor na plesišču
palčkov
mrgoli,
vse vrti se,
saj zares
je veselih
maškar ples.

V vrtcu malčkov
je živalski vrt:
kužka miš lovi,
zajca polž podi,
skače črni krt;
čebelica Maja
medvedu nagaja.

Vmes pa ptičjih je peres,
repkov, tačic,
uhljev, mačic,
polno je klovnov,
kavbojev in nojev,
skratka — vsega.
Pridete tja še vi
pa ti in ti!!!

PISMO Z MORJA

Morje je velika luža.
Vanjo čofnil je naš kuža,
a je brž čolnič postal:
svoja je štrleča uhlja
kakor jadra naravnal,
zakrmaril z dolgim repom,
s tačkami je zaveslal.

Zadovoljen s tem potepom
ob obali je pristal;
nanjo skočil,
se otresel
in - br, br, - vse polno
naokrog otrok
je zmočil.
Potlej naglo je odnesel
svoje tačice
in vse mokre dlačice.

JEŽEK PA TAK!

Ko jeseni križem-kraž
v gozdu teka naš Tomaž,
se spotakne - en, dva, tri
in na ježku obsedi.

Hu, je čuden tale stric?
Razen ježevih bodic
ni podoben mu: ni siv,
tudi črn ni in ni živ.

Zdajci ježek se razpoči,
rjava žoga venkaj skoči;
z njo domov Tomažek steče
in si sladki - kostanj speče.

KLOPOTEC

Klipe, klope, klipe, klop,
prepodim vsak ptičji trop,
da se grozdje brez skrbi
v soncu greje, dozori.
Klope, klipe, klope, klip,
če utihnem le za hip,
že tatovi prilete
in v vinograd se spuste.

Klope, klipe, klope, klip
poje mi srca utrip,
veter pa pomaga mi,
mojo pesmico vrti:

Klipe, klope, klipe, klop,
prepodim vsak ptičji trop ...

ČRIČEK

Čri-čri, čri-č-čri,
v prvem ze mraku
v črnikastem fraku
pesmico svojo drobi.

Čri-čri, čri-čri!
Tole ni ptiček,
to je le čriček;
poje vse dni in noči

čri-čri, čri-čri;
v jesen od spomladi
ga slišimo radi,
ko zlato grozdje zori.

Čri-čri, čri-čri ;
trgatev je mimo.
Med mrzlo pa zimo
čriček pod zemljo zaspi.

ZIMSKA

Zima - predica -
iz volne debele
naprede na zemljo
odeje nam bele.

Zima - šivilja
nam prte zašije
za vrte in kučme,
da strehe pokrije.

Zima - slikarka
na šipe nam rože nariše,
rože ledene,
da lepše so hiše.

HRČEK IN ZIMA

Izpod grmička vrh grička,
ko prišel je dan,
hrček je smrček
pokazal na plan.

»Hu, takšen mraz je,
da reže me v nos;
pa čeprav v suknji,
na nogah sem bos.«

Nov si rov skoplje,
zarije se vanj:
»Zdaj le zmrzuje naj
bolj ali manj!«

KAKOR CVET TULIPANA SI

Ivanka Simoničr. 1928

CVET

Preveč bilo je sonca.
Nebo žari.
Rdeči cvet molči
v mojem srcu.
Čaka konca.

RANO JUTRO

Travnik valovi,
kot da pleše.
Preden sonce vzide,
rosna kaplja zaihti.

Rahlo sonce
se razlije čez dobravo.
Škrjanček glasno poje,
odleti, meri višavo.

DREVO

Od strele ranjeno drevo
strmi prestrašeno v nebo.
Upanje ovija ga — srobot,
slak lega čez zaraslo pot.

PRI MAMI JE LEPO

Noč nad zemljo pokleka
in poješ mi uspavanko.

Veter ponočuje
in lepe sanje plavajo v nebo.

Utrne se zvezda.

Tako je pri mami doma.

PRI SVETI BARBARI

Na cvetoči hrib pot pripelje —
razgled se tod razširi nad dolino.
Kot zelena reka v daljavo lega.

Na terasah že grozdje zori.
Čudi se mu starka, na palico uprta.

Sonce mežika skozi cerkveno lino.

BELI IN RDEČI CVET

Cvet na cesti leži.
Prileti črn vran,
odtrgan cvet pobere.
V vetru se seme razgubi.
Spomladi na polju
rdeče cvetje požene.

KAKOR CVET TULIPANA SI

Kakor cvet tulipana si —
zjutraj zaživiš, zvečer zaspiš.

V blisku, gromu in pišu
drevo si, z viharjem se boriš.

Cvetje ptica kreposti zbira.
Uteho za žejo, pomoč v grenkosti.

In žalost umira...

Mrak se na zemljo usipa.
Z dna vesolja se upanje oglaša:

— Živeti lepo je,
vsak dan kaj novega prinaša.

PESMI

Justin Jauk

VRAČAMO SE

Vračamo se,
da bi končno odšli -

saj

poti se ne križajo s srcem
in srce ne s potmi.

SPOMIN?

Na veter časa pisani spomini,
pa pričevanja starih tercialk,
skrivnost, ki zakopana je v davnini -
je le zlovešči jok brezzobih stark.

Le kdo verjame, da se svet podira,
ko mu srce na upih zida novi svet?
Le kdo si takrat še želi prepira,
kadar pomlad poganja v polni cvet?

A kdo bi vedel, da se tam že zbira
nevihta temna, ki gre vsepovprek,
ki s strelami udarjala bo spet in spet

in za seboj izhode vse zapira,
ustavlja nam grobo življenja tek
in da od sanj ostane bel skelet.

ZAKAJ SO PESMI

Razbolen od neizsanjanih sanj,
od cveta, ki rase v oveno,
od nedokončanih popotovanj,
od niča, ki ima nič za zameno,

se je skril v pesem.

In tam so ga videli vsi.

V TIŠINO

Ko smeh zamre,
ujet za žalost starih brajd
in je obzorje le brezčutna modra plan,

srce se odpre,
nosnice so prepolne bajk,
iz sodov v kleti pa se vzpne na dan,

da pravi je spomin –
pogladiti ožuljeno si dlan,
pa v krčmi spiti polič z njim - in sam.

ZVEZDE

Utrne se zvezda -
v podzavesti,
na mrežnicah naših oči
še dolgo,
skoraj predolgo
žari ...

In ko odhajamo,
tihi in polno grenkobe,
za daljnimi daljami
seva njen svit -

že mrtva -
a še kako živa.

HIP

Trenutki so,
prekratki, a čarobni,
ko težka kri
se v žilah umiri,
ko nad obzorjem zopet
sonce sveti
in se nikomur več
nikamor ne mudi.

Takrat se znova
skloniš nad globino,
ki je hlastanje naše
skoraj ne pozna,
in v travnih bilkah
spet opaziš
sled neba.

A le za hip ...

KAM?

Na naši poti
so le postajališča,
obrobno so samotna,
klopi razbite -
in gole stene
so brez blišča -
vsa temotna.

Obupano s tečajev
niha dver.

In vlaki vozijo
v nasprotno smer.

LUČA IN ROK SE ZMIKASTILA, DA JE JOJ!

Marjetka Slavecr. 1941

»Luča, pridi sem in poglej, kaj sem narisal!« je Rok z žarečimi lici zaklical preko mize.

»Zdaj ne morem! Bizgec, ne vidiš, da tudi jaz rišem!« mu je odvrnila ne da bi dvignila pogled s papirja. Ker Luča pri priči ni pritekla gledat risbe, si je Rok z rokami leno podprl glavo in se zagledal v sestro:

»Si pa res važna s temi svinčniki v glavi!«

Sestra se mu je zdela malo čez les, ker si je pri risanju zmiraj vtikala v lase barvice, da so ji štrlele v zrak kot ježeve bo dice.

Luča je s pogledom ošvrknila brata:

»Rok, jaz nimam barvic v glavi ampak na glavi, pravzaprav jih imam vtaknjene v laseh in zataknjene za useši!« mu je takoj popravila napačne besede. »Vidi se, da ne hodiš v šolo, še govoriti ne znaš prav!« je rekla odraslo, čeprav je sama končala šele tretji razred.

»Zdaj pa me pusti na miru in me ne moti več s svojo čečkarijo!« namenila še bežen pogled na njegov konec mize in risala dalje. Naveličan čakanja na gospodično Ježevko je Rok pričel spet sitnariti:

»Luča, pridi in poglej, kaj sem narisal!«

»Uh, siten si kot osa!« je Luča jezno prhnila predse, barvico, s katero je pravkar barvala, si je zataknila za desno uho in stopila k njemu. Kot v razredu učiteljica, je sklenila roke na hrbtu in se ocenjujoče zagledala v porisan papir pred seboj.

Roka so bile same oči in usta, ali bo Luča pokazala navdušenje nad risbo. Kar hlepel je po sestrini pohvali. Z iskricami v očeh jo je vprašal:

»Luča, nisem narisal lep avto?«

»Kaj, to da je avto? Ha, ha, to se je najbolj podobno majskemu hrošču!« se je zasmejala in se med smehom udarjala po kolenih. Sestrin porogljiv smeh, je Roku v hipu napolnil oči s solzami.

»Luča, ti si nesramna! Nikoli ti ni všeč, kar narišem!« ji je hlipaje očital. Jezen, da bi se razpočil, je skočil s stola, da se je ta prekucnil, odsunil sestro in se pognal mimo nje na njen konec mize. Ne da bi sploh pogledal risbo, je zavpil:

»Tvoja risba je tudi zanič!«

Vzel je popisan papir, ga zmečkal, vrgel na tla in ga v strašnem besu pohodil.

Ko je Luča videla klavrn ostanek svoje risbe, je ogorčeno vzkliknila:

»Joj, uničil si mi ladjo!«

Obupana, kakor kapetan, ko mu sovražnik torpedira ladjo, se je divje zapodila v Roka, ga čvrsto zagrabila za lase, mu z vso silo tiščala glavo k tlom in vreščala kot sraka:

»Takoj poberi risbo! Takoj! Si slišal?!«

»Ne bom je pobral, ne bom!« je Rok ponavljal kot navit. Ker pa se je strašno zbal za svoj skalp, je z vso močjo kolikor je je premogel, brcnil Lučo v nogo, v golen.

»Au!« je Luča izpustila bojni krik, že v naslednjem hipu si je tudi Rokova glava izborila prostost. Zdaj je prešel v napad Rok. Zagrabil je Lučo okrog pasu, ji spretno podstavil nogo in poskušal Lučo položiti na tla. Tega ga je natreniral Miha. Toda smola, na tleh ni obležala le Luča, ampak tudi on sam. Na tleh sta se mikastila naprej, da so frčale po zraku barvice in lasje.

Vrišč in trušč sta iz prijetnega dremeža prebudila papagaja Rikija. Stoje na eni nogi, tako je Riki najslajše spal, je prestrašen odprl oči in osupel strmel v pretepača na tleh. In kot se spodobi za pravega prijatelja, posebej še za pametnega papagaja, je pričel vreščati tudi on:

»Mirr, mirr! Luča - buča, ti si nora! Ti si nora! Rokec, pokec,fij, fij!«

Od razburjenja ni mogel reči besede »fuj«. Ker se je zbal za svoja prijatelja, da se bosta zmikastila do smrti, je začel ponavljati kot stara pokvarjena plošča:

»Riki, priden ptiček, Luča, buča, ti si nora, nora, nora, fij, fij, fij!«

Toda kakšna predrznost, prijatelja na tleh se sploh nista zmenila zanj, kar naprej sta se ravsala, po vrhu pa še obkladala z živalskimi imeni:

»Izpusti me, koza!«

» Ti si začel, osel!«

»Jaz, jaz že ne, ti si začela, opica, ker ti nikoli ni všeč, kar narišem!«

Nihče ne ve, kako bi se vse skupaj končalo, če ju ne bi zmotil predirljiv glas zvonca pri vratih. Luča in Rok sta v hipu skočila vsaksebi. Rok si je gladil skeleč nos, na katerem so ostale dobro vidne sledi Lučinih nohtov, Luča pa si je popravila sračje gnezdo in si vanj spet zataknila barvice. Potem sta si podala roke in kot že ničkolikokrat sklenila premirje.

Ker je v hiši spet zavladal mir, se je Riki, zadovoljen pognal na gugalnico in stoje na eni nogi v hipu zadremal.

Moja mavrica

MEIN REGENBOGEN MOJA MAVRICA

Helga Schwarzbauer

ES SOLL SIE GEBEN

— die trockenen Fußes
die Brandung durchqueren,
als netzten nicht peitschende Wogen
Knöchel und Knie,
als teile sich ihnen das Meer
vor den Schritten,
als zögen nicht Algen noch Seegras
abwärts den Leib.

