(* 17. april 1925, Maribor – † 30. september 2002, Dunaj), novinar in gledališki direktor. Kot novinar je delal v Linzu od 1946. leta po povratku iz vojnega ujetništva. Od 1954 je pisal za Bild Telegraph, od 1961 do 1979 je bil gledališki kritik za Kurier. Od 1979. do 1987. je vodil dunajski Volkstheater, ga prenovil, vpeljal igralsko šolo ini oder VT-Studio (1981) v kletnih prostorih Wiener Konzerthaus. S svojimi naprednimi pogledi ni bil preveč všeč kritiki in publiki, a je v njegovem času bilo nekaj zelo uspelih predstav Čehova in Gorkega. Morda ga zaradi tega ni v Österreichisches biographisches Lexikon.

vir: Wikipedia

Dela:
SCHÖNE FREIE WELT, roman, Langen Müller, München, Dunaj i. dr. 1991
DIE HINTERBLIEBENEN, roman, Haymon-Verlag, Innsbruck 1994
RECHERCHE:, roman, Haymon-Verlag, Innsbruck 1996
DAS EINGEMACHTE, novela, Ed. Splitter, Dunaj 1996

Clemens Johann Setz: Die Bienen und das Unsichtbare
Izdavačka kuća: Suhrkamp Verlag
Datum izdavanja: listopad 2020.

Uvodna bilješka

Clemens Johann Setz (1982.) austrijski je književnik i prevoditelj, rođen u Grazu, gdje i danas živi. Počeo je studirati matematiku i germanistiku, ali studij nije završio. Pored studija radio je kao prevoditelj te objavljivao pjesme i pripovijetke u časopisima i antologijama. Jedan je od osnivača književne grupe Plattform. U ranoj mladosti jedva da je pokazivao interes za književnost. Početna iskra njegove autorske karijere bio je književnik Ernst Jandl.¹ Godine 2007. debitirao je s romanom Sinovi i planeti (Söhne und Planeten). Dvije godine kasnije objavio je roman Frekvencije (Die Frequenzen) koji je ušao u uži izbor Njemačke nagrade za knjigu. Za zbirku kratkih priča dobio je 2011. nagradu sajma knjiga u Leipzigu. Od 2011. piše seriju članaka o djelima znamenitih pisaca koja nisu objavljena. Njegovi romani Indigo (2012.) ² te Sat između žene i gitare (Die Stunde zwischen Frau und Gitarre, 2015.) bili su također u užem izboru Njemačke nagrade za knjigu.

Naslov njegova novog romana Pčele i nevidljivo preuzet je iz pisma što ga je Rainer Maria Rilke napisao svom poljskom prevoditelju Witoldu Hulewiczu: »Mi smo pčele nevidljivog«. Autor se pita: nisu li pčele nevidljivog pokretač izuma jezika kao što su esperanto, volapük ili simbolički jezik Charlesa Blissa? U svom novom romanu slijedi anegdote koje stoje iza ovih umjetnih jezika pod motom »Ispričaj najbolju priču koju poznaješ po mogućnosti najistinitije«. I tako se redaju priče: o Charlesu Blissu i njegovom simboličkom jeziku; o djeci s invaliditetom koja se prvi put mogu izraziti pomoću Blissovih simbola; o tome kako je autor ljeto proveo učeći umjetni jezik volapük i razvijajući svoj vlastiti jezik; o jeziku stvorenom za tv-seriju Igre prijestolja; te o esperantu kao najvećem dostignuću u svijetu umjetnih jezika. Zahvaljujući tom jeziku jedan je mladi slijepi Rus postao pjesnik, avanturist i anarhist, a jedna je Hrvatica svojim esperantskim pripovijetkama i romanima toliko zadivila Clemensa Setza da joj je posvetio zasebno poglavlje i bez ikakve suzdržanosti zaključio »kako bi trebala dobiti Nobelovu nagradu«. Nije li to itekako opravdan razlog da se dotično poglavlje prevede na hrvatski jezik i objavi u časopisu i na web stranicama!?

Pravi genij: Spomenka Štimec

Najveća živuća pjesnikinja esperanta nedvojbeno je 1949. rođena hrvatska autorica Spomenka Štimec. Njena knjiga Kroata milita noktlibro (Ratni noćni zapisi iz Hrvatske, 1993.) jedno je od rijetkih izdanja suvremene esperantske književnosti koje je prevedeno na više jezika, pa čak i na njemački³. Danas je to izdanje teško pronaći, ali trud se isplati, budući da nema baš puno proznih djela koja su napisana odmah poslije Balkanskog rata, ili čak za vrijeme tog rata, u kojima se na svakoj stranici izvještava sa sličnom osjećajnom trijeznošću i magijom detalja o strahotama koje su se događale u to vrijeme.

Opsežne dijelove knjige Štimec je natipkala na računalu koje je ranije služilo jednom znanstveniku za strojno prevođenje. Tipkala je, skrivajući se u svojoj kupaonici, dok su padale bombe. U knjizi je riječ o stvarima, svakodnevnim predmetima i neobičnim pojavama koje govore o ratu. O svjetiljki koja više ne stoji na mjestu gdje je ranije stajala. O malim stolovima, pepeljarama i tepisima koji se odjednom u svijetu pojavljuju drukčije. Ovo isprepletanje neživih predmeta i čovjekove stvarnosti podsjeća me na nezaboravno mjesto u romanu Veliko stado Jeana Giona⁴, gdje mladi vojnik za vrijeme vojnog dopusta kod kuće, promatrajući svoju sobnu svjetiljku, ovako razmišlja: »Da mi je biti ovom svjetiljkom… ovim drvetom, ovim stolom, ovom domaćom krmačom, mogao bih ostati kod kuće. Da mi je biti pas, mogao bih ostati. Da mi je biti pas…«

Nakon što je u podrumu provela noć popraćenu bombardiranjem, pripovjedačicu su stvari u stanu opet pozdravile, ali su se i promijenile: spoznale su da ih ona stvarno može napustiti. Budilica odsad drugačije otkucava, slike na zidovima vise zatvorenije u sebe same.

Uniforma čovjeka pozvanog u vojsku, koji je prije toga bio aktivan esperantist, najviše je privukla pažnju djece:

To je bio on. Uniforma koju je nosio bila je prvi put na njemu. Još poprilično kruta nije baš najbolje prianjala uz njegovo tijelo. Brzo odveže čizme. Pričvršćene dvjema kopčama iznad gležnja.

Ali onda:

Najmlađi sin već je navlačio čizme na svoje slabašne noge. Naposljetku je uzeo jednu čizmu, držao je ispod nosa i udahnuo duboko u sebe miris kreme za cipele. Bio je u pravu. Čizme su bile potpuno nove. Nisu još nikoga ubile.

U atmosferi rata, daleko od bilo kakve sigurnosti, stječe se dojam kao da se većina predmeta samo časak ranije pretvorila u nešto živo:

»Pila sam rakiju iz čaše na kojoj je bila ugravirana glava psa. I dok sam je držala u ruci učinilo mi se da sam tog psa osobno poznavala, dok sam nosila svoje prve suknje.«

Odjednom je postalo posve lako pretvarati živa tijela u predmete, zbog čega su vrata za put u suprotnom smjeru bila također bolno otvorena. U nadmoćnoj priči o vukovarskom zubaru Renéu opisuje se u regiji poznat prapovijesni kultni objekt koji je nadživio promjene u svijetu prouzročene ratom.

Vukovar je najistočniji grad u Hrvatskoj, u Slavoniji. Dalje iza njega, na drugoj strani Dunava, počinje Srbija. U ratu godine 1991. postao je grad Vukovar odjednom strateški važna točka. Taj grad bio je poznat i po jednoj glinenoj golubici. Golubica je bila kultna posuda, iskopana u Vučedolu kraj Vukovara, umjetničko djelo s prijelaza neolitika u željezno doba. Danas se nalazi u zagrebačkom Arheološkom muzeju, pojedinačne krhotine pažljivo su sastavljene. Tijekom rata muzej je svoje najskupocjenije predmete čuvao u podrumu. Vjerojatno je i vukovarska golubica bila brižno zapakirana u nekakav sanduk. Ona je u ovom ratu doživjela veću zaštitu od stanovnika Vukovara: nakon što je jednom završila u krhotinama, njoj se u ovom ratu nije ništa dogodilo.

I zaključno:

Pokazivali su mi svoje vjenčane poklone. Jedan od njih bila je reprodukcija glinene golubice iz Vukovara. Za vrijeme transporta od njegova do njenog grada ta se reprodukcija razbila.

Sada izgleda mnogo sličnija sebi samoj – šalio se René.

I tako je u ovoj knjizi čitatelju, dosad pošteđenom svih stvarnih iskustava, rat približen kao nezaustavljiva pobjeda neživih nad živim stvarima. Mladi Jean-Paul Sartre ostavio je sličan opis rata na početku svojih Dnevničkih zapisa, naime, u jednom zapisu iz rujna 1939. Sartre, koji je tada bio stacioniran u meteorološkoj službi u Elzasu, ovako je zabilježio preobrazbu stvari:

Značenje stvari se promijenilo. Prenoćište i dalje stoji na svom mjestu, još uvijek je lijepo pospremljeno i poželjno za prijem gostiju, ali sada nema koga primiti, što znači da se mogućnost uništila sama po sebi te postala apsurdnom. (…) Ukrašena soba, koja bi trebala oduševiti putnike, služi vojnicima koji su je zauzeli jedino još kao kvartir. Tako ljudski smisao predmeta biva razoren mnogo ranije nego što bomba razori predmete koje su ljudi proizveli. ⁵

U Arzwilleru otkrio je Sartre istu tamnu metamorfozu i u prirodi:

Pedeset metara od ceste nalazi se hrastova šuma na crvenim stijenama. Mi smo se utaborili uz samu cestu, pritisnuti puškama, prtljagom, pelerinama, poput svibanjskih hrušteva okrenutih na leđa. Htio sam – ne, nipošto otići u tu šumu, već jedino pomisliti da bih onamo mogao otići. No, bilo je to ipak nemoguće, čak i pomisliti. Nije to bilo u mojim mogućnostima. Pedeset metara bilo je dovoljno da se jedno mjesto stavi izvan dosega. To mjesto postaje čistom štafažom.

Stvari i riječi. Kao esperantistica, vjerojatno posebno senzibilizirana prema riječima i njihovom značenju, pripovjedačica Ratnih noćnih zapisa iz Hrvatske sjeća se uvijek iznova neobičnih igara skrivača kroz koje moraju svakodnevne riječi proći za vrijeme rata. »U godinama mog školovanja ‘Croatia’ je bilo ime tvornice koja je proizvodila baterije, te ime osiguravajućeg zavoda.« Ili: »Baka bi od većine ubranog ribiza pravila marmeladu. Djeca su imala poseban red ribiza u vrtu. Tu aleju nazivali smo ‘alejom bratstva i jedinstva’. U šali, misleći na autoput između Zagreba i Beograda.« I gle, odjednom je obitelj, koja je ranije često putovala na relaciji Zagreb-Beograd, postala nepremostivo podijeljena, i dok je zračna linija Beograd-Teheran još normalno funkcionirala, zračna linija Beograd-Zagreb postala je nezamislivom.

Preko radija bilo je preporučeno raščišćavanje podrumskih prostorija, i kad je sve izneseno na ulice, madraci, stolice s tri noge, prazne boce, čovjek odjednom spozna u prilično mučnoj jasnoći svu apsurdnost zapuštenih podrumskih prostorija. Što su te prostorije zapravo bile? Zašto su se u njima gomilale sve te stvari? Jesu li bile namijenjene štakorima ili ljudima? A onda zračni alarm i nagla uzbuna. Baci se još jedan pogled na stan. Odjednom se stan učini »lijepim na rastanku, mirnim i domaćinskim«. Snaga bombardiranja i razaranja može se, kako nas pripovjedačica malo dalje poučava, očitati na temelju glasnoće i vedrine pjesama koje se puštaju na radiju. Ako se pjevaju Hrvatine, mora da je jako loše.

Na moje pitanje o životu predmeta u njenim knjigama, autorica je odgovorila: »U pravu ste, ja volim ovakve detalje. U jednoj recenziji nazvali su me ‘ženom koja voli stvari’. To je istina. Ja sam i u svom svakodnevnom životu okružena s velikom količinom starih predmeta koji imaju svoju povijest. Povijest neke stvari ili predmeta ima za mene veliku težinu. U većini slučajeva ti predmeti traju duže od ljudi. Dakle, ja ne moram tražiti slike oživljenih predmeta, one su u meni.«

Postupno su prestajale mogućnosti daljinskog komuniciranja, nikoga se više nije moglo dobiti poštom ili telefonom. Potraga za nestalima postala je nemoguća. Ali, evo nečeg zapanjujućeg: mreža esperantista pokazala se učinkovitijom i korisnijom od službenih institucija, pa čak i od Crvenog križa. Pitao sam gospođu Štimec jesu li esperantske udruge doista djelovale učinkovitije i brže. »Ponekad da«, pismeno mi je odgovorila. »Prisjetite se samo što je Hector Hodler učinio u Prvom svjetskom ratu. Teško da bilo koja institucija postiže veću učinkovitost od pojedinih esperantista.«

Hector Hodler. Jedan od glavnih likova u njenom fascinirajućem povijesnom romanu Hodler u Mostaru, jednoj multiperspektivnoj priči, sastavljenoj poput epizodnog filma, koja se dotiče slikara Ferdinanda Hodlera i njegova sina Hectora Hodlera, jednog od osnivača Svjetskog saveza esperantista (UEA), a prvenstveno govori o izvjesnoj Jeanne.

Nakon rastave od Augustine, majke njihova sina Hectora, slikar Ferdinand Hodler upoznao je u svom ateljeu gospođicu Jeanne Charles. Ona mu nije bila samo najvažniji model, već i najvažnija osoba općenito, njegova prijateljica i osoba od povjerenja u svakodnevnom životu. Međutim, ponekad je znalo doći do zaoštravanja među partnerima, pa je tako lijepa Jeanne jednog dana jednostavno nestala iz života slavnog slikara Hodlera. Ubrzo nakon toga upoznala ga je sa svojim mužem, glazbenikom Andrejem Ceranijem. Nešto kasnije Jeanne se vraća Hodleru kao model. Njeno lice ovjekovječeno je na švicarskoj novčanici od 50 franaka.

Sin Hector postaje, što je ocu potpuno strano, profesionalni esperantist. Na Svjetskom kongresu u Krakovu doživio je što znači Zamenhofovo odricanje autorstva nad svjetskim jezikom esperantom. Jeannin suprug umire početkom Prvog svjetskog rata. Evo malo dužeg odlomka u mom prijevodu:

Prišla je prozoru i pogledala van. Osjeti bol, vidjevši krajolik posve nepromijenjen, sada, kad njenog muža više nema. Dugo je stajala i promatrala, izgubljena u mislima, nekoliko vrabaca, pitajući se zar je možda moguće da ptice budu u vezi s pokojnikom. Čekala je neki znak od njega. Trebala joj je izvjesnost da je on nije posve napustio. Jedan od vrabaca koje je promatrala neprestance je bacao pogled u njenom smjeru.

– Andrej! – progovorila je sva u strahu. U tom trenutku ptica je ravnodušno odletjela na drugu stranu krajolika.

Jeanne je plakala, zato što je Andreja sada morala tražiti među pticama. Noću je ostavila osvijetljen prozor, kako bi Andrej mogao pronaći put do kuće. Ali svake je noći svjetlost uzalud gorjela.

»Je li te noći kucala na prozor grana drveta?«

U parku je hodala pored Mimi, kao bolesnica koja je izgubila svako zanimanje za svijet. Podigao se jak vjetar i lišće je pred njim lepršalo zrakom. Jedan suh, oštar komad velikog lista zalijepio joj se za usnicu. Bez razmišljanja ga je zgrabila i bacila. Tek je kasnije shvatila: Bio je to Andrejev poljubac.

Posve nemirna proučavala je tlo pod nogama. Osluškivala je ima li možda koji kamenčić za nju kakvu poruku. I jedan, kad je nagazila na njega, pogodi je u gležanj malo iznad ruba cipele. Načulila je uši i pazila što bi moglo uslijediti. Baš ništa nije uslijedilo.

Jednog dana u parku pred njenim cipelama ležao je smeđe obojen Andrejev penis. Jeanne ga uzme u ruku; suh komad drveta.

– Ne mogu ga tek tako ostaviti da leži ovdje, na puteljku u parku – rekla je Mimi.

– Komad drveta? To je dobro za vatru.

– Za vatru, Mimi? Ali to izgleda kao Andrejev organ!

Mimi priđe malo bliže da bolje pogleda. Vidjela je samo komad drveta.

Odlučile su da ga spale kod kuće u kaminu.

Jeanne se rasplakala na tu ideju.

Na putu su vidjele radnike uz malu vatru. Spaljivali su komade preostalih grana. Mimi je predložila da pronađen komad drveta bace ovdje u vatru.

Jeanne nije rekla ni Da ni Ne. Ponovo je plakala, jer evo vatre, a Andrej leži u hladnom i nikad više neće znati što je vatra.

Čudesno kako autorica gradi klišej – duša pokojnika živi dalje u vrapcima⁶, list koji leprša zrakom donosi poljubac pokojnika – zatim pušta da klišej eksplodira: eno, njegov siroti penis leži u travi. U vatru s njim. Manje nadarena autorica zaustavila bi se kod te poante. A što mi nalazimo ovdje. Vatru. Vatra odjednom postaje, usred svih blistavo razrađenih slika, pravi izvor iskrenog zaprepaštenja zbog nepristupačnosti mrtvih. Bez obzira koliko se udova pokojnika baca u vatru, oni ništa više ne osjećaju. Oni ne znaju više što je to vatra.

Jeanne se dragovoljno zaposlila u ratnoj bolnici Crvenog križa u Ženevi. Ukratko, slikovno impresivna proza, koja prevoditelju ne zadaje velikih muka, čvrsto obuzdava nadmoć kaosa, masovno pustošenje svijeta i zatiranje bilo kakvog izlaza. Sutradan je Jeanne obula najudobnije cipele i obukla dugu suknju, zavezala kosu u rep i ušla u bolnicu. Dobila je ogrtač i na njemu pričvršćenu traku Crvenog križa. Naučila je kako prati ruke. Sve je bilo crno od ranjenih vojnika. Svakog dana stizalo je mnogo novih ranjenika. Tijekom prve amputacije ruke Jeanne se onesvijestila. Jedan od liječnika odvede je u susjednu sobu. Kad je opet došla k sebi, već su je zvali. Morala je pomagati. Nikud se nije moglo sakriti. Posvuda se masovno umiralo.

Jedan od ranjenih u bolnici bio je i srpski vojnik Meho Ćišić iz Mostara, u kojeg se Jeanne zaljubila.

Godine 1920. umro je Hector Hodler. On je tijekom Prvog svjetskog rata uspio, pomoću publikacija UEA, dokumentirati mjesta boravka za stotine tisuća ljudi, dobivao je na stotine i stotine pisama i slao ih dalje, stvarajući tako mrežu lokalnih aktivista, koja, koliko nam je poznato, djeluje i danas, primjenjuje se u najnovijim ratovima Europe. Te iste 1920. godine žene se Jeanne i Meho. Ferdinand Hodler prisutan je jedino sa svojim slikama.

Jeanne umire 1955. Pred kraj romana radnja se prebacuje u godinu 1993. Sarajevo i Mostar su bombardirani. Stari most, kojeg smo u romanu ranije posjetili, razoren je granatama. Ali Hodlerove slike u Nacionalnoj galeriji Sarajeva ostale su neoštećene, slično kao i glinena golubica iz Vukovara. I ovdje: gorak trijumf stvari.

Roman prikazuje ljude u poodmaklim godinama, težinu ranijih intimnosti koja se s vremenom povećava, krivnju, neslaganja između spolova, smrtonosne nazivnike europske povijesti. I sve je to prikazano s tolikom lakoćom da sam se kod čitanja pretvorio u duha koji je pozvan da proučava misteriozne poveznice između pojedinačnih biografija ljudi. Stil je sjajan, elastičan, bez ornamenata, podsjeća me na povijesne romane i novele moje omiljene autorice Alice Munro⁷ (npr. Pogled s dvorca Rock ili Stanica Wilderness). Naposljetku su to ipak forme mudrosti i povjerenja u život koje su me dovele do priča.

Pitao sam gospođu Štimec da li je tijekom pisanja imala u glavi neke uzore.

– Mi ne havis ‘uzore’ – odgovorila je. – Ne, nijedan.

Mislio sam na jedinstvenu poziciju koju ima ova velika europska autorica. Njene knjige ne ostaju, Bogu hvala, neprimijećene, postavlja se jedino pitanje postupa li se s njima na isti način kao i s knjigama pisanim na prirodnim jezicima? Mislim da se ne postupa.

Bez obzira što je Nobelova nagrada tek privatno prenemaganje jedne akademije, Spomenka Štimec trebala bi tu nagradu dobiti. U slučaju Williama Aulda⁸ Akademija u Stockholmu još se nije usudila to učiniti. Sada bi to bilo moguće. Mislim da sam to rekao gospođi Štimec, uza sve ostale obožavateljske pohvale. Za oproštaj je rekla: »Estas agrable renkonti homon kiu legas«. Ugodno je sresti čovjeka koji čita.

Uvodna bilješka i prijevod s njemačkog:
Božidar Brezinščak Bagola

¹ Ernst Jandl (1925-2000) bio je austrijski književnik, pjesnik i prevoditelj. Postao je poznat po eksperimentalnoj lirici, uglavnom zvučnim pjesmama u tradiciji konkretnih i vizualnih poetskih oblika.
² Roman je na hrvatski preveo Dalibor Joler, a objavljen je kod nakladnika Hena com Zagreb u travnju 2020.
³ Knjiga Kroata milita noktlibro (Ratni noćni zapisi iz Hrvatske, 1993.) prevedena je na japanski, francuski, kineski, islandski i engleski. Nadamo se i njenom skorom objavljivanju na hrvatskom jeziku. (op. prev.).
⁴ Jean Giono, francuski književnik (1895 –1970). Bavio se problematikom modernog čovjeka, proturječjima suvremene civilizacije, pledirao za spontanost i jednostavnost te tješnju vezu čovjeka s prirodom. U Velikom stadu (1931) suprotstavlja užasu rata mir provansalskih polja. Sljedeća njegova djela (Momak u modrom, 1932; Pjesma svijeta, 1934; Neka moja radost traje, 1935) čine niz prozračnih romana »bukoličkog anarhizma« s nenametljivom etičkom porukom. Bavio se problematikom modernog čovjeka, proturječjima suvremene civilizacije, pledirao za spontanost i jednostavnost te tješnju vezu čovjeka s prirodom.
⁵ Jean-Paul Sartre (1905-1980), francuski filozof i književnik. Bio je oslobođen od djelatne vojne službe zbog oštećena vida. Tijekom takozvanog »rovovskog rata« (Sitzkrieg) na zapadnom bojištu 1939. on jedva da je doživio nešto poput borbe, imao je čak toliko slobodnog vremena da je mogao napisati roman i mnoge dijelove svojih kasnijih filozofskih knjiga.
⁶ Već od Katula česta slika. U jednoj pjesmi on žali za odsad isključivo onostranim letom vrapca koji pripada njegovoj ljubavnici Lezbiji i od nedavna leži mrtav u kavezu. – Upravo zahvaljujući njihovoj kompaktnoj, ne baš živopisnoj svakodnevici u našim gradovima, zahvaljujući njihovom smjelom, ne baš svečanom poskakivanju, vrapci nam se stoljećima čine možda najprikladnijim stvorenjima za obavljanje usluga iz svijeta mrtvih u našem svijetu (i obrnuto).
⁷ Alice Munro (1931), kanadska književnica, dobitnica Nobelove nagrade 1913. The View from Castle Rock (Pogled iz dvorca Rock) zbirka je povijesnih i autobiografskih priča. Složenost ljudskog bića, međuljudskih odnosa i moralnih dilema prikazuje jednostavnim jezikom. Likovi su nerijetko u sukobu s običajima i tradicijom.
⁸ William Auld (1924-2006), škotski esperantski književnik, pjesnik, prevoditelj, antologičar, pedagog, autor udžbenika. Najslavnije djelo mu je ep La infana raso (Dječja rasa). Bio je kandidat za Nobelovu nagradu od 1999. do 2006.

