Divna Bijelić

PESEM IZGNANCEV

Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Kje naj najdem steze
Začrtane v zemljevidih napak
Po dežju po trnju
Koga naj vprašam
Kje je pot vrnitve
Dovolj sta dve kaplji
Da se osvežiš
Ni potrebno vse Sonce
Za našo lastno srečo
Ni potrebno razkošje
Za našo odrešitev
Koga naj vprašam
En sam kamen
Nekoliko ptic
Eno nebo
In malo notranjega miru
Koga naj vprašam
Kje je ta pot vrnitve
Pod slivo ali pod akacijo
Iščoč se
Iščoč svojo notranjost
Našega obupa

Tatjana Budimir

BLAGOSLOV

Jutro je davno obrisalo solzo,
prvi mrak blago diši po murvi.
Govoriš mi, da je pred teboj pot,
stkana iz bisernih ogrlic,
edina, ki jo lahko sprejmeš,
dokler ne začutiš miru v sebi.
dokler se usahlo drhteči prsti
ne dotaknejo prvih toplih, sončnih žarkov,
ne moreš oditi.
Sklonjena sem v krčih,
v zadnjem dihu, ki te spremlja kot blagoslov.
Ker tja, kamor greš ti,
tam jaz ne morem biti.

Anita Iličić

LIST ZA LISTOM

Lista za listom, list pač, papir čist,
pripravljen, da izpišem besedo mojo,
pripravljen, da jo povem zdaj.
Korak za korakom, kot človek vsak,
ko nosi misel takrat pač,
včasih bister potoček, ki teče,
včasih nad glavo deževni oblak.
Kaplja za kapljo, morda vsak del mene,
zgosti se nekje, kot slap.
Sen za snom, zakaj se ne bi rodilo jutro,
ki se bo imenovalo moj dan?

Milorad Konstantinov

Opazujem tvoje pšenične lase skozi okno.
V notranjost me preganjajo tvoja premiki.
Težkih korakov odhajam iz sobe,
vem, nekaj mi manjka.
Na razpotju stojim in čakam,
da me kdo pobere.
Ko sem ti nosil sveže jagode v svojih dlaneh,
pred nočjo si mi rekla : mojo privolitev v najino ljubezen imaš.
Pišem pesmi zate, zdaj, ko
pogrešam tvoj vonj,
oprosti Marija.

Snežana Mandić Rica

Zaprem oči
Vidim
Odprem oči
Ne vidim

Ne bilo bi svetlobe brez teme

Zaprem oći
Objamem

Kristina Mate

OBVARUJ ME

Mar je mogoče pozabiti nasmeh nekoga, ki mi pomeni Življenje
In se iščeva: kdo bo pobegnil pred kom?
Vrtiva se v krogu, v času, ki mu ne pripadava
in misliva, da bo zdržal brez naju, brez vsega, kar sva midva.
Ko grem proti tebi in poslušam tvoj glas,
se poskušam odreči lepote, ki obstaja
v vsem, kar obstaja in molim, da me za vedno ohraniš v sebi.

Sem kot Srna, nežna in krhka -
za tebe vedno nežna.
Sem kot Volkulja, močna in pogumna -
Tebi vedno ljuba.
V meni vetrovi odnašajo žalostne misli -
daleč od naših sanj.
Tu sem -
poleg tebe kot Zvesti Pes Hodim.

Gordana Roščić

SPECIFIČNA TEŽA IZGINJANJA

Kot takrat, ko ugasneš luč
Še vedno odsev svetlobe v očesu…
Volja nima nič s tem.

KLARINDAN

Prične se obred dvorjenja: parfum dvori dekolteju, rože zavitku peciva. Zobato sonce podčrtava premočrtnost predsodkov.
To, kar bi rekla krči zvenenje in lirsko konstrukcijo.
Veter ljubi celofan.

ZADRŽANA

Strah pred možnimi posledicami reže ostro mejo med imeti in doseči.
Sol spontanosti se zlije po preteklosti žilah in ves o jalovi zadržanosti
Je priča o : pobegli lepoti.
Ponovljeno je neizrečeno.
Pregorela svetloba.
Življenje, ki mine v strahu prepoznega
spoznanja.

Stojan Simič – Krpica

KOZMIČNA PRAVICA

Ubijem
nekoga
in
avtomatsko
težim
k ravnotežju
najdem
nekoga
ki
bo
ubil
mene
ubit
sem
in
zaokrožim
igro
življenja
in
smrti,
in
ti
se sprašuješ
ali se lahko
ubije
ali
se lahko
umre
večno
v
komer
koli
kadar
koli
kjer
koli?!

LOLITA

Tik
preden
pomislim
nate
duša
mi
poleti
v
nebo
in
se združi
z
Bogom

Radovan Vlahović

ZGODNJE JUTRANJE MISLI

Zamegljeno je pred dežjem, poslušam glasbo, čutim nemir, življenje je tu pred menoj, naj ga lovim ali naj se prepustim mirnim, počasnim udarcem srca, listom tišine?
Naj dovolim presežek molka v neskončno globino sebe ali naj kot običajno plebejsko sproščen verjamem, da tisto, kar prihaja ni odvisno od mene.
Dvom je začetek literature, literatura je ubesedeno in materializirano premišljevanje o življenju

O TEBI SEM ŽELEL GOVORITI

Pred zoro, ko je najbolj temno, v nedeljo,
sklonjen nad belino papirja, zastanem.
Mrk in namrgoden kot ostareli volk,
v hladu in temi jazbine, posvečeno in
potrpežljivo do neskončnosti ližem odprte
rane.
Zastanem in celo večnost molčim.
A o tebi sem želel govoriti.

KO ME POKLIČEŠ IZ VEČNOSTI

Ko me pokličeš iz večnosti, objet od glasbe,
listov suhega cvetja in mesečine,
zadrgetam.
Postanem misel, magnetni tigrček,
ki hiti na srečanje, spremlja ga bučanje klica jelena,
v večerni meglici,
lajež nevrotične ure.

PREBUDIM SE, KO ME ZARATRUSTRA S KOMOLCEM SUNE POD REBRA

Ko se združita utrujenost in žalost postanem ranljiv,
že malenkost je dovolj, ena sama beseda, da zajočem. Seveda le redko pred drugimi ljudmi, nevzgojeno je, neprimerno je,moškemu se ne spodobi. Rad bi povedal, da obstajajo trenutki, ko se trudim skriti svojo ranljivost, obenem pa nagonsko planem v bes, spremenjen v strašnega bojevnika Barbargenija, ki je brez usmiljenja, ki ne oprošča niti lastnih slabosti.
Kasneje mi je žal, ker kmalu začutim kako me Zaratrustra s komolcem sune pod rebra. Sprejemam, da sem čustven in ranljiv poet, samo, ko se človek navadi, mu postane vseeno, življenje je tako ali tako stkano iz milijarde nasprotij.
Zato mi ne preostane drugega, ko da se oklenem kril najplemenitejših čustev ljubezni in prividov, poletim, poln varljivega upanja na poti k lepšemu svetu, ki ga morda nikdar ne bo, a to ne spremeni hrepenenja, da preko ljubezni in čustev do ljudi vztrajam v tem upanju.

PRIPOVEDUJE SE MI

Morda ni tako hladno, da mi zmrzuje pod jezikom, koliko ledenih sveč srca, ki so skrite pod zavihki streh. Lomim jih v enakokrak trikotnik, nato se igram z vprašalnikom, z njim igram hokej. Prozorne se mi smejejo in drsijo po flomastru.
Govorijo mi, da je belo v mraku črno. Žalost je podnajemnik zmrzali. Podčrtam spiralno hipotenuzo, toliko, da se ogrejem. Da začutim življenje. Da se omrežim z ukoreninjeno prihodnostjo. In počasi potujem po začrtanih smernicah. Naj se govori kako lepo mi je, ko se vzpenjam.
Da zmrzneš.

(iz knjige: Nenajavljeno kot smrt Banatski kulturni centar Novo Miloševo 2011)

Prevod: Franjo Frančič

PESMI V POZNIH LETIH

Sanje, trdo delo, radost in obup in kriti, joki, kar jih je bilo,
v spominih Mura in ravnine in gorice, Drava in Studenci
in Kalvarija pa iznad Pohorja nebo …
Vse to duha napajalo je fantu, da se dvigal je nenehno iz nesreč.
In to poraja misli še in čustev v poznih letih več in več.

Nesmiselno lovljenje časa pač razkraja, buri, rani le,
užitke duše in duha krni in kar narava, knjige govore.

Še živo je oko, srce živi za barve in oblike in za zvokov splet,
ki jih priroda vsepovsod neskončno dosti hrani in jih krije ve duhovni svet.
Drobci se življenja ob poslušanju gozdov, voda,
ob zrenju v travo, goro, cerkev še utrinjajo.
Pesmi slike so in toni in besede zagonetne, ki porajajo se in izginjajo.
Izreči je mogoče samo del tega, kar to življenje mu je dalo.
Vse drugo je zakrito. In zato veliko, prav veliko neizpeto bo ostalo.

Zbirka Studenci

ČRNA REKA

Dolnja Bistrica v Prekmurju

Si temna tekla za vasjo, za logom
skoz mursko dólinsko ravan;
v mrtvašnici ležal je z Bogom
mrtvak, ki se z valovi je boril zaman.
In Mura vzbujala je strah v otrocih in odraslih,
molče hodili smo po vasi sem in tja,
s pokopališča in grobov poraslih
je vela groza v vas in do neba.
Vse črno je bilo: mrlič in voda in nebo.
Še pozvačin je taval z navčki sam.
Kdaj bo na nas, na svet prišlo,
kar je v večerni zarji še bledó ležalo tam?
Neskončna pa ravan in reka silna v njej
boleče rezali sta v nas kot bi rezkó zveneli;
in nekaj je z zateglim glasom reklo: »Glej,
ujeti ste in boste še trpeli!«
Srce je vpijalo pomladni cvet,
oko je zrlo v griče na obzorju,
tam videlo zvonik, na nebni svod pripet,
in daleč, daleč ob pogorju
sijalo zadnje sonce je na vas.
V noči, polni zvezd in lune blišča,
še bolj je mislil vsak od nas
na tisto tam s pokopališča.

SVETLA REKA

Prlekija, kopanje v Muri pri Veržeju

Sončna, zlata, pisana ravan,
v daljnem krogu na obzorju griči;
je stopal z drugimi v korak droban,
na nebu letali ošiljeni so ptiči;
z družbo k vodi vsak je šel,
saj varno ni bilo v tej reki.
Kogar je tok močno zajel,
zmrazilo ga je kljub pripeki;
objem valov, deroča voda, mimo mlini
in kmalu strah: kam in pa do kod
bo nesla voda? Z levico pač veslá, z desnico vodo klini.
Tako se končno vrnil je na pesek in na prod,
kjer sonca vedno je bilo obilo.
Vse je zvenelo tiho, glasno, zrak nad peskom bil je kot opoj;
kamnov pok, z mlinskega kolesa bisere je lilo,
v očeh odseval je lučí njih soj,
peščene jase, gozda sence, listje kot safir,
za njim pa polja močni vonj. V sanjah kdaj Obir.
S poljan ščebet, a vik prej na obali mürski,
kjer Prlekije se razžarja dan.
Čeprav je videl fant že slap obirski,
mu duša je razpeta v to ravan.

ŠUMEČA REKA

Mura s parkom in polji v Cmureku

Ob griče stisnila se je tesno,
na drugem bregu poje o ljubezni ji ravnina;
nad vsem visoko boči se nebo
in zrak kristalno čist. V daljavi zre planina
na ta obmurski nežni svet,
še v prvotnem miru speči.
S pasom sinjim je pripet
vsak grič na Muro, valovi jih objemajo šumeči.
Marija Snežna blagoslov deli visoko
in sije daleč na ravnino.
Ganilo fanta je nenadoma globoko
in v roke vzame violino.
In sliši se zvonjenje kdaj z obeh strani
pa zlije se v valove, griče, polja,
vsak zven oči in vodo posrebri.
V nočeh srebro prihaja iz vesolja,
oko v krasoto lune zre, nenehne sanje
bude cvetovi, hrasti, smreke, žita
in gričev in gozdov in Mure valovanje.
Duša poje, violina in klavir tenkó zvenita,-
kot da bi vino teklo v čaše, v svet in glave.
Tam snuje fant, z lepoto prepojen,
želi razmišljati v pomladnih travah in pa v žametu otave.
In mimo teče Mura. V krog lepote in neznank tam svet je potopljen.

REKI TREH SVETOV

Mura pri Brucku na Muri, izliv Murice, zrenje v tri svetove

Dve mehki reki sta ob kamnu se znašli v objemu
in vsaka mnoge svoje zgodbe drugi pravi.
Je Mura večja, silnejša, kljub temu
se zdi, da se ob Murici za hip ustavi.
A vendar teče burno in obrne se ostro na jug.
Zdaj voda alpska združena gre dol v ravnine.
Prej čaka jo še temni, mirni gorski čar, kjer svet je drug.
Razpotje ob kolenu Mure je od pradavnine:
Murica prihaja od planin z vzhoda,
od koder vidi daleč valovita se ravan,
obdaja slutja Dunaja nas, trt stražarja, na obrobju svoda,
ko vzpnemo se visoko v gorski dan.
Na zahodu daleč da Salzburgu Mura roko,
na Koroško sred doline še srce zavije.
Ko Murico zajame Mura, se zazre globoko
vanjo, iz nje pač blesk in žalost vzhoda pije.
Murica pozdrave nosi Dunaja v Muro, lahnó
kot valček vije po dolini se tja do izliva.
A Murini valovi o rudarjih in drvarjih ji pojo
melodijo nežnejšo zdaj voda združena dobiva
in teče dalje proti mestu, kjer je na hribu strnjena kultura.
Grad in mesto vladavin sta mnogih davni priči.
Od tega mesta nosi zgodbe žalostne in vedre Mura
in zliva se v ravnino, ukloni se pred razprostranjenimi griči.
In kot da Mura mogla gričev spodaj ni predreti,
ob njih obrne se v kolenu spet tja proti vzhodnim krajem.
Tam pa, kot da iz valov besede slišali bi le šumeti:
»Vaša sem, drugačna sem in vodo, hrano, moč vam dajem!«
In tam so vonji polj in grozdja, godba orgel, gosli, že pozdrav iz Prlekije.
In fant nenadoma zdaj v dveh jezikih poje, moli,
šumeča voda se v srce mu, glasbo in v pesmi zlije.
S soncem in valovi Mura vsem ljudem da upanje tu doli.

Zbirka Mura / Mur

ZVOKI SVETA

Kako pomirjajoči zvoki so v dežjú...
Drugačni v soncu so, v zvenenju zraka.
Jezimo se, če zima je viharna tu...
Kako nam bo izpolnjena pač želja vsaka,
ko menjamo si želje po potrebah in kapricah.
Mar vemo vse, kar se godi v vodáh in v pticah.
Ob vôdah slišimo zamaknjeni šumenje,
pri pticah hvalimo njih žvrgolenje...
A svet je kroženje in povezava zagonetna,
ne briga za ljudi se pač narava tisočletna.

ZVOKI HARMONIKE IN HREPENENJE

Na stopnicah ob dvorišču kmečki fant sedi.
Kromatična harmonika mu poje, poje…
Fantiču duša v polje, k cerkvi poleti.
Bolestno čuti tam domače svoje.
In solze se utrnejo in misli plavajo boleče
čez polje, skoz nebo do matere in doma…
Vsak ton harmonike je žalosten, srce trepeče.
In fant v mislih roma, roma –
domov, v toplino tja, v zavetje.
Zveni klavir spet in pa nežno petje
v sobi in v cerkvi in v dvorani…
Spomin na vse zdaj mož globoko v duši hrani.

PASTIR POJE SRED RAVNINE

Ni zvoka žalostnega bolj, kot tisti je,
ko vije se pastirja petje čez ravnino.
Zategnjeno tam plava, ne ustavi se…
Se sliši, kot da stika se z davnino.
Ne vemo prav, se joče glas in prosi kaj,
je mar namen v golem petju le?
A vendar se ob tem vse duše razbole.

KLAVIR ŠE V SANJAH

So sanje ali je resničnost ta klavir,
ki sliši ga otrok, ko je povsod še mir?
Udarjajo skrivnostno zvoki na uho,
Ne ve se, so li iz vesolja ali zemeljske sobane.
Svečano je v sanjah, hkrati pa boli vse to…
In tipke čarajo tam zvoke nove, znane…
Takrat fantič pač glasbe niti noče,
čeprav še v sanjah ve, da jo pričara oče.
Omotično se splazi ven ob robu stene,
a nosi s sabo zvoke čudne in boleče.
Le mlado jutro v soncu dobro dene,
dobrota matere, ki tam kaj nežno reče.

POEZIJA JE POSEBNA GLASBA

Čeprav napisane so pesmi, jih oči
ne gledajo kot neme, mrtve znake.
Iz njih nenehno kaj zveni.
Je treba slišati jih take.
So melodije te za čase vsake…
A treba je dojeti dušo, ki je v zvoku.
Morda potem se več zazna v besedah toku.

ZVONOVI

Zvonovi nam oznanjajo uradni čas.
A čas je tudi to, kar je nemirno v nas.
Nam ure in zvonovi pač ne merijo tegá,
kar nam življenje nepredvidenega da.

TIŠINA IN ZVOKI

Je kdaj tišina tista, ki nam kaj pove?
Se oglasí v človeku nekaj, da ne vémo prav,
če to bilo je v nas že mnogo let?
Se zbiralo je kje? Je kdo nam to zavdal?

Zbirka Potopljeni čas in zvoki

POTOVATI – UBEŽATI

Kateri kraj, kateri prostor in kateri Bog
odreši bolečin te, čakanj in vseh bolnih videnj?
Neznani čas, ljudje neznani, votlo brezno snidenj…
Ta končni črni, bolni nič, ko se ustavi vse
in ko ne vemo več, kaj smo in če sploh kaj je.
Nečimrna človeška beda nekaj v domišljiji kliče
in ne ve prav dobro, kaj je to in kaj ji sploh pritiče.

TRAGIČNO ŽIVLJENJE V VIŠAVAH

V višave hotel si, v nebo.
Zapustil rad bi nizko raven.
Ker nisi angel, pač ni šlo,
zgubljen je tudi svet, zdaj daven.
A vendar ti pogled zaplaval
je visoko in je videl paradiž, da vedel nisi, kje nekoč si taval.
Zdaj spodaj si in sredi lažnih hiš.
Ne moreš više, ker ni kril,
nazaj ne moreš, ker ni nog.
Ne veš več, kje si zdaj in kje si bil.
Sta pozabila človek te in Bog.

VOŽNJE, SPOMINI, BREZUP

Bila so svetla leta rož, neba, otroštva,
sonca, rose, jelš in žita…
Srce poznalo ni še tistega uboštva,
ki zdaj ga čuti duša vsa ubita.
In je ubil nekdo vse sanje, cerkve, trave,
vse misli, ki hitele so v nebo, v vesolje,
vse pesmi, ki zvenele so od Mure tja do Drave…
Strmim v ta svet brez upanja in volje
in vozim se do zadnje lučke in postaje.
Le čas voženj včasih nekaj upanja še daje.

ISKANJE

Kam ceste vodijo? Še upanju naproti?
Drsela duša je na vožnjah hrepeneča…
Smeri ni mogla najti na nobeni poti.
Le v krogu suče pot se vedno bolj boleča
in cilja ni in konca v krogu ni.
A zunaj kroga človek se še bolj zgubi.

POGLED Z VIŠINE V BOLEČI SVET

Ko gledaš bližnji svet z višin, se zdi,
da se oblike lepe kažejo v vse smeri,
ki vodijo v kraje razbolelih stez in cest.
Spomini nanje so opoj in radost in bolest.
Pač nekaj je bilo povsod storjeno…
Prelepi dnevi šli so v nič, bilo je dosti umorjeno.
Ne da se obuditi to, kar mrtvo je.
Za lepo, kar je še ostalo, svetó zahvali se.

PESMI KOT BLAŽILO IN KOT BOLEČINA

Povzdigniti svet bolečin v pesmi svoje
je najprej želja, da ti jezik zvonko poje,
nato blažilo in uteha, pa čeprav prepozno.
Ne zbriše se nikoli tisto, kar bilo je grozno.
A niti to, kar je zateglo pelo,
ko je nekoga silno prizadelo.

VEČNO POTOVANJE

Cilji so lahko začrtani. A ne vémo pa,
da je v odhajanju, prihajanju velika sla.
O romarji do točke prek planjav
ali v daljavo tja! Ne ve se prav,
do kod in ali s ciljem do nekod.
Morda le, da se gre na pot, na pot…
Večno romanje pač strašna sila je,
žene nekam ga, zakaj, pa sam ne ve.

BOGASTVO

Ko se nebo prostrano v višinah boči,
je kraljestvo to za tistega v palači in v koči.
A človek mimo tega išče srečo
dotlej, da zadnjo mu prižgejo svečo.

Zbirka Poti in zrenja

Moja neprimernost
je v deležu moje ljubezni do vsega
kar se ne da misliti...

Kadar hočem priti do resnice
jočem s polnim jokom
dokler me ne obvlada občutek
da je boga minila potrpežljivost ...

Če me zebe
pač malo več sanjam o ovci
pa je vse O. K. ...

Začetek je zaradi konca
ostalo je v pesmi
trobente so zaradi trobil in fazanov
ker psi ne znajo niti več lajati
jezik imamo zaradi cen
pomlad zaradi poletja
mati zemlja so zaradi zemljepisa
kabaret
studenčnica je zaradi pitne vode
plavalci so zaradi utopljencev
ki so vsem v sramoto
pepel je zaradi pepelke
kadar si kakšen ribič sam napravi ribo
je voda izključeno zaradi rek
kabaret
krizanteme so zaradi vencev
ure so zaradi izganjanja dneva
obraz je zaradi ogledal
smrt in umiranje sta zaradi povork
pogreb je lahko odgovoren tudi za snažilko
kabaret
ogenj je zaradi elektrike
manjkajo samo še dobri električarji
krpa je zaradi blaga
lev je zaradi kralja živali
sonce je zaradi sončnega mrka
to pa ne vem kako ta mrk diši
kabaret
rane ure so zaradi delavcev
sanjam zaradi dolgih noči ...
to je treba ponoviti
sanjam zaradi predolgih noči ...

Glava je na živosrebrni jezik
pripravi psa ki si je zadrgnil na hrbet nekaj špinače

pes z nogami do tal
pripravi koleno iz trofejnega materiala

koleno ki ga ni treba stalno nositi na nogah
pripravi kahlo da boš jutro zlil skozi okno

kahla na poteg
pripravi štorkljo zavarovano proti tretji osebi

štorklja z glavo narazen
lahko je vprežena tudi v plug
lahko se druži tudi z drogiranimi grlicami

pripravi ho-ruk prepetenih cestnih številk
in si izpusti bolečino...

Tudi ti loviš s kozarcem resnico
in trobiš v razbrcano jutro
kako je tudi vest zavihana v uteho
seveda je čas v stiski
in lahko misli razvajaš z rožnim vencem
zato pa tvoje oči nimajo več istega čela
ker so podobne krznu
ki češlja v sanjah lovce ...

44–37

Mojemu telefonu ni do zvonca v
pišem v pesem
hrbtenica mi kaže hrbet
vpišem v pesem
nekdo mi je spustil šepetalce v koleno
vpišem v pesem
nekje v meni se skriva meningitis
vpišem v pesem
kadar sije luna v
pišem v pesem
še bolj pazim na svoje sanje
vpišem v pesem
cedilce za gladijole
vpišem v pesem
ni naključja razen svobode
vpišem v pesem
norec vleče norišnico proti domu
vpišem v pesem
muha opleta z mojim nosom
vpišem v pesem
hrustanec hrusta za mojo hrbtenico
vpišem v pesem
zdaj ko nimam več telesa me ne more nihče zadržati
vpišem v pesem
mandeljni mi izbirajo grlo
vpišem v pesem
ovca išče jopič iz svoje volne
vpišem v pesem
strelovod strela proti nebu
vpišem v pesem
ribe so zato
da mečejo ribičem trnke iz vode
vpišem v pesem
palačinke ne trpijo mojih oči
vpišem v pesem
lastovicam sem za to mizo posodil
svojo pisalno mizo
vpišem v pesem
svinčnik ki ne pozna sičnikov
vpišem v pesem
perice perejo v moji slini vpišem v pesem

V prvi vrsti bi rad napisal pesem
zbiram besede besed
bese bes be b
pesem je že blizu
same besede me ne zadovoljijo
pesmi je konec ...

Če prideš prvi do kake pesmi
in jo takoj objaviš
si lahko že kar pesnik ...

rezervirano za novo pesem

Če držim tla pod nogami
če iščem pedal za svoje koleno
če zibljem mesec v glavi
če mrtvemu vrabcu vračam perje
če na mojih očeh raste padavica
če ne morem kar čez noč spočeti naslednji dan
če morem vstati da bi bil večji
če morem prostor odstopiti zemlji
če živo srebro zavijem v papir
če utapljam vodo
če si noge zapletem v vrv
če imam sence za vzglavje
če nebo dvigam do svojega čela
če likam ovčke z živimi barvami
je to vseeno pesem ...

Nikakor se ne morem postaviti pokonci
kadarkoli poskusim
trčim z glavo ob te nizke oblake
in se spet sesedem k pesmi...

V tej pesmi je še dovolj prostora za
črno barvo brez vran
mrliški voz
zastavo iz konjskega mesa
brzostrelen fižol
volno ki mi raste v petni žili
prebrane srčke na zapestjih deževnikov
zabojček sape
kitaro ki nori za mojimi prsti
fazane s samolepilnimi sencami
kretničarja v mojem vratu
vino ki spušča barvo
posteljo kjer žgem sonce
šalamuna
nos zavit v sto nohtov
izračun prečne hitrosti golše
zataljene ključe v želodcih
ogenj ki vtika glavo v moje šibice
oči na veter
morske pse ki mi drgnejo srce
prsi ki si jih zamesim z obema rokama
meritev: naslov ...

Da belijo črnci stranišče
da je likalnik na toplo gredo
da se trnek topi v rumenjaku
da je staromodni pesnik z nabitim šlicem
da roka zaudarja po nohtih
da je na koncu piska miličnikova piščal
da se oblačiš v omaro
da ti papiga pripravi glas
da pišeš pesmi
s katerimi si ne moreš podpreti telesa...

Pesem za ples (pianissimo possible)
dacindabacin
kalte peria pen
cin dan cingulih cin ci
dacindabacin
vukupar sapsaš pa zika
dacindabacin daba...

Ali je zadosti dolga ta pesem
če rečem
cvileč od plesni
edini plačujem davek na poezijo ...

Včasih kaka pesem propade
tudi zaradi predolgega čakanja
na pravo besedilo

vsaj ta je ...

Kaj Več
Kot Je V Mojih Pesmih
Vam Ni Treba Vedeti ...

(Neumnost je
gledati na prste podivjanim petelinom
če trgajo sosedovo kuro zato
da bi bilo čim več petelinov ...)

Če požrejo ščinkovci
pred sončnim vzhodom vso vremensko napoved
bo verjetno še tisti dan lepo ...

Ob prazniku
zagori z najbližjega stebra
prav vsaka luč javne razsvetljave ...

Pri največjem smradu zavije veter na desni
breg savinje
...

, vejica
ki ni bila še nikoli
pred ki ker ko da če ...

hudičevi dnevi
; »/()-&+:’,
123456789=
qwertzuiopž
asdfghjklčš
yxcvbnm,.-!

Poškrobljene lestence
mline izveske nad obešalniki
špehaste bruse v ovratnikih
prevleke za soparice srpov
hripave avtomate za poker
zvezde vseh razpolovljenih nebes
v želodcu spete broše
in ples pulza od lastnih navijalk
pa vse tja do kandit kobilic sovražim ...

Zakaj imam roko
da lahko nasadim noht nanjo
zakaj imam noge
da lahko sledim svojim korakom
zakaj imam oči
da imam za kaj nositi sončna očala
zakaj imam glavo
da sem lahko kondukter ali delegat
zakaj imam možgane
da vem povedati kaj imam v glavi...

O žlici
o žlici s kačjim vratom
o žlici
ki je ujeta v argo juhi
ki nosi v sebi ljubezen do srebrnega pribora
o žlici
ki me je potegnila za roko
ki mi nese roko k ustim
ki pozna tudi kremšnito
o žlici
ki računa na to
da jo boš vzel s seboj

Za Voljo pač nekaj storim
in z isto Voljo
tisto svoje početje kasneje odpravim ...

Prav mi je
če na dan mrtvih žalujem...

Mati moja
tvoj edini sin
postaja moj ...

Jaz
ki
ni
last
nikogar
je
tvoj ...

Ostal sem sam v sebi
dolg pokoj mi ...

V nedeljo grem obiskat starše
ki na postaji čakajo
brzovlak za ljubljano ... v

Z avtobusom imava iste postaje ...

Ulovim peron
in se dam loviti z vlakom
isto ...

Ker so mi našli v želodcu
strop prejšnje podnajemniške sobice
bom verjetno ob glavo ...

Jaz sem bil neroden
glava pa trpi za mano ...

Četrtek je takšen dan
kot ga samo jaz poznam...

Ni mi hvalila kavča
se je pa zato zagledala v račke
ki jih je zbrala na svojih hlačkah

ob desetih deset
ko je odhajal zadnji avtobus
nikjer več ni bilo videti mojega palca ...

Ženska

nimam nobene

pa še to je preveč
kar imam ...

Včasih kdo zgreši tudi svoje telo
pa kaj to
važno je le
da ima na voljo vse svoje razpoloženje ...

Rojstvo –
vse pred tem
in za tem
je čakanje ...

Kako je včasih človek
kakor predpisan na molitev
ko hiti s spomini ...

Le kam bi prišli
če bi umirali tako
kakor živimo ...

Zdaj sem edini bog svoje vrste
prav z nobenim ne obhajam življenja in ker brusim glas
ki me s svojo mislijo zasleduje
v razoglavo kri njihovih zmešnjav zbirajo skozi stoletja molitve
da bi mi jih podtaknili pod srce ...

Zbirka Staneta Klančnika Umiranje do prvih znakov življenja je izšla leta 1975 v samozaložbi z uvodom Tarasa Kermavnerja, kar objavljamo kot komentar ob koncu te objave. Seveda se je v prenostu v jezik html izgubilo izvirno oblikovanje knjige, ki tematizira paratekstualni element straničenja (paginacije), izpustili pa smo tudi ilustracije.

V domiselni opremi Daliborja Zupančiča izhaja duhovita, lična, izvirna knjižica modernih pesmi. Avtor Stane Klančnik. Naslov zbirke: Umiranje do prvih znakov življenja.

