Sestavljeno 2017 in 2018
Vsem mojim sotrpinom na poteh po hribih. Naj mi ne zamerijo tisti, ki jih nisem omenil ali se jih spomnil. Spomine pišemo ponavadi, ko nas spomin že zapušča.
V tolažbo mi je mnenje A. Trstenjaka, da je pozabljanje pomembnejše od pomnjenja.
Zaradi navedenega sem nekatera poimenovanja krajev in poti povzel po Priročniku za planince, Dr. A. Brilej, DZS 1950. Ta priročnik sem nabavil, ko sem postal član, PZS PD Dovje-Mojstrana, in mi je drag spomin.
Uporabil sem tudi nekatere arhaične besede o gornikih, planinstvu in turistiki, kot je prisotno v knjigi Borisa Režka Stene in grebeni – razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah, (1759-1945), PZS Ljubljana 1959.
Najbolj bogat vir, ki mi je obnavljal spomine, pa je Slovenija – turistični vodnik, popravljen ponatis, Mladinska knjiga Ljubljana, 1997.
Vsi dogodki so stvarni ali resnični, deloma fikcija z nekaj izmišljenimi stvaritvami.
Sleherni spomin je in bo tudi dragocene del sedanjosti in morda prihodnjosti.
Hribe, gore in vršace sem dostikrat doživljal kot del svobode, posebnega vesolja in miru. Pogosto sem hribe imel za svojo edino domovino.
Uvod
Naključje je hotelo ali bolje rečeno – krivi so geodeti, ki so delali osnovno državno karto – triangulacijo v bivši Jugi, da sem se zbližal z Julijskimi Alpami, Karavankami in sredogorjem. Za študenta čefurja je delo figuranta, kot so rekli geodeti, bilo dokaj pestro in težaško delo. Prvič sem se srečal s bohinjsko krošnjo, prtenim nahrbtnikom in gojzarji davnega 1964 leta. Prej sem samo od daleč opazoval vrhove in vršace. V totem Mariboru sem že med študijem delal z geodeti, kot figurant prvič. Potem povsem zares, na Geodetskem zavodu Slovenije v Ljubljani. Med počitnicami sem šel na Dovje v bazo strokovnjakov Geodetskega zavoda. Moj prvi šef je bil g. Vodnik, ki je bil oče stavbe, Geodetskega zavoda zdaj, Geodetske uprave RS. Imeli smo terensko vozilo, star džip, še iz puščavske druge svetovne vojne. Razdeljeni smo bili v delovne skupine. Skupine so vodili inženirji geodezije, ki niso imeli lastnih vozil. Spominjam se, da je samo inženir Jemc imel BMW motor na kardanski prenos. Sam džip je bil namenjen razvozu materiala in svetega teodolita do izhodiščne ture. Delalo se je od jutra do teme. Moj drugi šef je bil inženir Lesar in nazadnje inženir Černe. Edini profesionalni figurant je bil gospod Vili. Mi, študentje, smo delali samo v počitnicah. Hvaležen sem vsem tem dobrim ljudem, da so mi omogočili spoznati gorništvo in najlepše kotičke moje druge domovine.
Moje prve delovno-planinske ture so bile v pravljične doline pod Triglavom. Pozneje v doline in vršace nad Kranjsko goro in še pozneje v Logarsko, Poljansko in Selško dolino. Po delovnih počitnicah in po končanem študiju, sem začel s pohodništvom za svoje veselje in užitek. No, to bo povedano pozneje.
Radovna, Krma, Vrata in Kot
Moj prvi delovni obisk Radovne je bil lagoden, saj smo vse delovne pripomočke pripeljali s terenskim vozilom. Ustavili smo se pri ostalinah cerkve. Zložili smo ven klesan kamen, kramp, lopato, teodolit, trasirko, nivelmansko lato, merilni 50m trak in potreben les za postavitev signala - lesenega križa. Hitro sem se navadil poteka dela, in ko je šef izvajal delo s teodolitom, sem imel čas opazovati okolico in na sami topografski karti M = 1: 25.000 iskal, kje sem in kateri vrhovi so vidni v okolici. Po končanem delu sem si ogledal ruševino cerkve in lični pomnik ob cerkvi. Cerkev so zažgali nacisti, skupaj s krajani, v drugi svetovni vojni. To me je pretreslo in prizadelo. Seizmično občutljiv sem na strahote nacizma in fašizma. Ta ostalina cerkve in pomnik me je spomnila na trpljenja mojih rojakov in posebej na več kot 10.000 otrok pod lepo in tragično planino Kozaro v drugi svetovni vojni, in nazadnje tudi na vojno 90. let dvajsetega stoletja. Na robovih in v bližini te gore je bilo kar nekaj taborišč v zadnji vojni, kjer sem imel tudi svoje sorodnike.