Slavni Anastasius Grün - grof Anton Aleksander Auersperg -, ki ga je nekoč tako občudovala cesarska in kraljeva avstrijska policija in je v obdobju po marcu dosegel največji ugled tudi kot človek iz ljudstva, je bil tudi eden najslavnejših graščakov, čeprav je njegov dom bil Kranjska. Grof Auersperg je imel v štajerski prestolnici dolga leta svojo hišo, vilo ob vznožju očarljivega Rosenberga, v čudoviti stavbi, ki jo je pozneje zgradil na Elisabethstraße, pa je leta 1876 tudi umrl. Prve pesmi mladega pesnika, ki je študiral pravo v Gradcu, so nastale v čudovitem vrtnem mestu, ki si je leta 1827 to ime zaslužilo še bolj kot danes. Njegovo bivanje na obrežju reke Mure, na območju očarljivega Schloßberga, pa je postalo še posebej dragoceno, ko se je Auersperg leta 1839 poročil z Marijo, hčerko uglednega štajerskega deželnega glavarja Ignaza grofa von Attemsa. Od takrat je bilo vedno več prijateljskih priložnosti, da bi obiskal starše svoje ljubljene žene in jo pripeljal v očetovo hišo na gostovanje, medtem ko so moža pogosto zadrževale gospodarske in poslovne obveznosti na kranjskem gradu, kamor se je mladi par preselil. Kako srečen je bil Auersperg-Grün, ko je imel v lasti svojo vedno tako zelo občudovano ženo, dokazujejo številna pisma, ki ji jih je pisal in ki večinoma še niso bila objavljena.

Do Auerspergove poroke leta 1839 je bilo njegovo stalno prebivališče grad Thurn am Hart na Kranjskem, rodbina njegovih očetov, ki je bila odmaknjena od vojaške ceste in še ne zlahka dostopna po železnici. Prevzel ga je leta 1831, ko je odrasel, saj je njegov oče že zdavnaj umrl, in po premagovanju različnih težav ga je z nemirno gospodarsko dejavnostjo kmalu naredil znosnega. Predvsem racionalno vinogradništvo je kmalu zatem ponudilo pomemben vir dohodka. Takoj po poroki je Thurn am Hart (Šrajbarski turn) še dolga leta ostal priljubljena rezidenca grofa in grofice, dokler ni od leta 1860 dalje zaradi politične dejavnosti, ki je zahtevala Auerspergovo pogosto prisotnost na Dunaju, moral vedno dlje časa ostajati v Gradcu. Vendar je mladi pesnik že od leta 1831 večkrat na leto obiskoval Dunaj in tamkajšnje pesniške prijatelje, »da bi se osvežil med njimi«, kot je po Auerspergovih besedah zapisal njegov prijatelj Bauernfeld. Še neporočen je veliko potoval po Italiji, Franciji, Belgiji in Angliji ter po Nemčiji. Po poroki so bila ta potovanja redkejša, vendar je leta 1845 prišel v južno Nemčijo, da bi se srečal s švabskimi pesniki, ki jih je tako občudoval, na čelu z Uhlandom, leta 1848 pa ga je politično poslanstvo poslanca v parlamentu pripeljalo v Frankfurt na Majni. Vendar je Auersperg po poroki pogosteje obiskoval zdravilišča. Njegovo ženo smo skozi leta našli tudi kot zdraviliško gostjo v Tobelbadu, Ischlu in Karlsbadu. Med letoma 1840 in 1845 se je grof Auersperg kopal v Krapini, Gasteinu, Rogaški Slatini, Franzensbad in pozneje večkrat na Helgolandu. Tamkajšnje obmorsko kopanje v morskih valovih mu je zelo ustrezalo, s Helgolanda pa izvira tudi pesniški izkupiček značilnih sonetov, ki poveličujejo posebno lepoto in veličastnost tega morskega območja. Tam je prejel novico o smrti svojega nesrečnega, slavnega prijatelja Lenaua, ki mu je v Helgolandu namenil tiste iskrene sonete, ki so zbrani v zadnji zbirki Grünovih pesmi z naslovom »Na verandi«.

Iz vsakega kraja, kjer je grof Auersperg bival, je skoraj vsak dan poslal pismo svoji ljubljeni ženi, tu pa so tudi njegova pisma iz Rogaške Slatine iz junija 1843.

Pričajo o intimnosti in globini čustev ter ljubezni do pisateljeve žene, hkrati pa podajajo jedrnat opis razmer v zdraviliškem mestu v tistem času v nasprotju z razmerami, ki so se danes tako dramatično spremenile, in omogočajo zanimivo primerjavo preteklosti in sedanjosti.

Zdravilišče Rogaško Slatino (Rohitsch Sauerbrunn) so štajerska gospostva dejansko ustanovila šele leta 1804, zlasti z aktivnim posredovanjem deželnega glavarja Ferdinanda grofa v. Attems, potem ko je bila zdravilna moč lokalne mineralne vode znana in slavna že stoletja. Po letu 1804 so tam zgradili vse več stanovanjskih stavb, kopališče, pozneje jedilnico in tempelj s fontano ter uredili čudovite zasaditve in sprehajališča. Posebno pozornost je novo zdravilišče pritegnilo že leta 1810, ko je julija istega leta v njem bival nadvojvoda Johann, ki so ga na Štajerskem in v vsej Avstriji zelo cenili. Lepe in pomenljive besede, ki jih je nadvojvoda zapisal v še vedno ohranjeno spominsko knjigo, si zaslužijo, da jih iztrgamo iz pozabe. V njej je zapisano:

»Potem ko sem preživel žalostne čase, v katerih sem spoznal svet in njegovo prevaro, ko sem zaradi različnih bolezni oslabeli telo in duha, sem v tej mirni dolini spet našel mir in zdravje. Dober zrak in zdravilni izvir sta mojemu telesu vlila novo življenje. Bivanje na ljubljeni Štajerski med temi zvestimi in dobrosrčnimi ljudmi, ki so bili preizkušeni v dneh nevarnosti, opazovanje čudovite narave, samotne ure, namenjene razmišljanju, branje preteklih zgodb, ki krepijo dušo, oddaljenost od vseh predmetov, ki vzbujajo slabe spomine, in od strastne, hrupne prestolnice so ozdravili mojega duha in mu vlili novih moči.

Slatina pri Rogatcu na Štajerskem
16. julij 1810.«
E. H. Johann.

Od takrat se je pomen vrelcev in kopališč v Slatini iz leta v leto povečeval, čeprav je res, da še zdaleč niso dosegali tega, kar je dosega obrat, zdaj opremljen z vsemi sodobnimi pripomočki. Že desetletja številni ljudje, ki so potrebovali zdravljenje, obiskujejo čudovito, mirno dolino z izviri ter tam iščejo in najdejo ozdravitev. Številni pesniki, ki so prišli v to dolino, so opevali njeno čudovito lego. Leta 1841 se je tam nastanil tudi grof Anton Auersperg s svojo mlado ženo. Mesto Leskovec pri Krškem je ležalo na meji s Štajersko. Štajerska, v južnem delu katere leži Slatina, je bil hitro in udobno dosegljiv kraj, zlasti ker je bila grofova ekipa vedno na voljo. Tokrat se je grofov pesnik sam in le za nekaj dni v juniju odpravil v štajerska kopališča, od koder so naslednja pisma naslovljena na njegovo ženo, od katerih je prvo datirano z 21. junijem 1843.

Moja ljubljena žena!

Potem ko sem se z bolečim srcem poslovil od tebe, sem brez nesreče pripotoval sem, kjer sem dokaj dobro nastanjen v isti hiši, v kateri sva živela pred dvema letoma, v dokaj lepi sobi. Poleg Welsperga in njegove družine sem našel še gospoda von Adamovicha iz Slavonije in njegovo ženo, rojeno grofico Forgacs, nato še mladega dunajskega grofa Nimptscha, ki je še mladi mož in deček, gospoda v. Rainerja iz Gradca, duhovnika iz Sevnice, poleg tega nekaj kanonikov iz Zagreba skupaj z neskončnim številom hrvaških duhovnikov. Poleg že omenjenih stvari tu na splošno ni kaj početi; zdi se mi, da ne bom dolgo zdržal, zato bi bil zelo vesel, če bi lahko spet odšel, še toliko bolj, ker bo moj odhod iz Rogaške znak za ponovno srečanje s teboj, moje srce. Danes zjutraj sem se z Welspergom odpravil na precej obsežen izlet na sosednje vrhove in razgledne točke, obiskal pa sem tudi vašega dedka. Razen hrepenenja po tebi, ki me nenehno muči, sem telesno precej dobro in upam, da mi izvir ne bo škodil. Ko bi le imel novice o tebi in ko bi vedel, da si srečno prispela v Gradec. Včeraj zvečer, ponoči in danes zjutraj smo imeli grozno deževno vreme; če te le ne bi premočilo in ti to neugodno vreme ne bi škodovalo. - Ke bi le prispelo tvoje prvo pismo! Medtem ko te v mislih milijonkrat »pomorim« in si te stisnem k svojemu ljubezni polnemu srcu, si želim, da bi se ti tam daleč dobro godilo in da se me občasno spomniš; vendar vem, da se me spominjaš, tako kot jaz nenehno hrepenim po tebi in si te želim. Adieux, moj angel!

Vaš A.

Naslednje pismo je datirano z 22. junijem 1843:

»Moja ljubljena žena!

Danes je bil zame pravi praznik, saj imam v rokah dve tvoji pismi, eno iz Maribora, drugo iz Gradca, ki mi sporočata tvoj srečni prihod. Če bi le že bila nazaj in v mojem naročju! Kako se veselim ponovnega srečanja s teboj!

Najlepša hvala za prijazno in skrbno obravnavo mojih naročil. - Tukaj se počutim zelo dobro, pravzaprav fizično zelo dobro. Zdi se, da je moje bivanje postalo nekoliko monotono in dolgočasno. Zjutraj vsakodnevno pitje pri izviru, po zajtrku dolg sprehod z Welspergom, ki je zelo pogumen pieton, nato ura branja v moji sobi, nato slabo kosilo v Table d’hote v salonu, kjer je redko več kot dvanajst ljudi, nato siesta s črno kavo na terasi, če ne dežuje, nato še en kratek sprehod, nato ura doma - svetli trenutek celega dneva -, kjer se vsaj s teboj pogovarjam po pismu, nazadnje večerja in spanje. Danes se je družinski krog Welspergovih razširil s prihodom njegovega lepega sina Eugena, konjeniškega kapitana v vojski Karl Ulanen, ki je zelo prijetno dopolnilo. Zaradi monotonosti tukajšnjega življenja od nas ne pričakuj nobenih novic, saj tu ni ničesar, kar bi bilo vredno povedati, in noben novi prišlek od zunaj nam ne prinese ničesar, kar bi bilo vredno omeniti.

Zato se bom omejil na to, da ti ponovim svojo najglobljo ljubezen in nežne želje, ki te bodo spremljale na vseh tvojih potovanjih. - Tvoj zvesti A. te objema milijonkrat.«

Tretje od pričujočih pisem, Slatina, z dne 23. junija 1843, se glasi:

»Najdražja ljubljena žena!

Pišem ti, medtem ko iz salona prihaja glasba, kjer zaradi deževnega vremena improvizirajo majhen ples. Zaradi pomanjkanja plesalcev, še bolj pa plesalk, pa miniaturnega plesa nikakor ne more zaživeti.

Najlepša hvala za včerajšnje prijazno pismo, ki sem ga prejel istočasno s precej dolgim pismom iz Gleispacha, ki si ga verjetno videla v Gradcu. Tako prijazna si in skrbiš za moja naročila, da se ti ne morem dovolj zahvaliti. Če kovinski gumbi na Quakerju niso več modni, se seveda strinjam, da jih je treba odstraniti in jih nadomestiti s črnimi, kajti čemu bi bilo moderno oblačilo z nemodernimi sestavnimi deli! Toda ali boš zmogla tudi z denarjem in ali ti lahko še vedno pošljem dodatek? Kako škoda, da pisma od tod v Gradec prispejo šele tretji dan, medtem ko so tista iz Gradca dostavljena že naslednji dan.

Od novih prišlekov lahko omenim le gospoda von Adlerskrona iz Pulsgaua, ki ga še nisem videl, in grofa Thurna, brata Tonija Thurna, ki živi v Celju in me je danes prišel pogledat k mizi, kjer je počasi začelo postajati nekoliko živahneje. Na žalost je vreme še vedno grozno in ker se od pitja slatine tukaj ne počutim nič drugače kot doma, upam, da bom lahko odšel, ko se vrneš, da bom lahko doma še nekaj časa pil tukajšnjo vodo iz črnila. Na sprehode hodimo vsak dan. Danes zjutraj sem se z Welspergom in njegovim sinom odpravil v Kostrivnico, v Novakovo Slatino, o kateri se veliko govori. Dve uri smo hodili nazaj v hitrem tempu. Tam trdo delajo. Nad izvirom je že zgrajen tempelj v zelo mešani arhitekturi (gotski koničasti loki z jonskimi stebri), izvir je obdan z marmornatim vodnjakom, zgrajena je hiša užitkov, gradi se stanovanjska hiša, narejene so bile instalacije (precej neokusne) itd., skratka, vidi se, da se dela resno. Skratka, vidite, da so stvari resne in da se tam veliko dogaja. Ko smo se vrnili domov, smo se zelo zabavali in dražili Dr. Socka z našim novim tekmecem ter tako nadomestili, da smo se na poti zmočili z dvema dobrima nalivoma.

Za konec ti povem, da moje zdravje ne dopušča ničesar, da te imam najnežneje rad ter da te v duhu objemam in poljubljam milijonkrat.

Tvoj zvesti A.«

Zadnje pismo ni datirano, vendar je bilo verjetno napisano 25. junija 1843 v Slatini. V njem je zapisano:

»Moja draga, dobra, draga Marie!

Danes ti pišem zelo kratko pismo, ne zato, ker bi imel premalo časa, saj mi ga ne manjka, ker že ves dan dežuje in me drži v sobi, ampak zaradi pomanjkanja dogodkov v našem življenju tukaj. Razen tega da je danes ponovno odšel mladi Welsperg, se ni zgodilo nič pomembnega. Apropos ad vocem Welsperg! Včeraj sem videl mlajšega v komični zadregi; ko smo šli mimo kipa svetega Janeza Nepomuka do spomenika vašega dedka, je v šaljivem tonu vprašal: »Kakšen idol je to?« »To je stari oče grofa Auersperga!« je odgovoril starec v žvižgajočem razpoloženju, ki je imelo precej komičen učinek. Pravkar so mi prinesli tvoje drago pismo z včerajšnjega dne, vendar mi žal še ne pove ničesar o tvojem prihodu. Kako hrepenim po srečanju s teboj, moj angel! Pridite kmalu, zelo kmalu! Tako zelo te imam rad.

Med bolniki je tudi ljubljanski odvetnik doktor Baumgartner, ki si ga videla v družbi lovca na hrošče Schmidta v Šrajbarskem turnu (Thurm am Hart); ima menda kapavico in ga je komaj mogoče rešiti. Tu je tudi uboga ženska.

Če bo ostalo pri starem dogovoru glede tvojega odhoda, bo to moje zadnje pismo za Gradec zate. Če v jutrišnjem pismu še ne bo napovedanega tvojega prihoda, ti bom v vsakem primeru poslal pismo, potem pa ti bom, takoj ko bom vedel za trenutek, tudi sam poletel v naročje.

Neskončno te objema in poljublja z najintimnejšo ljubeznijo in neizrekljivim hrepenenjem.

Tvoj zvesti A.«

To pismo je bilo morda res zadnje z grofovega bivanja v zdravilišču Slatini, saj je 26. junija po dolgem bivanju odpotoval nazaj v Šrajbarski turn (Thurn am Hart).

Iz knjige Vier Harhrhunderte deutschen Kulturlebens in Steiermark, Verlag Ulrich Mosers Buchhandlung, Gradec in Leipzig 1908

OD A DO ŽE

Začelo se je
z malim
in velikim déjem;

tako da
od tedaj naprej
so dajali me v nič.

Belobradcu
so natezovali mi ušesa
in često česnili po glavi.

Počakaj malo!
Brez nuje in zavesti
bil sem čisto tiho.

Bistroviden in razgaljen
na čelu sem zastavil
jezičku prvo brazdo

ter puntar neugnan,
še mlečnih zob
sem si obelodanil dan

PIŠEM

Pišem, pišem, pišem!
Ker mi misli
neverjetno hitro grejo,
pišem, kar zapišem.

Kot bi hišo zidal,
pišem, kar si duša hoče.
Kdo bi mi zavidal,
ko srcé otožno joče.

Kakor pajek v mreži:
krvoločen, lep in strašen,
že ob zori sem na preži,
potlej v luknjo zginem plašen.

ŽUŽEK ŽUR

Kaj sem jaz kaj drugega
nego žužek žur.

Brez zle misli
v meni zmeraj nekaj vre,

da gorím od želje,
da si kaj naškrtam.

Če je pesem v redu
mnogo lažje diham.

Koj potem s pogumno voljo
jo nekam odpiham

in na preklini sončavi
se razgaljen ure dolgo grejem.

HODIM

Kdo bi razumel!
Hodim, a ne sam.
Grem za svojo senco,
hlinim svojo vednost,
in vprašujem – kam?

Davno tega s smrtjo leta,
bil je konec neke dobe
in začetek vsega,
ki mi buri misli,
kaj bo s tega.

NEPOVEDEN

Nazorno neobziren
s krčevitim duhom
pred nevihto
bljujem v prazni dan.

Šalobardast nepogledno
begam sem in tja,
na vse drugo
nič ne dam.

STOJIM

Dolgo že stojim,
kot na trgu nemi kipi.
Mrzel veter vame veje
in obraz mi ripi.

Divja jeza
vzdihujočega srca
vame se pogreza,
kakor v morje solza.

Izgubljen v omamni tugi
blodim brez želja,
zibajoč se v odsevu vode
najdem mir v vijugi dna.

IŠČEM

Nekoč sem bil drugje doma,
zdaj potnik izgubljen
korakam mimo gluhih sten
veselja brez in brez želja.

Na poti nekaj mi je dušo vžgalo,
v predmestju iščem in sprašujem,
želim si sreče, upe natezujem
in gledam, kje bo sonce posijalo.

POSLUŠAM

Bojda nisem sam,
da me upravičeno je sram,
ko poslušam grešnost,
kaj med sabo strici govorijo.

Ne da bi se mogel oddaljiti,
rečem jim narahloma naravnost:
To je ščeketanje pasjih riti,
struganje ljubezni in pa nemoralnost.

KLEPET

Z virulentnim klepetanjem
prepoznavam skrit nesmisel
in žehtenje pristne boli.

Skrbno preizkušam sebe,
preobračam svoje misli;
koj nato mi vse odleže.

Govoranca je zdravilo!
Z intenzivno brbljarijo
si mirim duha napon.

KAJNE?

Kajpadá!
Kajsikrat ljudje,
posebno v stiski,
skušamo si bliže priti;

skupaj posedeti,
malo pokramljati,
prešerno se bahati
in do solz se nasmejati.

E, KAJ ŠE!

Eni so mi rekli,
da sem spletkar,
drugi so se mi posmehovali,
da sem nor.

E, kaj še!

Kaj bi jaz, slabotnež,
s svojo slepo dušo
neprestano drezal
v gadjo luknjo?

E, kaj še!

UTIŠANJ

Govorim utišan,
nihče me ne čuje,
ko sam sebe obtožujem.

Sebe samega se izčrpujem,
ko utihnem sredi vrta
usta so mi na stežaj odprta.

NASPROTNEŽ

Božja gnada,
ko še nisem gosnil,
niti žugnil,

jaz, nasprotnež feministk,
že sem bil
kar se da gabljivo gledan.

Levo, desno
generozno fackan,
z ženskim ognjem denadiran.

DEVOTEN

Blaživka duše,
čaj no,
da počmrkam juho!

O, kajkrat
sem jaz devoten
tebe čakal,

ko si čičkala
si ustne
in obraz.

BOBNAR

Ko gre za treznost duše,
lačen v breg cikcakam,
kaj če priti, srečo čakam,
naj zgodi se, čim bo dan!

V luči spačenih pogledov
bobnar lastne hvale
samovnič se devam,
dan na dan vse bolj bahat.

HLASTNEŽ

Sredi dneva
skavsanih oči
budno kukam
izza vogla.

Ko mi v nos vzhlapi
hlap ekspresnega kofetka,
ker me nič ne veže,
zgalopiram preko trga

in v dotiku hrepenenja
intenzivne pažnje
časomerno čakam,
da mi hlačmanka postreže.

VETER DUJE

E, to pa, to!
Veter duje mi
v odprto dušo
in se edinih misli

z endogensko silo
kratkoživo, izrazito
pogovarja z mano.
E, to pa, to!

Iz zbirke Ta jezik naš, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.

Grd tako ...

Grd tako, da je
lep. Grd
ob njej, ki ima
lepoto, meječo na
prosojnost, ko zazdi,
da njeno podobo odlepi
od okolja, zdrsi na stran in
že jo ta hip piš vetra odpihlja v prah,
vrteči zrak.

Prestopno*
Sonce ni natančno.
Natančen je Mesec
vsak mesec, iz
dneva v noč.
Sonce potuje, pluje
v globino, pljuva
svetlobo, tone v
temo. Natančen
privlak sestavi
vesolje z globino
v temi.

(*leto)

Pospešeno!

Vročično, v napad in padec
oveni. Na steku poti
zaokroži svoj let,
tvoj dvig k zapeki,
k prikazu obstreta
kot tiste lučke v krvi
za stisk.
Piš v pesku zori v zapoved
o brezstičnem odnosu
do vaju, ki sta si k sebi,
na daleč; torej pospešeno!
Pospešeno naj bo sijanje
kljub kljubovanju svetlobe
ob tistih kotih žarkov, ko mraz
zapreti razdalji, da klone
k prsti.

PRI SOVI

1
Umna sova je doma z odprto dupljo
na presredku Gospejnega trupa.
Zven kozarcev govori o možnosti
potapljanja do dna, če smatraš, da
prejarko sonce sije skozi tvojo
zaprašenost uhojenih poti Zemljana.
Zaplavam pod gladino potemnitev,
in ker moj pogled ne vleče žarkov
vase, me svetloba ne zanima, zato
ostajam na sredini prostornine, na
pol poti med pesmijo in krikom.
Krmarim s tokom predvidevanj brez
nadarjenosti za levitve duše med
premenami ponudbe tržnice prevar.
Moja bela palica je ribiški pribor,
a nimam prave vabe, saj najboljše
ribe ne prijemajo na črno noč brez
čutnih senc Aladinove brlivke.