Zbirka je nastala znotraj tistega modernega pesniškega obzorja, ki ga je zasnoval in zakoličil Tomaž Šalamun; vendar bi bil krivičen, če bi v nji videl golo posnemanje, ponavljanje. Klančnik variira, na svoj način; v ironijo, paradokse, kritiko, zabavo, kabaretnost, rahle cinizme, prijazne modrosti daje precej lastnega tona. Bi ga lahko označil kot nežnega, lahkotnega, prijaznega? V teh pesmih ni témé, v marsičem so estradne. Ljubke.

Tudi absurdizmi so kratkočasni. Klančnik razširja pesniško jezikovni svet slovenščine in Slovencev z nenavadnimi kombinacijami, domislicami, ki pa niso vsiljive, gladke so, tekoče; včasih so že na meji skopega, zadetega rekla. Bistroumne. Čuti se, da ima pesnik domišljijo.

Klančnika veseli iskanje različnih oblik; in v tem uspe. Marsikje se posrečeno igra. Za igrivo zabavnost ima izjemno mnogo posluha. Dokazuje, da se da moderno pesništvo brati brez težav, da je lahko »množično blago« – četudi s tem nočem reči, da so pesmi prazne ali puhle; narobe, za živahno formo je izdelan in jasen odnos do sveta. Imenoval bi ga: ludističen.

Predvsem pa je treba zbirko brati skupaj: kot celoto. Vse pesmi tvorijo celoto: eno pesem. Kompozicija je dognana. Taras Kermauner

ROPAC

Čekaj kajanje i kečap sa aspirinom,
monstrume!
U meni nema amebe,
betona i nota.
Atomi mirišu i šire uši šume
u mestu maestralno.

Strano mi je to, ranoranioče!
Ti si očevidac večnosti.
Stisak u sarkofagu i fagot.
Toga više nema
ni nagih aga na gazovima.

O, zakoni i šnenokle,
vi ste prokletstvo korupcije.

Rupice u piceriju upitno pupe
sa purpuru pruta.
Turisti u riznicama me iritiraju
ako se ritaju tajno.

Jato niče i čeka toplinu,
a potopa nema
ni matice u citatu tatice.

Stati na sat Tatara znači rat.
Tarot je otvor rova.
Avokado donosim tebi mislioče očeličeni,
što ličiš na čizmu.

Izmučen je mizantrop u ćumezu kao mućak.
U kaćunima nema minuta ni utisaka,
nema site,
ni kaskadera,
samo san nasrće na derana u ropcu.

SAKSOFON

U saksofon sakupljam kupine
sa pionirima i rimokatolicima
mokrim u kriptu
i ptiče čelom čemera merkam.

Kame ametist amnestira
spirajući pirotehniku piljevine
i pilji u ljiljan ljigavi.

Gavran Avramu vranu nudi
i disk sa žicama iskidanim skida
kidišući za duhom u hangar
artiljerije arija.

Jača očaj,
a čokolada kola pod kolenom lendova
davež da produži
u žitko kornjačino inoverje.

Novosti ne navlače čekinje.
Kiselo kestenje kinje
i selotejp.

Lep si pelude pudlice,
dlanu unajmljeni!

Laneš li nešto,
toksini sina statue tutnuće ti
tminu minerala
ne razotkrivajući azot.

Otisak saksije secira.
Zato poseci ciljeve civila
i lastiž slegni
gnevno.

Evnuh njuši ušima jugovinu
i ne hrče hrčak
čak ni kada daktilograf
grafiku gradi
i diktat Tatara tare,
a redovi dobijaju doboš.

Dobrice,
frizeri brinu o Brionima
i imanjima
mandarina.

Daj ajvar,
da vajari jaru ručicama čikaju
i mašne štofom
otkucavaju.

ŠEGRT

Naočit se šegrt zgrčio
u trgovini
govorljiv koliko i čioda
bezlična na travnjaku.

Zli majstori olistaju stojeći
na tmastim prtinama niotkud
i čekaju dukat da takne
kneževsko nežno bedro.

Kolorit sam ritnuo da pokažem
detetu svet izobilja i dno.

Uobražena žena
milost krije u stisku
sakupljenih kupina do podne.

Inat ne dam.

Natruniću ga ćutanjem utopljenika
i kalifa koji se šepure i stenju.

Tapkaju junoše na nošama
u juriš da potaknu jatake
i manifest bratstva ratnika
u rimama da vrate.

Mamim te lenjivice
i dah ti cedim iz meda
decu da umiješ ješnu
pod nakovnjem što zveči
čeličnim licem otkosa.

SENKA

Ja, senka nesanice i santa,
A Tantala na trenutak motrim
Snoviđenje da nije ili mantra
Elipsasta. Statisti od tisovine
Nemaju kud. Udovima se dovikuju
Kenjkavo, a vole dvopek u operi i
Ajvar na javi.
Razumem, to, ja-senka senke.
Asteroid sabotera razmaženog
Filozofijom omleta teškog
A hajduci na ciči
Jogurt piju i ljube se svečano.

SITNIŠ

Za aristokrate pravila ne postoje
zato riju po kraterima
i kartonskim kutijama
u januaru.

Terijeri i teroristi
stiskaju se
pred njima kao
tisovina.

Sitniš je viši stadijum
ništavila.
I šta?

Tabloidi blede ledeni
ni nalik nakotu
koji tumara
u raljama amatera.

Mater svoju teraju
junaci
unakrsno nakostrešeni
i streme ka totemima
u tremu igumana.

ŠPANIJA

Nije panika napukla u kladionici,
a Dalaj Lama maline niže
i žad otima daždevnjacima.

Napad pada da padobranci doputuju
pod tujama.
Ujutru tražim žamor morža
da razmažem osmeh zarazni.

Praznik nikne u krilu kneginje
injem prožet u žetvi.
Težiti za žitom motiv je
koji te omamljuje, vitka lozo.

Zulum mulate utamniči u tami
minskog polja.
Koga ogaravi varalica postane raritet,
riter ili teretana
zato što cev tanana mami palme
i lampione.

Svi smo bili pioniri
i ridali u smoli da oližemo
mladež delije.

Led delim sa siromasima,
a mase romanse snivaju u sasama.
Sastavi tetive tetki, a testise
stisni u tisovinu.

Sovama amanet nema enigmu
kao što iguman mandolinu
po dolinama sonornog Nila nosi.

Zaturen i nervozan nos je gen negde.
Naznake znake trubljenja pokazuju,
kaplju u katapultu i pulsiraju
u raju i jarugama.

Jara me u grudima tetoši
kao stetoskom
i kopni
na opni opnokrilca.
Hoklice klijaju i cement nude
meceni.

Cenim samo ime,
a molitvu tvorca rovarim
da varalicu ražalujem kao žarulju.

Rulja je pojela ječam i sad čami
za mačetom
iz tomova.
Nema motiva,
otimaju se Titani na majuru,
a jurišnici u rikšama šamarom
natrune šniclu u nedrima.

Ne dam izrode rodama
da mašu ušima i mišjim kandžicama
u groznici.

SREBRENICA

Praštanje jenjava
u javkama,
a kame samuju na zidovima.

Spavači bez glava
u kolonama kolaju
među lavežima u žici.

Nemo srebro u rebrima
fil i granu veze,
rebus da utisne u busolu
lulastu.

Broš zeleni viri
iz trnja,
a vetar talire kljuca
u potiljak.

Iskežen u zanosu
krvnik orošeni
šeni u ekstazi
nad telom upišanim
kao šaman mahniti
podbuo od budnosti.

TANE NE MOŽE DA OŽEDNI

Tane ne može da ožedni,
niti titraj Titana da napipa.

Ipak, kapak ima i mašnicu šamana.
Našao sam šanac naciste tetoviranog ,
nogu ugursuza i suzu u zamci.

Citati truju jurišnike dok špartaju šinama.
Na meni je da nemir rimujem
sa astmom astronauta
u momentu.

Mentu hoću da ohladim u fioci.
Očevi uveče večeraju,
a jutra im minu kroz slepoočnice stegnute.

U tebi sam bio samo mestimično,
seme da ti sameljem sa amebama.
Već je veče
i čekrk krči pod opankom apostola,
opasanog sapunicom psalama.

UKIPIM SE

Ukipim se ponekad
opor kao ropac na parkingu
i gučem čudesno
kao meče.

Snove razvejem zverima
i mazim milu ludicu
iza kioska.

Ako kažem „mir“ imaću mir
i mirtu u tunelu.

Ne luduj u dudinjama
dudlice licemerna.

Čemer remeti meru u redovima
i ode despot sedokosi
da osinjak okaje.

UTOPIJA

Utopijo,
topiš se pijano na nadlanici.
Nadmena nado
adresirana na sir
ridaj i dalje.

Haljina ne haje,
a jeka ekrana ranjava vene neba.
Bas sablasno nosi blagost stiha
i hara po haremima
i minaretima.
Mine timare marince
i cepaju tepanja dama u opancima.

Panker kerove osvetljava
uštavljen u štofu.
Ofucano je Nojevo jaje
u barci,
a cinici
cinkom komadaju
komediju.

Ko me ometa
metu tabloida
i dadaista da istaknem?

Isti smo
brate
i zato atak samo taknemo
u nemoći
nemo.

VIJETNAM

Vijetnam te namami mašnicom,
mic po mic.

Pomisliš da je šišmiš
i šmrkneš kao mrtvac u acetonu.

To nije ideja,
samo jetko tkanje aktera.

Terijeri riju jug.

U gondolama dube lame u dolamama.
Mamac je to.

Kad vidim Jetija,
znaću da je tiranija rana ananasa.

Nanu trpim u prtini
i ništa ne vidim osim šinobusa u busiji.

Zasijaće i nama amajlija u maju.
Kad jurim u ramenima imam utvaru
i stvari vidim u dimu.

Imun sam bez municije i ječim na čemer.
Tako dobijem meč i jednoroga,
tako postanem Vijetnamac,
na ponos nosača osinjaka i sačme.

VRLUDA LUDA

Vrluda luda gradom
u danu napetom i praznom
sa zapetom zakačenom za uvo.

Suvo se smeška
svom liku u barici,
a na vidiku ničeg,
samo zrak sunca
koji za osam minuta
stiže do zemlje.

Bunca mak u kesicama,
jak miris cimeta
smeta ušima
da metan iz trbuha
doživi kao mošus.

Kus petlić
sišućnu kost ostavlja
i laje na perača ulica.

Slavlja su završena
i grupe narikača
žalost donose u maramama
da mamac maci dobace
i sa dušama mrtvih
uspostave vezu.

OH PRIJATELJ

zlomila se je tvoja ladja
na tisoče koščkov
tvoja ladja tone
nikar tudi ti
dokler boš lahko
slišal ptice kako pojejo
opazoval Sonce
štel zvezde
slišal čričkovo pesem
tekel pod dežjem
se čudil luni
videl zvezdice v otroškem očesu
pribil žebelj
se razveselil kamenčka
ponudil roko prijatelju
vse dokler boš lahko
drobtinice s pticami delil
napako prijatelju oprostil
daroval cvetu vodo
vse dokler boš lahko grizljal življenje
Ne poznaš svoje sreče
velikanske sreče
in še večje

močni vetrovi življenja
zlomili so tvojo ladjo
pa kaj?
zlomljena ladja se lahko zamenja
pazi se…
tvojih tisoč delčkov
rodile so te besede

hvala
prijatelj

do konca življenja
me boš imel
ohrani prijateljstvo

da se le to ne zlomi v tisoče
delčkov
ladja naj tone
nikar tudi ti.

V slovenščino KarEn (justOne)

OH PRIJATELJU

slomila se tvoja lađa
u hiljadu parčića
tvoja lađa tone
nemoj i ti
sve dok budeš mogao
da čuješ ptice kako pevaju
da posmatraš Sunce
da brojiš zvezde
da osetiš pesmu cvrčka
da trčiš ispod kiše
mesecu da se diviš
da vidiš zvezdice u dečjem oku
da ekser zakucaš
kamenčiću da se obraduješ
da ruku prijatelju pruziš
sve dok budeš mogao
mrvice sa pticama da podeliš
grešku prijatelju oprostiš
da daruješ cvetu vodu
sve dok mozeš da grickaš život
Ne znaš tvoju veliku sreću
ogromnu sreću
i još veću

jaki vetrovi života
slomili su tvoju lađu
i šta ?
jedna slomljena lađa može se zameniti
pazi se...
tvojih hiljadu parčića
rodile su ove reči

hvala
prijatelju

do kraja života
imaćeš me
sačuvaj prijateljstvo
da se ono ne slomi u hiljadu parčića
lađa nek tone
nemoj i ti.

V srbščino Zorica Sentic

OH! L’AMI

ton esquif est sur les récifs
fracassé en mille débris
mais tant que tu pourras
entendre le chant des oiseaux
contempler le soleil
conter les étoiles
percevoir le chant des cigales
courir sous la pluie
dévisager la lune
voir des étoiles dans les yeux d’un enfant
planter un clou
te réjouir d’un caillou
tendre la main à un ami
tant que tu pourras
donner des miettes aux oiseaux
offrir aux fleurs de l’eau
tant que tu peux croquer la vie
tu ne connais pas ton bonheur
tant et plus

les vents violents de la vie
ont fracassé ton bateau
ton bateau a coulé
pas toi
et je suis là
un bateau fracassé peut se remplacer
prends soin de toi
et de l’amitié
tes mille débris
tes milliers de cris
ont fait naître
cet écrit

merci
amis pour la vie

PRIČLJIVOST, BRBLJIVOST...184

izvini
unapred
za
sve
što
sledi

zemlja se gasi
sećam se reči koje zvone
nisam te više sanjala i evo te opet
izvini unapred za sve što sledi
al’ kako zaustaviti sećanje vremena
samo na trenutak?
ukrasti od Tebe deliće sata
ponovo verovati u glagol voleti
jos jednu noć
tri tačkice i odlazim...
pobeći ću
otići ću
u ruševine života
na kamenovo seme, na zgužvan papir
na pramen oblaka
na zvonik crkve očevog sela
na jedro broda
na listove notesa
tetoviraću
po tebi, po meni
svilene reči
izvini unapred za sve što sledi
more
pet je sati
zora
pada rosa
noć
ne, neću više da plačem
ne nalazim snove
kapi tvog mirisa su u meni
ti, Ne, ti nisi više tu
ostao mi je tvoj notes
pet je sati
nedostaješ mi
izvini unapred za sve što sledi
hoću da sam tvoje ne znam šta
bilo šta
svašta
vidim tvoju senku u mojim svetlostima
hoću da sam tvoje ne znam šta
druge noći
biti tvoja ludost
biti i što nisam u stanju
i utopila bih se u tvojim gutljajima
smirila se pod tvojim poljupcima
biti tvoja tajna
biti tvoje zrno prašine
brojanica za tvoje molitve
jedro tvog čamca
Mir tvog rata
tvoja kocka čokolade
malo slovo ...
sva mala slova tvojih velikih
grafit... srce tvoje olovke
tvoja prazna čaša, tvoja voda, tvoj okean
tvoja zemlja, tvoja vatra, tvoje more
sidro tvog čamca
uglovi tvog kruga
rat tvog Mira
izvini unapred
za sve što sledi ...

V srbščino Zorica Sentic

ZGOVORNOST, BRBLJAVOST ... 184

oprosti
vnaprej
za
vse
tisto
kar
sledi

zemlja ugaša
spominjam se besed ki zvonijo
nisem več sanjala o tebi in spet si tukaj
oprosti vnaprej za vse kar sledi
a kako zaustaviti spomin časa
samo za trenutek?
ukrasti Ti koščke ure
spet verjeti v glagol ljubiti
še eno noč
tri pikice in odhajam ...
zbežala bom
odšla bom
v ruševine življenja
na kamnovo seme, za zmečkan papir
na pramen oblakov
na zvonik cerkve očetove vasi
na jadro broda
na liste notesa
bom tetoirala
po tebi, po sebi
svilene besede
oprosti vnaprej za vse kar sledi
moje
ura je pet
zora
pada rosa
noč
ne, ne bom več jokala
ne najdem sanj
kaplje tvojega vonja so v meni
ti, Ne, ti nisi več tukaj
ostal mi je tvoj notes
ura je pet
manjkaš mi
oprosti vnaprej za vse kar sledi
hočem biti tvoje ne vem kaj
kar koli
vse
vidim tvojo senco v mojih svetlobahž
hočem biti tvoje ne vem kaj
druge noči
biti tvoja norost
biti tudi to za kar nisem sposobna
in utopila bi se v tvojih požirkih
umirila se pod tvojimi poljubi
biti tvoja skrivnost
biti tvoje zrno praha
številka za tvoje molitve
jadro tvojega čolna
Mir tvoje vojne
tvoja kocka čokolade
mala črka ...
vse male črke tvojih velikoh
grafit ... srce tvojega svinčnika
tvoja prazna čaša, tvoja voda, tvoj ocean
tvoja zemlja, tvoj ogenj, tvoje mojre
sidro tvojega čolna
vogali tvojega kroga
vojna tvojega Mira
oprosti naprej
za vse kar sledi ...

V slovenščino Marjan Pungartnik

CALLADA VERBORREA … 184

Ante
todo
perdón
por
lo
que
sigue

La tierra muere, recuerdo las palabras que retumban
No soñaba más en ti, y ya ves
Ante todo, perdón por lo que sigue
Detener la memoria de los tiempos
Justo un instante
Robarte otros momentos
Comenzar de nueva a creer en el verbo amar
Aún una noche
Puntos suspensivos y me voy
Hacia los escombros de la vida
Sobre la pizca de una piedra de papel maché
Sobre la página de una nuve, sobre un campanario
Tatuar sobre ti palabras de seda
Ante todo perdón por lo que sigue
El mar
Son las cinco
La aurora
Cae el rocío
La noche
No quiero llorar más
No duermo
El sabor de tu perfume
Lo hallo en mi
Ya no estás
Sólo me queda una nota tuya
Son las cinco
Te extraño
Quiero ser
Tu no se qué
Veo tu sombra entre mis luces
Quiero ser tu no importa qué
Otras noches
Cómo ser tu locura
Ser quien no eres
Sumergirme entre tus tragos
Calmar tus besos
Sembrar tu rabia
Ser tu ilegal
Tu mota
Entre tus granos de polvo
El rosario de tus pregarias
La vela de tus mares
La paz de tu guerra
La tableta de chocolate
La minúscula de tus mayúsculas
La mina de tu lápiz
Tu vaso vacío tu agua tu océano
Tu tierra tu fuego tu mar
El ancla de tus varcos
Los ángulos de tu círculo
La guerra de tu paz
Ante todo, perdón por lo que sigue

V španščino Xavier Diez

ILS SE SONT TUS LOGORRHÉE ... 184

pardon
d’avance
pour
ce
qui
suit

la terre s’éteint, je me souviens de mots qui résonnent
je ne rêvais plus de toi et te voilà
pardon d’avance pour ce qui suit
arrêter la mémoire des temps
juste un instant
te voler d’autres moments
recommencer à croire au verbe aimer
encore une nuit
trois petits point et je m’en vais
dans les décombres de la vie
sur le grain d’une pierre, d’un papier mâché
sur une page d’un nuage, sur un clocher
sur les voiles d’un voilier, ou sur les feuilles d’un carnet
tatouer sur toi sur moi des mots de soie
pardon d’avance pour ce qui suit
la mer
il est 5 heures
l’aurore
tombe la rosée
la nuit
je ne veux plus pleurer
je ne trouve pas le sommeil
la goutte de ton parfum
est en moi
toi, tu n’es plus là
il me reste un carnet de toi
il est cinq heures
tu me manques
je veux être ton je ne sais quoi
je vois ton ombre dans mes lumières
je veux être ton n’importe quoi
autres nuits
comment être ta folie
être ce qui n’est pas
plonger dans tes gorgées
apaiser tes baisers
semer ta rage
être ton illégale
ta toile
être un de tes grains de poussière
du chapelet de ta prière
la voile de tes radeaux
la paix de ta guerre
ton carré de chocolat
la minuscule de tes majuscules
la mine de ton crayon
ton verre vide, ton eau, ton océan
ta terre, ton feu, ta mer
l’ encre de tes bateaux
les angles de ton cercle
la guerre de ta paix
pardon d’ avance pour ce qui suit

CALLADA VERBORREA … 184

Perdó
d’antuvi
pel
que
segueix

La terra mor, recordo les paralues que ressonen
No somiava més en tu i heus aquí,
Primer de tot, perdó pel que segueix
Aturar la memòria dels temps
Just un instant
Robar-te altres moments
Recomençar a creure al verb amar
Encara una nit
Punts suspensius i me’n vaig
Vers les runes de la vida
Damunt el bri d’una pedra de paper maché
Damunt una plana d’un núvol, damunt un campanar
Tatauar damunt teu mots de seda
Primer de tot perdó pel que segueix
La mar
Són les cinc
L’aurora
Cau la rosada
La nit
No vull plorar més
No agafo la son
El regust de ton perfum
El trobo en mi
Tu ja no hi ets
Sols em resta una nota teva
Són les cinc
Et trobo a faltar
Vull ser el teu no-sé-què
Veig la teva ombra entre les meves llums
Vull ser el teu no importa què
Altres nits
Com ser la teva follia
Ser qui no ets
Submergir-me entre els teus glops
Calmar els teus besos
Sembrar la teva ràbia
Ser la teva il•legal
La teva mota
Entre els teus grans de pols
El rosari dels teus precs
La vela dels teus mars
La pau de la teva guerra
La teva rajola de xocolata
La minúscula de les teves majúscules
La mina del teu llapis
El teu got buit, la teva aigua, el teu oceà
La teva terra, el teu foc, la teva mar
L’àncora dels teus vaixells
Els angles del teu cercle
La guerra de la teva pau
Primer de tot, perdó pel que segueix

V katalanščino Xavier Diez

ŠAPUTANKA

Eulalija*...

trebalo je da se zove
Da joj izrastu od reči kljove
Da na hiljadama jezika diše
Da imenom naziva
svaku kap kiše

Po kosi sam je mazila, i ona se primirila…

Gladila sam je, milovala.

U san utonula je. Sasvim posivela…

Međ nizom zora zevnu:

– Da li to brblja
dan?

Došapnuh:
– Spavaj, spavaj... Dan – nebitan je
san...

I disala sam, udisala
usnulo lice

I milela oko pidžame
oko nogavice

I umiljavala se
trljala
duž duge zlatne kose

I grickala
siskala
blede prste bose

Dok snove je izdisala
Javu ja sam – izbrisala.

Eulalija... Lalija.

»Jedino što joj je na javi
To je čelo koje stari.«

* Eulalija (grčko žensko ime) = koja lepo govori; govornica, krasnorečiva. Izvedeno od eu (dobro, lepo) i lalein (govoriti).

UDAH III

Prašina se hvata za nogavicu
Znači: Jesam

Zaslepljuje svetlost dana
Osmehujem se: Jesam

Dok njihala sam se na ljuljašci u visine goleme ugledala sam
baš tad stvarane predele
Puno toga raznog i

taj prašnjav drum.

Videh i – »Jesu«: »Mnogi ljudi koje nikada nisam upoznala«
Na primer, Neko Nepoznat veseli se s »decama« iza
predalekih prozora...

Kartu moju na sto:
– nisam još stigla da
crvljam u zatvoru.
– nisam još stigla
da kockarka budem.
– nisam stigla
da budem svirač orgulja.
– nisam stigla
da bez noge budem.
– nisam stigla da imam osmoro dece ili
jedno.
– nisam stigla da budem
»neka Todora«.
Na primer.
Druge stvari dobre i loše što stigle me
odsmejah il` otplakah
što jače.

Ovako: Udahnem.
Vreme je: Sadašnje.

Telo nam je, dragi, poklonjeno
toplo, sve starije

I, dragi,
poklonjene boje

I,dragi, dva postoje Sveta:
Ovaj, i Savršen

Kad udahnemo, dragi, tada se zahvaljujemo.

RAST DVOREZNIH NOŽEV

Na ruševinah –
po zastrupljenjih solz,
po setvah zrn zla …

rasto dvorezni noži
za novce temnih lovcev.

Za vrat pod krinko,
rezilo prepara strah,
majejo se tla ….

Se dolgo išče
šibko točko za naskok.
Roke se dvignejo …

Talcu kruha v drobtinah
smrt še ni naklonjena.

PIŠČAL PUŠČAVE

Eno življenje –
za kaj vse ne teče kri,
da se lepo živi!
Da se v sedlu obdrži,
ko konji podivjajo –

da se prešteje
Judeževe dnarje.
preden v prah sprhniš.
Iz ruševin vstaja smrt
za gobasti scenarij.

Črma smrt sveta
izsuši telo duha
in piščal puščave …
iz vetrov ognjenih glas
prebuja v podzemlju čas.

ROJSTVO

Sinu

Ko si za ta svet
še iz zemlje in neba,
v naših sanjah klil,
smo vedeli: gol čudež
bo na kamen položen.

(Je tako usojeno
človeku na tej Zemlji?)

Razpiral se boš
nebu ob sončni reki,
ob žgolenju ptic.
Zaman preganjal sanje,
z razumom mlel svoj svet v nič.

Boš vstajal, padal,
se dvigal, omahoval –
boš kos viharjem?
(V umiranju ljubezni
se še svetla upanja!)

DREVO ŽIVLJENJA

Prav (vse)mogočne,
lave se zagodijo
v rogovile vej:
ne gre ne nazaj ne naprej,
mesenost lomi krila.

Debeli listi
posrkajo sokove.
Poskusna bitja
so božji ponaredek,
verjamejo v napredek.

Glave v prividih
(po)jedo telo s kostmi,
kotaleč z debla …
Z lobanjami in križi
naj se vrača človek v raj?

NAVODENI PLAZOVI

S slo po posesti
do mogočnega plena
v krvavih rokah …
Vse živo in mrtvo bo
naše za večne čase.

Pooblaščeni
od bogov, zgodovine?
si prilastimo
dela strojnih genijev –
stvaritve ljudskih umov.

Dokler ne zdrse
navodeni plazovi
naturne kraje …

In kamnite strmine
pokopljejo zaklade.

DIH REGRATOVE LUČKE

Enkrat smo živi.
Krila bogastva, slave
krasijo krste.
Balzamirana trupla.
Zmaga gravitacije.

Človeški duh je
dih regratove lučke
med sončno travo.

Vetrič vesele pesmi
jo igraje odpihne.
Besneči glas uniči
arhitekturo cveta.
Bedak je ne opazi.

Otrok odtrga –
v dlan stisne čudežni cvet,
ga dvigne k nebu …
Mahajoče ročice
z vriski slave njen (raz)let.

LJUBEZEN

Ko pride sen
na nočno nebo glave,
topla misel krvi
iz hladu mesenih tal
z enim samim poljubom?

Svetloba steče
po vzgonu neba v žilah,
po krvi zemlje.
Ene odkrije v božjem,
druge v strastnem objemu.

Sonce poišče
pot do votlin telesa,
kjer brbota kri
da vžiga živih ognjev,
da bega senc prastrahov.

Hvalnice nebu,
zemlji, soncu, semenom,
začetkom konca.

KAJ ME PREBUDI

Kaj me prebudi
iz sna smrtne vdanosti?
Odmev iz groba:
Živost ni pokopana.?
Beseda ni mrtva.?

Živo na robu,
zredčene črede v prepad,
širimo prostor …

Nobene bakle
ne prikličejo neba,
nobeno zlo se
ne pogrezne do pekla,
vice: status quo.

Živost ugaša,
počasi jo srkajo
temni svetovi …

PRED KRALJESTVOM SENC

Pred kraljestvom senc
sfingo oslepijo, ji
zlomijo krila …
So na pripravah živi
za prevoze mrtvih s front.

Premiki znotraj
paneta in vesolja
beležijo čas …
Po odpisu 2000:
se dviga mrtvaški ptič …

Za ene Feniks,
za druge pernati nič.
Kdor ga ne vidi,
ne ve, da je v njem hudič
z genskega zemljevida.

LJUDOŽRSKA

1

O, tako lepo
se školjkam razklene dom
na polovice …

2

Ene so naše,
druge so vaše v dvojnem
talilnem loncu.

3

V enem se mož scvre,
v drugem skuhajo ženo …
In kam z otroki?

4

Pod križ, pod zvezdo,
da si zgradijo dom iz
strel in oblakov.

5

Boš naš, boš njihov,
junak v okusni juhi,
zločinec v kotlu?

PESNIK MOJ

Peter ni bil Klepec,
Peter ni bil tepec
niti stihov klepec.
To je bolj
pesnik moj,
trdokljuni noj,
ki tako hitro teka,
da mu skoraj glas odteka,
toda zgolj zato – verjemite .
Da nakleplje na take tipke,
ki prinašajo mu rime.

Peter ni bil stihov klepec,
niti risal ni po nebu oblakov,
ali iskal v morskih globinah besed,
ki bi se končale na enake zloge
iz širjav neskončnih zaloge,
marveč resen, preresen gospod,
ki je kadil pipo, pil kavo in bral tuj časopis
in se odpravljal na oporoke podpis …

Peter ni bil in ne bo stihov klepec,
Peter ni bil in ne bo mojster slikar,
ampak išče neko dolgo prispodobo,
da po smrti ne pozabijo na njegovo podobo …

KAM RINEŠ – PESNIK MOJ?

Že neštetokrat sem vprašal pesnika,
zakaj zaboga,
v te rime rine?
In dobim neprepričljiv odgovor,
da za to,
ker s tem
z lahkoto preskoči vse hribe
in pristane na obali,
kjer se Panonsko morje
z rečico Zalo
iz Črnih mlak
v Blatno jezero izlije.

Pesnik zato rine
tja, kjer si domišlja,
da na goričkih krosnih*
skupaj z lanenovino
tkejo najboljše rime …
Zato rime
niso plod zasnežene zime,
marveč poletnih bliskov in nevihte …
ko zmanjka elektrike
in energije za računalniške – stihe …

*Krosna – statve

NEUKI PESNIK

Če drugi neuki pesnik
še naprej v luno tuli,
potlej najboljša rešitev
ni v kravji štali*
ampak v mesnici,
kjer so mnoge bike – ubili.