Es soll sie geben
— doch keinen befalle der Neid.
Denn nur, wer den Launen der Strömung
sich widersetzend, endlich ermattet
an der blankgeschliffenen Säumung
der Küste liegt,
hat mutig sein Schicksal besiegt.

DER VERZAUBERTE

Mitunter hört er eine Melodie
und sie begleitet ihn durch Tage;
vergessen scheint jedwede Klage,
nichts andres spürt er mehr in sich als sie.

Ihm ist, als strichen Geigenbogen
über nur für ihn gestimmte Saiten,
als tanzten Töne über Tasten,
würden aus Fagotten gleiten,
als dröhnten Rufe aus Trompeten,
würden hell aus Flöten dringen;
Musik läßt ihn, entrückt der Erdenschwere,
selbstverloren träumen, singen.

Ihn dünkt, es lägen Welten zwischen
Nüchternsein und Trunkenheiten.

Verwandelt fühlt er sich — doch gäb es
der Vergleiche ungezählte —
in rissig-heiße Sommererde
oder winterhart gestählte,
auf die es unerwartet niederregnet
und sie zu Ackerland befruchtend, segnet.

AN DIE VERNUNFT

In dem Dickicht meines Regenwaldes
hast du mir, sooft ich rief, geholfen,
hast mich aus den schlingernden Gefühlen,
die mich überwucherten, befreit und
selbst das Schlangengift mir ausgesogen.

Heute weiß ich kaum noch von der Wirrnis,
die mich einst eng umhüllte
mit Gespinsten mannigfacher Ränke,
aber auch mit zaubrisch fremden Düften.
Viel zu ernst nahm ich, was du vernünftig rietest —

Denn nun liege ich im öden Brachland,
fahl die Sonne, dürr die Zweige, nirgends
blüht mir noch die Lust an bunten Streichen,
streng beäugen mich ringsum Verbote.
Dennoch bitte ich dich nimmer:

»Gib mich frei, daß ich es nochmals wage,
in die Unvernunft zurückzukehren
eines unberechenbaren Treibens
zwischen Scherz und Torheit und Erschrecken !«

Lahm bin ich durch dich, Vernunft, geworden...

DICH — ABER NICHT EUCH!

Dich hab ich gerne und dich und auch dich.
Euch alle zusammen — euch mag ich nicht.

Du hast eine gütige Stimme und du
einen behutsamen Schritt, und den Blick,
den milden und tröstenden — du.

Ihr alle jedoch, zu gestaltloser Masse geballt,
ihr seid weder gütig, noch trostreich, noch mild.
Eure Stimme wird Schreien im Lärm, den ihr macht,
eure Schritte zertreten, was unter euch wächst,
euer Blick irrt verloren am Nächsten vorbei,
eure Hände — die deinen besänftigen mich —,
unberechenbar sind sie, nicht selten auch roh.

Aber dich hab ich gerne und dich und auch dich.

MEIN REGENBOGEN

Dieser Regenbogen —
er gehört nur mir allein,
denn es waren meine Tränen
und es ist mein Sonnenschein,
die ihn schufen. Zauberhaft getönt,
er mit eben erst Erlittenem versöhnt.

Dieser Regenbogen —
er beschenkt mich durch die jähe Wandlung
von der Trauer hin zur Tröstung.
Vor mir fallen letzte Tropfen,
hinter mir taucht auf ein Licht,
das die Wolkenmauer unverhofft durchbricht.

Dieser Regenbogen —
er ist Täuschung nicht,
jedoch so flüchtig wie ein Glück,
das seine bunten Möglichkeiten zeigt,
wenn es sich für Augenblicke mir entgegenneigt.

NAJ OBSTAJAJO

— ki s suhimi nogami
prečkajo kipenje mórja,
kot ne bi zmočili jim vali
gležnjev, kolen,
kot bi se razmikalo morje jim
pred koraki,
kot da ne bi alge vlekle in ne morska trava
telesa navzdol.

Naj obstajajo
— a nihče ne bodi nevoščljiv.
Saj le ta, kdor muhavosti toka
se zoperstavi, končno omagan
na svetló izbrušenem robu
obale leži,
je pogumno premagal svojo usodo.

ZAČARAN

Včasih melodija polni mu uho
in ta ga spremlja skozi dneve;
pozabljene so tožb vseh reve,
nič drugega ne čuti v sebi več kot njo.

Zdi se mu, kot da bi loki gosli
prek strun le zanj uglašenih drseli,
kot bi prek tipk plesali toni,
kot iz fagotov bi zveneli,
kot bi doneli klici bi iz trobent,
kot bi jih slišali iz flavt zveneti,
glasba ga pusti, odmaknjenega od težine zemlje,
sanjati zgubljeno, peti.

Se zdi mu, da leže svetovi
med treznostjo in pa pijanostmi.

Se čuti spremenjen — a ko bilo
nešteto bi primer — v razklano
poletno zemljo vročo
ali v zimsko jeklo vkovano,,
ki nanjo nepričakovano kdaj dežuje
in jo v njive oplodi, se blagoslovom usuje.

PAMETI

V goščavi gozda mojega dežja
si mi pomagala, kadar koli sem klicala,
si rešila me majavih čustev,
ki so prekrila me, celo si
kačji strup mi izsesala.

Danes komaj še kaj vem o zmedi,
ki oklepala nekoč me je
s predivom mnogoterih spletanj,
tudi s čarno tujimi še vonji.
Vse preresno vzela sem, kar pametno si svetovala —

Kajti zdaj ležim v pusti prahi,
medlo sonce, suhe veje, nikjer
ne cvete mi veselje še za pisane norčije,
strogo gledajo me vseokrog prepovedi.
Kljub temu te nič več ne prosim:

»Osvobodi me, da tvegam še enkrat
in se vrnem v nespamet
nepreračunljivega početja
med šalo in neumnostjo in strahom!«

Zaradi tebe, pamet, hroma sem postala.

TEBE — AMPAK NE VAS!

Tebe imam rada in tebe in tudi tebe
Vas vse skupaj — vas pa ne maram.

Ti imaš dobroten glas in ti
umirjen korak, in pogled —
ta nežni in tolažeči — ti.

Vi vsi pa, stisnjeni v bezoblično maso,
vi pač niste dobri, ne tolažeči, mili.
Vaš glas postane kričanje v hrupu, ki delate ga,
vaši koraki teptajo, kar raste pod vami,
vaš pogled tava mimo bližnjega zgubljen,
vaše roké — tvoje me zmirijo —
nepredvidljive so, neredko tudi grobe.

A tebe imam rada in tebe in tebe tudi.

MOJA MAVRICA

Ta mavrica —
ona samo moja je,
kajti bile so moje solze
in je moj sončni žarek še,
ki ustvarili so jo. Splet barv kot raj,
izmirjena s tem, kar je pretrpela zdaj.

Ta mavrica —
obdarja z naglo me spremembo
od žalosti k tolažbi.
Pred mano padajo še zadnje kaplje,
luč za mano se zasveti,
ki nenadno zmore skoz oblakov zid prodreti.

Ta mavrica —
ona ni prevara,
toda bežna kakor sreča,
ki svoje pisane možnosti razgrne,
ko k meni za trenutek se obrne.

Prevod: dr. Mirko Križman

DALJNA DEŽELA

Maja Dolinar1931–2019

DALJNA DEŽELA

Ljubljeni, rada bi slišala Tvoj glas,
rada bi prisluhnila Tvojim besedam.

Pripoveduj mi o daljni deželi,
kjer sonce poljublja zemljo
na večno hrepeneča usta,
na večno topla, vlažna usta.

Pripoveduj mi še o deželi,
kjer mesec odpelje zemljo
k srebrni reki,
da bi objel
v valujočih tokovih
večno dajajočo ljubezen ,
večno ljubečo dušo.

— Ljubljeni, tako je čudovito,
tako čudovito lepo.

NITKA

K meni je stopil tujec
in me poljubil na lice.
Čemu, zakaj...?

Tenka nitka se je odvila
iz davnine se stegnila
in me nežno ovila.

Da, to je bil moj poljub,
ki sem mu ga dala
med rožami v škrlatu
pod križem na razpotju,
ko je medlo sijala luna,
veter lahno zibal
liste na drevesih.

SREČANJE

Poljubil si me Ti
in Ti in tudi Ti.
Poljubil si me nežno,
toplo in tako lepo
kot nihče poprej.

Poljubil si me vdano,
božajoč s svetlimi očmi
si me zasanjal v pravljico
davno izgubljeno.
In kaj sem Ti dala jaz?
Ne cvetja ne jabolk,
dala sem Ti sebe
v razcvetu rože,
v bučanju morja,
v pomladnem šepetanju sapic.
Tebi in tudi Tebi
sem del sebe dala,
ko pustila sem Ti v srcu
bel droben cvet.

SRCE

Ah vidiš tam mrtvo srce,
srce, ki je umrlo pred veki,
a nikakor ne more strohneti,
ne more najti v zemlji utehe?
Leto in dan nad njim duša lebdi,
z vetrnim upom ga bodri,
nagovarja ga nežno šepetaje.
V moji duši so poljane rajske
polne vonja po pozabi,
polne so svetlobe jasne.
Pridi k meni v dvorane bujne,
da te objamem v radosti in sreči,
te vrnem v življenje novo,
podarim ljubezen, ki ne mine,
tebi, srce moje.

TVOJE ROKE

Tvojih tisoč rok me objema
kot razcvetelo rožo sonce poleti.
Tvojih tisoč rok se me dotika
kot poletni dež razgreto zemljo.
Tvojih tisoč rok me vodi,
kot ljubimec v kresni noči
vodi svojo ljubljeno v deželo,
ki je smo duši znana.
Izginjam v morju cvetja,
v morju polnem sladkega cvetja,
izginjam v morju ljubezni.

ZVEZDA

Zvezde sijejo
tam na visokem nebu
nam leto in dan.
Modreca vprašam,
kako naj pridem do njih,
pove naj mi pot.

Modri mož vzame
popotno palico z vrat,
krog zariše z njo.

V ris naj stopim jaz,
z blagim glasom reče
in mi pokima.

Pristal je veter
v trenutku pri meni,
tja v vis me nese.

V vijugah
me vedno više vrti
blizu samih zvezd.

Na tisti zvezdi,
ki najbolj svetlo sije,
je moj Ljubljeni.

On čaka name
že od davnine željno
z ljubeznijo v srcu.

Zdaj tu sem, dragi,
ne pojdem proč od Tebe,
Ti moj najdražji.

KJE JE PESEM

Marko Klasinc

KJE
JE PESEM

Tukaj
Rodi, zori, piše, bere
Pesem

Tukaj je pesem
Ki je ni
In v pesmi
Ni pesmi
Niti nje same
Ki je tukaj

Tukaj je pesem
Ničesar
In v njej ni
Nič nihče nikjer nikoli
Pesmi ničesar
Ni
Dokler ne umre

Tukaj je pesem
Vsega
Kar je
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem vsega
Je
Dokler živi

Tukaj je pesem
Volje
Ki odpira
Kaže, gori, zapira
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem volje
Rodi
Dokler hoče

Tukaj je pesem
Modrosti
Ki objema
Vse in nič, vsakogar in nikogar rešuje, sije povsod in nikjer
Zmeraj in nikoli načrtuje
Pesem modrosti
Zori
Dokler ljubi

Tukaj je pesem
Misli
Ki oblikuje in odkriva, traja, skriva ter ločuje
Vse in nič vsakogar in nikogar povsod in nikjer zmeraj in nikoli
Pesem misli
Piše
Dokler premišljuje

Tukaj je pesem
Besed
Ki govori
Besede besednjakov in besednjakom besede čez
Pesem besed
Bere
Dokler ne utihne

In ko utihne pesem besed
Ne premišljuje več pesem misli
Ne ljubi več pesem modrosti
Noče več pesem volje
Umre pesem vsega
Živi pesem ničesar

In ko živi pesem ničesar
Kje
Sem jaz

DEVAM, VODNIKU1

V telesu misli nekdo živi
smrt, ki se med ljudmi ne rodi

Vaš svet in naši dobri časi,
ki v telesih zvoka so zaspali...
Po tihem parjenju v ustih
se prebujajo duhovi, da bi pomrli

In jaz, ki si navzven sledim pod misli,
da navznoter zagorijo listi
Da navzven ostane zemlja,
ko navznoter teče voda:

Zate dihamo iz groba

Vem, da ste namesto mene
in da zaradi sebe moja ste telesa
So zame misli vaša ogledala
in glasovom šepetanja:

Kjer si videl sebe, gledaš zdaj vodnika

Da te sprašujem, krivi odgovori so tvoji
in moj strah pred tem in onim:
V izdihu ne zaplešejo glasovi samega človeka,
bolečina rojstva je zaradi tebe lepa

Jezik, s katerim oživljajo me tvoja usta,
pod krvavim nebom boža mi čekane
Tako v prostore se rojevam - vse živel bi zase,
prosim, da upate namesto mene, ko stopate vame

No, za šalo še bo časa po svetovih,
s človeškega imeni jih jezika pač ne bova nagovorila
Prijatelj dragi, komaj Beseda v znamenjih se nama je rodila,
že prelepa je resnica, da bi umrla med duhovi

A s Trenutkom zarase se Ime v zavezo, ki ne nagovarja:
Iz drugega sveta, prijatelj, prosiš zame
Neskončne razdalje steklena premaguje stena,
najino drevo rojeva papirnate sadove

Kjer na samem še lepota njena je strašljiva,

najhujša v mislih groza lahko je dobra vila
Na vsak obraz pripravljen pogumno sem resnice,
dokler prostora je na glavah zmaja

A ko, Prijatelj, verjamem ti zaradi sebe,
so darovi Vaši mi le slepe želje
Tako s seboj mi dokončate misli,
kot resnice spi občutek v telesih

Lepše in bolj modre knjige ste si napisali,
razkrivaje dušo svojo kot vesoljne zemljevide
Človeške vrtove s seboj ste preorali
in vanje svoje presadili božanske ste oblike

Še več, vse narobe so besede,
ki brez glasov se vaših govorijo
in telesa, pravite, so le obleke,
kjer konec mene ste in moj začetek sebe

vse do moje odločitve

Vse ste, kar sem jaz, to boste name prepisali,
ko odplešete z menoj, da bi se občutili,
in med najglobjim poslušanjem se boste skozme izkričali,
dokler po vas ne bom vse, kar smo ljudje

in vi po meni jaz, ki med ljudmi edini je

morda zdaj vem - še odločitev moja,
ki v najtanjše vdahnete jo misli,
da v trenutkih najsvetejših
zaplete v vaše me pobožne želje,

vsa svobodna ali vsa ujeta - moja ni;

kjer vem le toliko, da ne znam brez vas
in da vi le toliko niste kakor jaz,
med vsem in med ničemer od konca sama do začetka
rojeva se Samota - brez skupnega neba, brez našega jezika

– ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
ᴗ – ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
ᴗ – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ
– – ᴗ ᴗ ᴗ – – – ᴗ ᴗ ᴗ – ᴗ2

1 Deve, vodnik - spustil papirnatega sem si zmaja,
da občutki v mislih poletijo k sebi
Ni težko nebesa zbuditi skozi rimanje telesa
in več mreti tako zelo, če je vse iz česa

2 V telesu, ki med mislimi se ne rodi,
nekdo v moji smrti živi

POPOLDANSKI MANIFEST, peti

Stal je sključeno in ob štedilniku. Ko sem
prihajala od zadaj, sem že začutila, da
me čakava. Če nadaljujem, sva tudi
nasplošno bila še kar v redu, vsaj za razmere,
ki so se nedostojno podile okrog in ga
seveda zbadale nekje v levi nogi. Za začetek
sem stala tako, da me je dobro gledal, tudi
mimoidoči so se v tem verjetno strinjali
z menoj. Prekinil je ta molk, zato
ker me je sprva vprašal, kako lahko nosim tako rjave oči.
Kot neka žival, sem odgovorila in da se
še ne morem dobro spomniti kakšne razumljive toda
nepristranske stvari, recimo nekaj v stilu – imam grozen žulj
na podplatu – ali pa – dosje? hm, le kakšen dosje so si
izmislili – toda te niso več dovoljene.
No, mimoidoči so se zaenkrat spet razkropili. Uganil
je, da si mora zaradi mene veselo žvižgati, medtem
pa sem, reva, morala iti po nove mimoidoče, ker s starimi
itak ne bi veljalo več. To je grdo opravilo,
posebej še če stanuješ v tako mali kuhinji. Ampak
ljudje so vseeno nekako privolili. Samo do petih –
sem pomislila. Že vemo, že dobro – smo si nekaj
pravili. Bilo me je malo strah, kaj bo ob petih.
Tukaj moram nujno dodati, da sva na koncu
koncev tudi midva ostala malce spremenjena z
vstopninami vseh teh mimoidočih, ki so neutrudno peš
odhajali skozi jedilni pribor vse do nagačenega ptiča, v katerega
so vstopali na nasprotni steni. Stvar je vedno
stala tako, da je tam vsakršno ugovarjanje zaman,
takrat se midva postaviva v mane in sklepava
kupčijo. No, zgodi se tudi, da medtem pomivalno
korito postane napadalno, vsaj zdaj
je bilo tako, in se zato zaradi izsiljevanja
raznovrstnih metamorfoz od vrča, tovarne do
kovinskega peciva in ostalih dobrot nazadnje
znajde vso v svoji odtočni cevi. Še sreča, da so
takšne cevi običajno trdne in da so uspešno uveljavljene
prispodobe, poleg tega seveda, da so tudi prijetne
sogovornice, in da podivjano korito ne more več
oditi v ptiča. Namreč zanimivo je to, zmeraj
kadar se mimoidoči odpravijo, tudi korito v nenadnem
navalu evforije hoče z njimi. Ampak oni niso štirioglati in
tako razliti – mu pravim, toda korito kot korito
z odmevom vohuni moje stavke. Vem samo to, da
zraven njega potrebujem tudi jedilni pribor,
štedilnik, nagačenega priča in nenazadnje
njegovo živžganje. Moj popoldan je v njegovih rokah.

MOČ REKLAME

Viljem K. Rupret

Malenkost je manjkalo, da bi mi od presenečenja padla skodelica iz rok, ko je žena nekega jutra prinesla iz lekarne čaj za hujšanje in mi vsa blažena hitela razlagati, da je íz uvoza, menda iz Kitajske. In kako neverjetne in hitre učinke ima. Samo piješ in piješ in... hodiš lulat.

»In hodiš lulat!«, sem počasi ponovil za njo, potem pa ves besen pograbil škatlo in jo zalučal naravnost v peč, ženi pa zabrusil, da pri nas pač ne bomo kuhali teh smrdljivih kitajskih čajev!

Rahlo je prebledela, za trenutek obmolknila, potem pa zarohnela name z nekakšno razlago o šovinizmu in nedemokratični drži, pa kaj da imam naenkrat proti Kitajcem in tako naprej.

Na dolgo sem srebnil, da sem lažje krotil živce, potem ji pa obzirno razložil, da Kitajke pač niso tako lepo okrogle od pitja tehle nagravžnih čajev.... Do sitega se najedo svinjske pečenke, slanine in šunke, za priboljšek pa prekajenih pasjih rebrc iz zaseke in za poobedek še kakšnega kačona v solati (»po naše« na Essig Fleisch).... Najboljši je menda modras, slepičev pa tako ali tako ne jedo, ker ima vsaka že enega v trebuhu...

No, ko sem to izustil, sem bil deležen pridige o tistih dolgouhih dalmatinskih štirinožcih, ki veselo rigajo tam dol ob obali in imajo menda nekaj skupnega z mano.. .

Nisem se vdal! Samo rignil sem in ji hitel pojasnjevati, misleč da bom pridobil točke, da ima vse skupaj tudi velik vojaško politični in taktično strateški pomen...

Ona me je pa nadrla, naj neham strašiti otroke s tem gverilskim besednjakom ! ...

Skoraj ponižno sem ji razlagal, da nas Evropejce Kitajci pač načrtno futrajo s temi čajčki in to samo zato, da bi čim prej shirali, potem pa hop po nas! In tako nam bojo odrli in lepo pojedli vse cucke, sem žalosten dodal, kajti solze so mi silile v oči, ko sem pomislil, le kakšna bo ta naša deželica brez pasje zalege...

Ne vem, a je bilo to res tisto čez rob, da mi je tako energično zabrusila, da sem zarukan kot noč in da živim dvesto svetlobnih let za luno. Takoj sem bil primerjan s tistim z velikimi rogovi, ki se pase v ogradi in s tistim, ki vse življenje preživi v svinjaku, povrhu pa še z onim, ki z dvignjeno taco ščije ob telefonski drog. Urno se je zasukala na peti (najbrž je ugotovila, da sem nenadkriljiv) in jo jadrno ucvrla skozi vrata, ki jih ni pozabila krepko zaloputniti za sabo. Češ, z bedaki se tako ali tako ne da pogovarjat!

Takrat sem se pa odločil ! In sicer, da bom preko svojega poslanca vložil v parlament predlog zakona o strogi prepovedi delanja shujševalnih kur. Vladi pa predlagal naj sprejme odlok, da se nemudoma vzamejo iz obtoka vsi recepti, ki jih med ljudstvom razširjajo razni »kvazishujševalnokurologi«. Če jim bo odločanje šlo težko od rok, naj se le pogledajo v ogledalo. Ja, kakšni pa so? O groza, sama kost in koža.In kar vsi po vrsti, od prvega ministra pa navzdol.Takšni (shirani) naj bi kot predstavniki ljudstva hodili po svetu? Ojoj ..., nemara se bodo še razširile govorice, da nam državo vrag jemlje... Ne, ne, tega si pa ne moremo dovoliti

paaa. . . amen! !

V PRECEPU

Olga Kasjak

TRIKOTNIK

Med tem, kar imam,
in tem,
čemur se odpovedujem,
se naprezam za to,
kar želim
in moram doseči...

V PRECEPU

Ali smem sedaj,
ko že gorela sem
s plamenom ognja, ki dogovoreva,
goreti nežno
še s toplino sveč
svoj zakasneli, trepetavi plamen?

Ali se smem sedaj,
ko že cvetela sem
z opojnim vonjem, roža, osuta čez kamenje,
ponovno razcveteti
v hrepenenje
svoj občutljivi cvet pred rano zimo?

Ali se smem sedaj,
ko hudournica sem
vrezala že strugo si čez polja, senožeti, frate,
vrniti k izviru,
slediti ti, kot da sem potok,
in se pršiti nagajivo vate?

DOGOREVANJE

Sedaj nisem več
poleno tvojega ognjišča.
Sem le še
medleča trska v bledi luči.
Ni več mar svetlobe ti
ne leska, blišča...
Čemu me sploh še
želja po gorenju muči?

Ne smem,
a vendar se pustim zapeljevati.
Ljubezni žar, spletkarsko
me v gorenje drami,
predsodke cvre,
smodi moj strah,
me s krivdo žge
in hkrati goljufivo mami.

Kljub vsemu
se razvnema
v plamen hrepenenje!
Ogenj poka, prakseta:
»Jaz hočem spet goreti,
jaz še želim sijati,
jaz moram —
moram žgati!«

NAJ BOM KARKOLI

Če sem hiša,
naj bom v molk povita, skromna,
nevpadljiva... hiča.
Naj bom domačija
polna radosti, topline...
ali opustela, skromna kajža,
revna koča v mestu
ali častitljiva vila na samoti.
Ne odreci moji želji:
Naj stojim ob tvoji poti!

Če sem voda,
naj bom mirna reka v strugi
ali hudournica v skalovju...
Naj bom voda motnega tolmuna
ali gorski potok z urnimi poskoki...
Naj bom v dlan ujeta bistra,
trepetava kaplja...
Ne odreci moji želji:
Naj bom solza čiste sreče —
naj hlapim na tvoji roki!

Če sem kamen,
naj bom gora z vrhom v soncu
ali nedostopna, smrtonosna skala...
Naj bom drobno zrno v produ,
v morju naostrena čer
ali na razpotju skalnato znamenje...
Naj bom snežnobeli kremen
z gorskega melišča...
Ne odreci moji želji:
Kreši v iskre me — v gorenje!

Če sem veter,
naj bom godec mehko - oble melodije
ali ob vrhovih smrek ječanje,
tožno, bridko...
Naj bom dremajoča sapa v krošnji
ali ostra burja na planoti...
Naj bom v tebi speča melodija...
Ne odreci moji želji:
Nežno me mrmraj v tišini,
mene brundaj si v samoti!

POTRTA

Včasih sem vrba.
Polna sem sebe,
zelena kipim.
Nestrpna
iz sebe
nad sebe pršim.

Včasih sem bukev.
Tršata.
V vrhove rdim.
Zmedena sem
in vsa v sebi
s seboj prepletena.