2
Dan popušča z lastovkami v preletu
kratkih ulic za odmevi stolne ure
in zavihek mraka barva vzhod neba.
Sedim na vrtu sovine dupline in
Čuk me pogleduje z boka, ker mi
svetijo ideje iz mrtvookih zrkel.
Sedim za mizo in sušim poslednje
kaplje piva, nakar me nekaj zmoti,
da zastrižem z uhlji v poloblo etra.
Eleganca petkanja po tlaku lušči
sloj pozornosti do jedra čutnih
piruet, ki režejo razum na žgoče
krhlje Erosovih ognjev, da zanetijo
nemir v sredo ravnotežja misli.
Ždim za mizo in poslušam petke
na odhodu, ves poparjen razcefram
vsiljeni osnutek premikanja teles,
ko sova prileti z naslednjim pivom.

MENJAVA KOLEDARJA

1
Prostornina časa zaječi v bronu
Janusovih vrat med razstavljanjem
minulosti na sličice iz podzavesti,
ko že preminejo odlistani obrazi
koledarja brez omotičnih vsebin.
Enajst odlistanih obrazov, enajst
odkljukanih lobanj, zročih skozi
votla polkna na poslednjo glavo,
ki z nasmehom opazuje razbrizganje
svetlobe čez lakoto potrošništva
s pomijami prevar in ponaredkov.
Celo snežaki so izginili pred
leti, ker zime več ne strežejo
bombaža in čad pokurjenih fosilov
redno prelakira praznik v poraznik.

2
Brazdanje poti za Betlehem in
odprta scena razgaljenih satirov
z mehovi vina pod božičkarico so
senčila na neodlistanem obrazu v
povorki z edino preživelo glavo.
A bliža se predpražnik Janusovih
vrat in poslednja glava je podprta
z enajstimi stebriči nuje po menjavi
koledarja, da znova zavrtimo oblo
neizpolnjenih obljub v ničnem teku.
In naposled, ko zavrejo žrela
mehurjaste penine, odlistamo umrlo
glavo koledarja, nato obesimo na
kavelj novo dvanajsterico živečih
glav brez oplemenitenih besed.

NA LOFOTIH

1
Poletje je visoko, a zunaj zebe
in ponoči vedno spiva brez noči,
ker sonce vodoravno pije morje
in tvoje veke so bleščeča svila.
Veter kodra skodle, ko ribiči
na barkah sortirajo ulov in luske
posrebrijo tvoje sanje z vonjem
po globinah sluzaste gostote alg.
S prsti berem tvoje gube, ki se
napihujejo v duši, medtem so
vrane že razprle školjke in šumenje
se kopiči v ušesih domorodcev,
ko grivasti valovi zagrgrajo ep.
Trkam tvojim angelom, da bi te
predali meni, ker te čakam nad
previsom sna z nestrpnostjo zategle
korenine rožnobrsta v svečavi muz.

2
Podobe se razcepijo, ko dvigneš
svilo vek v jutro brez škrlata
zore, da bi te rdečkasto poljubil
tja na nepopisano obličje dneva.
Pogledaš me in vidiš utrujeni
izraz bedenja, ki ga šepetam z
dotiki v tvoj prebujajoči žar
zavesti med črepinjami medlenja ur.
K tebi se privijem pod obleko
belega medveda, nežno te okušam
na vršičkih hribčkov in poližem
dišavnice orienta, ki so primezele
iz toplote juga skozi tvoje sanje.
A še sva na Lofotih in poleti
sije mraz, zato si drgneva telo
s telesom v zmrzali severnih noči,
kot nekoč pod luno Sredozemlja.

PRVA

Eberhard VIEGENER: »Tihožitje s kaktusom« (1927)

V kotu je posoda, ki hrani v sebi – čas. Toda z njim se izmenjuje prah. Tako se nabirata v njej oba in se posebej izmenjujeta v njej, tako da je enkrat na površju eden in drugič zopet drugi. Kot plutje in izplutje v koncentričnih krogih, kot prekopicevanje smrčkov in repov, kot pointiranje s prsti na rokah in nogah, če bi to dvoje imelo seveda glave, telesa. Toda okolica okoli njiju, torej okoli te posode, že kar vaze, kot da sta ona dva posebno cvetje v njej in tako se na čase tudi obnašata, je kar stalna; tako kaktus na vogalu mize in papirji ter knjižica in pa pisalo na njej, površini mize. Pa zapleše kdaj knjižica, pa se premakne papir, pa začrta pisalo. V njo, vazo, in iz nje, vaze, vsak zase – vase, na svoj način vpis časa in prahu, izmenjaje in tudi – ne. Take pokrajine za začetek vsega.**

DRUGA

Camille CORAT: »(Po)krajina blizu Etretata« (1872)

Drevesa imajo zabrisane veje. Med seboj, same s seboj; kot da tako režejo zrak, zabrisano, pa vendar na neki način odločno. Morda je ura jutranja in je to nož za meglice, ko se smrčki lisic nekako skoraj pomešajo s smrčki volkov. Da, vse je še v fazi poslavljanja od noči, v kateri se je zanje, lisice in volkove, lahko marsikaj zgodilo/dogodilo, in slavl(j)enja jutra/jutru, ki se šele bo naredilo, četudi z zabrisanimi potezami/sledmi. Pa ravno te pokažejo ali nakazujejo na to, da volkovi, morda pa tudi lisice, prav tako potrebujejo nekake vrvice v podobi, v stilu, posebnih verižic, ki si jih oprtajo, tokrat ne na hrbtu/hrbtih, da bi bil njihov tek raven in da jih ne pomešajo na hrbtu, kaj šele, da bi one padle z njih, hrbtov namreč, pač pa na sprednji strani okoli vratu, delno, delno pa na smrčkih, da je njihova pot vedno začrtana, premočrtna ter tako tudi podkrepljena v svoji odločnosti, čeprav so poti meglice ali meglene. Prav zaradi teh ogrlic, ki so seveda tudi nekaj vredne, in pa zaradi tega, da se ne zavozlajo med seboj in ne pomešajo, je njihov pogled srep, oster, neizprosen in samo v eni smeri: prebiti se skozi vejevje, tako, da prerežeš meglice na način, da se/so na koncu koncev neprerezane. Celovite, čeprav so se ta telesa obvila obnje in ponovno izvila izmed njih. Takšen prenos nakita na/izmed njih, v jutru, ko marsikateri dragulj, razen onega v očeh, še ne zasveti ali se še (en) ne zasvetlika.(!)

TRETJA

Gustave COURBET: »Klifi blizu Etretata« (1869)

Skala se zajeda v morje in ima predel oddeljen, kot da bi bilo govora o pramenu las, ki je oddeljen, na primer, od čela in od ostalih las. Tako zeva luknja med skalo in predelčkom, vmes pa žubori morje; v bližini je čolnič, ki je nasedel na obli, ki je blizu, toda morje, speljano skozi ta klif, tako dolgo zadeva ob obalo, da oplazi čolnič, ki se premakne, zapluje v morje in ga tok premakne k temu klifu, k tej razpoki. Zagozdi se v njej, podobno kot se lahko metulj zagozdi na cvetu, tako, da en predel cveta prehaja v metulja in da metulj delno prehaja v cvet. Tako cvet pridobi krila in metulj »zacveti«. Toda na koncu je medsebojnih povezav toliko, da se cvet odpravi na dolgo pot z razširjenimi krili in metulj v podobi cveta okrasi rastlino.

Podobno se predel skale zapelje po morju in se čoln vraste v skalo kot njen delež. Morje pa samo mirno (za)plivka, mogoče z malo drugačnimi strujanji, na/za čas, kot da ne bi bilo sicer nobenih sprememb.

Mogoče je videti nekakšen stolček ob/na obali, kamor se ne bo naslonil čolnič, kamor ne bo sedel ribič ali se morda naslonil oddeljeni klif, toda se bo pomudilo – morje. Morda bo položilo neko svojo »glavo«, nekoliko preutrujeno sicer, nanj, za čas, za toliko, da bo prispela večja ladja, ki bo spet naredila tako, da se bo čoln odločil od gore/skale in se pridružil njej, stol pa bo romal z morjem »na morje«, kot držalo ali podpiralo ene njegovih glav, morda pa sedal, ko se vali ali valovi zamenjajo ali predrugačijo.

ČETRTA

Eberhard VIEGENER: »Tihožitje s kaktusom (1927)

Veliko bi hotela izpovedati/pripovedati »papirju« v računalniku na takšen dan, kot je petek popoldan. Takrat je čas povsem drugačen, lahko da primernejši za tovrstne govorance. Toda trenutek ni bil »pravi« ali »pravilno ujet«, morda na trnek, (v/na) dlan, ko se je reka časa sprehodila skozme, podme ali morda nad menoj. Pa je nastopil najbližji trenutek, da zapišem stvari – šele v nedeljo, ko je čud časa povsem drugačna. Nekako lekarniško izmerjena. Vse je na takte, na čase med udarci, lahko usode. In se vse skrči, široki kot so uvid, opis, pis. Bera ne bo tako bogata, ne bo take ali tolikšne žetve. Misli. Pa vendar. Ko ti morje časa odnese ves ulov, se moraš stegovati in potegovati za naplavljeni razbrazdani in razpadli čevelj, v katerem morda plivka osamljena ribica. Pa toliko sem hotela izpovedati računalniku, kot da je moj sogovornik, kot da je moj prijatelj, kar dejansko tudi je, koliko(r) sva že »preživela« skupaj, toda tega miljeja ni več – za sedaj. Zato se bo treba zadovoljiti z mr(t)vicami časa/česa, ki ne sodijo v časovni okvir nedelje, kajti ta ni namenjena za širše okvire pripovedi, pač pa za metronomske prebliske.

Pa stoji posoda v kotu in zgodi se, da sem ta posoda kar – jaz sama. Selim vase prah, čas; (ne)mir. Pa se knjiga v moji bližini premika, pa se takisto pisalo. Ono naj bi vrezovalo vame razne letnice, letvice, začetnice. Kot pričakujoč s tem, da se bo iz mene, torej iz posode, izvil čas, morda prah, vse v mirnem nemiru ali nemirnem miru. In je pisalo v takem taktu, da začne zapisovati besede, tekst v knjigo, kot dopolnilo ali morda seznam »errata«, ki bo dopolnil knjigo, lahko pa da bo dopolnil vsebino posode, kar se tiče časa in ne praha, lahko prahu in ne časa, lahko pa se dotika obeh ali nobenega od njiju, pač pa nekoga tretjega v njej, ki sem jaz.

Pa se glede na posodo premika na svoj način knjiga, zvežčič, pisalo. Vsi ti se premikajo tako, da se dejansko sploh ne. V knjigi je bralno znamenje, zaznamek nekoga, da je knjigo bral in se hote ustavil tako. Da bi zapazili. In se nekdo drug odloči, da preslika knjigo, brez da bi vedel, da je že označena, da je že bila preiskana, pregledana, morda »pohojena« s prsti, s pogledi. Ker je tako iskana, želi ta nekdo, da bi jo lahko posvojil, osvojil, zato jo da preslikati z bralnim znamenjem vred, (ne)vedoč za to. Posoda v kotu, ki ve nekaj o tem, o tem molči, zvežčič je še premlad za kaj takega, za take vednosti, pisalo pa zvito molči. In se vsebina preslika z bralnim znamenjem vred. Tako preslikava ne bo popolna. Tisti predel, ki ga je zmotilo bralno znamenje, je sedaj moteno, je lahko prazno, je lahko predrto in preseva spodnja napisana stran skozenj, lahko pa da se ni nič spremenilo in tekst po straneh nemoteno teče naprej. Lahko pa ta stran enostavno manjka. In o tem pomenljivo molči posoda, ki ima omenjeno v sebi kot odvečni čas, prah, lahko da bo pisalo to dopisalo skrivaj, lahko pa da se bo manjkajoče preselilo kot dodatni zapis v zvežčič.

Vsekakor je največji skrivnostnež pri vsem tem kaktus, če je že tihožitje z njim, ki prične kazati na nekem svojem obzorju/obrazu/obličju, da se bodo bodice pričele mavrično lesketati, ko se bo iz njih izvil – cvet. Kaktus torej, ki rodi – cvet. Pa brez kaplje vode, kot je pisalo brez kapljice črnila, kot je posoda brez krpe, ki bi jo otrla prahu, toda nasnula ali posnela čas, brez strani v zvežčiču, ki kaže samo golo reber/rebro; torej se bo še v primerjavi s knjigo – moral izkazati. Kaj šele v primerjavi s posodo; kaj pa s časom/v njem.(?)

PETA

Paula MADERSOHN-BECKER:«Portret dekleta/punčke« (1905)

Kot da bi se dekletce držalo za gumb, tik pod vratom, na vratu. Morda je tam kot košček srca, ki se je prav tamkaj ta čas oglasil, morda je tam košček ogrlice, ki se je strgala in je sedaj potrebno občutiti oddeljene koščke, kot sebe, ko se je treba sicer zbrati ali ne, ker je takšen pomenljivi trenutek. Morda pa je iz takih koščkov, gumbkov, sestavljena kar vsa njena obleka, bluza, pa je nevarnost, da se bo oddelilo vse, da bo vse razpadlo, in je z držanjem gumba pod vratom tisti moment, ki prav »vse» drži »skupaj«; tudi njeno srce, njene misli, morda; celo njo.(!)

ŠESTA

Pablo PICASSO: »Družina (h)arlekinov/(H)arlekinov«(1908)

Izmed plasti zraka, ali položeni, zaviti v plasti zraka, v plasti prahu, - iziti izmed površin strani ali straneh v zvezkih, površin knjig, izhajajo ali izidejo obrazi, lahko obrazi klovnov, dvornih norcev. Tako skrivnostni po svojih izvorih ali izvornih potezah so zaradi tega, ker jih druži ali enači posmeh, ki mora biti prekrit, prikrit. Zato izhajajo kot izviti/razviti izmed takih plasti, takih površin, da lahko vanje takoj izginejo ali poniknejo, v slučaju, da bi bilo kaj narobe, da bi šlo kaj »narobe«. Torej:ti »norci«, kakor da so prikriti, toda v resnici so še kako izpostavljeni, prav zaradi takih potez, kot so prikritosti, ali pa: – želeč nekaj skriti, zaobseči vase, poskriti medse, zaobiti tako, da potolčeš vase, da deneš medse, namesto da bi izpostavil. Toda v resnici narediš prav to.

To je slikar dosegel tako, da je uporabil tehniko kubizma; torej površin(e) likov, kock, pravokotnikov, kvadratov, ki spregovorijo s seboj, iz sebe, poskriti medse ali izhajajoči iz sebe. Tako svoja čustva, svoje solze, svoje smehe/smehove, ki so vsi, kakor »pravokotni«, »oglati«, »nerodni«, »neprimerni«, »čokati«, »robati«. Toda v resnici, še kako - ravno obratno. Zato »kubizem«.

SEDMA

Domenico GNOLI:«Ženska stopala« (1969)

Lahko bi sledili posebni svetlobni puščici, ki potuje po nekem svojem vodilu ali pa žarku – po ženskih čevljih in sicer obrnjenih tako, da se svetlobna puščica sprehodi najprej po petah čevljev in to visokih. Nato lahko nadalje potuje posebno svetilno peščeno zrnce, ki pušča svet(i)l(n)o sled, je pa omenjeno kot tako, ker zaobsega časovni pomen ali časovno kategorijo ali dimenzijo ali klavzulo, po čevlju ali čevljih navzgor, premenja ali zaobrne smer in se povzpne po sprednji strani, lahko, obleke, kjer se svetijo posamezni prameni/premeni v obleki, pa se zasveti posamezni gumb ali gumbek, pa se zasvetlika gumbnica, morda karo vzorec v robcu v žepu na suknjiču, lahko pa zaponka na pasu ali pa volanček, ki se je naredil na kratkem rokavu tik pod rameni ali pa volanček na spodnji strani bluze tik nad pasom. Morda zrnce pripotuje k »v« izrezu na bluzi ali srajci, pa se vprašanje zakomplicira/zameša okoli tega, kaj je bolje, imeti odprto nadprsje ali zapeto z zadrgo, ki tudi pooddaja/pododaja posebno svetenje v prostor.

Morda je odveč omeniti, da vse to sveti v prostor(ju) zato, ker je črnikaste barve in se sveti zato, ker so se po teh lokalnih svetilnih pistah sprehodili posebni žarki, lahko delno od sonca, delno od lune, delno od zvezd. Vse te poti tega časovnega spremljevalca/o(d)premenjevalca, torej posebnega kronista, ki ima lahko dvojni »s« v besedi, torej »kronisst«, zato, da se posebej poudari svetilnost teh žarkov, začenši od potega ali potegovanj tega potujočega zrnca, ki se med seboj vzporedijo, morda na nekaterih mestih nekoliko zavozlajo, in se naprej ali nadalje spet vzporedijo/ali naredijo paralelni, a na drugačni način ali načine, meneč, da je najprej vodilni sončev žarek, in lunin in zvezdin – kot s(l)edita, pa na to po vozlu vodi vzporedno lunin žarek, pa sončni in zvezdin sledita, in je nazadnje vodilni zvezdin. Tako se ta oprava, ki je črna, (za)sveti ali svetlika s pomočjo teh žarkov, poti njih, v temi, v noči, v svetlobi. Tudi tako se opiše neka postava, ki se menjujoč opisuje zdaj kot ženska, zdaj kot moška, s to menjajočo/(iz)premenjujočo se svetilnostjo ali svetlobo, posebej, kako(r) je videti v temini, kako v svetlobi, misleč pri tem posebej na »nošnjo«, na eleganco, ko je na postavi; začelo pa se je »vse« pri čevljih in to pri (u)vidu ali vidiku (visokih) pet(a).

ZAZNAMKI, SKICE, KROKIJI

Anselm FEUERBACH: »Iphigenie« (1870)

Gozdovje. Kot da so drevesa povezana v nekakšne kroge, krogotoke, krogovje. Kot je njihova poz zaokrožena, krožna, celostna (kot) v krogu. Toda nato se pričnejo odločevati od sebe in sicer kot posameznik, drevi, ki se sname/snema s te verige, s tega verižnega poteka, da se izravna, da posamič izide, da, četudi, postane pokončno, kar morda prej, s potekom v krogu, -ni bilo. Tako se pričnejo počasi »z verige« snemati (pre)ostala drevesa, vsa (ne) zato, da bi bila (samo) pokončna, ampak zato, da bi se lahko izrazila v svoji »nesvobodi«, da bi se izrazila lahko – (na)sploh. In ključni element pri tem njihovem »izražanju«, je morda pajek, ki je zašel po naključju v to gozdovje. Kot da bi bilo o pričeski, je ta dreves(o)-krog in je pajek ali pajkec kot uhan, vdet v uho. Torej: je govora vendarle o nekem »profilu«. Tistega mesta, tiste pokrajine. In uhan, tisti, povzroči, da se pričnejo odpuščati misli iz glave, kar skozenj, skozi uho, iz tistega posebnega miselnega »dreveso-kroga«. Pa pajkec dejansko naredi, da se odločujejo posamezna drevesa iz celote, iz skupnosti, ni nujno, da »krožne«, čeprav-četudi, in da ta pričnejo s samostojnostjo, tako, da pričnejo svetliti, se svetiti, če predpostavimo, da so bila prej drevesa v tem »krogu« - črnikasta, črna, torej – temna. Izid tekmovanja, tekmovalosti (iz)med svetlosti in temine je to osvobajanje posameznikov iz neke/od neke celote, lahko (z)družbe.

In ko se drevesa posamezniki pričnejo (po)svetiti, lahko kar samim sebi najprej, s posvetenjem ali posvetilom v lastno dušo, se pričnejo ali pričenjajo na novo organizirati v novi dreveso-krog, za katerega je značilno, da sploh ni nujno, da je/da bi bil okrogel, lahko je štirioglat, pravokoten, celo kvadratast. Izraz na obrazu, ki ga je »zametil«/«zanetil« ta uhan, ta pajkec, vdet v ušesno mečico in – več. Ni nesvoboden, ampak poletava okoli ušesa s svojimi pajčevinami, ni nujno, da so one. Lahko so na staro osvobojena drevesa in na novo »ujeta« v, četudi, škatlatosti. Vse – na obrazu, na novo pridobljenem izrazu starega obraza. Mesta, pokrajine.

Morda je treba poudariti, da ta »pokrajina« črnikasto svetli, kot da bi bila preprežena s črnimi pajčevinami, v katere bi bil ali je ujet – sneg. Ki počrni, ni pa nujno; lahko da posvetli, pa iz mavričnosti svetleče počrnijo – pajčevine.

Obraz, pokrajina,- mesto: različni poligoni za razpredanje in ponovno ujemanje vase – pajčevin.

Lahko da je kot »pogoj« za čvrstost pajčevin, za njihovo po neki plati »neomajnost« »kriv« ali »krivec« ravno izid ali rezultat »boja« med prebojem svetlob(e) in temin/temačnosti.

Morda tudi izraz tega obličja, obraza, izraza. Pokrajine, mesta, žene. Pokrajina, ki je lahko ta žena, mesto, ki je morda ta žena, in žena, ki je po drugi plati – to oboje, troje hkrati; še zraven sama v sebi/iz sebe. Torej: nek (u)vid, neki videz, neka »panorama«. Nekega časa, vendarle.

Camille COROT: (1796-1875) -»Die kleine Leserin

Branje. Kot da imamo, sicer, razpeto knjigo in pod njo, pred njo, okoli nje – nekakšno črtalo, torej: list papirja z vrisanimi črtami, morda zvezek ali kar, lahko, narisane stopnice v obliki lestve, nekakšne rašple, nekakega dvigala/vzpenjala. Tako tista, ki bere, usmerja svoje poglede v pričujoči tekst, pa se pri tem misli iz knjige kot vzpenjajo po teh »dvigalih«, »dvižnostih«; morda se črke iz teh strani prav tako dvigajo, to so vzporedni dvigi ali vzpore(d)(l)(n)osti, v ravnini, ki/kjer se lahko dvigajo k očem, k mislim v glavi, ki morda še niso izšle/odšle od tam. Toda te črke, ki so v vzporednostih, se lahko zazankajo z mislimi, vdetimi/vzetimi/prejetimi in – ne, iz knjige, prav tako v vzporednih črtah ali pa navpičnih, tako da nastajajo posebni vozli, »črkovni« ali »stavčni«. Toda, ko se le-ti zazankajo z mislimi iz glave, dekleta, ki so posledica tega branja in širše, pa se naredijo drugotni vozli ali tako imenovani – »miselni«. Tako se vzpostavi mreža, na podlagi teh opornih točk ali zavozlavanj/zazankanj, ki pomeni, da dekle, ki bere knjigo, pravzaprav bere njo, samo sebe s svojimi mislimi, ki so posledica branja te knjige in ki so posledica tistih misli, »vdetih« v tej knjigi in širše, okoli ali naokoli obojega, misli, ki so sploh zanetile vzrok(e) za knjigo, kakor tudi vzroke za razna branja. Tako »širok(i)« je fenomen – »branja«.

Ferdinand HODLER: «Die strasse von Evordes« (um 1890)

Cesta, ki se vije izmed dreves, poravnanih v nekem drevoredu, aleji. Pa se vzpostavlja misel, da je cesta pogojila ta drevesa, nanizana v aleji; pa so ta drevesa, ki na čase ali tu in tam hočejo »pobegniti« iz te aleje, iz tega drevoreda, kar pojem ceste, ki nekam vodi, torej lahko tudi v »(novo)/na novo pridobljeno svobodo« ali samo »na novo pridobljeno« sužnost na neki način, po drugi plati, lahko pogojena, taka kot so, s pojmom te ceste.