Tam naj gleda,
kako kleca težka glava,
kako se sonce
nikoli ne prikaže,
zato mesar svetlobo strada,
besno gleda in laže …

Nabrušen nož,
kot iskra plane
in teliček ima
neozdravljive rane …

Ne reci,
da so to pesmi ali rime,
ali nekaj,
kar me kmalu mine …
Povejte kar zares in zagotovo:
tako ne bo šlo naprej,
vse po vrsti je jalovo …
Zato dajte biku štrik,
da bo šel na zakol šik,
in teletu čez oči ruto,
da lažje prestane muko …

Potlej bikov pesnik
s telečjo glavo
in kravjo postavo
pojdi pod ostrešje
in prekontroliraj
svoje podstrešje …
Sonet,
ki si ga napisal včeraj,
je za drugi planet …

*Štala – hlev

ZAKAJ – PESNIK – V RIME RINE, KO NI KONEC ZIME AMPAK LETA, KI NE LETA

Čuk iz debla preperele jonatanke kuka,
vrana vrani kraka naznanilo,
da se na laneni postelji sosed s sosedo
toliko časa valja, da je ne pofuka.
Žalostna je šekasta Šeka,
ki ob polnih jaslih zlobno muka,
ker sosed se še naprej s sosedo mucka.
Prede prede gostodlaka mačka Mjavka
in se za bebav hovhov ne zmeni za prihuljenega cucka.
Cela zgodba, kakor jo veter s pišem po oblakih riše
ni vredna orumenelega tisočaka penga*,
zato sosed, ko se na namucka in nafuka,
in pri vratih zarjavelo zaškriplje
skozi peterokrako okno zbriše.

Zgolj vprašanje za zgodbo v pesmi
je, zakaj se sosed s sosedo ne ljubi pod češnjo,
čemu nastopajo čuk, eca, mačka in cucek,
če pesnik moj zgolj pipka,
po dekletovih vzburjenih bradavičkah
hlastno tipka tipka a ne pritipka …

*Pengö – medvojni madžarski denar

SEM – PESNIK

Privoščim
in voščim
mu – je padel iz rim –
in se hitro pobral
za konec leta,
ker je izbrskal rimo,
ki ne leta …
Če bi prebrskal med jeziki sosedov,
bi takoj našel besedo prskal*,
in rešena bi bila nova
rima, ki niti ni tako nora …
Pomenljiva je zgodba v zapik:
Sem zgolj peskovski pesnik,
zato se odrekam sanjam
in se, verjemite, poslej –
nikomur ne klanjam …
Ako komu ni prav,
naj se pri vaškem fotografu slika,
ker poeta
ne zanima gnila klika,
še manj nočna – za rimo – mora …

*Prska – prši

ZA PESNIKOM – SE PRAŠI …

Po prašni gorički cesti
se sprehaja dekle z lepo kitko,
mimo na divjem žrebcu
prijaha sosedov frajer
in se nalepi na izzivalno ritko.
Še konju se punca zazdi divje privlačna,
zato v dir in poskok,
ki obeta večerni naskok
na dekle s kitko
in privlačno ritko.

Toda dragi moji,
čeprav zgolj zaradi rime
niste noji,
zgodba se nerodno zaplete,
ker se drugi sosed vplete
in s pesmijo zauka –
saj naklepate, kaj se potlej zgodi –
lepo ritko,
dekle s kitko
pod hruško pofuka …

Ampak, vse to je zgolj pribesedje,
ni niti resnica,
še manj avgustovska kresnica,
so zgolj črke, črte in pike,
in lepa dekleta z modrino modriša
na jasnegi neba in v očeh
z ljubeznijo … in dalje dalje …
mislite si svoje
in ne po moje,
kajti potlej za rimo
vam privlečem sosedo – strino
in ne kakšno pregrešno deklino,
z napredno za-oblino …

KRA … KRA … PESNIK

Hiša ne kiha, noč nima ognja,
luna se spotika,
krogla je oglata,
župnik se ogrinja
in pomolil bo,
kjer se nebo
z zemljo stika.
Zdaj na sceno –
dolgo vaško cesto –
stopa kra … kra … pesnik
s čredo črk iz zverinjaka,
za pokušino napiše rimo:
na zvoniku vrana kraka.
Res, da rima ni najboljša,
ampak v resnici tudi vrana ne kraka,
ker leti škarjastorepa sraka;
tudi župnik ne ogrinja ogrinjala,
cesta je prašno prazna,
mucke ljubko sanjasto spijo …
… pesem: adijo!

PESNIK MOJ, KI ZIMO ZIMO ZRIMA

Pesnik sanjaj sanjaj sredi zime
prepovedane sladke sanje,
da poleti kot kresnica resnica,
če ne padeš v spanje,
vzletiš kot vitka lastovica …

Sredi zime, snega, viharja,
korakaj k cilju
in ne oziraj se na nebeškega vratarja,
pogovarjaj se o polju,
rži in pšenicah, v katerih bosta
modriš in mak cvetela
in za tvojo – pesnik – pesem modrela in rdečela.

Potlej stopi do jezera,
tistega pod Triglavom
in obišči devetera ali sedmera …
… zdaj, res ne vem,
kaj na devetera in sedmera se rima,
poznam le, da tu se zrima zima …
Pojdi dalje, ne obupaj,
če si prehlajen si planinski čaj skuhaj,
čeprav ta rima ni tako svetla
kot zima zima – rima rimaIrma …

ZAKAJ, PESKOVSKI, PESNIK V RIME RINE

Čemu moj
peskovski pesnik
v rime rine
in na Goričko hoče,
če Ona tega noče.
Zakaj naroča
lepo sončno vreme,
mar bi dež priklical
in pod dežnikom zavriskal.
Šel bi skozi park in gozd,
pa ne bos,
kajti tam so trni in bodice
in raznonoge veverice,
pa ostrice
in besede
s katerimi se zaprede …
Zdaj se želje mu izpopolnjujejo,
temni oblaki nebo zapolnjujejo,
kmalu bo udarilo nekaj strel
in izdivjale se bodo nevihte –
nemara tedaj bo jasneje in glasneje
prebrano sporočilo
in naročilo,
naj pesnik utihne,
preden kihne in izdihne.
Kajti, če bo še naprej rinil v rime,
se ga v maju zima prime …

ČE NEUKI PESNIK V RIME ČRNE VREČE RINE

V iskanju črne vreče
prekotalim polovico mesta,
da me sréča nakupovalna sreča,
kajti posodo rabim,
da vanjo zapakiram
svoje truplo gorko toplo.

Nimam sreče,
kajti črne vreče
so prekratke za dolgine,
v njih skrijemo le spomine.

Poskusiti ni greh,
tudi če zlato
leži na tleh
ali beseda
se v blato prevali.

Nič ni pregreha,
niti pesem zapakiranega pesnika,
ne zdrobljen kozarec smeha,
vse je zgodba
iz preluknjanega
kovačevega meha.

PESNIK RINE – SKOZI ŠIVANKINO UHO

Z avionom, lahko z letalom,
skozi šivankino uho,
srečno zaljubljen pesnik,
želi poleteti in leteti.
Se vam zdi nenavadno?
Zakaj? takšni vendar so poeti.
Poizkusiti, pravijo, ni greh,
tudi če vemo, da zgodba ni mogoča,
kakor če pade luna izpod mize
in čez triglavska pogorja.
Sploh pomembno ni,
če se hortobaške puste nakodrajo
v goričke griče,
če devetooboki most
razpotegne svoje loke,
važno je – pesnik je zaljubljen,
in, ne boste pritegnili: ljubljen.
Ampak kaj, ko letalo še ni pri-letelo,
zato mora hočešnočeš počakati
pod goričko hruško, da bo od-letelo …

Zato, ne očitajte zaljubljenemu pesniku,
letal bodočemu testniku,
če je srečno zaljubljen
in v jutranji rosi po-ljubljen …

PESNIK MOJ – HIŠI, HIŠI

Čudež – hiša še stoji,
poševen dimnik je skrivenčasto majav,
iz njega se že stoletja ne kadi
in hladno kmično* – svetlo
je v babičini kuhinji – tudi.

Umetnik riše stihe
v stoletne saje,
briše prah in otira pajčevino,
vmes srka in poizkuša
iz hrastovega soda – izabelo** vino
in se vrača v mladostne sanje …

Črka k črki,
beseda v pribesedo
in stavki z nastavki
in stihi kot stiki –
pesnik moj – besedeklep išče
vsaj za prgišče
pritkano izsanjane ljubezni.
Preden karkoli najde,
se spotakne v preperele prage
on odtava pod klintonove *** brajde …

Zdaj, bralka moja,
iz soneta
tvojega poeta
izdolbi stih,
ki razkrije –
zakaj rima
zdrobljena,
kot svetilka – petrolejka,
ki v polnoč brli
in steguje misel tja daleč daleč …

*Kmično – temačno

**Izabela–domača sorta trte na brajdah

***Klintonove – enako kot izabela

TEŽEK DAN

obraz moje sence
se še odtaja
skupaj z ledenim cvetjem
iz čudežne dežele
na okenskem steklu

na dlan mi kapljajo
v solze spremenjene
cvetlice
a oči srebajo
zobato sonce

trepet vzdihov
in nevarni
občutki lebdenja
v tvojem
pomenljivem pogledu
ne sežejo do mene

ker
kaj ti lahko ponudim

zabubljeno marmorno srce
zapletene niti
zlomljene marionete
spomine zaporniške celice

ducat kislih poljubov
neskončnost hrepenenja
in gomilo prežvečkov
nostalgije

ti veš
upornik sem
življenje boli

a po tirnicah
spet pelje
težek dan

KRMEŽLJAV POGLED

zbujanje jutranjih zvonov
me zdrami s kletvico
na podstrešju

pokrpane sanje
grozijo
zmečkane na vzglavniku

krmežljavo okno
mežika
skozi meglene zavese

nad predmestjem odkriva
razpadle strešnike
sajastega neba

in iztegnjeno cipreso
kot osameli
kazalec

kot kažipot

za misel

in oči

JESENSKI AKVARELI

iz sivih oblakov
prši jesen
in brizga sonce
v ožilje listja

krošnje preobraža
v žareče akvarele
pod plohami vetrov

in jih razmetava
po pomečkanih rušah
ko ptiči drhtijo
na strunah daljnovodov

ko bodo ledene kaplje
padle na obrane trte
plešastih vinogradov

ko bodo pajki obešali
mokro perilo
na prepletene niti
babjega poletja

takrat bodo na kredencah
zadišale kutine
rumeno
kot spomini

a skozi sajaste dimnike
se bo proti nebu
valilo hrepenenje

hrepenenje
po toplozelenih sapah
poletja

JUŽNA STEZA

vračam se na jug
grem na dolgo potovanje
in srečno kresovanje
toda ne s teboj

pomirjam drhtečo dlan
ko sanjam in slutim
nek pristan
v daljavi

srce se umika v kot
in domačijskem soncu
zarisuje pot
v nedorečeno

zaplapolaj nocoj cela
zapoj in se razveži
in bodi zopet bela
moja južna steza

po živahnih obronkih
tvojih barv
naj se razlije
hrepenenje juga

jaz bom pa korakal
po robu kroga
pod razpotegnjenimi
mavricami pričakovanj

od jutra
do jutri

VELIKI REZ

v meni domotožje
po čudežni deželi
po nerazdeljeni sreči
domačije in nemira

in zato - verjemi
nate se ne bom obešal
niti s prerezano popkovino
ljubezni

vračam se na jug
v zavetje oltarja
vaškega hrama
v tihi pristan
spominov

ne vidim a čutim
prišla si
in s topo sekiro
sekaš korenine
moji rešilni bilki

raje odnehaj
vrni to sekiro
v arzenal svojih
možganov

z zarjavelimi
škarjami poguma
naredi veliki rez
na nedokončani sliki
preteklosti

v okovano skrinjico
zakleni ta čas
in odpri okno
jasnini
novih dni

v katerih mene ni

POMLADNI SVET

zaspan pomladni svet
pretakaš
v njeno ožilje
a sanje prelivaš
v škrniclje
stvarnosti

iskre njenih besed
so te spremenile
v kresno noč
ko ti je šepetaje
privabljala sanje

in razmetavala
srebrno tkanje
mesečine
nad tvojo
dolino

to je ljubezen
si rekel
in zasadil
zeleni val marjetic
na vseh križiščih
srca

LJUBEZEN IN SMRT

Posvečam Giacomu Lentinu, ki mu pripisujemo izum soneta

1. katrena

Danteju aa
ki je pisal sonete v čast Beatrice bb
Petrarki aa
ki je nešteto sonetov posvetil Lauri bb

2. katrena

Michelangelu cc
ki je tudi bil velik pesnik in mojster sonetov dd
Shakespeareju cc
ki je napisal 154 sladkih sonetov za plavega mladeniča in črno gospo dd

1. tercina

Prešernu ee
ki v Sonetnem vencu Slovencem vênec vije ee
Nerudi ff

2. tercina

ki je napisal 100 sonetov o ljubezni gg
Skenderju Kulenoviču gg
za sonet »Nad mrtvom majkom svojom« ff

1 ^***

Včasih se ti zgodi
Pesem,
in če,
ko jo prejemaš, ne zlomiš nobenega kruha,
lahko resnično spregovori.

Lahko te celo nauči
govoriti.

5 ^***

virtualna
poezija;
pesem
brez pesmi
beseda
brez besede
jezik
brez jezika
svet

brez sveta

8 ^***

Zdaj vidim
tla je potrebno
izmakniti
in narisati nova
porozna
nebo je potrebno
pripeti na dno
in skozenj
spuščati dihe
vseh reči
ki jih je
šele treba
roditi
Poezija tako
ni metafizika
(to je pesem)
transfizika je

10 ^***

Tvoje besede so voda
in jaz
novorojenec
(v njej,
ki že ve,
da ko prerežejo popkovino,
ne zrastejo škrge,
da veke dobijo svoj namen,
ko te (iz)vlečejo
iz nje).

ponoči
ko vsi mižijo
se na skrivaj
oglašam
pri močvirju
sove ne razumem
na lokvanj se usedem
kot paglavec

^*** iz zbirke K pesmi (vertikalna poezija)

VSE NA ZELENO!

pesnik bom!
v steber grem
stavim na neskončno
vztrajam
kolena se mi tresejo
vertikalno
trud
trud ...

moja kosilnica
gre na kerozin
pusti me pri miru
da voham zvezdice
reši me
trpim
na robu se mi zazdi
da sem nor
tumor so mi ukradli!
po šivih se vračam v glavo
telo me boli

ZAPUŠČAM VAM ETER

Koliko pesmi imam napisanih
s tišino
diamantne so
misli jih ne dosežejo
besede bi pomenile skrunitev
zato jih pišem
čudovito

Nekega dne jih sklenem
v zbirki, Zrak
bom narezal na tanke sloje
na jeziku bom pustil, da se stopijo
oblike premoga
v črni slini
bom (za)molčal

SPUSTI PRAVEGA NOT

misliš, da
samo moja koža poči
ko na njej ustaviš bič?
rad gledaš kri?
tudi v tebi teče
nič posebnega ni to ...
moški, ki so ga zjutraj našli
viseti z drevesa na glavo
je daroval šest litrov
sneg je še vedno rdeč

in kaj misliš – zakaj
svinje cvilijo ...

moj nož
ni za dajati rane
imam ga, ker mi je všeč
ker je tako fin, čist
   kot voda
ki me vsa pokrije
kadar me topiš -
takrat ne diham
kličem njo
ki zna leteti.

MED GLAVO IN ROKO MORAŠ ITI ...

proti znanosti proti duhovnosti
proti spoznavanju proti umetnosti
proti razumu

proti stroju
proti robotu

proti človeku
proti življenju
proti bogu
proti smrti

skozi srce

KATERIKOLI DAN JE PRIMEREN ZA ČUDEŽ

hecno,
še nikoli se niso
vrata odprla tako težko ...
       no, vsaj stopničke so vedno iste
kot tic-tac bonbončki
ki se svetlikajo ...
kako čudovite so
si rekla
in vstopila

kdo pa je tu doma ...
kakšne skrivnosti ima
skrite pod pazduho ...

O, nek revež, ki je
na smrt bolan in ga
pestijo neznosne bolečine
(verjetno si zagledala
škatlico protibolečinskih tablet
za konje, na psihi)
ali pa kak gusar
kakor Jaz
si rekla, Agrrrh.

jaz sem tu doma ...
sem se potiho oglasil
iz premočene postelje
       kdo pa si
sem nadaljeval

ah nič nič
ti kar bodi ...
kaj te zelo boli
si me vprašala
s sočutjem, ki ga
še nisem poznal

zdaj ne, zdaj sanjam ...
veš, kadar sanjam, svet
ne boli
kje pa sva ...
te nerodno vprašam

jaz sem na Valiumu
in to bo verjetno tvoj dom
si sklepala

ne verjamem
moja spalnica ima okna
in vrata niso debela jeklen
meter in pol
tla se dotikajo postelje ...

Valium je res čudovit
si rekla
in kakor spuhtela si
        tresoč sem se zbudil

Bila je potem sobota opoldne
v veleblagovnici nepopisna gneča
ko sem te zagledal
Bilo je 12 in 31 minut
obrnila si se in pogleda sta se ujela ...

Kako hudomušno si se smejala
ko si v ponedeljek
prišla na obisk,
pred obraz si mi porinila
naslov v časopisu
z štampiljko počez:
NEVERJETNO

hitro sem bral:
v soboto se je v trgovini ...
... transakcije ...
.... vse od 12:31 ure dalje ...
kot uspešno izvedene ....
... stanje na računih kupcev ...
... nespremenjeno. Trgovec zahteva ...
... banke ne morejo rešiti problema.

ne boj se ljubi
si rekla
in me poljubila

ODPIRANJE

Kadar me
hoče
nekdo ujeti
–
ga
najprej oblečem
v topel flis
na zadrgo
...

če mi to ne uspe
mi zraste ogromen krempelj
včasih
me ustavi že
prsni koš
včasih se zatakne
šele pri medenici.

(To me zares boli
Kot da nima ...
kot da nimava
rok)

VODA IZ OČI

ležim na veslu
in
Grem
(vsi oceani
tečejo do
najbistrejših izvirov)
mimo sebe
pustim
da me nese
protitok
mimo hormonov
(čeprav ne vem zares
kaj naredi losose tako
rdeče
čustva?
rakci?)
še višje moram
Reka sama odnaša
nazaj v svet
gladko
grem lahko naprej

Ostaja le še eno
vprašanje;
kako skozi luknjo
obrnem se
in stečem
(čakam da me
posrka skozi
reže zatilnice)

ČE KROJIŠ, POTREBUJEŠ OSTRE ŠKARJE

zakaj
skakati v zrak
in loviti
nevidne vrvi
ki visijo iz neba
(do vrha je daleč
kaj če je
na koncu
križ?)

CVETAL

zavest imam
v simpatični
beli
plastični
valjasti
škatlici
z zelenim zamaškom
z globokim navojem
in konveksno-konkavnim
debelejšim dnom
(na njej je tudi etiketa
z deklaracijo
in vsemi podatki
o vsebini
uporabi
v slovenščini)
odprem
in trosim

prijatelji mi jo mašijo
(radi bi, da
ne izginem ves –
tako v škatlici ostane toliko snovi
da še zrasem)

FLÛTE D’AMOUR

Včasih je dan
tak,
da ležiš
v saksofonu
na katerega igra
radirka.

(Včasih je preprosto
tako);
nimaš strun,
da bi izvabil glas
iz hruške, ki sanja furnir.

Danes je tak dan –
ko zna peti le kamin,
ko ogenj ljubi kambij,
ko je manubrij poleno.

NE MARAM SE KEPAT (VEDNO SE KONČA Z MAVŽANJEM)

Sanke
sanki
sanka se Primož
sanka se Mojca
jaz se sankam
ti se sankaš
uuuu
kako je lepo
vsi se sankamo

Ko se hrib ustavi
rečemo v en glas
oooo
kako je bilo fino
gremo še enkrat

LJUBLJANA

    Ulice me izčrpavajo
ljudje jočejo
    umirajo
brez vednosti
hodim v ritmu počasnega
    umirajočega
jazz
    rock’n’roll
ritma in pripravlja se na dež
nekdo govori z mano
skozi mene
čez
    mimo
mene
ritem umira
    fade out melodije
in ljudje še vedno jočejo
z neba pada pepel
hodim in poslušam življenja drugih
kako se oklepajo
    svojih
preteklosti
saj jim ta
    edina ne
more
biti odvzeta

Nekje daleč
– pa vseeno tako blizu –
pod nami
lomasti mogočni Ktulu.
Če živiš v kletnem stanovanju
si mu
za dva metra bližje kot
vsi ostali

POST SCRIPTUM

... in tako stopam dalje
naprej
vedno samo
– in zgolj –
naprej
v to prekleto puščavo mojega opustošenega duha, kjer
v starodavnih razvalinah človeških bivališč blodijo blazni
– nori –
duhovi vseh možnih pokopanih preteklosti
kot ropotarnica časov
– vekov –
in tako stopam
    stopam
in haluciniram
marmornate fata morgane v neizmerni daljavi

FRAGMENT LJUBEZNI

Ne boj se teme.
Tema pada.
Ko luč dneva prebije oklep – teme – mi povej.
Ko zbudim se – iz te teme – mi povej.
Slep sem ko spim v temi.
Ko pade mrak – mi povej.

PESEM

Nič ni prepričljivo, vse je
izmuzljivo
in nestalno
fluidno.

Začetna sla se sprevrže v dvom o lastni
pohoti,
zmožnost
zadovoljitve tega skrivnostnega ženskega bitja
ob
    meni.

Literatura – in umetnost
nasploh –
ki je prepričana vase, ne prepriča več
mene. Dvom tako postane merilo kakovosti.
Dobri stari mimesis, pozdravljam te
kot starega prijatelja!

In kako kaj seksate vi?

NOSTALGIJE

Rekla je, da ne more več naprej.
Rekla je, da je minil njen čas.
Rekla je, da se počuti staro
in utrujeno.
Dvignila je torej svoje tanko poletno krilo,
minevala so stoletja
in umrl je bog.

Rekla je, da ne more več naprej –
zato se je ustavila.
Sede ob ognju je lizala
svoje ogromno temno telo in
poglobljena
odprla žarečo vrtnico svoje
    – neke –
podzavesti, rekoč:
Novi bog se bo rodil zvečer in v krču
analne transgresije.

Naslednjega jutra je izginila in na moj megleni svet
je zaspano padal
pepel vseh časov.

PIŠEM

Pišem, ker me Nekdo opazuje.
Gleda čez mojo ramo in glasno črkuje,
bere besede in šteje verze.
Pišem, ker ima strog pogled,
mršči obrvi in stiska pesti …
Saj se Ga ne bojim –
pišem Zanj!
Pišem Njemu,
da mu privabim nasmeh na obraz,
odobravanje in sproščenost.
Da prikima,
brišem besede ali črtam vrstice.
Tako Ga zadržujem …

Strah me je,
da se bo naveličal.
Potem me ne bo več bral
in ne bo ugibal, katera misel bo naslednja,
zapisana in hkrati izbrisana.
Ne bo več buden nad mojim navdihom,
strahom ali strastjo.
Potem bom kar ustavila vse vozove
in obstala ob cestnem znaku
ne vedoč, kam!

ŠE DOBRO, DA SI ME NAŠLA

Spominjam se dne,
ko si me povabila k sebi.
Nežno si se sklanjala
in mi šepetala nekaj nerazumljivega.
Čutila sem tvoj topli dih
in verjela glasbi besed.
Vsa prevzeta sem stopala
po tvojih stopinjah
in ti preprosto verjela.
Veš, čakala sem te.
Zelo dolgo.
Poti brez tebe so vodile v Nič,
zvezde so se iskrile v zamolklosti
in dež je pel napačno pesem.
Še dobro, da si me našla,
Duša.
Spominjam se dne,
ko sem obmirovala.
Neka blažena sila me je objela
in poljubila na srce.
Doumela sem.

KRILA

V oknu tli plamen sveče,
poljub se sklanja k licu.
Zazrt vase želiš sreče,
prisluhneš radostnemu klicu.

Svet se razgalja v belini.
Praznične zvezde visijo
visoko v zimski jasnini,
kjer vile živijo.

Vznesenost riše ti krila
in z željo na dlani letiš.
Praznina
svilene demone je skrila,
si novih poletov želiš.

PLOVEM PO ZVEZDNEM PRAHU

Diham pretepene misli.
Odpiram prostor oblakom,
prepojenim z nebesno roso.

Plovem po zvezdnem prahu.
Padam v poglede prazne
in tonem v njihovo pozabo.

Žar stopljenih upov
stapljam v snov brezupov.
Pijem luže njihovih besed.

Drsim v zrak, z vetrom,
neslišno in sladko.
V mesečini obmirujem.

NAD SONCEM V ZATONU

V zanki obvisiš.
Nebo razgrinja se nad tabo,
oči uprte so v poljano.
Čutiš še utrip?

Ječi ta mrak,
potuhnjen v globine in razpoke.

Na glavo obrnjen travnik
visi nad soncem v zatonu.
Stvari izginjajo v obrisih,
reke tečejo v izvir,
noč zeha v nov dan.

V zanki obvisiš.
Poslednji vzgib ti pravi,
kako osvoboditi čevlje
in jih poslati na uhojeno pot.

NEBO JE PREMAJHNO

Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
kajti takrat se
svileni dan
zažene vate in išče zavetje.

Nebo je premajhno
za krik galeba,
šum brstenja,
plahutanje hrepenenja …
Premajhno,
da bi se
izgubilo v nežni črti,
kjer se stikata
modro in modro.
Premajhno,
da bi se neslišnost
stapljala v brezmejno stanje.

Nebo je premajhno,
da bi se uzrl skozi Nekaj.
Da bi v zrklu sijalo utopljeno sonce,
pa ob tem ne bi nič čutil.
Da bi te veter vabil v vejevje,
pa mu ne bi znal slediti.
Da bi ti otrok nudil čudenje,
pa se ne bi znal predati.

Nebo je premajhno
za dotik obzorja,
ki bi ga čutil
v svoji vsakdanjosti.

NOČ, POJDEM S TEBOJ

Noč, prešla si svojo temo!
Zdaj čakam na tisti vzgib,
ki ga hraniš zame.
Ne bojim se te več, pozna obešalka duš!
Ne bojim se tvoje pošastne obleke,
narejene iz netopirjevih kril,
razmočene od nočnega besa.

Noč, pojdem s teboj tokrat!
Pogledava si v oči in rečeva,
kar je reči treba.
Počešem ti blatne lase,
razmažem oči s šminko,
da se potem reživa tisti neumni kotanji,
ki kliče!

Prijetno je bilo kramljati.
Skoraj bi me vzljubila,
a nekaj v meni se je premaknilo,
odločilo, vzkipelo.

Dani se …

OCEAN VSEH DUŠ

Počasi kaplja,
curlja iz
rane,
ureznine,
vsake celice svoje
biti.
Neusmiljeno in vztrajno,
z zvokom strune
trubadurjeve lire.

Počasi in previdno,
da je kdo ne prestreže,
in prekine
njenega plesa.

Brezkončna tekočina,
topla, odrešujoča, poželjiva.

Kapljica za kapljico
v neskončen ocean vseh duš,
ki se stapljajo tod
in bosonoge plešejo
po steklenih
d
r
o
b
c
i
h.

BREZBRIŽNO V NAJINA SRCA

Biti del vsemirja,
pripadati svetu,
ki ga sam sanjaš.

Zazrem se ti v oči
in popelješ me
v vsemogočno zbližanje.

Ves ta sij,
ki mnogokrat zaslepi,
se danes razliva
brezbrižno v najina srca.

KAKO SE PRIČNE TO POSTOPANJE …

Tako znano se zdi,
ko stopam v koraku
in diham v daljavo.

Stopinje ostajajo za menoj,
misli pa hitijo
in sprašujejo,
si daleč?

Kako se prične to postopanje,
ko je v trenutku razkrito vse vedenje?

Kako se ujameš,
ko uzreš?

Kdaj končno veter prisluhne,
da svet potihne v mrak?

V NAJINEM OBJEMU

Objeta na cesti
beživa pred jutri,
s polnimi čevlji kamenja,
nabranega na vzpetini.
Tečeva proti brvi.

Ali slišiš?
me vprašaš.
Ne, ničesar ne slišim.
Ne vidim jezdeca na nebu
ne jadra na reki.
Ne slišim metulja v košnji
in ne galeba na morju.

Dragi, ničesar ne slišim.

V najinem objemu sem,
v teku pred jutri.
Pot izginja,
brv je v previsu …

Ne, ne slišim.
A slišiš ti?

NEKDO SE IGRA

Ni
te.
In
si.
Čutim.
Slišim tvoj dih,
vidim tvoj pogled.
Z roko si sežeš v lase,
veke ti zatrepetajo.
Čisto blizu.
Odsev v oknu,
odmev v uri.
Dvigneš skodelico čaja
in srkneš.
Da,
si.

Le nekdo se igra
in izmika kocke.
Nastavlja trenutke
in ugaša svetlobo.
Kot da
si.
Pa te
ni.

KAPLJA

Kot kaplja sem zaradi tebe,
tista majhna, nemočna,
kakor veter piha, tako v dano smer potujem,
v neznano me nese.

Kaplja, ah kje ... kapljica sem,
tista mala, polna straha,
pa naj kričim na ves glas,
ne morem biti glasnejša od daha.

Kaplja, ki polzi po steklu,
v množici z drugimi, neopazna,
pred nevihto se poskuša skriti,
in tebi, največjemu gromu uiti.

Kapljica mala, ki pade,
nevidno v svet neznan,
ne potrebuje veliko,
le tebe, da bil bi vdan.

Kaplja, ki nekoč bo del močne reke postala,
takrat ne bom le nepomembna kaplja –
čakam na pravi veter,
ne bom se vdala!

KLAVIR

Tam je, ob zidu,
včasih dneve in dneve le v prahu stoji,
včasih se z mojimi solzami hrani,
včasih mi s svojimi zvoki srce davi.

Je kot slika moje duše,
nekaj črne barve, za praznino,
za vso to prazno tišino.
– lahko bi bilo hujše.
Bela barva je upanje,
bela barva je smeh
bela je, razigranost
in
tu in tam
kakšen manjši navihan greh.

Vsaka tipka je drugačna,
vsaka svojo zgodbo govori.
Niti ena, res, niti ena ni dolgočasna,
vsaka po svoje me zna prepričati.

Včasih vrata zaprem,
da klavirja ne gledam,
jezna sem in takrat ne želim igrati,
ker bi naju jeza potem oba zadela.
Ker takrat ga le mučim
s svojimi grobimi pritiski,
nič, prav nič ne odzveni
takrat so vrata zaprta,
saj če ga ne bi bilo,
bi bila v še večji stiski.
Takrat so vrata rajši zaprta,
drugače kriči, kričiva oba,
ni glasbe, ni lepih tonov – le kriki!

Včasih sem ure in ure pri njem,
se levo in desno presedam.
Delam se, da sem Mrvica,
virtuoz, ki vsem tipkam vlada,
mojster, ki vsak ton obvlada.

Včasih le tiho, le nežno tipke božam,
tiho, da nihče ne sliši,
ker je pozno, ker je noč,
a ne spim, zato s klavirjem čas delim.
V glavi odzvanjajo ostre besede,
noč pokaže svojo moč,
čas, ko čudne sanje mi ne dajo spati,
čas bede.