Danes sem kostanj.
Turoben, molčeč.
V meni se krušijo sanje.
Težki koraki v dežju
pod menoj
druzgajo moje kostanje.

KRIVDA

Med prijatelji sediš molče.
Pogled ti blodi v čaši vina.
Drugi pojejo veseli,
tebi se čez lica pne
pritajena bolečina.

Gleda me — molčim.
V rokah ždi ti obla čaša,
kot da v njih zavetje išče...
Prsti okrog nje v prgišče
ti žalobni venec tkejo.

Včasih pil si le za žejo,
zoper mene zdaj nazdravljaš,
da izpereš mrke misli,
ki ti bolno dušo žgejo.

Če te pečem pregloboko,
spusti čašo, dvigni roko:
Ni rešitve v kupi vina —
jaz sem tvoja bolečina.
Več ne taji, ne prikrivaj,
vriskaj si, zapoj — uživaj!

SRAMEŽLJIVKE

Hvalim dan, ko so ti roke
nenadejano vzbrstele,
in dlani, ko so ti prste
v krasno
krono cvetja stkale.
V venec beli veličastno
so obraz moj zaobjele,
kot da sem svetnja,
me precenjevale.

Sramežljivke. Negotovo,
kakor da bile bi lilije v zadregi
(tisti hip, ko prvič
so prihod čebel zaznale)
nad planoto lic drhte, mehko
ob dotiku že
zatrepetale so v slovo.

NEKOČ

Berta Čobal - Javornik1925–2019

MARIJA NA KAMNU

Na gradu živela je mlada,
otožen bil njen je pogled.
V samoti je tiho ihtela,
ves hladen se zdel ji je svet.

Imela zlata je in blaga,
nje želje bile so ukaz,
redko se je nasmejala,
grenkoba kazila je mladi obraz.

Na dvor so prihajali snubci,
za hčerko je oče skrbel,
da prišel bi ženin res pravi
in mlado Marijo bi vzel.

Prihajali starci so sivi,
petičneži nosili zaklad,
a Marija le to je želela,
da prišel mladenič bi mlad.

Ob oknu v dalj je strmela,
nemara bo dragi prišel,
si tiho je srečo želela,
in čas je počasi kopnel...

Ko sonce zašlo je za gore
in svet odel je že mrak,
na oknu je mlada slonela,
ko iz daljave se sliši korak

Očem svojim ne more verjeti:
»Kaj vidim, junaka iz sanj?«
Z očetom prišel na grad je mladenič,
pogled obrnila Marija je vanj.

»Rad bi prenočil z očetom na gradu!«
pogovor z Marijo je romar začel,
potem ji roko boječe ponudil,
s pogledom mladenko objel.

Marija v obličje mladenča je zrla,
nemirno ji bije mlado srce.
Ljubezen viharno v sebi čutila,
kaj se dogaja, sama ne ve.

Proseče očeta se je oklenila:
»Romarju dajte vse kar jim gre!«
Čez čas je oče odločil,
rad je ustregel hčeri želje.

Občutek tesnobe Marijo prevzame,
v čisti ljubezni odpira se cvet.
Brez sile, prisile ljubezen gostuje,
prava ljubezen, na prvi pogled.

V mrak je ovita grajska seseska,
opojno vonj širi cvetoča pomlad,
z roko v roki par se sprehaja,
v sreči gradi sanjski svoj grad.


Ostal je mladenič z očetom na gradu,
ob grajski Mariji nekaj še dni;
Kam sina ljubezen zgrešena zdaj vodi,
očeta spoznanje močno že skrbi.

»Ni plemkinja rojena zate!«
oče proseče roti,
»Pojdiva, ni še prepozno,
nesreča te huda lahko doleti!«

Očetova prošnja sina prevzame,
v stiski šepeče Marije ime.
Prizadeto se v hipu odloči,
da že odhaja, Mariji pove.

Marijo novica hudo prevzame,
proseče vije bele roke:
»Ostani pri meni moj ljubi,
jaz sem rojena zate!«

Tožbo mladenič skrušen posluša,
na prsih mu vene rožnati cvet.
»Cvet na vse čase spomin bo le nate,
Marija, glej, zate je plemičev svet!«

Kratki, prekratki bili so večeri,
ponos poteptan je, ranjena čast,
mladenič nesrečni, zarote ne sluti,
Marija v stiski nastavlja še past.

Pribor je iz skrinje Marija vzela,
ga v culo ljubimca da na skrivaj,
potem vpiti, kričati začela,
»Zlat mi zaklad vrnite nazaj!«

Kdo tat je, skrivnost ni nobena -
romarja, ki v noč sta tiho odšla.
»Za njima!« sluga veli brž pognati,
zajahati konja, orjaka za dva!

Romarju sluge brž so na sledi,
z očetom na kamnu počitek deli,
molče prizadeti zre v daljavo,
s cvetom na prsih spomine budi.

»To laž je,« ganjen izreče,
ko sliši Marije ukaz,
»Nedolžen sem, na čast vam prisegam!«
so srage mladenču rosile obraz.

Culo v roko sel jezno uzame,
iz njega izvleče iskani pribor
»Dokaz je zdaj tukaj, ne moreš tajiti
ječa te čaka!« sel vpije kot nor.

»Kako naj dokažem, da sem nedolžen?«
ponavljal mladenič proseče na glas,
»Romar ti nisi, guljuf si prekleti,
dejanja so tvoja jasen dokaz!«

»Marija nesrečna, kaj si storila,
maščevanje tolažba ti bodi za vse!
S krivico globoko so me ranila,
ko mislil sem, draga, samo nate!«

Krvnik ob vislicah čaka na žrtev:
»Marija, nedolžen odhajam v smrt!«
V hipu ugasnilo je mlado življenje,
in truplo prekril mrtvaški je prt.

Pod kamnom v grobu romar počiva,
mu cvetje prinaša Marija na grob,
ponoči po gozdu tava, se skriva,
življenje je polno morečih podob.

Na kamen v mraku poseda,
šepetaje si briše solze,
podobo vselej ob sebi začuti,
še tebi Marija zdaj bodi gorje!

»Oprosti mi romar, te prosim!«
skesana, v cvet govorili,
cvet rdeči, ki sameva in raste,
romarju kamen krasi.

Se cvet je počasi umaknil,
se dvignil je kamen iz tal,
pod njim pa Marija počasi umira,
kamen zaroto je svojo skoval.

Zaman so na gradu vsi klici, iskanja,
vsebolj se širi nemir,
po gradu se širi zdaj strašna novica,
po dušo zakleto je prišel hudir.

Grofa novica hudo prevzame,
tako v stiski veli,
ob romarju hči naj počiva,
na kamnu naj cerkev Marije stoji.

Griček ob Dravi šumeči,
cerkev na kamnu krasi,
kadar valovi Drave drvijo,
Marija v grobu takrat se solzi.

Kadar ponoči zvon se oglaša,
v naročju Marije joče otrok.
Kadar pa laješ psov se zasliši,
duša hudobna potuje okrog.

O mrtvi ljubezni veter šepeče,
romar nesrečni tako govori:
»Nesrečna ljubezen tukaj počiva,
na cerkev Marije se, romar, ozri!«

Pripoved o Mariji na kamnu,
v kraju ob Dravi še vedno živi.
Tebi na čast, babica ljuba,
MARIJA NA KAMNU spomine deli.

Po pripovedi babice Marije Škorjanc

VATNAJÖKULL

Borica Vičar

S presenetljivo jasnostjo so mi člani družine aprilskega jutra, ko se je z zemlje umikal hlad, razložili, da se potovanju na Islandijo moram odreči.

»Tvoji zdravniški izvidi so slabi - holesterol, srce, ožilje..., « je zaskrbljeno ugotavljala hčerka, zet pa pripomnil:

»Potrebna bo stroga dieta. Potovanje z avtobusom bi te uničilo, da o ladji ne govorim. Tri dni bi omedlevala od slabosti.«

Pridružila se je tudi moja jezikava sestra, rekoč:

»Na avtobusu ne moreš sedeti na dveh sedežih, samo eden ti pripada. Kdo, misliš, se bo tiščal ob tebi?«

»Aha, to je torej srž vaše odklonilnosti do mojega potovanja?!«

Osupljena sem vstala in pogledala skozi okno na rahlo odpirajoče cvetove dreves. Pomagalo je. Zbrala sem se in odločno rekla:

»Če me moja debelost ni motila vse življenje, me tudi na Islandiji ne bo. In da veste: povzpela se bom na Vatnajökull - osvojila bom največji ledenik Evrope.«

Lahkotno sem stopila iz sobe in zaprla vrata. Postala sem in prisluhnila. Slišala sem cinično zetovo pripombo:

»Izpuhtevala bo vonj starega znoja in parfuma... «

Objel me je čuden občutek, začutila sem bolečino v dnu svojega telesa.

»Obvladaj se,« sem si rekla in zapustila teren smrdljivega vzdušja. Začela sem se pripravljati na pot, kjer bogovi plešejo z vetrom in živi mati narava.

Prijateljica, ki me je za pot na magični otok navdušila, ima na srečo deško postavo. S svojo obilnostjo je na sedežih v avtobusu nisem preveč motila. Sploh pa sva razumevajoči druga do druge. Ona do moje hrane, jaz do njenih cigaret. Večkrat reče:

»Uživam, ko te gledam, kako slastno spravljaš vase mastno pečenko, klobase, zaseko...«

Na poti je bila prepričana, da sem sproščena. A ni bilo tako. Moja sproščenost je bila samo navidezna. V ušesih mi je neprestano donelo - izpuhtevala bo vonj starega znoja.

V skupini, s katero sem potovala na Islandijo so bili sami resni ljudje. Dame iz »visoke« družbe so predvsem skrbele za svoj zunanji videz. Vitka blondinka, ki bi ji prisodila okoli petintrideset let, je sedela v moji bližini in mi ponujala usmiljene, narejene nasmehe. Ko sem iz svoje torbe, polne hrane, vzela sendvič in ga začela jesti, je pogledala skozi okno, češ, saj ne vidim, da ješ. Vsebina sendviča je bila domača klobasa, ki je zadiša1a po vsem avtobusu.

Vonj se je razširil do šoferja in le-ta je prišepnil vodiču:

»Nekdo se zopet baše s klobasami.«

Nekaj sedežev za menoj je dolgin, ki ga je mladost že zdavnaj zapustila in mu ohranila samo telo v obliki zobotrebca, poročal svojemu sopotniku:

»Debela zopet jé.«

»Kako žalostno,« sem premišljevala, da se ljudje toliko ukvarjamo z videzom. Mar ne bi bilo dolgočasno, če bi se po svetu sprehajali sami suhci?

»Nehaj!« sem si rekla in se zazrla na prekrasno pokrajino tundre, na modrino neba in belino oblakov.

Dan, ki mu je namenilo sonce ves svoj sij in ko se mi je zdelo da bi se z vrha cerkvenega zvonika v Bergenu lahko dotaknilo neba, je bil prekrasen za vkrcanje na ladjo.

Atlantik zna biti hinavski. Po uri mirne vožnje je vzvalovilo. V trenutku, ko sem stopila z zadnje stopnice, ki so vodile v nadstropje, kjer je bila restavracija, me je vrglo naravnost v naročje gospodu, ki se mu je posrečilo ujeti me.

»Malo je manjkalo, pa bi se oba znašla na tleh,« me je nasmejan ogovoril. Prijaznost gospoda, me je opogumila. Stopila sem v restavracijo, kjer sem lovila ravnotežje. Naenkrat sem začutila želodec čisto zgoraj; priplazila sem se do stranišča in začela bruhati. V glavi mi je razbijalo.

Slišala sem zetov glas:

»Opozoril sem te, ladja ni zate!«

Ko sem omotična iskala kabino. sem srečala vitko svetlolasko, brez usmiljenega nasmeha, z zeleno-rumeno barvo obraza, jokajočo:

»Ne bom vzdržala, umrla bom.«

»Ne boste umrli, na ledeniku se bomo še smejali,« sem jo potolažila in bila sama s sabo zadovoljna. Ko namje po dvanajstih urah Atlantik dokazal, daje gospodar naših življenj, se je odločil, da se umiri.

Pripluli smo na vzhodno obalo Islandije in se izkrcali. Pozdravil nas je mrzel veter. Sivo nebo, pokrajina podobna lunini površini in makadamske ceste. Nič preveč simpatičen vtis. A to je bil šele začetek. Neponovljivi slapovi in žveplovi izviri so nam nadaljevanje dneva popestrili, izstopanje in vstopanje v avtobus me je začčelo ovirati.