In na tej cesti se lahko, pa ni nujno, da je asfaltna, »prekrižajo« ali »prekrižarijo« odsevi/zrcalne slike: lahko da je v njej, tej cesti, vdet listek od drevesa, kakor lahko aleja poseduje ali skriva v sebi kakšen prahec ali kamenček od ceste. Pa je v cesti lahko vdet »videz« drevesa, posameznega v aleji, splet dogodivščin igre med presečišči senc in slik obojega: drevoreda in ceste, tako senc dreves na tej površini ceste, kot vtis vizije ceste v drevoredu, vsaj kar se prašnatosti/prahu tiče.

Pa je v cesti lahko »vdet« vejnat okljuk, ki pomeni nekje, v nekem kontekstu – odmik od smeri, tako ceste, ki vendarle nekam »vodi« v prihodnosti, in ne nujno, da nje; lahko tudi v sedanjosti, ali kar poprava zabeležk in notic preteklosti, ali pa to ali pri tem vseh treh hkrati.(!) In je odmik od smeri tudi pri drevoredu, kot smo že nakazali: morda boječe, ali ne, – se posamezno drevo, kot tudi več njih, hoče ali vsaj zatipa v svoji duši/dušah, da bi se odločilo in odvrnilo od prvotne smeri začrtalosti v liniji aleje. Torej: želja po svobodi, ki ni nujno »to«. Lahko je novi odmik samo »nova zasužnjenost« , pa čeprav sledeč novim smerem. Toda na koncu koncev, neka ujetost, ki je lahko kar »pripadnost« nečemu, vendarle mora biti: tako umestitev, kolikor tolikšna v smeri aleje, kot smer ceste in »smeri« vdetih lističev, okljukov in na koncu koncev prahcev semen teh dreves – v njej, v njih.

Thomas GAINSBOROUGH: »Portraet Mrs. Horton« (1766)

Izraz nekega obraza, obličja. Kot da k njemu, k temu, pripomore bledica, kot bela osnov(n)a, morda sneg, v katerega ali na katerega lahko tudi kaj vpišemo, narišemo, vgraviramo. Morda obličje ali podobo pač »današnje zime«. (Ali je to »ogledalo« nje?)

In je to izraz, prvotneje ome(n)jen, ki je trikotasto ali v podobi trikotnika zamejen ali omejen kot s tančico, ki sega od temena glave preko linije vratu, ki jo med drugim tudi začrtuje ali očrtuje, ta meglica, ta linija voala ali tančice, in se nazadnje končuje na ramenih. Tako smo nekako z nežnostjo, saj smo omenili voal, izrisali lik žene, ki se morda pogleduje v ogledalu, lahko da bo kam odšla, ali pač tako, da bo »kam odšla« od sebe. Toda ta izrisani lik s pomočjo tančice, z njo obrobljen ali začrtan, - pomeni, da razna presečišča v bledici izraza te žene povedo, da je govora v resnici o liku, ki se izmotava ali izmota iz ogledala, ne samo iz pogleda le-tega ali vanj. Iz površine ogledala »vstaja« vizija te mladenke, v njeni različici, ogledalovi ali zrcalovi, morda bi stežka rekli, da »zrcalni«. Torej ogledalo pridobi »svojo podobo«, svoj lik, ki je, lahko, ponovno »ženska«, ni pa to nujno. »Tista«, ki »vstaja« izza ogledala zato, da bi se zazrla mladenki, ki je lahko da že odložila zrcalo na polico pred seboj, - v oči.

Caspar David FRIEDRICH: »Kreidefelsen auf Raugen« (1818)

Podoba je, da se izmed pečin izoblikuje »pogled« na odprto morje. Toda klifi, vrhovi pečin, so takšni in tolikšni, da se na te zobce, na te zobate »vizije« (iz) kamnitosti lahko napičijo ali prešpičijo oblaki, če je morje kar čez vse, namreč segajoče do neba, in le-to kot »pade« ali celo »paše« v morje. Lahko se nalovijo, na te konice, vali, lahko »se ujame« kar celo morje. In kaj je potem? Suha struga, tokrat morja, torej je izsušenost tudi neba? Zatorej bo sonce, kot tudi luna, zamujalo, se (po)mudilo? Toda kaj se bo zgodilo ali se dogaja z ladjami tam na, prej, odprtem morju. Zdrknejo kot premnogi zobotrebci na neko dno in se podrenjajo med seboj, niti ne iščoč, ali pa vendarle, izhoda. Pa se ta ponudi kar »sam«: slikar je poskrbel zato.(!) Namreč obstoj ali pojava dreves, gozda, ki obrašča to goratost ali pečinenje obale: drevesa s svojimi krošnjami poskrbijo za »mečenje«/za »mehčanje« slike ali vizije, lahko prihodnosti: s svojim zibanjem, s svojimi »izleti« v razne smeri, pa ni nujno, da s pomočjo vetra, v svoji/s svojo zazibalostjo/zazibanostjo pomenijo ali povzročijo, da se suha struga spet počasi nateče, četudi »samo« z mislimi, tako morja, kot neba, kot klifov navsezadnje, s tem, da se nebo poskrije zase in morje spet »zleze« vase, torej: pridobi na vodnatosti, ki pa je tokrat druge nravi ali iz drugih »smeri«. Tako spet panoramski pogled s klifa ali klifov ponudi, najbrž kar, »star« pogled«, ki pa je nov star: mirno ploveče ladje in čolne, lahko ob njih, lahko daleč stran od njih, pred ali za njimi, - kot »slepi« in »tihi« podaniki, ti čolni, ki pa so tokrat »mirni« in »(po)tihi« vsi: umirjeno, vsaj na videz (slika v celoti kot da pomirja, vse čute, čeprav sprva sploh ni kazalo tako!), polzeč po gladini med »gladine« prihodnosti.

Že kar pre-klasično je, da imamo vazo, do neke mere ali roba napolnjene z vodo in cvetje v njej, šopek. Toda sama vaza in gladina vode v njej, kot tudi odsevi od raznih cvetnih listov teh cvetic, kot v domišljiji in tudi zares, ko so bili in spet bodo, prelivi v mavričnostih, v očeh v teh krilih, raznih metuljevih kril, torej vsi ti odsevi so kot klici, kot »medklici« v človeštvu/človeštva, ki naj bi kaj takega sploh opazilo: ti odsevi namreč povedo, da iz kroženja stebel in eventuelnega koreninja v tekočini izpod gladine v vazi, in iz odsevov same vaze, - lahko razberemo, da so se najprej razvila drevesa, nato živali, razne, ki so tekale kot v nekakšnem »tokokrogu«/živalskokrogu, tako, da so bili najprej sesalci, in nato plazilci, žuželke pa so za spremljavo; nato je bil določeni konec, nakar/s čimer so se razvile najprej cvetice, pred drevesi, nato pa živali v obratnem vrstnem redu, kot je bilo sprva našteto. O tem bogato izpovedno dopovedo ali izpovedo načini gibanja ali izplutja, ali samo plutja, koncev stebel in tudi korenin v tej življenjski tekočini teh rožic v vazi, kakor »govorica« vseh presečišč raznih površin, ki bi lahko igrala vlogo »ogledal«. Sebe, družbe.

Rene MAGRITTE: »Das reich der Lichter (1954)

Vtis svetilke, ki osvetljuje zgradbo, tako, da je videti, kot v zgodnjih jutranjih urah, odsev senc bližnjega drevesa na njej, kot da bi ptica s svojo perutjo hotela ta »privid«, ta« sen«, pospraviti pod svoje »okrilje«, zato, da nekdo ne bi, ali bi prav zaradi tega lahko (za)sanjal o, predvsem, taki svetlobi(ci), ki je vedno, bleda kot je, toda opozorilna, signirna, v svoji svetilnosti, nežna v grobostih in groba v nežnostih, kot neke vrste beseda, da bi jo imel nekje v sebi »prižgano« za zmeraj.

Toda ta vizija (od) te svetlobice (pri)pove, da ima ta hiša kot nekakšen izraz ali obraz (tudi ali predvsem zaradi nje: tam, kjer je ta svetlobica, ta luč (prihodnosti!; karikirano!), so usta, ki z vodenjem izgovora neke besede in odposlanjem nje iz ust, pomeni takšno »svetlobo«, ki konkurira povsem mirno svetlobi, ki izhaja od zgoraj, višje, iz oči. Toda se izraz na tem obrazu lahko tudi spremeni in to tako, da so usta zgoraj, kjer so bile prej oči, in ta beseda še vedno ima svetlobo, samo kot nje je drugačen, pa odseva, pa svetli/presvetljuje drugače, na drugi način, valjana/prekopicevana/zadržujoča se izza zob v ustih, artikulirana in ponovno odposlana izven ust kot redka ptica, ki pomeni določeno, lahko, belo pismo, odposlano tej generaciji, vsem naslednjim in tudi vsem, morda niti ne vsem, prejšnjim, - kot opomin, kot samo opozorilo, ali celo »samo« čestitka in/ali voščilo. Če so usta na/pri vrhu, so oči na/pri dnu in ta nenavadna svetloba v svoji medli izraznosti pomeni, da je takšen pogled, vizija njega kot njegova po-stopnja, v preblisku odbojev in senc, kot svetloba, ki »vidi«, ki »pogleda«, lahko naprej, kot sama vase in širše, okoli sebe.

»Zato« ima ta svetilka pri tej in taki hiši – tak domet. Pri tem smo tudi všteli ali upoštevali čas: zgodnje jutro je (še).(!)

Jacob GRIMMER: «Landschaft mit schloss (1592)

Odsev zgradbe v vodi. Kot da je še ena sama kot druga, v njej. Zgradba v zgradbi, toda identična. Kot da se je vsa z vsemi nadstropji vred preselila v površino vode pod gladino, nad gladino pa preostajajo »izpraznjenosti? Ne, sploh ne. Morda, ker je odsev zrcala v vodi, so se v te praznosti, ampak take so samo »na videz«, preselili »vodni« prebivalci, ali pa »morski«. Ne, tudi ne. Selitev teh notranjosti pod gladino v prostore in medprostorja, pomeni samo to, da se v te, navidezne praznine, lahko preseli druga enaka ali druga drugačna realnost. Jaz kot ponovni jaz, kot »novi jaz«. Ki se lahko izrazim tako, ker imam še »eno priložnost«, še eno priliko za vnovični, ponovni poizkus. Ker je možnost, ker je »prazni/izpraznjeni prostor« dan, na voljo.(!)(?) Kot opravljanje nekega izpita znova, toda ocena od prejšnjič je izbrisana.

Taka »vizija« stavbe.

Paul DELVAUX: »Serenite – Ruhe, Zufriedenheit – (1970)

Tla, preprežena s kvadratki, nepravilneje, in s pravokotnički, pravilneje. In (se) pogledam v ta tla; kaj mi ponudijo? Kakšno vizijo, h kateri pripomore, zlasti kar se tiče barve, – svetlo modra ali jasnina modrikaste, kot nekakšen pridih vdiha/izdiha, misli, opredmetenih čustev na takšen način!(?) V enem predelčku, lahko predalčku, je videz obrisov mojih stopal; v naslednjem je le še polovica stopal, v enem potem ni več ničesar; v nekem predprejšnjem pa se stopala kar prekopicujejo med seboj, kot rahlo razmršena jata, ki lahko da ne pomeni nič dobrega, morda pa. Tako sem oddeljena po teh tleh, čeprav enakomerno, lahko pa tudi neenakomerno stopam po njih; toda čeprav bi morala biti enakomerno zastopana v vseh oddelčkih, sem samo delno v enih, lahko v vseh, ali v nekaterih skoraj ali - nič. Odboj od zrcal mi to ponudi, lahko od mojih misli , ki so se ostekl(en)ile, ki so se ogledal(č)ile ali (p)ozrcalile, ko gledam skoznja; lahko od odseva, ki se projicira od mojega srca, ki ni nujno, da je bilo ali da je – stekleno; lahko pa da od zrcalnosti duš(e). Ne samo moje ali mojih. Torej so ta tla – vizija generacij, prej, potem. In jaz sem na sredi, morda niti ne povsem v sredini, le–teh kot naplavljena misel, ladja, ki nemirno, vselej, pluje po gladini celotnega orkest(r)arija odreagiranj mojega/lastnega telesa: tako čustev kot »nepravih« (u)dejanjanj, kot konkretnih fizičnih reakcij. In oponent tisti modri barvi v okolici, je modro dno – morje, in modri – vrh: nebo. Tokrat ločena, ne prehajata drug v drugega, ker sem na sredini, v maniri »zlatega reza«, - jaz.(!)

(Toda osredotočila sem se samo na tla; kaj pa zidovi, kaj pa streha, ki, konkretno, - sploh je? Kaj pa ogradne late, morda balkoni in vsa okna in vrata te stavbe ali teh stavb. Še bo potrebno vizij, generiranje njih, za opise lastnih ali drugih, drugačnih odsevov v njih, če sploh, Oni seveda, so.(!))

Georges BRAQUE: Komposition mit Kreuzas (1912/3)

Kot da imamo sliko, ki pomeni »križarjenja«/prekrižanja ali prekrižarjenja. Kot da bi imeli razpelo Kristusa in on je središče v nekem pokončnem paralelogramu, v nekem deltoidu. In karte predstavljajo ravno to, samo da v miniaturi. Torej male deltoidčke ali male paralelogramčke, lahko v nekem posebnem približku pravokotničke, morda celo, v nekem še večjem približku, - kvadratke. In je karta, ki ima v svoji sredi(ni) lik. Kot da bi barve ali znamenja kart primerjali s Kristusovo sliko. Na križu obešen; torej: slika križa s poanto v sredini. Tako imamo štiri znamenja kart, ki pomenijo na določen način »vse v enem« in »eno v vsem«, kakor smo si izposodili za tako razlago ali kar teorem – podobo križanega Kristusa, pri čemer je za izposojo razlage pomemben obstoj križa in pa sredi njega trpeča podoba. Tako imamo štiri karte, ki pomenijo posameznosti v prvem približku, v drugem pa zaobseženje posamezne karte preko vseh štirih. Kakor tudi imamo štiri letne čase, toda v posameznem se lahko toliko zgodi, da lahko, tud naenkrat zaobseže vse v samem sebi. Torej: karta križ, ki predstavlja sam križ, lahko pa štiri strani neba in na vsaki strani ali na vsakem koščku te strani eno znamenje kart(e). Torej: srce. Eno veliko srce je Kristusovo, toda v vsakem koščku to srce lahko pomeni, da je vsako znamenje na posebni način inkorporiran v srce, kot morda – štirje letni časi. Torej: karo: kot celotna podoba Kristusa na križu, ko je osnovni ali osrednji/sredinski lik v tem pokončnem deltoidu, toda ima karo lahko na vseh štirih straneh. Kot dvoje rok in dvoje nog (Morda pa ena roka in ena noga, toda vštevši glavo in morda nekje na nasprotnem koncu tega deltoida – rep! Kot je desna stran roke poudarjena in leva stran noge, nekje, tako je poudarjena nekje izjemna razvitost glave in nekje zakrnelost repa, toda oboje se nekoč izmenjalo v svojih vlogah; kot razvitost repa in nekolik(a)šnja zakrnelost (še) pri določenih živih bitjih, z možnostjo nazadovanja repa, ali – ne, in možnostjo razvoja glave, ali – ne; toda tako se tudi desničarstvo pri roki izmenjuje z levoročnostjo, in oboje velja tudi za nogo.

Toda poudariti velja, da v sredini tega kara pa je razvoj srca, ki je lahko v auksiliarnosti teh služnosti, lahko pa prevladuje; kot je tudi glava in ne nazadnje nekje zadnja plat.(!)) In ne nazadnje: pik, ki pomeni osrednjo kapljo srca, ki je lahko zaobrnjena kaplja, kot krvi, kot spomina, kot solze.

Tako karte kot začetna na tekočem traku iz njih, kart, pomeni neki začetek min neki konec »leporele«, »pahljače« ali verižice, verige, verižne reakcije – na koncu koncev.

Henri MATISSE: »Vase mit roten Fischen« (1914)

Kot da imamo vodo v skledi, kjer plavajo ribice; in voda je tudi v reki pod oknom, voda je lahko kot vdeta v posodi na neki drugi mizi, pa se »prenese« na »steklenosti« v nekem drugem približku na balkonsko ograjo, na steklo v oknih, na lestenec luči ali svetilke v kotu. Takšna prebrajanja v svetlostih.

Toda takšna prebrajanja so (bila) mogoča tudi v ali na nekem stopnišču, kjer čas stoji, ko se giblje od nekega vznožja in počasi »napreduje« proti višjim nadstropjem tako, da se počasi zaustavlja in kot da povsem stoji v ali na najvišjem nadstropju. Kot nekakšna spirala iz časa, kot nekakšna verižica iz časa; kot nekakšna nanizanka iz časa, ta hodnik. Najprej imamo, kot prej svetlosti, sedaj čas, vdet v oknu na hodniku, ki je rahlo odprto ali priprto, tako, da je mogoč prehod časov. Od zunaj navznoter – bolj, od noter na zunaj – manj. Ali obratno.(!) Nato je čas vdet v temini na tem hodniku, ki je rahlo prekinjana z občasnimi prižigi stikala, ki ni avtomatsko, ampak ročno. Čas je vdet tudi v stopnice, ki nekam vodijo, ki od nekod prihajajo; čas je tudi v kleti, kjer najbolj vrvi, ali – ne, do vrha zgradbe, kjer najbolj stoji, ali –ne.(!) Lahko da obratno. Čas je vdet tudi v stenah, v svetilki na sredi hodnika, v vratih stanovalcev; nekoliko se pomudi v zvoncu pri vsakih vratih, tako da se krožno, kar se je razvilo ali izvilo iz spirale (!), odvija ali zavija/zavije. Čas je vdet tudi v poskusih, kako vsi ti časi prehajajo drug v drugega in s tem dajejo možnost, da to stopnišče še kar obstaja, medtem ko vzporedna življenja ob tem hodniku, denimo prebivalcev, obstajajo samo delno, občasno. Mnogi odidejo, se odštejejo; mnogi pa tudi pridejo, se pridodajo. Takšen čas, tako tekoč med prilivom in odlivom, ter prehajajoč med takimi prilivi in odlivi preostalih časov v hodniku. Na koncu zmaga ali prevlada tisto, česar ni videti na tem hodniku, samo zaslutiti. Življenje.

Ali je steklo – čas; seveda. Ali je čas – steklo? Samo v posebnem primeru. Ko se »zlomi«/«prelomi«, na prehodih.(!)

Otto Franz SCHOLDERER: »Der Geiger am Fenster (1861)

Kot da imamo glasbenika, sedečega na oknu, ki »pošilja« glasbo »v svet«. Toda koliko glasbe je mogoče zadihati in koliko zraka je mogoče spesniti, vdeti med pesmi, uglasbiti? In pošiljamo glasbo v svet, toda selimo zrak vase, oboje prepreženo ali prežeto, eno z drugim: tako glasba, ki je ozračena, in zrak, ki je muzičen, muzikaličen. V odvisnosti od teh razmerij – je počutje tega glasbenik, njegova vnema do glasbe, do življenja, pogojen njegov talent, njegova sposobnost, kaj ustvariti, tudi iz sebe. (!)

Seveda je vse to odvisno tudi od tega, kakšen je človek, kakšen je instrument, kakšen je zrak in kakšen je, ne nazadnje, čas, v katerem živimo.

Lovis CORINTH: »Der Walchensee im Winter« (1923)

Zimska panorama, zimska idila, v kateri so metulji na zasneženih listih. Dvoje nenavadnosti, kot je nenavaden čas v snegu. Kot da obstoj metulja na takšen listu pomeni, ko ga je najbrž zamenjal za cvet, ali – ne, pomeni, za koliko časa se bo snežena površina obdržala kot sneg in v kolikšnem času bo prešla v tako vodnato obliko, ko bodo ročice med snežinkami – popustile.(!) Toda vzpostavile se bodo »nove« med kapljami. Ta izid med obema stanjema pomeni »dolgotrajnost«/«trdovratnost«, ali – ne, neke snež(e)ne površine.(!)

DOMOVINAM

Sem sad dveh domovin: hruška in jabolka.
Zame imata obe enako sladkega soka,
iz obojega klasja enako dobra je moka.

Je mila obojih blaga sapica, ki jabolka
in hruške v življenje zaziba.

A železo usode še neizoblikovano je,
vsak ga kuje po svoje, to vsem znano je.

Eni jeklo svojega življenja ponosno, srečno nosijo,
drugi z nezadovoljstvom in solzami ga rosijo.

Vsak svoje sreče je kovač, domovini naši isto surovino
mu dajeta. Odvisno je od njega, če ga izoblikuje
leno, brez truda, mu je celo življenje neznosna gruda,
če pa vloži vanj ves trud in moč ter potrpljenje,
živi zadovoljno in srečno življenje.

Pojasnilo.

Na razpis za srečanje osnovnošolskih literatov leta 1993 je poslal Danijel Balažek, učenec osmega razreda osnovne šole v Lendavi, madžarsko-slovenski otrok, gornjo pesem. Objavili smo jo v glasilu Čevelj 1-93. Avtor se je kot pesnik oglasil še nekajkrat in potem obmolknil. Upam, da ni obmolknil za vselej. Čeprav se pesmi drži poučna modrost, pa je tema v nacionalistični zastrupljenosti Evrope nadvse sveža in s svojim zdravim razumom presega vse Akademije znanosti in umetnosti.

ZAHVALA

Na križišču,
kjer se ustavi prvi korak,
se vpraša vsak, naj grem naprej
v prihodnost z mavrico
sreče brez mej.

Levo? H knjigam za poklic?
Ostanem, kjer ni nič?
Desno- po svojo družino?
Da se bomo skupaj greli
in pesmi o uspehu peli.

Hitimo k soncu zlatem
in roso biserno okrašenem,
večerno zarjo obdarjenem.