Takrat me čuden strah zajame,
bele tipke hitro izbiram, čeprav le tiho,
lepo odzvenijo, v tonih se upanje zasliši
takrat spet me toplina objame.

S tipkami vsakič drugo pesem pišem,
vsakič nekaj drugega povedati uspem,
klavir me ne izda in dobro me pozna,
je kot pesem, a tu ne pišem, tu tipke stiskam
in barve zbiram, vseeno,

tako kot s pesmimi marsikaj povem.

KOVČEK ŽALOSTI

Zdaj je poln ta moj kovček,
do vrha se je žalosti nabralo.
Ogromno je spominov – toliko, da kovček komaj še zaprem,
in tvoj obraz – hladen je, zdaj grem!

Medtem ko kovček vlečem,
se ta s škripanjem oglaša.
Res težka je njegova vsebina,
k tlom me vleče težina.

Hitro hodim, potem že tečem
Sprašujem se, kako naj iz kovčka črnino ven zmečem?
Tu in tam se spotaknem a kovčku to mar ni,
še kar za sabo ga vlečem, čeprav je težek in boli.

Če bi lahko, bi se mu odrekla,
na cesti bi ga pustila, ne bi se več zanj zmenila!
A to je moj kovček, moja krama, sama pakiram.
Brez tebe sama zdaj se skozi ulico boriva,
samo jaz, moj kovček in njegova temna vsebina.

ŠKATLICA

Moje misli v škatlico so ujete,
na pogled ta škatlica zelo majhna se zdi.
V njej strah in vse skrivnosti so zajete,
odpreti si je ne upam , čeprav je majhna, zaboli.

V moji škatlici vlada bolečina,
temna in zaprta vedno na istem mestu stoji,
Na njej je listek – pozor vsebina lomljiva!
Včasih je neopazna, včasih od nemira gori.

Tako iz dneva v dan ta škatlica se polni
in iz dneva v dan v njej je več stvari,
več je spominov, več ljudi.
In ta škatlica z mano se ne pogovarja,
a s čudnim bitjem mi odgovarja.

TUJCI

Ljudje na cesti so le tujci.
Pogledi v tla jim pred drugimi bežijo,
skrivajo se za očali in medtem ko hodijo,
skrbno vsak pazi, da ga neznana rama ne oplazi.

Njihov pravi jaz skrbno ščitijo,
da ne zbeži, za fasado se skriva,
za njo tiči, misli pred drugimi varujejo,
da se kaj ne izgubi.

Taki so ljudje, tujci, ki med seboj se s pogledi borijo,
medtem ko po ulici navzdol v svoji koži po tihem kričijo
Taki so ljudje, pred drugimi bežijo, vsak s seboj zaposlen,
vsak vase zatopljen.

MREŽA

Svet je kot mreža,
tisoč lukenj ima!
Če eno pohodiš,
padeš,
ker nima dna.

Padeš globoko, globoko,
ne vidiš več sveta,
črnina, tesnoba te spremlja,
še v lastni senci te ni doma.

Ko prideš, ko padeš
na konec drugega sveta,
pravijo, da tam je sreča doma,
Vse lepo in dobro je tako,
vse mavrično obarvano.

Mreža, svet je kot mreža!
Porini me v vanj,
da občutim svobodo,
milino, toplino.
Nekoč tudi sama tja bom odšla,
ko bo pač čas določil mojo usodo,
mojo zgodbo, mojo pot,
mojo skrivnost,
mojo, oj mojo svetlost.

SANJE

Rada bi ptica bila,
da lahko bi ves svet preletela.
Rada bi drevo bila,
da v igri z vetrom bi uživala.
Rada bi potok bila,
da čutila bi, kako v meni vse žubori.
Rada bi noč bila,
da v sladek spanec bi vas zazibala.
Rada bi sonce bila,
s toploto svojo bi vas ljubila.
Rada bi dobra vila bila,
da ves svet bi spremenila.

Nikoli žal tako ne bo,
ker ptica pač ne morem biti,
ne drevo, ne potok,
ne noč, ne dan,
niti dobra vila,
vse je zaman,
vso to so samo sanje bile,
ki misli moje so začarale.

TVOJ ODSEV

Tiho v prazno zrem,
pred sabo vidim tvoj odsev,
nasmejan, žalosten, zaskrbljen.
Oči tvoje govorijo mi,
glasu nobenega zraven ni.

V mislih odpotujem stran,
stran od resničnega sveta,
hodim, tečem, pojem, skačem,
vse povprek se veselim,
v roki tvojo roko že držim,
drug ob drugem sva,
srečna, ker sva se našla.
Še kratek čas,
samo še kratek čas
glej me v oči,
našel boš odgovor,
ki srce tvoje si ga želi.

Zdaj zmotila me je senca ta,
ne vidim več tvojega odseva,
samo še v srcu čutim to,
kar podarilo mi tvoje je oko.
V upanju, da se vidiva v sanjah spet,
zakričim: Lahko noč, preljubi svet!

17. XII. 2011

Utrujen sem …
Izžet in naveličan praznih, trivialnih kreatur, ki vstopajo v moj svet.
Ne maram jih –
in pravzaprav te dni sovražim tudi sebe.
Sovražim se, ker voljno in sprijaznjeno životarim na tem žalostnem smetišču nagnitih upov, morečih sanj in mrtvih hrepenenj.

Takšne misli me ponesejo v temačni prostor.
Stisnem se v kot in predam melanholiji niča.
Še opazim jih ne – neumnih bebčkov, ki mi kašljajo v obraz in stopajo na čevlje.
Temà je – oni pa tako neskončno nepomembni.

Naenkrat se pojaviš. Tako daleč se mi zdiš.
Tvoj obraz je obsijan s čudno, mistično svetlobo, da moje oči, hrome od temè, zadrhtijo v sladkobni bolečini.

Govoriš mi.
Brez besed.
In vsak tvoj gib je zgodba, starejša kakor večnost.
Iztrgaš me iz bede vsakdana in popelješ v objem Lepote, o kateri še slutiti nisem upal več.
Pa vendar nocoj živi v tebi.
V tvojih korakih in rokah, ki zamaknjeno sledijo njenemu ritmu;
in v tvojih očeh, iz katerih sije njen odsvit.

Nemo mi pripoveduješ o popolnosti Lepote in molče ti odgovarjam s solzami v očeh.
Besede se umikajo ekstazi Neizgovorljivosti.
V tej neskončni bolečini umira poslednja človeška nepopolnost.

Bebčki ploskajo.
Očitno sva se zagovorila.
Oni … ničesar niso opazili.

Prostor je spet temačen in svet onkraj vrat enako pust in prazen.
Le midva sva drugačna.

Ti si odplesala svoje sanje.

Jaz pa – ponovno upam, sanjam, hrepenim.

SOLZE SVETEGA LOVRENCA

zvezdni utrinki
ponikajo
za komaj rojeno zaveso teme

bliski parajo jug

prestrašeno kikirikanje
se opoteka
skozi nočni labirint

zamira

dež raste v naliv
prazni nebo

blato
pred zdrsom
odšteva sekunde

čutim izdihe hiš

stari oreh
ječi v vetru

razmočene veje
se bičajo
v kodrih javne razsvetljave

kaplje med orehovimi prsti
poslušajo burno pesem dežja
zapeto
skozi prostornino kovinskih žlebov

za droben hip obvisijo

zanihajo

mimo oken
odjokajo

kot solze

HIŠA

zgrinja se teža

temni kupola noči

v glasnem molku
drhti vesolje

v mrežo nepredvidljivega
razprta perutnica dežja
podivja
pada kot slap noči

nebo se ruši
pljuska

streha
pretaka svetlobo bliskov

na strmini
z nogami globoko v blatu
ječi hiša

v sprano jutro
se dviga burja

upanje
prihaja skozi odsev vode
v slutnji sonca

CESTA

zavita v temačen odsev
strel

črno sije
v mokrem asfaltu

spolzko blato
jo cefra
spreminja v čipko

z nevidnimi lovkami
globoko v podkožje
grabi bok strmine
v nuji ostati
se vanjo zažira

proti jutru
zadiha burja
plosko ji zavalovi
čez strme serpentine

igrivo odpihne oblake

cesta si oddahne

v kovinski svetlobi
zvezd
s pridihom
komaj rojenega svita
se spušča v dolino

NEBO

nizko visijo oblaki
sredi težke teme

prenapolnjeni vrči
pljuskajo
hudournike dežja
ki pronica
globoko
v razmočeno prst

potem zajoka
strmina
in noč zatrepeta
v jutro

burja
zapiha
vse do obronkov jasnine

svetloba zadiha
skozi pelargonije
na oknu

jutro je

NOČ

nebo se zagrinja

v zraku prasketa nemir

za zaveso naliva
se utaplja dan

bliski
odsevajo od mokrih streh

ihti strmina

proti jutru polzijo
strahovi

misli se izgubljajo
na brezpotjih

tonem v privid

obup obvisi na obronkih svita

dviga se burja
prinaša olajšanje

PSIČKA

noč
stresa naliv

za kulisami groma
plapolajo bliski
blato
prepreda mreža prikazni

psička zavija
skrita
za prvinsko govorico volkov

zaupljivo pripadnost
odseva
v ogledalu oči

čisto spodaj

skriva bojazni

zacvili

trepetaje
popraska na vrata

DEKLICA

odhajaš mala

srdit boj
bije
ranjena Zemlja

razpoke v steni
za brezzobimi nasmehi
skrivajo strahove

starša upata
da v režo usode
posije sonce

odhajaš dojenčica
tja
ker boš varna

tja
kjer ne ječijo zidovi
ne polzi blato

ŽENSKA

zaskrbljeno pogleduje
na platno neba
tja kjer
se rišejo bliski

naliv hrumi
združen z gromom
spleta nemir
med nitke spomina
vnaša bojazni

vsaka misel
ustvari
po nekaj slepih ulic

obup steguje roke

razliva se
v jezero teme

v daljavi zalaja pes

noč zaniha

v jutro zapiha burja
s pridihom svežine
polni pljuča
da čutiti
razdalje
in prostranstva

nekje na robu
se izlušči
zven tihega sožitja

STAREC

v labirintu naliva
postaja dom
samo še past

razbrazdane slutnje
prehajajo
v jeke prisluhov

starec oddrsa
na nadstropje

vdan v neizbežno

leže k počitku

NOČ, STRMINA SE UGREZA

preko neba
razgrinja ponjavo
hudobnih orjakov

naliv bobni
izza sivin
preglasi sipino molka

pljuva v strešne žlebove

pronica globoko pod nanose

grozi z gmoto blata

sesipa barko gotovosti

v rezervoarju ugrezajoče noči brez spanca

narašča

JUTRO

vrtinec vetra
vsrka skrbi

bledikavo odseva
v gostem neurju
zdrobljeno
ogledalo

burja
odriva oblake

suši

nebo spreminja barvo
se odpira

zora zatrepeta
v soncu

ujeta v svetlobo

prinaša
sijaj
na novo zlepljenega
mozaika

DOM

mala
prihajaš

po gluhih poteh
čez razmaknjen asfalt

zapuščaš

mirnost mesta
otroško posteljico
v svetlobi neona

prihajaš domov
v hišo
visoko na raztrgani strmini

POLETEL BOM

Le kam so zdaj se izgubile moje sanje,
vselej srčno upal in verjel sem vanje,
v mislih božal zlata sem pšenična polja,
kjer najlepša na svetu sončna so obzorja.

Nikjer ne vidim štorkelj, rajske ptice,
zaman oko jih moje po neba modrini išče,
kakor da so izginile, v daljavo odletele,
s seboj spomine najlepše so mi vzele.

Nekoč vem, srečal jih bom tam visoko,
nosile pesem bodo o Prekmurju in lepoto,
letele še nad brodom, mlinom kjer teče Mura,
ni še pravi čas, ni odbila moja sončna ura.

Videl zvonika bom, Miklavž krasi jim kraj,
s soncem obsijana pšenična polja, kruha raj,
prisluhnil vetru, začutil topolov bom milino,
lepote reke Mure pesmi tok nosi nad gladino.

Potem se dvignil bom med rajske ptice,
tam srce moje želelo bo si da prijatelje obišče,
čeprav mogoče komu se oko bo zarosilo,
ko gledal bo v nebo, v brezmejno bo globino..

NE ŽELIM BITI TI ...

Spet misli prenašam na papir za notranji mir.
Saj ne želim, da moje misli bi prebiral,
v njih napake iskal, pogled zastiral,
se temu veselil, povrh bil še žaljiv.
A če bi me želel le spremeniti,
jaz želel bi oditi takšen,
pač sem drugačen.

Potem bi bil svet siv, spremenjen, monoton,
brez drugačnosti, različnosti, le ene barve,
takšen, ki ti spet verjetno ne bi ugajal,
vsak cvet bi bil le ene barve, tvoje,
a zdaj imava želje, misli svoje.
Te kot kristali se bleščijo,
vsak svojo pot hitijo.

Prebiral tudi jaz tvoje bom vrstice,
saj morda me poneso tja visoko,
besede sedle bodo mi globoko,
morda o ljubezni večni spev,
v pesmi sporočilo, odmev,
ko spregovori notranjost,
kot vpeta v sedanjost.

POZDRAV POMLADI

Sprehajala sva se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič je pel pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.

Čudovita gozdna steza en sam cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najin sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.

Neslišne sence so nama bile v družbo,
nemo so se sprehajale z nama,
na trenutke spet izginile,
se na jasi pridružile,
enako kot sonce,
ptičji spev.

Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima, ne veter, ne mraz,
ne razbeljeno sonce, ne suša,
nič ne bo preprečilo da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir želod.

NJIHOV PRAZNIK

Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna,
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.

Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.

In tam zgoraj sije sonce,
takšno, ki osreči vse, naravo,
ljudi, vse žene in dekleta sveta,
matere ki ljubijo, se razdajajo,
katere pozabljajo na sebe.

Pozabljajo in nudijo otrokom,
da ne bodo čutili pomanjkanja,
preslišijo zbadljivke, zla besede,
ob tem pa se smehljajo, se veselijo,
ter božajo nežne otroške ročice.

In te žene, matere, dekleta,
so največje bogastvo sveta,
neprecenljivo, nekaj lepega,
dišeč cvet ki nikoli ne ovene,
cvet ki ga vsak od nas ima v srcu.

TAKŠNI SMO

So nekateri, odprte vse so jim dveri,
v ljubezni, bogastvu, siromaštvu,
Se spreminjajo kot kameleoni,
naenkrat več niso oni.
Drugi spet plezajo po lestvi
iz pajčevin,
da bi videli svet iz vrha,
vendar lestev ne vzdrži,
premalo je če le želja tli.

Iščemo in vedno najdemo,
tisto kar nam je dano,
v usodi zapisano imamo,
če si prizadevamo, želimo,
z žulji ali brez njih dobimo,
da se kasneje veselimo,
morda užaloščeni rohnimo.
Za vse so vedno krive zvezde usode,
kar koli se nam zgodi, tja do groba.
Že davno mimo zanj je dan,
vse solze so bile zaman,
bil poleg je prepiru grožnjam,
pijanega očeta, blodnjam.

OPROSTI MI,

… ker je na svetu toliko lepih stvari,
pa sem ti pokazala le zmedo in neumnosti,
le hotela sem biti zate tu, sedaj.

… za vse napačno uporabljene besede.
… za prehitre zaključke in neumestne ocene.

… za neumorno hrepenenje in tiho željo,
tkanja majhne sreče v ukradenih trenutkih.

… za vztrajne vzpodbude in nemo upanje,
na noč ali dan, ko se tvoji prsti bi,
kot živo rastje oklenili moje roke.

ŽELIM SI

… zavrteti čas nazaj,
daleč pred trenutke, ko sem te uzrla,
na stopnicah, ko ti je korak zastal
in se tvoj pogled je dvignil k meni.

… da nisem takrat pogledala čez ramo,
ne bi zažigajoča strela šinila,
iz tvojih oči in me preganjala,
v vseh trenutkih mojega nočnega nemira.

MODRINA MOJEGA SVETA

… Tvoj svet ni moj svet,
v mojem svetu nisi našel mesta zate,
v tvojem svetu ni bilo prostora zame.
Najina svetova sta, ne vem zakaj, vsak zase.

… morda je bil moj pogled res brez iskric,
ki bi jih ti uzrl in bi tudi sama uvidela spoznanje,
da v slepem pogledu tvojih gluhih oči,
… res ni žara, ki naj nama kaže pot do sreče.

Vendar me boli, da sama nikoli, o zakaj,
nisem slišala tvojih krikov v šepetanjih,
o razumevanju in željah po potrpežljivosti.

Čeprav si mi to nenehno dopovedoval,
z vsako tvojo besedo in izrekom,
toda sama sem sama, pod tvojim vplivom ostala,
… slepa, … gluha, … nemočna.

PRIŠEL SI

… v mojih očeh, kot tridesetleten fant,
poln nemoči, hrepenenja po rokah podpore
in nežne želje v graditvi skupnih sanj.

Vendar, vse to je bila iluzija…
Ti si zrela oseba z jasnimi cilji,
in jasnim bivanjem v svetu tvoje izgubljene,
a neizpete želje po večni ljubezni.

SPREJELA SEM, DA SI ODŠEL

… tistega neznosnega trenutka, ko sem se srečala
z vsemi izrazi lica tvoje odločnosti.

… ko me je zaradi mojega dejanja postalo sram,
sebe in svoje želje, da najin objem naj omogoči,
da tkeva skupne sanje jutrišnje neresničnosti.

… ko sem se zavedla svojih ravnanj,
besed, pogledov, želje po dotiku,
ki so v silni moči čustev do tebe,
postajala le izraz navadne neumnosti.

… ker sem vedela da te bom le tako,
še vedno lahko ohranjala v svojih mislih
in ti ne bom nenehno govorila:
namesto ljubim te, rada te imam,
le, oprosti mi, oprosti mi, oprosti mi…

NIKOLI VEČ

… ne bom zjutraj napisala SMS le zate,
da te bo ves dan spominjal name.

… ne bom opoldan pogledala na telefon ali
na njem čaka tvoj ljubi klic zame.

… ne bom zvečer želela pomisliti samo nate,
predem zdrsnem v svoje sanje zlate.

Končno
sem se nasmehnil
svojemu strahu.

Gledam sliko.
V meni bo,
ko bo moja.

Prekipel sem
v lastni
nemir.

Tvoja svetloba
mi je prinesla
nasmeh lahkote.

Drevesa
nočejo učiti
skozi okno.

Tišina
povezuje
nepovezano.

Zapremo vrata.
Potem lahko
spet gremo.

Veselje
je navdih
za nova tveganja.

Čas valuje
s čolnom
na reki.

Roža
kipi
v nebo.

Tako veliki smo,
da ne vemo
ničesar o sebi.

Čisto počasi
počivati.
In vse bo narejeno.

Glasba razteguje
trenutke
v nedoumljivo neskončnost.

V zvokih trobente
sem začutil
toplino človeka.

Življenje
je mimohod.
Čakam nase.

Sončen dan.
Temine so se skrile
na ono stran sveta.

Zagate,
kot da si jih nisem
naredil sam.

Nestrpno čakam.
Nasmehnem se.
Še bolje bo tako.

Senca stola.
Kdo sedi
na njem?

Čas valovi
med čermi
in prostranostjo.

Usode se odločajo
v majhnih,
nehotenih mislih.

Roža
v soncu.
Počiva in dela.

Če trpim ali se veselim,
je v moji duši
vedno enako.

Vračanja k sebi
počasi
uravnavajo ritme.

Zjutraj se napijem
sončnih žarkov
za lep dan.

Vse delam
do popolnosti.
A le do pol.

Pričakujem
klic
in sanjam naprej.

Za srečo
je dovolj,
da jo prepoznamo.

Že ves dan
v meni vse dela
samo od sebe.

V roži
razločim
čudež sveta.

Iz knjige Tiha želja

odkrúšek -ška m (u) odkrušen drobec,
kos /…/ (SSKJ, elektronska verzija).

Nabiralka sem; malo tu, malo tam ...
znosim vse na en kup in kisam;
moj zvedavi duh ne prenese statičnosti.

Včasih se ti, takole po dežju,
orosijo oči
in zadiši po domu.

Bela regratova semena se lovijo
po sončnem zahodu
kot duše nekoč umrlih.

Še veš, kako je,
ko se ti na prstne mešičke
lepijo nedokončane besede?

Včeraj mi je rekla, da si želi
nekoga, s komer bo lahko plesala, in
moja kolena so v hipu okamenela.

Trgam se iz tvojega naročja
in zatrgana ostanem
nekje med nočjo in dnevom.

Draga moja, odhajam,
ker se moje srce
drobi drugače, kot si to želiš ti.

Rada se potapljam v tvoje sanje,
ki se zdijo krhke, sredi poletne vročine in
morske soli.

Dvojina je vedno težka, saj veš, kaj pravijo za
krvaveče srce ... nikoli ne pozabi na rumene jutranje
pozdrave ter vroče nabreklo kožo.

Intervali šutnje sve su dulji. Muklo šuti. Sve pliće diše i budan opaža kako tim disanjem sve neučinkovitije guši nasrtaje glavobolje. Nepomičnost s napola sklopljenim očima ubire minutažu. Tako je, biva, najbolje, mislio je. Misli su izranjale iz ponornih dubina njegova bića i rojile se u plićaku sve mršavijeg života.

Ivana je u svojim mislima i vozi novom cestom, u sitne sate, prema Zadru. Vozi sve brže i šuti. Dosadna su i neugodno joj smetaju duga svjetla prometala iz suprotnog pravca. Vozeći je pokušavala, ali nije nikako mogla srediti misli i misliti kako je Glavonja, sada na mjestu suvozača, nekada samom svojom nazočnošću, njoj nadobudnoj značio i zračio sreću. Ovaj sad nije bio isti čovjek za nju. Pravdala je malo sebe, malo njega. Utanjio se oko njega njezin omotač od mašte. Ispario je u nigdinu. Možda mi je evokativnost popustila. Možda... možda Glavonja nije tome kriv, bar ne u cjelini. Možda je on još leptir, samo eto, ne može više letjeti. Svoju golišavost i glad on od nje, zapravo od svih, krije. Takvo nešto nije novo, ali ni umrijeti nije najnovije, ušeta joj se u misli Jesenjinov dvostih. Otkud baš Jesenjin? Otkud baš ta njegova pjesma i njezin poantni dvostih.? Pa, on je živio i svojom voljom prestao živjeti, ali je za vazda ostao leptirom. Htjela je bivšoj simpatiji nešto reći, nešto što joj se iznenada u misli sunovratilo. S tom namjerom pogledala ga je više mehanički. Glavonja je spavao.

Bio je u tuđem ( zvao ga je svojim) vrtu i okopavao krizanteme. Žena mu je bila ljubitelj cvijeća. Ona je tuđi, davno napušteni i upadljivo zapušteni vrt radišno doradila i oplemenila i sebe i vrt raznovrsnim cvijećem koje je mamilo pozornost prolaznika i oni su zastajali naslonjeni na ogradu uživajući, makar nakratko, u čarima «rajskog vrta». Sada je Glavonja sam u vrtu i okopava krizanteme.Već su ostale bez cvjetova. Žena mu je dozvoljavala sugrađankama da ih naberu, prema potrebi, i ukrase bukete koje su pronosile na mjesno groblje. Istini za volju, vremenom se pokazalo kako je sve više onih koje bez pitanja u vrt uđu u vrijeme kada Glavonja nije kod kuće, naberu krizantema koliko ih volja trgajući ih i sijekući bez reda i bez ukusa, bez trunke brige prema cjelovitoj slici vrta. S tako ukradenim krizantemama popune i uvećaju svoje, najčešće male i skromne bukete, pa ih odnesu na grobove svojih najmilijih. Glavonja ogrće korijenje krizantema za zimu. Ispod jednog busena ugleda crnu brizastu mačku, brizastu jer je imala bijeli trokut na čelu koji je njezinu umiljatost uvećavao. Pokretima glave i koracima pozivala je Glavonju u šetnju. Zafrljacio je motiku u kut vrta i nje je odmah nestalo, a on se u tili čas našao u šumi. Ponad borovog gaja prolijetali su galebovi. On ih prati pogledom i iznenadi se grubom glasu fazana ( rijetka vrsta za ovaj kraj) koji mu zazvoni u ušima, a njegovo zlatasto i modro-zeleno perje kao čarolija ukrašava mu šumom stisnuti obzor. Fazan je zastao na prvom proplanku u kostimu renesansnog princa. Kako bi ga fazan s pojačanom radošću primio u svoje društvo, Glavonja otrči kući i na brzinu navuče na sebe svoj kostim renesansnog princa koji je za boljih i veselijih dana nosio u maškarama. Za mila Boga, nije valjda neetično biti sam sa sobom, sretan i zadovoljan. Ubrzo je bio lađar, pa radio na splavu i prevozio pretovarene magarce panjevima i suvarcima na obližnje otoke.Svaki put je kod utovara galamio dosta je dosta, već je previše tereta, ali ljudi i magarci su se rojili odasvuda i svaki je želio na splav. Glavonja je, u tim sve učestalijim zgodama, sjeo kraj vesala i plakao, ali rulja hoće kući što prije i njegovom plaču sve manje vjeruje. Odjednom starac i plač nekud pobjegoše. Glavonja se u trenu preobrazi u dijete i prašnjavom makadamskom cestom potrča prema mami, ali mame nestade čim ju je opazio. Anatemiziranje je uprazno sviranje, sjeti se njezinih riječi koje je za života ponavljala do iznemoglosti. Odavna sjeme obmane potire sjeme obrane da bismo bili mirni, konta Glavonja u snu.

A svojedobno bilo je tako. Ono što Glavonja kaže to stoji. Njegova je neporeciva. Mnoge pametne naume on bahato dogotovi na prečac. Za nas mlade, Glavonja je genijalno i lucidno anticipirao i preduhitrio buduće događaje. Njegova suvremenost ne vrijedi spomena. A bio je čovjek s vizijama. Ali što ćeš? Jedni se opterećuju s vizijama, a drugi s provizijama. Ja pripadam ovim drugima. A, vidite, na što je spala moja nesuđena ljudina. Triput mi tijekom vožnje ponavlja «All is well wbat ends well» Sve je, dakle, dobro što se dobro svrši. Utuvljuje mi kako je tako rekao tamo neki Shakespeare. Zajebo si se, moj Glavonja! Vidi kako si svršio ti koji si ostao dolje, prema meni koja sam se uspela gore. Mjesta iz mladosti zamijenila su nam se, evo, na pragu starosti. Vjerovao si kako misliš tri-četiri desetljeća unaprijed, a ispalo je da si mislio unazad. U rikverc, u rikverc si mislio, moj nesuđeni Glavonja. Ti si propala nekadašnja avangarda, a svoju propast sada ublažavaš tješiteljkom kako smo mi Hrvati nekakav pospani sanjalački narod. Hm! Ruku na srce, možda toga tu i tamo ima, ali generalizirati o tome, kako to činiš ti Glavonja, čista je demagogija. Šampanjac uspavao mog suvozača Glavonju, a moje oči u retrovizoru se napele kao u sove i tako buljave nekud su odlutale. Njemu je susret sa mnom, nakon toliko prohujalih godina, čista milina i happyend dostojan drage uspomene, a meni je samo evokativna mrvica koju ću zaboraviti možda već sutra. Svaki novi dan za mene je nova radost koja potire sve one radosti koje su me salijetale prije nje. Glavonjin lov na mačke je prevaziđen. Ja sam u tom njegovom lovu upala u klopku više zbog naše mladalačke prošlosti, nego zbog bilo kakvih pomisli prema budućnosti, pogotovo zajedničkoj budućnosti. U mladosti je on lovio silnicama svojih mladalački usjajenih žarkastih očiju, gracioznošću i ljepotom tijela, mimikom, gestama i iznad svega kapima veselja koje su neprestano kapale iz njegovih, uvijek novih, viceva. Vicevi su bili njegove lovačke puške kojima je on kao liječnik slušalicama prebirao one koje su ga palile i one su se omamljene osvješćivale tek hladeći se spržene pod njim. Glavonja sada jadan više ne može ni da shvati suvremene oblike lova. Medijski lov, recimo, njemu je još uvijek tuđi i stran. Moj je satir sada nedvojbeno ogoljen do dna i - gladan. Tvrdi mi kako ovi nehumani odnosi vode u propast, a nema snage i znanja da pokaže kada i gdje su ti odnosi bili humani.

Glavonjina glava klati se lijevo-desno dok nije pala na njezino rame. Ona se malo pomakla za upravljačem i on se probudio.

Oh, ispričavam se - procijedi zbunjeno.

Ne, to je lijepo.

Glavonjin osjećaj upio je to polusneno stanje kao lijepo. Prošli su Maslenički most. Još malo i stižu u Crno. Moglo bi noćas da mi ne bude crno. Nije prekasno za hotel. Pomišlja li nešto slično moja suputnica?

Na nebu je nekako neobično nisko sjao pun mjesec. Možda je meni pun, a mojoj davnoj simpatiji tek uštap. Možda... Tko zna?

Negdje ću parkirati – šapnula je stotinjak metara ispred Crnog, pa dalje idemo pješke. Fali nam sadržaj pun i okrugal kao mjesec. Sadržaj, ljubavi nekadašnja, sadržaj, jašta! Pogleda ga svojim kosookim pogledom i kao nekad kraćukasto se nasmiješi. Njezina joj je intuicija, kupana mjesečinom i toplinom noći, govorila kako se mislima nekud odsutni Glavonja zapravo osjeća ugodno, čak vrlo ugodno. Snima ona njegove geste i grimase i prati kako se suzdržava da njezinu ruku na upravljaču ne poklopi svojom. Ona je, možda, nekome pripadala ili željela nekoga i što sad sve ovo može da znači? Glavonja pokušava da iskoči iz smisla značenja koje riječi imaju jer među riječima je baš kao među ljudima - kaos, a od njih su, semiotički gledano, jasnije i uvjerljivije geste i grimase. Na njih ću se usredsrediti. Ona je u pratnji svojih gesta i grimasa prikupljala uvele ostatke nekadašnjeg nadanja.

Onda je naglo skrenula s ceste u prosušenu travu. On šuti kao pijavica i nagađa što bi se moglo dogoditi. Ona je uzela iz gepeka vreću sličnu vreći za spavanje. Samo jedna, pomisli on. A ja? Gdje? Pedesetak metara na zaravnaku prostrla je vreću na travu i zamolila ga da sjedne do nje. Svlačila ga je redom kojim to rade žene u javnim kućama. Svečano je onda razgolitila sebe. Bljesnu na mjesečini komad žene kakva se samo sanjati može, žene ljepše i bolje od one koje se Glavonja sjećao iz njihove mladosti. Misli, jadan, da je iščašen iz moje prošlosti. Vara se on. Iščašenost je upitna kategorija, zar ne? Možda ćemo ovim osigurati neke naše životne ruševine pa se one više neće rušiti. Ah, to možda?

