METAMORFOZA

udarja s krilom ob zemljo
poštni golob sem pravi
poštni golob sem ponavlja glasneje
me hoče prestrašit al kaj
še sreča da imam v torbi svežo žemljo
če bo treba podkupit
popravim si kravato treba je bit vljuden
kozarec vode ukazuje poštni golob
seveda jasno seveda
nima smisla začenjat končno imam veliko družino
kozarec vode obvezo za krilo zrcalce konjak ukazuje poštni golob
končno imam družino da bi ga strela
tak posran poštni golob da bi ga vrag
zrcalce... konjak ... 4-sobno stanovanje v centru Varšave ukazuje poštni golob
ta je pa dobra ta je pa dobra
seveda gospod se že trudim
tovarno plastične mase rudnik zlata ukazuje poštni golob
en drek kaj je pravzaprav to
seveda gospod se že trudim
sem no se ve sem splošno rečeno nekdo pravi poštni golob
torej tekam skačem in tekam
nosim košarice torbe gajbe in škatle
dvigam denar dosti je tega zelo dosti
menjave zamenjave telefoni pogovori
seveda gospod se že trudim se že trudim se že trudim
danes kava jutri kava vse bo punčke tud
čokolada mandarinčki malo fig in rozine
seveda gospod se že trudim kaj s to kaj s tem z njim in njo
časa mi zmanjkuje premalo ga je včasih mi ga zmanjka
družinsko življenje je šlo k vragu same komplikacije ampak treba je
                                                                            moram hitro
hitro danes srebro kozarec vode kilo kave
in naj mi sam kdo kaj reče čez šefa kaj reče pomežikne zašepeče
bo najebal od mene ko krščen duš se že trudim se že trudim
brez njega sem kot senca kozarec vode seveda že tečem že tečem
naj mi sam kdo kaj reče čez šefa

MIREN VEČER PO TEŽKEM DELU

najlepše je ob krožniku, malinast
paradižnik, s prekajeno klobaso,
malo putrčka, pred barvno televizijo,
na enojki je demonstracija, ubili so človeka,
ki je dosti vedel, zakaj je vedel?
tega ne vem, spremeni postajo,
še malo putrčka, še en kos, daj mi klobaso!
paradižniček ... pa je že mir, v zobu imam verjetno luknjo,
na drugem programu igrajo badmington, fino
jim gre, ampak jaz moram že it!

SKUPAJ

vrsta
to sem jaz in on

če naj bi skupaj
potem jaz
ne

SELITEV

Moja nova četrt je Valby,
sosed pijani Christiansen
Se pravi, da je vse v redu ...
Ampak moji sedanji golobi so galebi
in tega se pa res ne da več razumet!

VALBY DOLGA ULICA

javna hiša (250 od vsacga)
klavnica (osladen sladikast vonj)
brivec (striže mrtve starčke)
to je moj danski prostor
konkretno pa valby dolga ulica

utrujen slikar v belem pajacu
vstopi, na hitro opravi ljubezen
in se odpelje s kombijem, iz katerega
mu štrli zložljiva lestev

(mesar pobira z ulice rdečo sluz)

jaz pa ne znam tako kar naenkrat
vstopit in ravno tako hitro odit

NEPRIČAKOVANO ODKRITJE

Ta bradati moški iz turške špelunke,
ki mi ravnokar kaže vrata, je preživel
30 let v prostoru za svojo kuhinjo, med prekladanjem
ovčjetine s krožnika na krožnik.

KLIMAKTERIJ

To poletje nič novega.
Stari pajek in znanec,
ki si je kupil štiri
barvne bumerange!
Privoščil sem si tudi izlet
v mesto. Baje
sem ležal na sredi
Gothersgade in se šel
konec človeka.

DECEMBRSKA PESEM

Bi spet rada pozdravila Novo leto v Kopehagnu?
Naredila še eno sliko gardistu s kučmo
iz ruskih bobrov?
Ali pa poslušala ganljiv in kot zmeraj prekleto
dolgočasen govor Margarete II?
Jaz jo pobrišem ... samo vprašanje je: KAM???

HITRO POTOVANJE

Končno se odločim za bok št.2.
Črna dlaka (zataknjena v mehko
preprogo) me ne zanima več!
In to je izredno pametna odločitev:
na boku št.2 - se pojavi avtentična,
negibna muha.
Povrh je še kozmopolitska vrsta,
tako imenovana domača muha.
Resnično presenečenje! In ko sem že
mislil, da se ne bo nič zgodilo ...

MRTVI

mrtvi ne igrajo dame
mrtvi ne preštevajo denarja
nič jih ne briga prekajen
zrezek, politika in Pablo
Picasso, mrtvim se ni treba
pogovarjat po telefonu

TRI KRONE

Tibetanska knjiga mrtvih
(ki je ravnokar prišla iz Hamburga!)
in hokejske bojne pesmi
iz olimpijskega Lillehamerja.
Vedno bolj prostorno postaja!
Ribiči pred parlamentom
delijo zastonj polenovke ...

ANGEL IZ PAKISTANA

Grzegorz Wróblewski ni angel.
Pač pa je kliničen primer.
Sten Christiansen ni angel.
Je špijon, ki cvre jetra.
Progasti Njunjo ni angel.
Je pes, ki zna capnit.
Pesnik Pierre ni angel.
Je prej kozarček za cigareto.
Mali Rasmus tudi ni angel.
Je izrodek, ki davi siničke.
Edini angel je gospod Pakistan,
ki sedi v trafiki. Samo pomislite!
Celo v nedeljo, do 23-ih!

Prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka

KAVAL*

Splet iz zvokov
v izvornem redu,
magični gospodar
zvočnega sveta.

Neutrudni sopotnik
mojega si rodu,
razlivaš blagost,
čudotvorni spev.

Elegičnost, žalost
prenašaš na vse,
spominjaš z glasom
na radost in bol.

Zvočne slike
zlaga v skladje
pot v dušo
prepoznam v njej.

* Dolga pastrirska piščal

GROBIŠČA

Na gol kamen, hrapav
ali razkošen marmor
lik tvoj vtisnejo
in nekaj ... besed
za zemeljski obstoj.

Odtod naprej
spomenik boš postal.
V večni mir,
pod kupom zemlje
resnično modro
se za večno boš skril.

S pomočjo dežja
in hladnega snega
lik bo zbledel
še s kamna večnega

IKONE

In tako smo začeli
brisati prah
s starih ikon!
V njih prepoznavamo sebe.

Svoj lik vidimo tukaj
kako čaka spokojno
na večno srečanje.

Pozabile so!

V njihovih očeh
sporočilo vidimo
prednikov svojih.

Molčeče preštevanje!

Obvije me nemir.
Kako naj sedem na prestol
pred vsemakedonsko sodbo.
Pokazal sem s prstom
Majhen se počutim pred njih močjo.

Tiho, poklevno čakajo oni
zaslužen priklon
sinov, hčera, vnukov
svojih stvariteljev.

KOS NA BALKONU

Novoletno jutro.
Kos na balkonu
prvi obiskovalec.

Snežne pike
na severni strani hiše,
zvončki na južni.

Strohnela lipa.
Ob koreninah so
vzklili žafrani.

Valentinovo.
Sonce se poljublja
s soncem regrata.

Na veji iščem
ženski cvet – leskov grm
me (p)opraši.

Trata krokusov.
Punčka šteje: edinček,
parček, družiiina!

Hvala ti, veter!
Samosevni drenov grm
med bloki cveti.

Vaško razpelo.
Ob nogah Kristusa
rosna mačeha.

Vzbrsteli javor,
ne olistaj se prehitro,
skril mi boš ptice!

Gregorjevo.
Sinička si do mraka
ne utrudi glasilk.

Praznik upora.
V gubah zastave
vztrajni dih vetra.

Ozelenel park.
Po potkah me spremlja
misel na Lorco.

Majske cvetice,
murni in trave.
V duši Minatti.

Mesec ljubezni.
Ščinkavec ščebetanje
končuje z with you.

Cvetoči bezeg.
Brez mehčalca diši
rjuha na vrvi.

Svetilka v parku.
Lepa, a oko vleče
k svečki kostanja.

Ves je v svečkah
divji kostanj v parku.
Starček šepa mimo.

Zdravilni rman.
Rožnato socvetje
v obliki srca.

Kdo si, plevelček,
ki bujno obraščaš ta
zavržen votlak?

Obletnica mature.
V oblaku podoba
peščene ure.

Križpotja letal.
Metulj-jadralec
pleše brez sledi.

Lišček odleti
z breze – vrabček
postane zanimiv.

Kra kra kra …
Znova se čudim, da vrana
spada med pevke.

Dobrikav mačkon.
Črne hlače polne
zimske dlake.

Grafit na zidu.
Sence nanj rišejo
drevesni grafit.

Povečan dotok
migrantov od vsepovsod.
Tudi harlekink.

Starodavni most
veže rečna bregova –
pajek tramove.

Spokojna reka
med stebroma mostu,
ki ga je odnesla.

Grob neznanca.
Bledo ime pozlačeno
s cvetnim prahom.

Jagnje ob mami.
Hčerka je že presegla
abrahama.

Mlaj na dvorišču.
Senca smrečice
na strehi jubilanta.

Alfa labod.
Po napadu na rivala
si prha perje.

Trata polna
labodov – na paši
tudi moje oči.

Odrasel mladič.
Labodji par še tvori
srčasti lik.

Temni oblaki.
List kalužnice,
bodi moj dežnik!

Le kaplja, dve,
že kos požvižgava
na slemenu.

Otožnost dežja.
Kos med kaplje vpleta
durovske tone.

Dež je ponehal.
Bezeg in vrtnica
prepletata vonj.

Petkovo poldne.
Meščan že hiti v vikend
na sončnem hribu.

RIBJI OBLAKI

Early booking.
Dolgo pred poletjem
ribji oblaki.

Tako se val ljubi
s čerjo, da ob njej
poskakuje.

Africa Beach Bar.
Mojito z meto ugaja
tudi osi.

Morski večer.
Moški s supom prečka
sončeve karâte.

Vrnitev domov.
Bo morski haiku
prišel za menoj?

Spomin na poletje.
Kavica v skodelici
z napisom Costa.

ODPIHNJEN LIST

Brajde ni več.
Po hlevskem zidu se pne
rdeča vinika.

Varno pristani,
javorov padalec, a
ne na asfaltu!

Črtovje brez not.
Daljnovod pozibava
akorde selivk.

Opoldanski zvon.
Z lipe pred cerkvijo
se utrne list.

Ni še zbrala vseh
cekinov, že jih z breze
veter otresa.

V padanju se list
dotika vej – nobena
ga ne ustavi.

Zelen semafor.
Z vetrobranskega stekla
odpihnjen list.

Avti so zdoma.
Parkirišče zasedeno
z listi.

PST …
Mladi javor se s senco
dotika osutega.

Vse krajši dan.
Tudi zaradi bližnje
penthouse gradnje.

Žetvena luna.
Dimnik toplarne ji
rdeče mežika.

Dan reformacije.
Siničkin glas poraja
besedo v meni.

Spomin na rajnke.
V trepetu nad svečkami
plameni dreves.

Zvonek, kot da ni
dan spomina na mrtve,
ščebet taščice.

Tišina grobov.
Muha na zidu cerkve
razpenja krilca.

Letalske sledi.
Spomin na učne ure
geometrije.

Posnema goro
in se seseda v večer
rožnati oblak.

Okna stolpnice.
Rdeče slovo dneva
pomnoženo.

Moj vzdih v slovo.
Sonce znova posije
izza oblaka.

Škrlatni oblaki.
V glasnih vzdihih
stopnjujem pridevnike.

Čigava je luč
v enajstem nadstropju?
O, saj to je luna!

MRZLA KLOPCA

Ledeno jutro.
Nizek prelet vrane
čez rešilni avto.

Mrzla klopca.
Sivolas moški greje dlan
na psički coton.

Grčast vaški hrast.
Tudi zanj nedolžnost
prvega snega.

Bleščeč prvi sneg.
Planinci pod plazom
v večnem snu.

Snežni metež.
Le mladenkin dežnik
delček sinjine.

Praznični čas.
Po TV spotu za hrano
oglas za detox.

Vrane križajo
križe kovinskih ptic.
Leto odhaja.

LUNA

medo ali te je
luna očarala?

da, ker je bila
samo moja

a lahko
jo gleda
vsak zemljan

zdaj več
ne strmim
samo vanjo

razmišljam
kako je lepa

a dovolj je
dajo pogledam
samo včasih

zvečer
grem ven
in jo vidim

želim si
da bi bila
samo moja

in nosila
samo mene

26. 12. 2015, 15:23

GREM VEN

grem ven
s svojim plavim dežnikom

čisto je že oguljen
a ga imam rada

spominja me
na moje oguljeno nebo

medo me gleda
spod dežne kapuce

kupi si nov dežnik
mi pravi

tega so ti scufale
vrane

POHIŠTVO PONOČI

z medom zaspiva
pohištvo začne
svoj ples

hodi po sobi
skuša prevrniti
posteljo na njej
sanjava midva

vendar na okno
potrka jutro
pohištvo skoči
nazaj na svoje mesto

midva z medom si
maneva oči
pogledava po sobi
vse je na svojem
mestu

pohištvo je pri miru
samo mizina noga
stoji v mojem
plesnem šolnu.

9. 12. 2016, 16:25

CIKLUS MUKE V DUŠI

V mukah sem,
a komaj najdem kaj krivde pri sebi.
Boli! Tišči!
Ne razumem,
zakaj me ljudje izsiljujejo,
ne vem, kaj naj jim dam,
kako naj se še ponižam,
ko sem ves utrujen in bolan.
Ne vem nič.
Boli, stiska,
razčlovečuje me.
In razmišljam,
kaj me podtalno muči in ponižuje.
Bog mi daje veliko dostojanstvo poteptanega.
Vem, da me težko gleda tako izmučenega.
Trpi z menoj, da bi me rešil.
Jaz pa vidim rešitev
le v njem.

Mir bo zavladal povsod,
ne bo več ne pomislekov ne strahov.
Vodi nas tako, da bomo šli prav.
Vse bo v ljubezni do vsega.
Tišina, mir in polnost.
Čisto bo.
Kmalu bo.

Utrujen starček pričakuje noč.
Po telesu mu misli mrgolijo,
misli, ki prinašajo rešitve.
Ne more spati, vse ga boli,
glavobol mu zamegljuje misli in oči.
Po nebesih hrepeni.
Pozabljenja si želi.
In zaupa.

Mislil sem,
da se mi zunanji in notranji svet
odvijata mimo tebe,
a ti si nad obema
in veliko pomembnejši si.
Od zgoraj gledaš, kralj vesoljstev,
in vidim,
kako je dogajanje v meni neznatno.
Včasih te prosim za manj trpljenja,
a le ti veš, kaj je prav.
Vseeno je, kaj je na zemlji trenutno.
Dogaja se drugje.
Više.

Ne bi bilo trpljenja,
če ne bi bilo napak.
Sanjam o lepoti.
Ne bi bilo mojega trpljenja,
če ne bi bilo pravično zame.
Čakam na pomoč,
na olajšanje,
obljubljeno v svetih stihih.

Nasilje boli. Razkraja dušo,
ko sama niti ne ve, kaj se ji dogaja.
Suši se od pomanjkanja ljubezni,
od iztisnjenih sokov ter popite moči.
Zajamejo jo tesnobe,
vedno manj zmore dati,
dokler popolnoma ne odpusti.

Skušam ujeti celosten pogled
na svojo preteklost,
ki ni nikoli bila samo moja.
Bog pripravlja prostor zase,
sam se umikam,
da bo imel še več prostora.
Starost je prišla kar nenadoma.
In se manjšam. In razmišljam in izročam.
Spravo iščem. Mir.
In kak lep trenutek.
Kako lepo pesem,
polno grenkobe, ker križ boli,
a tudi polno rešitve.

IMAVA SE, A SE NIMAVA

v gosti težki zimski megli živijo
moški obrnjeni navznoter
v obrisih visijo izpod stropa
pripeti nekam pod nebo
razvešeni kot slapovi odlikovanj za pogum
v nikdar napovedani in nikdar končani vojni
za pozornost

še pred pomladjo so vzleteli
nesrečno drobni
kakor sipki prah
ki ga prinaša z juga
prozornost nosijo v krilih
skritih v aktovkah
z eno roko na rapirju
z drugo stegnjeno v pozdrav

vsak čas se lahko začne
vsak trenutek izbruhne
petelinji ples volkov

ženske medtem pijejo kavo
in kramljajo o vremenu

prehodil je morje rumenega cvetja
ogrnjen zgolj v plašč dvomov in skrbi
domov bi ga nesel
če bi znal po straneh neba
najti nazaj

pristavil bi kotliček k ognju
melise natrl vanj
in srebal tišino pred vrati

prebrodil je šotno ravnico
razmočeno vso
in blatno
da bi še zadnjič
umeril korak
proti soncu
povesil glavo
in šel
za

imava se, a se nimava
sva in nisva obenem

v zlato posteljo sem te položil
tisti večer, ko se je na novo rodilo
in te na bokih zazibal v sen
privila si se k meni
vsa sivina je izginila
le še noč nama je brlela v popotnico
in klicala jutra
zunaj je šelestelo listje
kakor da bi mrmralo

imava se, a se nimava
sva in nisva obenem

v zlato posteljo sem te položil
ti razpletel lase in jih pustil,
da so se razlili čez škrlatno posteljnino
vso potno sem te pospremil v sanje
in te zjutraj s poljubom prebudil
zunaj so vzletale ptice
in v žvižgih ščebetale

imava se, a se nimava
sva in nisva obenem

med svilo zlate postelje sem te položil
opojno vso, trepetajočo
jutro naju je plašilo s praznino
in plejado predirljivih pogledov
prav vse se bo moralo zgoditi zdaj
rojstvo, življenje in smrt
imava se, a se nimava
noč je edina priča tej svatbi
celjenju še nezadanih ran
edinca bova povila z zarjo
shiranega, bolehnega otroka
ki mu bodo z prvih vdihom štete ure
in nama bo ostal kot kup neprepoznavnega pepela

imava se, a se nimava
bila sva
in nisva

CIKLUS PREMAGANA TEMA

Kljub vsej megli in temi
mi je vse jasno. Jezus živi!
A bolj ko ga prosim za mir,
bolj me vse boli.
In bolj ko zaupam, težje je breme.
Bog razporeja trpljenja in veselja
tako kot je prav.
In mi daje moč,
da prenašam krute dneve.

Zleknem se, začutim bolečine in težo,
ki me hromi in razmišljam,
da sem vendar še živ.
Pridem do misli,
da je breme zame pretežko.
Zavem se, da sem podoben Kristusu
in da je dovolj počakati.

Nekdo je nametal breme name,
kot da bom živ pokopan.
Zdaj me breme tišči navzdol,
nič ne morem in tišči do bolečin.
Dovolj je teže za vsak dan posebej.
Dovolj bo, da vzdržim, da počakam.

Stisne me do bolečine.
Sklonim glavo in razmišljam,
če to dopušča Bog.
Tema zapikuje hude misli v mojo glavo,
ta začasna in premagana tema.
Stiska mi telo in tlači glavo.
Čakam, da preneha, ker vedno preneha
in bo nekoč prenehala za vedno.

On me razume, da sem še živ,
da bi rad izlival pesmi kot do sedaj.
In čakam potrpežljiv,
sem pa tja napišem pesem
v svojih bolečinah,
ko me tema hoče premagovati.
Pustim vse skupaj Bogu in čakam.

Poleglo se je.
Storilci so kaznovani,
žrtve so zadihale Božjega duha.
Zdaj je vse jasno.
Kdor se je pokesal, je sprejet.
Kdor je trpel, ne trpi več.
Nasilne in ošabne peče vest,
ker niso prepoznali dobrote Boga.
Ubogi se čudijo veliki topli svetlobi,
tolažbe so jih neskončno potolažile.

Pred dvajsetimi leti so zapisali,
da sem pesniški maratonec
in sem to še vedno.
Želel sem si biti duhovnik ali zdravnik.
Na svoj način sem oboje.
Vse, kar se je dogajalo, je moralo biti.

Prosim za spravo,
pozabljenje in mir
s preprostimi besedami.
Vnaprej se zahvaljujem.
Vredno je živeti in trpeti.
Preganjalci miru bodo morali
odnehati prej ali slej.

Viharji, toča,
vsiljene spremembe
in zahteve nasilnega zla.
Moje poslanstvo ostaja.
Leto dni sem živel
v mučnem šoku ukradenega smisla
in skoraj verjel zlu.
Ali ni bilo že dovolj hudo?
Kljub vsemu hudemu
moje poslanstvo ostaja.
Delal bom naprej.

Prebuja se jutro. Vstal boš, odšel na WC in potem prižgal cigaret, ga v miru pokadil in odšel nahraniti mačka. To oranžno bitje ti je čez noč grelo noge. Vmes si pristavil kavo. Najraje jo piješ z mlekom in sladkorjem. Muc v miru je hrano in jo poplakne z vodo iz fontane za male živali. Spet se namestiš na sedežno, prižgeš cigaret in srkaš kavo. Počasi boš pričel telefonirati. Vsake toliko iz opravkov po navadi pa kličeš prijatelje, kadiš in piješ kavo. Prebudila se bo mati. Pripravil ji boš kavo, sok, hrano in ji dal zdravila. Končuje se dopoldan, rojen je dan.

Zjutraj se prebudiš in pogosto je strah pred novim dnevom. Kdaj pa kdaj tresavica in občutek, da se boš zrušil. Pa opaziš mačka, ki te je vso noč spremljal in spal ob tebi. Pomiriš se. Vstaneš in mačku dopoveš, da se je začel dan. Sebi privoščiš kavo in cigaret. Kosmatinec dobi konzervo in svežo vodo. Po prvi cigareti je muc nahranjen in izpustiš ga iz stanovanja. Naslednjih pet ur bo preživel loveč ptice in kuščarje. Ti boš nadaljeval obred črne tekočine in cigaret. Prebudila se bo mati, nahranil jo boš in ji dal zdravila. Nato se bo grela ob peči, ti pa boš popil kavo.

Pokončno sedi in rep mu ovija prednji tački. Zazrl se je v ekran. Sodoben muc, bi lahko rekli. Spremlja odseve in prelive svetlobe na televizorju. Koliko uživa v glasbi, ne vem. Skozi vrata prileti žuželka. On spremeni smer pogleda in ji sledi s trepetajočimi vzkliki ek-ek-ek-ek. Izgubi jo, jo spet zagleda. Se namrdne in prične lizati kožušček. Čas bo, da se zlekne k nogam svojega človeka, se do konca očisti in v predenju zaspi. Televizor pa mirno prede v noč.

Kakor kaplje se zdi, kot nežno žuborenje vode. Slišiš kako se pretaka in ustvarja zvok. Ležiš v postelji in poslušaš nežno žuborenj tekočine. Zaslišiš strelo, kako udar tam nekje v daljavi in nato piš dežja po strehi nad glavo. »Tup« naredi in poleg tebe se namesti maček. Hladneje je v tej deževni noči in mali kosmatinček se stisne obte. Zvok vode vaju bo popeljal v spanec.

Sem maček, Miki mi je ime. Skotil sem se nekje na Pohorju in že mama muca me je naučila odpirati vrata. Sem zelo velik in oranžen. Zdaj sedim na oblačilih mojega človeka in ga gledam, kako o meni piše pesem. Sem maček, Miki mi je ime. Imam rad mojega človeka, ki mi daje hrano, me carta in mi nudi topel dom. Zelo rad imam tudi njegovo mamo. Ostarelo gospo, ki pozablja. Sem maček, Miki mi je ime in še vedno zrem v svojega človeka.

Moje življenje je kosmato. Ob jutrih me s pobožem prebudi moj človek in nežno zakliče moje ime. Pretegnem se. Duhovni ljudje so to gesto vključili v jogo. Zavedajo se, da smo mucki mojstri razgibanosti telesa. Iz spalnice svojega najljubšega člana družine se prestavim v svojo sobo, kjer dobim zajtrk in svežo vodo. Najem se in potem me moj najdražji pospremi do vhodnih vrat. Poboža me in se poslovi od mene. Jaz vesel, pohitim dnevu naproti. Nekaj ur bom preživel v naravi in lovil ptičke in martinčke. Prehitri so zame. Pa saj imam poln želodček. Tam nekje v začetku popoldneva se bom vrnil v svojo sobo, se najedel kosila, popil vodo in zaspal na stolu, ki sem ga okrasil s svojo dlako. Popoldan bom preživel ob dremanju in sprehodih po stanovanju. Cartala me bosta »moj, moj« in njegova mama. Kmalu bo večerja in potem spanec ob nogah, hrbtu ali na trebuhu drugega moje družine. Prvi sem jaz, saj sem muc in vladam stanovanju.

Poslušaš jih, ko govorijo o demenci in ti gre na bruhanje. Ponavljajo, da nas dementni naučijo potrpežljivosti. Ti spremljaš ostarelo mater, ki izginja v meglo in se vedno znova zalotiš, da bi, če bi imel orožje, verjetno repetiral pištolo in ji razstrelil glavo. Morda pritiska ne zdržiš zaradi lastne bolezni in dejstva, da kljub temu, da imaš sestro, ki živi v isti hiši, vsa skrb za mater pade nate. Če se uspeš glede situacije pošaliti, pomisliš na zlate ribice, ki naj bi imele nekaj sekund kratkotrajnega spomina. Spet pride v tvojo sobo in ponovi misel izpred petih minut. Odgovoriš kot papagaj. Mine petnajst minut in spet. In spet. Morda boš z leti sobivanja razvil sočutje slona. Iskreno pa upaš, da se njen čas dopolni čim prej.

Premaknil si kolesje. Danes so mamo obiskali s centra za socialno delo in ponudili pomoč. Pa ste se pogovarjali. Izvedel si, da sestra trpi zaradi mame, ki postaja vedno bolj odsotna. Mnogo let se ji je nabralo na osivelih ramenih. Trudiš se po najboljših močeh, a kljub temu da je zelo vitalna in živahna, ti je že dolgo jasno, da sam ne boš zmogel. Premaknil si kolesje. Danes so mamo obiskali s centra za socialno delo.

Dala si mi prvo luč. In me negovala. Bil sem varen in sit. Ko sem stopal po šoli, si me usmerjala v pisano besedo. Nato sem spregovoril sam. Minila so leta in sivina se plazi na moj obraz. Tvoja leta so skoraj pol stoletja daljša. Kot otrok sem te gledal kako siviš. Zdaj si vedno bolj nemočna in tema pada na tvoj duševni svet. Pogosto, ko ti govorim, gledaš v prazno in me ne razumeš. Nato te objamem in ti rečem: v redu je. A ti vedno bolj odhajaš v temo. Svojo glavo nasloniš na moje rame in se stisneš obme kot maček. Tedaj vem, da v tvoji temi še svetim luč.

Sedim v sinovi sobi in poslušam glasbo po njegovem okusu. Neki kovinski zvoki, ki me uspavajo. Ne maram glasbe. A ta žvenket mi je vseeno prijeten. Sva na sedežni in opazujem ga, kako prižiga cigaret. Vprašam ga, ali bo kasneje še kadil. Pravi, da ja. Nikoli se nisem vdajala tej razvadi in dim me moti. Ugotavljam, da so poletne noči s črički tople in se pozanimam ali ima med spanjem mir. Odvrne, da ja. Zanima ga, kako spim jaz. Odgovorim mu, da mi temperatura ustreza. Če bi ga vprašala, kakšno glasbilo žvenketa na radiu, bi mi dejal, da je to handpan. Rad ima glasbo, jaz je ne maram.

PANGEA

Planet obdaja pajčolan modrine,
ko z Lune opazujem naš bodoči
dom, ki bo v prihodnosti gostil
dvonožce z nekaj skromne pameti
pod koščenimi oboki nadvratišča.

Videti je madež rjavine, ki
ga stiska strnjeno vodovje oceana.
Oblaki švigajo z vetrovi, da
jim Sonce ne izpije energije
za namakanje rastočih zelenišč.

Dokončnost celovitosti kopnine
spremeni podobo, ko se krči pod
površjem okrepijo, nakar potresi
zlomijo celino in razbiti kosi
odpotujejo v lastno samostojnost.

OSPOMENIČENA

Tlakovci poganjajo korake
skozi staro mestno jedro,
kjer kamniti pravokotniki
z navpičnicami režejo nebo.
Sonce je posrkalo svežino,
ko stopim na razbeljenost ovala, v prizor negibnosti praznine
in rotovž kaže pol dvanajsto.

Izluščim te iz spomenika,
kamor so te zbili gnomi,
ko so peskali svetlobo
z gruščem naribanega mraka.
Objamem te in pihnem vate,
a moj dih ne seže do srca,
ker imaš izpuljen ritem časa,
da bi spet zajadrala v svet.

Odnesem te do zlate reke
med vrvenje čudežnih vrtincev,
kar živi je tukaj skrito,
zato te prepustim valovom.
Bodi riba, bodi žaba znotraj
domovanja povodnega moža, da
le živiš in vidiš plamen sonca,
ki prižge netivo prerojenja.

SNIDENJE

Čolnič pritisnem ob pomol
in Sonce zažari v meni.
Padeva si v objem po
več menjavah koledarja,
ko že pojema moč svetlobe.

Jesen grizlja odmerek časa
in reka je molčeča ploskev
ob svečanosti trenutka.
Brez besed odpreva srci in
s poljubom briševa odsotnost.

VEZENINE IZ BESED

Plameni zvezd zlagoma bledijo
s poševno mesečino v ospredju.
Med ušesi mi odmevajo vetrovi
z melodiko decembra v ozadju.
Zaključujem moje Vezenine iz
besed, ko se mi utrinek zarje
usede v naročje in misel terja
trate v angelskih vrtovih sna.

Vezel sem besede z linijami in
vozlički skozi potopljeni čas do
obronkov večnosti, ki sem jo
razcepil na množino, da se je
papir zavihal v protestni origami.
Zabadal sem ob rastju raznorodnih
vrst, po večerih in nočeh sem
šival od morja do obzorja, čeprav
je včasih vino spodnašalo šivanko.

Obšil sem krasna jutra, glasne
note, razne nenavadnosti, spomin
na zime in premnoge raznolikosti.
Vezel sem slepoto za približek
polnočutnim, da spoznajo naše
barve v podobah iz črnine, ki
nas spremljajo v času in prostoru.
Sedaj sem tu, stojim izpraznjen
pred mojo Zvezdico Zaspanko.

Spiš globoko z dihom nežnosti na
licu, razmetanih udov čez vesolje,
da zame ni prostora na ležišču in
ostajam v pokončnosti stražmojstra.
Preklopim domišljijo od temin
nočnjaštva do navdiha jutra, ki
sem mu izpulil snop svetlobe
za naslednje Vezenine iz besed.

PO NEURJU I

Podivjanost vetra je presegla
pamet, padli jambor in polomljeno
krmilo je izplen neurja, ki je
pobesnelo nad najinim plovilom.
Prešlo je, sedaj zavija proti
Martiniku s pogonom razdiralca.
Valovi po neurju niso krotki,
dokaj ostro naju zibajo na jug,
kjer blato čaka neprevidno nogo.

Nenadoma se slika spremeni,
iz koprene vznikne odrešitev.
Dotik lesa s kopnino osvobaja
misli na usodno brezizhodnost,
ki je že pozvanjala iz mraka.
Podam ti ogenj, da zažgeš lupino,
dam ti robec, da obrišeš stisko.
Nisva se ujela med mangrove, tla
so trdna in pojdiva v notranjost.

PO NEURJU II

Po neurju je ozračje obtičalo
v sopari s požrešnimi moskiti
med iskanjem gostoljubnih žrtev.
Visoka trava in košato drevje
obrobljajo korake, ko zapuščava
obalo s kadečim madežem črnine.
Igrive kapucinke, marmozetke in
cesarske tamarinke cvilijo, ko
se nama posmehujejo iz krošenj,
da pospešiva v ritmiko kasača.

Večer se spušča, ko prideva do
blatne reke in uzreva anakondo,
ki cefra bodičarko za preužitek.
Obzorje naglo potemni, a hodiva
naprej in iščeva svetlobo bivališč
s prijaznostjo v srcih domačinov.
Noč se je zgostila v temačnosti
oboka, scela in brez opozorila.
Edina luč je Luna, ki brije
norce iz najinih stopinj v prahu.

OBJEM SONCA

Z rokami lovim šepet
suhih, zvitih listov;
topla sapa jih neusmiljeno vrtinči.
Prebujam korake ujete v zapiku.
Podplati zadišijo
kot svež, mlad pehtran,
ki se plazi po zemlji.

Zaslišim topot kopit,
bleščeči se, svilnati,
preznojeni hrbti
enakomerno valovijo.
Ritem vedno globje
prodira vame,
zaplešem v sočno,
pulzirajočo sredico giba;
nahranim sonce.

Objamem se.
Spreminjam barve.
Postanem prozorno zlata;
z lahkoto izstopim iz sebe.

DA POLETIM

Kapo,
spletla si mi jo, ko sem šla študirat,
stlačim v žep.
Veter iz razpuščenih las
spleta strune
in izpod dolgih, finih,
prozornih prstov
se gostijo starodavni zvoki,
ki jih izvablja Alizbar iz keltske harfe.
Odbijajo se od brezčasnih kristalov,
nastalih iz nevidnih kapljic -
zavibriram z njimi.
Odmevam po praznini parka,
med molčečimi drevesi -
dajejo zavetje
in se lovim v mrzle dlani.
Razpirajo se in odločno dvigujejo
kot peruti laboda,
ki se dviguje nad jezerom.
Hrepenenje požene bilo
v gibe, ki so lačni mene.

In jasno slišim čas ...
poklja pod podplati.