»Ali bom zmogla ledenik?« mi je rojilo po glavi do trenutka, ko se je barva pokrajine prelila iz rjave v zeleno in smo potniki živahno vzvalovali v šumu govoric. S pogledom sem se preselila na zelene travnike, na katerih so v raju uživale svoje življenje ovce. Po tri v skupini, daleč proč od sveta hudobij. Veter se je poigraval s snežno belo gosto dlako. Njihove otožne zvedave oči so pogledovale proti avtobusu, kije prekinil tišino pokrajine brez dreves. Stotine trojic ovac, ki so predstavljale kupčke beline na zeleni podlagi, mi je pomagalo, da se nisem obremenjevala z mislijo: ALI BOM ZMOGLA? Pomagali so mi tudi islandski lepotci - ponosne, dostojanstvene, aristokratske drže, ki jih potniki našega avtobusa sploh niso zanimali, saj je otok svetlobe samo njihov. Zavidala sem tem islandskim konjem njihovo svobodo in poskušala razumet tiste Slovence, ki so se umaknili na ta otok, ker želijo MIR

Prišel je dan vzpona. Pozdrav jutranjega sonca me je opogumil. Oblekla sem krilo, ki je segalo do planinskih čevljev, dva puloverja in bundo. Suhi kot zobotrebec me je ogovoril:

»Boste zmogli?«

»Upam.«

»Tako je prav, kar pogumno,« me je prijazno opogumil vodič. Čevlji so zarezali v rjavo vulkansko prašno pot, ki se je dvigovala in ob kateri ni bilo drevesa, ob katerega bi se lahko naslonila. Po slabi uri hoda mi je srce močno bilo. Ustavila sem se.

»Dobro hodiš, še dvakrat toliko, pa bomo na vrhu«, me je bodrila prijateljica.

»Počivala bom,« sem sopla, »tudi drugi se ustavljajo.«

Po kratkem počitku in zaužitju sveže limone sem nadaljevala vijugasto in dvigajočo se pot. Za strmim ovinkom nas je pozdravil veter, sonce nas je zapustilo, občutila sem mraz. Ustavila sem se, moje sopihanje je bilo naravnost pošastno.

»Ne bom uspela.«

Skoraj sem se sesedla.

»Več kot pol poti je za nami. Tudi drugo polovico boš zmogla. Moraš! Zmoreš!« me je zopet bodrila prijateljica.

»Čutim umazan znoj, smrdim in komaj diham!«

Vznemirila sem se ob svoji zaprašeni in zasopli podobi. Moj pogum je zvodenel. Počasi sem se začela premikati. Izzivalni temni oblaki so poslali drobne kaplje dežja. Zgrozila sem se - že imam privide. Na robu ledenika vidim kupček beline — tri ovce. Kaj bo z menoj? Za seboj slišim glas prijateljice:

»Je to mogoče, da so ovce prišle tako visoko pod ledenik, saj ni nobene hrane!«

Torej je res, ni privid. Naenkrat sem spoznala slast divjega naskoka. Če so one zmogle, bom tudi jaz. Ni bilo lahko, a ko sem zagledala kočo, mi je v ušesih zvenelo zmagoslovno vpitje:

»Osvojila sem Vatnajökull.«

MALČKA

Amalija – Jelka Škrobarr. 1940

MALČKA DOBI NOV DOM

I.

Pri Rožančevih se je po Malčkinem odhodu rodil peti otrok. Dali so mu ime Lojze. Starejša hči Zofka ga ni bila vesela, ker je bil fant. Vedno bolj je pogrešala Malčko. Do krsta je Zofka molčala, potem pa je vprašala starše:

- Kdaj boste pripeljali Malčko domov?

Starša sta se izmikala odgovoru, ona pa ni odnehala. Nekega večera sta pri večerji otrokom povedala:

- Čas je, da zveste resnico. Malčka bo ostala za vedno v Stranju.

- Za vedno? je vprašala Zofka.

- Morate razumeti, otroci, ne moreva vseh preživeti, je rekel oče.

Takrat se je oglasil Tinče:

- Malčko pripeljite domov in peljite Lojzeta v Stranje, ker samo joka.

- Saj ne bo vedno jokal, še radi ga boste imeli, je rekla mati.

Zofka je odložila žlico. V solzah je rekla:

- Vedela sem, da je ne bo nazaj, ker ste ji dali zraven vse oblekice.

- Nikar ne jokaj, je rekel oče, še vi štirje ne boste imeli dovolj hrane.

- Bom jaz manj jedla, samo pripeljite Malčko domov, je odvrnila Zofka.

- Zdaj je, kar je, vse je dogovorjeno, tako naj ostane, je rekel oče. Nekaj časa so bili vsi tiho. Čez čas se je oglasila Zofka:

- Takoj ko odrastem, pojdem tudi jaz od doma. Če ne sme biti Malčka doma, tudi jaz nočem biti!

- Od doma je lahko iti, le nazaj je teže priti, ji je odvrnil oče. Zofka je molčala in trdno sklenila, da bo šla čim prej od doma.

Za Lojzetom se je pri Rožančevih rodila še ena deklica, Pavla. Bilo je prepozno, da bi Zofki nadomestila Malčko.

II.

Za Malčko se je s pri starih starših začelo rajsko življenje. Stari oče Jakob je bil zelo resen človek in rad je imel otroke. Bil je dvakrat poročen. S prvo ženo, ki je umrla, je imel štiri otroke. Eden od njih je bil Malčkin oče Anton. Druge štiri je imel z ženo Nežko in ti so ostali na domačiji v Stranju. Nežka je bila prijetna, majhna ženica z vedno nasmejanim obrazom.

Malčkine tete Tilčka, Angela, Zofka in stric Tina so bili povsem podrejeni očetu, ki jim ni dovolil poroke. Dve teti sta se poročili šele po očetovi smrti, a bili sta že precej v letih. Pri hiši ni bilo otrok in jim je bila Malčka v veliko veselje.

Teta Angela je znala šivati in je Malčki sešila nove obleke. Kupili so ji nove čeveljčke. Tako urejena je bila prava gospodična. Kadar je dobila kaj novega, je dolgo stala pred ogledalom in se občudovala. Vsako jutro so jo tete počesale in ji v lase pripele pentljo. Kakor hitro je odskakljala iz kuhinje, jo je že poklical stric Tina, ki se je vedno smukal okoli hleva. Bil je prijazen in nasmejan človek in imel je na stran počesane temne lase. Malčko je imel zelo rad in velikokrat sta kaj ušpičila.

Rada je imela tudi starega očeta Jakoba. Ob večerih je posedal za pečjo in hrustal ocvrte kože. Malčka je zlezla na peč in ga vprašala:

- Boste dali meni tudi eno?

- Najprej mi moraš kaj lepega povedati, se je nasmejal.

- Če nič ne vem, a lahko zapojem? je vprašala Malčka.

- Ti kar zapoj, tako na glas, da bodo vsi slišali, je rekel oče Jakob.

Malčka je pela po svoje, oče Jakob pa za njo. Nežka je vprašala iz kuhinje:

- Ali sta vidva pijana?

Oče Jakob je naščuval Malčko, naj reče, da sta. Deklica je zaklicala s peči:

- Ja, pijana sva!

- Potem morata takoj v posteljo! Pijanci morajo zaspati! je rekla mama Nežka.

Malčka se je ustrašila in zaklicala nazaj:

- Ne, saj nisva pijana!

- A tako, ko je treba zaspati, sta takoj trezna, se je nasmejala teta Zofka.

III.

Čez dan stari oče ni imel časa za Malčko, ob večerih, ko je delo končal, pa sta bila vedno skupaj za pečjo. Ko so tete prinesle večerjo, je splezala očetu Jakobu na rame in nesel jo je za mizo, kjer je imela svoj krožnik. Bila je vesela, ker je sedela med odraslimi in ji ni nihče nagajal. Nekaj časa je še zabavala očeta Jakoba, potem jo je on položil v posteljo in pokril. Tako se je ponavljalo vsak večer.

Že nekaj dni je po vsaki jedi stokala, da jo boli trebušček. Tete so ji kuhale čaje, a ni veliko pomagalo.

Neko jutro je Malčka na vso moč klicala s stranišča:

- Stara mama, pridite pogledat, kaj se je zgodilo!

Stara mama in tete so se ustrašile, da ni morda padla v luknjo, ker je bila bolj drobcena. Prihitele so pogledat in videle, da so od nje kar visele gliste.

- Nič ne jokaj, to so gliste, je rekla teta Angela.

- Me bodo pojedle? je spraševala Malčka.

- Ne, dali ti bomo česen in bodo izginile, je rekla teta.

- Zato te je bolel trebušček, je zaskrbljeno rekla stara mama.

Tete so nekaj po tiho govorile, čez čas je rekla teta Angela:

- Naredile ti bomo verižico iz česna, zagotovo bo pomagala.

- Jo bom nosila okrog vratu? je vprašala Malčka.

- Samo ponoči, so odvrnile tete.

Nekaj dni Malčka ni upala sama na stranišče, vedno je koga poklicala. Tete so jo dolgo zdravile z vsem, za kar so vedele, da pomaga proti glistam. Že je kazalo, da so popolnoma izginile, ko ji je nekega jutra ena padla iz ust.

Spet je klicala na vso moč:

- Tete, spet imam gliste!

Prva je prišla teta Zofka in jo pomirila:

- Zdaj pa grem v lekarno po zdravilo. Vidim, da česen ni pomagal.

- Zdravilo mi bo pomagalo? je vprašala Malčka.

- Bo, samo pridno ga boš morala piti, je rekla teta.

- Bom, samo da ne bo več glist, je obljubila Malčka.

Kupili so sirup in jo pozdravili. Takoj je bila bolj živahna in tudi tek se ji je izboljšal. A nikoli ni pozabila, kako je prebolela gliste.

IV.

Minil je že mesec dni, odkar je šla Malčka od doma. Ko jo je oče obiskal, se mu je zdela čisto spremenjena. Našel jo je pred hišo nabirati rožice. Kar obstala je, ko ga je zagledala. Z nasmehom jo je ogovoril:

- Ali me še kaj poznaš?

Malčka je prikimala in ga takoj vprašala:

- Ali ste prišli po mene?

- Ne, prišel sem te obiskat, je odvrnil oče in jo pobožal.

- Kje pa je Zofka? je vprašala.

- Samo Zofka te zanima? Kaj pa Tinče in Ivan? je rekel oče.

- Zakaj niso prišli zraven? je vprašala.

- Drugič bodo prišli, je odvrnil oče.

Prijel jo je za roko in skupaj sta odšla v hišo.

Spotoma ji je povedal:

- Doma imaš novega bratca, ga boš prišla pogledat?

- Ne, ker bi potem morala ostati doma! je odločno rekla.

Oče je bil tiho. Ugajalo mu je, ker je deklica srečna v Stranju. Tudi domači so bili veseli, da je deklica rada pri njih. Oče je z vsemi pokramljal in se kmalu poslovil. Čutil je zadoščenje, ko je videl, da je Malčka v Stranju bolj srečna, kot bi bila doma.

V.

Pri Petričevih, tako se je reklo po domače pri očetovih starših, je bila vse vedno urejeno. Delo so imeli razporejeno. Oče je skrbel za velik vinograd z lepo zidanico, kjer je prebil veliko časa. Stric Tina je skrbel za vso živino v hlevu. Teta Tilčka je skrbela za kokoši in sploh za vso perutnino. Teta Angela je hranila prašiče in razporejala meso. Pri hiši je tudi vse zašila. Teta Zofka je urejala gredice na vrtu, zraven pa skrbela še za kapelico pred hišo. Njive so obdelovali skupno. Ob nedeljah so hodili izmenično k maši. Bližnji sosedje so se vozili k maši s kolesljem in spotoma pobrali Jakoba, Nežko in Malčko.

Malčka se je prvič peljala s konjem in je bila začudena:

- S konjem se bomo peljali?

- Ja, s konjem, boš videla, kako prijetno bo, je rekel sosed.

- Ali konj ve, kje je cerkev? je vprašala.

- O, nič ne skrbi, prav pred cerkev nas bo pripeljal, je sosed potrpežljivo odgovarjal na Malčkina vprašanja.

Vso pot do cerkve se je smejala, samo maša se ji je zdela predolga. V klopi je bila zelo nemirna in komaj je čakala, da se bo spet peljala nazaj. Potiho je vprašala staro mamo:

- Ali bo še dolgo trajalo, mene že vse boli?

- Malo še potrpi, ji je odgovorila in ravnokar je župnik odšel izpred oltarja.