Sjeo je i pružio ruke prema njoj. Vreća je nepromočiva, opazi. Ona se nije bojala njegovih nezgrapnih ručetina koje su joj, naprotiv, bile tako očaravajuće, premda je sve ovo došlo kasno i neplanski. Glavonja za ovo nije bio predviđen. Pazim da glasno ne izustim njegov nadimak Glavonja, kako ga zovu još iz mladih dana, jer se na to ime svaki put žestio i psovao. Nije bio predviđen za ovo, ali tu je. U njegovim rukama osjećam se sigurnom kao kopno poslije mnogo godina plutanja i lutanja morima. A opazila sam ga sasvim slučajno i tek kao obris u masliniku koji se, zajedno s njim, kupao u zelenkatso sivom svjetlu mjesečine koje je sada, evo, bijelo kao majčino mlijeko. Trepneš okom i tri desetljeća prohujala – rekla je penjući se na njega i njegov šampanjcem i njezinim dirlikanjem ukočeni alat. Sada ja moram biti gornja. On je šutio. Naizmjence su bili gornji sad jedno, sad drugo, sve dok se iz Glavonje neočekivano brzo nije začulo: Ivanaaa, aaaaaah, juuuuh, juh, juh, Ivana draga moja!. Ti, ti, samo ti znaš to tako dogotoviti, voljena moja Ivana!

Ona je u nekoj bezrazložnoj sreći ležala kraj njega šuteći. U svemu se slagala s njim. Pobjegla je iz nje moć kritičkog rasuđivanja. Glavonja je takav ugođaj ili barem sličan, čekao dulje od desetljeća. Osjećao se u zagrljaju zaštićen, voljen, neugrožen, zbrinut, u svemu bezbrižan i predan slatkim trenutcima protjecanja vremena koje plovi kao polužuti list na rijeci. Opet se kao nekad namirio i ostavio me napola zadovoljenu. Tako bahat bio je i kao mladić.

Odvest ću te kući reče mu oblačeći se. Dobro uzvratio je skakućući mislima s kraja na kraj Zadra i tražeći dio grada u kojemu njega - beskućnika, manje poznaju. Neki stid kvasa u njemu. Ofrlje je upro prstom u neku naizgled napuštenu kuću. Izišao je iz automobila s ćao i hvala na usnama. Ona je okrenula automobil i udaljavala se polako mašući rukom kao malo dijete i odnoseći svoje i njegove misli u pravu stvarnost. Ljepota i trajanje opet su antipodi.

Iza nje ostaje Zadar koji ona napušta zajedno sa strahom od opasnosti ludila u kojemu se dugo igrala lažnim i stvarnim kao jednakim, a pred očima su joj titrala paklena vrata Psihijatrijske bolnice u Grazu u kojoj je provela par posljednjih godina. Mliječna mjesečina stapala se sa svjetlom koje sa sobom donosi nova ovedrena zora, puna podmlađenih zraka sunca koje se budi tamo negdje daleko, iza Velebita. Vozeći se šaputala je sebi u njedra: Razlike među nama nisu u godinama, već u glavama. Važno je istinski željeti i voljeti, a Glavonja ni jedno, niti drugo, nikada nije imao, pa ni sada.

K r a j

Vrata, za sabo, seveda, zaprem.

Zaklenem jih. Počepnem nad školjko. Z eno nogo na eno stran, z drugo na drugo stran. Da me pri spodnji odprtini vrat ne bi videli. Tudi diham bolj plitko. Kratko in čisto počasi, komaj slišno.

Ker imam noge ves čas na enem mestu, mi mišice zatrepetajo, kot bi jih bilo strah. Vedno bolj se mi tresejo. Vedno glasneje, se mi zdi, tudi diham.

Škljoc! Popolna tema … Nekdo ugasne luč.

Nekaj časa še prisluškujem, če je res vse tiho. Če so res vsi odšli. Potem se z levo nogo dotaknem tal, previdno jo zravnam. Uh, boli! Komaj jo zravnam. Bolečina se razleze kot najbolj divja kača. Najprej me zagrize v omrtvičenih stopalih, nato se splazi preko otrdelih meč do bolečega stegna. Zdaj previdno stopim še z desno na temna tla. Potipam. Ja, tako je, stojim. Tudi v desni nogi imam tisto kačo. Boli kot hudič!

Oblije me znoj. Kot vsak večer. Če bi me kdo zdaj obsvetil z lučjo, bi bil na mojem čelu svetlikajoči se pas znojnih kapljic. Srce mi razbija, da se njegova eksplozivnost čuti v hladnih stenah ploščic. Še vedno trda tema. Temnih prostorov ne maram. Bojim se, da bom ostal v temi tudi, ko se bo luč že prižgala. Potem bi me šele zategnila panika in bi iskal stikalo v sebi …

Nočem več razmišljati o tem. S hrbta snamem nahrbtnik, potipam po njegovi globini in zagrabim.

Škljoc!

Nič … Tema se zdi še trša kot prej. Kot da se plasti in me pokriva, plast za plastjo.

Škljoc!

Hudiča! Potresem. Poteptam. But-but!

Škljoc!

Temni prostor me tipa, po očeh me praska, v oči mi tišči orjaške črne prste. Zdaj diham hitro in vse bolj površno. Znoj se mi cedi po hrbtenici. Kapljam! Podoben sem zvokom straniščne školjke spodaj. Zunaj, kjer so pisoarji v trdi temi, se pretaka voda. Tako je vsak večer. Vsako noč to prenašam. A baterija mi ni še nikoli crknila. To je nekaj novega. Še enkrat potolčem po njej … snop svetlobe se razlije po kabini stranišča.

Hja, še vidim. Ne bo potrebe po notranjem stikalu.

Zdaj lahko razločno vidim školjko, kot nit tanek curek, ki se iz kotlička za vodo preko cevi vztrajno vije v vodno kotanjico stranišča. Pomanjšana igra narave, ki potone v globoke kanalizacijske cevi. Z baterijo se sprehodim po plasteh teme.

Prva temna plast se dvigne tik nad školjko. Obsvetim steno nad njo. Hladne ploščice pijejo toplo svetlobo baterije. Plast za plastjo teme, ko pridem do tiste z vrati – oglas na njih. Je bil že prej tukaj?

PRODAM … kaj prodaja, se ne vidi razločno … Z baterijo sledim vrstici, napisani z alkoholnim flomastrom. Spet nekaj hudo nečitljivega. Preberem le še telefonsko, ki je izpisana na koncu nakracanega oglasa.

Ha! Kako živo si predstavljam nekoga, ki sedi na školjki in serje. Potem zagleda ta oglas in si prepiše številko. Ali pa kar na licu mesta pokliče: »Halo, tu … veš, sem videl tvoj oglas, saj veš, kje. Me zanima, koliko stane … ta avto? Omara? Smuči?«

In potem se oni na drugi strani razpeni, češ kaj se ta norčuje. Saj je jasno napisal, kaj prodaja, zdaj pa ga neki cepec kliče in ga zejabava. Malo več resnosti bi pa le pričakoval od ljudi, ki berejo oglase med sranjem.

Odklenem vrata. Srce mi še vedno razbija. Pisoarji. Voda kaplja po njih. S koraki režem skozi prostor, mimo velikih treh ogledal. Obsvetim jih. Z baterijo zaokrožim sem in tja. Moja postava tam notri zapleše. Senca za mojim hrbtom se razteguje in krči kot smešna guma. Napade me smeh. Tako je vsako noč. Previdno odprem glavna vrata stranišča. Posvetim v dolgo telo temnega hodnika. Še malo, pa bom zunaj. Do glavnih vrat je dvajset dolgih, skoraj trideset srednje dolgih in več kot petdeset izredno kratkih korakov. Odrinem glavna vrata, skozi katera od spodaj pronica svetloba. Odprem in dotakne se me snop svetlobe trgovskega centra, v katerem vso noč gorijo luči. Zakaj so trgovski centri vso noč osvetljeni, mi ni bilo jasno, dokler nisem tega pričel s pridom izkoriščati. Gotovo so osvetljeni zame. Da se lahko sprehajam sem in tja. Po hodnikih. Da lahko skačem po tekočih stopnicah, ki vsaki večer obstojijo. Da buljim skozi izložbe in se pačim pred mrtvimi plastičnimi lutkami.

Izklopim baterijo in jo vrnem nahrbtniku, ki odpre usta in jo pogoltne. Previdno grem mimo desetih senzorjev. Vedno so tam. Paziti moram, da se ne dotaknem glavnega stikala ali se zaletim v osrednja vhodna vrata. Paziti se moram njega, ki pride, a tudi gre …

Najprej se sprehodim do polic s pijačami. Tu tako rad sedim. Zadiham. Globoko in visoko. Ozrem se po najljubši pijači. Previdno snamem pokrovček. Požirek, dva, trije … Več ne smem. Potem vzamem iz nahrbtnika plastenko z vodo in zapolnim, kar sem prej izpraznil. Do vrha. Potem zaprem nazaj. Saj ne bodo opazili. Postopek ponovim še pri drugi, tretji, četrti in peti plastenki.

U, ta mi je tudi všeč! Rdeča brusnica s sončničnimi semeni in dodanim C-vitaminom. Požirek. Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico z njo.

To moram tudi, to, biokivi in biojabolka v najbolj čisti vodi … Dva požirka. Fuj! Dodajanje vode. Zapiranje. Na polico s to kislico!

Ta je zagotovo boljša. Jagode s španskih bionjiv z dodatkom naravnega matičnega mlečka. Požirek. Ni slabo. Sladkasto. Še en požirek, dva … Joj, preveč! Zdaj bo preveč očitno. Dolivanje vode. Zapiranje. Na polico. Smeh. Joj, kako izstopa! Tako svetle barve je. Tovarniška napaka pač.

Tako, malo bolj nazaj greš, plastenkica mala.

Top-top-top-top … koraki …

Vržem se po tleh. To je on. Vsaki večer je tako. V vseh trgovskih centrih tega sveta je tako. V marsikaterem sem že bil. Povsod kamere, senzorji, milijoni luči, tekoče stopnice in: … varnostnik.

Ponavadi bolj lene sorte. V čisti prisili se, brez najmanjšega pričakovanja, da bo res na kaj ali koga naletel, sprehodi sem in tja. S snopom svetlobe, kar od zunaj, prebode steklo izložbe in obsveti notranji prostor – malo sem, malo tja.

Zdaj, zdaj bo šla svetloba tudi mimo mene. Potem se bom odpravil h kozmetiki.

Še vedno nič. Pravzaprav nenadoma vse potihne. Varnostnika ni videti in ne slišati. Hecno! Kaj pa ga je pičilo nocoj? Malo stegnem vrat. Ničesar. Nikogar. Še malo počakam, potem grem. Na kozmetični oddelek.

Kako rad odpiram kremice in tiščim prste vanje. Dvignem hlačnici in si po nogah s kremami rišem dolge debele črte in krivulje. Potem kreme razmažem po koži. Včasih tudi ne … Previdno popravim površino kreme, poravnam srebrno prevleko in zaprem pokrov.

Tube so še slajše. Usta si zapolnim z vsemi mogočimi zobnimi pastami. Odprem, previdno snamem srebrno prevleko in jih stisnem v usta. Malo iz te, malo iz druge. V ustih se mi včasih ustvarja sozvočje okusov.

Uf, ta pa peče! Kaj piše na škatli? Za svež zadah in čvrste dlesni – da bodo vaši zobje do konca z vami. Hahaha!

Top-top … Spet koraki …

Jebenti! Se vržem na tla in stisnem k polici. Tesno. Od nekod se približa razbijanje srca. Aja, moje je! Meni razbija, kot da cela trgovina utripa, kot da se vse ploščice bočijo in zvijajo. Očitno se danes varnostniku ljubi. Da me ni slučajno opazil? To bi pomenilo moj konec!

Top-top-top … zaporedje hitrih korakov.

Ja, zdaj je gotovo! Tu je! Kot takrat, ko sem bil v enem španskih trgovskih centrov. Upam, da se to ne ponovi. Grozno je bilo. Plazil sem se, kot bi bil sredi bombnega napada. Tega res ne bi rad ponovno doživljal.

Spet vse potihne.

Nič drugega mi ne preostane, kot to, da obsedim na enem mestu in čakam. Kriza, ostalo je še toliko oddelkov: tisti z mlečnimi izdelki, pa oni z oblekami, orodjem, igračami …

Ne, počakal bom! Tu je, nekaj sluti …

01.10 – tišina …

01.40 – še vedno nič …

02.03 – tišina in še vedno nič …

Sedim. Oči se mi rahlo zapirajo. Hop! Glava gor. Spet se mi delajo valovi vek pred očmi. Obzorje se zapira. Hop! Glavo gor!

Top-top-top …

Šit! To je! Tu je! Toda kje!?

Aha, snop svetlobe iz njegove baterije. Tam torej. Toda zakaj se skriva? Najbrž me je opazil in me čaka v zasedi. Pa le ni tako len in praznoglav, kot bi si mislil.

Splazim se do konca police s kozmetiko. Ležim na tleh. Z glavo se pomaknem toliko naprej, da zagledam dolgo vrsto velikih hladilnikov mesa, sirov, klobas. Tam, na koncu, je oddelek s kruhom in pecivom. Izmerim dolžino: od tu do tja. Reklamni plakati, seveda! En reklamni plakat je dolg okoli tri metre. Če jih seštejem, dobim razdaljo, ki bi jo moral preplaziti, da bi se skril tam zadaj. Z očmi grem čez plakate:

1. PLAČAŠ TRI, DOBIŠ ŠTIRI!
2. DANES CENEJŠE PIŠČANČJE PRSI!
3. VEČ KOT 50 POPUST!
4. DNEVNO SVEŽE RIBE IZ MORSKIH GLOBIN!
5. HRANA BREZ KONZERVANSOV!
6. SIRI IZ FINEGA MLEKA NAŠIH PLANIN!
7. POPUST NA POLNOMASTNE SIRE OD JUTRA DO VEČERA!
8. ŠE VROČE IZ PEČI!
9. OD 20 DO 30 POPUSTA, ČE IMATE NAŠO KARTICO!
10. VSAK DAN SVEŽE PECIVO!

Deset. Deset krat tri! Torej okoli trideset metrov …

Pričnem se plaziti. Počasi. Telo mi drsi po ploščicah.

Se tako počuti umetnostni drsalec, ko pade pred tisočglavo množico? Jaz imam enega samega gledalca. Pa saj ne vem, kdo gleda koga.

Top-top-top-top-top-top …

Zdaj jo zagledam. Njo. Zadihano pojavo, ki počepne predme in izklopi baterijo. Na usta si položi prst in mi pokaže: pssst!

Oba otrpneva. Skozi izložbo prodre svetloba. Dva varnostnika si ogledujeta notranjost. Prameni svetlobe švigajo po prostoru.

Zakaj baterije, če je vendar vse osvetljeno?

Odideta. Nastane smrtna tišina. Takrat šele zaznam utrip in dihanje velikega trgovskega centra. V njegovih pljučih sedim, delec njegovega zraka sem. In ona ob meni. Zdaj si jo šele dodobra ogledam.

»Baterije imajo, da prodrejo v vsak kotiček. Toda mi že vemo, kako in kaj …«

»Mi …« jo začudeno pogledam, »… kdo mi?«

»Če misliš, da si edini, se motiš. Na stotine nas je, po vsej Evropi smo. Nočni nakupovalci si pravimo, čeprav ničesar ne kupimo. Kot da tega nisi vedel …«

»Nisem,« zamomljam skoraj razočarano, saj me misel na to, da je takih, ki ponočujejo po velikih trgovskih centrih, še več, prav nič ne pomiri.

»Pa ja nisi mislil, da je to tvoja ideja!«

»Seveda nisem …« ji odgovorim, čeprav seveda globoko v sebi mislim drugače.

Spet molk. Pod črno oprijetim pulijem sem ugledal obris vabljivih prsi. Spodaj je nosila črni triko. Čevlje je imela podobne nekakšnim copatom. Bila je gibka in prodorna. Z modrimi očmi me je zatrnkala in nisem več mogel odvrniti pogleda. Spet tišina. Nekaj zaškrta v oddaljenih tekočih stopnicah sredi trgovskega centra, kot da kašljajo in se želijo pognati. Ne še … do jutra!

» Kdo pa je bil prvi?« mi ne da miru.

»Je to sploh pomembno?« se zasmeji nazaj in hecno našobi ustnice.

»Hja, saj ni!« si nisem upal izreči naglas.

Do danes sem mislil, da sem sam. Da se sprehajam le jaz ponoči po trgovskih centrih, do danes sem mislil, da ni nikogar, ki bi preizkušal kremice ali jedel sveže jogurte sredi noči, zdaj pa …

»Po vsej Evropi smo,« še enkrat ponovi, »po vsem svetu, povsod, kjer so ogromne trgovine, luči, alarmni sistemi, kamere, adrenalin. Razumeš? Ostanemo notri, se skrijemo, potem prilezemo na zrak in raziskujemo človeški dolgčas. Dolgčas, ja, kaj pa je trgovski center drugega? Novo svetišče! Novo igrišče! Novo srce mest! Tu je vse. Sem gredo ljudje in svoje zdolgočasene oči namakajo v temno rjavo kavo, sem pridejo, tu se povežejo. Tu nakupujejo. Odvratni so!«

Prikimam. Še vedno sva na tleh, tam za policami, pravzaprav se nobenemu nikamor ne mudi. Jaz sem se navadil na bližino njenih v črno zavitih prsi, ona uživa v ideji, da mi je odprla oči, da nisem prvi, pa tudi edini še zdaleč ne.

»Kar nekaj nas je takih, ki gojimo svoj kult. Ki se upiramo potrošniški mrzlici, katalogom, popustom!«

»Si vsak večer tu?« presekam njeno govorjenje.

»Ha-ha,« naniza dva cinična zloga v nasmehu, »ljubček, vsak večer sem drugje. Kot ti. Toda moja vloga je malenkost drugačna od tvoje.«

»Vloga?«

»Jaz razsvetljujem. Povem. Odprem oči. Poosebljam adrenalin, ki si ga želiš …«

Da razsvetljuje, še razumem. Da pove, da je očitno več takih, ki ponoči brskajo po trgovinah in da odpira oči – tudi to dvoje mi je jasno. Toda poosebljeni adrenalin?!

»Pride trenutek, ko vse to ni več dovolj. Pitje iz plastenk, ki jim popraviš zamaške, kot da se ni nič zgodilo, lizanje jogurtov skozi majhne luknjice, mazanje s kremicami, ki jim popraviš srebrno folijo in škatlo, kot da je nova in nedotaknjena, odpiranje škatel z igračami, oblačenje v dolge vrste oblek …«

Po vsem tem naštevanju me potegne za roko in vstane. Stoji nad menoj, jaz še vedno na tleh. Gledam jo kvišku. Njene modre oči se vabljivo zmehčajo, ustnice našobijo. Vstanem. Nekaj časa se samo gledava. Potem me z rezilom vprašanja prereže skozi samo bistvo: »Si srečen?«

Pri tem prasnem v smeh, ona pa tudi. Dolgo se smejiva. Še dobro, da ni premikajočih se baterij, na katere so običajno pripeti varnostniki. Najin smeh odmeva po vsej trgovini.

Naenkrat odvrže svoj nahrbtnik in steče.

»Ulovi me!« zakriči, kot majhna deklica, ki se lovi po dvorišču. Zavije za polico, polno paštet in mesnih narezkov.

»Ulovi me!« še enkrat ponovi.

Odvržem nahrbtnik in tečem za njo, ne da bi za hip pomislil, kdo sploh je, kaj če me prijavi in odkrije. Tečem za njo.

»Pazi, da česa ne prevržeš!« se sliši v mešanici njenih korakov, smeha in dihanja. Zdaj tečeva po športnem oddelku. Skoči na sobno kolo, trikrat požene pedale, se nasmehne, skoči še pravi čas z njega in se mi ponovno umakne.

Hitra je!

Spet jo lovim.

Ustavi se. Skriva se – za polico s športnimi copati. Skoznjo me gleda.

»A veš, da so vsi ti v akciji? Prav take si je kupila neka ženska, ki je bila nesrečna. Potem je pričela z njimi teči po bližnjem igrišču, shujšala je, si našla novega tipa in našla smisel!«

Po tej, zadnji izrečeni besedi prasne v takšen smeh, da se moram smejati z njo – ne le zaradi misli o smislu, temveč tudi zaradi njenega smeha, ki je bil reakcija nanjo.

»Veš, kaj pravijo v reklami za oranžne copate na koncu vrste? Da pomladijo. Da varujejo kosti. Celo pozdravijo jih! Sklepe! Gležnje! Kolena! Verjameš?«

In že je ni več za polico. Teče. Skozi športni oddelek na tistega z vrtnim orodjem in vsemi mogočimi pripomočki. Vzame škarje za rezanje žive meje in maha z njimi po zraku kot lik iz najslabše grozljivke. Steče in jaz za njo. Oba sva že pošteno zadihana.

»Veš, to seme je boljše,« med tekom pokaže na zid, na katerem visijo drobni paketki različnih semen, »ker je polno vitaminov. Vanj je vgrajen gen za multivitaminskost! Ja, zdravje! Ja, lepota! Kako boš lep, če boš sejal, kako boš lep, ko bo seme vzklilo in kako zdrav, če boš jedel, kar zraste iz njega.«

Všeč mi postaja. Divja je. Nekaj tornadnega je v njej. Nežni tornado trgovin, me spreleti. In kako okretna in natančna. Če sem jaz skoraj podrl dve polici med tekom in zrušil nekaj artiklov na tekaški poti, je ona mimo vseh švignila, ne da bi jih za las premaknila.

»Pazi, da česa ne podreš!« ponovno zavpije. Na oddelku z oblekami. Naposled se ustavi. Me pogleda. Zadihana.

»Kaj je?« jo vprašam in tudi sam ustavim noge. Primem se za kolena, sključen, in izdihavam trgovinski zrak.

»Si se že ljubil v trgovini? Če hočeš biti nočni nakupovalec, moraš opraviti s tem.«

V trenutku se zravnam in jo pogledam. To je najbrž tisti adrenalin! Poosebitev adrenalina …

Ne vem, kaj naj rečem na vse to, pa saj tudi ni časa. Njena desnica že zdrsne za zadrgo mojih hlač v spodnjice in me močno stisne za ud. Ona se mi še bolj približa in njen jezik vstopi skozi moja usta. Mokra in gibka kača opleta sem in tja in jaz ji vračam. Levo dlan nasloni na moje prsi, kot bi prisluškovala bitju mojega srca. Z desnico me vedno hitreje drgne po udu. Sopeva kot dve ranjeni trgovinski živali, ko se naenkrat odmakne in reče: »Dovolj za nocoj! Svetloba se bliža …«

Še vedno v ekstazi stojim pred njo in jo z očmi rotim, naj vendar dokonča, s čimer je pričela. Ona me še enkrat poljubi in tiho izreče: »Od tu bova nadaljevala. Obljubim, da ti bom srce spremenila v ognjemet. Jutri …«

Takoj za tem steče po nahrbtnik spodaj in nato proti ženskemu stranišču velikega trgovskega centra, v katerega vse bolj pronica dnevna svetloba. Tudi sam ji sledim. Zmeden, ker je ni, zmeden, ker je šla. Najraje bi šel za njo in jo zgrabil in strgal obleko z nje. A zunaj je že svetloba. Treba bo počakati do jutri.

Počepnem nad školjko v eni od kabin moškega stranišča. Ugasnem baterijo. Čakam.

Slišim prve čistilke. Prve trgovke. Salve smeha. Končno tudi korakanje prvih jutranjih kupcev. Zdaj je trenutek, da iz nahrbtnika potegnem rezervno obleko. Preoblečem se in preobujem. Nočno obleko shranim v nahrbtnik. Odprem vrata stranišča in odkorakam ven. Ko odprem glavna vrata hodnika, ki združuje moško in žensko stranišče, zagledam na tla sključeno čistilko, ki dvigne pogled, naguba čelo in me začudeno pogleda. Kot da mi hoče z očmi povedati, da ni danes še nikogar videla vstopiti na stranišče … Kako in od kod sem se torej vzel?

Rečem ji tihi dober dan in se odpravim skozi center.

Iz papirnice derejo ljudje s kupi papirja in čestitkami. Nekdo se smehlja z novim kanarčkom na rami, ki ga je kupil pred minuto po akcijski ceni v trgovini z malimi živalmi. Tekoče stopnice polzijo gor in dol in na njih so v vrsto postavljeni človečki. Prvi z novimi hlačami jutra, drugi s puloverjem jutranje rose, tretji z darilnimi boni, ki dišijo po svežem jutru, četrti s kuponom za nov hladilnik. Iz trgovine se vijejo kače nakupovalnih vozičkov, vsi nekaj govorijo, se nasmihajo – tam mož nadira ženo, tu žena moža, tam, na drugem koncu, hči nadira mater, levo od njiju pa dva šele ugotavljata, v kakšnem sorodstvenem razmerju pravzaprav sta.

Moje opazovanje prekinjajo značilni motilci medčloveškega sporazumevanja, ki se slišijo s teh in onih strani trgovskega centra: »Vreme pa je bolj tako, ne?! … Ej, stari, kako si? … Gre? … Ja, kaj si si pa ti kupil?!«

Tik preden želim prijeti kljuko glavnih izhodnih vrat, me prehiti druga roka. Ona je. Modrooka nočna nakupovalka. Hočem nekaj reči, ona pa položi prst na svoja usta in tiho zašepeta: pssst! Pomežikne, prime za kljuko in izstopi.

Tako napravim tudi sam.

Vrata, za sabo, seveda, zaprem …

STAKLENA GORA

Svake noći car je sa vrha svoje kule promatrao Staklenu Goru, sjajniju od zvijezda i mjeseca. I svake noći rasla je u njemu čežnja za njom. A, opet, nešto mu je govorilo da će za njega ona ostati nedostižan san.

Ipak car razglasi po cijeloj carevini da će ga naslijediti samo onaj tko se popne na vrh Staklene Gore.

I mnogi krenuše... Svaki s nadom da će baš njemu uspjeti.

Ali tko god da je otišao, više se nije vratio. Broj onih koji odlaziše stalno se smanjivao, sve dok svi ne napustiše nadu i više nitko ne krenu na neizvjestan put.

Car se ražalosti. Više se nije penjao na kulu jer omrznu Staklenu Goru.

Ali jedan putnik se ipak vrati i car ga, sav presretan, proglasi za novog cara, da bi, nedugo potom, umro.

A novi car nikome ne reče da nije bio ni stigao do Staklene Gore, već se vratio s pola puta.

A ONI PJEVAJU

Gore, u dvorcu, car je ležao teško bolestan, a dolje, na trgu, narod je pjevao.

- Ta pjesma!... Od nje sam još bolesniji. Zar im niste naredili da umuknu?

Najstariji mandarin priđe postelji.

- Vojnici, poslani da ih razjure, sada pjevaju zajedno s njima!

- Zar sam ja to zaslužio? Ja, Sin Neba? Zašto me ti bijednici ne vole? Ja sam njihov dobrotvor!

Pjevanje ga nadjača.

- Dosta, dosta!... Prekinite, poludjet ću...

Mandarini mrmljaše molitve.

Car pokuša da se pridigne iz postelje. Mandarini protrčaše. Ali bilo je prekasno.

Pjevanje utihne.

Najstariji mandarin priđe prozoru. Pjesma se zaori.

- Kakvog li naroda! Car im umro, a oni pjevaju!

OGLEDALO

Vladao je cijelim poznatim svijetom. Jake straže čuvale su granice od barbara.

Jedne noći usnio je san i kome je ugledao - sebe. Sutradan pozva dvorske mudrace da san protumače. Ni jedno tumačenje nije ga zadovoljilo.

Kada raspusti graničare Sjevera i barbari otud nahrliše, greška se vrlo brzo mogla ispraviti.

Nakon raspuštanja granica Juga za najviše jednu godinu sve je moglo biti kao prije.

Čin raspuštanja Zapadne granice narod proglasi suludim, da bi, raspuštanjem straže Istoka, sva obrana postala uzaludna.

Svemoćni car posta jedan iz gomile prosjaka, koji se nisu mogli prilagoditi novome poretku. Noću je lutao gradovima i virio kroz prozore. Uzbuđivalo ga svlačenje žena.

Jedne noći ugleda mršavog odrpanca, istog kojeg je nekada vidio u snu. Bila je to staklena ploča koju su barbari zvali - ogledalo.

PRINC I VITEZ

Zašto su mladi princ i iskusni vitez lutalica odlučili živjeti zajedno u planini?

Da nisu u pitanju, do sada neotkrivene, homoseksualne sklonosti?

Zašto je Princ, budući kralj, pobjegao iz dvorca?

Hoće li Vitez biti prvi koji nije skončao od mača?

I čemu ova pitanja?

DRUGO LICE

Približio sam se gradu i vidio kako se pokretni most spušta.

S nataknutim vizirima uspravili smo svoja koplja.

Pred svratištem zaustavih konja i privezah ga, za ogradu, uz ostale. Samo je moj bio bijeli.

Bili smo zauzeli svoje stolove. On je prišao šanku i naručio »crno vino«!

Vino koje dobih bilo je bijelo. Bez ukusa. Kao voda. Odlučih da ne platim.

Viknusmo mu:

– Viteže!

On se okrenu. Isplazismo mu jezik.

Prijeđoh pogledom sva lica. Blizanci. Svi za glavu niži od mene.

Teturao se.

Kakvo je ovo vino? Pozlilo mi. Izaći ću. Na svjež zrak.

Drugomu licu podmetnusmo nogu. Ubismo ga kao i prethodna.

KRALJ, VOJVODA, KRALJICA

Bio jedan kralj. Imao kraljicu. Sina ili kćerku je tek trebao imati.

Bio jedan vojvoda. I on imao kraljicu. Kralja je trebalo nemati.

Bila jedna kraljica. Imala Kralja. Povremeno i Vojvodu.

Bila jedna bajka. Imala Kralja. Kraljicu. I, sve do pred kraj, Vojvodu.

Kraljica Kraljeva. Kraljičin sin. I Vojvodin.

VITEZ

Od svog dolaska u naše selo Vitez nije podizao vizir, a kamoli skinuo svoj oklop. Po građi njegovog tijela ne možemo zaključiti radi li se o mladiću ili starcu, muškarcu ili ženi... Djeci je zamijenio seosku ludu, pjesnicima oholu draganu, neshvaćenim prorocima mesiju...

A svi znamo, da će jednom osvanuti jutro bez Njega. Sa starim nama.