DŽEZ

avgustovski dež
me razpleše
v krošnje
v trave
v blato
v molekule zraka

vmesni prostori
se odpirajo
s toplino žameta
vretenca se daljšajo
kot v breztežnosti
hranijo se z močjo
svetlobe
nevidnosti

še nikoli slišana tišina se zaje vame
gibi ji sledijo

so
molk in krik
zadoščenje in bolečina
jeza in hvaležnost

dokler niso samo drobci vesolja
ki izginejo pod skorjo breze

plesalke
ki nikoli ne izpleše miline do konca

SELENA

Gosti soj polne lune
je izvotlil strah noči.
Zadišala je gola moč zemlje
in pognala korenine v podplate.
Roke sem stegovala krošnjam.
Kariatide neba
so mrmrale s čistimi glasovi.
Ujela sem njihov zven.
Vrtela sem se in vrtela.

Svetloba se je
kot sveder zarila v drobovje
globokih, zapuščenih ran.
Ven so se začele plaziti hobotnice.
Z izbuljenimi očmi so srepele vame.
Nisem umaknila pogleda.
Okus po gnilem in postanem
so izbrizgale v črno sluz.
Popile so jo veje.
Lovke so se prisesale na debla...
in se izsušile.

Čutila sem težo
utrujene, otrdele kože.
Izlevila sem se.
Zajokala sem v toplo praznino.

BRŠLJAN

praskam gibe
čemijo pod nohti
v mesu
v kosteh

noge se mehčajo
premikajo same od sebe
krčijo se v objeme
oživljajo dotike
podplati prisluškujejo
varnosti ranljivosti
krhkosti odločnosti
zemlji vesolju

roke
živahne lovke
iščejo plen
ki je neulovljiv
a vabi in vabi
v igrivost
v radost trenutka
ki semeni kot regratova lučka
zalepi se na jezik

telo pada in se dviga
iz medlosti v plamen
je zvita kača in šumeči slap
padam
a ne padem
delam loke
do praznine
do nedoživetega
rišem mandalo
ki diši
kot temno vijolični cvetovi kovačnika

približujem se molku
ki je le premislek
odmor
ni več strahu
ne umikam pogleda
ne kože

prestopam
iz sebe vase
v mir
ki se vrašča v podkožje
kot bršljan

ODŽEJANA

a capella
ženski glasovi
potegnejo
v nemirno reko

valovi
postajajo rdeči
postajajo žejni
kot oči tistih
ki jim jutri ne prinese
olajšanja
kot njihove roke
izbrazdane od praznine
kot udarci
ki padajo in padajo
tudi takrat
ko jih ni več

ne vem
kdaj so glasovi zarasli v tišino
uležem se
a kar plešem naprej
z gibkim telesom
ki ga nikoli nisem imela

mokro vročo sled
lovim z jezikom
ki postaja slan.

NAMNOŽENA

Tihi, drseči koraki menihov,
ki jih že stoletja ni za kamnitimi zidovi,
se mešajo z našimi.
Gibamo v tišino njihovih neskončnih molitev;
sidra se v nas.

Telo se premika spontano,
s svojo modrostjo.
Krčim se, raztezam,
dotikam, poslušam, odmikam,
spreminjam oblike in vzorce.
Plazim se tam,
kjer se dozdeva,
da ni ničesar.
Slišim dihanje zemlje;
pesem vesolja;
utrip srca.
V dlaneh se nabira toplina
in barve si podajajo roke ...

Uležem se pod drevo.
Namnožena.

VALOVANJE

Prisluškujem odmevom bosih stopal,
ki mehčajo star parket,
položen v ribjo kost.
Prameni svetlobe
se prikradejo do mene,
zrinejo pod povrhnjico
in zavrtinčijo v nasmehe.
Dvignem se in počasi zasučem lačne podplate
skozi tvoje sledi.
Gibava od vrat do vrat ...
zdaj igrivo, zdaj smrtno resno.
Gnezdiva v pogledih,
brez dotikov in želja.
Čutiva se v premikih,
ki valovijo v telo -
kot ptice daljav.
Stopava po brveh,
ki jih sproti gradiva.
Zdaj stečeš ti v neznano,
zdaj jaz.
Ničesar ne iščeva,
samo potujeva.
Spočneva se
in usahneva v plesu.

Ko se zbudim,
dišim po macesnu.

MELANHOLIJA

Na klopci so Župančičevi verzi.
Skušam jim posoditi glas,
a so zbledeli.
Usedem se.
Svetloba lebdi nad Krkino gladino
z odsevi labodov -
krhkost brezčasne lepote zaboli.
Vrba steguje tanke roke
in igra na strune.

Zrak se zgosti.
Sladkast vonj se podrgne ob les.
Stegnem roko.
Na dlani ostane toplina belkaste, prosojne kože
in hlad goste svile,
ki ob dotiku komaj slišno zašelesti.
Globina tvojih oči je tako močna,
da jim ne morem določiti barve.

Z odločnim gibom razpreš trenutek
in napneš žametno vrv.
Z lahkoto,
neverjetno lahkoto, nizaš bose korake,
vrtiš se in poskakuješ;
med koprnjenji in željami,
med pozabo in nedoživetim,
med zoro in zahodi;
med najglobjimi vzdihi;
ko se tako zgostiš...
da izgineš.

Labodi glasno zakrilijo s krili
in odletijo.
Zaprem oči.

NOČNO LISTANJE

Koraki so čvrsti,
brez trdote,
spola in starosti.
Bose stopinje,
nerazločni glasovi,
zvoki, ki jih ne pričakuješ,
pustijo srh na koži
in bežijo skozi šivankino uho.

Gibka telesa preizprašujejo,
razčesujejo in rahljajo;
suvajo pod rebra.
Nerazločno šepetajo,
da komaj ujamem neizgovorjeno
smisel je v nesmislih.

Pot kaplja na tla,
riše temne zajede na majice in hlače.

Ne umaknem pogleda od stola in harfe,
ki nihata v zraku
in se sprašujem,
kam je odtekel čas,
v kaj sem se spremenila ...

Jezik
ni
meja mojega sveta.
Niti čas.

IZPLEŠI ME

razveži razdaljo
ki naju veže

da poniknem med koraki
v trebuh mivke
da se razpršim med gibi
ki se iščejo v nepoznanem
da spustim dihe
ki ne mehčajo več kože
da izparim z grenkim potom
v rumen sončni zahod

izpleši me
in ne stopim ti
več v medkorak

POJDI

Še v temi mi sledi
s svojimi zelenimi očmi.

Draga, če ob pogledu name,
dih ti ne zastane,
potem ne sledi mi nikar,
saj zame ni ti več mar.

Da, bila si luč mojega življenja,
zato dovoli vsaj, da rešim te trpljenja.
Oba veva, da na koncu boš ti trpela,
in vem, da si svobodo to želela.

Zato pojdi!
Pojdi, dokler imam še dovolj poguma,
ker, ko srce prevzelo mesto bo razuma,
se vrata tvoje kletke ponovno zapro.

PREVARANT

A on je jokal in tožil,
kdaj se vrne njegova Danica;
čeprav mu hkrati druga
je brisala solzna lica.

SVOBODEN PTIČ

Svoboden ptič na veji sedi.
Pa li res svoboden ptič si ti?

Ali te je le svet postavil pod ta psevdonim?
Ti pa se le skrivaš za njim?

Nekje na tej poti si se izgubil,
svojo resnico si pogubil.

Vztrajno se iščeš,
a vse zaman.
Že davno si bil v to usodo predan.

Začaran krog,
prazne besede,
življenje je postalo
polno žalosti in bede.

Avtocesta. Po njenem bahavem hrbtu drvi pleme nomadov. Ob njej počivališče, vsekano v divjino, iztrgano skrivnosti narave.

Globoka noč je, čas strahov. A tu jih že dolgo ni več. Njihov pritajen šum, ki ga zaznaš le ob zadržanem dihu, preglaša cestni hrup. Umetna svetloba razgrajuje temo. Strahovom je polomilo živce in zbežali so. Kdo ve kam?

Velik pločevinast kvader s stranskimi tipalkami, na katerih se odslikava dogajanje v ozadju, se hropeče ustavlja. Avtobus. Izvali množico in na desetine parov obuval testa. zapackan asfalt. Trudi se pognati kri po žilah v otopele dele zasedênega telesa. V rokah mrcvari sendviče.

Vonj ga privabi mednje. Ponižno upa na delček tega razkošja. Sede pred trojico ohlačanih nog, ki lenobno premetava po ustih zajeten grižljaj, da se kot balon napne zdaj leva zdaj desna ličnica, jo iz plastenke zaliva in golta.

Trojica ga z gnusom poglejujejo in se odmikajo, kot bi se bali, da jim vzame še to dremavo ješčnost. Odmrla zimska dlaka mu v šopih štrli, repa se oprijemajo smeti, kožuh je zamaščen in moten. A on se trudi biti prijazen, maha z repom, praši, privzdiguje ušesa in lovi slino, ki hoče odkapljati z jezika. Po nekaj neuspelih poskusih prosjačenja z rahlo na stran nagnjeno glavo in milim pogledom izbere drugega iz množice – samotarko. Ta že mečka prazno vrečko in si brska po zobeh. Od nekod pa se le prikotali košček kruha z vonjem po klobasi. Hlastne po njem in se znova postavi v prežo.

A množica nog se že pomika proti odprtini pločevinaste škatle in izginja v njeni votlini. Zažari močna svetloba, bobneče zagrmi, še pljusk zadušljive sape in pisano lesketajoča se pojava, polna poželjivih sendvičev in njenih lastnikov se oddaljuje dokler je ne pogoltne noč.

On pa se vrne na svoje staro mesto, na hitro obračuna z bolhami in že ga čaka nov posel. Ustavlja se nova ropotajoča škatla, na las podobna prejšnji.

DAR

Preprosto bi ji hotel podariti svoje darilo. Ko jo je videval občasno, ko je prihajala na pošto, kot k njemu, in kupovala predvsem znamke B kategorije in vsakič povprašala, ali imajo samo velikonočni motiv na znamkah in ne morda njenega; seveda se je šalila pri tem, kakor se je tudi takrat, ko sta se prvič srečala, ona pred šipo, on za njo, ko je ona kupovala in on prodajal, vsaj tako, da je hotela poslati pismo nekemu svojemu prijatelju, ko nihče skoraj več ne pošilja klasičnih na roko spisanih pisem, ko vse, skoraj vse, vsaj začetek, ki je včasih najpomembnejši, odločujoči, opravijo dandanašnji SMS-i. Prav tako se je prvič pošalila ali si privoščila šalo z njim, ko je rekla ali pripomnila, da bi rada poslala letalsko, ko te storitve že leta nimajo več. On je samo nekoliko debelo pogledal, njo, pismo in nato sprevidel, da se ona šali. Tako ju je že takoj na začetku povezala kot neka »nevidna vez«, ki je ni kazalo kar tako prekinjati. Toda vmes se je vrinil čas; spet se je oglasila pri njem in ne; kot da bi hote pozabljala nanj in se nato spet v nekem navalu ali potrebi spomnila nanj. Pa tako ni hotel biti kot neka plišasta igrača, ki se v navalu nagnjenj prime v roke in se spet v stanju naveličanosti odloži na neko polico. Toda naključje je hotelo, da sta se srečavala nekaj po peti uri zjutraj, ko je ona odhajala z mestne postaje od avtobusa, ki jo je tam odložil, na svoje mesto v svoji službi in je morala kos poti prepešačiti skoraj preko celega središča mesta na povsem drugi konec, in je on prihajal naproti z železniške postaje, ko se je očitno tako zgodaj pripeljal z vlakom v svojo službo na pošti v središču mesta in je prav tako moral prepešačiti predel v obratni smeri. Kot da bi se zmenila, kar se seveda nista, sta se srečevala zjutraj. Najprej je ni hotel pozdraviti, ko sta prečila eden mimo drugega, kot da se ne »poznata«. Malo ji je zameril, da se ne oglasi pri njem na pošti, da bi kupila vsaj in še znamke za na pisma, ko je pošiljala rešene križanke, zato, da bi prejela kakšno nagrado, vsaj simbolično v povračilo za svoj trud pri tem. Pa je nato ona prva pozdravila, in najprej je obotavljajoče, skoraj jecljajoče odzdravljal; nato pa sta že prešla, vsaj ona, od dobro jutro tudi na dober dan – hkrati. In se je nekega dne odpravila spet na pošto po službi, spet da bi kupila znamke, toda on je bil potuhnjen za šipo, za steklom in do vrha naložen s paketi in tekočimi pošiljkami, tako da jo je postregla njegova kolegica, ko je še prej rekla: »Stopite sem, prosim, še k temu okencu!«. Pa je ona morala iti mimo njega in ko sta se srečala z očmi, komaj opazno, je poslal nekaj skoraj sovražnih puščic k njej, toda ko je kupila in odhajala, ji je rekel »Nasvidenje«, pa čeprav je bil pogreznjen za svojimi opravili. In se je ona, kar neka neznana sila jo je vlekla k temu, vrnila do njegovega okenca in se zaslišala reči: » Prišla sem Vas nekoliko pogledati!«. Ker »koliko« pa človek lahko pogleda koga; ali ga pogleda ali pa ne; smešna, kot se je zazdela tisti hip sama sebi, toda besede so bile že izrečene.* In to ga je navdalo s tem, da mu je ona, kot češ, »vrgla rokavico«, da morda hoče več, kot samo zgolj pozdravljanje in odzdravljanje, pa se je odločil, da ji nameni kupiti in podariti – dar, darilo. To naj bi bil droban prstanček, pravi, ki bi bil znamenje neke njune kar trajne pozornosti, ki se je kot nit kar vlekla, kar vzdrževala. Toda kdaj ji ga izročiti. Spet je obsojen na čakanje. Vmes, ko se srečujeta, zjutraj, ji ga ne more kar izročiti v roke, kar brez besed, kot kakšen avtomat. Zato se je odločil, da pretehta vse možnosti ali priložnosti, ko sta se srečavala, da jo kje počaka. Pa se je spomnil, da sta se srečavala tudi, ko je odhajala po službi, spet ko je prečila pol mesta, da je odhajala v nakupovalno središče. Pa se je usedel na klopco ob poti, ko je prihajala mimo, da bi tako hkrati počakal svoj vlak, kajti vezan je bil na obmestni prevoz ali promet, da bi prišel spet domov iz službe. Hkrati pa naj bi to bil čas, ko bi se ji približal. In res je nekega dne prihajala, toda šla je po zunanji strani ali nasprotni strani poti, tako da bi se, ona, morala zadreti »Dober dan« in morda stopiti k njemu, kar pa ni storila, ko bi naj prečila potko samo zanj, ko je buljil v svoj telefon, kot da je prilepljen nanj. Vsaj s pogledi, a ne tako, da ne bi zapazil, da je odšla mimo in to brez pozdrava. Toda ni obupal; škatlico je vsakič otipal v svojem notranjem žepu bunde, kot da se hoče prepričati, da je še živ, vsakič znova. Drugič se je namestil na klopco v samem nakupovalnem središču in to tako, da je predvidel, da se bo pripeljala po tekočih stopnicah navzgor, točno njemu skoraj v naročje. Bolj(e) se ne bi mogel namestiti v središče njenega pogleda. Toda ona, ko jo je zares zagledal ob ali na vznožju stopnic, se je pripeljala do vrha in odšla odločno mimo njega v trgovine, kot da ga sploh ne bi bilo.*Toda ni izgubil upanja; morda se spet »(po)vrne« k njemu, kar tako, z nerodnimi besedami, tudi nerodno izrečenimi, (še) kdaj. Vsakič otipa škatlico v svojem notranjem žepu, kot v svoji notranjosti »otiplje« besede, ki bi ji jih rad izrekel, ko ne bi bilo te grozne hitrice, hitrosti, ki je »vse« omogočila in hkrati onemogočila, onesposobila. On in njegov »prilepljeni« pogled na mobi.(!) Toda s tem prstanom bi ji daroval, majhen kot je bil in morda ozek, celo morda preozek, kot znamenje majhne pozornosti najprej, širjave noči, tiste, ki se prevesi v zgodnje jutro, morda prav ta trenutek s tem darom. In kamenček v njem bi bil teman sprva, toda s pogledi, ki bi jih ona uperila in uperjala vanj, bi tako loščila kamenček, da bi se pričel svetiti, morda v odbleskih njenih oči, ko bi ona, noč, postala stvarna kot rano jutro, ki je kot na dosegu roke, kar ona ni. Morda bi on izbral takšen kamenček, ki bi v sebi nosil ali združeval oglašanje teh redkih dreves, ki so še v mestu ali mestih ob poteh/ob potih; morda ščebet jutranjih ptic, v njih, v teh drevesih, ki ti vendarle dajo vedeti, da si to ti, ki hitiš in ki boš morda v tem dnevu prejel tudi kaj lepega, ne samo skrbi, pa pri tem ni mišljen dar kot samo pravi dar, tudi v prenesenem smislu. Morda pa je v tem kamenčku kot tudi prstanu kot celoti lahko da vdeto slovo vsaj ene od zvezd, ki se tako s svojo svetlobo, vdeto ali pripeto v tej tem(n)ini, poslavljajo od te noči in se bodo priglasile na mimohod na »pisti«, svoji modni brvi, ko bo spet prilika za svojevrstni mimohod. Popestriti temino s svojimi svetlobami, kot da bi se rokovale z njimi, kot da bi si izmenjale svoje dlani z dlanmi noči, temin, kot je ta prstan v njegovih rokah in se še ni izmenjal z dlanjo nje. Vse to bi vdel vanj, v ta prstan, kot znamenje, da je v njegovo jesen vendarle pokukala pomlad. Z vsemi svojimi svetlobami in tudi temnostmi, kot so prelivanja v tem kamnu, njegovem, za spremembo, - srcu.*Morda mu, »kdaj«, uspe, kaj več, ko(t) le »Dober dan«.(!)

BLIŽINA

Opazoval jo je že dolgo. Kako zgodaj zjutraj vsa oprtana s torbami in nahrbtnikom na hrbtu, kot je sedaj modno, malo po peti uri zjutraj, vstopi skozi polzeča vrata v postajno čakalnico in vstopi k avtomatu za kavo, si sname vse torbe, tudi nahrbtnik s hrbta, iščoč vso večnost po njem, kot da koplje tam, nekaj, potegne nazadnje denarnico na plano, išče naslednjo večnost po njej in navsezadnje najde drobiž in to je 35 centov, da vrže v režo na kavomatu, da se le-ta oglasi s svojo šuštečostjo/da ta zašušti, od nekod se pristavi lonček za kavo in se napolni z vsebino, za katero ona pravi, tako pri sebi, da je najboljša kava, ta postajna kava, ko jo je vendarle samo za dva, niti ne, poštena pljunka. Ona, tako oprtana, gre seveda zjutraj na delo v službo, on pa je prav tako oprtan z vsemi punkli, toda ne gre na delo, čeprav nekje vendarle (le) gre. Je namreč potepuh, ki prespi sedaj v letnem delu leta v bližnjem parku in vidi skozi redko vejevje do postajne čakalnice, kjer jo zagleda vsako jutro, ko se on šele kobaca iz svojih odej, s katerimi se pokrije na prostem. Celo k njej pride, čisto blizu, ko je ona v postajni čakalnici, zato, da bi bil v njeni bližini, ko je vsa dišeča in urejena, sproti vsak dan z make upom; tudi on je dišeč, toda v drugačni smeri. Kdaj se je pošteno skopal, niti ne šteje ali pomni več. Toda tako je blizu njej, da se dela, kot da čaka, da bo ona končala s kavo na kavomatu, da si nato postreže z njo, s kavo, tudi on, z drobižem, ki ga sproti izprosi na ulici. Malo se še dela, da se mu »mudi«, ko se ona tako obira s to svojo željo po kavi, iščoč in kot izkopavajoč drobiž po svoji denarnici.*Njegova lokacija, ki jo ima na ulici, je osrednja ulica v mestu, nekje v kotu med knjigarno, parfumerijo, kako »značilno« zanj, ko je on posebej »dišeč« in je »odprta knjiga«, ki bi znala o marsičem spregovoriti, ter trgovino z oblačili, ki so jo v kratkem (po)zaprli. Postavi se kar pred njo, pred enobarvni papir, s katerim je prevlečena vsa izložba bivše ponudbe, ki je sedaj ta, da je zapisano: »Prodajamo lokal!« ter telefonska številka. Tako se on še bolje vidi, ko stoji pred njo, pred to izložbo, in ima svojo čepico v rokah. Tako se je že navadil na svojo vlogo, da niti ne prosi več, pač pa samo moli čepico pred seboj in nemo čaka ali pričakuje, da bo kaj padlo vanjo, od mimoidočih. Kar glavni, osrednji »tok« ulice se sprosti po njej ali njih, teh ulicah, in je tako on osrednji (pre)del tega dogajanja. Vsaj enkrat v dnevu je »osrednji tok« nečesa. Začne obratovati/uradovati zgodaj zjutraj, takrat ko bi lahko prijel nebo na vsakem koncu »svojega« pravokotnika za njegove škrice in jih potegnil, vsaj tako, da bi se nebo »spotegnilo« skupaj in bi ga ponudil v svoji čepici, kot svojo ponudbo vsakemu, ki pride mimo. Ko je gesta za kaj ponuditi v nečem skoraj popolnoma ista, kot kaj izprositi od koga. Samo da sta dva pola, kot vedno v življenju, v življenjih, samo odvisno na katerem koncu si. In on je sedaj na osrednjem, tako da, zdi se, kot da ima moč v sebi, ko se je že tako navadil, da se izpostavlja ali je izpostavljen, da bi lahko, četudi, sklatil nebo »z neba« in ga ponudil, čeprav ali četudi, - njej. Ki jo vidi tako zgodaj zjutraj in nato po drugi uri, ko pride v osrednjo trgovino, po zaključku dela ali službe in pride kaj kupit spodaj, on pa ždi na edinem prostem stolu zadaj za praznim pultom, ki je bil v delovnem času, torej od sedme zjutraj do tretje popoldne zaseden s prodajo, ali knjig ali pa izdelkov domačih kmetov; kot nekakšna tržnica v malem. Delovni čas se je tako »iztekel« tudi zanj, da se lahko umakne »s ceste« »na varno« in gleda v svoje pošvedrane čevlje, sedeč tako na sposojenem stolu, ali pa v tla. Vidi jo, njo, tudi enkrat v mesecu, sedaj si je to že zapomnil, ko gre med dopoldanskim časom po tej glavni ulici, od enega konca mesta k drugemu, najbrž gre k zdravniku ali na pregled; tudi to sedaj on to »ve«, ko ima naštudirane že vse ljudi in značaje, saj ima čas, malo pa tudi nos za to.* Kot da bi si oprtal nebo, ki se je medtem že popolnoma zjasnilo, nase, na svoj hrbet, in ga tako v mislih »nesel«, zato, da bi oddelal svoje delo in vsaj nekaj po zaslugi zaslužil, da mu ne bi bilo samo dano v dar ali zgolj izprošeno od drugih. Oprtal bi si nebo na svojih plečih, kdaj, kot da je sodobni zaobrnjeni atlant, ko ga »atlas« opominja vsakič nad njim, nad seboj, da bi rad bil nošen. Morda s »tem delom« vpliva na potek samega vremena, kajti to počne vsaj s svojimi mislimi, edino orodje in orožje, kot predmet in tvarina, ki sta mu na voljo. Ter čas. Tega ona, zdi se, nima na pretek, ko niti delati ne zna z njim. Tako je opaziti, ko se toliko obira pri svojem iskanju drobiža; toda ali zna delati z njim – on? Za sedaj bi že moral trditi, da se je tega »do dobro(-a)« »naučil«.* Prejšnjikrat enkrat pa ga je ogovorila, ko sta tako stala blizu zjutraj eden zraven drugega pri kavomatu, in se je ona delala, da ni zaznala »vonja« po njem pri sebi zaradi te neznosne bližine, pa ne zaradi tega. Namreč ponudila mu je, da ima zanj malico, ki je ostala, resda od včeraj v službi, ki naj bi jo pojedla ona; toda se je, rekoč, spomnila nanj, da je gotovo lačen, ko tako celi dan postava na ulici in prosi. Česar mu sicer ni omenila, toda ponujeno malico pa mu je tiščala pod nos, kar precejšen kos pice, lepo zavit v zeleni ovij/ovoj, kako ozaveščeno in še ekološko. V svojem življenju je doživel že marsikaj, zato niti ni bil toliko presenečen, že iz navajenosti; toda po malem pa je vendarle bil. Kar hitro jo je zavrnil, češ, da ima vsega dovolj, da je celo sit, takole zgodaj zjutraj in se je še potipal/potrepljal po trebuhu, rekoč in nakazujoč s to kretnjo, da je ta poln, celo prepoln. Toda ni bil preveč prepričljiv; ni se namreč pustila odgnati kar tako. Še enkrat mu je ponudila, rekoč, da ga naj nikar ne odvrača to dejstvo, da je pica mrzla; morda mu uspe kje izprositi, – pogreti jo. Toda še enkrat jo je zavrnil in tokrat odločneje, čeprav se ji je nekje, kot se je zaslišal, celo zahvalil za ponudbo. Ona je nejevoljno in vidno razočarano, ko je pričakovala, da bo hlastnil po ponujenem, spravila spet ovoj v eno izmed torb in razočarano odšla, brez da bi počakala, da vrže kovance v režo in da se »ponudi« kava iz kavomata.*Zdi se, da je tokrat nekoliko teže »priklical« noč, da se je njena »plošča« zamenjala ali izmenjala z dnevno, ko se znoči, ko se prežene obelodanjenje. Kot da bi on imel »vplive« pri tem, ko vleče niti, pajčevinaste, pa čeprav iz svoje puščene brade, ki na momente že sivi, zato, da bi potrepljal tako »prijateljsko« s temi nitmi dan po »rami«, češ spelji se in napravi prostor njej, noči, da se lahko vsaj delno poskrijem in tako vsaj malce »zaživim«, da mi ni potrebno več biti na pozornici, ko sem to ves dan, vsem na očeh, ker jaz sem namreč v tem času Bog, božanstvo samega sebe, ko je nebo samo »moje«. Čeprav ves čas, tudi podnevi. Toda z nočjo se lažje dogovori s pravim Bogom, da mu prepusti prvenstvo nad svetom, vsaj preko pajčevinastih misli, ki, tako je videti, izhajajo iz njegove brade, ne več toliko iz glave. Vsaj ponoči je Bog, čeprav seveda ves čas – samo samega sebe. Tako preprosto, kot vdeneš drobiž v režo; toda drobiž moraš imeti; za kar koli.

NOČ

Kot da se približa ona, noč, tako, da je v obliki snežinke, ki je vsa nekako razpotegnjena, kot lokalni deževnik, ki pade (i)z neba, tako, da je videti kot osrednjo lučco, kot nekakšno regratovo, a nočno, v noč(n)em travniku, ki ima svetlečo puščico, točko, v sebi, ko pada in ko se zaobrne v vodoravni smeri, tako da vpade vodoravno v oko, kot snežinka, ki zamegli pogled, a ga ta ne; sede na trepalnice, ki tako pobelijo, v svoji črnini. Toda zremo na njo, noč, iz neke kuhinje preko celega prostora dnevne sobe, ki se iz kuhinje kar nadaljuje tja k oknu, skozi katerega sneži ta noč. Vsaj njena vodoravna različica. Toda tu je tudi navpična. Kar, zdi se, da je pripotovala po dimniku, kjer je zlasti v kuhinji zaslutiti s sluhom, ko kot zuji/zuja v stebru, ki je najbližje strehi, kajti v najvišjem nadstropju v bloku smo in smo uho pretisnili/pritisnili k tem stebru, pa niti ni bilo treba, ko tako iščemo oporo za nas, za v noči, ki smo si jo oprtali, še z njeno navpično različico, pa nas zato nekako zanaša, zato rabimo to oporo. In tako pripolzi do nas njena navpična različica, po sluhu, medtem ko vodoravna – po vidu. Tako se približamo tej noči. Ki svet(l)i v nas, ko nam je v tem kotičku kuhinje prijetno tako zreti na noč, ki se (za)zdi tako prijetno topla in pa – domača. Nič tujskosti ni v njej, čeprav je seveda – vsakič drugačna, ko se gospodična balerina, noč, dotakne tal, preplesujoč in priplesujoč izpod neba.*Noč, tokrat drugačna, vsa v zgodnji fazi, medtem ko je bila prejšnja v prejšnjem pasusu opisana kot v zrelejši, zgoščujoči se. Približam se ji tako, da se dotaknem ožarjenega pasu neba, ko se večeri in se v tej stopnji večera noč počasi prepaja z dnem (dnevom) tako, da se pasovi bijejo med seboj, kateri bo prevladal, namreč pas (od) noči, medtem ko je na Zemlji vse vidno/videti tako spokojno, tako z zemlje opazujoč nebo. Kar zasvetlika se od teh boja/bojev teh bitk, ki se bijo očitno z meči, četudi od zvezdinih krakov ali utrinkov, tako da se svetloba od tega zaseka med nedrja noči, tako, da se ta nedrja premenjajo z robovi in so tako ti robovi svetli, medtem ko je osrednja – črnina. Tako se večeri in lastnosti tega, lahko pojava, so dobro opisane ali zavzete/povzete v besedi, ki se glasi: Tenebrae, tenebrarum. (Tema.) Mogoče malo k vsemu skupaj doprinese, namreč k menjavi ali zamenjevanju svetlob in temin, osrednjosti in robkosti ali obrobja, - dejstvo, da je to množinski samostalnik.*Noč, ko se sprehodim do svoje službe, nad menoj, ki se poslavlja, jemlje slovo, in jaz s svojo skodelico, v katero sem nalila noč iz postajnega kavomata, ki je sedaj kar kot nočnomat/nočni-mat ali noctimat, da si postrežem z njo, četudi tako, da jo izpijem, tokrat po kapljicah, ko ni »izpita« zares, tako, da bi jo, tako denimo, s svojimi težkimi, pretežkimi sanjami. Noč, ki se boči nad menoj, ko šele vstopam v vmesni prostor med nebom in Zemljo, ko mi zamežika, pa ne z zvezdo, pač pa s svojo temino.*Take podobe noči, ki jih shranim v svojem albumu, herbariju, posebnem, tako v mislih, ob vsaki priliki, ko je oko fotoaparat in je fotografija najbolj oddaljena misel, a še vedno v glavi, lahko pa tudi na najbolj oddaljeni točki na telesu od neke na nebu. V noči, kot v dnevu. V noči dneva, kot v dnevu noči.

ROKA

Kot da je vzpeta kot znak v pozdrav, z odprto dlanjo in pokončnostjo. Toda tako se vpleta dlan, kdaj pokrčena, kdaj razpeta, kot da bi gledal vrtničine liste pri njihovem izpovedovanju posebne zgodbe, ko se razcvetajo. Kot da bi s to ali tako roko posebej preprijemali zrak, kot da posebej sonce in nekje luno, na splošno – nebo. Kot poseben oprijem, poseben prijem – je to. Pa je roka takšna, da lahko posebej prime noč, se jo oprime in tako pričara črno vrtnico, ki ima v sebi z(a)vrtinčene zvezde; kot posebni posut(i) prah na robovih cvetov, kot posebne ali posebno pritrjene bunčice. Kot lastno nebo v rokah, ki ga lahko vidiš, ki ga lahko zaslišiš, ki ga lahko, ne nazadnje, tudi poduhaš, prav s pomočjo te ali take roke. Tako je ta iz mesa, kosti in kože, tudi krvi. Šteje se, da je iz treh snovi, in tako tudi trojno podpira nebo: pri soncu, luni, zvezdah in ne nazadnje, kot je kri četrti del, postaja ali ostaja kot četrti (pre)del tudi – noč. Da jo ta roka lahko, četudi, odtrga od preostalega predela. Življenja.*Toda nekoč je naredila napako, kot jo lahko nebo kdajpakdaj, čeprav vemo, da se ono ne (z)moti nikdar. Kot se tudi ne roka. Toda hudobni glasovi so prišepnili roki, ki ima kar naenkrat tudi ušesa za prisluh, ne samo za posluh, življenja, da je treba določen CD odvreči v smeti, zato, ker je škodljiv, tako po barvi, kot po sporočilnosti, kot po avtorjih. In roka ga odvrže v smetnjak, ki je ves prazen, tako da ta CD trči ob tla smetnjaka kot posebna belina ob črnino. Kot udar sanj ob trdo realnost življenja.*Roka, ki zagrabi/potegne/poteguje/izpreteguje/povleče za plasti neba tako, da se izvije vrtnica izmed njih, teh plasti. Toda roka poteguje tudi za plasti noči; to je negativ prejšnji vrtnici, njegov/njen »tihi« posnetek, antipod.* Roka, ki je orokavičena tako, da se iz nje razpleta sila življenja, ki hoče priti na dan iz telesa, iz misli, morda, zato si je izbrala to roko. In naenkrat se prevelika sila skuša izviti iz tega telesa , prevelika za to roko, zato (za)boli. Kot da je naenkrat ujetost mesa v kožo in oprtost ob kosti – premalo, - preozko, pretrdo za to življenje. Roka se ne more izraziti na takšen način, ki/ko je povezan z bolečino. Ali pa se na takšen način ravno lahko. Kot da bi prsti imeli ob sebi posebne opornice iz kovine, iz pločevine, tako obiti, ki tako skušajo preprijemati – življenje.* Pa se iz(med) prstov, ki so obiti s kovino, nekje s pločevino, kot kovinska roka, ki zaobjema/zaobjame življenje, tako, da so neizprosni pri svojem oprijemu ali preprijemu, tako da se vrtnica, ki je prevlečena s temi prsti, ki pomenijo njene cvetne liste, ne (z)more razcvetati, zato pa se njena življenjska sila, ki se nekje mora izživeti, razživi tako, da pronica vmes med temi kovinskimi trakovi, ki se po drugi strani še zauvijajo v središče cveta. Tako se izbija ali vzbuja svetloba vmes med temi prameni, pa tako vrvi tudi v notranjosti cveta od te sle, sile. Tako se izoblikuje zaradi tega na drugi strani cveta kot obstret, ki je lahko nadaljevanje v liste, v deblo, v steblo, v koreninje, tako da navsezadnje zaradi zatajevane sile nekje, na drugi strani, iz vrtnice požene – drevo. Tako iz te roke, ki ima tako po eni plati zatajevano silo v sebi, po drugi pa tako izraženo, izoblikuje volja ali želja po hoji, po tem, da bi se telo vendarle nekako gibalo. In tako to telo, ki poseduje to roko, navsezadnje – shodi. Tudi zato telo (s)hodi; zaradi bolečine, ki se je pričela v neki, lahko rečemo, da bionični, kar je roka vedno bila, - roki.*Roka, ki podrhtava, ki drhti, ki drgeta, ko preprijema/ko poteguje za škrice, za vogale »ploskve«, – tako dneva kot noči.