Zunaj je bilo spet vse v redu. Na koleslju ni bila nič več utrujena. Vso pot je glasno priganjala konja, ki je ubogal le gospodarja.

Ob nedeljah so tete vedno skuhale zelo dobro kosilo in tudi peciva ni nikoli manjkalo. Po kosilu so počivali in se dogovorili, kaj bodo delali naslednji teden. Stari oče je že mislil na svoj vinograd, ki je bil kar precej oddaljen od doma. Ponosen je bil nanj in še bolj na svoje vino, ki je bilo daleč okrog najboljše.

Ob nedeljah so se tudi veliko ukvarjali z Malčko in vedno so jo naučili kaj novega. Ob vsej pozornosti in dobrotah, ki jih je bila deležna, je skoraj čisto pozabila na dom. Petričevi niso nikoli pomislili, da bi še kdaj šla od njih.

VI.

Mati in oče sta malokdaj obiskala Malčko. Največkrat je prišla z očetom Zofka, ki je bila vedno znova razočarana, ker se je vračala brez sestrice. Zofka je vedela, da je deklici v Stranju lepo, a vseeno jo je želela imeti ob sebi. Vsakič ko jo je obiskala, jo je vprašala:

- Greš danes z menoj domov?

- Ne, ker bi potem morala ostati doma, je odgovorila Malčka.

- Kaj me nimaš nič več rada? je vprašala Zofka.

- Imam te rada, ostani ti tukaj, je rekla Malčka.

- Mene mati ne bi pustili, je žalostno odgovorila Zofka.

Takšno slovo se je ponavljalo med njima ob vsakem obisku.

SVOBODNA SOBA

Dragica Mariničr. 1959

SVOBODNA SOBA

Stopiva skozi oblak
in
se nasloniva na njegov obok
Prizma hitečih metuljev je lesketa v soju zibelke sanj

Odpri popek poželenja

odpri semena bukev

skrij se v sencah krilatih zmajev
in vstopi skozi tunel ožilja,
ki v igri dihanja odhaja kot zmagovalec...
Dolina pod nama valovi v svetlobi čakajočih,
ki so odeti v škrlatna oblačila,
tekajo za rumeno senco ptice,
ki se skriva za drevesi, za razprtimi listi divjega kostanja.
Dotakneva se sonca in postaneva svobodna soba brez oken in vrat,
dotakneva se črte blizu središča življenja.
Dotakneva se svojih duš

SVETLOBA

Zajadraj med zveri
ob zvokih tišine.
Ujemi groteskni smeh,
Spomin razširi skozi veselje novorojenčka.
Pozabi goloto,
zajahaj besede soteske raztelešenja,
postani razgradljiva molekula,
s pajčevino prekrite brezni,
segajoče v notranjost okrutnega člvoeškega uma.
Razprostirajoča se svetloba
hiti med razorane njive.
Labirint hrepenenja prežema odsev miru.
Tok ženske lepote.

ODPIRANJE IN ZAPIRANJE

Danilo Klavžer

Zaspane oči in odprta usta. To vleče usta še bolj narzen. Potreben je pogum, da skočiš iz postelje takoj, ko se prebudiš. Seveda, kadar je soba mrzla. Pomaneš oči in usta se odprejo na avtomatiko.

Vedno me je zanimalo to: zakaj človek ne more premikati zgornje čeljusti in zakaj vedno vleče dol le spodnjo. Enostavno ne vem.

Tega ni vedel niti sosedov Tone. Kadar je bil pri volji, je poskušal rešiti problem z uporabo granitne kocke. Nastavil je glavo na rob stebra in se z njo kar se da močno tolkel po glavi. Bolj ko se je tolkel, bolj mu ni bilo jasno, kako da ne more premikati zgornje čeljusti, ko je napravil premor med udarci. Tolklel je in tolkel in tu in tam poskušal, če je prišlo do kakšne spremembe. Pa se je spet in spet premikala le spodnja čeljust.

Mimo je ravno šel sosedov Miran. Z zanimanjem ga je nekaj časa opazoval, kaj počne. Ni si ga upal vprašati, zakaj to počne, a mu je bilo všeč, ko je videl, kako vztrajen je Tone. Gledal ga je pol ure, uro in še dlje, dokler Tone ni onemogel. Legel je na tla in odpiral usta kot riba na suhem. Miran je vedel, kako ribe trpijo, kadar niso v vodi, in se je podvizal domov po vedro vode. Mislil si je, da je ta vode potreben, ker tako usta odpira. Vzel je vedro, natočil vode in karseda hitro odvalovil do prijatelja. Mislil je: Prijatelj neznosno trpi zaradi pomanjkanja vode. Jaz mu utegnem življenje rešiti, ko ga z vodo polijem. Onemogel je prišel do stebra, pri katerem je omagal tone. Bil je zadihan od hitrosti in teže vedra z vodo. Postavil ga je ob Tonetovi glavi, se sklonil in se z rokami naslonil na kolena. Pihal je kot lokomotiva. S težavo je izustil:

- To... To... Tona, kaj si še živ?

Tone je ležal nepremično, strmel v nebo in še vedno je odpiral in zapiral kljun.

- Tona, bo?

Nič.

- Tona, bo?

Ker ni bilo drugega znaka življenja kot odpiranje in zapiranje ust, je pograbil vedro in ga polil.

Tone je ves moker sede, pogledal Mirana in se razjezil:

- Ti si pa stvarno zabit.

Skočil je na noge, se postavil proti Miranu in zamanil proti njegovi glavi. Miran se je umaknil in ga le začudeno gledal. Spet je zamahnil in ga zadel v glavo. Potem je obstal in čakal v položaju za napad. Miran pa ni naredil ničesar, le z desno roko se je prijemal za čeljust. Rahlo jo je premikal na levo in desno, nekajkrat. Potem je spustil roko in začel odpirati in zapirati usta, kakor je prej počel Tone, ko je jemal premor med udarci z granitno kocko.

Tone je kar naenkrat začutil toplino pri srcu, ko je videl, da dela tako, kot je prej delal on. Nekaj trenutkov ga je gledal in se mu potem pridružil. Mislil je, da je našel soborca pri svoji ideji premikanja čeljusti.

In strmela sta drug v druega in odpirala in zapirala in odpirala in zapirala in tako tri dni in postala sta prava prijatelja, ker sta usta odpirala in zapirala in odpirala in zapirala.

(Pesmi o duši)

SPLOH

Boštjan M. Zupančič

(pesmi o duši)

I

Ne vem, česa nisem razumel
v času sončnih jesenskih juter na otoku,
na mediteranskem stolu s pletenim sedalom
pod figovcem,
z Bergsonom v roki,
ko sta vidva še spala.
Po že mrzlem morju so brbotali parniki,
počasni kot spomin po koncu poletja,
neresnični kot spomin na ljubezen.
Česa nisem pomnil ves čas,
pomnil večkrat in vsakokrat,
pomnil boleče?
Kdo bo vsak večer izganjal škorpijone
iz spalnice,
če ne jaz?

II

Kadar zvonim spodaj, ne prideš na okno,
kadar zvonim pri vratih, ne odpreš,
nikomur ne odpreš, če zvoni.
In če ne zvoni, misliš, da ga ni.
V mestu te vidim,
kako v rokici stiskaš torbico,
ona gre s tabo po tvojih opravkih,
tako skrbna in
tako se rada trudi s stvarmi.
Vse preveč dogodkov,
po poti, po opravkih,
na poti domov, doma,
kjer vse diši po nečem čudnem.
Danes moraš še enkrat pogledat ta film,
in on naj te pusti pri miru,
ker bi te lahko za tri dni popolnoma prizadel,
vse preveč vtisov za prebavit,
il faut réflechir,
treba bo zožit delokrog.
Lep aprilski dopoldan,
ni kaj,
lep za znoret.

III

Kadar gazim za teboj,
se zgodi,
da stopim pregloboko v stopinjo.
Ugreznem se do kolen in dlje.
Takrat tisti luknji v snegu
posvetim pozornost.
Tega se spomnim kasneje,
ko z vrhnje police vzameš posodo iz stekla,
ki sem jo pozabil obrisati od znotraj,
naložiš na ogenj namesto mene
ali poveš, da poznaš zadnji odstavek,
zadnji stavek celo,
iz Zbogom orožje.

IV

Če greš dovolj globoko vase,
se seveda kmalu nehaš.
Tam se nehajo sprenevedáva poslavljanja,
krajinarska domotožja
in vinorodni holmi.
Za tisto metafiziko,
ko ne veš, ali je ptič ali list,
ki leti v januarskem vetru,
ni debelih kromiranih
NCR blagajn s črno ročico,
ki zazvoni, ko jo obrneš,
in pop! pride ven debel predal —
da se pokažejo velike vsote denarja,
mogoče dvestodevetinšestdeset.
Na neki papirnolunski pumpi
sredi kaktusov v Arizoni,
v neki ata-in-mama cing-cong-cong
restavraciji, v kateri diši po včerajšnjem
pivu in današnji cigari,
naročiva kavo in krof.
Ko greva naprej, moliš noge skozi okno
in si tako hladiš prostorčke med prsti.
Po dnu avta se valita dve steklenici
od kokakole.
Ne vem, kdo ima v rokah
to kapalko posamičnih resničnosti,
na primer beli galski prostorčki
med dolgimi prsti na nogah
in nek bulevar na Avalonu,
kjer je hitrost omejena na dvajset milj.

V

Pustiva pesništvo pred petdesetimi leti,
če sva doslej piskala, kot so nama ženske plesale.
Pod vsakič na novo prepleskanimi
ploščami iz gipsa, ki so bile tam za omet,
pa so se množili nemški ščurki
in tam imeli svoja pota in opravke.
Po otoku sem nabiral sivko,
da bi dišalo po omarah samo zato,
ker na drugi strani stene v bloku
ne vedo za naše omare. Tam se je neka čisto majhna
deklica do sitega najedla naftalina.
Morda je vedela, da jo čaka življenje.
Potem je tudi njena punčka pojedla
stekleničko aspirinov svetega Jožefa.
Nisem se zjokal, ko sem na enaki polici pozneje
v drugem stanovanju dvesto milj južneje
videl samo papagajaste klešče z rumenima ročicama.
Ker doživljamo usodnosti kot svoje samo
zaradi debeline sten v stanovanjih,
mora biti tako, da nas
zvezde, luna in nekakšne obale
varujejo pred izgubo energije,
da bi bili obupani, če bi si upali.

VI

Samo kadar dobra vzgoja in olikana obzirnost
nista več le izraz ljubezni, vem,
da se ne greva kakšnih viskoznih igric
in prepoteno prepotentnih pripadnosti,
ki se krčevito hitro končajo.
Nihaš med željo in zaželenostjo.
Voda, v kateri leži tvoje belo telo,
je težka in ima barvo kaljenega jekla,
voda iz globoke zemeljske gube,
kaljena voda zaliva tvoje telo,
ki lebdi v tej težki vodi,
tvoje veselo telo,
v pariškomodri temni vodi.
Pa pridi tako daleč,
da se res nimaš več kam obesiti,
če napelješ še eno povratno zvezo
za zavedanje samega sebe,
preden podreš še zadnjo domino,
zadnjo kuliso.

VII

Zunaj na nekdanji vodovodni cevi
v južnem vetru in ob mladi luni,
ko sije Sirius v podaljšku treh članic Oriona,
čez povsem zasneženo razvodje
med zahodnim in levantinskim carstvom,
plapola na sintetiki tiskana
jugoslovanska zastava.
Jočem za vetrom potepuhom in mesecem lenuhom,
ker sem še pred nekaj leti naivno verjel,
da obstaja prihodnost.
V sanjam se sunkovito obrnem,
zbudim, da vidim, kako me čakaš
in te me ni treba objeti. VIII

VIII

Zakaj visiš na vsaki dežni kaplji
in si sposoben zavidati golobom,
ki brez zavesti postajajo po žlebovih,
in travam, ki poležane pod snegom
čakajo na odjugo, na pomlad?
Sediš na zavihku tega sombrera,
ki neslišno drsi v nič praprostora
z vsemi praprotmi, pravicami in pragovi vred,
in nisi več sposoben želeti
ne svojega bližnjega ne njegove žene.
Tisoči mladih obrazov so se osuli
privlačnosti
kot v maju pozabljene forzicije,
a prostor v tebi, s katerega so se umaknili,
oder tvoje duše, kakor da ni prazen,
kakor da na njem ni padel zastor.
Iščeš iztočnico za tretje dejanje,
nestrpen si, ker prepočasi prihaja svetloba
iz nevidnih refektorjev.
Medvedku si slekel platneno jopico,
srajco in hlače iz blaga,
in zdaj leži, napol naslonjen na steno,
in te očitajoče gleda v hrbet.
Seveda poznam ta bleda in delovna jutra še iz časov,
ko je v Ames Hallu
voda na debelo tekla iz skupinskih tušev.
Srce je prazno, srečno je,
nazaj svoj up in strah požre.
Naj káplja kot mrtev golob
telebne na tla, da si na luni ne bomo
ustvarjali obrazov.