Iščem, najdem in
vzdihnem:
»Hvala Ti, Vzvišeni,
ujel sem srečo,
naklonjenost Tvojo ljubečo.«

ODMEV

1.

niso pozabljene sanje, le gmota vedno novih valov briše sledi;
v odmaknjenosti, ki je še ni vzburkal hrup, je tišina, ki celi;
bila je blaznost izgubljenega
in prositi, bi bilo prositi berača za miloščino;
dolga, prašna cesta in zastrt pogled postane pot, smisel in cilj

vran oznani čas in ime zbledi, temni vladar, ki prevzemaš melodijo,
vodnik, ki so ti znane vse barve teme, ostajaš

pomlad, poletje, jesen z barvami zlata minevajo kot v pozabo odeti časi
in kristalno čista, hladna zima znova in znova objema
s prozorno ledeno tišino

2.

smaragdno jasen mraz v bleščečem odsevu zareže na nebo usode,
zvezde sijejo v steklenem žaru,
notranjost kristalnih dvoran vztrajno tone v počitek

v svoji zračni hipnosti uspevam obujati,
vedno znova, tisti čas, ki ga nikoli ni bilo,
a je bolj živ, kot vse teme globin,
ki jih, val za valom, dvigaš, klešeš stoletne skale,
ovenčane v bele pene ... ker bilo je prav ... ker se tre ...

prazna puhasta odeja ostaja ob prvem pišu neslavno pomendrana,
ko se kot budnica dvigne vran iz krošnje, da oznani nov dan

3.

na griču nad mestom je kažipot, kaže v deželo čudes,
barve odpadlega listja poznajo zgodbo, strnjeno v epitafu na kamnu,
preko katerega se bujno razrašča nizko podrastja cinizma,
ki z ledenim leskom seka nove poti do zvezdnih stez

in živahno svatbeno ptičje ščebetanje razklepa obroče
in preliva nikoli v zdaj in vedno, ko droben cvet osvetli
mrakobno usodnost minulih pesmi v sozvočje živega

SOBA ŠTEVILKA 3

Slišiš?
Ne.
Čutim, udarce v prsih.
Preklopljena sem na dozo »dodatnega goriva«.
Ne vem, ali mi v prsih razbijajo kovači ali pa je to nov utrip radovednosti.
Pričakovanje.
Soba z visokimi stenami, kot da rastejo v nebo.
Zlato rumene zavese lahkotno obdajajo okna, kakor lasje zlatolaske ...
Misel potuje z vetrom.
Pleše na valovih pšeničnih polj,
drsa nad gladino morja in rek,
nad oblinami bližnjih gričev
in v krošnjah dreves rojeva novo zgodbo.
Mirna sem.
Spet sem tukaj.
V sobi, kjer negujejo in rešujejo,
kjer vzpodbujajo, kar je dragocenega v nas.
Okrevam.
Rana celi.
Vizita.
Stanje – znatno boljše.
Utrip – v mejah normale.
Pritisk – znižan.
Vročina – bolj v prostoru, kakor v telesu.
Diagnoza doktorja:
Virozni krči, najverjetneje preobčutljivost na zunanje vplive, kot je kritika.
Priporočam sprostitev ob branju »sosedovih« knjig iz zbirke M.
Odpust ob 19.45 .
Kontrola: V četrtek 5. januarja, 2006, ob 18. uri v isti sobi.

20. november 2005

MS

Pod mostom je moja gomila.
Pokopal me je grobar,
sam,
brez besed, slovesa,
brez cvetja, solza.

Na onem svetu je tiho, mirno,
brez duševnih pretresov,
brez prisilnih ukrepov.

Rešujem se,
sama.
KO vstajam iz groba,
grobar pade v nezavest.

september, 2012

PIŠEM DNEVNIK

Korona straši po svetu.
Mene ni okužila, pahnila me je
med zidove.
V roke vzamem dnevnik.
Brskam po dnevih mladostne
razigranosti,
brskam po sanjali, ko sem hitela
domov, in se, utrujena, zgrudila
pred očetom in materjo, z občutkom krivde,
ker sem mlada zapustila, dom.
Njuna bolečina, je moja bolečina.
Vedno bolj boli.
Bolečina ne mine, ko me tolažita sinova,
bolečina ne mine, ko se potopim
v ljubiteljsko slikanje figur in cvetja.
Bolečina je neozdravljiva rana
na duši moji.

Večeri se. Olivettka utihne.
Pri oknu opazujem sivino, segajočo v daljave.
Diši po dežju. Iznenada pljuskne nevihta
in poplakne solze moje.
Dnevnik odložim do naslednjega dne.

Oktober, 2020

YEMI RAKI

Zagledana sem v tebe,
Yeni raki,
v tvoje dišeče vonjave,
biserni studenec,
v tvoj veter,
ki žgoli kot ptič,
znova se rojevam.

Naj starost ne moti,
z opojem pričaraš mladost,
ko polziš po ustih in grlu,
po telesu,
na ogenj dolivaš Šilce
za šilcem,
da ne ugasnem,
s plameni se dvigam v oblake,
v obcestnem jarku s teboj
prenočim.

Ko se zavem, tebe ni.
Doživetja noči sama umivam.
Zdaj vem, Yeni raki,
zlorabil si šibkost
in zagledanost vate,
nasedla sem,
da te pijem kot zdravilo,
a pila sem strup,
osramotila sebe,
svoj svet.

februar, 2011

Turško: Yeni raki - kumino žganje

TEGA NE ČUTI NIHČE

Odkrušil se je kamen s terase,
kamen, ki sem ga s srcem
iztovarjala s tovornega plovila,
nosila v naročju,
polagala,
usklajevala, odtenke barvne,
brusila,
gladila,
poljubljale so me rečne ptice,
samotarji gozdov dvigali v oblake.

Terasa,
ljubezen, radost moja,
pod klobukom sončnega časa
gostiteljica mladosti,
pod sivim oblakom
zavetnica starosti,
propada.
Med pore se tihotapi razjeda,
kruši zunanjost, notranjost,
oblikovno in čustveno,
razjeda življenje moje. maj 2011

PREBODENO OKO

Prebujajo se vrtnice rdeče,
poletna rosa jih oprha,
skuštrane laske lepi
veter na moje lice.
Ko zaspankam ravnam postelje,
trnje objame moje telo,
oko zaplava med črne oblake,
svetloba se spreminja v temo.
Otožne klice ujamejo golobčki,
poležejo me na bela krila,
s kljunčki trgajo oblake,
s srcem krpa j o rane,
pestujejo kot dete vso noč,
slepi pogledi šepetajo ob meni.
Zapuščam hram bolečin,
hram topline,
po kamniti poti tihi
stopam usodi naproti.

V NAROČJU MOJEGA NAREČJA

Jako mlada sm prošla od ateta i mame. Obuta v čižme, okovane s cveki na toplancih, oblečena v pošlesan gvant i ogrnena v montl, ki so ga sestre hitle proč.

Ko sm šla po ganku, je mama grozno tulila. Čula jo je cela vas.

V mesto so me meli zR kmetico. Ni me blo špot. Ko bi znali, kok sm vsako soboto laufala na vlak, ko so se me duma strašno troštali. Po štengah i ganku sm zvala ateta, mamo, a oni so v kuhni na šporhatu kuhali kromperovo župo. Znali so, da sm gladna ko ps.

Po južni sm s krpo, kanto vode i krtačo ribala podne v kuhni, prvi i zadni hiši pa še štenge i ganek sm poribala, na oknih pa pobrisala šajbe, posrane od muh.

Ate je prošou v stalo krtačit kojna. Ja sm v keudru nardila durhcuk. Pol sm šla z atetom na nivo okapat debelačo. Na rokah sm odmah dobila krvave žule. Vseeno sm oplela mamine grede i natrgala travo za svijne. Ko so fejst gladne, krulijo ko vuki v velki loži.

Ko je pršla vura mojega odhoda, sm iz latvice na hitro postrgala škrlupec i ga pojela. Zajokala sm, tak mi je blo hudo. Najrajši bi se hitla v Lahinjo od žalosti.

Ko bom spet pršla damoh, me bojo debelo gledali v novem gvantu i novih šolnih s tanko visoko peto.

september, 2020

Odložil sem očala na klop in skušal ujeti črto drvečih dreves, ki so skozi okno s krošnjami streljale vame. Moja pozornost je bila kratka saj mi je pogled vedno znova zbežal na obraz ženske, ki je sedela nasproti v kupeju. Sijala je od nasmeška. Zdel se mi je domač kot okus mamine marmelade v keksih.

»A se mogoče poznava?« sem vprašal brez razmisleka.

»Mogoče.«

»Se bom že spomnil.«

»Dajte mi roko. Črte izdajajo.«

»Vedeževalka?«

»Mogoče.«

Na vlaku srečujem raznovrstne čudake in bedake, a me to doslej še ni odvrnilo od vožnje, čeprav tvegam, da bi me kdo spoznal. Slavo težko prenašam. Zato se skrivam za očali in klobukom. In ker ženska s svojim iskrenim nasmeškom ni dajala vtisa novinarskega krvosesa, sem se nagnil naprej in ji ponudil roko. S prsti je začela drseti po dlani in me med božanjem brazd gledala v oči.

»Ko ste imeli osem let ste izgubili očeta.«

Nič nisem rekel.

»V osnovni šoli ste si zlomili nogo.«

Požrl sem slino.

»Pišete knjige.«

Dvignil sem glavo visoko.

»Nesrečen zakon? Žena bo vložila tožbo za ločitev.«

Vprašujoče sem dvignil obrvi.

»In napisali boste še samo eno knjigo. Potem pa…Ojoj! «

»Bedarije!« sem vzkliknil in hipoma odmaknil roko.

Mučno počutje po najinem pogovoru me je vedno bolj dušilo. Hotel sem odpreti okno, a je na srečo bila moja postaja. Z olajšanjem sem si nadel očala in v slovo zamrmral nekakšen adijo. Predrzno mi je pomežiknila.

Žensko in njene besede sem stresel iz spomina kot ptičji drekec na rami, a čez tri mesece sem dobil pošto z ženino vlogo za ločitev. Obstal sem s papirjem v roki in gledal rokopis na mizi. Rokopis je čakal v kuverti. Čakal, da nalepim znamko in ga oddam na pošto.

Urednik me je čez mesec dni nadrl po telefonu, če se zajebavam iz njega in iz najine pogodbe. V odgovor sem našel izgovor, da sem očitno poslal rokopis brez znamke. In da bom poslal rokopis še enkrat. Tokrat z znamko.

Potrpljenje je urednika je kmalu minilo, zato mi je dal odpoved pogodbe in sodelovanja. Vse, kar je sledilo temu dnevu, je bil le tobogan slave navzdol.

Po ločitvi in izselitvi sem pristal v vasi, v kateri je živelo le peščica ljudi. To mi je bilo v olajšanje. Bolezen prvo zimo bivanja je bila še eno olajšanje.

Ko so naslednjo pomlad telohi odprli cvetove sem začutil, da moje telo zapira vene. Iz žepa pižame sem vzel znamko. Nalepil sem jo na kuverto z rokopisom, ki je čakal v kovčku.

Urednikov navdušen mail je prišel prepozno.

Črv v ušesu mi je zašepetal, da je moja osmrtnica pritegnila veliko ljudi. In da je neka zenska pred krsto hlipala in kričala:« Samo šalila sem se! Bila sem zaljubljena sošolka. To je vse.«

Vse zgodbe so kot reke. Imajo svoj izvir, svojo strugo, svoj potok, svoje ustje. Pripadajo vsem državam, skozi katere tečejo, prav tako kot zgodbe vseh ljudi, ki jih berejo.

Spokorni rumeni krog sonca, pada na streho hiše, iz kljuna robustne Petrove ptice ...

Z njimi živiš. Ob zgodbah, ob rekah ... V tišini ... tišini ...

One izvirajo. Zvirajo se. Prečkajo se. Vijugajo se ... Skrivnostno življenje v notranjosti ...

Raztegujejo utrujene kosti, v smeri ravnine.

Pod plaščem oblakov in grmenja, kakor neukročeni divji konji, nabrekli od besa, blatni, vrtinčeni, stresajo mostove kot sedla s sebe.

Imajo glavo, telo, trup in rep.

Podedovano energijo pokrajine, praznovanja, preobrazbo je mogoče razbrati skozi tokove podtoka.

Nenehni preroški klic, v vrtincu potoka pozablja na čas, onstran vidnega, melodičnega govora, vodojeda, piše resnico svojega bitja ...

Vijugaste vode kače, tihe zgodovine, vlečejo iz svoje stare kože, za seboj puščajo prevlečene podloge korit.

Zdrave in modre! So hitre in počasne! Vode v reki nagovarjajo reko.

Motne so in jasne. Vesele in žalostne, v svojem toku, zapuščene, zaraščene ... Prehod oblakov nad pokrajino potoka, prežijo ...

Živijo kot v zgodbi ... Težko je živeti od njih.

Izvirajo iz njih samih, zahvalni stiski rok, valovite kretnje: trava, listje, veje, človeške roke, izreki ust ... lastnosti nasilja.

Okvirji ... oblike ... krhke sanje ... Žive kličejo ... Mrtve objokujejo ... Podhranjeni, dogovorjeni, spomini ...

Ustavljajo jih jezovi. Od njih se branijo z nasipi ...

Zgodbe, pokrite s platnicami knjig, uporabljajo črke ... Tečejo po označenih straneh ... Beseda za besedo ... Predstavljajo se po naslovih.

Tudi brez naslovov se vseeno predstavljajo ... Promocije, promocijske predstavitve ...

Govorijo: belina, vejice, pomišljaji, pike, vprašaji, klicaji ... govorijo ...

Reka, ki jo navdihuje nebo, je stkana iz vodnih kapljic. Začuti se vsaka kapljica duše srca ...

Zgodba črk, od besed do tkanja misli ... žalost duše ...

Besede in potoki, pritoki, toki, do besede ...

Vesele, žalostne, lepe, grde, dobre, ušesom prijetne, ušesom trgajoče, zlobne, hudobne, zdravilne, ljubeče, grenke, gromke, šepetajoče, mistične, svete, čarobne, preklete, miroljubne, bojne, smrtonosne ... Prve, zdravice, veselice , priložnostne, praznične, dobrodošle, prisege, blagoslovi, bogaboječi, človeški ... narobe, ljudske, literarne, pravilne, nepravilne, resnične, pritrdilne, negativne, naivne, modre, zapeljive, lažnive, nedolžne, pravične, napačne, učene , preproste , čarobne, budnice ... postopačke, psovke, razvratne ... poslovne, arhaične, tuje, hvalisave, ponižne, podle, plemenite... pijanske, kockarske, prevarantske, čudaške, nečloveške... pod prisego križa, pod izsiljevanjem noža ... žalujoči, pokopi, pogrebščina ...

... Besede ... besede ... besede ...

Kapljice ... vode ... reke ... izviri ... ustja ... vzpetine ...

Tečejo reke zgodb: platnice, beležnice, zvezki, teksti, zbrana dela, struge prepirajočih se obal dan in noč ... tečejo ...

Jezna odbojna smrt, z ogromnimi črnimi rokami ... grabi obale življenja ...

Prevod Jezeršek Malta, Andreja Hrašćanec

»Pravite, da ste od Vinkeja dobli to številko ... kerega Vinkeja?« je strogo vprašal glas na drugi strani telefona.

Za hipec sem pomislila. Pojma nimam.Vinka sploh ne poznam. Je prijatelj prijateljevega prijatelja. Menda se temu tako reče.

»Vinko je ... prijatelj Satlerjevega Petra.«

»Aha.« Dolg premor. Potem:

»In kaj bi radi?«

»Ja ... hišo bi dala prepleskati. Fasado.«

Spet tišina na oni strani.

»Tak se boma zmenla. Jutri ob petih me čakajte v Lampretovi ulici pri žuti hiši. Pa telefon mejte poleg.«

»Pa saj vas ne poznam ... kako potem ...«

Zveza je bila prekinjena. Jutri. V Lampretovi ulici. Pri žuti hiši. Očitno bom poleg telefona potrebovala tudi načrt mesta. In slovar.

Mar bi poslušala prijatelje!

»Privošči si, Meta. Odpotuj nekam in se imej lepo.« Tako so mi rekli. Priznam. Misel, da bi se pustila razvajati nekje ob morju ali v toplicah, je bila zelo vabljiva. Vendar se vsako potovanje enkrat konča. Vse preostale dni v letu bi potem z obžalovanjem preračunavala, koliko nočitev, ruskih bifejev, kopanj in ogledov znamenitosti bi bilo dovolj za pleskanje fasade in ostalih lepotnih popravkov moje hiške. Obe sva nekako v tretjem življenjskem obdobju. Karkoli že to pomeni. Zagotovo pa je vsaj še njej mogoče povrniti nekaj svežine. Odločitev ni bila pretežka.

Tavala sem po obrobju mesta in iskala Lampretovo ulico. Nič več prepričana, da sem se prav odločila. Zadnji tedni so bili velika preizkušnja za moje telo in duha, predvsem slednjega, saj je bilo iskanje obrtnika za tako preprosto delo, kot je pleskanje fasade, neverjetno zamotano.

»Koliko kvadratnih metrov fasade imate, gospa?«

Torej, Meta, meter v roke in izmeri, preden sploh kličeš.

»Ja, veste, za tako malo površino se nam pa ne splača delat.«

Kaj pa naj naredim? Iz moje hiške pri najboljši volji ne morem narediti stolpnice, da bi se gospodu splačalo.

»Morda bi lahko vskočil nekje vmes. A ne prej, kot naslednje leto.«

Naslednje leto? V tretjem življenjskem obdobju sem. Tako pravijo. Za četrtega še nisem slišala. Torej? Zdaj ali nikoli!

»Potem bo pa več stalo. Od večjega objekta moramo preseliti material in orodje ... to ni poceni, veste.«

Brskam po spominu. Svojem in svojih znancev. Kakšen material? Kakšno orodje? Nekaj kant,

morda dve lestvi, potem še čopiči in valjčki. Za to menda ne potrebuje zapore cest. Ali?

»Koliko bi stalo? Tako na pamet ...«

Povedal je vsoto. Bila je – tako na pamet – za štiri dopuste z nočitvami, ruskimi bifeji, kopanji in ogledi znamenitosti skupaj, pa še z nekaj rožmarinovimi masažami zraven.

Saj ne potrebujem restavratorja, zaboga!

Mar bi poslušala prijatelje!

Našla sem jo! Lampretovo ulico. Zanimivo, kaj se lahko skriva za sosednjim plotom, sosednjo ulico ali mestno četrtjo.

Pretežno pritlične starejše hiške, podobne moji, bohotni vrtovi, ki ne sledijo trendom v revijah Moj vrt in Rože in vrt, kot tudi moj ne. Prav milo se mi je storilo. Skoraj sem pozabila na misijo, zaradi katere sem bila tukaj.

Treba je bilo najti žuto hišo. Misija nemogoče. Naj sem še tako gledala po ulici dol ali navzgor, žute hiše ni bilo. Takrat še nisem vedela, da so pleskarji praviloma skregani z barvami. Nekaj takega, kot bi imel serviser za dvigala klavstrofobijo. Še najboljši približek iskani barvi je bila hiša na koncu Lampretove ulice. Ob vrtnih vratih je imela lok z rumenimi vrtnicami popenjalkami. Saj je rekel: pri hiši. Žuti. Rož zagotovo ni omenjal.

Ura je bila že čez peto. Prestopala sem se z noge na nogo, prekladala torbico iz leve na desno in skušala med mimoidočimi uganiti skrivnostneža, ki me je zvabil sem.

Meta, v kaj si se spustila? Pri teh letih! Občutek, da ljudje buljijo vame, je bil vse močnejši. Kot bi mi na čelu pisalo: IŠČEM PLESKARJA ZA DELO NA ČRNO!

Zadovoljna boš ti in zadovoljen bo mojster, so mi rekli prijatelji. Nič takega. Večina to počne. Saj res, kaj pa je to takega. Tudi frizerka me vedno vpraša, če hočem račun. Seveda ne in mi ga pač ne da. To je to.

Le da moja frizerka ne deluje pod krinko.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Dovolj mi je bilo čakanja. Ne grem se več! V tem je zazvonil telefon. Kar poskočila sem in roke so se mi tresle, ko sem ga poskušala izbezati iz torbice.

»Halo?« Tudi glas se mi je tresel.

Z druge strani pa nič.

Moj zdravnik se moti. Z mojim srcem ni prav nič narobe. Ali pa imam namesto njega duracel baterijo. Kako bi sicer brez infarkta prestala ta dan in moškega, ki se je nenadoma in kot od nikoder pojavil ob meni.

Al Pacino iz Botra. Pljunuti, bi rekel sosed Bosanec. Temna obleka, polizani, nazaj počesani črni lasje, sončna očala.

»Ej, teta Gela, serbus! Kak si?«

Ostala sem brez besed. Govoril je tako glasno, da so zagotovo tudi v sosednji ulici slišali, kako je nekdo srečal svojo teto Gelo.

»To ste se pa zmotili,« sem naposled zmogla.

»Nič se nism zmoto,« je zasikal. »Zdaj naprej bote moja teta Gela ... če bo kdo kaj vprašo. Svoji teti te menda lahko pomagam!«

»Ampak ... jaz sem Meta,« sem poskušala.

»Teta Gela ... pa amen! To si bom zapomno, ker mam eno teto Gelo.«

Takim argumentom se pač ne da ugovarjati. Pa tudi nobene moči več nisem imela.

Samo še dogovor o začetku del in sva šla vsak na svojo stran.

Mar bi ne poslušala prijateljev!

V naslednjih dnevih sem se morala o obrtnikih še veliko naučiti.

Ko ga najdeš, ti obljubi in ne pride.

Ko pride, se odpre nebo in dežuje več dni zapored.

Ko neha deževati, je obljubil že nekomu drugemu.

Ko je vreme in obrtnik, ni materiala.

Ko je vse troje, mu zboli zidar.

Neko sončno jutro je le pozvonil pri mojih vratih. Ves nasmejan, z orodjem, materialom in zdravim zidarjem.

Ni bil več Al Pacino. Samo Fredi. Z zidarjem, Tonijem, sta brez odlašanja iz stare kripe zložila potrebno orodje in material in lahko bi pričela z delom.

»Gospa ... teta Gela ... kako farbo pa hočete?«

»Marelično.«

»Marelično?« Fredi me je gledal, pogledal še Tonija pa v nebo... Prav nič mu ni bilo jasno.

»Marule, Fredi, marule,« je skušal pomagati Toni. Potem je Fredi segel v zadnji žep svojega, nekoč belega, kombinezona in potegnil na plan blok z barvnimi vzorci. Oddahnila sem si. Listala sva po njem, nakar je s prstom pokazal na določeno okence in vprašal:

»Je ta?«

»Ne, to je breskova barva,« sem odgovorila.

»Vete, jaz sn malar. Ne prodajam sadja!« je odgovoril skoraj užaljeno, mi potisnil blok v roke, češ, pa sama izberi!

Tako sva prišla čez prvo oviro.

Delo je potem steklo skoraj brez težav in večjih prekinitev. Na čopiče in zidarske žlice se tako ali tako ne da naslanjati.

Le s sporazumevanjem je bilo nekaj težav.

»Teta Gela ... ste vidli kje oni velki penzl?«

»Penzl?«

Fredi je s palcem, kazalcem in sredincem v zrak nakazal kretnjo, kot bi barval.

»A, čopič?« In vsi smo bili srečni. Morda mi bo pridobljeno znanje še kdaj prav prišlo.

»Pridte gledat, keri pajc bi radi za foršprung?« Ali:

»Kaj naj damo na toti cokl? Čist je vinklvankl.« In:

»Tona, ti butl! Vredi zahaklaj to frdamano lojtro, da neš dol padno. Kak Pišekov Eda!«

»Ja, tak hitro se je zgodlo, da sploh ni vedo, da je vmro!«

In tako naprej in tako dalje. Saj, navsezadnje so narečja tudi narodovo blago. In, prosim lepo, imamo župana, ki govori v narečju. Ljudski župan. Morda je bil to razlog, da je bil tudi drugič izvoljen, kaj se ve.

»Zaj je pa lepa ... kak nova, a ne, gospa?« Fredi je bil resnično ponosen na svoje delo.

Saj ne rečem. Hiša je že bila lepa, jaz pa sem se počutila še bolj staro, bolj sesuto in preščipnjeni živci v hrbtenici so brez prestanka preigravali bolečinsko lestvico – od blage do take za komaj zdržat.

Tudi o plačilu bi se dalo razpravljati. Vsi golaži, paprikaši in kranjske klobase seveda niso bili odšteti. Pa dva kartona pivičk. Ne uniona, teta Gela, samo laško. Smo naši ali nismo? Tudi podatek, da je to menda zdaj ena firma, ni zalegel. Kaj pa cena za prestani strah?

Kdo mi bo poplačal neprespane noči zaradi strahu, da me zalotijo. Kljub teti Geli. Vsak avto, ki se je ustavil na pločniku, me je vrgel s stola, v vsakem pešcu sem videla ovaduha, še poštarja sem sumila, da je preoblečen inšpektor.