VOGALI MESTA

V nekem jutru kot da potegujemo za prvo oglišče mesta, ko s pogledom zatavamo morda po dolgem hodniku, ki ga izposlujejo stavbe, ko v svojem koridorju, v svojih nedrjih, (o)hranijo svetlobo. Kot da bi ta morala biti hranjena na tak način, da bo lahko nato sonce zasijalo iz nekih svojih pra-gnezd. Pa nato umerimo črno, kot je/se beli dan v svoji notranjosti, da nato podpremo svetlobo, ko se (z)noči. To je naslednji vogal mesta. Tako je videti, kot da bi imeli pred seboj zobovje, lahko neke živali, morda psa, da poudarjamo/poudarimo zvestobo njemu, - mestu, pa se tako belo zobovje zagrize naprej v noč, da zato (p)očrni, pa noč pobeli, ko je deležna kot meso najbolj tega ugriza, pa zato pobeli njeno meso najprej kot posledica sile ugriza. To je poslednji vogal mesta.(?) Kot da imamo mesto s samo tremi vogali? Ne, seveda ne. Podržimo kot s svojimi pogledi premico, ki se v krogu začrtava ali očrtuje mesto, tako da ga v celoti zaobjame vase, kot šestilo, ki ima nekje oporo zato, da lahko v cerkvenem zvoniku mesta, denimo, podržimo premico, ki pluje, ki zatava, ki se očrtuje naokoli, zato, da nariše krog, ki je naslednji, - četrti, vogal mesta. Vogal, ki v svoji krožnosti zaobjame vse prejšnje – vase. Tako dobimo vizijo svojega lastnega mesta, začrtano nekje v zgodnjem jutru, da jo lahko nato po širini radija ocenimo pozno zvečer, ko se utrne poslednja zvezda. Lahko da samo v obcestni svetilki.**

Klop v čakalnici ob občasno delujočem predvajalniku glasbe je zasamevala, ko se s hitrimi dvigi še prej sedeče čakajoče postave prerazporede pred novo različico voznega reda. Obetal je tehtne spremembe, je bila njih prva ocena. Ukinitev nekaterih prog niti ni moteča, saj so bila vozila tedaj in na tistih progah res skoraj prazna in so vozila v potrate. In še ena novost se je obetala, je od nekod prešlo med njih: popolna obnova in dograditev postaje. Kaj takega si ne predstavlja niti ujec, ko si vneto prepisuje na novo urejene številke z voznega reda v drobno beležnico, in kaj takega si ne bi mislila niti kioskarca, ki je v mislih že preračunava zgubo in kovala ukrep, da odpre obrat hitre prehrane za delavce, za malice. Podjetnica v njej ni mirovala. Povsem je zaprla lino, skozi katero je občevala s strankami, čeznjo potegnila še zavesico, pa vklopi lučko, se sedeča sprosti in po pultu pred seboj razprostre papirnate plahtice s slikami in različnimi znakci. In se zamisli. In si zamisli. In odmisli. Spomni se na velik glaž kompota, ki si ga je bila pripravila, da ga použije, ko se vrne v stanovanje; in sprevidi, da jo je preroškost minila, a odgovora nima. Papirnate plahtice s slikami in znakci preroškosti pač ne vsebujejo, domisli. Znova postane dostopna za stranke. V stanju dostopnosti kot vedno lista po časopisih, jih bežno ošinja s poznavalskim pogledom, se ustavi s pozornostjo ob res branja vrednih prispevkih, ko prispe do napovedi o dograditvi postaje, ki naj bi bila imela zgoraj še nakupovalno središče, sodobno jedilnico, še nekaj trgovinic..., kaj takega?! si kioskinja v zgražanju prižge cigareto, jo nekako do polovice skadi, pa ostanek odvrže skozi prodajno lino. Živčna postane. Izza vrat brez kljuke z zunanje strani vstopi postajna uslužbenka in namesti nov vozni red, ki naj bi veljal do preklica oziroma do namestitve novega, in spodaj namesti pisan in vpadljiv plakat z napisoma: omejeno drzno in nedostojno vedenje na splošno v obliki razkazovanja spolnih organov na javnem kraju. Ozre se proti čakalnici in polglasno oznani: stranišče je od zdaj naprej na ključ, ki je pri pultu. Vozilo, edino z res krepko, krepko zamudo, pripelje do izstopališča; s puhom se odpro vrata, izstopi samohodka, preveri pristnost okolja z nekaj gibi, katerih odziv jo je prepričal, da je prav izstopila. Nihče se ni menila zanjo, ko se je bila zadrla prek postaje, ko je bila oddala krik togote in navdušenja, ko se je potihnilo in se bilo čakalo na odmev. Klop v čakalnici se sprazni, saj se vse prej sedeče prerazporedi k proučevanju novega voznega reda, kramljajoče tudi o vsebini plakata, ki je plahim odsvetoval udeležbo. Pritožba bo padla, je bilo njih nekako enotno mnenje. Sploh pa zdaj, ko bo postaja v nadgradnji, zdaj, ko ne bo prometa, ko ne bo turizma, ko ne bo vseh, ki nas gledajo, posnemajo, se nam pridružijo, da vse zapravijo pri nas, že na postaji, pa se zakreditirajo za vozovnico v nasprotno smer, v zapustitev, zdaj nas gredo prizadeti, in to javno, je togotil najmlajši nastavljalec. Eh, to nas ne dotolče, ga zavrne nekdo izmed njih. Odmev krika le prispe. Postaja doživi svoj zven. Samohodka sočutno podpre njihovo že tako ali tako enotno ter enovito mnenje in se odstrani. Zahodilo se ji je. V obup jo spravlja misel na kolesarsko stezo, saj jo je silno rada uporabljala za izvajanje sonožnih poskokov, zdaj pa zre nanjo, zakolesarjenko. A obup ni njena sestavina, pa samohodka presodi, da – kot vedno – pretirava. Kar drugam pojdi kričati, bi bil nemara lahko da izrekel možakar, ki je bil prisostvoval prepisovanju voznega reda, a ni mu bilo do izrekanja, ni mu bilo do možačenja, ni mu bilo do ukrepanja, ko pa mu je že pogled na klop v čakalnici zadoščal za odločitev, da mu ni do tega, ko pa je bila klop v svoji pustosti nežna, samcata, vabeča. Možakar, ugotovivši, da se druščina pred novim voznim redom redči, se nastalosti tako silno razveseli, da se zlekne čez celotno klop v hrbtnem slogu. Pa koga še zanima usoda naslednje razporeditve voženj, pomišlja, ko mrmra napev izpred let, napev najstniških koprnenj. Besedilo je bilo tako čudovito stremljenja polno, da ga še sebi ni zaupal. A ljubil že še bi, ga je obšlo docela in povsem naokoli njega, ko v lastni zahojenosti dojame, da je les klopi darovala dokaj redka drevesna vrsta. Ni ji vedel imena, a pozna njene lastnosti, ki so: dobrotljivost, prožnost, stalnost. Les pod njim odda vlago. Nivo v čakalnici se izogne vrednotenju, ki ga je bila določila medresorska ekspertna skupina, zadolžena za izvedbe nasilnih pogozdovanj. Iz rastlinjaka se gre naprej v drevesnico, je bila edina kolikor toliko zanesljiva poved glede tega. Da se tam izruje debelca, je bilo nekako samoumevno, in da se jih presadi, da se jih na novem zemljišču zaliva, gnoji, tudi. Delež samoumevnosti še ni določen, a je. Pot na tuje pa ji tudi ni pretirano ustrezala, samohodki. Mar bi se ustalila že prej, se je oštevala. Možakar na klopi je tujec, svoja opazovanja strne postajnica, ki pomišlja, da bi do prispetja dogodka lahko bila predlagala bolniško odsotnost; pa mesečno vozovnico za pastorko nemara. Uprava jo namreč docela upošteva. Pastorka z vplivom, jo sama pri sebi označi. Nadresorska ekspresna ekipa že žaga. Izdelalo se bo vsaj deset tisoč klopi, je njihov slogan. Kdor zaliva, naj še gnoji, pa je idejno sporočilo drvark, ki ga seveda še niso docela vsebinsko dodelale, a žagovina obeta. Krožne žage! Tako ljuba jim zvočila. Sobar, na katerega ime se je že pozabljalo, skozi okno zre proti postajinim dovozom. Ajda, kot apno bela, mu krni uživanje v barvah. Temoten bi bil postal, da ni zasvetila skoraj večna obcestna svetilka, sijoča nanj. Nato se kot blisk in svetlobni polizdelek spusti vanj: nekonkurenčnost je postranska škoda in kot tako jo je potrebno vrednotiti, se mar ne zdi tako? Sobar do še vozečega vozila pristopi z vsem vidnim spoštovanjem do razdalje. Nekoč v sobi, danes pri sebi, mu poreče sprevodnica. Drkaj v sebi! jo nahruli. Spet to? sprevodnica smeje dokaže vozniku, da ji smelost s ščepcem nagajivost ni tuja. Po žagovino sem prišel, če so jo natovorili, sporoči možakar, ki se je bil nekoč odločil, da bo ločil iveri od žagovine. Sprevodnica ljubko odrine sobarja in mu s tem da vedeti, da je odrinjenost le predstopnja k zbliževanju z oddaljevanjem. Paket je spodaj, sporoči možakarju, odpre stranski del vozila prav počasi in s tem da sobarju obilico časa, da se odstrani, saj ni prav nič vešč nošenj. In možakar bi mu brez dvoma zameril, če se s sprevodnico spetlja na tako vidnem in tudi svetlem mestu. Opozorilo glede obnašanja pod voznim redom doživi ponatis. Dogodku določi izhodišče silno veliko vozilo, spominjaje kioskarko in celo njeno ljubico na silno veliko vozilo. Policistka poleg stranišča čaka na premestitev kam bliže domu.

OREL IN TROFEJA I

Kot vojak sem se plazil
skozi jarke
proti tvojemu nasmehu,
s katerim si mi ponujala
svojo nežno roko.
(Le da nisem vedel, ali soproško, ali prijateljsko).

Tvoj nasmeh je bil brezizrazen in nerazumevajoč.
A jaz, zaljubljen do ušes,
sem se plazil prek bodečih žic,
sovražni topovi
bi me skoraj raztrgali na kose
strojnična gnezda
tvojih levov
bi me skoraj pokosila
kot kosa pokosi poleti dozorelo žito.

Skoraj sem se te dotaknil.
A ti si bila ženska
obdana z bodečo žico,
jaz pa sem nekje izgubil klešče,
da bi jo preščipnil.

Potrt sem se vrnil nazaj v bazo,
krvavel sem tudi v srcu.
(Sicer sem navajen telesnih bolečin).

Prišel je polkovnik
in me zbrcal na noge, rekoč:
»Vojak si, ne pa orel, ki lovi trofejo!
Izgubil si vso orožje,
pokosili so tvojo nado,
s topovi raztrgali
tvojo srečo, tvoje sanje.«

Zbegan sem salutiral polkovniku.
Superego se je nasmehnil.

»Išči naprej. Tokrat bodi bolje pripravljen
in uberi
bolj prefinjeno strategijo,
gospod narednik.«

OREL IN TROFEJA II

Hodim po steklenih truplih
50 km jugozahodno od Stalingrada.
Nisem več narednik
temveč samotni iskalec
v bodečo žico ovitega
privida nekdanje sreče
(morda sem popil preveč vodke in se mi blede?).

Mraz je stekleno hladen.
Njegova ostrina je zarezala
v mehanizem mesa, kosti, krvi, …
ki se imenujem
vojak Orel.

Stalin in Rokossovski sta vedno na preži.
Varujeta Trofejo.
Stalingrad je njuna utrdba.
Tja ne pride noben Orel, noben Iskalec.

Tanki neusmiljeno pehajo
Iskalce proč od utrdbe,
proč od Trofeje
(bi jo raje imenoval »Cilj?«)
v močvirja
kjer ni Sanj,
ne Hrepenenja,
ne Ljubezni.
Zgolj blato in komarji.

Pogrezam se v blato svoje eksistence.
Pa vendar ne bom vrgel puške v močvirje.

OREL IN TROFEJA III

Naši tanki se umikajo
po bitki pri Kursku.
Stalin in Rokossovski
Me ženeta stran od Cilja.
Cilja ni več na dosegu roke.
A tudi tank, ki ga je poganjalo srcé,
je uničen.
Srcé je ledena kepa.

Sedaj se umikam k razumu.
Hitler, ta personifikacija
histeričnega duha,
je postal nepomemben.
Naj se že enkrat ubije, hudiča!

A kolikor vem, se duha ne da ubiti s kroglo.
(Hitlerja bom sicer ubil, takoj ko mi pride v roke!)
Duha se lahko zgolj zlomi:
pa še to ni garancija,
da bo zares umrl.

A zakaj bi ubijal duha?
Škoda je vsake krogle v ta namen.
Ne bi rad eksperimentiral
Niti z rusko ruleto.
Krogla v glavo ubije duha.

Raje bežim.
Gozdovi, polja, polna žitnega klasja,
potoki, veselo žuboreči,
reke, mirne, sanjave,
sadovnjaki:
jabolka, hruške, orehi!
Svoboda, svoboda!

Zakaj bi ubijal duha
če je le-ta lahko svoboden?

Draga
Ne slišiš me
Prisluhni občutkom
V objemu se razprši hlad
Nasmeh

Ribnik
Topla mlaka
Ribe lovijo zrak
Razprti beli cvetovi
Lokvanj

Gora
Težavna pot
Preizkušam moči
Z vrha je čudovit razgled
Sreča

Ajda
Polje cveti
Privablja čebele
Zrnje ne bo dozorelo
Slana

Naliv
Preveč vode
Poplavljeno polje
Od česa bomo živeli
Beda

Žulji
Ozebline
Izkušnje pritiskov
Odrgnine preživetja
Vojna

Ptica
Razpre krila
Preleti obzorje
Išče poti in zavetje
Misel

Gora
Grušč melišče
Previdni koraki
Hočem se povzpeti na vrh
Napor

Oči
Nič ne vidim
Mrak okoli mene
Bojim se popolne teme
Moj vid

Ptica
Črna kavka
Razteza peruti
Krak v mrak oblačnega jutra
Slutnja

Meja
Tujec in jaz
Preizkušnja za oba
Prijateljska pomoč v stiski
Sosed

Čevelj
Ščiti nogo
Morda te ožuli
Ne stopaj v prevelik čevelj
Boš bos

Tvoj glas
Zbudi nasmeh
Prijateljski objem
Čas omeji čar srečanja
Stisk rok

Suša
Jasno nebo
Sončnice zrejo v tla
Kamenje prod pesek v strugi
Vode!

Šala
Smeh veselje
Humor osrečuje
Iskra veselja v življenju
Smej se

KAKO JE V NEBESIH

Se ti kdaj kolca, ko mi misli bežijo k tebi.
Se tudi ti kdaj vprašaš, kako je meni.
Si tam sama? Ali imaš koga?
Si sedaj srečna? Ali te teži tvoja izguba.
Kdaj pomisliš, kaj bi sedaj skupaj počeli.
Bi mogoče na kakšni, mali, leseni, samotni klopci sedeli.
Si kdaj žalostna? Ti manjka moja rama.
Si kdaj jezna, ker si tam zgoraj sama.
Ne bom lagala, da mi je hudo ker te ni ob meni.
A mogoče so vsako leto bolj lažji pogledi.
Pogledi proti nebu, proti tvoji ljubezni.
In še kar so nežni.

MOJ PIKO

Malo nedolžno bitje.
Polno igrivosti, in neskončne sreče.
Toliko časa sem si te želela.
Po tvoji družbi sem hrepenela.
A ko si končno ugledal pot našega kraja,
me je strašna trema napadla.
Kako bomo s tabo sedaj živeli.
Kako se bomo kot družina, na novo ujeli.
Ali me boš sprejel, v svojo bližino.
Ali mi boš pokvaril vsakdanjo rutino.
A bil si sonce naših dni.
S tabo smo se smejali, in jokali vsi.
Bil si kuža neverjetne, vesele energije.
Vedno so ti male oči svetile.
Bil si ravno prav nagajiv.
A vedno skrben, in pazljiv.

PRIJATELJSTVO

Ti in ti, sta mami že postali.
Ti in ti, sta svojo srečo že izbrali.
Ti in ti, ki sta mi vedno ob strani stali.
Ti in ti, ki sta se z mano veselili, in jokali.
Ti in ti sta mi svoj osebni čas namenili.
Mi dovolili biti zraven, ob vajini novi rutini.
Ti in ti, sta mi novice na posebne načine izkazali.
Ti in ti, nista pozabili na mene, ki še čakam na vajine že usvojene momente.
Ti in ti, mi nista nikoli obupati pustili.
Ti in ti, sta me vedno bodrili.
Ti in ti, ki sem vaju v srednji šoli spoznala.
Ti in ti, ki sta moj začetek in konec, prijateljskega raja.

NAŠA ZDRUŽITEV

Naša združitev, se je zgodila,
ko je mala deklica Tina, svojih 5 mesecev dopolnila.
Takrat o svetu, ni imela še nobene predstave.
Za njo so se šele začele sanje.
Takrat še ni deklica mala čutila, da bo kmalu novo družino dobila.
Da ji je mamico bolezen vzela,
in da bosta za njo, sedaj ata in mama skrbela.
Če bi takrat že vse razumela, bi bila zelo srečna in vesela.

Začela sem mazati ogledalo z anti-age kremami. Vedno mi kaže nek obraz z gubami.

Padli smo na kolena. To je naša začetna pozicija.

Lačno ljudstvo ne sme jemati v usta vsakogar.

Krog je zavita ravna črta.

Niso imeli črnila za podpis, pa sem prst namočila v blato.

Nisem iz te zgodbe. Kdo ve, iz katere knjige so me stresli.

Aretirali so svobodo govora. Branila se bo z molkom.

Na ulici sem pokazala dlan. Takoj so se pojavili tisti, ki se razumejo v hiromantiko.

Pošljite reševalni čoln. Slamica ne pomaga.

Obstajajo mrk Sonca, Meseca in razuma. To tretje je najbolj pogosto.

Namesto poti v Evropo smo izbrali bližnjico in – zašli.

Zaigrajte himno. Morda ljudstvo tudi zapleše.

Če je to prava pot, kaj so potem naše stranske poti.

Ne zapirajte vrat! To je naš edini izhod za boljši jutri.

Življenje je lepo, toda lepota je minljiva.

Mladi bi šli po naših stopinjah, če mi ne bi šli bosi po trnju.

Možitev? Rezervno delovno mesto za ženske.

N vse tako črno, beli svet se nam zdi kot kontrast.

Zgrešili ste življenje? Pa streljajte še enkrat.

Pri nas ni zlate sredine, vse je samo bižuterije.

Tiskarska napaka – ničesar ni bilo med vrsticami.

Ona se udobno namesti na velikem, z blazinami obloženem kavču. Pogled ji zaplava skozi okno na vrt, na visoko gredo, ki jo čuva velik črn vran, pritrjen na debelo vejo. Čudno, pri tem se ona zave, da ne čuti nobenega hrepenenja po zunanjem svetu. To ni pogled, ki bi zahrepenel skozi okno. Zakaj tudi bi?

Saj črni vran je vedno tam. Stalnica, ki pomirja pogled. Ne uhaja. Ne izmika se njenemu pogledu. Ampak za njim je dolga pot. Z njo. Spomin seže stotine kilometrov daleč proti severu, v Hamburg. Ko se je tam nekoč sprehajala po predelu Altona in občudovala pročelja vrste starih hiš in očarljivo ponosnih stavb. Skoraj na vseh balkonih so sedeli taki veliki črni vrani med barvitimi cvetličnimi koriti in čuvali stanovalce. Njihova črnina je pomirjujoče izstopala. Tudi ona si je zaželela vrana in ga kupila kar v najbližji trgovini.

Pa je ta severni vran potoval z njo do severnega morja. Pozdravljala sta polja vetrnic in se pred neznosnim vetrom skrivala v jame, skopane v pesek. Ona ga je še skrila pod toplo bundo. Nato sta obiskala obmorsko kliniko za poškodovane živali, rešene iz morja: delfine, mrože, tjuljne, morske ptice. Vsa čast reševalcem in skrbnikom teh živali. Po obisku teh veličastnih živali sta si privoščila veliko skodelico čaja z rumom. Obarvalo ji je lička in ogrelo telo. Tak čaj preganja viruse in bacile. Baje pa tudi utaplja žalost. Rum je na morju zakon.

Vstane s kavča in noge jo ob tem kar malo bolijo, kot so jo bolele na sprehodih ob severnem morju. Čeprav tokrat le »v glavi«. Preseli se k zahodnemu oknu hiše, ki gleda na ulico, hiše in gozd nad njimi. Neprijetno jo vznemirja ta pogled. Na ulici je vedno nekdo, ki hiti, pa avti, poštar, kombiji za dostavo kruha. Vse vrvi od premikanja sem in tja. Na srečo je tudi tu njen stalni varuh. To je južni črni vran, ki je z njo pripotoval z morja, iz Barbarige.

Ko je tako nekoč pogledovala po stojnicah, je na eni opazila že malce zaprašenega črnega vrana. Morske turiste so pač bolj zanimale druge stvari: slamniki, očala, plastični obroči in nešteto drugih nepotrebnih reči, ki so pa tam postale nujno potrebne. Pa je takoj kupila še enega vrana. Ta je doma pritrjen na brajde ob hiši. In če ga je hvaležno hotela pozdraviti, je morala, na srečo, dvigniti pogled do vrana in s tem do čudovitih krošenj dreves nad ulico in naseljem. Tudi drevesa so bile ljube stalnice, sicer z leti nekoliko spremenjene. Še posebej ena krošnja v obliki ovčke je pridobivala podobo modrega veličastnega volka. Kadar je zapihal veter, se je zdelo, kot da ji maha z repom.

Spet se je vrnil spomin. Takrat sta se z južnim vranom napotila na pot proti stari Barbarigi, kjer sta občudovala ostanke dva tisoč let stare rimske oljarne. Vran je radovedno kukal iz nahrbtnika in ona je veselo pogledovala k njemu in se pogovarjala z njim. Hodila sta skozi gosto nasajene nasade oljk. Spoštljivo sta jih pozdravljala in jim zavidala njihovo junaštvo, saj so kljubovale vetrovom, burji, dežnim nalivom in nič jim ni prišlo do živega. Zdaj je pomahala južnemu vranu na brajdah in kar malo se je predramil hladen piš vetra iz stare Barbarige.

Spomin je še kar živel in jo spomnil, kako se je nazaj grede na poti spotaknila ob lastne vezalke, malomarno zavezane, in telebnila na tla. Nahrbtnik z vranom je zdrsnil po strani na tla in njena glava je pristala na vranu namesto na ostrem kamenju. Konec dober, vse dobro.

Prebudi se v sedanjost. Po cesti pridrvi avto in ona se vrne k severnemu vranu. Tudi njemu pomaha in sede za računalnik. Odpira okna na njem in se sprehodi po novicah. Najprej iz kulture, poslušala je pogovor z njej malo znanim pesnikom. Potem je odpirala še druga okna glede na trenutno razpoloženje in navdih.

Njeno raziskovanje in pomenkovanje prekine hišni zvonec. Kar strese jo, saj je izrecno naročila, da pico dostavijo na mizico pred vrati. Dostavljalec ji razloži, da je nakazala premalo na račun. Pica se je podražila.

Zajame jo panika. Mora odpreti vrata! Zmanjka ji zraka, srce ji noro bije. Zbere vse moči in za špranjo odpre vrata ter pomoli skoznjo kartico. Dostavljalec, mladenič, ji razloži, da sprejemajo le gotovino. Ona se podviza v kuhinjo po denarnico, ko zasliši tik za sabo: «Joj, gospa, ampak zakaj ne odprete okna? Zunaj je toplo sonce in svež zrak nujno potrebujete. Nekam zatohlo je tukaj, oprostite.«

Ona je, se je zdelo, nezavedno kimala, pomolila prijaznemu mladeniču denar in ga usmerjala k na pol odprtim vratom. Še dobro, da je bilo nekaj v denarnici, saj že dolgo ni kupovala neposredno. Ujela je začuden, narazumevajoč pogled.

Preden je dokončno zaprla vrata, je občutila, da skoznje prihaja vabljiv vonj. Ne zna ga dobro opisati: kot vonj po najžlahtnejšem zelenju, zdravju, svežini, svetlobi.

V glavi ji završi, bliska se ji pred očmi, skoraj se onesvesti od preobilice lepega. Nekje v skritem kotičku duše pa prepozna najdragocenejši vonj vseh vonjev: vonj po svobodi.

In takrat jo prešine drobna misel, ki prerase v željo in upanje po uresničitvi. »Draga moja, severni in južni vran, kmalu vaju obiščem in hvaležno pobožam. Zares. V živo. S svojima rokama.«

Spomin na Majdo Senica Vujanović, Katico Dajčar in Megi Šulek

10. maja 2026 zapisujem spomine na svoje tri prijateljice drage, s hvaležnostjo se vas spominjam.

MAJDA,

prva si se mi približala v Literarni družbi. Verjetno si začutila mojo razdvojenost in žalost, ko sem po treh desetletjih življenja na tujem prišla kot vdova nazaj v domači kraj.

Srečali sva se, dve sorodni duši in kljub različnosti obdržali najino prijateljstvo do konca.

Vesela si bila mojega zadnjega obiska v februarju. Čudila si se, da se spet odpravljam na pot. Obljubila sem ti, da pridem za tvoj rojstni dan. Četrtega aprila je bila velikonočna nedelja, tvoj rojstni dan, nisi ga več dočakala.

Hvaležna sem ti za tvoje prijateljstvo, mnogo je bilo najinih pogovorov in modrovanj. Prav imaš, Majda, več bi si morali pripovedovati, obujati spomine, si podariti srečo bližine. Ti si jo znala ubesediti, odpreti svoj notranji svet od otroštva dalje, v likih tvojih staršev, domačega kraja, ljubezen in modrost se prepletata v tvojih pesmih. Čuvala si svoje pesniške otroke, živela si z njimi v svojem literarnem svetu, polnem navdihov in hrepenenja.

Dvakrat sem bila s teboj v Šentanelu. Kako si oživela v svojem rojstnem kraju! Podobna metulju si tekala po znanih tratah, po mehkem gozdnem mahovju, z višinskega travnika se je videla Peca tako blizu. Ganjena sem bila, ko si mi prebrala pesem o povojčku in mi pokazala rastlino na robu njive, POVOJČEK.

Danes si se sklonila k meni, mati. V drobnem vijoličastem cvetu povojčka te vidim, tvoje oči. Neštetokrat sem nabirala zate to dišavje. Vselej zgodaj spomladi. Utrgam vejico. Kako diši. To je tvoja duša, tvoj dobri duh.

Nedopovedljivi občutki me prevzemajo, ko po dolgem času prebiram tvoje pesmi v zbirki »Čas umira« in tebe več ni. 2. maja 2003. leta si mi podarila to knjigo.

Čas umira, čas se ustavlja, počasi, tiho oko se poslavlja. Posvečeno telo vene, usiha. Človek čist, lahkoten, se duša oddvaja, v tišino, v vsevednost, v prabit se spaja. V tisoče mavric svetloba prehaja, čas umira, dih zastaja.

KATICA,

vidim te v spominu, rdečelično in veselo, vsakikrat me radostno sprejmeš pri vratih. Že na stopnicah, lesenih in škripajočih, občutim prijetno domačnost, ki jo pa ti, Katica, najbolj izžarevaš. Pri Katici so bile šale doma, tudi jaz se hranim z njimi v tvoji bližini:

»Gospa ambasadorka, kdaj si boste naročili nove stopnice? Vendar ne, vaše stopnice so mi najdražje, ker me vodijo do vas.«

V zgradbi na Trgu svobode je bila hrvaška ambasada, Katica je po rodu Hrvatica, prav tako je zdaj tu Slovenka.

»Ambasadorji samo posedajo v svojih pisarnah, jaz pa sem med ljudmi in jih povezujem.«

Zares je znala Katica s svojo veselostjo skrbeti za prijetno druženje, v njej je bilo otroško veselje združeno z življenjsko modrostjo. Katica je imela rada mesto in ljudi v njem, ki jih je srečevala, naj je bil to pismonoša ali prodajalka na malem trgu, mestni posebnež Jurček ali Vinagov leseni sod pred hišo, vrbe žalujke ob Dravi ali obisk Esmeralde v Mariboru.

O svojih doživetjih in srečanjih je pisala pesmi, ki so izšle v knjigi »Prižgala bom luč«. Vesela in ponosna je bila na svojo knjigo, ki nosi pravi naslov, saj je bila Katica tista oseba, ki je prižigala lučke pri ljudeh, s katerimi se je srečevala.

Ob neki priliki me je vprašala za nasvet, katero svojo pesem bi naj prebrala na literarnem srečanju v »Piramidi«.

»Katica, pesmi bodo brali vsi, ti pa rajši zapoj tisto pesem o Kokolinu.«

Katica se je glasno smejala.

»Nič se ne smej, Katica, resno mislim, boš videla, da bo dobro tako.«

Žal nisem bila prisotna, a Katica me je ubogala in dobila lepo priznanje. Zgodilo se je takrat, daje prišel z zamudo v dvorano »Koki«, kličemo ga tako, in je nekam čudno zbegano obstal pri vratih, ker je Katica ravnokar pela pesem o Kokolinu, pesem o petelinu, ki išče svojo putko. Velikokrat sva se s Katico od srca nasmejale ob kakem resničnem ali zamišljenem prizoru.

Kako te pogrešam, moja draga vesela Katica!

MEGICA,

zvezdica moja draga, mile so tvoje oči in tvoj pogled me boža ...

Rožice z vrta in travniške rožice sem ti prinašala, skrbno si jih zlagala v vazo, jo postavila na mizo in potem sva se pogovarjali, si gledali v oči, zaupali sva si najine skrivnosti, ki jih nisva nikomur govorili, kajti v poznih letih sva se zaljubili in taka zaljubljenost je v starih srcih drugačna od mladostne zaljubljenosti, vendar še vedno hrepeni po nedosegljivem.

Nekega dne sva stali na malem trgu in poslušali čudovito melodijo Chiquitita, ki je odmevala iz piščali uličnega muzikanta iz Peruja. Glasba, polna hrepenenja, v nebo dvigajoča melodija naju je očarala, stali sva na mestu, držali sva se za roke, ganjene od njene lepote. Mladi muzikant je opazil najino ganjenost, še enkrat je za naju zaigral božansko melodijo. Ta dogodek naju je še bolj povezal.

Megi je imela rada poezijo, tudi sama je napisala nekaj izpovednih pesmi. Iz posušenih rožic, cvetnih lističev, je izdelovala enkratno lepe kartice, ena cvetna sličica v okvirju krasi mojo steno. Mlada Megi je igrala na ljudskem gledališkem odru žensko vlogo v Cankarjevi drami, prepričljiva literarna oseba je bila v tej vlogi, zelo lepe fotografije mi je pokazala.

Pri mojem zadnjem obisku sem jo videla oslabljeno, nemočno se mi je nasmehnila, preden sem odšla, sem ji tiho rekla:

»Še veš, Megi, kako sva stali tam na trgu ...« Podoživljali sva spominski prizor, v najinih dušah je zazvenela daljnja in brezkončna melodija.

Zima je ustvarjena za počitek. Če ne verjameš, poglej naravo. Travinje, drevesa, živali, s snegom prekrita poljana, poledenel ribnik; vse to odraža spokojnost, kliče v upočasnitev in umirjenost, tako telesno kakor duševno. Duh mraza in pozebe se prebije v ospredje.

Človek zahodne civilizacije je skoraj kot robot, potrošnik, prodajalec telesnih in umskih spretnosti, sposobnosti in znanja. Pohlep in izumljanje umetnih ter plačljivih potreb so ga vsrkale v položaj, v katerem je izkoriščevalec, kopiči in manipulira s kapitalom, ali pa je prostovoljna žrtev tistega, ki ga za njegovo delo plačuje. Vse to je nesmiselna kolektivna zasvojenost, kajti človek je v svojem neizpodbitnem bistvu predvsem naravno bitje. Bitje zaznav, čutilnih percepcij, vrojenih potreb in vpleten v kozmične cikluse. Dan in noč, letni časi, svetloba in tema, toplota in mraz, plima in oseka, sevanje ozvezdij ne predstavljajo več postulatov, katerim bi se prilagajal in tako vzpostavil homeostazo svojega bitja. Značilnosti nasprotij je zabrisal, vzpostavil neprekinjen delovni ritem, v katerem zaposlitev ni več kreacija. Interesi kapitala tako narekujejo eksistenčno suženjstvo. Ker v službi ni ustvarjalnih momentov, ga delovni proces frustrira in utruja, kar ga vodi v iskanje priložnosti za sprostitev. Hlepi po hitrem in zaslepljujočem, zlahka dosegljivem uživanju, ki pa je kratkotrajnega dosega in vedno znova ponavljajoče kliče. Cigareti, alkohol, droge, seks kot zgolj sredstvo čutnega užitka, so uničujoči nadomestki za zadovoljevanje čustveno socialnih potreb. Varen pristan, v katerem je človek ljubljen in sposoben ljubiti je nekaj, kar prinaša tiho radost in duhovno ter duševno ravnovesje.