V delovnih dneh, ki so sledili sem si želel, da bi ob delu, stopil tudi višje, kot samo v čudovite alpske doline.
V Krmi smo delali, in sem tam zares prvič bil tako blizu vršacev, ki so ponosno zrli v dolino. Ko smo odhajali, sem si dobro zapomnil Debelo peč, Mecesnovec,Verner, Rjavino in Luknjo peč.
V Vrata sem sem zahajal na delo in pozneje tudi sam ali s prijatelji pred vzponom na Triglav, Škrlatico, Stenar in pogosto do bivaka IV.
V Kotu, najbolj stisnjeno dolino ob Lengerjevem stanu, sem se oziral na Gube, Rjavino in rob nad Staničevo kočo.
Iz te senčne doline, sem se po prespani zimski noči v jaslih stanu odpravil prvič pozimi na Triglav.
Dovje in Mojstrana
Delovna baza je bilo Dovje. Mojstrano in dolinsko okolico smo obiskovali v prostem času. Na Dovjem je bila gostilna, Rogan, kjer bil je gospodar na vozičku. Takoj po prvih zaslužkih je nam študentom gospodar priskrbel kavbojke iz Italije. Nasploh je v gostilni bilo možno dobiti iz tujine skoraj vse.
V tistem času je vozila železnica vse do Rateč. Pogosto smo jo uporabljali tudi za prevoz na delovno lokacijo. Ob prostem času smo šli na izlet v Martuljek, Kranjsko Goro in Rateče-Planico, Jesenice in Bled. Vlak je bil resno poceni.
V Mojstrani je bil hotel Triglav, v katerega so zahajali študentje iz Beograda. V vasi Kepa je bila gostilna , kjer sem bil prvič na vaški veselici.
V bližini je tudi gora Kepa, kamor sem šel s svojim najstarejšim vnukom Nacetom, ko sem bival na Bledu in delal na Jesenicah.
Prvi čefurski vzpon na Triglav
Med delovno silo smo imeli tudi upokojenca-vodnika, če nismo poznali terena, Šefi so bili opremljeni s kartami, ki smo jim rekli vojaške specialke v merilu 1:25.000. Kljub temu je včasih bilo potrebno uporabiti vedenje in vodenje domačinov.
Na Dovjem je bil prav posrečen vodnik, upokojeni gospod Šest. Navihan veseljak z bradico in z obveznimi kratkimi irhastimi hlačami ter zelenim klobukom. Med vodniškimi akcijami sem se pogovarjal z njim. Naneslo je, da je povedal, da si želi skupaj z vnukom na Triglav. Vnuk bi prvič z dedom šel na Triglav. Povedal je, da bo on zadnjič šel na Triglav. Vnuku je bilo ime Iztok. Rekel sem, da bi tudi jaz šel prvič na Triglav in če me vzameta zraven.
Gospod Šest je imel dve hčeri in vnukinjo ter vnuka starejše hčere. Mlajša hči takrat ni bila poročena.
Neke lepe sobote 1969 smo se z odpravili zgodaj zjutraj z Dovjega v Vrata in čez Prag do vrha Triglava. Imel sem brezplačnega vodnika, izkušenega gornika in njegovega vihravega vnuka, ki je bil star osem ali devet let. Jaz sem imel nekaj delovnih pohodov na dvatisočake, ampak hoja na Triglav je bila nekaj posebnega. Ata Joža je bil ponosen, da se je z vnukom odpravil na tega očaka. Ljudje, ki so nas srečevali od Dovjega do Vrat, so Joža poznali in so ga ustavljali ter spraševali, kam gre. Ko jim je ponosno povedal, da na Triglav kam pelje tudi vnuka, so ga trepljali in so mu želeli srečno pot. V Aljaževem domu v Vratih smo se za kratek čas ustavili in spili čaj. Ata Joža je poznal vse v koči in okrog.