IX

Stisnjena kot nadzidek nekje v kotu ulice
blizu Zidu objokovanja:
prava božja predavalnica,
mesto za moški razmislek
o tem svetu in o onstran.
Sinagoga.
Še ne barmitzvah'd deček te je pripeljal tja
in z odločno prijaznostjo te je posadil na zadnje mesto
na preprosto črno klop pod oknom
poleg svojega deda.
Bela jeruzalemska svetloba je polzela po belih stenah
in se odbijala od črnih okenskih okvirjev
in kántorjev glas se je odbijal od tvoje duše
prav tako kot glas nekega drugega kántorja v Atenah
in na mizi so bile zvite judovske knjige
in v njih sedemdeset razlag o prvem stavku Geneze.
Taka je na starost nežna levantinska strast,
zapisana duši, ki je razmislek o pravičnosti,
nazaj uvidena usodnost, ko kimaš,
ne da bi upognil vrat in (ne veš, čému) praviš: »Ja, ja...«
Vse pri tebi je od daleč, daleč.

X

Nekaj nas je, kar nekaj,
ki v ranih jutrih čakamo na svit
(ni ti bilo dano, da bi se postaral),
da pomagamo soncu vzit.
Mrtve tlačimo nazaj v grobove,
norce mirimo, bedake učimo,
ženskam čaramo smisle z velikimi besedami
in na koncu ostajamo sami
kot otroci, okopani in v svežih pižamcah,
z medvedki pod pazduho,
v svetu, v katerem je vse jasno,
a v njem ni besed.
Pišemo to rimano komedijo,
tristopetinšestdeset in več nadaljevank,
lažemo, da je bolje, če sonce vzide
samo še tokrat, iz rok v usta, do večera,
in si v imenu nečesa, bogvečesa,
ne privoščimo razkošja obupa.
(Ti pa mirno sediš v kamrici,
na alamutskem gradu,
skrbiš za ogenj
in bereš Kazantzakisa.)

XI

Služim divji boginji vojne,
Oziris in Ateni
in velikim púka zajcem iz Irske
in, kot je dejala nekoč Angie iz Union Cityja,
soncu s faličnim ročajem,
do katerega se pride po Jakobovi lestvici.
Te prelete gosi prepoznavam pred mošejo,
na kraju, kamor si pravoverni ne upajo,
pa v sanjah o tigru, ko mu praviš:
»We love you, but you're too wild!«
in on potem vsakogar po enkrat boksne v trebuh,
točno tja, kjer naj bi imel maternico.
Nek slikar v progasti modro-rjavi majici
iz jerseya mi razlaga svoje slike,
sam nemški idealizem, in skrbno skriva
svoj prav tako progasti rep.
Pridi, púka, sedi tu na balkon
in ne delaj se, da si Jimmy Stewart
ali nekakšen medi-radovedi iz Kölna,
če res nočeš, da skupaj malo znoriva.

XII

Če moja resnica ne pozna pripadnosti,
če se ne umirim med mehkobami,
če ne znam žalovati,
če je ljubezen zame enostransko dejanje,
ker me nihče ne zna tolažiti,
mar potem ni res, kar pravim?
Katera struna je še pela,
če je bila napeta na kaj polnega?
Vse resonančne škatle so iz katakomb
turkizno zelene podvodnosti,
na majhnih oltarjih pa leže mačke,
mačke, povsod mačke.
Let divje gosi je udrto potešenje,
naenkrat kot stopinja, ki se udre
v slabo strjen, moker sneg
po novoletni odjugi.

XIII

Že res, da gre vse v krogih,
vsak sedmi val in tako da-
lje in panda Božo, ki nenehno joka,
da duh vsako leto znova
odvaja amortizacijo za telo,
ki leži v biserni kopeli
kot Angležinja v studencu.
Že res, da gostujemo v tej hiši Zemlja
pod zvezdami
tu od nekod na počitnicah,
nenehno radovedni
od kod
in zakaj
sploh.
Se pa tudi nekaj resničnosti nakaplja —
breza na Boulevard Eduard Monpetit
v snegu in sama med hišami,
v javorjev list, ki sam priplava
v sobo sedmega novembra triinsedemdeset
zvečer,
bela svetloba, ki pada v kuhinjo
v Morristownu,
in prav na koncu tvoje solzne oči.
Tvoje s solzami zalite oči.

XIV

Ko bom sedel pred hišo
in gledal svoj zadnji sončni zahod,
morda prideš po zeleni poti,
ki sem te ljubil pod različnimi imeni,
iskal nenehno po otokih in celinah,
pred odprtimi kamini, v igranih slovesih,
odhajajoč s tolikerih postaj,
in sedeš poleg mene na klop.
»Angel,« porečem, »zakaj šele sedaj?«
»Ni bilo druge poti,« odgovoriš,
»če smo hoteli, da opraviš svoje delo.«
Zaželel bom, vem, takrat, da bi sonce
hitreje zašlo.

JUŽNI VETROVI

Petra P. Aleksić1943–2021

JUŽNI VETROVI

Jezde južni vetrovi
otvaraju se latice ruža
dok leden severac
razbija se o zidove
kroz morske valove
kroz gorske grebene.
Usnulo i tiho lastavice mile
sa proletnim dahom
u pozdrav se vraćaju
želeći mir svoga samostana.
Jezde južni vetrovi
a ja čekam čekam.

SVETLIKAJU SE BAKLJE

Korak po korak
raspredam staze
gusta magla i noć tamna
britki mač munje kosi.
Oči mutne nešto slute
utapljaju se
utapljaju se u ponore nedogleda
svetlikaju se baklje.
Kamen na kamen
zidam gradove - male kule
u kitice pletem i satkivam vreme
puno impresije
sa spektrom boja.
Beskrajna procesija
tražim početak i kraj
nešto juče nešto sutra
a danas, zapljuskuje me val nedostignuća
ali, svetlikaju se baklje.

SVITANJE

Ismet Alibegić

SVITANJE

Umorna zora
od milovanja tvojih,
plavetnilom
buran dan najavljuje.
Ruka tvoja,
preko mojih grudi.
Kroz prozor vidim,
kako zora rudi.
Da l' želja ili strast,
u meni se budi?

IDILIČNA SLIKA BEZ POZLAĆENOG OKVIRA

Josip Bačićr. 1932

(odlomak)

Skoro sam zaboravila kazati, da sam preksinoć, sjedeći na klupi s našom Marom, doživjela nešto neobično.

Bilo je oko pola osam kad je naišao čika Tuna ... tako ga je Mara oslovila. A on, ni pet, ni šest, sjede izmedu nas na klupu i kao navijen započe:

- O, dvi golubice, ljepotice ... što čovjeka može više razveseliti i zagrijati, do li mladost! Teško onom tko ispred nje mora bježati. Jajoš ne moram.

I odjednom mi se približi licem u lice: - Što ste vi lipa, curo ... a čija ste?

- To je naše tete Ane nećaka - objasni mu Mara. - O, mladosti ti, gdje si samo rasla? ...

- Pa iz Zagreba je.

- Iz Zagreba, iz Zagreba? Pa jesu l’ svi tamo tako lipi? Srce Isusovo! - c, c, c, ... mljackao je čika Tuna kao stričev bravac i nadovezivao:

- Ta, ja bih ti dao ... ma sve. E, sad istom vidim da čovjek može poluditi zbog take ljepote!

- I zatim se osmjeli, a oči mu velike, volovski razlivene.

- Ta, da te malo dodirnem i uvjerim se da je to java!

I privuče me »nježno« na prsa, pa uzdahnu kao daje ispustio dušu, ali se namah prene i pogleda na sat:

- Sanjat ću te, i laku noć ... sad moram brže bolje, već sam zakasnio ali Bog će mi oprostiti, jer i on zna što je ljubav do ... ma objesio bi se za ...

Jedva sam došla k sebi od šoka zbog čike Tune i nadovezala:

- Bože daj, da se objesi ...

- Sad će se on za koji tren stvarno objesiti - prozbori Mara.

- Objesiti?

- Pa da, za zvono, čika Tuna je zvonar.

- Onda nek mu odzvoni u ludoj glavi, a mi dvije hajdemo na spavanje dok nije došao i kakav ...

BOSNA

Žuža Balogr. 1962

ZELENI JURIJ

Od zore do mraka
diči diči diča
do krčme Bazilika
jašem konjiča.
Tam se ustavim
za štiri, pet - šest ur,
dokler ne izvabim
krčmarjevih hčerk.
Ko jih izvabim,
jih k sebi posadim
na konjiča,
diči diči diča
in od zore do mraka
kopljem v jezeru okroglem.
Iz njih se bodo izvili labodi
in se dvignili z lahnimi krili,
dosegli bodo nebo, pregnali zimo,
k nam pa poslali toploto.

DVAKRAT MINUTNA PREKINITEV OGNJA

(Bosna, tosočdevetstonekajčezdevetdeset)

Smrt je postala
za hip.
Kihne, primejduš, potem
kosí dalje.
- Ačih! plane že vdrugo
iz nje,
pa spet prime za koso
in kosí dalje.

Prevedla Marjanca Mihelič

haibun

MISS ŠTAJERSKE haibun

Franko Bušićr. 1971

(posvećeno Elizabeth Zdenki Appler)

(odlomak)

Jedne ponoći, u podrumskim prostorijama, ispod restorana, igrali smo stolni tenis. Sami bez lupeža i radoznalaca, bez prisustva dosadnog osoblja. Nježnim prstima čvrsto je stezala dršku drvenog reketa. Provokativno. Izazivajuće. Dok je udarala u okruglu lopticu, okruglaste grudi su joj poskakivale gore-dolje, lijevo-desno. Neprestanice sam promašivao cijeli stol kako bih vidio njene pregibe u bokovima pri dohvaćanju loptice. Na tankim, sportskim hlačama ocrtavale su se konture gaćica, erotskih, uzbudujućih. Mislio sam: kako li joj se samo lijepo koža zategne pri ovim pregibima. Izludujuće, doista. Povremeno sam usporavao igru. Držao bih lopticu u ruci i zagledao se u njene oči, koje bi mijenjale boju od svijetloplave do svijetlozelene, ovisno o trenutnom impulsu skrivenih misli koje bi joj se motale po zavodničkoj glavi. Gospodo Elizabeth, rekao sam ponovo prekinuvši igru, kad smo već kod ovog stola, ovako izazovnog, uzbudljivog ... radije bih se na njemu poigravao s vama, nego s ovom lopticom. Nije se pretvarala da ne razumije moje sve otvorenije i besramnije pozive na ljubavne igrarije, ali ih je prešućivala zavodljivo se smješkajući, još više je napinjala atmosferu, opčinjavala me. Iskreno sam se zaljubljivao. Ja, koji ne poznajem takve emocije.

DA DONNA A DONNA / ŽENSKA ŽENSKI

Adriana Cahr. 1957

SONO QUI
DI FRONTE A TE
E TI ASCOLTO MENTRE PARLI
LE TUE PAROLE SCIVOLANO PIAN PIANO
SU DI ME
SENZA LASCIARE TRACCIA
SONO COME I PETALI DI UN FIORE
CHE PIAN PIANO STA MORENDO
E TU
NON TI ACCORGI CHE TUTTO
ANCHE IL NOSTRO TEMPO
STA MORENDO
IN SILENZIO
SOVRASTATO DALLE TUE PAROLE
SEMPRE PIU' INLTTILI
E SEMPRE PIU' VUOTE
CHE VANNO VIA
COME LE NUVOLE
TRASCINATE DAL VENTO
VERSO SPAZI
SILENZIOSI E LONTANI
IO TI DIRO'
SOLAMENTE UNA PAROLA
ADDIO.