Namesto humanističnih vrednot so zavladali denar, kratkotrajen užitek, čustvene manipulacije in nasilje; vse to pa zagotovo ne more obstati. Ne le božje zapovedi kot tirnice, po katerih bi naj peljali dar življenja, in ki predstavljajo garant smiselnosti ter krepitev samodiscipline, kakor tudi nudijo bližino in toplino, ki sta podstat, v katerem prepoznavamo svoje poslanstvo. Na določeni stopnji samorealizacije dojamemo, da cerkev ni enačaj z vero, da rituali ne morejo nadomestiti žive izkušnje z Mesijo, da spoštljiv in ljubeč odnos do vsega stvarstva predstavlja prepričljivo spoznanje in opredelitev, ki je ne moreš več opustiti.

Beličnik,23.7.2026

»Ljubezen je silna kakor smrt, njena gorečnost trdna kakor grob, njen žar je žar ognja, plamen Gospodov.« Vp,8,6.

Ko Solomon išče paralelo z ljubeznijo, jo postavi nasproti temu, čemur se nihče ne more izogniti, smrt. Dokončen konec ali transformacija biti?! Smo že kdaj pomislili, da bi za tega moškega, žensko, otroka bili pripravljeni umreti? Ni dvoma, da je najsilnejša materinska ljubezen. Videl sem jo na lastne oči, verjel mami, ko je izrazila to silnost ljubezni onkraj smrti. Pri očetih je morda ta pripravljenost manj prisotna. Ampak če bi bil postavljen pred izbiro jaz ali moj otrok, verjamem, da ne bi stisnil repa med noge.

Žar, plamen, ogenj so prijetni posebej pozimi. A če se ogenj razplamti, požira vse pred seboj. Začutiti zaljubljenost kot žareče oglje v srcu in po vsem telesu, je silen afekt, v katerem izgubiš tla pod nogami. Oblast teh sentimentov je lahko tako prevladujoča, je neugasljiva strast, ki zamegli razum, preudarnost in stanovitnost. Blagor moškim, ki so bili priča rojevanju, kreaciji veličastva, ko se muka zaključi z razlitjem novega življenja. V nekaj sekundah, minutah doživimo ekstatična stanja, čudimo se, navdušujemo, zberemo prijatelje, denarnica je velikodušna kot še nikoli. Dojemamo, kako plitka je spolnost brez emocionalnih vsebin, kadar sledimo zgolj sli, užitku. Ljubezen, ki rodi plod, izraz bodisi rojstva novega življenja, bodisi afirmacija dveh v enem, je vrhunec in blagodejnost, ki udejanja klic Duha.

Dišavka, 25.7.2026

»Jezus reče Petru:Ali me ljubiš bolj kot tile? Da Gospod, ti, veš da te ljubim. Veli mu: Pasi moja jagnjeta.«Jn 21,15.

Kot otrok sem bil pastirček, pasel sem krave. Ovac in jagnjet pri babici ni bilo. Ko sem prišel v zrela let, sem si kupil kmetijo. Poleg konj in krdela psov, sem imel tudi dve ovčki in jagnje. Ena ovčka je skotila jagnje, vendar je imela mastitis (jaz tega takrat nisem vedel), tako da ni imel mleka in jagenjček mi je umrl na rokah. V tem primeru sem bil slab pastir, ampak ker sem vsaj v svojem svetlejšem življenju nosil v sebi spoštljiv in ljubeč odnos do živali, sem se lažje soočil s smrtjo. Ta grožnja se je odvijala tudi v tem, da je jastreb krožil na nebu in prežal na kokoši in race.

Ko enkrat veš, da prva smrt ne pomeni konca življenja, da bo Jezus drugič prišel, začneš doživljati svoje telo in duševnost drugače kakor do tedaj. Prebujenje Duha, ki ti omogoči razširitev horizonta in poglobi dušo v sočutje in odpuščanje. Tiha radost valovi v tebi in nasproti ti prihajajo ljudje, ki oddajajo iste »frekvence«. V gozdu, pašniku in sadovnjaku srkaš mir in se čudiš, kako neka izven tebe tlakuje tvoj pot, ki je slikovita in varna.

Poleg plemenitenja značaja se srečuješ s temnimi silami, ki prežijo na sence v tebi. Ojačaš pozornost, privabljaš na plan podzavestne vsebine, v zavest privabljaš zaznave in občutke, skratka, živiš vedno bolj v svoji mentalni zrelosti. Hkrati pa se s svojo drugačnostjo, ki jo izražaš v prijaznih in nenaklonjenih okoliščinah, krepiš v iskrenosti in resnicoljubnosti, tako da ne izzveni v prazno sposobnost biti ljubeč in toleranten, stanoviten.

Rdečka, 28.7.2026

»Reče mu Jezus:Ker si me videl, Tomaš, veruješ; blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo.« Jn 20,29.

Koliko neposrednih izkušenj potrebujemo, da nekomu zaupamo, verujemo, da je njegova beseda zanesljiva? Lahko bi človeka v njegovih skrajnostih imenoval naivca ali dvomljivca, dobrodošla pa je preudarnost, ki je usmerjena v človekova dejanja in ne naseda sladkobnim besedam. Dokler smo ujeti v naivnost, smo skoraj zmeraj tarča tistim, ki praviloma iščejo koristi zase in niso pripravljeni na iskren dialog. Tako smo zaradi tega pogosto razočarani, včasih pa doživljamo tudi globljo bolečino.

V odrasli dobi smo praviloma bolj previdni, tudi nezaupljivi. Tako kaj hitro vse moške ali ženske mečemo v isti koš in si s tem onemogočamo zaupljivost in bližino. Podobni smo orehu ali lešniku, ki sta se oblekla v trden oklep. Užitno jedro je dosegljivo le tistim, ki so vztrajni in potrpežljivi, dovolj empatični in senzibilni. Slutnja jedrca je lahko osnova, da vztrajamo. Naklonjenost nevidnemu rojeva pogum in z vztrajnostjo omogoča, da gradimo zaupljivost in dragocene odnose. V nekaterih primerih pa brez korenite in stanovitne ljubezni ne moremo doseči, da nas nekdo spusti v svojo bližino. Lahko zaključimo, da sta pogum in preudarna zaupljivost lepi priložnosti, ki omogočata harmonijo v sebi in v druženju.

Grafenštajn 28.7.2026

»Ko ugleda Jezus s križa svojo mater in učenca, ki ga je ljubil, reče svoji materi: Žena, glej , tvoj sin! Potem reče učencu; glej, mati tvoja! In od takrat jo je učenec vzel k sebi.« Jnl9,26.27.

Jezus je v smrtnih mukah bil ljubeč do svoje matere in jo izročil svojemu najljubšemu učencu. Zakaj prav njemu, čeprav je bil najmlajši izmed vseh dvanajsterih. Zato ker je imel naj čistejše misli in najbolj ljubeče srce. Kaj pa mi? Sta ti dve vrednoti v vrhu naše zavesti? Nas je kdo naučil, da rojevamo in nadziramo svoje misli? Da to počnemo načrtno, v smeri vedno večje plemenitosti značaja in z zavedanjem, da je to pot k uveljavljanju resnice in brezpogojne ljubezni.

V naš um se vrivajo potepuške misli, ki niso v skladu z naš vestjo. Če nismo pozorni na duševne, mentalne procese v sebi, lahko te misli zagospodarijo našim izbiram na pomembnih križpotjih. Marsikdaj se po izbiri prvenstvenih poti tepemo po glavi, ko se ujamemo v zmote in prevare. Ko se ranjeni pretolčemo skozi viharje in plamene življenjskih preizkušenj. Rečemo si, zakaj nismo poslušali notranjega glasu, ki nas je blago nagovarjal, naj ne popuščamo mikavnim iluzijam, prevaram in utvaram. Stanovitna samokontrola in zavestna samodisciplina sta najučinkovitejši varovalki pred zdrsi in porazi.

Askeza ni najboljša izbira, prizadevanje za duhovno rast je lahko zmerna in velike spremembe se rojevajo z malimi, potrpežljivimi koraki. Predajanje in vdajanje nenehnim užitkom nas slej ko prej soočijo s praznino, kajti Duh se ne vsiljuje, temveč se odziva na naš vzgib.

Janez je imel ljubeče srce, čeprav ga je v začetku poti za Jezusom imela v pesti častihlepnost. Najbrž je intuitivno čutil in zaznaval sij, ki je plapolal povsod, kamor je stopila Jezusova noga. Ali imamo v svoji bližini koga, kateremu lahko brez dvomov in pomislekov sledimo? Jezus Kristus je Mesija, je »pot, resnica in življenje.« življenje s konji, psi in ovčkami so prebudili v meni dovzetnost za njihove vrline, kajti občudoval sem jih in si želel biti v marsičem kot one: plemenite, predane, zveste in krotke. Ni treba upogniti svoje hrbtenice, se odpovedati svobodni volji, ampak dobro se je zavedati svoje majhnosti nasproti silam narave in moči Duha. To je uvid in agens modrosti, ki se včasih zrcali v svoji paradoksalnosti; Logika in kavzalni zakoni pri nekaterih fenomenih, posebej tistih duhovne narave, včasih zataji.

Rdečke 29.7.2026

»Jezus odgovori: Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico«. Jn 18.37.

Koga ne zanima resnica? Če ne druga, ali so zanj pomembni ljudje resnični, takšni kot so v svojem bistvu in ne polni pretvarjanja in laži. Pogosto se zgodi ob medsebojnem spoznavanju, da eden ali oba izmenjujeta vsebine, za katere menita, da bodo prinesle korist, užitek ali prestiž. Skrivajo pa se šibkosti in ranljiva področja, ki bi nam lahko prinesle podcenjevanje in izgubo samokontrole. Malo hudomušno bi rekel, bolje je izbrati gledališče, kjer bodo v središču pozornosti profesionalni igralci in se laična igra v osebni interakciji ne bo odvijala prozorni naivnosti in popačenosti. Kako redka je spontanost in iskrenost med odraslimi, vendar se izogibajmo obsojanju, kajti vsak od nas je bil že v otroštvu kaznovan, kadar je ravnal iskreno in bil resničen. Z brazgotinami in ranami stopamo v adolescenco, to obdobje pa s spolno zrelostjo še dodatno otežuje prehod v zdravo odraslost. Pomanjkanje varnosti in ljubezni v družini marsikdaj »nadomeščamo« s (pre)hitrim skokom med rjuhe, ter s tem pogosto poskušamo na nezavedni ravni doživeti sprejetost, vrednost in ljubljenost. Čez čas spoznamo, da je tako ravnanje zgolj utvara in iluzija, samo telesni stik nas pusti prazne in duševno nepotešene. Potrebujemo kaj globljega in pristnega, ovenčanega z lepimi čustvi, a kako bosta krvaveče srce in duševni nemir ustvarila pogoje za harmonijo. Vendar so med nami nekateri junaki, ki še verjamejo in zaupajo ter pozitivno in preudarno razvijajo iskrene odnose.

Dišavka 31.7.2026

Ko si zaljubljen, ni treba, da se ti še kaj drugega, resnično pomembnega in vrednega dogaja. Samo stanje zaljubljenosti je briljantno slepilo, je kot sladke sanje. V bistvu je iluzija, ki je omamna dokler traja, vendar se pogosto zaključi z razočaranjem. Poti iz te zaslepljenosti praviloma vodijo v dve smeri: v razblinjanje, ugašanje ekstatičnega počutja; ali pa obrodi najdragocenejše sadove=dejavno, predano ljubezen. Zaljubijo se oči, ljubi srce. Kadar pa ne doživljamo nič od tega, nas preplavi razpoloženje nekakšne praznine, osamljenosti in ločenosti. Ni pa erotična ljubezen edina in partner ni edini objekt ljubezni. Materinska, bratska ljubezen, ljubezen do Boga in do sebe so manj impulzivne, vendar so trajnejše in ne vsebujejo toliko tveganja, negotovosti. Ampak če je življenje ločeno od erotike in intime, v sorodstvu in prijateljstvu iščemo tople objeme, duševno in telesno bližino in toplino.

Ob koncu svojega doživljanja in spoznavanja marsikdo pride do uvida, da je izjemno pomembna zvestoba. Zvestoba do sebe, svojih stališč in prepričanj, svojega vrednostnega sistema, kakor tudi do čustev, kar nam krepi stanovitnost in zanesljivost. Ali imamo svoj vrednostni sistem ozaveščen, je načrtno oblikovan na osnovi lastnih izkustev, tako da je kažipot našim besedam in dejanjem? V vseh kulturah in religijah je najdragocenejša vrlina biti ljubeč, sočuten in razumevajoč. Ljubiti osebo, živali, naravo, Boga predstavlja izpolnitev, samorealizacijo in s tem v življenje vnaša smisel bivanja.

veverica 10. 8. 2026

Od prijatelja s Pohorja sem dobil svobodomiselnega petelina Zlatka in hudomušno kokoško Špelco. Za razliko od piščancev iz Kmetijske zadruge sta ohranila svojo prvobitno naturo; bila sta ptici. Vsak dan, preden se je pričelo mračiti, sta si našla svoje nočno zavetje na 7-8 metrov visoki lipi na robu med sadovnjakom in gozdom. Vejo za vejo sta preletavala do vrha dreves in tam ostala do svita. V novi dan sta poletela iz svojega prenočišča in to je bil prizor, ki ti je vsako jutro porodilo čudenje.in občudovanje. Velja prepričanje, ki se zrcali v reku: »Šopiriš se kot petelin na gnoju.« Pri meni pa niti približno ni bilo kaj takega. Zlatko je venomer, ko je našel kaj užitnega, priklical Špelco in ji odstopil levji delež. Pokazal se je vse prej kot narcisoidni nastopač, prav nasprotno, bil je pravi džentelmen. Špelca si je med robidami pod jablano spletla gnezdo in tam nesla jajca. Medtem se je Zlatko kot izurjeni stražar sprehajal sem ter tja in skušal speljati pozornost nase, da bi bila njegova družica varna. V danem trenutku se je Špelca odločila, da bo izvalila svoj rod, in je potrpežljivo grela svoja jajca v gnezdu. Midva s psičko Tibi sva dan in noč bila prisotna in jo varovala pred lisico in kuno.

Nekega večera me je močno bolela glava, in izpustil sem nočno stražo. Odsotnost iz sadovnjaka je bila usodna za Špelco in bodoči zarod. Preden se je razgalila jutranja zarja, sem se vrnil v sadovnjak, kjer sem hotel nadaljevati sodelovanje z bodočo kokljo. Kuna je izkoristila mojo in psičkino odsotnost in usmrtila Špelco ter popila jajca. Ja, narava je včasih kruta in nas nagovarja, da iščemo sožitje z vsemi bitji, jih ščitimo in sestopimo iz trona oblasti.

Srna, 11.8.2026

Kako pomembno je, da ne pozabimo svojih obljub, in jih izpolnimo. Svojemu žrebcu sem obljubil, da mu bom pripeljal mično kobilico, če bo nehal naskakovati kobilo, svojo mamo. On je svoj del zaveze izpolnil, jaz pač ne. Tri leta je spoštoval mojo zahtevo in nikoli ga nisem zalotil, da bi skušal zadovoljiti svoj spolni nagon. Ko pa sem nekega jutra stopil v štalo, nista bila v njej le dva konja, temveč trije. Žrebiček je že bil na nogah in sesal materino mleko. Ta prizor me je silno vzradostil, kajti bil je popolnoma zdrav in krepak. Za odraslega žrebca so mi govorili, da ga je nemogoče obvladovati, dva žrebca skupaj pa da sta prava katastrofa. Odrasli žrebec naj bi napadal mladega, lahko tudi do smrti. Zaupal sem, da se pri meni kaj takega ne bo pripetilo, ker sem do konjev pristopal zaupljivo, z ljubeznijo, ki je dopuščala razodevanje bitja v vsej njegovi potencialnosti. Ker ljudje praviloma pojmujemo živali pragmatično, vredne so nam toliko, kolikšno korist nam nudijo, jim ne damo možnosti, da zaživijo z nami v svoji celovitosti. Spoznaval sem jih kot kozmična bitja, ki ti lahko izrazijo in poklonijo veliko več kot le ježo in gnojilo. Konji in psi so živeli v sožitju, tako da nisem bil niti presenečen, ko sem nekega sončnega dne videl, kako sta si žrebec in psička poklonila poljub.

Prisotnost konjev na kmetiji je privabila tudi lastovke, ki so si pod stropom štale zgradile gnezdo, kamor so se vsako leto v še večjem številu vračale. Pogosto sem na vrhu piramidnega hriba, na najvišji točki posestva legel na hrbet in občudoval lastovičji let. Opazil sem, da so, preden so skozi okno poletele h gnezdu, naredile lažen krog in tako preprečile morebitno grožnjo svojega zaroda. Rumeni kljunčki so se nenehno stegovali na rob gnezda in bili ves čas nenasitni vedno novih obadov in muh. Izjemna je tudi lastovičja sposobnost, da pri veliki hitrosti na kratki razdalji zamenjajo smer za 90 ali več stopinj.

Še zdaj, ko že več let nimam kmetije, so spomini na doživetja z živalmi povsem živi in me navdajajo z neopisljivo radostjo.

Žolna 10.8.2006

Večja psička, Staforka, je rasla, manjša in starejša mešanka pa se je mukoma privajala, da nisem več v celoti njen. Na dvorišče je pogosto prihajal sosedov pes, ki ga kljub mojim prošnjam sosed ni zadržal na svoji kmetiji. Nale nisem dal sterilizirati, ker je nisem hotel prikrajšati za občutenje materinstva.

Tako jo je sosedov pes, tudi zaradi moje neprevidnosti, oplodil in moja kmetija je postala bogatejša za sedem malčkov. Kljub nepričakovanju in nepripravljenosti na devet kosmatincev, mi je krdelo prinašalo polno radosti. Pri starosti dveh mesecev je doletela mladičke kruta usoda, zboleli so za pasjo kugo. Veterinar je cepil vse mladičke razen najbolj prizadetega. Zmotno jih je cepil proti že prisotni kugi in to je bilo usodno za vse razen tistega najšibkejšega, ki ga je drug veterinar ozdravil. Bilo je v nedeljo zjutraj, ko so pričeli bruhati in izločati smrdečo notranjščino, vedno bolj so hirali v hudih bolečinah. Vsakega, ki mu je odbijala poslednja ura, sem vzel v naročje in se osredotočil na sočutje. Vsak izmed njih mi je v svojem smrtnem boju razsvetlil nekaj za moje življenje in natančno sem vedel, po njihovi sugestiji, kje jih pokopati. Tako sem intenzivno doživljal njihov odhod in vsak izmed njih mi je v svojem kratkem življenju in umiranju posvetil veliko duševno in duhovno dragocenost.

Ob 21.30. sem pokopal zadnjega, po celodnevni agoniji sem bil čustveno izpraznjen in duševno izčrpan. V meni se je po tem krepila jeza do veterinarja, ki je bila prepletena z globoko žalostjo. Hkrati pa sem bil hvaležen za vsa radostna doživetja, ki so mi jo v svojem kratkem življenju podarili in tudi za silno trpljenje, ki je raslo z odhodom vsakega ljubljenčka.

Zajec, 17.8. 2026

Z biblijskimi besedami »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe« izražena ideja pomeni, da spoštovanje človekove lastne integritete in enakosti, razumevanja in ljubezni do svojega jaza ne moremo ločevati od spoštovanja, razumevanja in ljubezni do drugega posameznika. Ljubezen do svojega jaza je neločljivo povezana z ljubeznijo do svojega bližnjega.

Presunil me je podatek, da vsak dan umre 18000 otrok od lakote. Priznam, da si ne upam prizadejati bolečine v srcu, če bi si privoščil prenesti to dejstvo v svojo zavest. Videl bi shirano temnopoltno ženo, kako drži v svojem naročju novorojenčka na shiranih prsih, iz katerih ne priteka več mleko. V oči gleda smrt, prepozna njeno premoč in prepušča ji svoje ljubljeno bitje. Morda niti ne prvo... Kako nas prizadene vsaka izguba znotraj svojih dragih; kako znamo občutiti bolečino in žalovati. Torej še nismo brezčutni. Najbrž vklopimo obrambni mehanizem svoje duševnosti, ki temu dejstvu spregovori: to je daleč, predaleč. In jaz tega ne morem preprečiti. Če sem iskren, imam spoznanje, da tega, ne morem preprečiti, lahko pa s kapljo omilim trpljenje. Prijateljica, ki tudi ni bogata, prispeva eno kozo v Afriko. Nekateri prispevajo v Unicefu, nekateri pa ne zaupajo, da bi njihov prispevek končal v pravih rokah. Dobro je pobrskati po svojem srcu in iskati, najti pot, ki kreira sočutje. Kako dobro bi se počutili, če bi se odpovedali kakšni malenkosti, ki ni nujno potrebna, in darovali za te nebogljenčke.

Živeti brez sočutja in milosti je vse prej kot modro. Med nami pa so taki, ki niso presegli v otroštvu nujnega egoizma. Mnogi so bili oropani brezpogojne ljubezni svojih staršev, ne vedo, kaj pomeni ljubiti in biti ljubljen. Praviloma to iščejo kasneje v partnerstvu, vendar naša nezadostna ljubezen onemogoča, da bi življenje v dvoje temeljilo na harmoniji in trajalo.

Sinica 1.9.2026

»Si pa štk lpo rajava ...«

Ženička z ruto na glavi se mi približa in me prijazno gleda. Prišla je do mene; stala sem ob steni gostilniške sobe, nekje na podeželju Avstrijske Koroške.

Po nastopu. Poltema, malo zadušno, segreto ozračje; šum kramljanja ljudi, ki posedajo in postajajo po prostoru. »Večer pesmi, proze in plesa« jih je predramil, razgibal.

Večer si je zamislil profesor, pisatelj, protestnik, aktivist, zdrahar, kritik, troublemaker: Janko Messner. Humanist. Za svojo pokončno držo je dobil avstrijsko državno odlikovanje. Zdaj stoji tam, obkrožen od svojih rojakov, živahno gestikulira z rokami, razločno oblikuje misli v pripoved ... ves angažiran, vesel, da je bilo dosti ljudi in da še kar postajajo, ostajajo, se družijo.

Jaz negotova, s svojim izraznim plesom, avtorsko pobarvanim, tako drugačnim od videnega v tem prostoru. Meni tujem, a nekako domačem. In zdaj ta Korošica in njen stavek. Še danes mi odzvanja, 50 let je vmes. Ostal mi je v območju nekje v možganih ali srcu – ne vem ... še nevroznanstveniki verjetno ne vedo.

Besede in obraz – pravzaprav cela postava. Pokončna... mirne, premišljene, mehke poteze , oblike, besede. Ona. Ni šla po nastopu takoj domov – prišla je k meni.

Stopila je k meni in mi te besede izrekla, v svojem narečju, razumela sem tudi če bi bil tuj. Zaradi tega prihoda, pogleda, povedka – plešem. Rada plešem. Rada nastopam. Vztrajam; se mučim, mečem se po betonskih tleh, v ledenih dvoranah vadim, v prahu tja v polnoč in čez.

kamen, skala, marmor, zemlja, trava – povsod

Razbolelo telo trpi, a bolečina ima smisel. Boža dušo. Kot besede Slovenske ženice v majhni avstrijski vasi.

začutiti, izreči, pristopiti, izpovedati, zaplesati

Potem dobi življenje smisel.

Živeti, živeti je smisel človeka – je vzkliknil Srečko Kosovel.

Tudi Kocbek, mojster besede – je v nekem času bežal od besede– ko se je potapljal v svoje duševno stanje – tako močno je čutil svojo konkretnost, tam, v gozdu, v bunkerju.

Slikar Jakopič pa: »... za življenje so potrebna tla ...«

Rajaj, rajaj – govorijo oči moje gledalke .

Njena gesta je žitek in bitek človekovega bivanja na tem svetu.

Držal me je za vrat in sedel na meni. Ker je velik skoraj dva metra, jaz pa samo meter in pol, sem vedela, da se nima smisla upirati. S stisnjenimi ustnicami in smrtno resno mi je zavpil v obraz :

»Če se hočeš fukati, pojdi v lndijo; tu se ne boš!«

Takoj pri naslednjem denarnem prilivu sem si kupila karto. Bilo je ravno toliko denarja.

V lndijo sem šla na povabilo prijatelja iz Facebooka in v žepu sem imela petdeset evrov. Bila sem presrečna, da grem, in edini problem je bil, kako premagati strah pred letenjem. Ves čas sem se krčevito oklepala sedeža, trpela ob turbolencah letala in po nekaj postankih v letalskem wc-ju, kamor sem izpraznila notranjost želodca, sem preživela let.

Avion se je počasi, kot ptica spuščal na letališče Delhija. Bilo je zgodaj zjutraj in zrla sem v najlepši vzhod sonca. Na letališču je butnila vame vročina, celo telo se mi je treslo od veselja, da sem spet tam, kjer sem se počutila kot doma.

Čakala sem prijatelja iz Facebooka, ki je obljubil, da pride po mene. Kot je tipično za lndijo, je zamudil eno uro in pol …, toda prišel je. In jaz sem čakala. To je bilo važno. Takoj sem začutila, koliko energije ima v sebi. Je sveti mož, katere v lndiji imenujejo sadhu.

Veselo je stopil do mene in pokazal na svoj avto. Zgrabila sem kovček ter se odvlekla do avta, zavedajoč se, da mi sadhu ne bo nesel prtljago, ampak sem tukaj bila jaz tista, ki bo morala služiti.

Sedela sva v avtu in se v tako prijetno znanih zastojih in prometni zmedi, pomikala iz Delhija proti njegovemu templju; živel je na svetem mestu in še slutila nisem, da se bom zaljubila v hrib, ob katerem je stalo njegovo domovanje.

Vsi lndijci poznajo zgodbo o Krišni, ki je z mezincem leve roke zaščitil prebivalce pred dežnim nalivom tako, da je dvignil hrib Govardhan.

Prispela sva. Tempelj je bil velik, a verjetno starejši od sveta samega. Popeljal me je v notranjost visokih rjavih zidov, na sredini cvetlični park, okoli pa veliko vrat, za katerimi so bile sobe ostalih prebivalcev. Popeljal me je v svoje domovanje.

A kljub vsej lepoti svetega mesta, ki me je obkrožala, sem začela točiti solze. V hipu se me je lotilo domotožje. Mar sem lagala sama sebi? Pogrešala sem otroke, ki sem jih pustila doma, in se spraševala, ali je bilo res pametno, da sem vse pustila in šla.

Sadhu je videl moje solze in tudi sam postal žalosten. Indijci imajo zmožnost, da se v hipu znajdejo v čevljih sočloveka. Morda zato, ker sam ni imel otrok in je v preteklosti moral tehtati med svetostjo in biti samo človek.

Hotel me je potolažiti in znašla sva se v objemu. Njegove ustnice so prekrile moj obraz. Mislila sem, da me nikoli ne bo nehal poljubljati. Nalezla sem se njegove strasti. Bil je hipni spolni nagon, živalski, ki me je celo prevzel in nisem se mogla, niti se nisem želela upirati. Posrkal me je. Precej divje je grizljal moje ustnice, na katerih so pozneje ostali madeži vijolične barve. Začutila sem olajšanje. Bil je dobra tolažba za mojo žalost. Sramežljivo sem ležala na postelji, on pa mi je pokazal svoj ud. Glede na velikost njegovega telesa, je bil njegov ud ogromen.

Veselo se je z njim podrgnil ob moje prsi in že sva plavala v valovih strastnih užitkov. Poizkušala sva vse mogoče položaje; najljubša nama je bila pasja poza. Jaz sem na vseh štirih v vsej njegovi veličini občutila moč njegovega uda, ki mi ga je od zadaj potiskal v mojo lačno muco. Ko je bil zopet na meni in sem ga objela sem si želela, da ga ne bi nikoli izpustila. Njegovi dolgi črni lasje so dišali po jasminu in njegovo čokoladno telo je bilo močno. Njegove oči so obljubljale nore užitke in nasmeh na ustnicah je to potrjeval.

Obležala sva oba zadovoljna. Nato pa je vstal in odšel na svoje ležišče. Razumela sem, da mora najina telesna vez ostati skrivnost, kajti sveti mož se ne sme predajati mesenim užitkom.

OBOŽEVANJE HRIBA GOVARDHANA

Pred več tisoč leti je Gospod Krišna dvignil hrib Govardhan na mezinec svoje leve roke in ga držal dvignjenega sedem dni, da bi zaščitil svoje sorodnike in prebivalce Vrindavana pred jezo polboga Indre (boga dežja). Na ta način je ukrotil arogantnost Indre, ki je postal prezirljivo ponosen na svojo moč, in zaščitil prebivalce Vrindavana.

Po legendi je Krišna videl velike priprave za letno daritev Indri. Svojega očeta Nando je povprašal o ritualu. Nanda je Krišni povedal, da je to stara tradicija služenja polbogovom, da bi lahko polbogovi skrbeli zanje. Ob tem je Krišna vaščanom Vrindavana razložil njihovo pravo ‘dharmo’ in jim svetoval, naj se osredotočijo samo na poljedelstvo in zaščito svoje živine. Krišna je svojega očeta prosil, naj se odreče žrtvovanju Indiri in časti hrib Govardhan, ki je bil odgovoren za dež in rast žit. Nanda in drugi pastirji so bili prepričani in izvedli pujo za Govardhana.

Med izvajanjem puje za Govardhana so prebivalci Vrindavana videli Krišno v vsaki Govardhan-shili (kamnu)

To je razjezilo Indro, ki je nato sprožil nalive, ki so poplavili vas. Krišna je v odgovor dvignil hrib Govardhan, pod katerega so se zatekle vse živali in ljudje v regiji, varni pred Indrinim besom. Indra je končno sprejel poraz, priznal Krišno kot Vrhovno božansko osebnost in ponudil svoje molitve.

Da bi ustavil v pomiritev usmerjeno žrtveno čaščenje svojih bhakt, je Krišna želel trdno vzpostaviti izključno vdano služenje med svojo prisotnostjo v Vrindavani.

Ta zabava dokazuje Krišnino neomejeno ljubezen do svojih bhakt. V Bhagavad-giti nam Gospod Krišna zagotavlja, da nas bo zaščitil v vseh situacijah, če opustimo vse različice religije in se samo predamo Njemu.

sarva-dharman parityajya mam ekam saranam vraja aham tvam sarva-papebhyo moksayisyami ma sucah

(Opustite vse različice religije in se samo predajte Meni. Osvobodil vas bom vseh grešnih posledic. Ne bojte se.) (Bhagavad-gita 18.66)

ZAKAJ IN KAKO SE SVETI ČLOVEK NE SME VEZATI Z ŽENSKO …
A SEKSA PA LAHKO?

Ljubezen je tista, o kateri je bilo napisanih veliko strastnih knjig in nežnih pesmi. Beseda ljubezen v nas prebudi vse najnežnejše občutke radosti in hrepenenj, za katere živimo, da se izpolnijo. Mnogo mora srce pretrpeti, preden postane hrepenenje močnejše od izpolnitve. Najlepša pa je tista ljubezen, ki jo človek doživi in začuti sam. Že samo dotik in glas ljubljene osebe nam lahko polepša dan, nas osreči in nam da smisel življenja. V spolnosti doživljamo nebesa in če se prepustimo užitkom, se počutimo prerojene in pomlajene. Globine neskončnih užitkov so neomejene in vredne naših raziskovanj in doživetij, če si le dovolimo.

Sadhu je sveta oseba, ki je svoje življenje posvetila služenju Bogu in drugim, prav tako kot pri krščanstvu, kjer duhovnik posveti življenje duhovni poti in mu čutni užitki niso dovoljeni.

V lndijo sem prišla k sadhuju, ki je bil verjetno pred srečanjem z menoj nedolžen kot list na drevesu. Potem pa sem prišla jaz in stresla z drevesa list, da ga je odneslo daleč v nebo. V njem sem zanetila iskro in sprožila ogenj, ki je vzplapolal v obeh in ga vsa pravila tega sveta ne bi mogla ugasniti.

To je skrivnost. Če me boste vprašali v javnosti ali sem res seksala z sadhujem in si v mesečini mirne, tople, indijske noči delila užitke z njim, bom rekla, da nikakor ne. Ker on je sadhu.

ll.

MASAŽA LOTOSOVIH STOPAL

Naslednji dan sem bila potolažena in tudi sadhu je bil vesel, da nisem več jokala, da hočem domov. S svojimi živahnimi očmi je pogledoval proti meni in oba sva komaj čakala, da bo spet noč in bova sama in skrita pred vsemi.

Ko je posijalo jutranje sonce in so papagaji preletavali nebo in se pri tem veselo oglašali, sem sledila sadhuju. Bil je čas za parikramo okoli hriba Govardhan. To pomeni da greš peš okoli hriba 21 kilometrov in vsak dan pride na stotine romarjev delat parikramo.

Priporoča se, da greš parikramo podnevi; drugače je tudi ponoči zelo lepo. Zakaj ljudje krožijo okoli hriba? Poleg edinstvenega doživetja, se človek tako zbliža z Bogom in okrepi svojo vero. Vse grešne posledice tega življenja in prejšnjih življenj, se izbrišejo in dobrobit je ogromna. Zdravje, ljubezen, sreča, vse se pomnoži stokrat.

Uživala sem na soncu; včasih je bilo tudi 40 stopinj, in se navduševala nad naravo okoli hriba. Številna grmičevja z rdeče belo roza cvetjem, potka narejena iz prahu kot bi hodil po mivki. Očarana sem opazovala opice, ki so se preganjale iz drevesa na drevo. Kravice so povsod čakale na svežo travo, ki jo prodajajo mlade deklice. Tudi psi so veselo skakali okoli mene in mahali z repom v upanju da se bom usedla in spila čaj, njim pa kupila piškotke.

Sadhu je hodil hitro, da sem skoraj tekla za njim. Čez čas sem se na to navadila in se v javnosti z njim obnašala zelo zadržano.