Vsi so bili veseli snidenja z njim in so ga veselo spremili, ko smo šli proti severni triglavski steni.
Prvi daljši postanek je bil, ko smo stopili na Prag. Tam smo se ustavili, in nam je ata Joža govoril o sosednjih vidnih vrhovih. Razgled je bil sanjski, sonca v izobilju. Pokazal nama je Stenar, del triglavske stene in ostale vidne vršace. Po malici in počitku smo nadaljevali pot proti Kredarici. Na Kredarici pri koči je mrgolelo planincev. Veliko jih je poznalo g. Šesta, ki je seveda ponosno razkazoval svoje koščene noge v kratkih irhastih zlizanih hlačah in klobuk z zataknjeno zeleno smrekovo vejico. Seveda se je spodobilo, da so nazdravili s svojo zalogo šnopsa iz nahrbtnika. Ko smo se spočili po kosilu, je ata Joža bil še kar žejen, vnuk Iztok pa neučakan. Ves čas je pogledoval na Mali Triglav in sam vrh Triglava. Greben je bil kar obiskan in planincev je bilo dosti. Potem je ata Joža predlagal, da jaz peljem Iztoka na vrh, in se dobimo na Doliču v koči, kjer naj bi prespali. On bo še malo poklepetal z znanci na Kredarici pred kočo. Potem bo on bolj po ravnem mimo vrtače pod kočo, ki je bila v tistih časih odlagališče konzerv in steklenic, okrog Šmarjetne glave, primahal na Dolič.
Po zavarovanih in markiranih poteh sem bil že vajen hoje. Malo me je skrbel vnuk, ki bi kar poletel čez mali Triglav in po grebenu na vrh. Uspelo mi je, ne da bi ga navezal, srečno priti mimo znamenitega šporheta do Aljaževega stolpa. Malo sem ga ustrahoval s krstom in sem zamolčal, da sem jaz tudi prvič na najvišjem vrhu takratne Juge. Ko sva se napasla razgledov v sončnem popoldnevu, sva se odpravila proti Doliču. Bila sva prepričana, da nas bo ata Šest pričakal v koči. Malo sva po poti pogledovala tudi na mogočno kasarno na Plamenicah in srečno sestopila v Dom na Doliču. V domu je bilo dosti planincev. Pregledala sva vso okolico in kočo samo, ata Šesta ni bilo nikjer. Sonce je bilo vse bolj nizko na zahodu, deda Šesta še vedno ni od nikoder. Malo smo spraševala prihajajoče planince iz smeri Kredarice ali so videli starejšega gospoda v kratkih jirhastih hlačah, z zelenim klobukom in z grčevko v roki. Ko se je začelo mračiti, so nama prihajajoči planinci povedali, da so videli g. Šesta, ki je počival ob poti. Niso pa vedeli, ali gre na Planiko ali na Dolič. Malo mi je bilo sumljivo in sva se mu z Iztokom odpravila po poti naproti. Čez kake tri četrt ure sva zagleda g. Šesta, ki je z majavim korakom krevsal po grušču. Takoj sem zaznal, da je popraskan po golih nogah. Povedal je sam, da je bilo nazdravljanja in šnopsanja preveč, in je malo zdrsnil s poti. Iztok je malo zaskrbljeno pogledoval dedka. Ko sem naložil njegov nahrbtnik, je laže hodil in smo srečno prispeli v kočo na Doliču.
Vsa ležišča so bila zasedena. Po večerji smo našli prostor pod mizo in dremali do zgodnjega jutra. Zjutraj ob svitu smo imeli namen nadaljevati pot čez Hribarice, Triglavska jezera in naprej v Bohinjsko Bistrico. Po čaju in zajtrku je dedek Joža predlagal, da midva nadaljujeva po začrtani poti. On bo šel počasi nazaj čez Kredarico in v Vrata. Prvotno je ata Šest planiral navedeno pot, kjer so bili dogovorjeni v Bohinjski Bistrici s sorodniki, da bo Iztok ostal nekaj dni pri njih. Bile so počitnice.
Spet smo se strinjali in malo zažugali dedku, da se ne sme predolgo zadrževati na Kredarici.
Zaloga žganja v nahrbtniku mu je pošla in bili smo prepričani, da jo bo že primahal v Vrata, Mojstrano in na Dovje.