DJEČACI

A kada prvi put razgledaše unutrašnjost Dvorca Mračnog Pročišćenja spaziše slike dječaka na lepezama, vazama, jastucima... I spaziše dječake od porculana, žada, šljivova drveta... Ugledaše kositrene vojnike, male bubnjeve, trube...

Umrljane krvlju carice nerotkinje.

NASLJEDNICI

3

Dvojica su bili pametni. Najmlađi - budala. Poslije ispade obrnuto.

2

Najstariji je bio previše dobar. Najmlađi previše zao. Srednji zato najpogodniji.

1

Najstariji se ni po čemu nije razlikovao od druge dvojice. Ali po pravu najstarijeg...

0

Cara nije naslijedio nitko. Ali to je druga priča...

VAGO I AVARO

Avaro zateče Vaga u svom vinogradu.

- Lopove, kako se usuđuješ uzeti ono što nije tvoje?!

- Prolazio sam, ubrao grozd i ti se me vidio...

- Nemaš sreće!

- ... a kako činim sve što poželim...

- Što god poželiš?

- Da.

- Ispij ovo more!

- Preslano je.

- A ovo grožđe je gorko!

- Nisam osjetio.

- Rekao si da činiš sve što poželiš?

- Rekao sam.

- Dohvati nebo!

- To sada ne želim.

- Zar možeš?

- Kad god hoću.

- Lažeš!

- Kada to želim.

- Što sada želiš?

- Otići.

- Ja ću ti zabraniti!

Vago pođe. Avaro za njim. Vago potrča. I Avaro, ali se spotače o kamen i pade. Kada se diže, više ne vidje Vaga. Pitao se: – Zašto jesti grožđe, kada se može prodati?

ŠAH

U svratištu je bio samo jedan gost. Sjedio je za središnjim stolom i igrao šah sam sa sobom. Kad bi nevidljivi protivnik trebao povući potez, šahist bi se premjestio na suprotni stolac.

Vago sjedne za stol do prozora.

Šahist pokupi figure. Prenese ploču za Vagov stol.

- Je li slobodno?

Vago je gledao kroz prozor. Pogleda i šahist, ali ne vidje ništa.

- Igraš li šah?… Ja sam Grando… Tvoje je potez!

Vago izbaci skakača.

Grando povuče pješaka ispred desnog lovca za dva polja.

Vago vrati skakača na početno polje.

- Ali…

Grando povuče lijevog skakača ulijevo.

Vago povuče pješaka ispred kralja za dva polja. Njegovog pješaka mogao je pojesti i Grandov pješak i skakač.

- Ti si lud! – zaključi Grando.

Grando pogleda krčmara:

- Izbaci ga!

Ali Vago je i dalje gledao kroz prozor.

RADŽA I MUDRAC

Jedne noći Radža, koji je patio od nesanice, pozva dvorskog Mudraca da igraju šah.

Dugo su pozicije bile izjednačene. Izgledalo je da će Radža, najbolji igrač šaha u zemlji, pobijediti. Ali zbog samo jednog loše odigranog poteza Mudrac posta nadmoćniji.

Skrivajući ljutnju Radža pogleda kroz prozor:

- Ova je igra nesavršena. Ograničena je prostorom i vremenom. Može li se načiniti savršenija igra?

Mudrac je šutio.

- Što je savršenije od svega drugoga?

I ovo pitanje osta bez odgovora.

Nedugo potom Mudrac otiđe u planinu da sam, daleko od svih, provede ostatak života.

A Radža krene u novi osvajački pohod.

ALADINOVE ZLATNE ČINIJE

Aladin protrlja lampu. Duh se nakloni:

- Što gospodar želi?

- Jednu zlatnu činiju.

Aladin je činiju prodao najbližem zlataru za deset zlatnika. Od toga se moglo živjeti cijeli tjedan.

Drugu, istu takvu činiju, prodao je drugom zlataru za dvadeset zlatnika.

Treću trećem za trideset.

Četvrtu je odnio sultanu.

- Gospodaru, zanima me vrijednost ove činije.

Sultan pozva dvorskog rizničara.

Ovaj reče:

- Sto zlatnika.

- Ali…

- Dat ću ti dvjesto zlatnika – reče sultan. – To je nešto jedinstveno!

Po povratku kući Aladin upita Duha:

- Kolika je vrijednost ove činije?

- Gospodaru, ta činija nema za mene nikakvu vrijednost. Ja ih mogu načiniti bezbroj!

Kažu da je Aladin nakon toga lampu razbio.

RUŽE

- Vrtlaru, kakvu su to ruže?

- Sasvim obične, stranče.

- Podsjećaju na ljude.

- Zovemo ih traljudi.

- Trave-ljudi?

- Traljudi... Više trave.

- Meni više sliče na ljude. Zijevaju, mršte se, plaze jezik...

- Imaju korijen, stablo, trn...

- Nema niti jedne muške.

- Ruža je ženskog roda.

- Ove ruže su samo za ukras?

- I za provod.

- Vi ste bogati?

- Sjeme ovih ruža je vrlo skupo.

- Nečovječno je to prema njima.

- Zašto bi bilo? Zalijevam ih, gnojim, plijevim korov...

- Ne mogu se kretati.

- Ne krećem se ni ja izvan svoga vrta.

- Ipak, čudno je sve to.

- Zašto bi bilo? Ja sam običan vrtlar. Uzgajam obične ruže.

ČAJ

Krvnik dolazi po mene, upravo, kada sjedam za vrtni stol.

- Dok popijem čaj - rekoh.

On sliježe ramenima i sjeda na slobodnu stolicu.

Uz čaj razgovaramo o proljeću.

MUCA MAMA IN MLADIČI

Jakec je prišel na svet v kurilnici velike zgradbe. Tu sta se spoznala muca in mačkon. In muca je imela mladiče. Mačkon pa je ubral svojo pot.

Na kupu papirja je Jakec prvi zamijavkal. Za njim pa še dva brata in sestrica. In vsi so pili mamino mleko, se prerivali in iskali bradavičko, iz katere je tekla sladka, odlična hrana, a le za kratek čas.

Mamica muca je kmalu zapustile mladiče. Žalostni in lačni so tavali okrog in si iskali nov dom.

Jakec, prvorojenec je prvi zapustil kurilnico. Splazil se je skozi okence in znašel na ulici. Taval je in našel kotiček v mestnem parku.

Skritega pod klopjo so neke noči odkrili pobalini. Nič lepo niso znali z njim ravnati. Ostal je za vedno brez zob in še v repu je čutil bolečine.

Na srečo ga je iz rok pobalinov rešil Mihec iz sosedne ulice. Lačnega, prezeblega in pretepenega je prinesel domov.

Mihčeva mama novega člana mačje družine ni bila prav vesela. Vseeno je Jakec ostal in se počasi navajal na novo življenje v bloku.

Iz skupne sklede je v družbi muck in psička Švrka pobiral in grizel brikete, kdaj tudi okusno jed iz paketa. Za vsega je bilo dovolj, hrane in prerivanja.

JAKEC SE NAVAJA NA ŽIVLJENJE V DRUŽINI

Vsak začetek je težak, bi znal potožiti Jakec. Čeprav sit in napit je pogrešal mamo muco, pogrešal kurilnico in njeno svobodo. V kurilnici ni bilo kaj prepovedati. Res, da je bilo v kurilnici manj hrane, a bila je svoboda. Muce smo vedele, kdaj se moramo potuhniti, zavleči v kakšen skrit kotiček in molčati. Še posebej, če so kurilnico obiskali kotalkarji, se zaganjali, smejali in ropotali. Kdaj tudi sporekli in stepli. Vsi ne morete biti prvi, se je znal pobahati prvak. A mu zbrana druščina prvenstva ni hotela priznati.

Nekega zimskega večera sta kurilnico obiskala klošarja… se v mehki košarici, na novem domu, spominja Jakec.

O svobodnem življenju sta govorila tudi klošarja in hkrati tožila, kako bi se jima prilegla topla večerja, kos kruha in še kozarček za lahko noč.

Ob toplih ceveh in radiatorju sta možakarja posedala dneve in noči, se pogovarjala in pripovedovala svoje zgodbe. Pogrešala sta topel dom in družino.

Vsak klošar ima svojo zgodbo in ima kaj povedati, sta ugotavljala in razmišljala,

kako je revež, že ob rojstvu obsojen na revščino in, da tudi bogastvo in izobilje ne prinašata sreče. In kaj je sploh sreča, sta ugibala vsak po svoje. Morda so živali srečnejše od človeka, sta se spraševala.

Jakec v novem domu sit in napit, mraza ni čutil. In tudi zadovoljstva in sreče ne. Iz iste skodelice deliti hrano z mucami in še psiček, ni prijetno. Res, da vsi psi niso napadalni, a se ga Jakec vseeno boji. Ne zaupa mu! Kaj če ga zgrabi zverinska strast in te neusmiljeno obdela. Boljše, da se paziš, kot zdraviš ali celo umreš krute smrti.

Da živi Jakec pri Medvedovih je slišal od sosede, ki je znala klicati:

»Hej, Medvedovi, me slišite?! Vaš mucek se je zopet podelal pred našimi vrati. Vsak naj ima toliko živali, kot jih lahko kroti in nadzira! Ste me razumeli?! Jaz nisem snažilka in vaša čistilka, velja enkrat za vselej!«

Če so Medvedovi sosedo razumeli, Jakec ni zvedel nikoli.! Kot grob so molčali in imeli vrata zaprta. Le Jakcu je bilo jasno, kje se nahaja, kje živi. Lepo mu je, le sreče ne čuti. Kdaj pa kdaj zre skozi zaprto okno v svet, ki tiči za stenami velike zgradbe.

MEDVEDOVI PRAZNUJEJO

Bil je lepo pomladni dan. Cveteli so zvončki, rumene trobentice in po drevju so žgolele ptice. V najlepšem letnem času je bilo pri Medvedovih veselo. Medvedova mama je praznovala rojstni dan. Na praznovanje je povabila svoje znance in prijatelje. Med povabljenci je bila Mulčeva družina, Inka in s starši.

Razigrani in dobre volje, so se odrasli po svoje zabavali, si nazdravljali, peli. pili in zbijali šala na račun novih časov. Govorili so, kako imajo danes družine več razumevanja za hišne ljubljenčke, kot za otroke. Da je temu tako je pritrdila tudi slavljenka:

»Pri nas je že tako! Pravo zavetišče zavrženih muck in psičk imamo!« in pokazala na Jakca, ki je trepetal in se ob vsakem šumu zdrznil.

Da je Jakec lep, prekrasen mačkom so zatrjevali vsi.

Zdaj se je oglasil še Mihec. Zgodbi o nesrečnem Jakcu so vsi prisluhnili, dajali svoje pripombe in spraševali: Kaj dela policija, da tega ne vidi?! Kaj dela šola? Kaj starši, da so mladi tako brez srčni, zlobni in slabo vzgojeni.

Očitki in zgražanja nad početjem pobalinov so po svoje dvigali ugled in priznanje rešitelju. Tega se je Mihec še kako zavedal.

SOŠOLCA SE POGOVARJATA O ŽIVALIH

Sočutno je Mihčevi pripovedi o nesrečnem Jakcu prisluhnila Mihčeva sošolka Ina, ki so ji vse domače živali pri srcu. Rada zahaja v azil na obrobje mesta in trdno prepričana meni, da živali čutijo človeka in ločijo ljubitelja od sovražnika.

»Smrti pa se vsaka žival upira. Kako pred lovcem beži zajček in tudi pes se zna rešitelja prestrašiti!« Ina je imela v mislih sosedovega, nič prijaznega Reksa.

Oddaljena od družbe starejših je tudi Mihec napeto sledil Inini pripovedi, in tistemu, kako je Reks čavsnil njenega očija.

»Pes se je zavil okrog drevesa. Še preden je oči vrvico odvil, je že začutil ostrino zob. Zagotovo je Reks mislil, da ga želi rešitelj ugrabiti ali celo ubiti.

Pripetemu je stric odmeril velik del dvorišč, a se je orjak najraje smukal okrog dreves in grmičevja« je znala Mihcu povedati sošolka. In še dodala, da je bil sosedov prejšnji pes Dino bolj priljubljen in bolj prijazen:

»Bil je pravi lepotec, pravi lesi. Vsi smo ga imeli radi. Še danes ga pogrešamo in se ga radi spominjamo! Kako žalostna je bila stričeva družina, ko se je vrnila z morja in veselila srečanja z Dinom. A tega ni dočakala. Ostala je le pisana žoga, Dinova najljubša igrača. In ostali so žalostni klici. Dina ni več! Starost ga je vzela. Vse je bilo tako žalostno in še danes hudo.. Zdaj se privajamo tudi na Reksa. Na dresuri je in morda ga bomo imeli nekoč prav tako v čislih kot Dina. Žival in človek potrebujeta čas, da se spoznata in drug na drugega navežeta!«

Ob Inini slikoviti pripovedi o Dinu se je tudi Mihec spomnil novice.

»Hranim časopis! Poglej, kaj piše!.. Na perniškem jezeru je škotski ovčar Dino preprečil veliko nesrečo«

»Res je, Mihec! Potonilo bi sedem nesrečnežev, če se Dino ne bi uprl in obsedel na robu poledenelega jezera. Pot okrog jezera je bila dolga. Krajša bi bila tista preko jezera.! Na razpoke ni nihče pomislil!«

»Psi imajo boljši sluh, kot človek. Zagotovo je Dino slišal pokanje ledu!«

»Tudi očka in stric sta menila tako! Teta je Dina nagradila in mu namenila veliko svinjsko kračo. Rešitelj je mahal z repom in se mastil! Mi pa razmišljali, kaj bi se brez pasje previdnosti, utegnilo zgoditi!«

Ina se je spomnila še enega podviga. Na božični večer je Dina nekdo ugrabil in ga z avtom odpeljal kdo ve kam.

»Mihec, povem ti, da smo ga iskali, po njem povpraševali in vsi klici so bili zaman. Dinota ni nihče videl, Dinota ni, smo bili prepričani! A se je ugrabitev srečno končala. Ob novem letu je poklicala očijeva mama. Povedala je, da je izgubljeni Dinopri njih, tam pod Pohorjem. Taval je okrog hiše, dokler ga domači niso prepoznali.

Novice smo bili še kako veseli Poskakovali smo od sreče.

Še bolj pa srečni, ko se je stric vrnil in je iz avta skočil čil in zdrav pasji lepotec. Kdo ga je ugrabil in kako mu je uspelo pobegniti, pa je ostala večna uganka« Sošolca Mihec in Inka bi si znala o živalih mnogo povedati, a se čas obiska iztekel.

Oh, koliko besed v zahvalo in opravičilo sta znala drobiti gostitelju Inina starša. »Bilo je lepo! Ne samo lepo! Bilo je prekrasno, le da je kasno in moramo vzeti slovo!« je besedičil očka. Tudi mama je bila polna usta laskavih besed, od zahvale do tistega, kmalu na svidenje.

INA JE VESELA DARILA

Vzdušje odhoda je odneslo Mihca. A le za kratek čas. Vrnil se je z Jakcem v naročju.

»Na, Ana! Samo tebi dam Jakca! Samo tebi! Drugemu za nobeno ceno!«

In povsem nepričakovano se je Jakec znašel v Ininem naročju.

Kot da bi mucek čutila slovo, se je nekaj časa upiral, a se v naročju nove gospodarice kmalu umiril. Potuhnil in skril za Inino jopo.

Mami Medvedki je bilo sinovo početje nenavadno. In že je bilo slišati:

»Mihec, nič nimam proti, če Jakca podariš! Vem, da prehaja v dobre roke, le zate mi gre. Obljubi, da ne boš cvilil in tožil, kako ti je za Jakcem dolgčas in kako ljubljenčka pogrešaš!«

A le ni bila po vsem prepričljiva. Saj je imela tudi ona Jakca najraje. Bil je deležen največje pozornosti in ljubezni. Največji kos mesa ali druge dobrote so bile namenjene Jakcu.

Da je bila Ina darila vesela, je lahko verjeti. Z nasmehom je očku pritrdila, da bo za muco skrbela. Mama pa dodala, da bo morala čistiti tudi kakce:

»Mami, saj si mi že nekoč obljubila psička. Zdaj nam bo pa v veselje muca!«

»Ina, Jakec ni muca! Jakec je samec…!«

Mihec še ni končal misli, je mama že znala dodati:

»Je pač mačkom!«

Temu so se vsi nasmejali, si zaželeli lahko noč in srečno.

Še na pragu je Mihec zrl za odhajajočo druščino in se brez Jakca vrnil v sobo.

Ina bo skrbela za Jakca, saj drugemu pa Mihec Jakca ne bi dal, se Mihec tolažil pozno v noč in kroti žalost za najdenčkom v parku.

JAKEC V NOVEM DOMU

Mulčeva hiše stojo sredi vasi, kjer je za vse poskrbljeno od trgovine do gostilne, od pošte do cvetličarne, frizerja, avtobusne postaje in ambulante.

Že prvi dan se je Jakec začudeno oziral in slednjič obtičal v Inini postelji.

Ni mu bilo prijazno pri srcu. Vse tuje! Tuji obrazi, tuje pohištvo! Tuji ljudje. Ni mačje druščine, ni psička, da bi si podajala žogo.

Ko bi Jakac žalostno zamijavkal, ga Ina že tolaži, jemlje v naročje in dopoveduje:

»Jakec, takoj se vrnem. Samo v trgovino skočim. Za tebe, veš Jakec sem pripravljena storiti vse!«

»Tudi brez denarja odhitela po nakup!« se oglasi očka, ki že nudi denar in naroča:

»Za Jakca kupi brikete, pesek, posode za hrano in stranišče!«

»Stranišče?! Oči, o čem govoriš? Naročaš mi, naj kupim stranišče. Pa mi povej, kakšno je mačje stranišče, da se ne bom v trgovini osmešila!«

»To je čisto navadna posoda za pesek. Muca pa se bo že znašla!«

»In temu pravimo mačje stranišče! Mama si slišala, kaj mi naroča oči ? Mačje stranišče!«

»Mama je že odšla, jaz pa odhajam, ti pa po nakup, da ne no Jakec lačen!«

»Kdo pa bo čuval Jakca, da nam ne pobegne!«

»Zato imamo ključe in ključavnice. Zakleni okna in vrata in pohiti!«

»Razumem, oči! Že grem! Jakec, takoj se vrnem! Po stranišče grem. tako mi je naročil oči. Naš očka veš je včasih malo smešen! Saj veš, kakšni so profesorji. Od nas zahtevajo toliko, koliko je pameti v vseh profesorskih glavah. Vsak pove, kar ve in zna, vsak zatrjuje, da je njegov predmet najvažnejši in najpomembnejši. No, pa smo tam! Ko morajo učenci, dijaki in študenti vso to znanje strpati v svoje glave! Kaj praviš Jakec? Ti ne boš obiskoval mačje šole! Povej, zakaj jočeš? Ne znaš povedati! O saj vem! Rad bi se igral z miško. Takoj jo poiščem. Ne žive, tako iz cunj!« je govorila in drobila čez prag.. Čeprav Jakec tolažbe ni razumel, je Ino zvesto poslušal, ko je še za zaprtimi vrati drobila tolažbo.

Zvit v klobčič je Jakec v skritem kotičku zadremal in varno zaspal.

ZGODBA O MAČJEM STRANIŠČU

Ina se ni obotavljala. Raztresena in zbegana je udarila v trgovini in začela spraševal po mačjem stranišču. Prodajalka je deklico že prvič razumela, a se je delala nevedno. Našla je hrano, našla pesek, le mačjega stranišča ni ugledala. Ina je imela občutek da se ji trgovci, kupci in cela trgovina posmehuje, saj kot je razumela in spoznala, mačke nimajo stranišča, niti latrine.

Iznenada ji šine v glavo, očiju povem, da mačjega stranišča v trgovini ne najdem in ga preprosto povedano ni. Iz žepa izvleče mobitel in že je slišati, kako se jih vsi smejijo, saj mačjega stranišče ne prodajajo, ker ga ni. Z druge strani že grmi smeh. Tudi očka se na njen račun zabava, enako kot prodajalci v trgovini.

»No, prav! Če ne najdeš, počakaj! Mačje stranišče je na moji skrbi. Ko pridem domov, ga prinesem!«

No, če je tako, tudi prav! On, ja on ga bo, figo našel! Česar ni, tudi očka ne more kupiti. Če kdo, mi bosta babica in dedek znala povedati, kje se dobi in, v kateri trgovini prodajajo mačja stranišča.

Nosila je mačji nakup in srečanje z dedkom pa je bilo, kot naročeno.

Ina iz trgovine prihaja, dedek odhajal. Kam? Tega dedek ni povedal

A še preden bi utegnila Ina vprašanje ponoviti, zatrjuje dedek, da je babica različno slišala mijav in še mijav-mijav. Govori, da je v hiši mucka!

»Ja, odkod bi se muca vzela, te vprašam. In vem! To je babičina domišljija. Ali pa so prividi. Veš, jaz sem še dolgo sanjal, da vozim vlak. Je že tako. Doživetja zlezejo človeku pod kožo!«

»Dedi! Babica ni imela prisluhe, niti fantazije. Slišala je našega Jakca. Sinoči sem ga prinesla od Medvedovih. Dedi, ti ne veš, kako lepo mačkona imamo. Ko se vrneš ti ga pokažem. Vse imam, hrano, pesek, le mačjega stranišča še nimam.

»Kar ni, pa bo! Mačje stranišča pa je lahko kar celo stanovanje, če ni pri hiši mačjega stranišča, mi lahko verjameš, da je temu tako!«

»Dedi, ti se zopet šališ. Babi trdi, da si se pootročil in se vsemu smejiš. Kako se boš šele smejal, ko boš imel tisto drobno mucko v naročju!«

Dedek je očitno pozabil, kam je bil namenjen. Še naprej je govoril o prividih in kako mu je stari oče pripovedoval čudežno zgodbo. Kot vojak spal v šotoru in slišal glas, da ga nekdo kliče. Vstal je in še preden bi se prepričal, kdo ga kliče, je treščila granata. Raznesla šotor, pobila vse speče vojne tovariše. Njega pa so v štabu preglasili za mrtvega.«

»Dedi ja, lepa je zgodba, a mene bolj zanima, kje je prodajalna za mačja stranišča«

BABICA SLIŠI MIJAVKANJE

»Je kaj narobe?« se zdaj s stopnišča oglaša babica in že bi rada vedela, kje v hiši tiči kakšna muca.

»Inči, razločno sem slišala mijev-mijev! Mogoče je kakšna potepuška mačka mijavkala. Včasih so šintarji po cestah lovili klateže in jih ubili!«

»Oprosti babi, Jakec ni potepuški maček. Iz mesta je. Šintarjev pa tudi ni več. So le pobalini. Tudi Jakca so mučili. Smrti ga je rešil Mihec, moj sošolec. Zdaj je Jakec naš mucek. Imam, hrano in pesek, le mačjega stranišča še nimam.«

»Mačje stranišče, praviš! No, ta je pa dobra! Le kdo ti natvezel, da govoriš o mačjem stranišča?«

»Moj oči, tvoj sin!«

»Draga Inči! Še nikoli nisem slišala, da bi imele mačke stranišče, imajo pa posodo napolnjeno s peskom. Za gotovo je imel očka v mislih korito. Inči, počakaj! Dedka pokličem,« a kaj kmalu opazi, da mobitel ne daje glasu.

»Saj je prazen!« reče Ina in prime babico za roko.

»Babi, videla boš, kdo je mijavkal. V sobo morava stopiti po prstih. Tiho in počasi! Da ga ne boš preplašila. Zelo boječ je in pogreša družbo! Babi pridi!

Videla boš najlepšo muco na svetu. Kaj me gledaš? Ne verjameš? Pa nič, če nočeš za menoj!«

»Inči, ne utegnem. Pridem, ko bom ime več časa, « se brani babica.

»Upokojenci ste res čudni ljudje. Vedno se vam nekam mudi in primanjkuje časa. Bolj bi rekla volje.« za babico, ki že odhaja.

Kdo ve, kaj babi moti. Noče vstopiti in jo Jakec ne zanima

JAKEC, KJE SI?

Babica se je še obotavljala, ko zasliši jok in vpije: »Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno. Jakec, Jakec, kje si?!«

Babica prestrašena sprašuje, kaj se dogaja. Brez oklevanja stopi v podstrešno sobico, odkoder je slišala mačje glasove.

»Babi, Jakca ni! Zagotovo je skočil skozi okno in pobegnil. Kje naj ga iščem, babi, povej?! Jakec, oglasi se!« vpije Ina skozi odprto okno.

Klice je zaslišal tudi dedek. Z veliko posodo se je vračal iz trgovine in brskal po žepih. Ključe od vhodnih vrat sprva ni našel. Zvonil je in slišal, da Jakca ni.

»Babi, Jakca ni! Če ti povem! Vse sem že premetala in ti povem, Jakec je mogoče našel novega gospodarja ali padel v roke pobalinom iz parka. Morda ga je kdo povozil, ukradel in odnesel na domov? Ugiba, sprašuje in toži Ina.

»Kupim in prinesem mačje stranišče in kaj slišim?«

»Slišiš, da Jakca ni več! Zagotovo je skočil skozi okno in končal na cesti. Mogoče je ranjen ali celo mrtev. Dedi, Jakca ni! Verjemi.«

»Dedek, povej si srečal ali videl Jakca. Pod našo streho ga ni!«

Uboga Ina, kako ji je hudo!« govori babica, ko Ina že kliče azil za najdene živali..

»Kliče Ina. Sprašujem! Se je v azilu znašla kakšna muca, ki sliši na ime Jakec…Kako, da imate več kakcev. Gospa, sprašujem po mojem Jakcu…Ne, gospa! Jakec je moj mucek, čisto pravi mucek….No, lepa reč! Halo!..... Gospa, me slišite? Saj to ni res! Gospa je odložila slušalko. Sprašuje, če je Jakec moj mož ali ljubček! Komu je še to podobno?!«»

»Le komu naj bi bilo podobno? Meni, ki sem prinesel mačje stranišče, za mačko, ki je ni Zahotelo se ji je svobode. Žival je žival! Človek pa hoče, da živi žival po vzorcu človeka in njegove bližine!« se zdaj baše dedek, ogleduje korito in se za Inine solze kaj dosti ne zmeni. Bolj ga boli denar, ki ga je izdal za mačje stranišče ali korito, s katerim si zdaj ne ve kaj početi.

»Trdim, da se Jakec pogreznil v zemljo in izpuhtel v zraku!« meni, kakor dedek tudi babica, češ da žival je žival, ki ljubi svobodo!

Minevajo ure, Jakca ni! Zaman vsi klici, jok in solze!

TROJE MAČJIH STRANIŠČ

Prva se je z mačjim straniščem v naročju vrnila mamica Mara, za njo pa še očka Mirko, ki je že na pragu vpil

»Odprite vrata. Mačje stranišče prinašam!« ko v predsobi zagledata v kotu enaki koriti. »Tri korita, tri mačja stranišče, to pa že nekaj pomeni«

»Pomeni«je mamico prestregla Ina »…pomeni, da stranišč ne potrebujemo, ker

Jakca ni. In že sta tu babica in dedek in njuna pripoved o muci, ki se je pogreznila v zemljo, ali izpuhtela v zrak. Skratka, Jakec si je privoščil svobodo.

»Iščete, iščete, ne da bi pogledali, recimo v omaro. Muce imajo rade mir in rade spijo na varnem!«

In že so vsi pogledi uprti v odprto omaro, iz katere skoči prestrašeni Jakec.

»No, ta je pa dobra!« se čudi dedek, ko babica deli veselje s presrečno Ino.

»Jakec, Jakec, ti moj ljubi mucek! Oči, hvala ti! Bil si Jakčev rešitelj!«

In zapet je dedek ta glavni: »Jakec ima na voljo kar tri stranišča. Poglejte! Rumeno za zajtrk, v modro naj lula opoldan, zvečer pa kaka v rdečo!

Jakec ima kje kakati. lulati in v omari spati«

JAKEC IN PTICE

Da Jakec rad stika za pticami, kdaj tudi kakšno sleče iz perja, gre babici na živce. Že večkrat je prestregla in ptici vrnila življenje. Le s srakami in vranami je drugače. S pridom so znale uporabljati močan kljun in ostre kremplje.

Vse te obrambne lastnosti je Jakec preizkusil in se tudi temu primerno umikal. Že ob prvem srečanju z roparico jo je pošteni skupil.

Bilo je prijazno majsko jutro. Po trati za hišo so se sprehajale vrane. V gnezdu jih čakajo lačni in požrešni mladiči. .

Z usločenim hrbtom in pristriženimi ušesi se je Jakec po mačje plazil proti nenavadnim obiskovalcem zelenice. Obetal si je velik plen in srečen ulov. A se je krepko uštel. Le nekaj korakov do žrtve začuti vranji napad. Jakec na obrambo ni bil pripravljen in je šele čez čas čutil izgubljeno bitko. Krvave rane na glavi in trupu so skelela in Jakec je mijavkal.

Nesrečnik si je jutranje srečanje z vranami za vselej zapomnil. Še dobro, da ni oslepel, saj se je jezna pošast najbolj zaganjala v Jakčevo glavo.

Izkušnja je veljala za vselej! Odslej se je Jakec bal tudi štorklje.

Ini in vsem Mulčevim je bil Jakčev strah pred pticami, ki so rade krožile okrog hiše in posedale na sosedovi strehi, v posmeh.

»Zdaj bodi Jakec junak! Pokaži svoje junaštvo!« je dobrodušne dejala babica, ko se Jakec trepetaje zateče pod vrtno klop.

In ko bi se plaha štorklja približevala klopi, se je Jakec divje pognal skozi vrata na ležišče v kleti. Nekaj dni ubežnika ni bilo na spregled. Preplašen je le počasi zbiral moči za nove podvige.

JAKEC SI NE UPA Z DREVESA

Nihče ni Jakcu pokazal drevesa, kjer so gnezdile različne ptice.

Tudi pri plezanju na veje, visoko tja pod nebo, mu ni nihče pomagal.

Vsem na očeh, si je Jakec nekega poldne privoščil nekaj nenavadnega. Na deblu visoke breze si je brusil kremplje in se začel počasi vzpenjal po deblu navzgor.

Zaman so bili vsi klici in opozorila. Jakec se ni dal motiti, niti strahovati. Plezal je više in više, čisto pod vrh visoke breze.

»O, ti nesrečni Jakec!Pokličimo gasilce!« meni dedek, « oni imajo visoko lestev in ne bo težko najti tistega, ki se bo povzpel v višine«

»Čemu klicati na pomoč gasilce? Če prinesete lestev, sem pripravljena splezati čisto do vrha! Kaj me gledate? Prinesite lestev. To je vse!« zatrjuje mama.