Nekega večera, ko se je sonce že spuščalo, je k sadhuju prišel mlad fant. Ljudje so ves čas prihajali in odhajali in kmalu sem videla, zakaj je fant prišel.

Ponižno se je priklonil sadhuju in sedel k njegovim nogam. Začel mu je masirati stopala.

Bil je zelo mlad in njegov obraz je sijal od sreče. Kmalu sem se nalezla njegovega veselega razpoloženja in se tudi sama pričela smehljati.

Sem ljubiteljica masaže in z velikimi očmi sem opazovala mladeniča, ki je z rokami nežno drsel sprva po stopalih nato pa vedno višje, da je masiral celo nogo.

V nekem trenutku je sadhu ves jezen vstal in prijel mene z eno roko in nato fanta z drugo. Odpeljal naju je v zadnjo sobo. Potisnil naju je vanjo, zaprl vrata in zaklenil.

Spoznala sem, da mu ni bilo všeč, da sem gledala mladeniča in se spraševala kako se bom rešila iz situacije. Fant zraven mene je bil še bolj vesel kot prej in užival v tem, da je ostal sam z mano v sobi. Če ne bi bil tako mlad bi se mogoče pozabavala z njim. Tako pa sem začela samo glasno kričati. Fant me je začel objemati in se na vso moč trudil, da bi se zagrela zanj.

Oddahnila sem si, ko so se vrata odprla. Hitro sem stekla iz sobe in fanta sploh nisem več pogledala, ko je spet prišel.

III.

STRAST NA STREHI

Sedela sem na zadnjem sedežu avta in gledala v ogledalu njegove temne oči, ki so me nagajivo gledale. Iz zvočnika se je komaj slišala melodija pesmi Dewana Radhey Ka.

»Povej, kaj v življenju si želiš? Ali si želiš biti sadhu kot jaz ali bi rada bila poročena in skrbela za družino?« Odgovora še sama ne poznam, zato sem samo vzdihnila in se izognila odgovoru. Vedela sem, da so trenutki, ki jih preživljam z njim lepi, toda začasni. Čas, ki ga preživljava skupaj, bo minil in jaz se bom vrnila v svoje življenje. Takrat bo zame tako, kot bi se zbudila iz lepih sanj v kruto resničnost. Prazno in osamljeno...

Pogled mi je plaval po poljih rumene gorčice, ki v lndiji raste povsod in iz katere delajo gorčično olje, ki je zelo zdravo in vsestransko uporabno. Po licu mi je spolzela solza. Vedela sem, da se sadhu ne more poročiti in tudi sama nisem nikoli razmišljala o poroki. V Evropi živimo z nekom, dokler se ne naveličamo in si poiščemo drugega partnerja. Bila bi vesela, če bi bila sadhu kot on, vendar sem ženska in nisem bila rojena pod to srečno zvezdo. Sem izgubljena duša, ki išče mir in srečo v tem kratkem in minljivem življenju.

Po dveh urah vožnje sva se ustavila pred velikim čudovitim templjem. Hodil je kot lev in kamorkoli sva prišla , je bil sprejet kot kralj. Tokrat pa sem pri njemu zaznala ponižnost in kmalu sem spoznala, da sva prišla v tempelj k njegovemu guruju.

Največji guru v vasi, pred katerim se vsi klanjajo in se mu skušajo prikupiti, da bi dobili njegov blagoslov. Veliko ljudi prinese v templje cvetne vence, sladice, sadje in zelenjavo, ki se uporabijo kot daritev božanstvom. Ponižno sem se tudi jaz dotaknila stopal njegovega guruja. Zelo močna osebnost, ki s svojo pojavo pokaže avtoriteto. Sedaj sem razumela, zakaj se je sadhu iz leva spremenil v mucka.

Potovati z sadhujem je bilo kot v pravljici. Vse, kar je dobil on, sem dobila tudi jaz. Povsod so najprej postregli z odličnim indijskim čajem in zraven so bili piškoti ali okusne indijske slaščice. Kasneje so sledila kosila in nikoli nisem bila lačna. Večkrat sem dobila parfum, cadar (indijsko ogrinjalo), sari …

Toda več ko vse to, sta mi pomenili toplina in prijaznost ljudi in kmalu sem se z vsemi objemala in točila solze pri odhodu.

Nekoč sva šla v Delhi, obiskala sva lastnika slaščičarne in lahko sem se najedla indijskih slaščic do polnega zadovoljstva.

V družbi svetih oseb so vse skrbi izginile in nikoli nisem bila slabe volje ali nesrečna. Vedela sem, kako dragocena in pomembna je družba svetih oseb. Sonce je zašlo in večer je bil prijetno topel.

Bila sva na strehi templja in oba sva si želela isto. Bila sva sama in tema naju je skrivala pred drugimi. Hitro me je potegnil k sebi in ovil roke okoli mene. Zašepetal mi je strastno v kožo na vratu:

»Prosim!« .

»Želim si te,« sem dahnila nazaj in se stisnila k njemu. Vonjala sem njegove črne dolge lase, ki so dišali po jasminu in začutila, kako mu je v mednožju vzplamenel ogenj pričakovanja.

»Povej mi, kaj si želiš,« je vprašal s poželjivim in drznim glasom.

»Želim si seksa s teboj,« sem mu zašepetala in vesel je bil, ker je v mojem glasu zaznal strast. Ta vzdih je bil njegova dokončna poguba. Z ustnicami sva se dotaknila in polastil se me je s svojimi iščočimi vročimi ustnicami. Kot vedno, me je hotel zaznamovati z nežnimi ugrizi. Del njega je vedel, da bo močno obžaloval, toda bilo mu je vseeno.

Ulegla sva se na malo pregrinjalo, ki ga je razgrnil po tleh in njegovi prsti so nežno polzeli po mojem telesu. Spretno me je obrnil, da se je dotaknil moje zadnjice. Izpod tanke ovire spodnjega perila je žarela ženstvena toplota. Hitro sem se rešila hlačk in mu pustila prosto pot do užitka.

Bil je velik in trd. Njegov pokončni ud je zdrsel v mojo vagino, ki je bila že mokra in pripravljena na naslado. Stisnila sem ustnice in imela sem občutek, da me bo raztrgal. Delila sva si trenutke užitka in bilo je tako prijetno, da sva si želela, da se ne bi nikoli končalo. Jemal si je užitek in mi ga dajal. Nabijal je vame, kakor da se je izgubil v nasladi ob združitvi najinih teles. Kmalu je doživel vrhunec in še zadnjič močno potisnil vame. Vrhunec sva doživela hkrati.

Za nekaj trenutkov sva poležala pod zvezdami, oba potešena in srečna.

Kaj je rekel Dostojevski:

»Moški sanja o popolni ženski.
Ženska sanja o popolnem moškem.
Ne dojemata pa, da ju je Bog ustvaril zato, da drug drugega naredita popolna.«

>Indijski izrek:

»Ko spoznamo, da lahko sami ljubimo, da ni pred nami nihče mogel tako ljubiti in da za nami ne bo nihče več enako ljubil,
je napočil pravi čas za ljubezen.«

IV.

VSAK NA SVOJ NAČIN

Sončni žarki so me greli v mrzlem zimskem dopoldnevu. S prijateljico sva klepetali ob kavici, ko je poklical sadhu. Prijateljica je veselo poskočila.

Po navadi, ko je poklical, sem mu pokazala prijateljice, če je bila katera zraven. Nad vsako je bil navdušen, vsaka mu je bila všeč in vsako je povabil, da pride k njemu.

Tokrat pa je bilo drugače. Bila sem vesela, da ga vidim in mu odzdravila s spoštovanjem. Hitro je povedal zakaj kliče. Ni ga zanimalo, kje in s kom sem. Zraven sebe je imel popotnico. Hitro mi je rekel, naj ji rečem, naj seksa z njim. Kljub pomislekom sem sedela pokončno in bila nekje v svojem bistvu celo ponosna nase.

Bom, vse bom naredila, da bo sadhu srečen ...; kar bi rad od mene ... Lahko pomagam drugim, lahko se trudim biti boljši človek ...

Utišala sem svoj um. Zakaj tega ne bi zmogla, saj že tako ali tako presegam tabuje ... Pokazal mi jo je in rekla sem ji:

»Prosim, seksaj z njim in ga osreči«.

Pri tem sem se ji nasmehnila in ji z obrazno mimiko pokazala, kako srečna je in naj ustreže želji sadhuja.

Prekinil je in se prepustil užitkom. Ženska, ki mi jo je pokazal, je bila nasmejana in dovolj stara, da ve kaj dela. Verjetno je tudi sama doživljala srečo in se z užitkom prepustila nekomu, ki zna zadovoljiti žensko in jo popeljati v ekstazo.

Priznala sem si resnico: da je pomembno, da se odvežem od ljudi, ostanem na zdravi, varni razdalji in zanje naredim vse, kar je v moji moči. čim manj pa naj pričakujem od drugih in se naslonim samo nase.

Čez pol ure sem dobila sporočilo:

» Bila je voljna in me je zadovoljila. Ljubiti se z njo je bil užitek, vendar pogrešam tvojo muco. Tvoja mi je najlepša.«

Indijski izrek:

»Ljubiti, pomeni iti iz sebe in poleteti k drugemu.«

Sveta reka Ganga

V.

ZGODBA O NAGA BABI

Naga Sadhuji so vrsta hindujskih asketov, ki sledijo poti odrekanja in nenavezanosti na materialni svet. Znani so po svojem značilnem videzu, ki vključuje pokrivanje s pepelom in nošenje minimalnih oblačil. Naga Sadhuji veljajo za eno najbolj cenjenih in skrivnostnih skupin asketov v Indiji.

Izraz ‘Naga’ se nanaša na starodavno pleme častilcev kač, ki so v starih časih tavali po gozdovih in hribih Indije. Ti ljudje so bili znani po svoji močni neodvisnosti in globoki povezanosti z naravnim svetom. Naga Sadhuji naj bi izhajali iz tega starodavnega plemena in so znani po svoji močni predanosti bogu Šivi.

Če želite postati Naga Sadhu, morate najprej imeti globoko željo, da se odpoveste materialnemu svetu in se posvetite duhovni poti. To ni lahka odločitev, saj zahteva popolno nenavezanost na posvetne dobrine in odnose. Pot Naga Sadhuja je pot skrajne strogosti in samodiscipline.

Prvi korak, da postaneš Naga Sadhu, je najti guruja, ki te je pripravljen voditi na tej poti. Guru velja za tistega, ki vam bo pomagal doseči razsvetljenje in osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Pomembno je najti guruja, ki je pristen in globoko razume duhovno pot.

Ko boste našli guruja, boste morali opraviti obdobje strogega usposabljanja in discipline. To bo vključevalo vadbo meditacije, joge in drugih duhovnih praks. Prav tako boste morali upoštevati stroga pravila celibata in vzdržnosti posvetnih užitkov.

Eden najpomembnejših vidikov, kako postati Naga Sadhu, je praksa tapasye ali strogosti. To vključuje prenašanje fizičnega neugodja in bolečine, da bi očistili um in telo. Naga Sadhuji so znani po svoji skrajni strogosti, kot je dolgotrajno meditacijsko stanje, večdnevni post in izpostavljenost vremenskim vplivom.

Drugi korak, kako postati Naga Sadhu, je iniciacijski obred, ki je znan kot dikša. To vključuje zaobljubo celibata in odpovedi ter iniciacijo v red Naga Sadhujev. Med obredom dikše vam bo guru dal novo ime, ki označuje vašo novo identiteto Naga Sadhuja.

Po iniciacijskem obredu boste morali živeti kot tavajoči asket, potovati iz kraja v kraj in se pri hrani in zatočišču zanašati na velikodušnost drugih. Prav tako boste morali živeti življenje popolne nenavezanosti, odreči se vsem posvetnim imetjem in odnosom.

Skratka, postati Naga Sadhu je pot, ki zahteva globoko predanost duhovnemu življenju in pripravljenost, da se odrečemo materialnemu svetu. To ni lahka pot, a za tiste, ki so k njej poklicani, je lahko globoko nagrajujoča in transformativna izkušnja. Če razmišljate o tem, da bi postali Naga Sadhu, je pomembno, da najdete pristnega guruja, ki vas lahko vodi na tej poti in vam pomaga doseči razsvetljenje in osvoboditev.

Dandanes je malo težje slediti vsem tem pravilom, soditi ne smemo nobenemu (nič hujšega kot žaliti sveto osebo)

Naga sadhuji

VI.

NAGA BABA – PRIHOD

Grmelo je in strele so poleg močnega deževja letele iz neba.

Majhno letalo je čakalo zaradi neprimernih vremenskih razmer na ljubljanskem letališču za let do Beograda. Letenja me je bilo še vedno strah in poznala sem občutek turbulence, pri kateri se zdi, da bo letalo kot v risanki strmoglavilo navpično navzdol...

Vedela sem, da tokrat sadhu nima časa zame; z opravičilom se ni obremenjeval.

Dogovorjena sem bila z Naga babo, s katerim sem enkrat govorila preko facebooka. Takrat mi je z velikim nasmehom na ustnicah dejal, naj pridem v lndijo in za vse bo poskrbljeno.

Zdaj, ko sem sedela na letalu, se mi ta ideja ni zdela več tako super in grmenje bi lahko bilo super izgovor, da grem nazaj domov.

S solzami v očeh in jokajočim se glasom sem poklicala k sebi stevardeso in ji prestrašeno pojasnila, da ne mislim iti nikamor. Nežno me je prijela za roko in me prepričevala, da ni strahu in bo vse v redu. Pojasnila mi je, da, če želim zapustiti letalo me bo policija zaslišala, zakaj ne želim potovati in jim bom morala to pojasniti. Čeprav je bilo letalo majhno in na njem ni bilo več kot dvajset potnikov, so mi njihovi pogledi govorili, da ne bodo veseli če bodo morali zaradi mene še dalj časa čakati na let. Ni se mi dalo ukvarjati s policijo, zato sem prikimala, da bom ostala. Kmalu se je vreme pomirilo, letalo se je dvignilo in poletelo. Poti nazaj ni bilo več...

Prispeli smo v Delhi in sopotnica je bila tako prijazna, da sem se s taksijem z njo peljala iz letališča do centra. Šla je do hotela kjer jo je čakal mož, ki je bil poslovno v lndiji in se bo čez pet dni vrnila nazaj v Španijo.

Taksi me je odpeljal do naslova, ki mi ga je dal Naga baba in mi računal preveč, toda bila sem presrečna, da sem prišla na cilj.

Sobo sem imela pri družini na Radha kundu, to je najbolj sveto jezero v lndiji; tukaj se je kopala ljuba Radharani, večna spremljevalka Krišne.

Vzdušje na svetem mestu je božansko in dva dni, preden je prišel Naga baba, je hitro minilo.

Družina je imela trgovino na drobno in dve mladi deklici, ki sta ubogali očeta in mamo. Dobro smo se razumeli in v ženski družbi sem delala parikramo, hodila sem okoli Radha kunda, ki je zelo blizu Govardhana.

Gospa je potrkala na vrata sobe, kjer sem lenobno poslušala prijetne melodije iz ulice in skozi priprta okna opazovala dve čudoviti kravi, zavezani ob drevo. Ljudje so jim radi dajali hrano in priboljške. Počasi in zadovoljno so mlele travo v gobcih.

Nasmehnila sem se v pozdrav in rekla je, da bo baba prišel čez eno uro. Začutila sem vzdušje pričakovanja, saj je sveti mož v lndiji povsod zaželen in ljudje se trudijo, da mu ustrežejo. Vsi si želijo njegov blagoslov in spoštovanje je moč čutiti pri vsakem posamezniku.

Ura je minila in prišel je; stopil je v sobo, kjer sem ga čakala in na ustnicah mu je zasijal velik nasmeh. Dolgi lasje so mu segali preko hrbta in sedel je na posteljo. Nasmehnila sem se nazaj in se mu v znak spoštovanja priklonila.

Naga Sadhuji ne morejo nositi oblačil. Oblečejo si lahko eno krpo barve žafrana, ki pa ne pokrije celotnega telesa. Tako je imel okoli bokov ovito vijolično krpo, ki se uporablja tudi za brisačo in se ji reče gamsa.

Naga Sadhu ne more uporabljati posvetnih stvari za okrasitev svojega telesa, svoje telo lahko le podrgne s pepelom. Obraza ni imel posutega z prahom mrtvih ljudi, je pa imel narisan tilak, ki označuje telo kot sveti tempelj. Okoli vratu je imel svete ogrlice, dva lepa tatooja na prsih in roki in malo torbico preko rame. To je bilo vse, kar je imel pri sebi, toda videti je bil vesel in zadovoljen.

Prinesli so nama čaj in ostala sva sama v sobi. Zahvalila sem se mu za povabilo in se sprostila na svojem ležišču na tleh nasproti njegovega.

VII.

NAGA BABA – MASAŽA

T. S. Eliot:

»Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč, lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo.«

Jutra na Radha kundu so bila čudovita. Zvok motorjev se je začel oglašati že navsezgodaj. Hiša je bila ob cesti in tudi mala trgovinica je bila razlog, da je bilo v bližini vedno veliko ljudi. Motorje uporabljajo v lndiji kot sredstvo za prevoz družine, prijateljev, sorodnikov, otrok ... Sedaj so postala pravila glede nošenja čelade strožja, toda še vedno se veliko motoristov vozi brez nje. Mnogi mislijo, da je lndija revna dežela, toda toliko motorjev kot sem jih videla tam, dokazuje ravno nasprotno. So zelo lepi in niso poceni. Verjetno so tisti, ki zabobnijo kot grom z neba, najbolj glasni, največji, najlepši in tudi najdražji. Mlade deklice in počasni vozniki imajo vespe in večkrat sem se kot sopotnica peljala iz enega konca dežele na drugega.

Bilo je sončno jutro in uživala sem v zvoku brnenja motorjev. Slišala se je prijetna melodija iz bližnjega templja; kravica, ki je mukala , da mi je poskočilo srce, petje ptic, ki so se lovile v zraku.... Včasih so se slišale opice, ki so se preganjale po drevesih in tekale preko hiš. Bila sem na svetem mestu in čutila sem radost in duhovno zadovoljstvo, kakršnega nisem nikoli čutila drugje, kakor v lndiji. To je moč svetih mest in velik blagoslov je živeti tam ali ga vsaj obiskati.

Živim v Evropi in jutra so tam drugačna. Depresivna. Osamljena. Brez zvokov motorjev in krav in nebeških melodij, ob katerih mi zapoje srce ...

Preko glave sem nežno položila venec iz jasminovih cvetov in moj Ladoo je bil v novi oranžni oblekici in s klobučkom z malim pavjim peresom videti zadovoljen. Soba je dišala po svežem cvetju in kadilu iz sandalovine. Naga baba mi je prinesel cvetni venec in vrečo svežega in zrelega manga. Hvaležna sem mu bila za vso to pozornost. Vedela sem, do bo prišel čas, da se za vse to oddolžim in eden od načinov je bila masaža, ki je bila Naga babi zelo všeč in se je kmalu razvadil, da sem ga morala masirati vsak dan.

Moj Gouri Ladoo, Zlati otrok

VIII.

RADHA KUND MATHURA – sveto jezero

Ena glavnih turističnih znamenitosti v mestu Mathura je Radha Kund. Približno 26 km od mesta lahko najdete ta veličasten kund/jezero, tako da greste po cesti Radha Kund.

Radha Kund je eden najbolj cenjenih krajev v celotni regiji Braj ali Brijbhoomi, ki se nahaja ob vznožju Govardhan Parvata . Kot že ime pove, je posvečen boginji Radharani ali Radhi, večni soprogi Gospoda Krišne.

Po hindujskem prepričanju je Gospod Krišna ustvaril jezero/kund po ukazu boginje Radhe, da bi se opral greha ubijanja bika (demon Aristasura), ki bo v kasnejših letih znan kot Shyam Kund.

Gospod Krišna je posvetil Radha Kundo in določil, da bo vsakdo, ki se potopi v to kundo, blagoslovljen z Radha Krišna Prem (večna ljubezen do Gospoda Krišne in Radharani).

Skozi leto na tisoče bhakt obišče Radha Kund, da bi se oprali svojih grehov in dosegli končno »Prema - Bhakti«, to je ljubezen do enega in edinega Gospoda Krišne.

Radha Kund je utelešenje večne ljubezni Šri Krišne in Radharani in bhakte obiščejo ta kraj, da bi se poklonili njuni sveti ljubezni. To je edino mesto, kjer se bhakte ob polnoči potopijo v sveto sveto ali ‘ardh ratri snana’. Ta romarski kraj omogoča vernikom, da se prepustijo različnim dejavnostim.

Radha Kund Parikrama : bhakte krožijo okoli Radha Kunde, da bi se poklonili boginji Radharani.

IX.

NAGA BABA – MASAŽA zaključek

Nasmešek ni izginil iz njegovih ustnic in v njegovih očeh se je svetilo, ko sva pričela z masažo. Od navdušenja sem tudi sama komaj čakala, da začneva. Življenje v naglici in stres nam najedajo živce in masaža nas lahko popelje v umirjene vode. Mirno morje ali ocean - takšen naj bi bil naš um, zato je pomembno , da ga tu in tam izključimo, se odklopimo in preprosto smo. Masaža pomaga, da umirimo duha in pomirjevalno deluje na možganska središča. Naše življenje postane popolno: uspešno in izpolnjeno.

V vročini večera je ventilator prijetno hladil zrak. Glasbena spremljava iz ulice me je spodbudila, da sem prižgala dišečo palčko z opojnim vonjem, ki se je pridružil vonju svežih vrtnic. Mehak, plapolajoč sijaj sveče je oddajal romantično svetlobo in kmalu me je Naga baba nestrpno pričakoval. Kljub temu, da je udobno ležal na pregrinjalu, naslonjen na blazino, je dajal videz, kot da leži na postelji z baldahinom. Z oljem sem pričela počasi masirati stopala in se nekaj časa posvetila samo prstom na nogah. V vsak prst posebej sem vtrla olje, nato pa mehko podrgnila še kozo med prsti. Z dlanjo sem močneje potegnila po podplatih in peti. Ob strani stopal sem z dlanjo drsela gor in dol in začutila kako se je njegovo telo sproščalo. Zadovoljno je predel kot mucek, ki se igra z miško, ki si jo bo kmalu privoščil.

Z roko sem zdrsela od gležnjev proti kolenom, ter pri tem s konicami prstov nežno stiskala mišice meč. Vsako nogo posebej sem dvignila in zaključila, ko so bila stegna mehka in mišice sproščene. Masaža sprosti telo, ki postane dovzetnejše za ljubljenje in na peresne dotike se odzivajo mnogi deli telesa: nežno božanje po popku, zadnjici, drsenje po tilniku, nežno stiskanje bradavičk in podobno.

Prste na roki sem vsakega posebej pregnetla in jih potisnila gor in dol, da je počilo. Dosegla sem vrat in ga gnetla , prav tako ramena. Včasih sem mu zmasirala tudi glavo, kjer se uporabljajo podobni gibi, kot bi si umivali glavo.

Pozabila sem nase, se posvetila užitkom babe in ga počasi pripravljala na vrhunec spolnega užitka. Splezala sem nanj in se namestila tako, da sem ga gledala. Nikamor se mu ni mudilo. Svoje roke je položil na mojo zadnjico in jo dvignil, da sem potisnila penis v vagino in se začela premikati gor in dol, kakor da bi jezdila konja. Močno sem stisnila penis z nožnimi mišicami in začela krožiti, kot bi mešala. Obojestranski užitek je povzročil, da sva izgubila nadzor. S prsmi sem se stisnila k njemu, ga prijela za pas in premikala boke v vseh smereh. Bil je vzburjen in vznemirjenje , ko sem si pričela dražiti klitoris, je bilo dovolj za orgazem.

* Odlomek iz romana »Seks v Indiji in moji indijski moški – Seksualni priročnik« <

Cerkvica se je gizdavo razgledovala po dolini. Okoli so bili grobovi vaščanov in blizu cerkva je stal spomenik vsem. ki so se borili za svobodo.

Vse to je obdajal precej visok zid in pod njim je tekla vaška cesta. Po njej je vsak dan hodila Franca s kanglico v roki in domov nosila mleko za družino.

Blizu zidu in ceste je stala mežnarija.

Nekega dne je mama rekla Franci:

»Veš, dala ti bom krofe, ki jih boš nesla gospodu Rafiu.«

Franca je nekaj Časa razmišljala, nato pa prikimala.

Tako je lepega dne zavila v mežnarijo, pozdravila gospoda Rafla in kuharico Micko ter predala krofe. Gospod Rafl seje zahvalil in z veseljem poskusil enega ter rekel:

»Hvala dobri so.«

Gospod Rafl pa je imel še nekaj posebnega: dve veverički. Na verandi sta rasli dve slivi in tuje bilo domovanje veveričk, ki sta bili sivo-rjavi. Posebnost pa sta bila izredno košata repka, ki jih je vsakdo občudoval, posebno pa otroci.

Nekega dne se je šola odločila, da gre na izlet k cerkvici in za to je zvedel tudi gospod Rafl. Kuharica Micka je napekla dobrote iz belega kruha. Posebno imenitni so bili hlebci, ki so se bahavo svetili s temno-rjavo skorjo. Vse dobrote so bile shranjene v veliki shrambi. Tja je Rafl povabil Franco.

»Pridi, greva v shrambo! Vidiš, kako diši od tam.«

Franca se je obotavljala

»Pridi, pridi!« je vabil.

Kar nos ji je obračalo, tako je dišalo.

»Veš kaj,« je nadaljeval Rafl »zdaj pa odščipni od vsakega peciva en kos.«

Franca se je obotavljala kar nekaj Časa, nato pa je le preizkusila nekaj kosov.

»Mmmm, kako je bilo dobro.«

»Tako,« je dejal Rafl. »Zdaj bova pa še pela partizanske pesmi.«

In sta pela:

Na juriš, na juriš, na juriš!
Krik borcev vihra skozi hoste...

in

Hej brigade hitite, razpodite, zatrite
požigalce slovenskih domov...

In še in še.

Seansa se je končala, ko je Franca lepo pozdravila in odšla k drugim otrokom na izletu.

Drugič je izbrala drugo pot mimo cerkvice, ko je šla po mleko.

Toda Rafl jo je odkril in jo vsakič klical z grlenim glasom.

Franca je izvedela, da bodo šli na izlet v kraje, od koder so bili izgnani, Franckina družina in tudi gospod Rafl. Bil je navdušen.

Toda iz tega ni bilo nič.

Potem se je oglasil stric in povabil Franckino družino bivat nazaj v nekdanje kraje. Mama in ostali so pobrali in pospravili svojo revščino, stopili na vlak in se odpeljali v nov dom.

Francka je skozi okno vlaka videla, kako se bela, gizdava cerkvica oddaljuje in izginja za ovinkom.

Pravljica o fotografu

Nekoč se je rodil fotoaparat. Iznašel ga je moder človek.

Najprej mu je uspelo fotografirati človeka, potem naravo, nato gore, drevesa, cvetlice, hiše in vasi. Ko je izdelovalec videl, kaj vse je pri srcu fotografom, je svoj fotoaparat še izpopolnjeval. Počasi mu je uspela zelo velika mojstrovina – iz sivo-črne fotografije je lahko nastala podoba v barvah.

Na fotografijah so se zrcalile barve narave in fotograf je od mojstra kupil ta čudoviti fotoaparat ter začel fotografirati vse okoli sebe. Ves srečen je potoval iz kraja v kraj, iz mest v gore, iz gora v druge dežele in tako poslikal ves svet, človeške rase, drugačne navade, potoke, reke, morja, ladje, letala, vlake. Šel je še dlje …, v pragozdove, poslikal še nikoli videna drevesa, ptice, kače klopotače, opice, leoparde, slone, žirafe, antilope …

Velik, velik mojster je bil ta, ki je iznašel fotoaparat, in poleg njega tudi fotograf, ki je veliko žrtvoval, da je vse poslikal in še nam pokazal, česa vse je sposoben novi fotoaparat. Sicer ne bi nikoli vedeli, da je na tem planetu toliko različnih ljudi, toliko čudnih hišk in ogromnih mest in tudi tako različnih, skratka, da obstaja toliko lepih živih in neživih stvari.

Deklica in jutro

Deklica Anja vstane, si pomenca oči, se zazre skozi okno in naenkrat vpraša:

»O, jutro, komaj zbujeno kot jaz, povej mi, kako se počutiš.«

Jutro ji začudeno, a pomenljivo odvrne:

»Razen mlakaste megle, dežja, že orumenelega listja po nekaterih drevesih in šviganja raznovrstnih ptic z veje na vejo prav dobro.«

Nato nemalo začudeno pomisli in vpraša deklico: »Deklica, kako pa se počutiš ti?«

Deklica jutru odvrne: »Ravno tako dobro kot ti, le da si moram, kar tebi ni treba, napraviti zajtrk in steči v šolo!«

Jutro pobrska po svojih možgančkih in se zamisli: »Hm, res mi je lepo, a kljub temu da se deklici mudi skočiti iz spalne srajčke, jo moram na hitro povprašati. Kako ti je pa ime, bistra deklica?«

»Anja sem in zdaj moram pohiteti, ker sem doma čisto sama!«

»Kako – sama!?« jo radovedno pogleda, osivelo in vedno bolj svetlo kljub megli in dežju.

»Ja tako, ker sta moja očka in mami že odšla v službo. Vidiš, jutro, tega tebi ni treba.«

Jutro nekoliko užaljeno zagostoli:

»O, to se pa presneto motiš!«

»Kako naj se motim, če pa ne greš nikoli v službo!« mu zakliče.

»O, pa še kako se, ker ne opaziš, kako resna je moja služba.«

»No, pa mi na hitro povej, da zaradi tebe ne zamudim pouka.«

»Ja, Anja, ali ne vidiš, kako črno noč moram vsakič odgnati, da postane svetlo?«

Deklica Anja se takoj zave svoje predrzne napake in se jutru lepo opraviči:

»Ojoj, oprosti mi, jutro, tega sploh nisem ne vedela ne razumela.«

»Oh, ljuba deklica tako mlada si, ne, nimam ti česa oproščati, še odrasli, ki beže levo, desno, vsak po svoje, sem ter tja, se tega ne zavedo, pa da bi se ti!«

Anja je takrat vsa vesela hitela pozdravljati jutro, obenem mu obljubila, da ga bo tudi naslednji dan spet vprašala, kako se počuti.

Jutro se je strinjalo in še dodalo: »No, vidiš, da imamo vsak svojo službo, tako jaz kot tvoja starša. Le v šolo, kot moraš ti, mi ni treba nikoli iti.«

»To ti je v veliko olajšanje, a tudi vedelo, moje drago jutro, ne boš nikoli toliko kot jaz, ko se tam vse naučim!«

Jutro še duhovito hiti:

»Le česa se učiš!?«

Anja odvrne: »Drug dan ali ko bodo počitnice, ti razložim, zdaj me pa pusti, da ne zamudim pouka.«

»Živijo, jutro!«

»Živijo, Anja!« sta se zadovoljno pozdravila in odšla vsak po svoje. Jutro spreminjat dnevni red, Anja pa se učit v šolo.

Roboti

Nekoč, pravzaprav še ni dolgo tega, je robot Hans sklical sestanek.

Na sestanku so se vsi roboti veselo bahali, ker so že skoraj povsem zasedli tovarne.

»To nam teče kot po olju!« je zaklical Ralf.

»Res nam gre odlično!« se je odrezal Gaber.

»Mi delamo od zore do mraka!« je ves nasmejan vzkliknil Har.

»Pa nič ne tožimo, da nas kaj boli!« se je prav možato oglasil Braun.

»Navadni delavci ljudje so kar naprej tarnali in hodili okrog zdravnikov!« se je zakrohotal Koln.

»Kakšna sreča, da smo se rodili!« se je repenčil sklicatelj sestanka Hans.

»Točno tako! Pred nami so imeli nadrejeni z ljudmi same sitnosti!« mu je dal prav Gerd.

»Pa še to – mi smo poceni delovna sila in nikoli bolna! Le redko se kdo od nas polomi, a ga mojster kmalu popravi!« zabobni, kot da hoče biti v središču pozornosti, Bor.

»Veste kaj vam povem, še mnogo več nas bi moralo biti!« se spet vključi sklicatelj sestanka Hans.

»Seveda nas bi moralo biti veliko, zato moramo tudi poskrbeti, da nas ne bodo polne samo tovarne, ampak tudi mesnice, pekarne, trgovine, gostilne, knjigarne!« se utrne zamisel Donu.

»Še več! Tudi občine bi morali zastopati, sploh pa župane!« se oglasi na zadnjem sedežu Žan.

»Tudi zdravnike bi lahko zastopali! Veliko bolj specialistično bi operirali ljudi kot pa oni! No, ja, medicinske sestre pa naj bi le bile ženske!« spet zagrmi Hans.

»Kaj pa po šolah? Učiteljice in učitelji, profesorji in podobni sploh ne bi bili več potrebni. Vse bi učili mi in to naše robotske otroke in ne več človeških!« mu predlaga prav pogumno Ralf.

»Pa tudi policiste na cesti in posrednike v sporih med ljudmi bi zastopali mi, saj le tako ne bi več prihajalo do nesreč, ker smo veliko bolj sposobnejši kakor oni!« se spet prav ponosno oglasil Mond.

»In ne nazadnje parlament! Vse bi pometali ven! In zasedli vsa tista delovna mesta in tudi kaj dosegli, ne pa samo klepetali in nič naredili!« se je od nekod med njimi z basovskim glasom podvizal Andor.

»Bravo! Tudi za predsednike držav po vsem svetu, skratka, vse povsod nas bi moral nekdo postaviti, da ne bi bili samo delavci na cesti, ampak tudi vse drugo!« so si bili enotni …

Ja, še sreča, da samo v moji pravljici.

Pa srečno!