Tako se je tudi zgodilo. Z Iztokom sva čez Hribarice sestopili v dolino Sedmerih jezer, zatem sva isti dan sestopila mimo Črnega jezera in čez Komarčo do Bohinjskega jezera. Končala sva turo v Stari Fužini, kjer sem Šestovega vnuka srečno prepustil sorodnikom.
Moj čefurski prvi zimski vzpon na Triglav
Pozneje sem še kar nekajkrat poleti koga peljal, pogosto čistokrvne Slovence, na Triglav enkrat s Pokljuke, drugič čez Luknjo in iz Triglavskih dolin. Ko sem se naveličal gneče na poteh in v kočah, razgrajanja, pijanskega petja in dretja ter skupnih ležišč pod mizami, sem se odločil, da naredim zimski vzpon in to povsem sam.
Prvi poskus je bil iz Krme. Na nek vikend sem opremljen s posojeno puhasto opremo in vsem, kar je potrebno za zimski vzpon. Šel sem na Zasipsko planino in tam prespal na senu v jaslih. Preden sem se spravil v »slonovo nogo« - tako smo nekoč rekli spalni vreči iz puha, sem povečerjal vražjo jetrno pašteto.
Sredi noči me je zbudila srbečica. Ko sem prižgal baterijo in si ogledal roke v zapestju sem imel izpuščaje in tudi po vseh drugih sklepih. Zdržal do zgodnjega jutra in šel nazaj v Mojstrano v ambulanto po konjsko injekcijo kalcija.
Drugič sem se pozimi odpravil tudi sam v Kot, v Lengerjev stan. Mislim, da je to bilo okrog božiča 1975. Bil je mrzel dan in obet vikenda je bila lepo vreme. Snega je bilo za vzorec. Po prespani noči sem se zgodaj zjutraj odpravil čez Gube in Debeli kamen . Po poti me je dohitel Joco Balant, znan gornik in potohodec. Mislim, da je bil ravno v tistem času na najvišjem vrhu Aljaske. Poznal ga nisem, a sva hitro navezala stik in jo družno nadaljevala skupaj. Takoj mi je samozavest zrasla in sem mu zvesto sledil. Spotoma sva šla na vrh Rjavine in nadaljevala čez Dovška vratca in stopila na vrh Reži in naprej do Kredarice. Na Kredarici postanek in pogovor z meteorologi. Najbolj mi je ostal v spominu N. Gartner iz Selške doline, ki je bil prijazen mož. Joco Balant je šel prvi pred mano čez Mali Triglav. Ponekod je bilo malo več napihanega snega. Drugače so grebeni bili povsem goli. Dokaj hitro sva se povzpela na vrh v pravljičnem soncu in modrini neba. Malo me je skrbela pot nazaj, kjer je pred vstopom na Mali Triglav, kar nekaj napihanega snega. Joco Balant je neutrudno fotografiral. Nenadoma se je potegnila megla od Kredarice navzgor. Odpravil sem se sam počasi nazaj. Sredi grebena na M. Triglavu sem obstal, ko sem zagledal projicirano avro svoje podobe. Sonce je metalo mojo senco v meglo, ki je mavrično žarela na meglenem ogledalu. To sem doživel prvič in zadnjič v gorah. Čeprav nisem imel s sabo niti metra vrvi, sem s pomočjo cepina varno sestopil do Kredarice. Isti dan sem sestopil v Krmo in tam prespal v pastirski koči.
Večkrat sem ponovil zimski vzpon v družbi in nikoli več sam.
Med bolj zanimivimi je odprava s kolegi. Eden od njih se je odpravljal živet v Kanado. Želel si je zimski vzpon na Triglav za slovo. Jaz sem ga klical mali ambiciozni alpinist, fatalist in po malem fašist.
Rekel mu bom Ž. Delal je kot ekonomist in partijec na komiteju za cene. Bil je 160 cm velik ambiciozni alpinist. V družbi je bil tudi njegov brata, ezoterični okultni vernik, in tulečega D., ki ni vedel, kaj naj bi bil. Falirani študent, tudi poželjiv alpinist, a velik ljubitelj piva. Izhajal je iz mešanega zakona in enkrat je bil Dalmatinec po očetu, večinoma pa zadrti Gorenjec po mami. V hribih je bil znan kot tuligoj, ki je bil zmožen vso druščino zatreti in zamoriti s svojim kričanjem s pogonom na mrzlo pivo. Drl se je kot Stentor, ki je preglasil 50 Grkov.