Zdaj se je v akcijo reševanja vključil še očka. Iz gasilskega doma je prinesel dolgo, dolgo lestev, jo prislonil k visoki brezi, ko Jakec na najvišji vejici mijavka. Strah ga je. Ne upa plezati navzdol.

»O, ti nesrečnik, kdo te bo rešil? Kam si se povzpel in nazaj ne upaš!« hlipa Ina, saj ji mamino zagotovilo malo ali bolje, nič ne pomeni.

»Še malo in Jakec bo v mojih rokah! Dokažem vam, da sem dobra plezalka. Koliko klinov sem v skale že zabila in se vzpenjala tja pod nebo! Brez poguma tega ne bi počela.«

»Vse je res, le da tudi pogumnim kdaj spodleti!« sta se izmenično oglašala dedek in babica in zapustila kraj reševanja. Izkušnje, so izkušnje. Jakec ni vreden tveganja. Nesrečo pa je bolje preprečiti, kakor objokovati.

Tako starčka niste videla, kako je očka Mirko pristavil visoko lestev, nista videla, kakor je z veje na vejo preskočila veverička in nista videla, kakor se je z Jakcem v roki spušča junakinja in mačja reševalka. Občudovanje vreden podvig plezalke je prerasel vsa pričakovanja. Najbolj ponosna na svojo mamico je bila Ina. Zahvali in hvaležnosti ni bilo videti konca, ne kraja.

JAKEC JE RIBIČ

Ne le veseli vrabčki, Jakca so mikale tudi ribe. Rad je posedal ob potoku, ki se je vil med polji. Zvedavo se je oziral po ribičih in njihovi opremi. Imeli so različno dolge palice, na trnke natikali vabe in čakali na ulov.

Med pravimi ribiči so bili tudi roparji. Kar so ulovili so zaužili. Pravi ribiči so ribo izvlekli in iz gobčka iztrgali trnek in ranjena ribica vrgli v vodo.

Inin stric ribič, je trdil, da ribo ne boli, da ribiči niso morilci in mučitelji ribje zalege. Veliko škodo delajo napadalne ptice, kormorani in divje mačke. Nobena mačka nima dovolilnice. Tudi Jakec ne! Če ga ribiči zasačijo na preži, mu ne bo lepo! Očitno je Jakec opozorilo razumel. Skril se je za zaveso in dremal.

Babica se jezi na Jakca, če lovi ptice. Zdaj teži in grozi še zaščitnik rib.

»Kaj zato, če si Jakec privošči kaj drugega kot brikete. Brikete za zajtrk, brikete za kosilo in večerjo. Res ni čuda, da si Jakec zaželi kdaj kakšen priboljšek, « misli Ina, Jakcu v zagovor.

»Naj lovi ribe! Ptice pa pusti pri miru!« meni babica, ko dedek banti:

»Jakec naj lovi ptice. To mene ne moti! Le ribe naj pusti pri miru!«

Taka dvoličnost Ini ni bila pogodu. Kako naj Jakcu dopove, kaj sme in česar ni!

Bil je deževen dan. Ina v šoli, starša v službi, vhodnih vrata odklenjena. To dedkovo pozabljivost je izkoristil Jakec in se podal k potoku. Za vidre se Jakec ni zmenil. Zamikale so ga ribe in lov ni zatajil. Le kaj bi dejal nadzornik, če bi videl, s kakšno belico se Jakec masti. In zagotovo bi mu privoščil prav to, kar se je Jakcu pripetilo.

S povešenim repom je meril pot proti domu in moker obsedel na pragu.

Če bi znal Jakec govoriti, bi gotovo potožil in povedal, kaj ga muči. Že nekaj dni poležava in odklanja še najboljšo jed. Tudi tisto dišečo iz vrečke. In prav Mihec je nekoč pripovedoval o revežih, ki uživajo mačjo hrano iz paketa.

Kaj se dogaja z Jakcem, zanima vso družino. Mamica zatrjuje, da se je Jakec preobjedel dobrot. Saj tudi ona odklanja jed, če ima težave z želodec.

Babica meni, da Jakec že pogreša mačjo družbo. Čisto naravno se mu zahoče ljubezni. To pa spravi dedka v takšen smeh, da se je lovil na stolu in bi ga morali kmalu pobirati s tal.

Le Ina verjame očiju, da potrebuje Jakec zdravniško pomoč.

»Ta bula Jakca boli. To je vzrok njegove bolezni!« zatrjuje očka in že ima v roki mobitel..

»Doktorja veterine pokličem! Včeraj sem ga srečal v trgovini. Zdaj je na domačiji. Ni ga v Ljubljani! Vem zagotovo! »

In že je bilo slišati klice in odgovor doktorja, , da brez bolnika tudi, če je samo muca, bolezni ne more ugotoviti. Še je tekel pogovor in se zaključil s sklepom, da bo doktor veterine bolnega Jakca kmalu videl in ugotovil bolezen.

»Ina, greva! Prinesi mačjo košarico! Jaz grem po avto in greva zdaj, nocoj. Če tudi je noč in je v hrib slabo izpeljana cesta, z obiskom pri veterinarju ne bomo odlašali.« je bil očka odločen .

JAKEC NA OPERACIJSKI MIZI

»Ne, jaz ne grem! Nočem gledati in poslušati Jakčevega joka!« se odločno upira Ina. In že je tu babica in njena dobra volja, češ, nekdo mora držati Jakca. V vreči bo še bolj nergav in norel.

Zdaj je bilo že jasno, kdo bo so vozač.

»Babi, pazi da ti Jakec ne pobegne! Pazi, da bo…. vse v redu!« je Ina govorila za odhajajočim avtom.

Po hribu navzgor, po slabi cesti se je avto ustavil in izstopila sta očka in babica, ki je le s težavo krotila Jakca. Nemirno se je v vreči obračal in žalostno mijavkal. Kdo ve, odkod in zakaj Jakcu ta nemir, misli babica.

Srečanje z znanim doktorjem veterine je bilo prisrčno in zanesljivo:

»To se zgodi! Ribja kost se rada zapiči in gnojno bulo bomo odstranili!«

Čemu govori učeni mož »bomo odstranili« saj bo to storil samo on, je pri sebi tuhtala babica in vrečo položila na zanikrno, s cunjami pokrito mizo.

»Recimo, da je to improvizirana operacijska miza!« kot da bi bral babičine misli, se opravičuje doktor in skozi vrečo pomoli Jakcu pod nos smrdečo tekočino. Jakec se v hipu pomiril in vreza ni čutil.

»Bula bi ga zadušila! Sta videla, draga moja, koliko gnoja je izteklo!«

»Videla, videla in tudi trepetala!«

Že na poti proti domu je Jakec oživel in ko se je avta ustavil je Jakec zdirjal proti šupi in na ležišču utrujen zaspal.

Operacija v ropotarnici, na velike tnalu je na zadovoljstvo doktorja in Mulčevih uspela. Jakec je počasi okreval. Spoznal tudi brhko Belko. Lepa vaška muca mu je bila všeč že na prvi pogled.

JAKEC HODI V SVATE

V vinogradu so se oglašali klopotci. Na nebu je žarela velika, okrogla luna in nočni pohod je zamikal tudi Jakca. Srečanja z okroglo in negovano Belko je bilo za Jakec vselej veselo. Snubca pa se tudi lepotička ni branila.

In tako se je zgodilo!

Kaj, boste, dragi mladi prijatelji zvedeli kasneje. Za sedaj le to, da je v mačjo srečo zopet posegla Inina volja in ugotovitev:

»Jakec se potepa … Čez prometno cesto, zunaj prehoda za pešce odhaja v svate! Ali veste, kaj to pomeni? Nič več in nič manj… kot smrt na cesti!« je modrovala Ina in že je tiščala žrtev v kletko.

»Če hočemo Jakca zaščititi pred nesrečo, ga moramo peljati v veterinarsko ambulanto. S kastracijo se moramo vsi sprijazniti. Jakec in mi.! Me razumete, kaj hočem v dobro Jakca povedati?«

Dedek temu nasprotuje, češ moškost je moškost! Brez tega ni Jakec ne ptič in ne miš! A ga nihče ne uboga. Tudi babica ne! Zaupa Ini in njeni nameri. Preveč rada ima Jakca. Nesrečo je bolje preprečiti, kakor objokovati

Kako sta v veterinarski ambulanti opravila, Ina domačim ni pripovedovala. Le očka je znal povedati, da je za poseg moral odšteti lepo vsoto. A mu denarja ni žal. Jakec ne bo več odhajal zdoma. In to je to, za kar izdatka ne obžaluje.

»Operacijo plačam jaz« reče babica in moli poln mošnjiček zamerljivega denarja.

»No, prav! Pa plačaj ti! Vsaj meni ne bo treba!« široko dušno dedek.

»Dedek, da bi plačal? To bil že pravi čudež!« bolj sebi. In že je tu ugovor

»Babi, dedek ni škrt! To vem za gotovo!« meni Ina in boža spečega Jakca. Uspavalo še ni popustilo.

»Mama, kaj govoriš! Atek pa škrt? Lepo te prosim! Odkod taka ocena?« sprašuje zdaj še oči..Tudi Inina mamica je na dedkovi strani. Vlogo je dobro ali bolj rečeno, odlično odigrala!

»Razmerje, na račun babice je od nekdaj takšno. Zakaj bi bilo tokrat drugačno!« reče babica in užaljena odhaja.

»Za denar, ki ga ne bi vzel, se prerekata! Ja, kaj naj rečem?« sprašuje sin očeta.

Dedek pa zopet ponavlja, kako je gluh. Da nič ne sliši! Da slabo vidi, da nič ni kriv in vso krivdo za vse spore in prerekanja vali na njo, na svojo ženo.

ŽALOSTNA ZGODBA O BELKI

Po operaciji je Jakec večkrat zamijavkal Kot bi delil očitke za storjeno krivico, je obračal solzne oči. Zdaj ga tudi lepa sosedova Belka ne zanima. Prihajala je vedno bliže Mulčeve hiše. Zvečer je babica Belko nahranila, a se ni dala ugnati. S povešenim repkom je zamijavkala in iskala Jakca.

Čigava mucka je bila Belka v vasi ni vedel nihče. Pohajkovala je po hišah in iskala hrano. Belko je poznala tudi Rozika, kuharica v župnišču. Ko je zvečer odhajala zaklepat cerkvena vrata, jo je Belka spremljala in se kdaj po cerkvi tudi sprehodila.

Minili so meseci in Jakec je počasi okreval. Ponoči, niti podnevi ni odhajal zdoma. S ponočnimi obiski po vasi pa je nadaljevala Belka. In nekega večera se je zgodilo to, kar je bilo pričakovati. Belko je povozil avto. Voznik je urno stopil iz vozila, zgrabil Belko za košati rep in žrtev vrgel s ceste na travnik Gotovo je bil je prepričan, da je žival mrtva.

A bil je v zmoti. Belka se je z zadnjimi močmi privlekla do praga Mulčeve hiše. Ranjena je obležala pri vzhodnih vratih in jokala.

Prava je žalostne Belkine glasove slišala babica. Zdaj se oglašal še dedek, češ, da je on prvi zaslišal mijavkanje. In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah.

»Belka potrebuje zdravniško pomoč. Odpeljem jo v ambulanto. Doktor naj ugotovi poškodbo in da zdravila! Ina, pripravi kletko! Pohiti!« meni oče.

Babica je še pred odhodom dejala: »Belka je breja. Le poglejte, kako nabrekle seske ima! Uboga revica!«

»Mama, zopet hočeš biti pametna in kvasiš neumnosti!« se obregne sin ob mamo. Dedek pa z nasmehom doda, da genov pač ni mogoče skriti ali utajiti.

Z veliko mero je hitela babica pripravljati novo ležišče. V šupi je dovolj prostora in tu naj nesrečna Belka leži in okreva. Le kaj bo z mladiči. Zdi se mu da bo kmalu povrgla, misli babica in ugotavlja, da sta ji Jakec in Belka enako pri srcu. Zdaj nesrečna Belka še bliže.

»No, pa si zopet pogorela. Belka je sicer poškodovana, le da ima še velike prebavne motnje. Veterinarka je dala zdravila za odvajanje. To je vse, kar ti mama lahko povem!« se že na pragu, s kletko v roki oglašata očka in Ina nadaljuje z razlago rekoč, da Belka ne pričakuje mladiče.

Zdravnica je Belko pregledala in ugotovila, da je Belka zaprta in ne more kakati. Zdravila za odvajanje bo popila, čez dva dni pa je ima ponovni pregled! Babi, to je vse, kar ti lahko povem!« ponavlja Ina. Dedek pa zopet deli očitke. Nobenega pri hiši ne zanima, kje je Jakec. Z doma ne odhaja, doma pa se nima kje izgubiti. Le odrinjena se opravičeno počuti..

»Jakec je postal hišna mačka, «zatrjuje Ina, sega po steklenički in onemogli Belki vliva v gobček zdravila.

Drugega pregleda pri veterinarki Belka ni dočakala. Ni popila ponujenega zdravila. Babica je imela tudi tokrat prav.

KAJLICA V DEDKOVI DLANI

Tiste aprilskega, prazničnega jutra je babica poklicala dedka.

»Belka je povrgla. Na ležišču sem razločno videla bitje, ki je lezlo po Belkinem trupu. Nisem imela moči, da bi se prepričala, je to miš ali mladič!«

Brez oklevanja je dedek že čez čas prinesel v peščici drobno bitje. Prezeblo je drgetalo in z gobčkom drgnilo ob dedkovo dlani.

In kaj je z Belko, kako se počuti zdaj, je zanimalo babico, ki je v mislih že imela toplo skodelico mleka. In ko zasliši, da je Belka mrtva in je po mrtvi materi plazilo to drobno bitje, babico stisne pri srcu..

»Ti uboga Belka in nesrečni mladič. Ljubi dedek, povej, kaj nam je s tem nebogljenim bitjem početi. Saj bo poginilo?!« je tožila babica in brisala solzne oči. Solze so kar same polzele po licu in babica je glasno zastokala.

In že je bila vsa Mulčeva družina na nogah. Brneli so telefoni, vrstili klici, vrstila vprašanja in odgovori. Odgovori strokovnjakov so bili isti. Mladič naj pije mleko za nedonošenčke, poskrbite, da bo živalca na toplem, v apoteki kupite še stekleničko za dojenčke. Muci ponudite tako pripravljeno mlačno mleko.

Usoda Belke in mladiča je presunila tudi veterinarja. Mladiču in družini je ponudil strokovno pomoč.

Več strokovne pomoči je družina potrebovala pri izbiri imena…Dedek je predlagal:

»Naj bo Ofica. Prišla je na svet na praznik osvobodilne fronte, «

»Naj bo Zana. Hozana goduje na dan osvobodilne fronte!« svetuje babica.

Očka in mamica pa sta upoštevala hčerkino željo:

»Ne Ofica, ne Zana, Kajlica naj bo!« je dejala in pri tem je tudi ostalo, čeprav nikomur ni bilo jasno, zakaj mucki tako ime. In čemu Inini taka želja.

Skrb za malo Kajlico je prevzela vsa družina in Kajlica je rasla in uspevala. Sčasoma si je stekleničko sama pridržala. Sama se je postavila na noge, sama naredila prve korake in zdaj že sama teka po sobi, stanovanju in hiši.

»Kajlica je lepotica. Najlepša mucka na svetu. Pametna je, morda kdaj preveč pogumna in brez mačje vzgoje, bolj neprevidna kot previdna, « je zatrjevala in verjela Ina. Brez izkušenj je Kajlica zlezla skozi odprto okno, se plazila po strehi in vedno znova zbujala strah, da pade in se ubije, ponesreči in postane še ona invalid.. V posmeh pa je bila babičina trditev, da vsaka mačka pade na noge in se ni bati nesreče. Ina meni, da Kajlica ne pozna mačje vzgoje zato skače, lazi in se plazi po strehi. a se boji lastne sence. Z miško pa si ne ve kaj početi..

»To je bilo za pričakovati. Belka z mamico ni hodila na lov in se lova ni naučila. Kajlica je v živalskem svetu samorastnik in sama si nabira izkušnje.

KAJLICA POGREŠA MAČJO ŠOLO

Ob budnem očesu in skrbi je Kajlica rasla. Znala je brcati kroglice, skakati in se poditi. Plazenje po strehi je več ne zanima. Z okna v prvem nadstropju ne skače več. Okna pred Kajlico nihče ne zapira. In s ceste je večkrat slišati.

Kako lepa muca sede na oknu in opazuje svet po seboj.

Babici v zadovoljstvo Kajlica ni lovila, niti užila kakšne ptice. Tudi plezanja visoko na drevo je opustila.

»Veš babi, Kajlica ni hodila v mačjo šolo. Njena mama Belka že dolgo počiva med cipresami. Tam smo jo pokopali. Mi smo Kajlico spravili na noge, ne mačji rod. Se je čuditi, da se boji tudi miške, z razliko od Jakca, ki zna ulovljeno žrtev prinesti v hišo.«

To, da mora odnašati mrtve ptice, miši ali krta iz hodnika, je babica zamolčala, saj bi slišala, kako nekdo mora to opraviti in nič narobe ni, če to stori tisti, ki prvi najde mačje ostanke.

»Babi, zakaj molčiš in o čem premišljuješ. Zamišljena si! Je tako?«

Ko bi babica zatrjevala, kako ni vselej dobro povedati, kar pač misliš in o čem premišljuješ, je Ina že izvlekla iz predala plišasto miško. Prave igrače bo Kajlica vesela, sta meni obe hkrati. Na začudenje obeh pa se za miško na tleh Kajlica ni zmenila. Ko bi Ina navila vzmet se je miška začela premikati, šum pa prestrašil. Udarila je na vrata, ne da bi se za hip ozrla na prikupno igračo.

Dedek je beg preprečil in našel pravo rešitev:

»Miško bomo privezali na vrvico. Na potek se bo miška, brez ropota premikala! Ja, znati je treba!« se baše dedek, ponudi vrvico babici, babica pa Ini. Že pri prvem premiku, se v Kajli zbudi mačji gon. Teka, lovi, obdeluje žrtev vsem v zabavo in smeh.

»Mogoče bo kdaj tudi lepotica prinesla kako žrtve na ogled? Kdo ve?!«

»Le da ni kakšen vrabček ali druga ptica žrtev mačjega gona« polglasno babica.

»To je bila prva ura mačje šole. Dedek bil si pravi mačji učitelja. Čestitam!«

Žal, se je mačja šolska ura hitro končala. Učenka se je miške na vrvice naveličala. Pohrustala je nekaj briketov, potem pa utrujena zaspala.

KAJLICA NE BO NIKOLI MAMICA

Žalostno, a resnično! Človeška pamet in dobrota, nista vselej v prid živalskemu svetu in njihovi naravi To je nekega dne na svojem telesu čutila lepa Kajlica.

»Ne bomo imeli mačje farme! Če Kajla najde kakšnega mačkona, jo zaplodi in dobi mladiče, mi pa mlade muce! To ne gre! In to moramo preprečiti« meni očka, ko ima dedek še živo pred očmi nekoč tako malo bitje, ki se je plazilo po mrtvi materi, jokalo in od mraz trepetalo. Zdaj so v ospredju novice in članek vse o negi in skrbi za domače prijateljev in članov družine.

»Hitro si zrasla in nikoli ne boš mamica. Ostala boš brez tiste čudežno žogice!« sočutno navrže še babica. Družinskemu sklepu ni nasprotovala.

Nežno je božala Kajlico po nosku in Kajlica je strigla z ušesi, mahala z repkom.. in skrivala krempeljčke. Ločitev sta čutili obe, po mačje in človeško.

Nekoč v škatlici, obloženi z vato se je obračalo komaj rojeno in komaj še živo bitje je danes v istih prostorih in na isti mizi jo čaka človeška želja, zlo ali dobrota. Ali oboje hkrati!

»O, ti Kajlica, Kajlica! Še pomnim, kako si bila majhna, nebogljena.. Lepo so skrbeli zate. Zdaj si odrasla muca. In nikoli ne boš mamica svojim mladičem.

V ambulanti smo nekoč reševali tvoje življenje, v isti ambulanti te čaka operacija!« sočutno govori zdravnik in Kajlica ga je zvesto poslušala.

Po bolečem piku je na operacijski mizi pacientka zaspala in prespale usodne trenutke. Zbudila se je doma. Omotična je ležala v kletki in odklanjala hrano in tudi mijavkala ni. Tega jo mama Belka ni naučila.

Kdaj pa kdaj je iztisnila čudne glasove, kot bi želela potožiti, ali očitati človeška početja in nasilje nad mačjim rodom in na sploh in živalmi.

Jakec je pogrešal Kajlino družbo. S povešenim repkom je silil dedku v naročje in žalostno zamijavkal.

K babici se je zatekala Kajlica. Uživala v njenem krilu, poslušala nežne zvoke, nastavljala uhlje.

»Ljudje, poglejte! Kajlica se smeji, le poglejte mačji nasmeh, pa se boste nasmejali tudi vi!« je s prijaznim nasmehom zatrjevala babici.

Tega nasmeha dedek ni videl. Brez ugovarjanja pač ne gre, tudi v primeru mačjega nasmeha. Dedek ugovorom po televiziji nasprotuje, sam pa počne natanko isto. Ko bi babica dejala, da nagelj diši, bi se dedek prijela za nos in zatrjeval, da takega smrada ne prenese. Ko bi se babica opravičevala, češ, da je juha preslana, dedek vzame solnik in zatrjuje, da je on naredil jed užitno

Nikdar in nikoli pa dedek ne bi nasprotoval, če bi babica dejala, da je Kajlica najlepša in najbolj pametna muca na svetu. Pohvalam dedek ni nasprotoval.

KAJLICA TAKA IN DRUGAČNA

Kaj vse zna in zmore Kajlica je treba že povedati…Recimo: Kajlica si sama opira vrta, odpira tuš kabino in pije vodo. Kajlica razume povelja in želje…Ne smeš! Pusti! Smeš! Vzemi! Da je temu tako, se je prepričala tudi babičina sestra Zorka. Novost je zdaj še Kajlin nasmeh. Babica meni, da je Kajlica izbirčna ljubiteljica glasbe. Nežnim, lirično obarvanim zvokom prisluhne Hrupne glasbe ne mara. Brez obotavljanja se odstrani in kjerkoli jezna brusi kremplje!

Da zna Kajlica težiti, je tudi res. Ve, da babica že zelo zgodaj iz nabiralnika jemlje časopis in ga prva tudi prebira. A ne brez Kajline ljubeznivosti. Ko bi babica razgrnila časopis, je Kajlica že na mizi, leži na časopisu in se za babičine želje ne zmeni. V naročje babice sili nagajivka tudi takrat, ko babica piše in tipka po računalniku. Gosta in vsiljivca babica ni vesela. A kaj, ko se Kajlica ne da strahovati, niti pregnati. Muca ve, kaj hoče in ti tudi doseže! Le kaj bi Kajlica brez babice, in babica brez Kajlice. Vedno skupaj, v dobrem in slabem, zatrjujeta obe. Le da babica govorili, Kajlica pa zgodbe posluša.

Ina je babici za rojstni dan namenila veliko, okroglo ogledalo. In babica je kmalu ugotovila, da zrcalca Kajlica ne mara. Pozorno je ogledovala svetlikajoče stojalo, se z noskom dotikala, ovohavala, ne da bi se za hip pogledala v ogledalo. Jezno udarja s tačko, dokler ogledalo ni padlo s stojala. Ropot jo prestrašil obe in babica ni več ponavljala:

»Zrcalce, zrcalce, na stani pogled! Katera muca je lepša ti mi povej.«

S časoma se je znala lepotica potuhniti in je bila druge mucke v ogledalu vesela.

BABICA PEČE POTIČKO

Zunaj je naletaval sneg in mraz je pritiskal. Kajlica in Jakec uživata pri radiatorju ogrete kuhinje. Molčita babica in dedek. Jakec prede in iznenada zasliši »Govori glasneje! Saj več, da sem gluh!« in ko je babica povzdignila glas, je bilo zopet narobe:

»Fufljaš in se dereš! Govori normalno!« in ko je babica govorila dovolj razločno in dovolj glasno je tu prepoved: »Ne delaj nobene potice, ti rečem!« A babica se ni dala motiti. Hotela je le še zvedeti, kdaj in s kakšnim darilom bosta razveselila svoje drage. Tu je dedku prekipelo, češ, da nič ne razume in nič ne sliši. On bo zase že poskrbel, kaj pa misli babica, ga nič ne briga in vprašanje je ostalo brez odgovora.

V resnici pa le ni bilo tako. Še kako je dedek razmišljal, spraševal, odločal in tudi odločil. In se z babico tudi posvetoval! Po nevihti pač zasije sonce!

Ljudje govorijo se pogovarjajo in sporazumevajo. Pa tudi prepirajo. Kaj pa živali? Kaj vse bi danes znal povedati Jakec. Kako je babica pripravljala praznično potičko? Kako je dedek ugovarjal, nasprotoval in zatrjeval, da potice nihče ne bo niti poskusil. Samo on bo grizel suhe rezine.

»Babica, danes so na voljo trgovine. Potičko kupiš in brez prigovarjanja, kako tesno ni vzhajalo, kako pečica ni bila dovolj ogrevana, tudi imaš! Tudi nevarnost, da zmanjka toka, pri nakupu v trgovini, odpade! Je tako?!

»Je, je! A sem prav radovedna, če boš besedo tudi držal in se odpovedal slastni rezini! Saj te poznam! Govoriš eno, počneš drugo!«

»Bom! Bom! Lahko mi verjameš! To je moja moška beseda!«

In babica se je temu nasmehnila. Ve, da je dedek zadnji, ki bi se odrekel dobroti!

Kajlica bi zatrjevala, da se tudi živali, brez govora sporazumevajo in se znajo tudi do smrti spreti!

Ina bi temu potrdila. Ve, da se Jakcu naježi koža, če vidi na trati srako. Kajlica beži pred lastno senco, sitnari, če je zaspana, lačna in nevoljna praska, ko zasliši divjaški glasove. Kdaj na radio, kdaj na televizijo. Ina ve, da se živali napadajo, morijo in z žrtvami tešijo glad. In še bi dodala, da poznajo živali ljubezen in sovraštvo, sožitje in prezir. Živali znajo živeti v parih, znajo pokazati veselje in znajo žalovati, stokati in tožiti. Tudi sočutje poznajo. Ina se spominja, kako je Dino nekoč objemal, cvilil in po svoje klical na pomoč, ko si je oči presekal nogo. Iz rane pa brizgala kri. In Dino je doklical mamico in druge.. Verjeti moramo, da živali znajo izražati svoja čustva in znajo biti človeku hvaležna, zvesta in tudi vodljiva. Mladiči so vsi krotki in se razumejo. Druga pa je zgodba, ko zverina odraste .

Babica pa bi dodala, da se tudi otroci razumejo, kar pa za odrasle ne velja. Tudi človek utegne biti človeku zlo in zverina! Dobrota in zlo! Ali oboje hkrati!

Prvi del knjige: Mačje zgodbe in dogodivščine

Janez je sedel že pol ure za mizo in grizljal gumico na koncu svinčnika. Pred sabo je imel prazen kos papirja in tuhtal, kako bi ta kos papirja napolnil s čim lepšimi, zvenečimi verzi, polnimi nenavadnih povezav, iskrivih primerjav… Zdrznil se je, ko je ujel sam sebe pri tem, da je eno za drugim pomislil na besedi, ki se rimata: povezav, primerjav. Temu se v svoji pesnitvi mora izogibati kot hudič križa. To bi mu njegov mentor v literarnem krožku takoj raztrgal.

Pa ne da bi se mentorja bal. Saj je šlo za prijaznega mladega profesorja, ki ne bi muhi krilc odtrgal, potem pa jo spustil. Ne. A ni hotel, da bi mentor o njem mislil, da je izgubljen primer, ki živi v preteklosti in ne more sprejeti zakonitosti sodobnega, modernega razmišljanja.

Ni še minilo mnogo časa od slovenskega kulturnega praznika, posvečenega pesniku Prešernu, zato se je Janez spomnil nanj in se začel spraševati, kako bi ocenjevali njegovo rimarijo v sedanjem času. Najbrž bi se še bolj zapil in bi svoje verze bral samo pijanski druščini v kakšnem bifeju… Morda pa bi sledil sodobnemu trendu in bi pisal o grešni Katri, izogibajoč se rimi in jasnim, vsakemu razumljivim povedim. Navsezadnje, kakšna pa je tudi to umetnost, ki jo razume vsak mehanikarski vajenec ali delavec v pralnici avtomobilov?!

Janez je poznal pesem o grešni Katri že dolgo prej, preden je izvedel, da je to delo velikega Prešerna. Posebno mu je ostalo v spominu, ker je bil Katrin mož njegov soimenjak. Šinilo mu je v glavo, da bi sam poskušal Katrino nesrečno življenje opisati tako, da bi bilo delo cenjeno tudi v enaindvajsetem stoletju.

Sedaj, ko je Janez imel pred sabo vidni cilj, je v duhu kar poskočil. Hrbtenico je zravnal in vzel svinčnik iz ust. Kmalu mu je postalo jasno, da je pred njim težji del naloge. Vedel je, da se še tako dolgo potovanje začne s prvim korakom, zato si je zastavil vmesne cilje. Naenkrat se bo lotil samo dveh kitic. Polglasno si je zdeklamiral začetek znane pesnitve:

Oče Janez ječmen seje
tam na polju pr’ Ljubljan’.
Mim’ se vandrovček prismeje –
sam presveti Kozmijan.

Prav prijazno ga pobara:
»Kaj pa Janez delaš tu?«
Janez odgovorit’ ne mara,
»Kurc te gleda!«, pravi mu.

Polje.
Iz črne prsti se v jutranji zrak dviga meglica.
Sonce še ni prikukalo izza Golovca.
Drobno zrnje pada iz žuljave dlani.
Brazde ga lačno požirajo,
da bo čez več kot sto dni
postaranemu Janezu
stotero povrnjeno.
Ječmen.

Polje oblije svetloba.
Ne, ni sonce obsijalo potnega čela.

Kar se odbija od drobnih kapljic
in dela lahkotno mavrico
kot avreolo nad smejočimi očmi
živahnega možička,
je nekaj nezemeljskega,
svetniškega.

»Kaj delaš?
Čemu se mučiš,
ko pa iz tvojega skrivljenega hrbta
kliče potreba po počitku?«

Janez se zagleda v radovedno oko
skrivnostneža.
V njem se zbudi sum:
delovni inšpektor,
ki ob padcu referenduma o malem delu
išče greh.
Krivca.

Delo na črno!