Palec

Neka družina je imela šest čisto običajnih otrok. A na svet je prijokal še sedmi, ki pa je bil vse prej kot tak. Velik je bil namreč le za dva palca na očetovi roki. Bil je živahen, vesel nadarjen, le rasel pa ni in ni. Zato so mu doma dali ime kar Palec.

Mati ga je morala voziti k posebnemu čevljarju, da mu je izdelal posebno obutev.

Enako je bilo z obleko – čisto majcene hlače, srajco …

Oče in mati sta bila zaradi tega otroka strašno žalostna, a sta si vsemu navkljub rekla: »Ostalih šest nama je Bog dal normalnih, zato morava tudi tega vzeti takega, kakšen pač je.« Na skrivaj pa sta vseeno utapljala v neutolažljivo žalost.

Štel je že petnajst let, velik pa le kot dva palca na roki. Velikokrat sta starša skrivaj želela, da bi umrl. A ker sta bila bogaboječa, sta vsemu hudemu navkljub to misel odstranila.

Nekega dne je mimo njihovega doma prišel cirkusant in opazil nenavadnega otroka, ki se je igral med kokošmi. Kmalu je sprevidel, da se bo dalo z njim več kot odlično zaslužiti. Stopil je v hišo in navezal pogovor najprej z njegovo mamo, potem še z očetom, medtem ko je bil mali Palec zunaj na paši s kokoškami.

Cirkusant je žalostna starša prosil, naj mu fanta prodata, da bo dobro plačal.

»Ne, prodala ga pa ne bova, čeprav je tak, kakšen je! Ne, pa ne,« sta se uprla starša.

»No, pa mi ga dajta samo v službo, deležen bo več kot odličnega plačila,« ju je še pa še prosil cirkusant. V to sta starša po dolgem prigovarjanju privolila.

Tako je mali odšel v cirkus. V njem je že prve dni zganjal take hudomušnosti, vragolije in akrobacije, celo palčne ognjemete. Tega ni tako spretno znal nihče. Kmalu je za to izvedel ves svet … in kamor so cirkusanti prišli, so si ga ljudje želeli ogledati. Cirkus je z njim res ogromno zaslužil. Palec je dobil neverjetno lepo plačilo, tako da je pomagal vsem svojim doma …

Starša sta si rekla: »Ta najhujša nesreča je za nas neverjetna sreča. Le kdo bi si želel še več!«

Tako še danes odlično živijo cirkus, Palec kot tudi vsi njegovi doma.

Mama in Al

Ko je Al končal prvi razred osnovne šole, je med počitnicami sam odgnal na pašo vso domačo živino. Najprej kravico, oslička, konja, ovci, kozico in nazadnje še kokoš Cilko, da se je ves ljubi dan pasla, kopala po pašniku in jedla in jedla.

Ko se je zvečerilo, je Al vsako žival spravil na njeno mesto spat. Le kokoš ga je na koncu nemalo presenetila. Po nerodnosti se mu je na tla pred kokošnjakom streslo nekaj pšenice, ta Cilka pa se je tako zagnala v raztreseno zrnje, kakor da ne bi tisti dan nič jedla.

Zvečer ga je na mizi čakala večerja – jajčna omleta. Še preden se je Al lotil slastne večerje, je mami rekel:

»Mami, vse živali sem napasel na paši, le naše Cilke ne! Ves dan je jedla, se pasla in jedla in jedla, in ko se mi je po nerodnosti raztreslo nekaj pšenice, je spet začela udarjati s kljunom, kakor da ne bi še nič jedla!«

Mama mu je smeje odvrnila: »Veš, Al moj dragi, nič ni čudno, če pravijo, da kokoš ni bila še nikoli sita!«

»Hm, potem naj bi znesla v zahvalo, ker je toliko požrešna, vsaj dve jajci na dan, in ne samo eno! Mami, prodajva to Cilko in kupujva jajca v trgovini, saj sem slišal, da na farmi kokoši sploh ne pasejo, pa vseeno nesejo jajca!«

Mama se na glas zasmeje in mu odvrne:

»Veš, dragi moj Al, res se ne pasejo, a ne znesejo tako zdravih jajc kot Cilka, in ker imaš rad jajčka in jedi iz njih, bom raje kupila vsaj še tri kokoši.«

»Kaj!« krikne Al, »potem nam bodo še pašo za ostalo živino, pojedle!«

»Ne, ne, ne bodo, boš videl, da bo za vse dovolj.«

»A tudi pšeničnega zrnja?«

»Ja, tudi tega bo dovolj za vse.«

In Al je dobil še tri kokoške, toda glej ga, zlomka! Cilka se je tako drla, da je od kokodakanja celo izgubila glas.

»No, mama, zdaj pa imaš tvoje tri kokoši! Cilka se dere, da jo posluša vsa fara!«

»Veš, Al, Cilka je že stara, prosila bom soseda, da mi jo pripravi za odlično juho.«

»A bo potem mir?«

»Prav gotovo!« mu odvrne mama.

»In ostale tri bodo ravno tako požrešne kot Cilka!?« jo ves zaskrbljen vpraša.

»Ja, ravno tako! Le s to razliko, da bova vsak dan pobrala iz gnezda tri zdrava jajca …

Maček in prebrisana veverica

Maček lepo leži na stolu pod košatim orehom z ogromnimi plodovi, ki jih zelo rade oberejo veverice. Zanje so torej čudovita ozimnica. Na spodnji veji se je nad mačkom tudi tisti dan nadvse jezila nanj veverica: »Stran pojdi, napraviti si moram ozimnico, ne misli, debeluh, da me boš pohrustal, kar vstani in izgini domov, jaz nisem miš!« je regljala.

Maček pa tiho, kot znajo pač mački: »Ti se kar repenči, mijav! Še bliže pridi, pa bom imel odlično večerjo, mijav. In kakšen lep kosmat rep ima, če ga ne bo kar za eno miš za zajtrk, mijav.«

Ni čakal dolgo, le toliko, da se mu je še bolj približala. Nato pa hooop … s stola na orehovo vejo, da jo bo zgrabil …

Navihana veverica je tako naglo odfrčala še dlje kot na sredo košatega oreha.

Maček, mijav, pa za njo, misleč: »Ne, mijav, ne boš mi ušla, dobro si boš zapomnila današnji dan, kdaj si mačkona jezila!«

Veverica pa, kot bi brala njegove misli, smuk prav v vrh najvišje orehove veje: »Kar pridi gor, bomo videli, kdo bo veverico pohrustal.«

Maček pa brž za njo in to na zelo nevarno vejo, za mačkona še psoebej.

In glej si ga, zlomka, ko je že skoraj priplezal do nje, je veverica, kot bi letela z letalom, smuknila na najbližjo smreko in z naslednjim poletom v ogromno duplino zelo debelega hrasta. Od tam se mu je, kot znajo veverice, sladko zasmejala.

Maček je divje skočil na spolzki orehov vrh, kjer mu je zdrsnilo, da je padal … in padal … in padel na tla.

Maček si je rekel:

»Mijav! Še sreča, da znam pasti na štiri tačke. Če bi padel na hrbet, bi bilo gotovo usodno zame. Ampak tačke me vseeno zelo bolijo, zato, mijav, bolje je loviti miši kakor pa prebrisane veverice. Čeprav me je pošteno razjezila! Ne, mijav, ne, tega se ne bom šel nikoli več pa pika! Mijav!«

Kokoška Roža

Ob nekem na pol zamrznjenem jezeru so se zbrali kraljevski pingvini, najrazličnejše račke, dva lepa velika pelikana in ob vseh se je z neke kmetije postavila še lepa bela kokoška, ker je imela na glavi rdečo rožo in rumen kljun, so jo po roži na glavi imenovali kar Roža.

Kraljevski pingvini so predlagali:

»Pojdimo se vsi drsat, nato pa plavat na jezero.«

Vse živali so se strinjale in so šle … Z njimi (ne da bi se zavedala, kaj ji grozi) tudi kokoška Roža.

Tristo zelenih medvedov, kokoška Roža je že na drsanju po ledu vsa ponorela! Začela se je dreti: »Kooo, ko ko ko daaaaaaaaaak kooooo kooooo koooooooooooooo kooooodaaaak!«

ter vsa prestrašena z razpetima perutnicama vedno bolj divje plapolala in se na vso kokošje grlo drla: »Koooooo! Kooooooo… koooo... kooooo... Koooodaaaaak!«

Še huje je bilo, ko se je znaša na jezeru brez ledu. Čofotala je z nogama in vsa premočena je na vso moč mahala z perutnicama. Kmalu je bila vsa izmučena, vleklo jo je v globino, tako da je na smrt utrujena komaj še dihala in spačeno kokodakala:

»Kvvvvvaaaak!Koooooooo! Vaaaaaaaak! Koooooo. kooooovaaaaaaaaak .koooooooo kooooooooo kooooooooo kovak kovaaaaaaaaaaaaaaak!«

Pelikana sta videla, da se kokoška Roža utaplja, odplavala sta do nje, jo s svojima kljunoma prijela vsak za eno perut in odnesla na breg

Čeprav je bila Roža vsa iz sebe, vsa noro prestrašena, vsa obupano zmešana, vsa premočeno zmrznjena in tega nevajena, se jima je zahvalila, ker sta jo rešila smrti, potem pa takoj! odfrčala domov v svoj kokošnjak, od koder se ni nikoli več vrnila, dokler je bila živa, (čeprav jo je mamljivo vabila družba) na breg na pol zaledenelega jezera.

Uvodna opomba

Na začetku našega štetja je bila družba v Judeji in Izraelu razločno razklana po sektah (sekta, ločina), ki sta jih Mandić (1969) in Ludlow (1975) porazdelila na naslednje glavne skupine: politično-verske sekte (samarijanci, zeloti), socialno-poklicne sekte (carinarji, pismouki ali pisarji) in verske sekte (saduceji, farizeji, eseni, nazareni (v literaturi jih poimenujejo tudi nazoreji, nazir, pridigar), ebioniti in pavlinisti¹ .

Samarijanci

Samarijanci ² so prebivalci Samarije, najsevernejšega dela Palestine³ iz katerega so Asirci po zasedbi območja v 8. stoletju pr.n.št. odvedli največji del judovskega prebivalstva v Babilon in na njihovo mesto naselili kolone iz Mezopotamije. Samarijanci so sprejeli judovsko vero z elementi mezopotamskih božanstev. Po vrnitvi iz pedesetletnega babilonskega suženjstva (586.-537. pr.n.št.) so jih Judi imeli za brezbožce in so samarijanci izgradili svoj hram na gori Garizim v okolici Jeruzalema. Judi so hram samarijancev zrušili v 2. st. pr.n.št.

Zeloti

Politično-verska sekta Zelotov, zelotes, zagrizenec, gorečnež, je po nauku o smrti, sodbi in koncu sveta eshatološka judovska sekta, ki je zagovarjala nasilje kot sredstvo političnega boja proti rimljanskim zavojevalcem, za razliko od učenja Jezusa Kristusa, po kateremu se trajnostno stanje prevlade dobra nad zlom v družbi lahko doseže le z moralno prevzgojo posameznika (primerom, pridigami in nasveti) in ne z nasiljem. Nasilje povzroča le nasilje .⁴

Sekta Zelotov je nastala v prvi polovici 1. stoletja pr. n. št. Znana je po organizaciji velike judovske (brezuspešne) vstaje proti rimskemu gospostvu v letih 66-70 n. št., med vladavino rimskega cesarja Vespaziana⁵.

Carinarji

Carinarji ali cestninarji⁶ so poklicna skupina, ki pobira davke od judovskega prebivalstva za omraženo rimljansko oblast.

Pismouki

V Novi zavezi se z farizeji pogosto omenjajo pismouki⁷ in književniki, vendar so pismouki, pismárji, pisarji »poklic«, razlagalci svetega pisma, ki jih v judovski skupnosti naslavljajo s častnim naslovom »rabbi«, rabin, učitelj, ne pa versko-politična stranka ali sekta.

Saduceji

Ime saducejev najverjetneje izhaja iz imena Sadok⁸ , prednika judovskih velikih duhovnikov palestinske teokracije. Bili so hudi sovražniki farizejev. Saduceji so izginili s propadom judovske države leta 70 našega štetja⁹

Sadok je mazilil Salamona ob nastopu kraljevske službe.

Saduceji so priznavali za svéto samo Petoknjižje (pet Mojzesovih knjig, Tora), drugo razodetje Božje besede pa so zavračali. Zavračali so tudi ustno izročilo o tolmačenju Mojzesove postave in verovanja, ki so se razvila pozneje. Za razliko od farizejev in od večine vernih judov tistega časa so zavračali verovanje v angele¹⁰ in demone, pa tudi verovanje v posmrtno življenje. Saduceji niso verjeli ne v nesmrtnost duše ne v telesno vstajenje ob koncu sveta.

Farizeji

Farizeji so nastali ob koncu 2. st. p.n.št. iz Hasidejev, hebr. bogoboječi, pravoverni, sekte ustanovljene v 4. st.p.n.št. po vrnitvi Judov iz suženjstva v Babilonu. Hasideji so sledili učenje preroka Ezre o etični ekskluzivnosti Judov in jim je bil prepovedan vsaki stik s pripadniki drugih narodov, zlasti Grkov, predvsem mešani zakoni. Toro so upoštevali tako v pisni kot ustni obliki.

Farizeji, ločeni (od posvetnega in usmerjeni v versko življenje) so delovali do konca 1. stoletja n. št. Živeli so kot navadni ljudje in sodelovali v velikem zboru (sinhedriju). Njihov je ugled bil usodnega pomena za Jude po razdejanju Jeruzalema in uničenju Hrama¹¹ 70. l.n.št., krize judovstva in propada saducejev. Farizeji so temeljili judovstvo tudi na Talmudu, in se beseda farizeji, ločeni, med Judom več ne uporablja. Znana farizeja sta bila rabina Hilel in Šamaj, ustanovitelja judovskih šol Postave. Farizej je bil tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij. Apostol Pavel je bil najprej farizej, potem pa se je spreobrnil in utemeljil krščanstvo.

Eseni

Eseni, haššaim, molčečneži, so skrajnje ločena judovska verska skupnost, mističnih, eshatoloških, mesijanskih in asketičnih prepričanj, ki je nastala okoli leta 150 pr. n. št. in izginila s padcem Jeruzalema in rimsko zadušitvijo judovskega upora leta 70 n. št.. Plinij Starejši piše, da so sekto sestavljali ljudje, ki so bili utrujeni od življenja in preganjani od usode. Imeli so se za izbrance izbranega naroda. Bili so imenitni zdravniki. Negovali so kult čistote, skupne molitve, prostovoljno revščino in celibat. Pripravljali so ljudje za prihod Davidovega kraljestva, ki ga bo uresničil »maziljenec božji«, »učitelj pravičnosti«, ki ga bo judovski veliki duhovnik kaznoval s smrtjo, po kateri bo Odrešenik vstal, da sodi vsemi narodi. Pred Rešiteljem bo prišel prerok (Janez Krstnik), da pripravi ljudje za njegov prihod. Štejejo jih med zgodnje krščane, ki so živeli in delovali 200 let pred Jezusom Kristusom. Pozni eseni so zgodnji (pra)kristjani.

Okolica Kumrana, kjer so živeli eseni.

Esenom se pripisujejo Kumranski rokopisi, najdeni leta 1947 v Palestini v Kumranskih votlinah (Khirbet Kumran) na zahodni obali Mrtvega morja poleg kibuca¹² Kalija!

Logia Iesu

Papija, škof iz Hieropolisa (okrog 70-130), eden izmed sedmih učencev apostola Janeza, omenja zbirko izrek Jezusa Kristusa »Logia Iesu« v aramejskem jeziku, medtem ko so evangeliji v grščini. Jezusov Govor na Gori je jedro te zbirke in učenja ebionitov.

»Hebrejski evangelij« je vir (Q, quelle, vir) treh kanonsko sprejetih sinoptičnih evangelijev.

Fragmenti Papije o Mateju in Marku se ne nanašajo na kanonski prvi in drugi evangelij, ampak na prvobitnega Mateja in prvobitnega Marka. Credner (Einleitung, 1836) je v prvobitnem Marku našel vir vse zgodovinske snovi, vsebovane v sinoptikih, v prvobitnem Mateju pa vir diskurzov (predavanj, pridig) v prvem in tretjem evangeliju.

Papijeva »Logija« (Logion Kuriakon Eksegesis) se nanaša na evangelij svetega Mateja. Noben spis svetega Mateja razen njegovega evangelija ni bil splošno znan v drugem stoletju. Ni nobenega zapisa o evangelističnem delu, ki bi vsebovalo samo Gospodove besede. Celo Evzebij ni našel sledi logia kuriaka, čeprav je pridno zbiral vse, kar so o Kristusu napisali apostoli in učenci.

Fragment papirusa Jezusove »Logije«, napisane v grščini (Logia Iesou), je znan kot Papyrus Oxyrhynchus 1 (P. Oxy. 1) (glej sliko spodaj). Spada med prve papiruse, ki sta jih odkrila Grenfell in Hunt januarja 1897 v gomilah smeti v egiptovskem mestu Oxyrhynchus. Odlomek sta datirala v zgodnjo polovico 3. stoletja. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je to najstarejši rokopis Tomaževega evangelija¹³ .

Papirus Oxyrhynchus 1 Lokacija mesta v Egiptu
Rokopis je pisan črkami »uncial« v enem stolpcu v obliki knjige (codex form).

Od del Papije je ohranjenih 13 fragmentov pri škofu Evzebiju iz Cezareje, pisatelju zgodovine kristjanske cerkve v 10 knjigah Cerkvena zgodovina (Historia Ecclesiastica ali Historia Ecclesiae. Imel je velik vpliv na dvoru cesarja Konstantina I. Velikega. Prizadeval si je za spravo med Judi in Cerkvijo in je bil popustljiv do heretikov! Na nicejskem koncilu l. 325 je vendarle podpisal koncilske odloke pod cesarjevim pritiskom. Nicejski koncil je prvi ekumenski koncil in prelomnica v zgodovini krstijanske cerkve, tako da delimo čas zgodnjega krščanstva na obdobje prednicejske in ponicejske teologije. Nicejski koncilski sklepi so bili dokončno potrjeni leta 381 na carigradskem koncilu. Pravoslavna cerkev obhaja spomin na Prvi nicejski koncil vsako leto na šesto nedeljo po veliki noči.

Ohranjeni fragmenti so viri o nastanku Markovega in Matejevega evangelija. Ebioniti priznavajo le Matejevega evangelija, ki naj bi bil sprva pisan v hebrejščini!

Genealogija paleokrščanstva

Christianisme ancien : définition de Christianisme ancien et synonymes de Christianisme ancien (français) (leparisien.fr) Navodilo za razumevanje genealogije paleokrščanstva

V mestu Yavne je nastalo sodobno judovstvo po uničenju Jeruzalema leta 70 n.št. in izgubi drugega templja, do takrat središča verske identitete Judov. Je sedež dveh miselnih šol rabinskega judovstva v obdobju tannaima (2. st. p.n.št.), poimenovani po modrecih Hillelu in Šamaju. Ti šoli sta organizirali razprave o vprašanjih obredne prakse, etike in teologije, ki sta bili ključni za oblikovanje ustnega zakona in judovstva, kot je danes. Begunci pred nacizmom so l. 1941. v mestu Yavne ustanovili verski kibbutz.

Jezusov brat Jakob je po Jezusovi smrti bil poglavar občine ebionitov v Jeruzalemu. Jakob je domnevno prva oseba, ki je videla Jezusa Kristusa po vstajenju! Peter je bil glavni apostol Jezusa Kristusa. Ime mu je bilo Simon (Šimun), vzdevek pa Kefa (aram. skala , gr. petra). Dal mu ga je Kristus, ko ga je določil za svojega naslednika (Mt. 16, 18-19). Pavel iz Tarza je po tradiciji rimske katoliške cerkve dejanski prerok in ustanovitelj krščanstva ter ideolog prakrščanske gnostične sekte pavlinistov! Prakristjan je postal v Antiohiji, kjer sta bila razširjena helenistični gnosticizem in judovski hiliazem¹⁴. Janez iz Efeza, Kristusov apostol in ljubljenec, evangelist (Mk. 5, 37 in 9, 2; Lk. 22, 8; Jn. 13, 23 in 19, 26)

Montanizem, eshatološka sekta, poimenovana po ustanovitelju Montani iz Frigije, ki se je v drugi polovici 2. stoletja začel izdajati za parakleta (gr. tisti, ki ga kličemo na pomoč; ime, ki si ga je Kristus sam dal v Janezovem evangeliju, napovedajoč, da bo Bog Oče poslal drugega parakleta (Janez 14, 16, 19 in 15, 26)). Najbolj znan član te sekte je Tertulijan.

Tertulijan je prvi, ki je za Očeta, Sina in Svetega duha, uporabil latinsko obliko besede »trojica«, ki predstavlja osnovno dogmo v krščanstvu¹⁵ , vendar je notorno znan predvsem po izreku »Credo, quia absurdum est«.

Gre za parafrazo Tertulijanovega izreka v delu De carne Christi (O Kristusovem telesu). Izjava se v izvirni obliki glasi: »prorsus credibile est, quia ineptum est«, kar bi lahko prevedli kot »docela je verjetno, ker je nesmiselno«. Kontekst te izjave predstavlja zagovor osnovnih postavk pravovernega krščanstva nasproti doketizmu:

Crucifixus est Dei Filius, non pudet, quia pudendum est; et mortuus est Dei Filius, prorsus credibile est, quia ineptum est; et sepultus resurrexit, certum est, quia impossibile. — (De Carne Christi V, 4)

Križan je bil božji sin, ne vzbuja sramu, ker je sramotno; in umrl je božji sin, docela je verjetno, ker je nesmiselno; in pokopan je vstal, gotovo je, ker je nemogoče. — (O Kristusovem telesu V, 4)

Po Tertulijanu akt človeškega spoznanja obstoji v aktu vere (fideizem).

Papež Benedikt XVI (Joseph Aloisius Ratzinger) pa kritično pojasni: »Katoliška tradicija že od začetka zavrača tako imenovani fideizem, ki je želja verovati zoper razum. Credo quia absurdum (verjamem, ker je absurdno) ni obrazec, ki razlaga katoliško vero.«

Utemeljitelj prakrščanske sekte markionita v Rimu je Markion (2. st., n.št.), upravnik prakrščanske občine v Sinopi na Črnem morju. Markionizem je izrazito antijudovko orijentiran. Oče Jezusa Kristusa kot boga ljubezni in sočutja ne more biti hudi in kruti Jahve, kakšnega ga prikazuje judovska biblija, temveč nek drug, dobri bog, ki ga ljudje še niso spoznali. Markion je sestavil prvi krščanski kanon svetih spisov, ki so proizvod božjeg navdiha. Zaradi svojih protijudovskih stališč je Markion odvrgel Staro zavezo (Septuaginto) kot sveti spis. Katoliška cerkev je potrdila svoj kanon na koncilu v Firencah l. 1440. Knjige in spisi judovskega porekla so poimenovani Stara zaveza, spisi, katerim je predmet Kristusovo učenje pa Nova zaveza. Markion se je prvi začel zavzemati za versko in organizacijsko enotnost krščanske cerkve. Kljub temu je cerkev preganjala markionite kot »heretike« in so se okrog leta 400. stopili z manihejci.

Po doketizmu, gr. dokein zdeti se, se dogodki, opisani v Novi zavezi niso dejansko zgodili in gre za prikaz materializiranih odsevov nebeških in duhovnih dogodkov; rojstvo, življenje, trpljenje in smrt Jezusa Kristusa so le iluzija; Jezus Kristus je imel človeško podobo le navidezno!

Člani »heretične« ločine donatistov v rimljanski severni Afriki, poimenovani po škofu Donatu, so bili privrženci »cerkve mučenikov«, ki so negirali veljavnost zakramentov, če jih upravljajo prezbiterji v stanju greha. Temelj donatističnega nauka je bilo načelo, da zakramenti, ki jih podeljujejo duhovniki, niso učinkoviti sami po sebi, ampak da je njihova učinkovitost odvisna od moralnosti tistih, ki jih upravljajo in posredujejo. V cerkvi lahko najdejo mesto samo popolni kristjani. Poleg tega so zavračali poslušnost cesarskim oblastem. L. 313 so bili izobčeni iz »Velike cerkve« in so utemeljili lastno cerkev, ki je delovala naslednjih dvesto let (5.-7. st.). Tako je prišlo do prvega cerkvenega razkola (shizme) v krščanstvu¹⁶ .

Velike gnostične šole so nastale v 2. in 3. stoletju, imenovane valentinizem, Barbelo-gnostiki in Ophiti. Skupno tem šolam je poskus narediti sintezo med krščansko-judovsko teologijo, platonično spekulacijo in mitološkimi podobami.

Eden redko ohranjenih dokumentov valintinizma se nanaša na platonsko razdelitev duše
1.pneumatikoi (πνευματικοί, duhovno)
2.psychikoi (ψυχικοί, duševno)
3.hylikoi (ὑλικοί, materialno)

Na temelju redkih ohranjenih dokumentov in fragmentov smatramo danes Valentina za misleca, ki je pripravil pot za velike sisteme gnoze.

Bog je nous, um, in je človeškem nous-u, duhu zaradi medsebojne kompatibilnosti neposredno dostopen. V srednjem veku najdemo vplive gnosticizma v alkimiji, pri bogomilih in katarjih. V Islamu se je prenesel v druze (bližnjevzhodna verska skupina) in jeside (kurdska etnoreligijska skupina).

V 19. stoletju prevzamejo teozofi vplive gnosticizma in kasneje tudi Antropozofija. Prav tako je prisotna pri združenju Rožnega Križa in Gibanju Svetega Grala in v psihologiji Carla Gustava Junga.

Nazareni

Cerkveni očetje menijo, da so ebioniti z drugimi judovskimi krščanskimi sektami, kot so nazareni, eno isto!

V 4. stoletju imenuje sv. Jeronim tudi Nazarene kot »tiste, ki sprejemajo Mesijo tako, da ne prenehajo spoštovati starega zakona.« V svoji poslanici 79 Auguštinu je dejal:

Kaj naj rečem o Ebionitih, ki se pretvarjajo, da so kristjani? Danes med Judi v vseh vzhodnih sinagogah še vedno obstaja krivoverje, ki se imenuje minajci (prebivalci kraljestva Main, danes Jemen) in ga farizeji še vedno obsojajo; [njegovi privrženci] se običajno imenujejo »nazareni«, ki verjamejo, da se je Kristus, Božji sin, rodil iz Device Marije, in držijo ga za tistega, ki je trpel pod Poncijem Pilatom in se povzpel v nebesa in v katerega tudi mi verujemo. Medtem ko se pretvarjajo, da so tako Judje kot kristjani, niso ne eno ne drugo.

V Janezovem evangeliju je zapisano, da nekateri mislijo, da iz Nazareta ne more priti nič dobrega.

⁴⁶ Natánael mu je dejal: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu je rekel: »Pridi in poglej!«

V zgodnjem krščanstvu je bil izraz »nazaren, nazorej« prezirljiv. Pomen besede »nazaren« pomaga razumeti, zakaj je bil izraz ponižujoč. Hebrejska beseda nazaren ima enake korenske črke kot hebrejska beseda nezer, kar pomeni vejica, poganjek. Kdo bi želel, da se imenuje vejica? Matej ga je spremenil v častni naslov, ko se je skliceval na mesijansko prerokbo (¹ Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine. (Iz 11,1)) in pripovedoval o veji (nezer), ki bo zrasla iz Jesejevih korenin. (²³ Ko je prišel tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da bo namreč imenovan Nazarečan. (Mt 2, 23)). Zgodnje kristjane so očitno imenovali nazareni, saj je bil Pavel neupravičeno obtožen, da je vodja te sekte.

⁵ Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločine Nazarečanov. (Apd 24, 5)

Zgodnji zgodovinarji imajo skupino nazarenov za judovsko sekto, ki se ne bi želeli niti mogli odreči svojemu judovskemu načinu življenja, v čist etnografskemu pomenu besede. Pavel je učil, da Mojzesova postava ni zavezujoča ne za pogane ne za Jude, ker jo je izpolnil Kristus. Kasneje so nazareni zaradi tega zavrnili Pavla, čeprav je bil nek čas znan kot nazaren. Do konca petega stoletja so nazareni postali »judovski kristjani«, izraz »nozri« (nazaren) pa je ostal hebrejska beseda za kristjane¹⁷

Čeprav je osnova verovanja nazarenov (in zlasti ebionitov) – učenje Jezusa Kristusa, o katerem pričajo evangeliji, za Jude ni sprejemljivo zaradi domnevnega antijudaizma Jezusa Kristusa, za kristjane pa ravno zaradi njegovega doslednega judaizma!

Joseph Klausner, judovski zgodovinar in profesor judovske književnosti, član serkla ruskih cionističnih političnih aktivistov ocenjuje Jezusa Kristusa takole:

»Jezus ni bil krščan,« temveč je postal krščan. Njegovo poučevanje in njegova zgodovina sta tuja tradiciji Izraela ... Z judovskega nacionalnega stališča je težje oceniti pomen Jezusa. Kljub dejstvu, da se je nedvomno imel za »nacionalističnega« Juda po instinktu in celo za ekstremnega nacionalistu - kot lahko vidimo iz njegovega odgovora kanaanski ženski, iz njegovega slabotnega načina sklicevanja na »pogane in iz izraza »Abrahamov sin«, »Abrahamova hči« (ki ga uporablja kot izraz najvišje možne pohvale), iz svoje globoke ljubezni do Jeruzalema in od tega, da se je popolnoma posvetil primeru »izgubljenih ovc iz hiše Izraelove »- kljub vsemu temu se je v njem pojavilo nekaj, iz česar je nastal ne-judaizem.

Kaj je Jezus judovskemu narodu danes? Judovskemu narodu ne more biti niti Bog niti Božji Sin, v smislu, ki ga posreduje verovanje v Trojico. Oba pojma sta za Juda ne le nebožna in bogokletna, ampak nerazumljiva. Prav tako ne more biti Mesija za judovski narod: nebeško kraljestvo (»Mesijini dnevi«) še niso prišli. Prav tako ga ne morejo obravnavati kot preroka: mu manjka politično dojemanje preroka in prerokov duh nacionalne tolažbe v političnem in nacionalnem smislu.

Prav tako ga ne morejo obravnavati kot zakonodajalca ali ustanovitelja nove vere: ni si želel biti takšen. Prav tako ni »tanna« ali farizejski rabin: skoraj vedno je bil v nasprotju s farizeji in jim ni priznal pozitivne strani v njihovem delu, njihovo prizadevanje za celotno nacionalno življenje in za krepitev narodnega obstoja.

Toda Jezus je za judovski narod velik učitelj morale in umetnik prispodob. On je moralist, ki je prepričan, da je moralnost najpomembnejša za religiozno življenje. Dejansko je zaradi tega ekstremističnega stališča njegov etični kodeks postal idealen za izključene… idealen za »dneve Mesije«, ko bo »konec« »starega sveta«, sedanji družbeni red. To ni etični kodeks za narode in današnji družbeni red, ko ljudje še vedno poskušajo najti pot do prihodnosti Mesije in prerokov, in do »kraljestva Vsemogočnega«, o katerem govori Talmud, ideal, ki je za »ta svet« in ki se bo postopoma in med generacijami oblikoval v tem svetu.

Toda v njegovem etičnem kodeksu je vzvišenost, posebnost in izvirnost v obliki, ki ni primerljiva z nobenim drugim hebrejskim etičnim kodeksom; prav tako ni nobene primerjave z izjemno umetnostjo njegovih prispodob. Iznajdljivost in ostrina njegovih pregovorov in njegovih silovitih epigramov naredi etične ideje za splošno dobro. Če bo kdaj prišel dan in bo ta etični kodeks osvobojen čudežev in misticizma, bo Jezusova Knjiga etike ena najboljših zakladov v Izraelovi literaturi vseh časov« (pp.413-414, Klausner, 1922).

Po eni verziji ime mesianistične judovske sekte nazorejev prihaja iz besede nazir, pridigar. Namen krštenja je, da posveti telo, ne da opere grehe. Grehi se rešujejo življenjem pravičnika in šele tedaj lahko pričakujejo, da jih mesija odreši na tem svetu. Preroki nazorejev živijo asketsko v puščavi, privrženci pa jim prihajajo občasno slišati njihove pridige. Zavračali so formalnosti judovskega verskega zakona in niso žrtvovali živali! Domnevno so bili vegetarijanci.

V Münchenskem, najstarejšem celovitem rokopisnem Talmudu iz leta 1343 je zapisano, da so na predvečer praznika Pashe obesili Jezusa Nazoreja (nazir, pridigar). Štirideset dni je pred njim hodil kričač: »Jezusa iz Nazareta je treba kamnati, ker se je ukvarjal s čarovništvom, zapeljeval in delil Izraela. Kdor ima za njega opravičilo, naj pride in ga iznese.« Toda za njega ni bilo nobenega opravičila in so ga obesili na predvečer praznika Pashe.

Ebioniti

Izraz ebioniti izhaja iz pridevnika »reven«, ki se pojavi petnajstkrat v psalmih¹⁶.

»Ebionim« je bilo ime, ki so si ga podali ljudje, ki so živeli v Kumranu, kot je zapisano v Svitkih iz Mrtvega morja. Izraz »revni« je bil sprva skupna oznaka za vse kristjane, sklicevanje na njihovo gmotno in prostovoljno revščino.

Kraljestvo božje na zemlji lahko dosežejo le revni ljudje.

²⁴ »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt. 6,24)

Ali-ali, ali Bogu ali bogastvu!

Na drugem mestu pravi Jezus Kristus isto, le z drugimi besedami:

²⁴ »In spet vam povem: Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« (Mt 19,24)

In sicer le tisti reveži, ki so Judi.