Še kdaj delo na črno? NE, HVALA!

Mar bi ne poslušala prijateljev!

Večina prestanega je šele prišla za mano. Komaj sem se premikala, goltala protibolečinske tablete, od katerih sem videla dvojno, bolečine pa nič manjše.

»Meta, poznam zdravilca, ki dela čudeže! Takoj boš na vrsti in ne bo te veliko stalo.«

Dela na črno? Kajpada. Odpade!

V samoplačniških ambulantah so ravnali z menoj kot z angleško kraljico. Oblazinjeni stoli, umetniške slike na stenah, pomirjujoče barve, tiha klasična glasba iz skritih zvočnikov. Sestre, prijazne, da mi je bilo nerodno in preiskave opravljene v nekaj dneh. To, ljudje, to!

Potem je nastopil trenutek resnice.

»Gospa Meta, izvidi ne kažejo lepe slike. Videti je deviacijo lumbalne hrbtenice, na vseh nivojih je pisotna izrazita stenoza zaradi obsežne skolioze in rotacije v levo. Lateralni recesusi so praktično povsem zoženi ... tu ni mogoče veliko storiti. Veste ... vaša leta.«

Prav nič ga nisem razumela, čeprav me ni klical teta Gela. Povsem jasno pa mi je bilo, da niti slučajno ne bom »kak nova«.

In cena? Vredna angleške kraljice.

Mar bi poslušala prijatelje!

Za zavest ni dvoma o obstoju kot takem, kot nečem kar ima težo, vsebino in naboj. Obstoj ponuja toliko raznolikih pomenov, pojmovanj in podstati, da se zavest dotično o njem pravzaprav ne sprašuje ali pa se sprašuje le v zvezi z bitjem. Zavest si kaj hitro domišlja, da je vse ustvarjeno zanjo in da je prav ona končna realizacija obstoja. Zavest si ni zmožna predstavljati, da lahko nekaj, marsikaj ali celo vse obstaja brez nje. Izredno težavno ali celo nemogoče si je zavesti predstavljati, da je ni. Njen lastni neobstoj je nezamisljiv in zatorej neobstoječ. Pri dojemanju svojega morebitnega neobstoja ji nič kaj dosti ne pomaga niti tako imenovana podzavest, še manj pa nezavest. Vse, na kar posije luč, razkriva in zaživi v zavesti, če pa se kaj nikoli ne razkrije, potem tega za zavest ni. Kadar nekaj za zavest ni, se s tem ne ukvarja, saj ne registrira in ne prizna. Kako bi bilo torej možno govoriti (ali celo delovati) o obstoju brez zavesti?

Ali torej nekaj obstaja pod pogojem, da to nekaj nekdo ali nekaj zazna? Mar ne obstaja tudi nekaj, kar ni nikomur in ničemer odkrito? Ali obstajati pomeni biti ali samo skrajno tiho, nevidno in v breztežnosti ne-čuječe ne-biti? Seveda bi se obstajanju dobro zdelo, če bi vase vključilo tudi neobstajanje in le predvidene morebitne danosti. Obstoj, katerega nič ne zazna, zase ne potrebuje potrditve. Ali pa obstoj zase sploh kaj potrebuje? Vse kaže in izkazuje, da bi bil obstoj lahko obstoječ tudi brez vsake zaznave in brez vsega predstavljivega. Na nek način je tisto, kar stoji ob njem čista nič, kar pa obstoju že zadostuje. Zato ne potrebuje nujno ne zaznave, ne življenja kot takega (kot si ga predstavljamo bitja) in ne zavesti.

Zavest naj se vpraša: »Kaj je tisto kar jaz nisem?« in se ji bo odgovorilo, da je to vse tisto, od česar je sploh prišlo do nje. Kar ni malo. Seveda pa zavest ne gre iz sebe, da ostaja zavest. Da se zavest sploh kdaj sprašuje o sebi ali celo o nečem kar ni, je njen skrajni domet. Takšnost pritiče vsemu, kar se določi ali s čimer se rokuje. Če obstoj še nadalje namerava biti obstoj, je to njegova takšnost. Če se določenosti spremenijo v nedoločenosti, so tudi takšnosti odveč oziroma se spremenijo. Takšnost je odveč le v primeru izrecnega vztrajanja pri skrajni nedoločenosti, pa še tam se bo pri resnično trmasti vztrajnosti izvrgla takšnost nedoločenosti.

Obstoj takšnosti. Četudi brez zavesti in brez nezavesti nekaj kljub vsemu nekako je. Ta nekako pomeni na katerikoli način, naboj, pritisk, vsebnost ali pristop. Nekako pomeni na način, ki ni bistven za sklepanje, predstavlja le ponazoritev neabsolutnosti takšnosti, prežete z dogajanjem, ki se nadaljuje v ta sprejem razmišljanja nekega zavestnega bitja, ki ne pade ven, ampak pade noter v umsko. Tudi to je tisto nekako takšnosti. Ko pač prideš do niči, te hipoma izpljune v danost, saj le tako sprejemaš. Zavest je »nekako« pristan takšnosti obstoja, pri čemer pristan ni treba precenjevati, saj so pristani vse točke in vse zvezde, pa tudi vsakršne skrčenosti vse do krčev krčevitih tkiv in tkanj, so pa tudi vse tarče in fokusi določenosti in stremljenj. Ker si bil izpljunjen, ti ni težko biti ozaveščen in individualiziran, kar pomeni, da skoraj neprestano iščeš zadostitve v osredinjenju in smislu težnostne pike, same razklenitve z odrešitvijo v izvornem.

Tudi zato je težko sklepati o obstoju, ker ne stoji, ampak se gibanja ne tiče. Če pa se ne tiče gibanja, se ne tiče časa in če se ne tiče časa, potem ni čudno, če se ga ne tičejo zaznavanja (zavesti). Z zavestjo se obstoj lahko definira le v zavestnem, kar pomeni, da ostaja izven nje (kot tudi izven definicij). Četudi se obstoju ničesar ne nalaga, je bil, je in bo tudi posledica, nasledek vsega nedoločenega in tako rekoč ničnega, kar ga ne razbremeni občasnih obravnav, zajedanj in zajetij. Obstoj ni več nedolžen. Vse od kar si se rodil ali se je rodilo in zaživelo, zadehtelo, onemelo ali ovenelo, je obstoj zajelo.

Ker je že sámo bitje točka in osrediščenost, si le stežka nadeja proste zaobjetosti vseobsegajoče takšnosti. Stežka, ker nasprotja v svojih skrajnostih povzročajo pritisk, ki povzroča težo, ki povzroča vsebino in tudi snov (za snovanja). Ne obstaja nezavedno razumevajoče, tako kot ne obstaja osrediščena takšnost.

Kadar ni razumevanja in ne osrediščenosti ali kadar tudi ni nikakršnih zaznav, v čem je torej takšnost oziroma obstoj? Če zares ni zaznave, je ravno tako nezaznavajoče dogajanje, čeprav zanj nič ne ve in je zato takšna takšnost enaka niči oziroma praznini. Takšna nič na nič ne meji in se na nič ne nanaša, ko pa je ravno takšna kot je, jo prav njena takšnost izničuje. Ko pa jo izničuje, nastopi nekaj oziroma je, kar vodi do obstoja prve zaznave in nato vsega. Ko ni ni, je. Ko se nič izničuje, se nekaj odstira.

Obstoj nečesa oziroma vsega tako temelji na prvi zaznavi, ki temelji na praznini odsotnosti. Seveda vse zaznave ne vodijo do zavesti ali pa k njej privedejo skozi stopnje raznoterih čutenj in čutil. Ko zavest nazaj v nič tišči, se ves potek obstoja nadgradi.

Najbrž res ni pravilno rečeno, da si mora nezavedno ozavestiti svoj lasten nič, saj vsaka ozaveščenost nič prepodi. Bolje rečeno bi bilo, da se mora nezavedno »zavedno« izenačiti s seboj, biti povsem takšno kot je, pa četudi to pomeni ne-biti. Šele takrat nastopi nadgradnja ali preporod, nov svet brez časa in prostora, zato tudi vsebine ne potrebuje. Z odsotnostjo obstoja se še ne razume odsotnosti dogajanja, saj je to že v sami vzročnosti praznine. Če nekaj nekaj ne razume, še vseeno sestavlja krožno. Če nekaj tu zdaj v teh besedah ne pojasni takšnosti, jo le sestavlja in v podrobnostih izoblikuje, saj se po izbruhu vse uvija k sebi, nič pa do sebe ne pride enako.

Takšnost podrazumeva potek in na nek način celo razvoj. Podrazumeva celó zgodbo in vsebino, obstaja pa tudi brez vsega, saj izhaja iz nič. Na nek način je vloga praznine prav v vlaganju. Tudi ti si vloga. Nič se ne more v nič izgubiti, kakor tudi ne zmore nič obstati v takšnosti, ne da bi doživelo, izživelo in preživelo.

Če takšnost tako je kot ni, potem enako velja za obstoj.

TRETJI DEL - KNJIGA OKCITANIJE IN EPILOG »KO ZNANJE NI POZNALO MEJA«

KNJIGA OKCITANIJA – TOULOUSE, BEZIERS

Večino Okcitanije pokrivajo gozdovi ali vinogradi ali ravninske površine, primerne za kmetijstvo. Južno od Okcitanije se razprostirajo Pireneji. V središču regije Midi je Toulouse že od nekdaj zavzemal pomembno mesto. Dva tisoč let zgodovine se zrcali v njegovi arhitekturi iz opeke in ploščic, tako značilni za mesta, vasi in kmetije v regiji Midi-Pireneji. Zaradi odseva sončne svetlobe na opeki je Toulouse dobil ime Ville Rose in daje mestu posebno toplo in nežno vzdušje.

Za Hermana je bilo življenje drugačno. Bilo je užitek znanosti in znanost užitka. Sedel je za svojo delovno mizo, da bi pisal, računal, risal črte in številke ter še več pisal. Bil je ugledna in spoštovana osebnost, nedvomno pa so se ga bali tisti, ki niso poznali njegovega globokega odpora do nasilja in nadvlade. Herman je svoje izvirno filozofsko delo De Essentiis, O bistvu, začel pisati leta 1143 v Toulousu in ga dokončal istega leta v Beziersu. Po pridobitvi zadostnega števila rokopisov naj bi delal v Toulousu in Beziersu s pogostimi potovanji v Leone, Najero in Pamplono. Prav v Beziersu je Herman prevedel delo Klavdija Ptolomeja »Planisphaerium« in popravil Evklidovo delo »Euclidis Geometrica Elementa«, Evklidovi geometrijski elementi, ki ga je prevedel Adelard Bath in je izšlo v Toulousu leta 1143. Arabski izvirnik je znan kot »Almag«. De Essentiis je Hermanovo najbolj izvirno delo, v katerem je uvedel nove znanstvene in filozofske koncepte na področju astronomije in fizike.

Toulouse je tudi osrednja točka za trgovino med Pirenejskim polotokom, Sredozemljem in Atlantikom. Na severu je velika ravnina, primerna za kmetijstvo. Ljudje so se zbirali na hribih s pogledom na reko in jo poimenovali Tolosa. Ime je verjetno akvitansko, povezano s starim baskovskim jezikom, vendar njegov pomen ni znan. Tolosa je postala eno najpomembnejših mest v Galiji. Že v predrimskih časih je bilo znano kot eno najbogatejših, zato je bilo vključeno v rimsko provinco Provincia Romana. Po padcu Rima je Toulouse postal glavno mesto hitro rastočega gotskega kraljestva. Do konca 5. stoletja se je vizigotsko kraljestvo Toulouse raztezalo od doline reke Loare na severu do Gibraltarske ožine na jugu in od reke Rone na vzhodu do Atlantskega oceana na zahodu.

V začetku 8. stoletja so se v Okcitaniji pojavile vojske arabskega muslimanskega imperija, ki se je širil. Leta 719 so iz Španije ob sredozemski obali osvojili Narbonne pred Vizigoti. Bitka pri Toulousu je bila za muslimansko vojsko uničujoč poraz. Muslimanske vojske niso več poskušale osvojiti Evrope severno od Pirenejev. Vendar je bližina muslimanske Španije pomenila močan pretok znanja in kulture iz šol in tiskarn v Cordobi. Ta preporod je spremljala nova demografska ekspanzija, uvedene so bile nove tehnike v kmetijstvu. V tem obdobju sta bili zgrajeni predmestji Saint-Michel in Saint Cyprien. Most Daurade je leta 1181 predmestje Saint-Cyprien povezal z mestnimi vrati. Štiri stoletja medsebojnega oplojevanja klasične, islamske in zahodne misli so Okcitaniji na jugu Francije pomagala razviti lastno, edinstveno civilizacijo. Nekateri ključni elementi andaluzijske kulture so se prenesli naprej in v Okcitaniji vplivali na razvoj konceptov in doktrin, ki so se razširili daleč zunaj regije. Zahodna Evropa bo imela veliko zaslug za ta izredno dolg in bogat intelektualni tok iz Andalausa čez Pireneje v Okcitanijo in Akvitanijo. Medicinska šola v Montpellieru je še vedno pravi spomenik časa, ko znanje ni poznalo meja. Prebivajo v njej številni pisani liki, med njimi Herman de Carinthia, ki je imel ključno vlogo pri teh kulturnih prenosih med islamsko in krščansko civilizacijo.

»Kar zadeva mene, se mi je vse, kar je vrednega, kar sem izvedel o življenju - razkrilo,« je menil Herman. »Moja modrost se je razcvetela v Andaluziji in Okcitaniji. Moja strast v Bizancu in Damsku. Moja tesnoba v Pamploni.

Moja nedolžnost še vedno cveti na Koroškem.«

Toulouse je verjetno tudi kraj Hermanovega neoznačenega zadnjega počivališča

EPILOG - KO ZNANJE NI POZNALO MEJA

Učenje je eden najbolj fascinantnih vidikov kulture in civilizacije. Vendar pa obstaja težnja, da se učimo o sebi, ne pa tudi o drugih. Na primer, kdor ni bil Grk, je bil barbar. Rimljani so zgradili Hadrijanov zid, da bi tako zadržali imenovane barbare. Kitajci so iz podobnih razlogov zgradili zid. Vendar so bile nepozabne civilizacije prav tiste, ki so presegle te omejitve. Aristotel je postal ena največjih osebnosti vseh časov, ker je svojemu najboljšemu učencu Aleksandru Velikemu naročil, naj mu pomaga spoznavati Perzijo, Indijo in vse, kamorkoli je šel. Knjižnica v Aleksandriji je skušala zbrati znanje iz vseh znanih kultur.

Religija se kaže kot najgloblji duh teh kultur. V srednjem veku je religija ustvarila velike katedrale in samostane. Vsem pomembnejšim verskim besedilom je skupna vera v moč onkraj, ki daje višji cilj in občutek varnosti v tem in onstranskem življenju. To iskanje trajne varnosti je ustvarilo piramide ter velike grobnice in spomenike skozi stoletja. Plodne kombinacije osnovnih potreb so ustvarile nekatere vrhunce civilizacije. Za versko prepričanje je potreben študij. Velike sinagoge, katedrale in mošeje so bile povezane tudi s šolami. V srednjem veku je bil nastanek univerz tesno povezan z verskimi redovi. Tako kot se civilizacije nagibajo k temu, da se ločijo, imajo skoraj vse verske skupine svoja sveta besedila, katerih učenje razlikuje ljudi od drugih. Glavne svetovne religije so to težnjo presegle. Eden od temeljnih prispevkov krščanstva je bil preoblikovanje tega modela učenja kot sistematičnega procesa spoznavanja drugih. Prvotni motivi so bili tesno povezani s samoobrambo. Zgodnji kristjani, ki so se razvijali v kontekstu grško-rimske civilizacije, so morali pojasniti, kako in zakaj je njihov pristop boljši. Kar se je začelo kot prizadevanje, da bi jo ohranili pri življenju, se je postopoma razširilo v vrsto prizadevanj za njeno oživitev.

Leto 1141 je dodalo dodatno razsežnost, ko je Peter Častitljivi naročil Robertu Retinensisu in Hermannu de Carinthia, naj prevedeta Koran, Saracensko kroniko, Ptolemajevo Planisfero in AlKindijevo knjigo O sodbi zvezd iz arabščine v latinščino. Veliko širjenje samostanov v dvanajstem in zgodnjem trinajstem stoletju je spodbudil nov pristop k univerzalnemu učenju. Da bi to dosegli, je bila potrebna izjemna prevajalska kampanja in velikanski porast tolmačenja. Kar se je začelo kot osamljeni poskusi na Siciliji, v Španiji, Angliji, Italiji in Franciji, je v naslednjem stoletju in pol preraslo v programski poskus vključitve znanja kot celote.

Benediktinski red menihov v Clunyju bo postal zelo pomemben člen v verigi kulturnega prenosa iz Andaluzije v Francijo. Benediktinski samostani so bili najpomembnejše zakladnice učenosti in literature v Evropi. Gerbert iz Aurillaca - francoski menih, ki je postal papež Silvester II - je bil tudi prvi pomemben evropski učenjak, ki je preučeval arabske znanosti, saj je kot mladenič tri leta preživel v Kataloniji in se učil matematike in astronomije. Njegova zasluga je bila, da je v al-Andalus v zelo spodbudnem 10. stoletju poslal številne benediktinske študijske ekipe in nekatere največje intelektualce svojega časa. V obdobju do leta 1500 se pomemben ali vsaj nov vidik muslimansko-krščanskega srečanja kaže v razvoju novega dojemanja islama med zahodnoevropskimi kristjani, tesno povezanimi z muslimansko prisotnostjo na Iberskem polotoku že skoraj osem stoletij. Edward Said, ugledni libanonski avtor, v svoji knjigi Orientalizem pravi, da je eden od njegovih ciljev »pokazati, da je evropska kultura pridobila na moči in identiteti tako, da se je postavila nasproti Orientu« kot nekakšnemu nadomestnemu in celo podzemnemu jazu, nekaj podobnega pa se je očitno dogajalo že prej. Zavezanost k odprtemu učenju v pravem pomenu besede je ključ do preporoda, nove renesanse, poglobitve kulture in nove globalne vizije. Če je znanje moč, potem je učenje skrivnost današnjih »novih kraljestev«. Vsi govorijo o informacijski avtocesti. Potrebujemo pa tudi avtocesto znanja in modrosti. Osredotočiti moramo svojega duha. Ta pot se morda včasih zdi osamljena, vendar lahko na koncu le na njej najdemo večjo svobodo. Morda moramo vedeti, da je učenje pomembnejše od znanja. V srednjem veku so to pomembno spoznanje razumeli številni posamezniki, med njimi tudi Herman de Carinthia. Samostani so v nekem smislu predstavljali prvo sistematično mrežo za pridobivanje znanja. Ker nastaja informacijska avtocesta, jo moramo spremeniti v omrežno avtocesto znanja, ki bo dostopna vsem. V tem je skrivnost novega razcveta kulture, ki pa bi bil nepredstavljiv brez generacije odličnih mož in učenjakov, kot je bil Herman de Carinthia, ki je obvladal arabščino, grščino in latinščino ter evropsko znanost obogatil z deli grških in muslimanskih avtorjev.

In če se bodo danes, na začetku novega tisočletja, razmere obrnile v krogu in bo luč znanosti in znanja potovala s severa na zdaj šibki muslimanski jug, bo to najprimernejši poklon temu velikemu možu: Herman de Carinthia, Herman Secundus, Herman Sclavus, Herman iz Dalmacije.

APOLOGIA – PREMIKANJE MEJE

To je razlika med nami Rimljani in Etruščani, je zapisal Seneka. Mi verjamemo, da osvetlitev nastane zaradi trka oblakov, oni pa verjamejo, da oblaki trkajo zato, da nastanejo osvetlitve. Ker vse pripisujejo bogovom, ne verjamejo, da imajo dogodki pomen, ker so se zgodili, ampak da se zgodijo zato, da bi izrazili pomen

Zgodovina nas uči, da je takšna usoda univerzalna posledica dogmatičnih struktur, ne glede na njihovo ime, moč ali ozadje. Dogmatična ureditev učinkovito zapira vrata posameznikovi notranjosti, saj nad posameznikom vzpostavlja vrhovno avtoriteto, ki narekuje ideološke aksiome in jih označuje kot resnico. Na tej platformi so vrata v neskončnost zaprta. To preprečuje človekovo naravno težnjo po doseganju neskončnosti. Vse, kar počiva na tej platformi, postane struktura omejitve. Najhuje deluje proti temelju človeške vrednosti. Pod aksiomi omejene vrednosti postane človeško življenje poceni. Zgodovina svetih vojn, ne glede na to, kdo jih je vodil in pod kakšno pretvezo ali imenom, je primer ideologije, v kateri ima človeško življenje majhno vrednost. Ti aksiomi vladajo s smrtonosno močjo, čeprav se je v času renesanse pokazalo, da je človeštvo nedvomno najvišja in najdragocenejša manifestacija življenja na planetu z zmožnostmi, ki se jim nobena druga vrsta ne more približati, tako zelo, da se je človek v takem obdobju prepoznal kot izražena podoba in podobnost Boga.

Zgodovina človeštva je bila zgodovina razvijanja idej, širjenja znanja, uporabnega razumevanja, skoraj rutinskega preseganja meja, kadar koli so vsiljene omejitve dopuščale čas in energijo, da se posvetimo odkritjem in ustvarjalni uporabi tehnologij uma. Zgodovina človeštva je bila prežeta tudi z množičnimi zlorabami človeškega intelekta. .

PRIZNANJE

Globoko sem hvaležna profesorju dr. Muhammedu Shamsuddinu Megalommatisu, gostujočemu profesorju v Grčiji in Turčiji ter prebivalcu Aleksandrije v Egiptu, ker se je v svojem pisanju pogosto skliceval na Hermana de Carinthia.

Namen članka je spodbuditi nadaljnje poizvedovanje in raziskovanje življenja in dela Hermana de Carinthia. Cilj je tudi ustanoviti »Fundacijo Herman de Carinthia« z enakim namenom. . .

SKLICEVANJE IN NADALJNJE BRANJE

Muslimanska dediščina
Korenine v univerzalni zgodovini, Odkrivanje neskončnosti, avtor: Rolf A. F. Witzsche
Dr. Jožko Šavli, Slovenska država Karantanija in izvor Hermana de Carinthia
Potovanje Petra Častitljivega v Španijo, objavljeno v Studia Anselmana 40 (1956)
Chalres Julian Bishko, Fernando I. and the origins of the Leonese - Castilla Alliance with Cluny (Fernando I. in začetki leonskokastilske zveze s Clunyjem)
Salvus iz Albeide in obmejni samostan v Navarri v desetem stoletju, v: Spectrum 23 (1948)
Abu Ma`shar, princ astrologov, Robert Zoller, 2004
Neil Elliot, From Heresy of the Saracens to the War Against the Turks, Center za preučevanje islama in krščansko-muslimanskih odnosov, Oddelek za teologijo, Univerza v Birminghamu, Združeno kraljestvo
Umreti, pesem Emily Dickinson
Sheila Low-Beer, doktorska disertacija Herman de Carinthia: The Liber Imbriam, The Fatidica and the De Indagatione Cordis, The City University of New York

Ilustratorka Ančka Gošnik Godec, pravljičarka v pomembnih časih vzpona te zvrsti v drugi polovici preteklega stoletja, je s svojim delom motivirala in navduševala najmlajše, kar je lahko dosegla samo s prepričljivim in učinkovitim likovnim nagovorom. Otrokom je vselej ponujala lepši in prijaznejši svet naravnih barv v sozvočju z živopisnimi poudarki. Knjižne ilustracije z njenimi liki so danes globoko usidrane v zavest bralcev mnogih generacij.