Šokiran je. Utrujeni možgani iščejo.
Mrzlično iščejo izgovor.
Zaripne in izbruhne:

»Kurc te gleda!«

POKER

Nekega večera je direktor odšel na službeno potovanje v prestolnico, s katerega se je nameraval vrniti šele naslednje dni, in njegova gospa je prišla v pisarno. Ravnokar sem se bil vrnil z večerje in sem odprl knjigo, da čim dlje odložim čas, ko se bom odpravil spat v mrzlo sobico. Vprašala me je, kaj berem in malo sva pokramljala o knjigah, ki sva jih oba poznala. Ko je sedla na prosti stol zraven mene, se ji je domača halja, ki je sicer do peta skrivala njene noge, razprla nad kolena in moral sem skleniti roke, da preprečim drhtenje. Tisti košček polnih belih stegen je dal slutiti čarobne vidike, in je name deloval bolj, kot če bi se iznenada pojavila vsa gola pred mano.

Pričela je pojasnjevati, da se ob večerih, ko moža ni doma, počuti strašno osamljeno, da jo je tudi strah biti sama in če me lahko prosi, da ji delam družbo. Grlo se mi je osušilo in le prikimal sem lahko. Prijela me je za roko in nalahno povlekla čez hodnik do njunega stanovanja. Kot mesečen sem ji sledil.

V dnevni sobi je bilo prijetno toplo, jaz pa se nisem dosti oziral okrog sebe po pohištvu, ali zavesah, temveč sem z očmi ves čas sledil gostiteljici, ki je nalila dva kozarčka iz buteljke, mi enega podala v roko in rekla »na zdravje«. Povedal sem ji, da ne pijem alkohola, oziroma vsaj ne mnogo, pa me je pohvalila glede tega, a vseeno vztrajala, da ga vsaj poskusim.

»Burgundec je,« je še dodala. Napravil sem požirek in res je bilo dobro. Sladko, kakršnega dotlej še nisem poskusil. Na mizi je bila tudi posoda, polna kiki bonbonov. Na kretnjo z roko, češ, naj si postrežem, sem vzel enega, da je ne užalim. Kratek čas sva se v zadregi spogledovala, na kar me je vprašala:

»A igrate karte?«

Pokimal sem in začel naštevati, kakšne igre poznam, pa me je prekinila:

»A znate poker?«

Priznal sem, da ga še nisem igral, čeprav sem poznal nekaj osnov, in dodal, da bi se z veseljem naučil. Prinesla je karte in vprašala:

»Za kaj bova igrala?«

V zadregi sem priznal, da denarja nimam, pa da tudi sicer ne igram za denar. Nasmehnila se je in predlagala:

»Igrajva za bombone. Za nekaj morava igrati.«

Bombone je stresla na mizo in jih razdelila na dve polovici, ter eno polovico porinila proti meni. Na kratko je še ponovila pravila, da se je prepričala, da sem razumel, in razdelila vsakemu pet kart.

Poskusil sem se zbrati, čeprav mi je pogled ves čas uhajal od kart v tisto brazdo, ki se je odpirala med ovratnikom hišnega plašča, pobočja nad njo pa se rahlo tresla vedno, ko je mešala karte. Kupček bombonov se je večal zdaj na eni, zdaj na drugi strani, dokler ni v nekem momentu po močnih kartah na obeh straneh, ostal cel kup bombonov na moji strani.

Bilo mi je žal, ker sem predvideval, da bo sedaj rekla, da sem pač dobil igro in da si lahko bombone odnesem. Vendar se ni predala:

»Veste kaj, ni še pozno. Vas čaka zgoraj mrzla voda in mrzla sobica. Igrajva eno igro za vse. Če izgubite, ostanejo bomboni tukaj, če pa dobite, se lahko skopate v moji kopalnici. Pa še hrbet vam bom umila,« je bolj potiho dodala.

Podelila nama je karte. Strahoma sem pogledal vanje in zagledal dve dami in tri druge različne karte.

»Tri karte,« sem zahteval. Ona je vzela samo eno. Med novimi kartami je bila tretja, srčna dama.

»Tris,« sem zaklical in obrnil karte.

»Ah,« je dahnila. »Jaz imam samo dva para«. Karte je pustila neobrnjene na mizi in vstala, ter se napotila iz sobe. Kot mesečnik sem šel za njo. Peljala me je v kopalnico, pustila teči vodo v kad, ter šla po brisače in moževo pižamo, nato pa me pustila samega. Slekel sem se in se pogreznil v toplo vodo.

Čez nekaj časa je ugasnila luč v kopalnici, odprla so se vrata in v medli svetlobi, ki je prihajala s hodnika, sem videl prihajati v odprto haljo ogrnjeno gospo direktorjevo. Za mojim hrbtom je vstopila v bano, šepnila, naj ji napravim malo prostora, ter se stisnila ob moj hrbet. Zavedel sem se, da mi je prvič te večeri rekla »ti«. Kot je obljubila, mi je umila hrbet, vendar se ni ustavila pri tem, ampak je nadaljevala. Nisem je želel ustaviti; želel sem le, da bi še sam objemal in raziskoval to čudovito telo.

»Vstani, obrisala te bom,« je šepnila. Ubogal sem, a sem se obrnil vstran od nje, da bi skril svoje razburjenje. Zasmejala se je:

»Nič se ne sramuj! Le poglej to ponosno držo!« je še nagajivo dodala, medtem, ko me je otirala. Tudi jaz sem vzel brisačo in počasi, ter nežno brisal njo, kot bi se bal, da je ne bi opraskal.

Naenkrat se je ustavila in z resnim glasom rekla:

»Ne smeš imeti moralnega mačka glede tega, kar počneva. Moj mož danes prenočuje nekje v hotelu. Tu me lahko režeš, če ni sedaj z neko žensko v postelji.«

Pri tem je s kretnjo pokazala proti vratu. Potem me je prijela za roko in me potegnila proti spalnici.

Ne bom opisoval tega, kar se je tam dogajalo. Moram samo reči, da bi v tistem trenutku bil pripravljen tudi prodati dušo hudiču, samo da se tisti trenutki podaljšajo v neskončnost. Uganila je, da mi je bilo to prvič, in je bila še posebno nežna in prizanesljiva.

Ko se je pričelo svitati, me je nalahno odrinila in rekla:

»Zdaj moraš iti. Mislim, da ti ni treba reči, da je to bilo samo najino.«

Ko sem se skozi dnevno sobo odpravljal proti izhodu, sem lebdel vsaj deset centimetrov nad tlemi. Ustavil se še pri mizi, da še enkrat pogledam karte, ki so mi prinesle tako čudovito zmago. Obrnil sem še njene karte. Res je imela dva para.

Dva para asov!

NASTOPAJO

Množica ljudi: Frane, Jože, Štefka, Cecilija, Lojzka, Stane
Punčka z rumenim dežnikom
Rdeči dežnik
Modri dežnik
Črni dežnik
Zeleni dežnik
Pisani dežnik
Slikar s senčnikom

I. PRIZOR

Množica ljudi se sprehaja z zaprtimi dežniki. Pogovarjajo se, da je strašna vročina in suša ter je potreben dež.

LOJZKA: Pozdravljena Cecilija! Kam pa hitiš?

CECILIJA: Dober dan! Nekam pozna sem danes, moram v trgovino, pa še rožice nisem zalila, saj vidiš kakšna suša je!

LOJZKA: Ja, ja, moj vrtiček se je že čisto posušil, pa ne vem ali naj zalijem ali bo kaj deževalo. Poglej, Štefka prihaja, počakaj malo, morda nam pove kaj novega.

OBE: Pozdravljena Štefka!

ŠTEFKA: Dober dan, ja kaj pa stojita na tej grozni vročini, saj vaju bo sonce opeklo.

CECILIJA: Saj,saj. Hitro pojdem domov zalivat vrt, da si mi vse ne posuši.

ŠTEFKA: Počakaj še malo, saj je za jutri napovedan dež.

LOJZKA: Poglej, kdo tam teče z odprtim dežnikom in straši!

CECILIJA: Joj, joj, ti otroci, kaj si še ne bodo izmislili.

ŠTEFKA: Pregnali nam bodo dež.

LOJZKA: Punčka, ustavi se malo.

CECILIJA: Zakaj pa imaš odprt dežnik, saj ne dežuje?

PUNČKA: Zato, da mi ni vroče.

ŠTEFKA: Kaj, da ti ni vroče!

PUNČKA: Drage gospe, še ve si odprite dežnike in se zavarujte pred soncem.

LOJZKA: Kaj takega, kaj se norčuješ iz nas?

CECILIJA: Saj nismo v mestu, mi smo doma na deželi, vsi bi se nam smejali!

PUNČKA: Poglejte, kako so vaši dežniki žalostni, ker so zaprti, pa tako lepe barve so, pa uporabni tudi. Sedaj ko ne dežuje jih pozabljamo kjer koli in ležijo osamljeni in pozabljeni.

ŠTEFKA: Pojdimo, drage moje! Otrok nima pameti. Kje pa imaš mamo, da ne pozabi nate.

PUNČKA: Doma. Dala mi je za sladoled in sem odprla svoj rumeni dežniček, da se moj sladoled ne stopi.

LOJZKA: Oh, ti otroci!

CECILIJA: Veš zakaj se reče dežniku dežnik? Zato ker ga uporabljamo, ko dežuje.

PUNČKA: Seveda, jaz imam rumeni dežnik, toda moj dežnik je lahko tudi senčnik.

ŠTEFKA: Pojdimo! S tem otrokom se ne da pogovarjati.

LOJZKA: Da odpremo dežnik, sedaj ko sije sonce?

CECILIJA: Grozno, kaj se tem otrokom podi po glavi.

ŠTEFKA: Pojdimo že!

II. PRIZOR

Ženske odidejo in nejevoljno mahajo z dežniki. Punčka obrne dežnik, tako, da se vidi lutka, ter z njim zapoje in zapleše.
Nato pride slikar z zaprtim senčnikom in paleto. Odpre senčnik in prične slikati.

PUNČKA(priskače do njega): Pozdravljeni! Vam pa ne bo vroče!

SLIKAR: Ne, potrebujem senco, da naslikam to čudovito sonce, barve bi se mi prehitro posušile.

Slikar se skrije za senčnik in slika. Rumeni dežnik pa se prične pogovarjati s senčnikom.

RUMENI DEŽNIK: O, pozdravljen senčnik, kako lep si.

SENČNIK: O, tudi ti rumenček si lep, kot kakšen metulj, poletavaš v tej vročini.

RUMENI DEŽNIK: Ti si tako mogočen, velik, s prelepimi naborki in tako veliko senco daješ, jaz pa senčim le punčko.

SENČNIK: Oh, kaj bi to. Poglej rumenko, jaz stojim samo tam, kamor me postavijo, ti pa hodiš po svetu in vidiš marsikatero zanimivost. Ti si sončnik.

RUMENI DEŽNIK: Kaj res? Joj, kako lepo ime si mi dal.

SENČNIK: Jaz sem velik in marsikaj vem, ti si sončnik in nosijo ga le mlade in lepe deklice, da se zavarujejo pred soncem, da zavarujejo pred soncem svoj lep obraz.

RUMENI DEŽNIK: Oh, ti si pa meni všeč, ker si tako dober do mene, ponavadi se z mano nihče noče pogovarjati, ker sem majhen in tako zelo rumen.

SENČNIK: Veš, poleti sem bil na morju in tam ob obali nas je bilo veliko. Takrat sem imel prijatelje in smo se pogovarjali. Tukaj pa sem sam in tako mi je dolgčas.

RUMENI DEŽNIK: Nič ne bodi žalosten vsak dan te obiščem, jaz sem srečnica, ker imam tako dobro lastnico, je živahna in vsak dan pojde z mano na sprehod. Adijo!

III. PRIZOR

Punčka gre naprej, pleše in poje.
Padati začne dež. Množica, ki se sprehaja začne odpirati dežnike. Glasba ponazarja dež.

JOŽE: No, končno dež. Saj se je že vse posušilo.

FRANE: Dobro, da pada, naj pada, naš studenec je že čisto presahnil, skoraj nič več vode ni v njem. Naj kar pada tri dni in tri noči.

STANE: Joj, dež, moja krma bo mokra, pa ta nesrečni dež, ni mogel počakati še vsaj dva dni.

ŠTEFKA: Dežek, dežek,dežek, zalivaj mi solatico.

CECILIJA: Zalivaj mi rožice!

LOJZKA: Zalivaj mi vrt!

FRANC: Končno dežuje! Hu, hu glejte kakšno neurje se pripravlja!

JOŽE: Fej, pa ta dež, čisto imam mokre čevlje, pa danes jih imam prvič.

STANE: Grozna mokrota, vse bo namočil.

ŠTEFKA: Tako, sedaj pa bo dovolj.

CECILIJA: Uničil bo moje rožice.

LOJZKA: In moj vrt bo na vodi in žabe se mi bodo zaredile.

ŽENSKE: Grozno, grozno!

MOŠKI: Dovolj dežja imamo, dovolj, naj že preneha!

FRANcE:Saj ne moremo delati!

STANE:Ja kaj pa bomo počeli?

JOŽE:Saj bomo morali ostati le v hiši!

FRANE:Delo nam bo zaostalo.

JOŽE:Le kdaj bomo vse postorili?

STANE:Uničilo nam bo vse poljske pridelke.

VSI:Nekaj bomo morali storiti!

FRANE:Naj že neha vse deževati!

JOŽE:Naj bo vročina.

STANE:Naj sije sonce.

IV. PRIZOR

Množica se obrne tako, da se dežniki lahko začnejo pogovarjati. Tiha glasba, pada dež.Dežniki se začno pogovarjati med sabo.

RDEČI DEŽNIK: Čudovit dan.

MODRI DEŽNIK: Lep moker dan.

PISANI DEŽNIK: Ste slišali ljudi?

ČRNI DEŽNIK: Da, da, najprej prosijo za dež, potem negodujejo.

RDEČI DEŽNIK: Nič na svetu jim ne odgovarja. (dežniki se začno smejati.)

ZELENI DEŽNIK: Končno so nas razprli.

PISANI DEŽNIK: Uf, prekrasen dan, počutim se tako lepo razpetega.

ČRNI DEŽNIK: Prekrasno moker dan, počutim se tako lepo mokrega.

RDEČI DEŽNIK: Vsi smo prekrasno mokri, po nas polzijo dežne kapljice.

MODRI DEŽNIK: Imenitno. Prav uživam, saj sem že nekaj tednov ležal zaprt.in tako je bilo vroče.

ZELENI DEŽNIK: Po meni se je nabralo že nekaj prahu, joj, kako me je žgečkal, sedaj pa je lepo, lepo opran sem.

MODRI DEŽNIK: Ne smejte se tako močno, vse dežne kapljice boste stresli.

ZELENI DEŽNIK: Vsi biserčki bodo popadali z nas.

PISANI DEŽNIK: Padaj, padaj dež.

ČRNI DEŽNIK: Posuj nas z biseri.

RDEČI DEŽNIK: Joj, kako krasen naliv.

MODRI DEŽNIK: Ljudje pa se samo zmrdujejo.

ZELENI DEŽNIK: Hočejo samo tisto česar nimajo.

PISANI DEŽNIK: Z ničemer niso zadovoljni. Ničesar se ne znajo veseliti.

ČRNI DEŽNIK: Ne znajo se veseliti, čudovitega dežja, tako kot mi.

RDEČI DEŽNIK: Poglejte punčko, kako uživa v lužah in kako lepo pleše.

MODRI DEŽNIK: Joj, kako lepe škornje ima in lep rumeni dežnik.

Punčka čofota po lužah, si prepeva, pleše in pride do dežnikov.

PUNČKA: Pozdravljeni, kako ste kaj?

ZELENI DEŽNIK: Prelep, čudovit dan je danes. Se strinjaš z nami?

PUNČKA: Seveda! Veselimo se, saj se odrasli ne znajo ničesar razveseliti.

PISANI DEŽNIK: Prav imaš, bodimo veseli.

PUNČKA: Odrasli se razveselijo morda le lepega, velikega, novega avtomobila ali kup denarja, za dežne kapljice pa prosijo, nato pa nergajo.

ČRNI DEŽNIK: Prav imaš.

RDEČI DEŽNIK: Zaplešimo!

Vsi skupaj zapojejo in zaplešejo.

Naj pada zdaj dež,
Nam v slovo,
Naj izjoče se nebo,
Ker preveč dežuje danes
in dežniki, dežniki zdaj mokri so.

KONEC

EVROPSKI FEJSBUK PESNIČKI FESTIVAL će se po treći put održati 03. i 04. marta 2012. godine u hali Master Novosadskog sajma, u okviru 18. međunarodnog Salona knjiga, u organizaciji Banatskog kulturnog centra i Novosadskog sajma.

Za učešće na EVROPSKOM FEJSBUK PESNIČKOM FESTIVALU prijavilo se 350 pesnika iz 20 zemalja (Nemačka, Rumunija, Mađarska, Švajcarska, Švedska, Holandija, Česka, Grčka, Irska,Italija, Japan, Kanada, S. A. D., Novi Zeland, Hrvatska, BiH, Slovenija, Bugarska, Makedonija, Crna Gora), okupljenih preko svetske društvene mreže Fejsbuk.

Festival će se održati na centralnoj bini hale Master Novosadskog sajma gde će pesnici govoriti svoje stihove. Oko 130 učesnika je potvrdilo dolazak na Festival, dok će ostali pesnici učestvovati postavljanjem svoje pesme na zidu fejsbuk stranice Festivala.

Ove godine organizatori Festivala uvode novinu – svake godine će specijalni gosti biti autori iz jedne evropske država koji će čitati pesme na svom maternjem jeziku. Ove godine, specijalni gosti su pesnici i prevodioci iz Nemačke: Peter Zwey, Adi Hübel, Ilse Hehn, Dietmar Herzog, Marco Kerler, Johann lavundi i Gudrun Blank.

Pesnici koji ne budu u mogućnosti da lično dođu, moći će da učestvuju objavljivanjem svoje pesme na zidu fejsbuk stranice Festivala koja glasi: Evropski fejsbuk pesnički festival (tokom trajanja Festivala u terminu kojem god žele), a ova stranica će biti projektovan putem video bima na štandu BKC-a na Sajmu, a tokom trajanja Festivala na njoj će se postavljati fotografije učesnika Festivala.

EVROPSKI FEJSBUK PESNIČKI FESTIVAL biće UŽIVO emitovan putem web kamere na adresi www.bkc.devbin.org u programskim terminima Festivala.

Stručni žiri BKC-a (Simon Grabovac (predsednik), Franja Petrinović (potpredsednik), MilošLatinović, Goran Ibrajter i Radovan Vlahović), pesnika sa najboljom pesmom nagradiće objavljivanjem nove pesničke knjige u izdanju BKC-a, a ostali učesnici će dobiti poklon knjige, zahvalnice, popust od 10 ukoliko objavljuju knjigu preko BKC-a.

Dobitnik nagrade biće proglašen na kraju Festivala.

Pesme prijavljenih učesnika biće objavljene u zajedničkom zborniku radova u izdanju BKC-a. Zbornik ce biti promovisan na sledećem Festivalu. Svi pesnici će ravnopravno, bez obzira da li dolaze ili ne, biti zastupljeni u zborniku radova, i imati šansu da osvoje nagradu. Zbornik radova pristiglih na prošlogodišnji konkurs promovisaće se na ovogodišnjem festivalu (elektronsko izdanje na cd-u), kao i zajedničkа knjigа prošlogodišnjih pobednica Ines Peruško Rihtar iz Zagreba i Vesne Konc Marjanović iz Subotice koja je objavljena u štampanoj formi, i zajedničkа knjigаdrugonagrađenih Jelene M. Ćirić iz Praga, Mitka Gogova iz Pariza i Maje Korolije iz Stare Pazove, koja je objavljena kao elektronsko izdanje na cd-u.

Cilj Festivala je da se pesnici koji sarađuju na Fejsbuku, u virtuelnom svetu, upoznaju lično i čitaju jedni drugima, kao i prisutnoj publici na Festivalu, svoje stihove, u stvarnom svetu. EVROPSKIM FEJSBUK PESNIČKIM FESTIVALOM želimo da pokažemo da je poezija univerzalna tvorevina ljudskog duha koja ne priznaje granice i barijere između pesnika, nacija, država i jezika.

EVROPSKI FEJSBUK PESNIČKI FESTIVAL 2011. godine sufinansirao je Pokrajinski sekretarijat za kulturu i javno informisanje.

Banatski kulturni centar se na ovogodišnjem Salonu knjige pojavljuje sa 44 nova naslova. Na štandu BKC-a veličine 60 m2 promovisaće se nova izdanja.

Banatski kulturni centar u saradnji sa Novosadskim sajmom na ovogodišnjem Salonu knjige 02. 03. 2012. organizuje i prvi Festival ilustracije knjige BookILL fest.

Študentska oaza kulture (ŠOK) razpisuje literarni natečaj za študente na temo Kultura v krizi.

Strokovna komisija bo izbrala 5 najboljših pesmi, ki bodo predstavljene na otvoritvi istoimenske fotografske razstave, dne 16. aprila 2012. Izbrane pesmi bodo objavljene na spletu.

Člani komisije so: Jan Šmarčan (pesnik), Nina Ditmajer (urednica revije Liter jezika, pesnica) in Tonja Jelen (urednica revije Liter jezika, pesnica).

Zadnji rok za oddajo prispevkov je 26. marec 2012. Pesmi, največ tri, pošljite na elektronski naslov oaza.kulture@um.si. Posamezna pesem ne sme presegati 50 verzov. Poleg pesmi mora biti v prijavi na natečaj tudi ime in priimek avtorja, naslov, status in telefonska številka.

KOROŠKI MLADINSKI KULTURNI CENTER KOMPLEKS
v okviru
KOROŠKEGA KULTURNEGA FESTIVALA KOMPLEKS

objavlja

NATEČAJ
za najboljši literarni prispevek Festivala

1. Pogoji za sodelovanje

Na literarnem natečaju lahko sodelujejo dijaki, študenti in mladi, rojeni po letu 1980 (vključno z navedeno letnico), ki imajo slovensko drţavljanstvo oz. stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Udeleženci literarnega natečaja jamčijo, da so avtorji oddanih del in da z oddano prijavnico sprejemajo pravila natečaja. Prav tako avtorji soglašajo, da so njihovi prijavljeni teksti lahko objavljeni na spletni strani in družabnih omrežjih Festivala ter na koroškem spletnem portalu Bajta.si brez naknadnih obvez do avtorjev.

Vsak udeleženec lahko sodeluje z enim (1) proznim besedilom ALI največ tremi (3) pesmimi. Avtor, ki bo poslal več kot eno (1) prozno besedilo oz. več kot tri (3) pesmi, bo izločen. Ko so besedila poslana, jih ni mogoče zamenjati z drugimi. Prijava na natečaj s proznim besedilom izključuje možnost prijave s pesmimi ter obratno.

2. Tema

Tematika literarnega natečaja v okviru Koroškega mladinskega kulturnega festivala Kompleks je brezglavo potrošništvo. Prekomerno potrošništvo ni samo individualni problem ali problematika zgolj znotraj svojega področja, temveč s svojimi posledicami sega dlje in globlje. Nepremišljena potrošnja namreč vodi do različnih okoljskih, družbenih in ekonomskih problemov. Avtorji tekstov lahko svojevrstno interpretacijo tematike, svoje videnje in občutenje ubesedijo skozi poezijo ali prozo. Kot namig pri snovanju tekstov naj poudarimo, da je brezglavo potrošništvo vsekakor vpeto v vedno bolj aktualno eko problematiko, ki se vrašča v vse plati življenja.

3. Besedila

Avtorji lahko na natečaju sodelujejo z eno izmed dveh spodaj naštetih oblik.

Prozno besedilo – avtorji lahko pošljejo kratko zgodbo, razmišljanje, črtico, skratka prozni sestavek, ki mora vsebovati najmanj 7.000 znakov s presledki (približno 2 tipkani strani), ne sme pa presegati 14.000 znakov s presledki (približno 4 tipkane strani).

Pesmi – avtorji lahko pošljejo eno (1) ali največ tri (3) pesmi. Pesem ne sme biti daljša od 50 verzov.

Prispevki naj bodo tipkani, v pisavi Times New Roman ali Arial, velikost pisave naj bo 12, razmik med vrsticami 1,15. (V primeru likovne pesmi ali posebnosti besedila so dovoljene tudi izjeme, v kolikor so smiselne.)

Pomembno je, da avtorji pri pisanju besedil upoštevajo podano temo, saj bodo teksti, ki se na nikakršen način ne bodo povezali s temo, izločeni. Prav tako bodo izločeni prispevki, ki ne bodo dosegali spodnje ali pa bodo presegali zgornjo mejo.

4. Prijavnica

Sodelujoči avtorji morajo izpolniti spletno prijavnico in jo poslati skupaj z izbranimi besedili na e-naslov: ana.pisar@kompleks.it.

5. Poimenovanje datotek

Datoteka naj bo v Microsoft Word formatu. Poimenovana naj bo na sledeči način:

Psevdonim_Proza/Poezija (npr: prozno besedilo avtorja s psevdonimom Sonce naj bo poimenovano Sonce_Proza, pesmi avtorja s psevdonimom Oblak pa naj bodo poimenovane Oblak_Poezija)

Vsak avtor izbere svoj psevdonim, s katerim mu bomo omogočili anonimnost pred komisijo.

6. Obvestilo o žiriranju

Vsi sodelujoči avtorji bodo prejeli obvestilo z rezultati žiriranja po elektronski pošti najkasneje do 7. maja 2012, zmagovalci pa bodo objavljeni tudi na spletni strani Festivala in njegovih družabnih omrežjih.

7. Žiranti

Komisijo za izbor najboljših literarnih prispevkov bodo sestavljali:

Gašper Bivšek, pesnik in prevajalec;
Suzana Tratnik, pisateljica, prevajalka in publicistka;
Anja Golob, gledališka kritičarka, publicistka, pesnica, ukvarja se s praktično dramaturgijo;
Cvetka Bevc; pesnica, pisateljica, publicistika.

Izmed izbranih petih¹ najboljših prispevkov po ocenah komisije se bodo najbolje uvrščeni predstavili tudi publiki na literarnem večeru, in sicer v soboto, 12. maja 2012, v Koroškem mladinskem kulturnem centru Kompleks. Nato bo glasovala tudi publika, glasovi tako publike kot komisije pa se bodo sešteli. Razglasili bomo rezultate in podelili nagrade.

O komisiji

Gašper Bivšek (1984), pesnik, avtor treh knjig poezije: Vrtnica na dlani (2003), Skorjevec (2007) in Provinca. Mrak (2012). živi, dela in ustvarja na Koroškem.

Suzana Tratnik (1963) je pisateljica, prevajalka in publicistka. Objavila je pet kratkroproznih zbirk: Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku in Dva svetova; romana: Ime mi je Damjan in Tretji svet, otroško slikanico Zafuškana Ganca, napisala pa je še monodramo, radijsko igro in strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo.

Anja Golob (1976) piše gledališke kritike in recenzije literarnih del, med drugim tudi poezijo, in je dramaturginja. Leta 2010 je pri založbi Litera izšla njena prva zbirka pesmi, naslovljena V roki. Druga bo izšla drugo leto. Otroštvo in puberteto je preživljala na Prevaljah, študirala je filozofijo in primerjalno književnost na FF v Ljubljani.

Cvetka Bevc (1960) je avtorica mnogih proznih del (Prigode Špelce Žvekič, Soba gospe Bernarde, Zgodbe iz somraka, Škampi v glavi, Polomljeni vilin), pesniških zbirk (Prelet žerjavov, Med ločjem, Odbleski), knjig za otroke, radijskih iger, glasbeno- gledaliških predstav in filmskih scenarijev. Za zbirko kratkih zgodb Zgodbe iz somraka je prejela literarno nagrado Mreže mest 12. Pazniskih literarnih srečanj. Za svoje delo je na natečajih Radia Slovenija prejela nagradne odkupe. Je tudi prejemnica nagrade za ciklus poezije O angelih in drugih bitjih tržaške revije Mladika.

8. Nagrade

1) Avtor najboljšega literarnega prispevka prejme denarno nagrado v vrednosti 250 evrov.

2) Avtor drugega najboljšega literarnega prispevka prejme denarno nagrado v vrednosti 150 evrov.

3) Avtorji tretjega, četrtega in petega najboljšega literarnega prispevka pa prejmejo denarno nagrado v vrednosti 40 evrov.

Vsak avtor lahko prejme v vsaki kategoriji po eno nagrado. Pridržujemo si pravico, da ne podelimo vseh nagrad. Nagrajeni prispevki bodo objavljeni tudi na spletni strani Festivala ter na koroškem spletnem portalu Bajta.si.

Nagrade bodo podeljene na finalnem literarnem večeru, in sicer v soboto, 12. maja 2012 v prostorih Koroškega mladinskega kulturnega centra Kompleks. Prevzem nagrad bo mogoč izključno na omenjeni prireditvi, saj se bodo morali najbolje uvrščeni predstaviti tudi publiki, ki bo prav tako glasovala za zmagovalce.

9. Koledar natečaja

Sprejem literarnih prispevkov: do 2. aprila 2012

Žiriranje: do 30. aprila 2012

Obveščanje: do 7. maja 2012 preko elektronske pošte, spletne strani Festivala in njegovih družabnih omrežij

Finale literarnega večera s podelitvijo nagrad: 12. maj 2012 v prostorih KMKC Kompleks (Čečovje 5, 2390 Ravne na Koroškem).

10. Naslov za pošiljanje

Sodelujoči avtorji morajo literarne prispevke/literarni prispevek skupaj z izpolnjeno prijavnico poslati na elektronski naslov ana.pisar@kompleks.it. V zadevo vpišite: Literarni_natecaj_ime_priimek (npr. Literarni_natecaj_Ana_Pisar) in pripnite besedilo v MS Word datoteki ter tudi prijavnico. Po prispeli prijavi vam bomo poslali potrditveni e-mail o prispetju vaše prijave – v kolikor le-tega ne boste prejeli v roku petih (5) dni, prijavo s prispevkom pošljite še enkrat.

11. Organizator

Organizator literarnega natečaja je Koroški mladinski kulturni center Kompleks v okviru Koroškega kulturnega festivala Kompleks.

Odgovorna oseba: Ana Pisar

E-pošta: ana.pisar@kompleks.it

Telefon: 041 871 993

12. Končne določbe

Avtorji za predložena dela zadržijo avtorske pravice, organizator pa ima pravico do objav v promocijske namene natečaja. Sodelovanje na razpisu pomeni, da avtor sprejema pravila, ki jih postavlja organizator. Organizatorji natečaja ne prevzemajo nobene odgovornosti za nepravilno rabo ali kršenje avtorskih pravic tretjih oseb.

¹ Pridružujemo si pravico do spremembe v primeru premajhnega števila prijav.