²⁴ Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« (Mt 15, 24)

Po judovskem verovanju bo se odrešenik (mesija, mesianizem, vera ali nauk o Mesiji, odrešeniku, poslanem od boga; prepričanje, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla in prinese božje kraljestvo na Zemlji; vera ali nauk o posebnem poslanstvu kakega naroda) po naši smrti zavzemal za bogatega, saj ta ni naredil nikakšne nepravde. Po preroku Izaiji je bogastvo in politična oblast nagrada za pravično življenje na zemlji. (Iz 53, 9)

⁹ Dali so mu grob pri krivičnih,
gomilo pri bogatem, čeprav ni storil nobenega nasilja
in ni bilo zvijače v njegovih ustih. (Iz 53, 9)

Odrešenik bo na čudovit način prišel na svet:

>14 Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel. (Iz 7, 14)

Skrajnji cilj je gospodarski in politični položaj Judov kot gospodarjev v svetovnem cesarstvu. Mesianistična preroštva se še niso uresničila.

²⁷ Kraljestvo in oblast
in veličina nad kraljestvi pod vsem nebom
bodo dani ljudstvu svetih Najvišjega.
Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo,
vse oblasti mu bodo služile in mu bodo pokorne.« (Dan 7, 27)

Ebioniti so zgodnja asketska sekta judovskih kristjanov. Sekta je nastala v Palestini in njeni okolici v prvih stoletjih našega štetja ter je vključevala nazarene in elkasaje. O ebionitih je malo podatkov in je največji del pridobljen od njihovih nasprotnikov. Prva omemba sekte je v Adversus haereses (Against Heresies) iz okrog 170. leta n.št. krščanskega teologa in cerkvenega očeta Svetega Ireneja, škofa iz Lyona.

Helenizirani hebrejski izraz »ebionit«, ebionai je Irenej prvič uporabil l. 180, ne da bi omenil Nazarene. Origen je zapisal, da med Judi ebion pomeni »reven«, in so tiste Judje, ki so sprejeli Jezusa kot Kristusa, Maziljenca, imenovali »ebioniti.« Proti hereziji ebionitov je prvi pisal Tertulijan. Sodobni hebrejski jezik še vedno uporablja za »ebionite« biblijski hebrejski izraz »potrebni«, ang. needy, tako v zgodovini krščanstva kot za milostinjo za potrebne.

Po ebionitih je svet ustvaril Bog; toda njihova mnenja glede Gospoda so podobna mnenjem Cerinta¹⁷ , gr. Kerinthos, in Karpokrata. Ebioniti uporabljajo evangelij le po Mateju in zavračajo apostola Pavla kot odpadnika. Enotni so glede obrezovanja, spoštovanja navad, ki jih predpisuje zakon, in so v svojem načinu življenja tako judovski, da obožujejo Jeruzalem, kot da bi bil božja hiša.

Jezus Kristus pravi – vsakemu po njegovih sposobnostih.

Prilika o talentih:

¹⁴ »Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.¹⁵ Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.« (…)²⁸ Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; ²⁹ kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima. ³⁰ Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹« (Mt 25, 14-15, 28-30)

Po judovski in kristjanski veri je licemerje, hinavščina, hipokrizija , gr. hypokrinesthai, pretvarjati se, greh, ki ga bog kaznuje²⁰ .

Noben zapis od ebionitov ni ohranjen, razen nekaj citatov njihovih kritikov, pa tudi ti so v negotovi obliki. »Spoznanja« Klementa in Klementove homilije (pridige), krščanska dela iz tretjega stoletja, izražata znanstveni konsenz o prepričanjih ebionitov kot judovskih kristjanov. O stopnji ujemanja med prepričanjih ebionitov in temi spisi se razpravlja, toda Epifanijev opis ebionitov v Panarionu²¹ , kristjanski hereziologiji, je izrazito podoben idejam v Klementovih »Spoznanjih« in Homilijah.

Ebionitske spise razvrščajo v štiri skupine.

(1) Irenej je trdil, da so Ebioniti uporabljali izključno Matejev evangelij. Evzebij iz Cezareje je zapisal, da so uporabljali le evangelij o Hebrejih.

Glavna znanstvena besedila, kot je standardna izdaja apokrifov Nove zaveze, ki jo je uredil Wilhelm Schneemelcher, se na splošno sklicujejo na besedilo, ki ga Jeronim omenja kot evangelij ebionitov, čeprav naslova evangelij ebionitov ni uporabljal nihče in da gre le za drugačno »izdajo« Matejevega evangelija o Hebrejih, prvotno sestavljenega v grščini.

(2) Zbirka novozaveznih apokrifov, znanih kot klementinska književnost, je vključevala tri dela, znana v antiki kot Petrova vezja, Dejanja apostolov in delo, ki se običajno imenuje Jakobovi vzponi, najbolj verodostojen ebionitski vir. Na njih se posebej sklicuje Epifanij v svoji polemiki proti ebionitom. Prvoimenovane knjige so v bistvu vsebovane v Klementovih Homilijah pod naslovom Klementov zbornik Petrovih potnih pridig in v Spoznanjih, pripisanih Klementu.

(3) Symmachus je izdelal prevod hebrejske Biblije v grščini Koine, ki jo je uporabljal Jeronim in je še vedno delno ohranjena, in njegovo izgubljeno Hypomnemato (beležke), napisano v nasprotju s kanonskim evangelijem po Mateju. Čeprav je izgubljena, je Hypomnemata verjetno enaka De distinctione præceptorum, ki jo omenja Ebed Jesu (Assemani, Bibl. Or., III, 1). Identiteta Symmachusa kot ebionita je v študijah vprašljiva.

(4) Hipolit iz Rima je poročal, da se je v Rimu pojavil judovski kristjan Alkibijad iz Apameje, ki je učil iz knjige, za katero je trdil, da je razodetje, ki ga je pravični mož Elkesai prejel od angela, čeprav je Hipolit domneval, da je avtor sam Alkibijad. Kmalu zatem je Origen posnel sekto Elkesaje z istimi prepričanji. Epifanij je trdil, da so Ebioniti to knjigo uporabili tudi kot vir za nekatera svoja prepričanja in prakse (Panarion).

Prevladujočii krščanski pogled na ebionite delno temelji na interpretaciji polemičnih pogledov cerkvenih očetov, ki so ebionite prikazali kot krivoverce, ker so zavračali številne proto-ortodoksne krščanske poglede na Jezusa in naj bi imeli nepravilno fiksacijo na Mojzesov zakon na račun božje milosti. Po tem mnenju so ebioniti potomci judovske krščanske sekte v zgodnji jeruzalemski cerkvi, ki se je odcepila od svoje proto-ortodoksne teologije, verjetno kot odgovor na kompromis na Jeruzalemskem koncilu leta 50. ²²

Islam krščanstvu očita, da je po naukih o Trojici in s čaščenjem ikon izkrivil čisti monoteizem Abrahamovega Boga. Ebioniti so bili zvesti prvotnom učenju zgodovinskega Jezusa in so tako delili islamske poglede na Jezusovo človeštvo ter zavračali tudi klasične in objektivne teorije odkupnine, čeprav je lahko islamski pogled na Jezusa v nasprotju s stališčem nekaterih ebionitov glede deviškega rojstva, pri čemer ga po Epifaniju muslimani potrjujejo, ebioniti pa zanikajo. Krščanstvo, s katerim se je Mohamed, ustanovitelj islama, verjetno srečal na Arabskem polotoku, »ni bila državna vera v Bizantu, ampak razkolniško krščanstvo, za katero sta značilna ebionitska in monofizitska stališča.« Tako imamo paradoks svetovnozgodovinskih razsežnosti, in sicer dejstvo, da je judovsko krščanstvo res izginilo v krščanski cerkvi, vendar se je ohranilo v islamu in s tem razširilo nekatere njegove osnovne zamisli tudi do naših dni. Po islamski doktrini se je ebionitska kombinacija Mojzesa in Jezusa uresničila v Mohamedu.

Protimisionarska skupina »Judje za judovstvo« omenja v svoji literaturi z naklonjenostjo zgodovinske ebionite z namenom, da pokaže , da je »mesijansko judovstvo«, kot ga zagovarjajo misionarske skupine, kot so »Judje za Jezusa«, lažno predstavljalo pavlinsko krščanstvo kot judovstvo. Leta 2004 so nekateri mesijanski komentatorji izrazili zaskrbljenost zaradi možne eksistencialne krize za mesijansko gibanje v Izraelu zaradi ponovnega pojava ebionitizma, zlasti zaradi problema izraelskih mesijanskih voditeljev, katere je zapustila vera v domnevno božanskost Jezusa.

Ponovni pojav ebionitov je priložnost za vrnitev k pristnemu učenju Jezusa Kristusa in konec Kristusove »herezije«!

Pavlinisti

²³

Krščanstvo je v Malo Azijo in Evropo prinesel Pavel, kjer je 30. in 50. letih 1. stoletja ustanovil več cerkvenih skupnosti.

Pred tem je vneto preganjal zgodnje privržence Jezusa Kristusa in nasilno poskušal uničiti nastajajoče prakrščansko. Pavelovo spreobrnjenje na poti v Damask je radikalno spremenilo njegovo življenjsko pot.

Pavel zemeljskega Jezusa osebno ni poznal. Kljub temu pa je po svojem spreobrnjenju začel pričevati, da je Jezus Kristus Božji Sin. Pavel je učil o življenju in delu Jezusa Kristusa in o njegovem oznanjevanju nove zaveze, ki se je vzpostavila s Kristusovo smrtjo in njegovim vstajenjem.

Danes so njegova pisma globoko zakoreninjena v teologiji, slavljenju in pastorali rimskokatoliške in evangeličanskih Cerkev na Zahodu, prav tako pa v pravoslavni Cerkvi na Vzhodu. Med mnogimi drugimi apostoli in misijonarji, vključenimi v širjenje krščanske vere, je bil Pavlov vpliv na krščansko misel in praktično življenje označen kot »tako globok, kot je bil prodoren«. Sveti Avguštin je razvil Pavlovo idejo, da je odrešenje utemeljeno na veri in ne na izpolnjevanju Postave.

V cerkvi, ki je bila namenjena nadaljevati delo Jezusa Kristusa, je bila spreobrnitev Pavela začetek nove dobe.

Savel je kot zagrizeni farizej hlepel po moriji zoper kristjane.

Jezus Kristus je izbral Savla, da mu bo »orodje«, da ponese njegovo ime pred pogane. ¹⁵ Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.« (Apd 9, 15)

Pavel je leta 58, tj. 24 let pozneje, opisal »videnje« svoje spreobrnitve!

Savel se je s pooblastili velikega duhovnika odpravil v Damask. Ko je odhajal iz Jeruzalema, je še bil prepričan, da so kristjani bogokletniki. Na poti v Damask je videl slepečo svetlobo in slišal Jezusa, ki mu je rekel: »Zakaj me preganjaš?« Zaradi svetlobe je oslepel. Odpeljali so ga v Damask.

Savel se spreobrne.

¹ Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku² in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.

³ Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. ⁴ Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« ⁵ Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. ⁶ Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« ⁷ Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. ⁸ Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. ⁹ Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.

¹⁰ V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. ¹¹ Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli¹² in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« ¹³ Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. ¹⁴ Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« ¹⁵ Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.⁶ Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« ¹⁷ Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« ¹⁸ In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. ¹⁹ Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči. (Apd 9, 1-19)

Prvi del Apostolskih del je posvečen apostolu Petru, drugi Pavelu. Apostolska dela predstavljajo celoto z Lukovim evangelijem – so nadaljevanje tega evangelija. Zaobsegajo obdobje od Kristusovega vstajenja (okrog l. 33) do prihoda Pavela v Rim l. 61. in so odličen uvod u dela apostola Pavla in njegova pisma.

Obrambni govori apostola Pavla o njegovem spreobrnjenju

Pavel pripoveduje, kako se je spreobrnil. ³ »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. ⁴ Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo. ⁵ Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«

⁶ »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. ⁷ Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ ⁸ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ 9 Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. ¹⁰ Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ ¹¹ Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask. ¹² V Damasku je živel neki Hananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. ¹³ Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti trenutek sem ga zagledal¹⁴ Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, ¹⁵ da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. ¹⁶ In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹ (Apd 22, 3-16)

Pavel se zagovarja pred Feliksom

¹⁰ Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo. ¹¹ Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem. ¹² Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom – ne v shodnicah ne drugod po mestu. ¹³ Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom. ¹⁴ Priznam pa ti tudi to, da po Poti, ki jo označujejo kot ›ločino‹, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih, ¹⁵ in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj. ¹⁶ Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vedno čisto vest pred Bogom in pred ljudmi. ¹⁷ Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve. ¹⁸ Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli ¹⁹ nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene. ²⁰ Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred vélikim zborom! ²¹ Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ›Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!‹« (Apd, 24, 10-21)

Pavel se zagovarja pred Agripom

¹ Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor ² »Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa, ³ saj temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš!

⁴ Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu. ⁵ Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločini, kot farizej. ⁶ Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom. ⁷ Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj. ⁸ Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve?

⁹ Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana. ¹⁰ In tako sem res ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to. ¹¹ Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.«

¹² »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask. ¹³ Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike. ¹⁴ Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.‹ ¹⁵ Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ Gospod pa je rekel: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. ¹⁶ Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal.

¹⁷ Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam ¹⁸ da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.‹

¹⁹ Zato, kralj Agripa, nisem bil neposlušen nebeški prikazni, ²⁰ ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spreobrnejo, obrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so vredna spreobrnjenja. ²¹ Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti. ²² Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa: ²³ da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.« (Apd 26, 2-23)

Vendar nas dela, vredna verskega spreobrnjenja ne rešijo moralne odgovornosti in slabe vesti za nekoč storjena slaba dela. Od samega sebe ne moremo pobegniti! ²⁴

Naprej >>>>>

<<<<<<Nazaj k članku Matija-Tvrtko Šercar

Pavel izhaja iz prepričanja, da je vera merilo moralnosti. Etična razlaga Jezusa Kristusa je diametralno nasprotna in je ravno moralnost prvi pogoj (conditio sine qua non) prave vernosti!

Avtorji »Apostolskih del« (Apd) so iz Pavelovega življenja in iz izmišljenega srečanja z Jezusom Kristusom naredila mit.

Vendar je Pavel postal prakristjan v Antiohiji.

Zaradi učenja o božjem kraljestvu za revne, sugestivnega in preprostega načina pouka, pridig o ljubezni do drugega, smrti pribijanjem na križu (križanja), so ebioniti, tj. revni, občudovali Jezusa Kristusa kot edinega verodostojnega preroka. Zato je Pavel prevzel podatke o zemeljskem Kristusovem življenju od ebionitov.

Za ebionite je Jezus Kristus sin človekov, za pauliniste je Kristus – Gospod (¹⁶ Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako. ¹⁷ Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5, 16-17))

Po doseženem dogovoru naj bi prvaki ebionitov Jakob, Jezusov brat, Peter, Jezusov namestnik in Janez iz Efeza, Kristusov apostol in ljubljenec, evangelist, širili krščansko vero med Judom (»obrezanimi«), Pavel pa med brezbožnimi pogani (⁷ Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane – ⁸ kajti tisti, ki je deloval po Petru zaradi poslanstva med obrezanimi, je deloval tudi v meni zaradi poganov –, ⁹ in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane. ¹⁰ Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev (ebionitov, op. tmš). In to sem si zelo prizadeval storiti. (Gal 2, 7-10))

Izbrani viri

BIBLIJA.net - Sveto pismo na internetu
sveto pismo na internetu - Bing

Catholic Encyclopedia -Logia Jesu (ecatholic2000.com)

Bernard P. Grenfell, B. P, and Hunt, A. S., 1897. ‘Λογια Ιησου: Sayings of our Lord from an Early Greek Papyrus’, 1897

Bernard, P. Grenfell and Arthur S. Hunt, ‘Λογια Ιησου: Sayings of our Lord from an Early Greek Papyrus’ - Epexio (ox.ac.uk)

CHURCH FATHERS: Against Heresies (St. Irenaeus) (newadvent.org)

Credner, C. A.,1836., Einleitung in das Neue Testament. Halle
Einleitung in das Neue Testament (archive.org) Studio et amore elucidande veritatis. Luther.

Eusebius, 4. st., Church History Historia Ecclesiastica Or Historia Ecclesiae (škofi, krščanski učitelji, herezije, zgodovina Judov, odnosi s pogani, mučeništva)

Feldman et al., 2019. Ancient DNA sheds light on the genetic origins of early Iron Age Philistihes. Sci. Adv. 5, pp. 1-10..

Generalna avdijenca papeža Benedikta XVI, 21. november 2012.

Grenfell, B. P. and Hunt, A. S. The Tebtunis Papyri, Part II. Edited by B. P. Grenfell and A. S. Hunt, with the assistance of E. J. Godspeed. (University of California Publications.) London: Henry Frowde, 1907. Pp. xv + 485. Two Facsimiles and Map. £2 5s. net. | The Classical Quarterly | Cambridge Core (Abstract)

Klausner, J., 1922. Jesus of Nazareth: His Life, Times & Teaching. Translated by Danby, Herbert. New York: Macmillan.

Koniuchowsky, Moshe, 2004. »Messianic« Leaders Deny Yeshua in Record Numbers. http://yourarmstoisrael.org/Editorials/?page=MESSIANIC_LEADERS_DENY&type=2 .

Logia Jesu | Catholic Answers

Ludlow, V. L., 1975. Major Jewish Groups in the New Testament (churchofjesuschrist.org)

Mandić, O., 1969. Leksikon judaizma i kršćanstva. Zagreb: Matica hrvatska

Epiphanius of Salamis, 2009. The Panarion of Book I (Sects 1-46) Second Edition, Revised and Expanded Translated by Frank Williams, Leiden • Boston The Panarion. Book I (Sect 1-46) (gnosis.study)

Tertullian (155-220) , de Carne Christi Tertullian: de Carne Christi (thelatinlibrary.com)

2021-12-22

Pripombe

¹ Posebna skupina judovskih kristjanov so marani. Zaradi preganjanj Judov na Pirinejskem polotoku v 14. in 15. stoletju so začeli prehajati Judje na krščanstvo, da se izognejo odvzemu imovine in izgonu Drugače so jim od leta 1492 v Španiji bila odvzeta imetja in so bili izgnani.
»Marani« je pejorativni naziv za Jude v Španiji, ki so se odrekli svoje vere in spreobrnili na krščanstvo, vendar so naskrivaj naprej izvajali judovske obrede. Izraz v španščini pomeni »prekleti« in tudi »svinja«. Judje jim rečejo anusim, prisilni, pravna kategorija Judov v halahi (judovsko pravo), ki so bili prisiljeni opustiti judovstvo proti svoji volji.
Preko 300.000 Judov, ki so zapustili Pirinejski polotok, se je naselilo v Severni Afriki, Italiji in Otomanskem cesarstvu vključno s Bosno, kjer je prišel in nadaljeval živeti tudi del mojih prednikov po ženski liniji.

²Jezus in Samarijanka ⁷ Tedaj je prišla neka žena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« ⁸ Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. ⁹ Samarijanka mu je torej rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijani.) ¹⁰ Jezus ji je odgovoril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« ¹¹ Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? ¹² Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« ¹³ Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. ¹⁴ Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« ¹⁵ Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« (Jn, 4, 7-15)

³ Palestina je bila oznaka za južni del dežele Kanaan. Izraelski rodovi so se naselili na severu, judovski na jugu. Beseda »Palestina« izhaja iz imena Filistejcev, Filisteja, gr. pelešet, naziv grškega ozemlja, hebr. pelištim. Prihod Filistejcev na južni Levant je povezan s selitvijo narodov z zahoda na vzhod, se pravi, v nasprotni smeri kot danes (Feldman et al., 2019), predvsem Grkov, med prehodom Bronaste v Železno dobo (12. st. pr. n. št.). Filistejci iz biblijskih časov so bili hudi sovražniki Judov. Palestina je bila konfederacija petih pristaniščnih mest Gaze, Aškelona, Ašdoda, Gute in Ekrona, slavnega filistejskega pentapolisa v jugozahodnem Kanaanu.

⁴ Tedaj mu je Jezus rekel: »Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani. (Mt 26, 52).

⁵ Letnica 69 se navaja kot prvo leto pisne omembe mesta Ptuja, kjer se je mudil Vespazian v času izvolitve za rimskega cesarja!

⁶ Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt. 18, 17)

^{7 4} Pismouk Ezra je stal na lesenem odru, ki so ga za to pripravili, in poleg njega so stali: na njegovi desni Matitjá, Šemaá, Anajá, Urijá, Hilkijá in Maasejá; na njegovi levici pa Pedajá, Mišaél, Malkijá, Hašúm, Hašbadána, Zeharjá in Mešulám. ⁵ Ko je Ezra, ki je stal višje od ljudstva, odprl knjigo pred očmi vsega ljudstva, je vse ljudstvo vstalo. ⁶ Ezra je hvalil GOSPODA, velikega Boga, vse ljudstvo pa je s povzdignjenimi rokami odgovarjalo: »Amen! Amen!« Pripognili so se ter poklonili GOSPODU z obrazom do zemlje. ⁷ Nato so Ješúa, Baní, Šerebjá, Jamín, Akúb, Šabetáj, Hodijá, Maasejá, Kelitá, Azarjá, Jozabád, Hanán, Pelajá in leviti ljudstvu razlagali postavo. Ljudstvo pa je ostalo na svojih mestih. ⁸ In brali so iz knjige Božje postave po odstavkih, Ali razločno ali v prevodu. (Neh 8, 4-8)

^{8 28} Kralj David je odgovoril in rekel: »Pokličite mi Batšébo!« Prišla je h kralju in je stala pred kraljem. ²⁹ In kralj je prisegel in rekel: »Kakor živi GOSPOD, ki me je rešil iz sleherne stiske – . ³⁰ kakor sem ti prisegel pri GOSPODU, Izraelovem Bogu, da bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in sedèl na mojem prestolu namesto mene, tako bom ta dan tudi storil!« ³¹ Batšéba se je priklonila z obrazom do tal, počastila kralja in rekla: »Živel moj gospod kralj David na veke!« ⁹ Nato je kralj David rekel: »Pokličite mi duhovnika Cadóka, preroka Natána in Jojadájevega sina Benajája!« Ko so prišli pred kralja, ³³ jim je kralj rekel: »Vzemite s sabo služabnike svojega gospoda, posadite mi sina Salomona na mojo mulo in ga peljite dol h Gihonu! ³⁴ Tam naj ga duhovnik Cadók in prerok Natán mazilita za kralja nad Izraelom, vi pa zatrobite v rog in vzklikajte: ›Živel kralj Salomon!‹ ³⁵ Nato se povzpnite za njim, da pride in sede na moj prestol. On bo kraljeval namesto mene; njega sem določil za vladarja nad Izraelom in Judom.« ³⁶ Jojadájev sin Benajá je kralju odgovoril in rekel: »Tako je prav!«
Tako naj potrdi GOSPOD, Bog mojega gospoda kralja. ³⁷ Kakor je bil GOSPOD z mojim gospodom kraljem, tako naj bo s Salomonom; njegov prestol naj poveliča še bolj kakor prestol mojega gospoda kralja Davida.« ¹⁰ Tedaj so duhovnik Cadók, prerok Natán, Jojadájev sin Benajá, Keretéjci in Péletovci šli, posadili Salomona na mulo kralja Davida in ga peljali dol h Gihonu. ³⁹ Duhovnik Cadók je vzel rog olja iz svetega šotora in mazilil Salomona. Zatrobili so v rog in vse ljudstvo je vzklikalo: »Živel kralj Salomon!« ⁴⁰ Nato se je vse ljudstvo vzpenjalo za njim; ljudstvo je piskalo na piščali in vriskalo od velikega veselja, da se je od njihovega vpitja tresla zemlja.(1Kr 1,28-40)

⁹ V drugi polovici 7. st. je bila ustanovljena nova judovska sekta karaitov med suženjstvom Judov v Babilonu. Karaiti so bili deviantna sekta, ki se je odcepila od glavne tradicije rabinskega judaizma, zanikala verodostojnost ustnega zakona in zavrnila vse rabinske zakone, ki jih je predstavljal Talmud. Bili so dediči, vsaj v duhu, idej saducejev, ki so obstajali v času Drugega templja. Vodja karaitov je zbral odtujence babilonskih Judov in druge ločine, ki so nasprotovale rabinskemu judaizmu in zavračale pomena ustne Tore in Talmuda ter podobno kot Saduceji priznavale samo Biblijo kot temelj vere. Po njihovi razlagi Halahe ni bilo dovoljeno gorenje svetilk ali ognja ob času šabata. Sprva so zmerno podpirali Mohameda in so za preroka imeli tudi Jezusa Kristusa. Karaitski Judje tradicionalno sledijo izključno patrilinealnemu rodu (moški liniji). S pojavom gibanja karaitov je v 8. stoletju prišlo do obnove spopada, kakšen je nekoč bil med Farizeri, Saduceji, Eseni in Ebioniti. Karaitov je bilo največ 500.000. Danes je ostalo približno 300 karaitskih družin, ki skoraj vse živijo v nekaj vaseh v Izraelu.

¹⁰ Oscar Wilde v Salomé meri na razlike v verskih prepričanjih med Farizeji in Saduceji:
Prvi vojak: Kakšen hrup! Kdo so te zavijajoče divje zveri?/Drugi vojak: Judje. Vedno so takšni. Sprašujejo se o svoji veri./Prvi vojak: Zakaj razpravljajo o svoji veri?/Drugi vojak: Ne vem. Vedno to počnejo. Farizeji, na primer, pravijo, da obstajajo angeli, saduceji pa trdijo, da angeli ne obstajajo./Prvi vojak: Mislim, da je smešno razpravljati o takšnimi stvarmi./(…) Prvi vojak: Oni pravzaprav verujejo le v stvari, ki jih ne moreš videti.

¹¹ Jezus Kristus je napovedal razdejanje templja in Jeruzalema.
⁵ Ko so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubljenimi darovi, je rekel: ⁶ »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« (Lk 21, 5-6) ²⁰ »Ko pa boste videli, da so vojske obkolile Jeruzalem, tedaj védite, da je blizu njegovo opustošenje. ²¹ Takrat naj bežijo v hribe tisti, ki so v Judeji; in tisti, ki so v mestu, naj gredo ven in tisti, ki so na polju, naj ne hodijo noter, ²²kajti to so dnevi maščevanja, da se izpolni vse, kar je pisano. ²³ Gorje nosečim in doječim v tistih dneh, ker bo velika stiska v deželi in jeza nad tem ljudstvom. ²⁴ Padalo bo pod ostrim mečem in v sužnost ga bodo vlačili med vse narode. Ali pogane. Jeruzalem pa bodo teptali narodi, Ali pogani. dokler se ne izpolnijo časi narodov.« (Lk 21, 20-24)
Vse, kar je Jezus Kristus napovedal se je dobesedno zgodilo. Med uničenjem Jeruzalema ni bil ubit noben »judovski kristjan« (nazorej, ebionit). Jezus Kristus je svoje učence opozoril na to in vsi, ki so verjeli v njegove besede, so se pazili na obljubljene znake.

¹²planirana skupnost z visoko stopnjo socialne interakcije v Izraelu

¹³ Apostol Tomaž, »neverni” Tomaž, je širil kristjanstvo po Indiji. Po katoliški cerkvi je Tomažev evangelij apokrif. Incipit evangelija se glasi »To so skrivne besede, ki jih je izrekel živi Jezus in zapisal Dvojček Juda Tomaž”. Naj bi vseboval skrivnostno učenje Jezusa Kristusa, ki ga je zaupal svojim učencem po vstajenju v obliki 114 izrek. (Tomazev_evangelij_prevod_Jan-Ciglenecki.pdf (arnes.si). Po neki verziji je pisan po zapisih Jezusovih izrek sv. Mateja, prvotno v aramejskem jeziku , ki so kasneje podani v ”Govoru na Gori” v Matejevem evangeliju v grškem jeziku o 24 temah (Mt 5-7) in 5 parabol (Mt 13).

¹⁵ Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva,
ob poti k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja!

¹⁶je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so prebivali
v deželi smrtne sence,
je zasvetila luč.

¹⁷ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« (Mt 4, 15-17)
Pot k odrešenju in nesmrtnosti vodi skozi samospoznanje.« Kraljestvo božje« se nahaja v človekovi notranjosti:
»Kdor bo spoznal razlago teh besed, ne bo okusil smrti.« (Izrek 1).
Tomaževa kompilacija Jezusovih izrek je nastala že v sredini 2.stoletja n. št. Koptski prevod Tomaževega evangelija je ohranjen v rokopisu neke sekte v Egiptu iz prve polovice 4. stoletja, ki je bil odkrit l. 1945 v knjižnici kristjanskih in gnostičnih tekstov v bližini mesta Nag Hammadi v zgornjem Egiptu.

¹⁴ Hiliazem (gr. hilioi, tisoči, verovanje o tisočletnem kraljestvu božjem pred drugim prihodom Kristusa na Zemljo kot konec tega sveta (Raz 20). Z njim se bo končal svetovni teden ⁴ Zakaj v tvojih očeh je tisoč let kakor včerajšnji dan, ki je minil, kakor nočna straža (Ps 90,4); ⁸ Tega, ljubi, ne smete prezreti; pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan (2Pt 3,8). S stališča nekaterih krščanskih cerkev so heretične sve vere, ki vključujejo to učenje. Gre za anticipacijo Einsteinove splošne teorije relativnosti: močnejša je gravitacija, počasnejše teče čas! Lahko si predstavimo »zvezdo” s tako močno gravitacijo, da je na njej 1 dan = 1000 let na Zemlji!

¹⁵ Na tem svetu ni nič samoumevnega, tako niti Sveta trojica, Oče, Sin in Duh Sveti, kar je osnovna dogma krščanstva! Formulirali so jo cerkveni očetje, Tertulijan, prejel Klement in definiral Origen v delu O začetkih, s čimer je bil uveden politeizem. Učenje o Sveti trojici je bilo sprejeto na saboru v Niceji 325 leta in kot dogma potrjeno na koncilu v Carigradu 381 leta. Po učenju barbelognostikov, koptske krščanske sekte iz 4. st. v Egiptu, obstaja Sveta četverica, ki jo predstavljajo Barbelo, ženski Duh Sveti, pravzaprav androgin, prvo človeško bitje, Adam (?), ki je poleg Boga očeta, Boga sina in Kristusa (Maziljenca) glavno božanstvo te sekte. Barbelu se je v orgastičnih in promiskuitetnih obredih posvečala moška sperma in sekret iz ženskih spolnih organov, s katerimi so se verniki obhajali! (Mandić, 1969; https://www.britannica.com/topic/Barbelo)

¹⁶ Do drugega razkola je prišlo po Halkedonskem koncilu l. 451, ko se je osamosvojila Koptska cerkev v Egiptu. L. 867 se je začel 12-letni spopad in razkol med carigradskim patriarhom in rimskim papežem. L. 1054 je prišlo do razkola med rimskokatoliško in pravoslavno cerkvijo, ki traja dandanes!

¹⁷ Preden so privrženci Jezusa Kristusa ustanovili lastno judovsko sekto ebionitov je Jezus Kristus pripadal esenom in nazorejem, židovski mesianistični sekti, ki dan-danes obstaja v Iraku pod imenom mandejev. Mandeji se občasno imenujejo »kristjani svetega Janeza Krstnika” in razen omenjenega častijo Adama, Abela, Seta, Enosa, Noeta in Arama. Štejejo med Jude, ki govorijo narečje vzhodne aramejščine. Ime “mandeji” izhaja iz aramejske besede manda, znanje. Na Bližnjem vzhodu so Mandeji bolj znani kot Sabijci. Izraz Subba izhaja iz aramejske korenine, povezane s krstom in so v Koranu skupaj z Judi in kristjani trikrat omenjeni kot Sabijci. Mandaeism – Wikipedia

^{18 33} Ponižni vidijo, veselijo se; vi, ki iščete Boga, naj oživi vaše srce. ³⁴ Zakaj GOSPOD posluša uboge, svojih jetnikov ne zaničuje.( Ps 69:33-34)

¹² Vstani, GOSPOD Bog! Vzdigni svojo roko! Nikar ne pozabljaj nesrečnih!
¹⁴ Videl si muko in žalost, gledaš, da jih vzameš v svoje roke. Slabotni se prepušča tebi, siroti si postal pomočnik.

¹⁷ GOSPOD, ti si uslišal hrepenenje ponižnih, krepiš jim srce, tvoje uho je pozorno,
¹⁸ da daš pravico siroti in zatiranemu, da ne bo več strašil človek, ki je iz zemlje. (Ps 10:12, 14, 17, 18, …).

¹⁹ Cerint je gnostično-ebionitski heretik, sodobnik apostola Janeza, ki je napisal četrti evangelij ravno zoper Cerintovih napak o božanstvenosti Kristusa. O tem zgodnjem heretiku ni nobenih informacij. Prva omemba njegovega imena in opis njegovih naukov se pojavita pri sv. Ireneju (Adv. Haer., I, c. xxvi; III, c. iii, c. xi, okrog 170), kot navaja Evzebij (Cerkvena zgodovina III.28.2) in Hipolit v "Philosophoumena", VII, 33 (okrog 230), ki praktično prepisuje Ireneja.
Na Cerinta se sklicuje Pseudo-Tertullian v »Adv. Omnes Haeres«, napisan približno l. 240. Najbolj podrobno poroča sveti Epifanij (Adv. Haeres, xxviii, napisan okoli l. 390), katerega zaradi njegovega datuma in značaja treba uporabljati previdno. Dober povzetek poda Theodoret ( Haer. Fab., II, 3, napisan približno l. 450)
Cerint je bil obrezani Egipčan. Datum njegovega rojstva in smrti ni znan. V Aziji je ustanovil šolo in zbral učence. Do nas ni prišel noben spis. Cerintove doktrine so bile čudna mešanica gnosticizma, judovstva, hiliazma in ebionitizma. Priznaval je eno Vrhovno bitje; toda svet je ustvarila daleč slabša sila. Tega Stvarnika ali Demiurga ne poistoveti z Jehovom Stare zaveze. Svet in postavo so ustvarili angeli. Angeli ustvarjalci niso vedeli o obstoju Najvišjega Boga. Najsvetejši je judovski zakon in je odrešenje mogoče doseči s spoštovanjem njegovih zapovedi.
Cerint je ločeval med Jezusom in Kristusom. Jezus je zgolj človek, čeprav ugleden v svetosti. Trpel je in umrl ter vstal od mrtvih, ali, kot nekateri pravijo, je dejal Cerint, da bo zadnji dan vstal od mrtvih in vsi ljudje bodo vstali z njim. V trenutku krsta je Najvišji Bog poslal Kristusa ali Svetega Duha, da prebiva v Jezusu in ga uči, česar niti angeli ne vedo. Zveza med Jezusom in Kristusom se nadaljuje do pasijona, ko Jezus trpi sam, Kristus pa se vrne v nebesa. Cerint je verjel v srečno tisočletje, ki se bo uresničilo tukaj na zemlji pred vstajenjem, duhovno Božje kraljestvo pa v nebesih.