DA DONNA A DONNA

SEI UNA DONNA
ED IO SONO COME TE
SEI UNA MADRE,
UNA SORELLA
UN' AMICA
UNA RIVALE
ED IO CONTRO DI TE
DA SAMPRE
NON VOGLIO LE TUE
IMPOSIZIONI,
LE TUE INVIDIE
ANCHE SE ANCH'IO
SONO UGUALE
VOGLIO SCONFIGGERTI
VOGLIO ESSERE LA PRIMA
NEGLI AFFETTI
DEGLI ALTRI
VOGLIO VEDERTI PIANGERE
QUANDO SONO FELICE
E TE LA FACCIO PAGARE
PER I TORTI CHE MI HAI FATTO
NESSUN ALTRO E' IMPORTANTE
QUESTO E' IL NOSTRO DUELLO
IO E TE
ALLA CONQUISTA DEL MONDO
IO CONTRO DI TE
PER ARRIVARE IN CIMA
IO SENZA DI TE
NON HO PIU' RIVALI
E LA VITA DIVENTA UNA NOIA
MA OGGI,
SINCERAMENTE
TI AUGURO
CHE IL FUTURO
TI PORTI
I GIORNI MIGLIORI
DELLA TUA VITA.


TUKAJ SEM
PRED TEBOJ
IN TE POSLUŠAM KO GOVORIŠ
TVOJE BESEDE POČASI DRSIJO
NAME
NE PUŠČAJO SLEDI
SEM KAKOR CVETNI LISTI ROŽE
KI POČASI UMIRA
IN TI
NE UVIDIŠ
TUDI NAŠ ČAS
UMIRA
V TIŠINI
NADKRILJENI OD TVOJIH
VSE BOLJNEKORISTNIH
IN VSE BOLJ PRAZNIH BESED
KI ODHAJAJO
KAKOR OBLAKI
VETER JIH ŽENE
K TIHIM IN DALJNIM
PROSTOROM
REČEM TI
SAMO ENO BESEDO
ZBOGOM

ŽENSKA ŽENSKI

ŽENSKA SI
IN TAKŠNA SEM KOT TI
SI MATI
SESTRA
PRIJATELJICA
TEKMICA
IN BOJUJEM SE PROTI TEBI
OD NEKDAJ
NOČEM TVOJIH
POSVETITEV
TVOJIH ZAVISTI
TUDI ČE
SEM ENAKA
TE HOČEM POTOLČI
ŽELIM BITI PRVA
V ČUSTVIH
DRUGIH
HOČEM TE VIDETI JOKATI
KO SEM SREČNA
PLAČALA MI BOŠ
ZA VSE STORJENE KRIVICE
NIHČE DRUG NE ŠTEJE
TO JE NAJIN DVOBOJ
JAZ IN TI
ZA OSVAJANJE SVETA
JAZ PROTI TEBI
PRI OSVAJANJU VRHA
JAZ BREZ TEBE
NIMAM VEČ TEKMIC
IN ŽIVLJENJE POSTANE NADLEŽNO
A DANES
TI ISKRENO
VOŠČIM
NAJ TI PRIHODNJOST
PRINESE
NAJLEPŠE DNI
V TVOJEM ŽIVLJENJU.

Prevedel Marjan Pungartnik

ČUDO NE VIDENO

Mile Cekov

Mače malo razigrano
mira nema ne sednalo
vezden trči, nešto bara
v dupka gleda stara
Majka mačka sovet dava
budalo ne trči za badava
tivko čekaj kaj dupka stara
večera slata i bez para
Načekalo se malo mače
sluša, v dupka nekoj plače
miše malo boga moli
da mačeto ne go lovi
Mače malo srce meko
mišeto go rani so mleko
so kaškaval i sirenje belo
da mišeto bide po debelo
Mače malo nerazbrano
majka ne soka da sluša
na majka si veli:
i mišeto ima duša
Se čudela stara majka
dali e son ili bajka
miše i mače drugari
kako TOM i JERY

OGNJIŠČE

Ljuben Dimkaroskir. 1952

OGNJIŠČE

Tvoje ognjišče je najtoplejše
in brez plamena najtopleje greje.
Od misli nanj
se v ostrini koplje
naše telo.

Ujetniki smo
blagosti in sreče,
kakor otrok obdarjen s toplino
materinega naročja.

Milost se vidi,
ogreje duša
sila daje
zablodelim otrokom.

Iz roda v rod
prenašaš spomin
na sončne žarke
v jutranji rosi.

Kdo lahko torej
materinsko ljubezen
srcu odvzame?

SRNA

Poznam te, srna vitka,
v sijaju lepote.
V čustvenem zanosu,
v nasladi, v kateri goriš.
Siromašen in brez besed
pred vzdihi tvojimi.
Vsakdanja ukana
na čustev moč,
lovec si, ki preži
na ljubezenski stik.
Bogastvo se v tebi
zame skriva
mali vrabec si
in labod, ki govori.

A-Z

Miroslav Eler

AApokalipsa trinaestog travnja
BBluz u mojem srcu
CChaplinu ne može
DDonijeti osmijeh na umorne oči
EEnigma cijelog životaje
FFigurirati izme u crnog i bijelog
GGluposti i pameti, dobra i zla
HHanibalovi slonovi neće prijeći Alpe
IIkar krila nikad dobit neće
JJabuku kiselu Adamovu
KKrist Isus zagristi neće
LLotosov cvijet na njegovom i mojem grobu
MMir ovoj planeti donijeti neće
NNagasaki, Kartagena, Vukovar, Denkerk, Gernika
OOpomena su vječna
PPtice će umirati u lijetu
RRanjenog srca umrijet će i ova planeta
SSanta Barbara, smog, profit, egoizam, licemjerje
TTrojanski su konj za sve nas
Wmrlu dušu našu vratiti u sutra se ne može
VVezuv ponovo bljuje bijes i lavu
ZZbogom zemljo, zbogom ljudska gluposti

ILEGALAC

Ante Bačić Fratrić

ILEGALAC

Za vrime Kraljevine Jugoslavije svak je nastoja' priživit kako je zna i moga. Niki su živili rampigajući se, na zemlji od svoje intrade, niki od trgovine, niki od bogastva koje su imali od starine, ritki od ribanja i pomorstva. A niki su bili i siromasi, koji sujedva veživali kraj s krajem. Krešimir Favro Velo sta' je s materon na ono ništo bašćine u Zaglavu. Ali, ta njihova bašćina bilaje jedna velika mizerija od koje se ni dalo pošteno živit, zato je Krešo odluči da gre ća za jedan misec dan fatigat na Lastovo koje je tadara bilo pod Italijon. Materi o temu ni reka ništa, već je parića barku, i kad je učinilo vrime otisne se put Lastova. Došavši na Lastovo, zaposli se kod jednega bogatega težaka da zasluži koju liru.

A buduć je Krešo iša na Lastovo potajno, a nemiga s putnicom, to van, blaženemi Gospe, jednega dana dolampaju jandarmi u Zaglav. Stara jih je oservala di gredu i tvrdo je odlučila da ni za živu glavu na izda sina. Kad sujanarmi došli prid kuću, zapitajuje:

- Gde ti Krešo, stara?

Starajin ravnodušno odgovori, ki da to ne govoru njon:

- Tu mora bit nindi u poju.

Žandari su obuligali svo polje i okolicu, ali Krešota nisu našli. Iščali su ga i po selu i po cilen Zaglavu, ali zaludu.

Kad se je Krešo donapokon vrati s Lastova u Zaglav, govori mu mat:

- Sinko moj, di si do sadara? Jandarmi su nam svaki dan prid kućon. Hodi u selo i javi se njihoven naredniku.

Krešo posluša mater, parića se i gre ća u Blato. Došavši u žandarmerijsku stanicu, pokuca na vrata, ulize unutra i udija se vrati reče:

- Zvali ste me?
Dežurni, koji je sedi za stolon, podigne pogled na došljaka, pa ga zapita:

- Je li, bre! Kako se ono ti beše zvaše?

Krešo mu odgovara:

- Ja san Krešimir Favro Velo.

Dežurni:

- Slušaj, bre, Krešo! Ko tebe otera od Zaglava na Ljestrvo (Lastovo)?

Krešo će njemu:

- Niko, gospodine. Čeka san povoljno vrime i jednega dana s majistrálon i tramunanom doplovi san na Lastovo.

Dežumi sve to zapisuje što mu Krešo govori i daje ga pita:

- Slušaj, bre, Krešo! Ko te dotera iz Ljestrva natrag u Zaglav? Krešo će njemu:

- Jopet san čeka' povolno vrime, i sa šilokon i levanton, jutros rano doša u Zaglav.

Kad je to Krešo izgovori, nastane tajac, muk. Dežurni je misli da se Krešo šnjin ruga, pa će mu osorno:

- Slušaj, bre, Krešo! Sutra u deset časova: ti, tvoj drug majistral, drugovi šiloko i levanat, i ona vaša kurbetina tramuntana, da mi se javite kod gosin narednika. Jasno!

Manje poznate riječi:

- bašćina = poljsko imanje
- bre! = uzvik za skretanje pozornosti na ono što se kaže
- čas, -ova = sat, satova
- daje = dalje
- dolampali, ju = dojure, dojurili, dotrčali
- donapokón = isto što i konačno
- fatigat,-ti = ridot, raditi
- gde = gdje
- gosin = gospodin
- gre ća = ide, ode, odlazi
- intrâda = prihod, ljetina od polja i stabla
- išćali = isto što i iskali, tražili
- jandârmi = oružnici
- levanát = istočni vjetar, općenito u srednjoj Dalmaciji
- majistrál = sjeverac, sjeverozapadni vjetar
- mizérija = neimaština, veliko siromaštvo
- níndi = negdje
- njón = njoj
- obuligali = preiskali, pretražili
- oservala,-ti = vidjela, vidjeti
- parićala = isto što i pripremila
- rampigati se = raditi do iznemoglosti
- sadara = sada
- stanica = postaja
- šiloko = jugoistočni vjetar
- tadara = tada
- tramuntána = sjeverni vjetar, oluja s te strane, puše i u proljeće
- udija = odmah, žurno, brzo
- ulize = udje
- zalúdu = uzalud, uzaludno

ŠPANJULETI

Kad san iša ća iz Blata na skule, iša san se pozdravit s barbon Marinom.

- Bárba! Jan gren na skule, zato san vas doša pozdravit.

- Hodi sinko u miru Božjen. A ako slučajno trefiš na koje naše marinere, nemoj jih zaborabit zapitat jednu škatulu španjuleta. Znaš, oni fumaju armerikanske a nemiga, kako mi, ovu smrdljivu škiju.

- Hoću, barba. Nastojat ću svakako.

I začudo, od jednega san marinera dobi pet praznih škatula od armerikanskih cigareta. Udija san jih stavi u valižu.

Kad san za ferije iša doma, u trafiki san kupi škatulu domaćega »Ibra« i cigarete istresa u jednu armerikansku škatulu koju san malo namušća s kolonjskon vodon da malo vonja po Ameriki.

Čin san doša doma, udijasto san se išajavit barbi.

- Barba Marine! Jeste le doma? - zagrmin iz štrade.

- Jesan, nepute moj. A jesi li mi doni koji španjulet?

- Jesan, barba Marine, punu škatulu pravih armerikanskih što jih fumaju oficijali.

I pružin škatulu barbi. On udijasto izvadi jedan španjulet i stavi ga pod nos, duboko uzdahnuvši:

- Što ti je, nepute moj, Armerika, a!

- Kvaliteta, moj barba Marine! - odgovorinjan.

Ali, Gospe mi, kad san drugo godišće doša brodon u Luku, obada san se, da san zaboravi kupit cigarete i zato, brže boje, gren u trafiku vidit koje imaju. Trafikant mi reče da imaju »Dravu«. Donkle, najgore. I jan vazmen škatulu »Drave«. Izvadin iz nje cigarete i stavin jih u onu armerikansku. I sve bi to bilo u redu da san ima malo mušće za namušćat škatulu. Ali, nisan je ima ni suze.

Kad san doša doma, udija iz štrade zagrmín na glas:

- Barba Marine! Doša san. Jesi li doma?

- Jesan, nepute moj. Ajesi li mi doni španjulete?

- Jesan, barba.

I jan mu pružin škatulu. Čin je je stari vaze u ruke, izvadi iz nje cigaret i stavi ga pod nos. Odjednom nastane tajac, muk, a ondar barba progovori razočarano:

- Ni Armerika više ni Armerika, nepute moj!

Manje poznate riječi:

- donkle = dakle
- fumaju = puše
- gren = idem
- Luka = Pela Luka (na Korčuli)
- obadati se = zamijetiti, opaziti
- oficijâli = časnici na brodu
- štráda= ulica
- škija = najslabija vrst duhana
- španjuleti = ručne i tvorničke cigarete
- trefiš = naidješ (na poznanika, prijatelja)
- udijcísto = odmah
- valíža = ručni kovčeg
- neput = nećak (dijete od brata ili sestre)

Locutio 3 · 1. januar 1999 · Letnik II · www.locutio.si · ISSN 1580-4151