Prve risbe je po predlogi moža Rupka Godca, ki je bil zelo dober avtor enigmatike in ugank zavozlank za otroke, naredila za uganke, ki so bile objavljene v reviji Pionir, pozneje sta z ilustriranimi križankami za najmanjše nastopila večkrat, eno leto celo na vseh naslovnicah revije Ciciban (1981/82), kar je bil izviren, a zahteven podvig. Prve njene knjižne objave ilustracij so bile v petdesetih letih prejšnjega stoletja taborniške knjige: mož Rupko, ki je bil tako kot ona skavt, je napisal prvo knjigo o vozlih, ona pa jih je narisala.

Ilustracije, ki so bile sprva črno-bele risbe, so z leti postale vse bolj razkošne, prepredene s številnimi podrobnostmi, kompozicija se je raztegnila čez celo stran, pogosto celo čez dve, žive barve so do robov izpolnile slikovno podlago. Načrtno o slogu najprej ni razmišljala, niti ga ni zavestno dograjevala, spreminjal in zorel je spontano. Po literarni predlogi je najprej nastala drobna slikanica Majhno kot mezinec (MK, 1957) ob besedilu pisateljice Ele Peroci. Skupaj sta ustvarili kar nekaj danes klasičnih del, med katerimi je najbolj znana velika slikanica Muca Copatarica (MK, 1963). Obe sta se zavedali, da so pravljice največja naložba v otrokovo prihodnost, kar potrjuje tudi izbor ilustriranih pisateljičinih pravljic Za lahko noč. Presunljivo besedilo Franceta Bevka Pestrna je upodobila zelo čustveno, prav tako mojstrsko (v isti knjigi) tudi njegovo povest za mladino Lukec in njegov škorec (MK, 1974). Prva velika slikanica, ki jo je naslikala z natančnejšim opisovanjem podob, ki burijo otroško domišljijo in potencirajo njegovo radovednost, je bila knjiga Vile (MK, 1960) Charlesa Perraulta. S prepletanjem realističnih opisov s pravljično razsežnostjo je upodobila besedilo Modra puščica (MK, 1967) italijanskega pisatelja Giannija Rodarija, še večjo priljubljenost pa so z njenimi nazornimi ilustracijami pozneje požele pisateljeve Pravljice po telefonu (MK, 1974). Svoj ilustratorski slog je tudi pri upodabljanju klasične slovenske literature za otroke prilagajala tako posamičnim pristopom pisateljev kot starosti otrok, ki so jim bile knjige namenjene. V slikanici Marko na belem konju jaše (Borec, 1984) pesnika Toneta Pavčka gre za čisto harmonijo poezije in slik dveh velikih mojstrov, besede in podobe, nežno naslikano v mešani tehniki, s tempero in akvarelom. Pri realističnih podobah je v slike poskušala vnesti lasten domišljijski svet s po svoje slikovito zamišljeno paleto barv. S posebno ljubeznijo je naslikala pripoved Lučka Regrat (MK, 1987) Gregorja Strniše.

Z vizualno podobo ilustrator lahko nadgradi besedilo, kar doseže tako, da odpira nove prostore in gre v interpretacijo dlje od povedanega, globlje v pripoved. A zato se mora vanjo poglobiti, marsikdaj raziskati. Tega se je Ančka Gošnik Godec zavedala tudi, ko je v ilustriranje prejela rezijansko pravljico Tri botre lisičice (MK, 1976), ki jo je za prihodnje rodove ohranil dr. Milko Matičetov. Ponekod je nadgradila besedilo le z drobnimi, preprostimi hudomušnimi domislicami, včasih pa spletla celo svojo vzporedno zgodbo, kar je storila pri virtuozni upodobitvi poljudnoznanstvenega besedila Polonce Kovač v slikanici Zelišča male čarovnice (DZS, 1995, MK, 2001).

Oblikovanje slikovnega polja in likov v njem je bil vse od začetka njen izziv, še posebej so ji bile vse življenje blizu (poleg Grimmovih) slovenske in tuje ljudske pravljice. Pri svojih značilnih, otroškim očem nikoli nerazumljenih podobah za tuje ljudske pravljice, se je Ančka Gošnik Godec poglabljala tudi v etnološke in arhitekturne značilnosti besedil, ki niso izvirale iz naše kulturne dediščine. Navdih za razumevanje oblik slikovnega ozadja in nastopajočih figur, za določeno uporabo barv in njenih simboličnih pomenov v zgodbi, za razporeditev prostora in upodobljenih likov v kontekstu s tipografijo za ilustriranje predloženih besedil ter za zgradbo cele slikanice pa je – ne glede na trenutne umetniške trende – iskala v ljudski umetnosti. Prav zato so njene mehko humorne, tople, do detajlov natančne in hkrati pravljično ožarjene ilustracije izvirne, še posebej pa dragocene, ker je marsikatera zamisel zanje prišla iz slovenske etnološke dediščine.

Drugega februarja leta 2022 smo se zbrali na pokopališču v Križevcih pri Ljutomeru številni ljubitelji likovne umetnosti, svojci, sorodniki, prijatelj in znanci, da se poslovimo od Vladimirja Potočnika st., akademskega slikarja specialista - umetnika, humanista, zaljubljenca v krajino Prlekije in prekmurskih ravnic.

Prav tu v Križevcih pri Ljutomeru je bilo njegovo prvo službeno mesto učitelja likovnega pouka. Kajti po končanem študiju slikarstva v Ljubljani, ob povratku v Maribor (1967) takrat ni bilo prostega delovnega mesta.

Tu je tudi spoznal svojo bodočo ženo Margareto Kristino Sukič z ljubkima dvojčicama Nives in Ingrid. Po poroki so se preselili v Ljutomer. V zakonu se jima je rodil še sin Vlado, tudi slikar in trener juda.

Že v času obiskovanja osnovne šole so pedagogi opazili nadarjenost dečka, ki je z veseljem dobro risal in slikal. Npr. za novo leto je opremil šolsko risalnico s slikami živali in nepozabne zgodbe Disneyjevega Bambija.

Za slikarstvo se je navduševal v ateljeju sorodnika Toša Primožiča (1900-1985), telovadca olimpionika, scenografa v operi in gledališču Maribor, slikarja amaterja, z izrednim čutom za barve in portrete. Užival je v njegovem ateljeju, ker so bile povsod barve, slike, palete, okvirji , slikarsko stojalo, vse vrste čopičev, vonj po oljnih barvah. T. Primožič je nedvomno vplival na mladega »povzpetneža«.

V dijaških, gimnazijskih letih (1957-1961) na i. gimnaziji v Mariboru je ustvarjal v likovnem krožku. Tu so nastali prvi portreti. Krožek sta vodila profesorja akademska slikarja Branko Zinauer in Ivan Kos. Maturo je opravil z odličnim uspehom z maturitetno nalogo o slovenskem impresionizmu. Za svoje slike v oljni tehniki je prejel gimnazijsko Prešernovo nagrado.

Z 18. Leti je opravil sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in v jeseni 1ETA 1961 je bil najmlajši bruc na akademiji. Užival je na odličnih, nepozabnih predavanjih tedanjih profesorjev: Franceta Miheliča, Maksima Sedeja, Nikolaja Omersa, Gabriela Stupice, Rika Debenjaka, Špele Čopič in drugih. Bil je dober študent, zato se je po diplomi vpisal še na specialko pri prof. M. Sedeju in jo zaključil v rednem roku.

Izpostaviti je treba Vladimirjevo 36. Letno izjemno bogato vzgojno izobraževalno in pedagoško poslanstvo na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Ljutomeru. En mandat je čopič celo zamenjal za ravnateljevanje. Povedal je, da je delo z učenci prijetno in uspešno, ustvarjalno.

Kar nekaj deklet in dečkov se je odločilo za likovno ustvarjalne poklice. Učenci likovnega krožka so sodelovali na raznih natečajih in prejeli tudi več nagrad. Poleg kulturnega delovanja in poučevanja je organiziral in postavil 67 samostojnih razstav. Leta 2009 se je s svojo živo barvno paleto uspešno preizkusil kot ilustrator pravljice Zajček v vesolju. Izšla je pri Mariborski literarni družbi v zbirki Palačinka. V zrelih letih je izdelal keramični mozaik, s katerim je zažarelo kopališče BIO terme v Mali Nedelji.

Nedvomno sta Potočniku dar in čut za pedagoško delo in slikanje bila položena že v zibelko.

Umetnikova mama , prof. Nada Potočnik je bila slavistka na Osnovni šoli Ivana Cankarja v Mariboru. Izhajala je iz znane učiteljske družine Elizabete in Vekoslava From, oče Vladimir pa je bil profesor francoskega jezika na 1. Gimnaziji v Mariboru. Tudi babica Terezija in dedek Ljudevit Potočnik sta bila znana učitelja, nazadnje na Bizeljskem.

Dobra volja in veselje nad življenjem sta polnila Vladkov vsakdan. Z ženo Margareto sta se veselila mladih družin, vnuka Jake, vnukinj Nuše, Vite in Nastje ter pravnuka Eliasa.

Vladko je rad izjavil, daje življenje pisana paleta barv, kot mavrica, katere začetka ne moremo ujeti in tudi konca ne. Nekje nad tlemi se začne, se dviga v nebo nad pokrajino in pade nazaj na zemljo, nekje.

Od raziskovalca Prleške krajine in prekmurskih ravnic se je poslovil tudi mag. Franc Obal, umetnostni zgodovinar, ki je Vladkov umetniški opus strnil v naslednjem besedilu.

Z magistrom Vladimirjem Potočnikom, akademskim slikarjem, me je povezovalo več kot 40- letno sodelovanje med njim kot likovnim umetnikom, in mano kot vodjem Razstavnega paviljona arh. Franca Novaka, predhodnikom današnje Galerije Murska Sobota. Združevati so naju začele prve skupinske in samostojne razstave v poznih 70. letih 20. stoletja, in njegovo članstvo v programskem svetu paviljona, katerega predsednik je bil pozneje vrsto let. Neizmerljiv je njegov prispevek k ustanovitvi Društva likovnih umetnikov Prekmurja in Prlekije leta 1992, ki je povezalo likovne ustvarjalce z obeh bregov reke Mure. Vrsto let je bil gonilna sila aktiva likovnih pedagogov Pomurja, s katerimi si je sam kot likovni pedagog prizadeval za dvig ravni likovne vzgoje in z njo same likovne umetnosti.

S svojo avtoriteto uveljavljenega slikarja in človeka visokih moralnih načel, poštenosti, čuta za socialno pravičnost in vere v moč znanstvenih dosežkov tudi na področju kulture, posebej likovne ustvarjalnosti, je marsikje oral ledino za boljše medčloveške odnose in z njimi skupnega sodelovanja pri izgradnji in širitvi likovno galerijske dejavnosti v Pomurju.

Njegova prizadevanja so med drugim privedla tudi do nastanka nove galerije v Ljutomeru, in z njo širokega razvoja likovne ustvarjalnosti in prvih zametkov lastnega programa razstav, med njimi posebej uspešnega bienala slike malega formata, ki je na stežaj odprl prostor likovnim ustvarjalcem iz celotne Slovenije.

Slikarskemu opusu mag. Vladimirja Potočnika pripada ekskluzivno mesto med slikarji - raziskovalci krajine v sodobni slovenski likovni umetnosti. V delih sledimo njegovemu razvoju od ekspresivnega zgodnjega dinamizma, preko zrelega intimno doživetega lirizma, do poznega sublimno občutenega izraza krajine. Pri tem je ostal zvest svojemu iskrenemu, slikarsko dovršenemu likovnemu, kot je sam zapisal intimnemu doživljanju Prlekije kot ožjega bivanjskega prostora, ki ima svoj poseben obraz v sklopu slovenskih lepot. Le-to je zarezalo v njegovo zavest in podzavest neizbrisne zapise, ki so se vračali in vrivali v strukturo slik kot projekcije, kot »avtoportreti«, obogateni s simboli časa, ki so mu pripadali in so bili občečloveški.

Vztrajanje pri oblikovanju lastnega izraza, lastne poetike o svetu, o krajini, o ljudeh, pa tudi o ustvarjalnem procesu, ki osmišlja njegovo bit, je bila temeljna predpostavka njegovega slikarstva. Pretehtana in elegantna, dinamično učinkujoča slikarska poteza, je povezana z značilnostmi evropskega informela in ameriškega abstraktnega ekspresionizma. Znotraj njiju se neposredno vizualiziranim, notranje doživetim duhovnim stanjem pridružujejo estetske, dostikrat podzavestne, za evropsko umetnost značilne zahteve krajine, izoblikovane v tradiciji od renesanse naprej, kakršnih ameriška umetnost ni zmogla. Tu mislim predvsem na Potočnikovo avtorsko motiviko predmetnosti, ki jo je razvijal od samih začetkov.

Med njimi izstopajo koli, stopnice, terase, platforme, človeški liki, podobe »putarjev«, ljudska arhitektura cimprač, linija reke Mure ..., ki se kot intimna slikarjeva, realnost sublimirajo v likovno poetiko duhovnosti sveta. Široki barvni nanosi, črtni zapisi, krogi različnih simbolnih sporočil, tragika življenjskih konfliktov, stopnjevana ekološka ogroženost in tudi intimne teme postanejo zanimive likovne forme in hvaležne vsebine Potočnikovega likovnega izraza.

Od ameriškega abstraktnega ekspresionizma ga je najbolj navdihovala njegova ezoterična magičnost posvečenega dogodka, objektiviziranega skozi zavestne in intuitivne vzpodbude.

Njihova vizualizacija temelji na čutnosti in intelektualnem razmišljanju, ki ju je znal iz realnega sveta prenesti v abstraktne pokrajine, kontemplativne kompozicije, osebno mitologijo in v temelje filozofije, s katero je izražal dematerializacijo življenja in sveta. Otipljiv mojster barve pa si je v svojem subjektivnem iskanju vendarle prizadeval za oblikovanje vsebinskih razsežnosti predmetne snovi v povezavi z univerzalnim pomenom, ki bi se ga dalo primerjati s težnjo brezmejnega bivanja in smisla humanizacije človeštva.

Dragi prijatelj Vlado, počivaj v miru, ohranil te bom v lepem spominu in v tvoji barviti podobi Prlekije. Spoštovani družini pa izrekam globoko sožalje.

Jagoda Kljaić: SA DRUGE STRANE ŠTREKE, Društvo za afirmaciju kulture Presing, Mladenovac 2018

Edinstvenost pesniške zbirke Sa druge strane štreke zelo natančno profilira značaj in poetiko kot pristnost ustvarjalnega laboratorija. Jagoda Kljaić jе avtorica poezije, kratke proze, najljubša izrazna oblika/izražanje je pesem, ki v novem ustvarjalnem izzivu za bralce in kritiko ponuja svojo, novo, drugačno dimenzijo od znane in brane. Označeno s svojim imenom. Delo predstavlja sto pesmi, ki so nastale/pojejo v ljudskem govoru pravoslavnega prebivalstva na Baniji, Kordunu, Liki, govor, ki izginja/izumira in koliko stvari v življenju nekega dne ne bo in kot da nikoli ne bi obstajal. Enakopraven partner poezije je slovar okoli tisoč leksikografskih enot, brez katerih je skoraj nemogoče brati.

Seveda je treba posebej poudariti, da si ta rezultat Kljaičeve zasluži veliko spoštovanje in hvaležnost. Da in kako se lahko drevo izkaže za drevo, če nima listov? Za potrditev, da je življenje življenje in literatura je literatura. Avtorica poetično in prepričljivo odgovarja na vprašanje v predgovoru, v katerem sestavlja sveto trojstvo med človekom, besedo in časom. I narod ostaviti trag bez razigranih drhtavih usjajenih većih zaobljenih šiljastih mekanih bodljikavih sigurnih neprebrojevih listova - riječi? Hoće li se možda riječi pobuniti zato što su nanizane u najraskošniju ogrlicu - grotulju, bez početka i kraja, poklonjenu proljetnom danu, ogrlicu – jezik. Pot je varna, ker je cilj strogo določen. Lahko pa so stvari postavljene tudi obratno, vendar je rezultat enak, kot kaže likovna rešitev na naslovnici knjige. Simbol ali metafora je železnica, ki vodi v neskončnost prostora in odločno kaže na etične in estetske vrednote grafike Jagode Kljaić.

V sodobni poeziji sveta in v današnjih obrnjenih in zlih časih je prava redkost uporaba narečij, govorov s strogo omejenih geografskih območij, kar pomeni, da prihaja/teče pospešeno njihovo izumrtje. Je avtorica, ki izvirni jezik umešča v lastni boj v avtohtono poetiko, ki maksimalno izkorišča izkušnje brezimnega ljudskega pesniškega genija, s katerim se je literatura ali natančneje lepota rodila najprej za govorjeno/izgovorjeno in nato za pisano besedo. kot posameznik / umetniški.

Motivi in teme so vzeti iz vsakdanjega življenja v najljubšem podeželskem okolju in iz življenja malega, navadnega človeka, ki je tako kot drugi subjekti smrtno bitje. Gre preprosto za lirično zgodovino oziroma liriko z univerzalnimi, univerzalnimi človeškimi pomeni in razsežnostmi, tako da ima pesniško branje Kljaićeve svojo literarno vrednost. Delo je skupek različnih razpoloženj in razmer, dogodkov, dogajanj in manifestacij. Spreminjajo se s hitrimi filmi veselja, žalosti, bolečine, osamljenosti, odtujenosti, izgube, brezupnosti, ljubezni, vere in upanja, pa tudi vzpona in poraza, spoštovanja in zaupanja, razumevanja in prijateljstva, pa tudi bolezni in virusov, okužbe in porazov. V nasprotju s pogosto poudarjenim poukom in podukom je treba poudariti vsiljeno poanto, seveda optimizem in vero avtorice v življenje in v človeka. Vsa črnina kot objektivna realnost se dviga na piedestal lepega in vzvišenega. To se doseže s postopkom, v katerem je nenehno soočenje med subjektom, posameznikom na eni strani in kolektivom, ljudmi na drugi strani. Obstoj se spontano odraža v značilnih dimenzijah minljivosti, nesmiselnosti, absurda in paradoksa.

Uporaba oblike »jaz« lahko kaže na misel o avtobiografskem značaju pesmi, a menim, da je lahko skrita/prikrita tendenca, vendar ni umetniškega dela brez težnje, zaradi verodostojnosti ustvarjalnega zapisa. Za ilustracijo vzamemo nekaj verzov pesmi Badža bez dima, ki nas pripeljejo do nekaterih drugih značilnosti/posebnosti poustvarjanja življenja v poeziji. Nema jutroske dima / iz kuće prvije komšija / vrance s juče upregli / kod zave u babne ošli / pustili anjgiru na volju / nek poćera koblu / dugo s bili sapeti / kad znaju kuda će / lako će odrediti kako će. Čas teče, ljudje odhajajo in nič ni tako, kot je bilo nekoč. Žalost se je kopičila in stopnjevala z leti, mladostjo, življenjem (Bremza za godine) in za odprte rane ni zdravila/balzama. Ljudska modrost je kot podtekst uporabljena v besedilih, ki jih je avtorica poustvarila v svojih objavljenih delih (Ljubavna, Ocoprana progala, Prdavac, Đedova tuga, Sa čijanja, Brez matere, Bakinja želja). Sama se mi vsiljuje misel našega makedonskega dedka Marka Cepenkova iz druge polovice devetnajstega stoletja, ki je slišane ljudske pripovedi poustvarjal v lastnih delih, katerih vrhunec je zagotovo štorklja Siljan.

V tematskih krogih posveča Kljaić posebno pozornost in spoštovanje domu in družini kot enkratnim in vzvišenim oblikam in vsebinam človeštva in sveta. Ni drevesa brez korenin in listov, tako kot ni sveta in starosti brez lastnega sadja in semena. Podeželski ambient dopolnjuje oziroma oplemeniti najbolj življenjsko popkovino z zemljo. Iz nje izhajamo in v njej preminemo, ona nas hrani in ohranja pri življenju, nas navdaja z vero v lepšo in bolj človeško prihodnost (Ne ustaj na lijevu nogu). Nevsiljivo se je pred bralci odprlo veliko epsko platno za eno in edino kratko človeško življenje, križano na lesenem križu med rojstvom in smrtjo.

Krajinska lirika je potrditev bolj avtorskega daru, ki ustvarja čudovite tapiserije za lepote letnih časov, izražene ali natančneje poslikane/vezene z vsemi njihovimi barvami, okusi in vonji. Okvir obrazca je poln, pogosto napolnjen z vsebino številnih informacij, pripomb, komentarjev, recenzij, potopisov in reportažnih fragmentov, ki odražajo novinarski živec, poklicne izkušnje, ki zapolnjujejo delovno življenje Kljaićeve. In se lahko zastavi vprašanje, kaj ostane po človeku in življenju! Mnogi bodo hiteli in odgovorili, da ni več nič. Modri bodo mislili in poslušali. In imajo pravi odgovor, ki vsebuje misel, da literatura izvira in neposredno odseva življenje, a je vedno bila in ostaja nekaj več kot življenje samo. Seveda z ustrezno pomočjo jezika ali natančneje z izumrlim ljudskim govorom, tukaj pa nam ga Jagoda Kljaić z odgovornostjo pred pisano besedo ponuja v branje v pesniški zbirki Sa druge strane štreke. Vsekakor v zadovoljstvo bralcev in kritikov.

Bojan Sedmak: IZ, izbor svetilnih in svetovnih boanov, KD Mariborska literarna družba, zbirka Antares 49

Pesnika, pisatelja, esejista, filozofa in kantavtorja Bojana Sedmaka, ki živi in kot profesor slovenščine dela v Mariboru, je mogoče uvrstiti med najplodovitejše in večstransko ustvarjalne slovenske avtorje. Pri Kulturnem društvu Mariborska literarna družba je v Zbirki Antares objavil svojo novo knjigo z naslovom IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov (2021).

Pred časom sem o Sedmakovih boanih že pisala in pojasnila, da je beseda boan izpeljana iz avtorjevega imena in pomeni miselne prebliske, ki so jih navdihnili zenovski koani. Omenila sem, da je slovenski prevajalec in urednik Vasja Cerar v zvezi s koani pisal o vztrajni meditaciji (zazen); njen namen je umiritev duha oziroma spoznanje lastnega razsvetljenskega uma (satori), ter pogovori z učiteljem (sanzen). Učitelj zastavlja učencu dvoumna in težka vprašanja – koane, in to z namenom, da bi izzval kolaps logičnega analitičnega mišljenja, takšnega, ki ne zmore opisati principov lastnega delovanja, ne da bi se bilo pri tem izognil nesmiselni tavtologiji, v katero ga z vsemi razpoložljivimi sredstvi silita učitelj in celotna zenovska filozofija. Koani potekajo kot preproste pripovedi o vsakdanjih doživetjih v obliki kratkih pogovorov med učenci in mojstri in pomenijo posebno obliko poučne literature. V zenovski šoli je koan sredstvo, ki učencem omogoča aktivno srečavanje z določenimi problemi ali načinom praktične uporabe zenovske doktrine. Lotiti se ga je treba temeljito in natančno, je predlagal Vasja Cerar, žal prezgodaj umrli poznavalec zenovske problematike.