²⁰ »⁸ Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša? ⁹ Mar bo Bog uslišal njegovo pritožbo, ko pride nadenj stiska? ¹⁰ Se bo lahko veselil Mogočnega, klical Boga ob vsakem času?« (Job 27, 8-10)
¹⁶ »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. ¹⁷ Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. ¹⁸ Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6, 16)
⁵ Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Mt 7, 5)
²⁷ Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. ²⁸2Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. (Mt 23, 27)
³⁹ Gospod pa mu je rekel: »Vi farizeji sicer res čistite kozarec in krožnik od zunaj, znotraj pa ste polni pohlepa in hudobije. (Lk 11, 39)

²¹ V zgodnjekrščanski heresiologiji je Panarion (lat. panarium, »košara za kruh«) najpomebmnejše delo Epifanija Salaminskega, napisano v grščini, v latinskem prevodu Adversus Haereses (Proti herezijam), Gre za knjigo iz 4. st. o krivoverjih z vidika rimske katoliške cerkve in predstavlja »zalogo zdravil za odpravo strupov krivoverstva.«. Obravnava 80 verskih sekt, bodisi organiziranih skupin bodisi filozofij in učenj. Panarion je pomemben vir informacij o judovsko-krščanskih evangelijih, evangeliju ebionitov in evangeliju hebrejcev.

²² Na saboru je odločeno, da se drugovercem (ne-Judi) spreobrnjenim na krščanstvo, ni potrebn održati Mojzesovih zakonov, vključno z obrezovanjem moških otrok, vendar ohranijo prepoved konzumacije krvi, krvavega mesa, mesa nepravilno zaklanih živali, oziroma razvrata in idolatrije.

²³ Kot pavlinisti so mišljeni privrženci samo poklicanega apostola Pavla, utemeljitelja krščanstva, in ne »pavlinci«, po puščavniku Pavlu iz Teb, pripadniki kat. reda, Ordo fratrum Sancti Pauli Primi Eremitae - kratica OSPPE, ustanovljen okoli leta 1250 na Madžarskem.

²⁴ Victor Hugo ima drugačno teorijo! Jean Valjean je glavni junak romana Les Misérables iz leta 1862. 19-letni junak se bori za normalno življenje po prestani zaporni kazni zaradi kraje kruha za sestrine otroke v času gospodarske depresije in pobega iz zapora. Valjean je večkrat spreminjal identiteto, in sicer kot gospod Madeleine, Ultime Fauchelevent, gospod Leblanc in Urbain Fabre. Valjean in policijski inšpektor Javert sta arhetipa v svetovni literaturi. Javertova življenjska fiksna ideja je »na vsak način« vrniti Valjeana v zapor. V naši domišljiji predstavlja lik Jeana Valjeana Victorja Huga samega.
Jean Valjean je obenem poskusna figura Hugojeve teorije o odrešujoči moči sočutja in ljubezni. Valjean je šel v zapor kot preprost in dostojen človek in izstopil iz zapora kot prekaljeni kriminalec, ki sovraži družbo zaradi tega, kar mu je storila.
Srečanje z škofom Myrielom za vedno spremeni Valjeanov značaj. Škof je ravnal z Valjeanom z tolikšno ljubeznijo in spoštovanjem, da je Valjean obljubil škofu, da bo postal pošten človek.
Po Hugojevi etični teoriji je Valjean dokaz odkupne moči ljubezni in sočutja. V skrbi za pohščerjenko Cosette se Valjean nauči ljubiti drugo osebo in kako to ljubezen prenesti na druge. Izjemen je po pripravljenosti, da odkrije, kaj je dobro, in ta resnost zadostuje, da postane rešitelj in prijatelj številnih ljudi, ki se znajdejo v nevarnosti. Sposobnost spreminjanja ga naredi univerzalnim simbolom upanja, da se kdorkoli lahko nauči ljubezni in dobrodelnosti po trpljenju toliko krivic.
Policijski inšpektor Javert – »slaba vest« Jeana Valjeana, naredi samomor, vrže se v Seino. Jean Valjean se udeleži državljanske vojne in Pariške komune in umre spokojno v stanju duševnega mira v navzočnosti ljubljene posvojenke Cosette.

… in s podobami k besedam. Oboje kot refleksija življenja, tako človeka kot likovnega sveta.

V življenju Polone Kitak se križajo poti besedne in likovne izraznosti. Prav za slednjo so pomembni avtoričini prehojeni koraki na njeni poklicni poti, njene izkušnje s področja tekstilne stroke ter poznavanja tiskarskih postopkov. Vsak premik generira ona sama, subtilna ustvarjalka z izostrenim občutkom za (likovno) estetiko, ki ga v najnovejših delih dodatno krepijo mreže in vzorci, v nekaterih rešitvah celo čipke.

Njena dela so povezano z naravo in s človekom, ki sta ji neizčrpen vir navdiha, pogled pa seže tudi v urbano krajino. Likovne stvaritve še zdaleč ne temeljijo zgolj na vidnem, saj niso preslikava objektivnega, temveč odraz njenih razmišljanj in stališč, njene angažirane drže, ustvarjalnih potopov k bistvu stvari, vseskozi pa tudi njenih poglobljenih soočanj z likovnimi izraznimi elementi. Tudi mreže in vzorci so vez z naravo, saj mikro pogledi vanjo razkrivajo, da premore geometrijsko zasnovo. Še več, narava je celo ustvarjalka vzorcev in v njej je nenehno prisoten odnos med polnino in praznino, ki je temeljna logika vseh estetskih del. Sicer pa so avtorici najbolj blizu različne stopnje abstrahiranja, preko njih pa raziskuje vloge barv, oblik in ploskev, vzorcev, struktur in tekstur, svetlob in kompozicijskih tkanj. Tako ustvarja celote, ki premorejo dinamiko notranjih odnosov, a sestavine kompozicije so, kljub raznolikosti, vselej uravnotežene. Pri svojem delu dokazuje, da jo zanima prostor slikovne površine same, pa tudi prostori oziroma površine in ploskve v njem.

Čas in dogodki zadnji dveh let so postali še posebej nagovarjajoča snov za slikarkino likovno izživetje, ki pripada akrilni tehniki, v katero vključuje tudi lastne grafične recepture. Način polaganja barvnih ploskev na slikovno polje ima značilnosti slikarskega kolaža. Ni le Sestavljanje negotove jeseni, ampak princip, ki je prisoten v številnih rešitvah in premore izrazito avtorsko preobleko. Izostreno zanimanje za sestavljanje in za barvno komponiranje uresničuje s komunikacijo med različnimi barvnimi ploskvami, ki so lahko monokromno izčiščene, variabilne skozi nalaganja tonskih gradacij in žlahtnih nians ali pa zaznamovane z mrežno strukturo. Z raznolikimi nanosi vzpostavlja vibrantnost barv. V slikah je zaznati poudarjeno in izostreno koloristično občutljivost ter smisel za njihovo sobivanje v prostoru slike in za medsebojno komuniciranje. Z barvnimi koncepti posameznih del avtorica razkriva temporalne danosti, ki jih nato dodatno pojasnjuje tudi z naslovi del.

Mreže s svojim strogim ritmom vertikal in horizontal niso le likovno zanimivi fragmenti slikarskih kompozicij Polone Kitak, temveč v njih najdemo tudi asociacije na mreženje med ljudmi. In prav zato se v slikarkinih delih tako pogosto pojavi človek, v silhuetno podani, izčiščeni in oblikovno jasni predstavi.

Avtorica klasične postulate likovne sintakse vedno postavlja na presečišče njej lastnih, senzibilnih, miselnih, angažiranih in v nove likovno-izrazne možnosti vpetih raziskovanj. Verjamem, da jo bodo ta odpeljala še marsikam, saj Polona Kitak premore veliko ustvarjalne energije, idejne iskrivosti in odgovornosti, s katero brezpogojno sledi svojemu notranjemu klicu.

Od konca minulega stoletja so bile ilustracije Daše Simčič prepoznavne po poetično obarvanih vizualnih pripovedih z opisi vsakokratnih dogajanj v risbi, največkrat oplemeniteni z več plastmi transparentnega akvarela. V njenih novejših delih liričnost ne izhaja več le iz prosojnosti barve, temveč iz premišljenega umirjanja ozadij (ki postanejo nevtralna in megličasta), s čimer v ospredje stopi lirična, topla človeška ali poosebljena živalska bližina. Njen izrazitejši premik k drugi tehniki – tempera in mehki barvni svinčniki – je bila slikanica Špicmožic in Halomuha (Grafenauer, 2009) ob besedilu Nika Grafenauerja. Po dolgem obdobju, ko je bila od konca devetdesetih let prepoznavna po mehkih, prosojnih in večplastnih akvarelih (ki so dosegli vrhunec z leta 2003 nagrajeno slikanico Miška in veter), je z gostimi, nasičenimi barvami namenoma presekala svojo dotedanjo lirično tradicijo, da bi ujela robustnejši, humorni ritem Grafenauerjevih živali. S pisateljico Tatjano Kokalj skupaj ustvarjata že več desetletij, njuno delo pa odlikuje popolno zlitje hudomušnega besedila in dinamične podobe. V ilustracijah za slikanico Hočem brati! (Brin, 2014) je Daša Simčič natančno sledila besedilu tako, da je vizualno stopnjevala medvedovo strast do branja in hkrati ohranila zanjo značilno dinamiko gibanja.

Ilustratorka se po eksperimentiranju z gosto teksturo ni preprosto vrnila na izhodiščno točko čistega akvarela, temveč je liričnost vnesla v samo tehniko poslikave s tempero in mehkimi barvnimi svinčniki. Pri slikanicah Volk in krokodil in Tri zlata jabolka, je barvo začela nanašati lahkotneje, bolj občuteno. S tem je dosegla tisto poetično prosojnost, zračnost in svetlobo, ki jo je nekoč iskal njen akvarel, a je hkrati obdržala žametno mehkobo in trdnost linij, ki ji jo ponuja druga tehnika. V slikanici Volk in krokodil (Epistola, 2014) avtorice Lorene Moreti je ilustratorka nov način slikanja popolnoma prilagodila vsebini, ki v ospredje postavlja moralno sporočilo o poštenosti, sodelovanju in spoštovanju dogovorov. Barve so svetle, tople in zračne, kar celotni knjigi vdihne svetlobo. S tem je ustvarila vabilo v varen in otroku prijazen pravljični svet, kljub temu da v njem nastopata sicer ‘nevarni’ živali – volk in krokodil. Ker slikanica obravnava pomembno temo pravičnosti ter je zaradi jasne in pregledne likovne ter tekstovne zasnove označena tudi kot prijazna bralcem z disleksijo, je takšna vizualna odprtost ključna za lažje sledenje pripovedi.

Precej spretno in svobodno se giblje tudi med besedili, ki jih oživlja z likovnimi podobami otrok in jih pri tem nagovarja s svojo slikarsko občutljivostjo. Pri ilustracijah za slikanico Iza in ljubezenski urok (Epistola, 2020) po besedilu Ive Berger je očiten njen prehod od upodabljanja pretežno živalskega sveta k osredotočenju na človeške figure, hkrati pa vešče obvladovanje zapletene otroške psihologije dokazuje njeno večjo vsebinsko in kompozicijsko zrelost. Otroške figure so monumentalno postavljene v ospredje, kar gledalca prisili v neposreden stik z njihovim doživljanjem. Sova in mačka, tradicionalna simbola čarovništva, sta potisnjeni ob rob. Ne prevzemata več pozornosti, ampak delujeta le kot duhovit žanrski poudarek, ki podpira človeško zgodbo. S takim pristopom je otrokom na zelo nazoren in duhovit način pokazala, da imajo nepremišljena dejanja (tudi tista iz ljubezni) svoje posledice, pri čemer je mešana tehnika s tempero in mehkimi barvnimi svinčniki s svojo toplino poskrbela, da je prizor kljub čarovniškemu neuspehu ostal varen, topel in primeren za mladega bralca. Slikanica Čudežna božična darila (Epistola, 2025) je topla, praznična zgodba o nesebičnosti, kjer ilustracije Daše Simčič z njeno razpoznavno likovno govorico odlično podpirajo sporočilo pisateljice Mojiceje Bonte, da najdragocenejša darila prihajajo iz ljubečega srca. Ilustratorka je skozi premišljeno uporabo barv, prostora in oblik ustvarila kontrast med zunanjim mističnim svetom in notranjo toplino živalskih junakov.

V pravljici Tri zlata jabolka (Morfem, 2022) avtorice Vesne Radovanovič, ki vsebinsko izhaja iz legend o svetem Nikolaju (Miklavžu), je ilustratorka s svojim zrelim likovnim izrazom ustvarila vizualno izjemno toplo, čustveno in praznično ozračje. Uporabila je mehke, žlahtne in tople barvne tone, med katerimi prevladujejo praznične nianse rdeče, zlate in globoke božične modrine. Te barve asociirajo na zavetje doma, zimski čas in toplino družinskega ognjišča, s čimer je ilustratorka vizualno podprla besedilno sporočilo o medsebojni povezanosti. Ilustracije v tej slikanici ne delujejo le kot okras besedilu, ampak kot likovna hvalnica nesebičnosti in ljubezni, ki jo družina nosi v srcu. Slikanica Čarovniški izvir (Morfem, 2024) po besedah Vesne Radovanovič, zapisovalke zgodbe o zdravilni vodi, ki prihaja na površje iz podzemnih vrelcev, je zelo slikovita. Bolj ekspresivno prikazovanje dogajanja v noči in pod zemljo, kamor so čarovnice zaprle škrata, ključno prispeva k čustveni teži zgodbe. Uporaba temnejših, skrivnostnih tonov stopnjuje občutek tesnobe ujetega škrata, prehod v svetlejše barvne registre ob odhodu čarovnic pa vizualno podpre olajšanje in optimizem zaključka.

Ilustratorka Daša Simčič je v desetletjih ustvarjanja dobila priložnost za uresničitev skritih sanj iz mladosti, ne tako, kot jih je videla takrat, temveč v drugačnih, novih oblikah, včasih nepričakovanih, ki pa je z vsakim novim projektom bolj uresničljiva in bolj navdihujoča za dušo. Vse od prvih začetkov ostaja zavezana klasičnim risarskim in slikarskim medijem. Njen razvoj kaže ustvarjalko, ki ne ostaja ujeta v enem prepoznavnem kalupu, temveč tehnike izbira in prepleta kot orodja za doseganje pravega čustvenega ozračja posamezne zgodbe. Pri svojih ilustracijah besedil za otroke ne sledi le vsebini, temveč zna hkrati vanje vnesti zrelo in dogajanju ustrezno slikarsko znanje.

Ilustratorka in pesnica Tina Volarič, ki je odraščala v Posočju, je v Ljubljani obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in študij nadaljevala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer je leta 2005 diplomirala z nalogo o konceptu časa s terenskim delom v Rutu v Baški grapi.

Na Festivalu mlade literature Urška je bila Tina Volarič leta 2013 izbrana za najperspektivnejšo mlado literatko leta zaradi poezije, ki jo je žirija zaznala kot redkost. Da premore skorajda naraven talent za mišljenje vsebine, iz katere so stkane njene pesmi, izdelane, polne med-besedilnih, med-umetniških navezav in hkrati z odprto strukturo. Za nagrado je naslednje leto izšel njen prvenec, ki ga je kot organizator festivala izdal Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Čeprav naslov Krožnice večglasnih tišin pravi drugače, je njena dokaj epsko zasnovana govorica glasna, ko se sprašuje, kje je njeno mesto v tem svetu, kje je resnica, kje je naša človečnost? In jasna, ko se ne izogne komentarjem o feminizmu, politiki, enakopravnosti, državotvornosti. Pesnica, ki ve, da je svet obstajal dolgo pred tem, preden je sama vstopila vanj; obračajoč se k naravi, skupnosti in prednikom ve tudi kaj so domovina, žrtve in vojna. Vendar v tej zbirki pesmi brez moraliziranja išče druge različice na temo preživetja, pri čemer »si dovoli smešno misel svojega rodu, / da so oblaki morda srečni«. Ko na koncu zbirke ni ničesar več za besedami prvega, drugega in tretjega glasu, postane njena zadnja pesem tišina. In se, skupaj s svojimi ilustracijami krogov, ki nimajo ne začetka ne konca, vrne k svoji pesmi začetka, ki je zanjo »razpolovljena praznina«.

V letih med 2019 in 2023 je sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu pod vodstvom finske filozofije dr. Miire Tuominen, v katerem so se filozofi raziskovalno ukvarjali z naravo in moralnim statusom živali v antiki in srednjem veku. Značilnost pesmi in podob v njeni drugi izdani pesniški zbirki Nekje notri je uho je na prvi pogled popolna zvestoba motivom, ki jih je pričela preigravati v svoji bogato ilustrirani dvojezični poetični knjigi umetnice Sosedje in tovariši / Neighbours and companions, ki je – na dvesto straneh! – v samo triindvajsetih izvodih v samozaložbi izšla leta 2023. Tako vzpostavljeno drugačno razmerje do sveta, ki človeka na poseben način osvobaja, jo je s pozornim notranjim posluhom umetniško vznemirilo kot ilustratorko in pesnico. Zbirka pesmi Nekje notri je uho (Goga, Literarna zbirka Goga, 2025), v kateri je vseh petnajst pesmi iz knjige umetnice, obogatenih s petintridesetimi novimi, je z zvočno čutnostjo razširila krila med bralce. Pesmi in podobe v tej knjigi nagovarjajo k drugačnim oblikam bivanja, so etnična zaveza k spoštovanju vsega bivajočega. Podobe gozdnih pokrajin ne predstavljajo sveta, ampak njegov duhovni odzven, fraktalno povezanost, vsenavzočnost, vsepovezanost. Zato avtoričine temno simbolne ilustracije z vejami medsebojno objemajočih se dreves ne potrebujejo ne razlage ne naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom, živalmi, rastlinami in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V teh pesmih in podobah Tine Volarič se uresniči redka umetniška alkimija, ki povezuje naravo, čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine.

Med študijem je Tina Volarič opravljala lektorsko delo za založbo Sanje, kjer so nekega dne opazili, da ji roka dobro teče tudi v risbi. V ilustracijo so ji leta 2007 ponudili najprej naslovno stran za Zgodbe kraljeviča Marka Frana Milčinskega in čez par let še ilustracije za duhovito Zgodbo o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi Franeta Milčinskega Ježka. Prva avtorska slikanica Tine Volarič Nonotov zid (Park Škocjanske jame) je izšla leta 2021. Pripoved in ilustracije so glavno junakinjo Nino popeljale skozi poučno spoznavanje živega in neživega sveta kraške kulturne krajine ter z njo povezanega kraškega duhovnega izročila. Avtorska slikanica brez besed Črta (Založba Miš, 2021) je takoj po izidu prejela veliko priznanj. V njej je o črti izvirno naslikana zgodba, ki si jo najmlajši bralci lahko tako ali drugače predstavljajo, razlagajo in si ob naslikanih podobah sami spletajo zgodbe. Slikanica Rime na veter (Založništvo tržaškega tiska, 2024) ima s hudomušnimi pesmicami Milana Šelja in domiselnimi ilustracijami Tine Volarič vonj po kraškem vetru in naravi. Igrivi verzi Andreje Borin in ilustratorkine barvite podobe v slikanici Fina Jakobina (Pivec, 2026) odpirajo pomembne družbene teme. Razigrana in živahna Jakobina v mestu odpre čarobno slaščičarno, kjer s svojo iznajdljivostjo, barvitimi oblačili, glasnim smehom in odličnimi sladicami postopoma omehča someščane, preseže ukoreninjene stereotipe ter s toplino osvoji njihova srca. Slikanica na nevsiljiv in humoren način nagovarja tematike begunstva, predsodkov ter (ne)sprejemanja drugačnosti. Pri ilustriranju se Tini Volarič – poleg avtorskih knjig za otroke in odrasle – zdi prav vživljanje ena najbolj vznemirljivih stvari: prisluškovanje raznolikosti besedil tako različnih avtoric in avtorjev in številnim zanimivim vsebinam.

Po razstavi, ki smo jo v RRRudolfu imeli leta 2016, si je Tihomila zaželela napraviti knjigo za otroke z besedili, ki jih je napisala sama, in z njenimi ilustracijami. Dala mi je nekaj osnutkov in obljubila, da bo do naslednjega obiska pri njej pripravila dodatne strani. Napravila je načrt za pesmi letnih časov – pomladne, poletne, jesenske in zimske.

Drugič, ko sem jo opozoril na to, je rekla:

– Bom, bom, zdaj imam drugo delo.

Tako je bilo nekajkrat. Pozabil sem jaz ali je pozabila ona. Potem sem odnehal. Bilo ji je že kakšnih sedemindevetdeset let. Na koncu tega nisva naredila, ker je bila že nedosegljiva. Teh šest osnutkov zdaj objavljam.

Draga Tihomila, nismo bili lepi do tebe. Bila si više od nas, bila si više od Maribora.

Leta 1979 sem kot predstavnik ZSMS odšel na Mlado Strugo, prireditev, ki so jo organizirale republiške organizacije Književna mladina, ki je Slovenija ni imela in jo je zastopala neposredno mladinska organizacija. V osemdesetih letih je te poskuse ustanovitve Književne mladine opustila, saj pri avtorjih ni bilo zanimanja za to.

Poročilo za pusto deželo

I.

Željka, zdravo I

Pošiljam ti obljubljeno poročilo, vendar se ti opravičujem, ker ti no« moren hkrati poslati tudi referata. Oddal sem ga organizatorju - in bil je v enem samem izvodu. Bo objavljan - poskusil bom dobiti fotokopijo - tudi v Književni besedi (BG). Pogovoril sem se za cel kup poslov, če bodo dobro stekli, sem zelo zainteresiran, da se v Strugi pojavim tudi naslednje leto - verjemi mi, da ne zaradi užitka ali pohajkovanja. S Klečem sem se zelo dobro razumel, cel kup ljudi pozdravlja Borisa (Baudka, op. ur.) in tebe. V splošnem bi rekel, da mi je bilo všeč - kar zadeva vzpostavljanje stikov in vpogled v poezijo mlajših avtorjev - , bilo je organizacijsko precej razbito, ampak še kar znosno. Ne vem pa, zakaj pesniki toliko pijejo. Si lahko predstavljaš, kako mi je bilo ob popolni abstinenci!

Ker naslednji teden potujem, se bom oglasil takoj po vrnitvi v Maribor - tj. nekje po tretjem septembru zaradi tistega okrog Književne mladine.

Še nekaj te prosim. Zaradi zamude letala sva morala s Klečem po- daljšati let do Ohrida - karte sem plačal jaz (600 din). Prosim, če bi mi lahko ta denar povrnili - če se seveda to da. Bilo je res nemogoče narediti kaj drugega, saj nisva imela nobene zveze z organizatorji (v Skopju sva bila okrog. devetih zvečer).

S pozdravi!

Maribor, 24/8-79

P. S.: Se zahvaljujem RK ZSMS!

II

Poročilo o udeležbi na festivalu Mlada Struga *79

V Strugo sem pripotoval 18. avgusta. V nedeljo (19.8.) je bil samo sprejem, delo se je pričelo šele s ponedeljkom, sodeloval sem v simpoziju o rodoljubnih čustvih v poeziji mladih avtorjev kot član delovnega predsedstva in z referatom o angažiranem in političnem pesništvu. Verjetno bo referat objavljen v kakšni publikaciji Književne mladine Makedonije. Popoldne smo potovali na branje v bližnjo karavlo, zvečer smo poslušali panoramo mlajše srbske lirike. Vključili so me v delo žirije za nagrado Mlade Struge in v torek sem prebiral cikluse, ki so jih mladi avtorji poslali na razpis. Seveda sem kot član umaknil svoj ciklus. Med kandidati za nagrado je žirija enoglasno izbrala beograjskega pesnika Duška Novakovića. Po prireditvi, na kateri so brali pesmi vsi udeleženci festivala, sem kot predsednik žirije izročil nagrado. Zaradi dela žirije se nisem mogel udeležiti dopoldanskega razgovora o medrepubliškem sodelovanju.

V sredo smo potovali na Pelister na mladinsko delovno akcijo, kjer smo prebrali brigadirjem nekaj pesmi, zvečer pa smo sodelovali na branju poezije V skopskem mladinskem kulturnem centru. Vrnil sem se v četrtek zvečer.

Ves čas festivala sem bil v stikih tako z mladimi avtorji, prisotnimi kritiki in organizatorji. Prenašam željo organizatorja, da se poezija mladih z natečaja (to leto je bila zalo kakovostna) popularizira v mladinskem tisku. Prenašam tudi željo mladih avtorjev za trajnejšim sodelovanjem v obliki prireditve zveznega zna čaju v Sloveniji - treba se je nekako oddolžiti za ugled, ki ga ima v drugih republikah mlada slovenska poezija. Dogovoril sem se za nekatera konkretna sodelovanja in prevajanja, vendar bi želel, da se v okviru nastajajoče organizacije Književne mladine izoblikuje skupina za medrepubliško sodelovanje, kajti zmožnosti enega samega človeka so prav gotovo premale za tako obsežen posel.

Menim, da je bil obisk zelo uspešen.

Marjan Pungartnik

Maribor, 24/8-79

III.

POVELIČEVANJE SVOBODE IZ LEŽEČEGA FOLOŽAJA

Vseh pet dni, kar smo jih udeleženci festivala poezije Mlada Struga 79 preživeli v struškem hotelu Drim, je receptor vsaj pet ur dnevno vrtel Klateža in princeso in "luda noč” se nam je zajedla pod kožo. Nora noč, ko nam je Joan Flora s slavnostnim rjovenjem na kakih sto metrov recitiral svojo Marijo iz Mola; in potem še z dvorišča celemu hotelu kakor v nekakšnem gledališču, kjer so lože razsvetljene, oder pa zatemnjen. Nore noči in vino, ki je v mnogočem opredeljevalo te dneve.

S Klečem sva pripotovala tja pomirjena - spravljena. Združilo naju je šesturno čakanje na beograjskem letališču. Pred tem sva se namreč smrtno sovražila. Z ravni letališke restavracije sva razgnala sume glede kritike in nobenega kosila ni bilo potrebno plačati, da sva spremenila mnenje drug o drugem. V Strugi sva našla še Berto Bojetu in njeno dekadentno Jožefino (iz pesmi). Berta je brala Pirjevca, kadila in pila lozovačo in njene usodne oči so bliskale sem in tja in nasploh je bila zagonetna.

Zjutraj je ves hotel dišal po vrtnicah, pol ure so snažilke letale sem in tja z razpršili in preganjale slabe duhove prejšnjega dne. Tako se je vsak dan začel znova in vse je bilo izbrisano.

Potem: koncert tetovskega mladinskega zbora s slavnostnim odpiranjem Mlade Struge 79. Za uvod: sprejem. Potem recital revolucionarne poezije z naslovom "Pojem o domovini". Zanimivo je vedeti, da je bilo najti med avtorji teh revolucionarnih pesmi tudi Blaža Ogorevca, Matjaža Hanžka in Milana Jesiha. Tem trem domovinskim in revolucionarnim pesnikom kličemo še na mnoga leta!

Kaj smo slišali na simpoziju o "domovinskih čustvih v ustvarjanju mladih": od resnega uvoda Veleta Smilevskega, literarnega kritika in podpredsednika makedonske Književne mladine, poetičnega govora Ljiljane Dirjan, ki se je na ta način izognila evforičnemu povzdigovanju domovinskih čustev, očitka nekega mladega makedonskega pesnika, da so mnogi uporabljali to zvrst pesmi za pridobivanje političnih točk, vprašanja Bratislava Milanoviča, ki je bil delovni predsednik tega simpozija, o temeljih takega angažiranja, moje teze, da je potrebno raz- rešiti odtujeno domovinsko zavest v odnos do skupnosti in človekovega rodnega bistva, do širjenja teme na makedonsko prozo, ki se je v zadnjem času začela ukvarjati z vprašanji makedonske ekonomske emigracije.

Popoldne smo brali po okoliških karavlah in tovarnah. Osrednja prireditev tega dne je bila pravzaprav predstavitev mlade srbske poezije z uvodom Dragana Lakičevića. Publika je bila gladiatorska in tako je punkovski Milan Komadina lahko z nekoliko debilnim hehetanjem, s skomigovanjem z rameni in nasploh z zehanjem prodal marsikaj. Đorđević, Novakovič, Zubanovič in drugi so z manj glu maške spretnosti in z večjo dozo intelektualizma ostali zadaj. Nasploh so se javni nastopi spremenili v glumaštvo, v predstavlja nje domislic in nekoliko ciničnega odnosa do publike, ki je sprejemala ravno ta nivo. In punkovič Komadina je zvečer z barabinsko predrznostjo pripravil šovinistični izpad in ne vem, če je bilo vino samo alibi ali pa je bilo vse skupaj samo zaradi popite Smederevke. Pristali smo na plaži, kjer je bilo tako temno, da je Berta celo zgrešila klasično slovensko terco.

V torek zjutraj se je sestala žirija, ki sno jo sestavljali Vele Smilevski, albanski pesnik in literarni kritik Ismet Markovič in jaz. Mlada Struga namreč vsako leto razpisuje natečaj za najuspelejši ciklus pesmi in nagrada sestoji iz stotih jurjev in dvojezične izdaje knjige. Bilo je dosti tehtanja, kajti bilo je dosti izenačenih kandidatov. Ko sem popoldne v Ohridu srečal Duška Novakoviča in mu sporočil, da je zmagovalec letošnje Mlade Struge, se je za mizo, kjer je sedel z nekaterimi drugimi pesniki iz Beograda, ozračje za nianso spremenilo. Saj je bila vino, saj so vsi čestitali - vseeno pa sem slišal, da je bilo vse skupaj "namešteno". Eh, pesniki! Kakor da smo bili na popevkarskem festivalu. Kakor da lahko obidemo vse »ključe«, ki so instrument enakopravnosti za odločitvi. Če bi že lahko pripominjali, bi edina pripomba bila, da se je žirija odločala za zelo gotovo ime. Duško Novakovič, urednik beograjske Književne besede, se odlikuje po umirjeni, precizni poetski govorici, po obrnjenosti navzven, nekako uteleša težnjo, ki jo je označil na razgovoru "domovinskih čustvih" Bratislav Milanović: kritičnost. Zvečer so na mitingu brali svojo poezijo vsi udeleženci.

Ne glede na neenakost nastopov je bilo občutiti velika nihanja a tudi pravo zmedo jezikov. Poslušali smo pesmi v makedonščini v srbskohrvatskem jeziku, v slovenščini, albanščini, slovaščini, rusinščini, romunščini (Joan Flora je navdušenje izkoristil, da je recitiral Eminescujevo pesem v jeziku Romov, v madžarščini.

Po branju so podelili nagrado Študentskega zbora za najboljšo knjigo - prvenec, ki je to leto pripadla Smiletu Naumovskemu za knjigo "Elementi" v ediciji Alfa makedonske književne mladine. Na koncu sam kot predsednik žirije izročil plaketo Dušku Novakoviču, tistih sto jurjev smo zavili v papir, ker ni bilo v roki nobene kuverte, bilo pa je slavnostno.

Vso sredo smo prebili na avtobusu - mimogrede smo se po ozki cesti povzpeli do zvezne mladinske delovne akcije na Pelisterju. Ko so se megle pri vrhovih nekoliko razkadile, smo lahko videli sneg, mimo nas so na prenaloženih konjičkih potovali brkati domačini, vskočili smo v prosti čas brigadirjev in prebrali nekaj pjesmi. Na poti proti Skopju sva s Klečem razčistila še zadnji ontološki problem v blatu, ki ga je napravilo minulo deževje, ob prodajalcih melon, lubenic, grozdja, paradižnika in drugih stvari mi je zaupal: Vem, kaj ima ovca pod repom! Padla sva si v objem, izbrisala še zadnje nezaupanje - kajti v bistvu sva oba kmečki duši, padle so vse programske pregrade.

Zvečer smo imeli kratko branje pred maloštevilno poletno publiko v mladinskem domu 25. maj v Skopju. Po tem sem v študentskem hotelu srečal v družbi ameriških občudovalk novo zvezdo slovenskega rocka - Boruta, ki je tisti večer sicer mislil, da bo zaradi ječmenčka umrl. Zadnji utrip struških srečanj mladih pesnikov je bilo razočaranje našega črnogorskega kolega. Najlepša poetesa v Jugoslaviji, čivkajoča plavolasa Violeta, mu je dala korpico. Na njena vrata je ponoči nekdo napisal: To ni ženska, to je hudičeva senca!

Na koncu: v Sloveniji nimamo niti organizacije književne mladine in niti koordiniranega sodelovanja z drugimi revijami mladih, še Probleme, ki bi lahko nosili to vlogo, hoče imeti zase skupina vase zagledanih filozofsko-literarnih starcev. Kamorkoli grem, mi pravijo, kako dobri pivci so ti in ti pesniki. Karakteristično za razdrobljeno in zasebniško nastopanje. Tudi ob naporih posameznika lahko da celovito sliko samo organizirano sodelovanje.

Glas slovenske poezije v Jugoslaviji je močan, čeprav ga včasih preglasijo pijani pesniki. Vendar kaj ni čas, da prisluhnemo tudi drugim?

MPUNGI