V knjigi IZ, Izbor svetilnih in svetovnih boanov Bojan Sedmak kaže izjemno ustvarjalno moč in je pesnik in mislec v eni osebi. Boani so tako poezija v prozi, pesmi v čisti obliki in haikuji kot tudi zgoščene pripovedi, izreki, aforizmi, vprašanja, nagovori in kratke izjave v maniri nonsensa. Avtor je domiseln, duhovit in ironičen; v njegovem pisanju se prepletajo igrivost, šegavost in hkrati intelektualizem v literarni obliki. Duhovito zapiše, da mu knjige, ki jih ima na policah, zamerijo in očitajo, če ne poseže po njih. Različne zgodbe, izpovedi, opise in filozofska spoznanja, ki so se nakopičili v njih, je treba oživljati, sicer ostanejo na papirju kot mrtve črke.

Sedmak reflektira tudi svoje ustvarjanje in je kdaj pa kdaj oseben, spet drugič se pošali ter je poln modrosti in pomembnih ugotovitev o življenjskih postajah, nadvse načitan ter poznavalec umetnosti in zgodovine. Vso ta obsežno vednost oblikuje tudi v parafraziranju – bodisi otroških pesmic, filozofskih spoznanj, ljudskih rekov in pregovorov bodisi znanih ali manj znanih verzov. Tudi sam je sočasno umetnik in filozof, saj veliko ve o življenju, svetu, preteklosti, minevanju in smrti. Pravi, da ne bi rad umrl, temveč bi bil rad utrnjen. Vse naše ljubezni so pravzaprav male smrti, pripomni.

Včasih svojih zapisov ne sklene ter bralkam in bralcem ponudi priložnost, da sami sklepajo, kaj jim želi povedati. Spodbuja jih k soustvarjanju, premišljevanju in predvidevanju, kaj bi se lahko iz vsega tega naučili ali kako bi bilo mogoče razrešiti zaplete.

Zgodi se, da se iz spomina prikrade otroštvo, umetnik v hipu postane otrok, preveva ga nostalgija. Včasih pod kožo v sebi začuti dečka in žal mu je, da ne more zajokati. Tudi sanje imajo svoj pomen: vanje se potopi kot v rudnik in uspe mu, da zase spet najde marsikaj. Iznenada se porodijo metafore, izkop opravlja kljub eksplozijam, na kup nosi svoj mali dnevni in nočni obup. Zazdi se mu, da je vse v naravi živo, zato mora človek v njej stopati previdno. Morda je to animizem, ki ga sluti subtilni pesnik.

Bojan Sedmak je tudi človek sedanjega časa in moderne tehnologije. Pomisli, da bi moral iz prenosnega telefona izbrisati mrtve. Tudi če bo ta postopek izvedel, bo po vsej verjetnosti mnogo pokojnikov ostalo v njem samem.

Ko miselno zrcali lastno pisanje, ugotavlja, da je dobra poezija energija, ki zvija. Za bralno izginevanje je uporabno lirsko izrazje. Slaba besedila dihajo z ločili, odlična pa dihajo med njimi. Vse, kar se dogaja okrog njega, doživlja predvsem kot pesnik. Pomembno je, kako zunanje dogajanje občuti, vonja, vidi in sliši. Le tu in tam se porodi žalost, sicer pisec zmore blag posmeh. Pooseblja predmete in pojme, zrak in mesto. Mesto se je namreč odločilo, da se ne premakne nikamor, dokler ne najde razloga, zakaj je vse čudežno, kot je, in zakaj ne more tako ostati za zmeraj.

Sedmak piše v lepem in izbranem slogu, besedni zaklad je razkošen in blago zveneč. Literarno učinkovito povezuje domnevno nezdružljivo, niza nasprotne in izključujoče se pomene, giblje se v menjavah, občuti daljave, grabi ga minljivost. Kar precej je paradoksov, metafore mahajo s krilci. Realnost je zunaj njega, toda pomembna je njegova zavest. Večkrat omeni, da ima več jazov. Pravzaprav je nepredvidljiv, priznava, in za nekaj hipov se znebi nadležnega sebe. Pomembno je, da zmore vse, kar obstaja, imenovati. Besedne igre so iskrive in domišljijsko razvejane, marsikaj je treba razumeti v prenesenem pomenu. Tako se na primer v koruzo odpravi iskat puške upornikov. Svetuje, da je slonji rilček mogoče spraviti v šilček čisto preprosto, zakaj ta je narisan na svinčniku. V boane se tu in tam prikrade tudi rima. Avtor je zaljubljen v besede, saj so le-te zanj lepe reči, toda treba je jemati resno tudi njegovo spoznanje, da je v življenju dobro imeti nekoga, s katerim je mogoče dolgo časa molčati. Zaželi si, da bi besede mogel spremeniti v veter, hotel bi, da bi veter odel ljudi v vse, kar bi si vsak zaželel, lahko tudi v nič, in veter bi jih božal po njem. Ognju napiše hvalnico za toploto, zraku za vsak dih, vodi za vse živo, pesmi pa za stih. Poseben pomen pripiše svetlobi, veliko veljavo imajo barve. Pisanje je moč primerjati s potapljanjem na dih.

Bojan Sedmak je poznavalec filozofije. Piše o logosu in kaosu, v nekaterih boanih bi lahko prepoznali fragmente predsokratikov, omenjeni so elementi zemlja, voda, zrak in ogenj. Sizif se še vedno muči s svojo skalo. Avtor parafrazira Nietzscheja, spremeni avtorstvo in pravi, da je tako govoril Bojan. Namigne na Sartrovo obsojenost na svobodo. Očiten je avtorjev humanizem:

Vsak dan, vsako uro vzpostavljati
lastno in skupno človeškost, izogibati
se zdrsom v vsakršna nasprotja.
(str. 28)

Vsekakor je treba ohranjati upanje:

Izplavali bomo, postali
plazilci in sesalci. In na
koncu morda še ljudje.
(str. 33)

Pogosto je še vedno na voljo naslanjanje na drugega človeka. Avtor se vrača tudi v azijsko duhovnost, toda ne preostane mu nič drugega, kot da je v svojih boanih hkrati učitelj in učenec. Izstopi iz sebe in se vidi v drugi perspektivi, pri tem je pomembna tudi pranajama.

Biti človek ni bolezen, ki zahteva
nekoliko anestezije, ampak je biti
ena sama ljubezen, ki potrebuje
za preživetje redne doze poezije.
(str. 62)

Kot slovenski pesnik Marko Pavček, ki je premlad ugasnil, verjame v eno samo ljubezen, toda zanj je vse skupaj tudi ena sama natura, vendar to nikakor ni preprosto, kajti:

Vzdržati v absurdu terja več poguma
in kondicije kot predanost katerikoli
ideji, veri ali kakršnemukoli upanju.
(str. 75)

Kar nekajkrat spregovori o glasbi. Njegov svet je bogat, kot kantavtor zna svoje verze prenesti v ubrane melodije. Glasba poraja kristale v tišino, skozi pevca plavajo zvoki.

V svetovnih boanih piše o utrinkih s potovanj. Bojan Sedmak je svetovljan, saj je obredel že skoraj ves svet – od Irske, Grčije, Irana pa vse do Malte, Urugvaja, Nizozemske in daljne Avstralije. Niza spomine na nenavadne pripetljaje, nevarnosti in raznovrstnost človekovega bivanja. Povsod živijo taki in drugačni ljudje; med njimi išče samega sebe in vsrkava pisanost sveta. Doživetja bo ohranil na fotografskih posnetkih, predvsem pa v sebi.

Za naslovnico je izbral sliko znanega slikarka Marka Jakšeta, simbolno upodobitev strašljivih rib, ki hlastajo za zrakom. Knjigo, ki je vsekakor vznemirljivo branje, je uredil pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik.

Palavras crescendo com o vento / Worte wachsen mit dem Wind / Besede rastejo z vetrom, Kulturno društvo Mariborska literarna družba, zbirka Oglej 28, Maribor 2021

Mariborska literarna družba je v Zbirki Oglej izdala pesniško zbirko Besede rastejo z vetrom (2021). Njen avtor je portugalski pesnik José Manuel de Vasconcelos (roj. 1949). Posebnost zbirke je v tem, da je izšla kar v treh jezikih – portugalskem (Palavras crescendo com o vento), nemškem (Worte wachsen mit dem Wind) in slovenskem (Besede rastejo z vetrom). Uredil jo je Marjan Pungartnik, de Vasconcelosove pesmi pa so prevedli: Ilse Pollack, Mateja Rozman in Gregor Temnikar. Uvodno besedo je napisala Ilse Pollack, sklepno pa je prispeval Marjan Pungartnik.

Luzitanistka in pisateljica Ilse Pollack se spominja, kako je de Vasconcelos konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja odkril Srečka Kosovela. V istem času je tudi sama naletela na Kosovelove verze, s portugalskim pesnikom pa se je srečala šele desetletja pozneje, ko sta se udeležila dogodka literarnega društva, katerega člana sta neodvisno drug od drugega medtem postala. Ilse Pollack pravi, da je morda Kosovel vodil to srečanje iz oddaljene galaksije. Portugalski umetnik je pripravil posebno številko o literaturi v Trstu in tudi o Kosovelu, Ilse Pollack pa je prispevala članek o slovenski književnosti v Trstu. »Tako se je pod okriljem te ‘avanture’ in tako rekoč pod pokroviteljstvom slovenskega pesnika, ki sta ga nekoč skorajda istočasno odkrila, rodila ideja za pričujočo antologijo v treh jezikih. Sestavljena je iz štirih pesniških zbirk in več pesmi Joséja Manuela de Vasconcelosa, objavljenih v literarnih revijah.« (str. 13) Za izdajo večjezične pesniške zbirke so bile glavni vzrok posebne okoliščine: prevajalka se je po vrnitvi iz Lizbone v Mariboru seznanila s pesnikom Marjanom Pungartnikom, velikim poznavalcem portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoa in ustanoviteljem Literarne hiše Maribor, v kateri je postala pogosta in dobrodošla gostja, bodisi kot poslušalka med občinstvom bodisi kot predavateljica o portugalskih ali kapverdskih zadevah. Ilse Pollack o sebi piše v tretji osebi ednine. Avtorja predstavi kot pesnika, ki se poigrava z različnimi temami in pesniškimi oblikami – od trivrstične zenovske pesmi do elegij. V njegovi poeziji se zrcali tudi družbeno dogajanje, očitna je tudi kritičnost do političnih deviacij. Pesnik je bil rojen v Lizboni, študiral je pravo in opravlja odvetniško prakso. Pomembna je tudi njegova prevajalska dejavnost – prevaja iz španščine, francoščine in zlasti italijanščine.

José Manuel de Vasconcelos priznava, da se je naučil dvomiti o besedah, dvom pa izraža tudi o stvarnosti okrog sebe. Dogaja se mu, da ga besede neusmiljeno slepijo. V marsičem je podoben Sizifu in daje vtis zagrenjenosti.

Vsak dan se vračam
k tej ideji: svet
bo vedno enak,
celo bolečina je
protiutež
nemiru zvezd
(str. 1549

V svoji poeziji oživlja različne osebnosti iz literarnega sveta, se sklicuje nanje in se vživlja v njihovo usodo ter z njimi vred ustvarja nove umetnine. Tako vplete Simone Weil, dobitnika Nobelove nagrade Tomasa Tranströmerja (v resnici je Lizbona drugačna, kot jo je videl ta švedski pesnik). Spominja se Annie Kathleen Barry, ki je utonila v brodolomu, Sophie de Mello Breyner Andresen, Camilia Castela Branca, Umberta Saba in drugih. Oživlja tudi osebe iz literarnih del in zgodovinske osebnosti. V verze se večkrat vrine smrt. Pretresljiva je pesem

MUZEJ ANE FRANK
Ana Frank je bila vedno
drobna ribica v akvariju
najprej se je ujela na neusmiljeni trnek
zdaj strmijo vanjo skozi debelo steklo
neotesani turisti.
(str. 190)

V pesnikovo snovanje stihov se prikradejo tudi živali. Mačko na primer vidi kot staro srce, ki pozabi na rezek glas ljubezni. Spreletavajo se vrane in škorci, včasih so tako zelo podobni pesnikovemu hitenju v neizprosnosti življenja, in vendar je prav poezija tista, ki ga rešuje celo pred smrtjo. Kakorkoli že, drži se nečistega vetra, ki v svoji pojavnosti v vse privoli.

José Manuel de Vasconcelos je mojster pesniških podob. Slovenski komparativist Evald Koren je menil, da je termin podoba nekoliko ostra, vendar kljub temu primerna oznaka za tiste posebne jezikovne tvorbe, ki nastanejo z različnim povezovanjem dveh reči, bodisi zaradi podobnosti bodisi skupne včlenjenosti v kako časovno, prostorsko ali duhovno celotnost. Podobe po Korenovem mnenju niso samo metafora ali komparacija, temveč tudi metonimija in njej sorodne figure, ki pa ne morejo doseči ekspresivne izvirnosti metafore. Najpogostejše so enofiguralne podobe, obstajajo pa še razpredene podobe, običajno sestavljene iz komparacije in metafore. Podobstvo oziroma celota podob kakega besedila je bistveni element pesniške strukture in karakteristike. (Evald Koren, Od Antigone do Zolaja, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2021, str. 269–270) De Vasconcelos povezuje pojme, ki so si podobni med seboj, utrinke iz narave, čustvena stanja in življenjska spoznanja. Umesti jih v časovno, prostorsko in duhovno celotnost, pesniške upodobitve kar vrejo iz njega, veliko je posrednosti, nakazovanj in enigmatičnosti. Primerjanje čedalje bolj dobiva lastno izraznost in moč, nenavadne primerjave so estetsko dognane in vznemirljive. Koren ima prav: podobstvo je zares bistvena ali poglavitna prvina umetnikovega pesniškega ustroja in značilnosti njegovega ustvarjanja.

Avtorjeve pesniške podobe so inovativne in pomensko razkošne, na primer: neznane ceste brez zvoka na lahni skorji življenj, kosti megle dobijo obrise kože, drhtenje ptice v samoti vsake rane, granitno sovraštvo teh cest brez obličij v tem breztelesnem joku kaznovane dežele, tramvaji so razdražljivo cvilili svojo rumeno živčnost in številne druge. Ne brani se rabe logičnega spodrsljaja, ki spominja na contradictio in adiecto. Nekatere pesmi so dopolnjene z informativno poučnimi pojasnili. Tako razširjena vednost napravi pesmi še bolj vabljive.

Poezija Joséja Manuela de Vasconcelosa je globoka in metaforično bogata, lirika v čisti in povzdignjeni obliki ter prava pravcata zakladnica pesniških podob. Veliko je impresij, utrinkov, simbolov, polzenja časa, spominov, ujete ljubezni in neprikritega čustvovanja.

Pesnika, pisatelja, urednika in poliglota Marjana Pungartnika je portugalska književnost osvojila že davnega leta 1974. Zanj je bilo to srečanje z nečim, kar ga je pričakovalo. Vse, na kar pesnik naleti, je mogoče razumeti z vidika nekega daljnega in negotovega sveta, pravzaprav višje resničnosti. José Manuel de Vasconcelos je poet, ki ga povezuje globoka ljubezen do življenja, toplina doživljanja in radost, zapiše Marjan Pungartnik.

Ida Brišnik Remec (roj. 1941 v Mariboru) je leta 1964 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gabrijelu Stupici. Med letoma 1964 in 1975 je poučevala na Osnovni šoli Angel Besednjak in na Srednji vzgojiteljski šoli, nato pa je delovala kot svobodna umetnica in poučevala še na Delavski univerzi. S soprogom Marjanom Remcem sta se leta 1966 vključila v Društvo slovenskih likovnih umetnikov in Društvo likovnih umetnikov Maribor. Veliko je razstavljala, običajno skupaj s soprogom, prevzemala pa je tudi javna naročila za vitraje (Maribor, Ptujska Gora, Ljubljana) in tapiserijo (cerkev sv. Jožefa na Studencih).

Akademska slikarka Ida Brišnik Remec je, po skoraj enoletnem ustvarjalnem premoru, znova pričela ustvarjati prav v času pandemije coronavirusa. Z obnovljenim delovnim zagonom so nastala njena prepoznavna cvetlična ali splošneje, rastlinska tihožitja, v tehniki barvnih svinčnikov na papirju, o čemer pričajo tudi, zanjo nekoliko nenavadne, dinamično eruptivne, prevladujoče središčne kompozicije enega samega likovnega objekta, ki pa je razčlenjen na sestavne dele analitično, kakor so pač naravno sestavljene rastline, prehajajoč iz realizma v nadrealizem. To pomeni, da je umetnica sicer ohranila osnovne značilnosti svojih »upodobljenk«, hkrati pa je s perspektivami z različnih zornih kotov, vključno z domišljijskimi barvnimi variacijami, toplo hladnimi modulacijami in 3D plastično modelacijo, posredovala svoje intimno, duhovno občutenje pozitivnega izžarevanja, navkljub nevzdržnim telesnim bolečinam.

Svoja dela je naslovila zelo konkretno: Votlina (granatno jabolko), Voščenka, Listi, Kapucinka, Sočnica, Orhideja in Suličarka. Opazimo pa lahko še neko dodatno simboliko centrifugalno orientiranih listov, stebel in vejic, ki se zdijo, kot bi fototropično segali k transcendentni svetlobi izven samega papirnega nosilca, ki ga umetnica praviloma pušča v naravni belini. Najnovejša dela Ide Brišnik Remec, v manjših ciklih, so tako po eni strani nadaljevanja njenih tihožitij, po drugi pa predstavljajo svojevrsten kuriozum v njenem likovnem opusu, ki ga že od samih začetkov posveča naravi, predvsem rastlinstvu. Tokrat lahko dojamemo njene vegetacije kot duhovne avtoportrete.

Motiv 1

Motiv 2

Motiv 3

Motiv 4

Motiv 5

Motiv 6

Motiv 7

Motiv 8

Motiv 9

Motiv 10

Motiv 11

Motiv 12

Motiv 13

Motiv 14

Motiv 15

Motiv 16

Motiv 17

Motiv 18

Motiv 19

Motiv 20

Motiv 21

Motiv 22

Motiv 23

Motiv 24

Motiv 25

JSKD in revija Mentor razpisujeta

V ZAVETJU BESEDE 2022,
literarni natečaj za odrasle avtorje, ki pišejo v slovenskem jeziku

Namenjen je vsem avtorjem in avtoricam nad 30. letom starosti.

BESEDILA IN SPLETNA PRIJAVA

Avtorji in avtorice lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili. Število poslanih prispevkov je omejeno na 5 pesmi, 7 strani proze ali 7 strani dramskega besedila. Vsak prispevek naj bo na vrhu levo nad naslovom označen s šifro avtorja, ne z avtorjevim imenom; svoje podatke pa vpišite v e-prijavo na spletni strani JSKD/literatura.

REGIJSKA SREČANJA

Prispela besedila bodo prebrali strokovni spremljevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili literarno delavnico (v živo ali preko spletne aplikacije ZOOM, odvisno od epidemije), namenjeno predvsem analizi poslanih besedil, in pogovoru o literarnem ustvarjanju nasploh ter vajam kreativnega pisanja. Šest regijskih srečanj bo JSKD pripravil s sodelovanjem območnih izpostav po Sloveniji (obvezno se prijavite na srečanje, najbližje kraju bivanja).

Uvod v letošnji natečaj in regijska srečanja bomo proslavili v živo v soboto, 28. maja 2022, na gradu Rajhenburg v Brestanici nad sotočjem rek Brestanice in Save (v spomin na 500. obletnico rojstva Adama Bohoriča v letu 2020 ter ob razglasitvi in praznovanju Jurčičevega leta 2021), kot uradni zaključek natečaja V zavetju besede 2021 in s predstavitvijo lanskih finalistov (v sodelovanju z JSKD OI Krško) v Tednu ljubiteljske kulture 2022.

Letošnja regijska srečanja V zavetju besede 2022:
četrtek, 26. maja 2022 – JSKD OI Jesenice (Gorenjska, oznaka: Gor)
sreda, 2. junija 2021 – JSKD OI Radlje ob Dravi (Celjska-Koroška; oznaka: Cel-Kor) - datum še ni potrjen
torek, 14. junija 2022, Rašica – JSKD OI Ljubljana okolica (Osrednja Slovenija, oznaka: Osred-Slov)
petek, 2. septembra 2022 – JSKD OI Maribor (SV Slovenija, oznaka: SV-Slov)
četrtek, 8. septembra 2022 – JSKD OI Sevnica (Dolenjska, Bela krajina, Posavje, oznaka: Dol-BK-Pos)
petek, 14. septembra 2021 – JSKD OI Idrija (Primorska, oznaka: Prim)

DRŽAVNO SPREMLJANJE

Med avtorji in avtoricami, ki jih bodo nominirali strokovni spremljevalci regijskih srečanj ter bodo prejeli srebrna priznanja, bo državna selektorica, pesnica in urednica mag. Ana Porenta izbrala pet finalistov, ki jih bomo razglasili na državnem srečanju odraslih literatov. Izbor bo potekal na podlagi šifriranih besedil.

ZAKLJUČNO SREČANJE

Državno srečanje bomo pripravili z območno izpostavo JSKD Tolmin, in sicer: v nedeljo, 6. novembra 2022, v Kobaridu.

Vse nominirane avtorje in avtorice z regijskih srečanj bomo povabili na zaključno druženje, kjer bo potekala literarna delavnica in pogovori o prispelih besedilih, (samo)založništvu, o literarnem ustvarjanju nasploh. Pogovor bo mentorirala državna selektorica, ki bo zvečer na svečani prireditvi prebrala utemeljitve petih najboljših besedil. V zavetju besede 2022 bomo zaključili z literarnim večerom in razglasitvijo petih finalistov (v treh starostnih kategorijah: od 30-49 let, od 50-70 let in nad 70 let) ter s podelitvijo priznanj za najboljšo samozaložniško knjigo 2021.

TEMA

Besedila za literarni natečaj V zavetju besede 2022 tematsko niso omejena, lahko pa se poleg proste tematike preizkusite v pisanju besedil, ki so intimna, družbeno-kritična, reflektivna, fantazijska, esejistična … Prepustite se domišljiji, igrajte se z besedami ter ustvarjajte drzno!

ROK ZA PRIJAVO

Lektorirana besedila pošljite do četrtka, 5. maja 2022, na e-naslov: mentor@jskd.si (Zadeva: V zavetju besede 2022 – regija, npr. V zavetju besede 2022 – Dol-BK-Pos). Za lažje urejanje besedil v delovnih gradivih in v tiskanem zborniku predlagamo levo poravnavo, pisavo v velikosti 12, wordov dokument v priponki (.doc, .docx) ter oznako dokumenta z regijo in šifro (npr. Gor_Triglav_Odrasli_JSKD_2022). Svoje podatke in izbor kraja srečanja vpišite v spletno prijavo. Prijavo in prejem besedila vam bomo potrdili v najkrajšem možnem času. Kdor nima svojega elektronskega naslova, se lahko za pomoč obrne tudi na območne izpostave JSKD v bližini kraja bivanja.

ZBORNIK V ZAVETJU BESEDE 2020-2021

Decembra 2022 smo izdali zbornik V zavetju besede 2020-2021 z izbranimi besedili finalistov državnih natečajev V zavetju besede 2020-2021 z uvodnikoma obeh državnih selektorjev: dr. Aljoše Harlamova in Stanke Hrastelj. Za vse prijavljene avtorje in avtorice je možen nakup zbornika po ugodni ceni 5,00 €.

Barbara Rigler,
producentka za literarno dejavnost in odgovorna urednica revije Mentor