Imeli smo srečo z vremenom in snežnimi razmerami. Z derezami in cepinom smo jo mahnili, kar čez Zeleni sneg na greben in vrh Triglava.
Nekoč sem šel v družbi z D., tuligojevim mlajšim bratom, v enem dnevu iz Vrat na vrh Triglava, in zatem v Bohinjsko Bistrico na vlak. Na vrhu smo srečali znanega fotografa in planinca, gospoda Čopa, ki je avtor znanih fotografij viharnikov s tipičnimi zveriženimi bori in macesni.
Še en zimski pohod do Kredarice in na vrh ter nazaj je bil zame zanimiv. Peljal sem igralko N. S., in škofjeloškega meteorologa na turno smuko. Sam nisem smučar in sem seveda igral kavalirja. Dami sem pomagal nesti smuči. Ko so veselo vijugali po srežastem snegu proti Krmi, sem kar malo klel. Odjužilo je, in sem ponekod čofnil tudi do pasu v rušje ali med skalovje. Utrudljiva hoja.
Zimski pohodi so me vse bolj navduševali v družbi ali samotarski. Na Vršič in v Tamar tudi na vršace, ki so v bližnjih kočah imeli zimske sobe ali bivak. Pozimi so nekateri pristopi na vrh bili ob lepem vremenu in dobrih snežnih razmerah zares uživanje. Ni bilo procesij in množic. Pokrajina prekrita s snegom ali z ivjem na drevesih je izvabljala veselje. Pozneje, ko sem se naučil smučati s tekaškimi smučmi, so bili izleti v alpske doline in Pokljuko, Pohorje in na Bloke veliko veselje vse do danes.
Ostali zimski pohodi in vzponi
V zimskem času sem najbolj pogosto obiskoval Vršič, Tamar, Storžič. Pogosto je zimski vzpon bil solo, včasih pa v družbi prijateljev. Vršič je nudil vzpon na Mojstrovko, Sleme in vzpon na Prisojnik. Dostikrat smo za vikend bivali v Erjavčevi koči, ki je bila vso zimo odprta. Tamar pa je pogosto bil odprt v času znamenitega oskrbnika Perkota, imenovanega Čoro, tudi med tednom. Vzponi na Jalovec in Ponce. Storžič je imel kar dve koči odprti čez vikend, Dom pod Storžičem in na Kališču. Tako je bilo možno opraviti vzpone z obeh strani. Storžič je bil med prvimi, ki mi je bil po zimi dostopen in ga je bilo možno opraviti v enem dnevu.
Med kočami je bila tudi Češka koča z Jezerskega dokaj lahko dostopna pozimi, in tudi odprta. Na Grintavec pa sem pozimi šel mimo Suhadolnika in na Cojzovo kočo. Ta koča je imela dobro zimsko sobo. Ker sem bival v Škofji loki nekaj časa, sem tudi pogosto šel pozimi na Ratitovec, Lajnar, Črno prst in seveda na Lubnik.
Na Kepo pozimi sem šel v času, ko sem bival na Bledu. Ravno tako tudi zimski vzpon na Stol. Na Debelo peč sem šel z Blejske koče kakor tudi s Pokljuke na Viševnik.
Zelo zanimiv zimski vzpon je bil na Komno in naprej na Bogatin. Ko smo šli s prijateljem mimo koče pod Bogatinom, sem mu prebral navedbo iz Brilejevega vodnika, da tu imajo »kurljive sobe« in skupna ležišča. Šli smo - pokojni Igor Hercog, njegov labradorec - pes in jaz. Po rehabilitaciji po padcu na Karakorumu je Hercog preizkušal svoje sposobnosti. Vzpon je Igorja zdelal, da je bilo treba prepričati oskrbnika na Komni, da ga spusti s tovorno žičnico do koče pri Savici. Z Igorjem sem bil po zimi tudi na Storžiču. To je gora, ki sem jo po zimi in po leti dosegel z vseh strani in po vseh poteh. Iz Mač, Kokre, iz Tržiča Iz doma pod Storžičem z Male poljane itd.
Najbolj oblegan hrib pozimi je bila Mojstrovka. Takrat je edino Erjavčeva koča bila pozimi na Vršiču odprta vse dni. Od tam smo šli tudi na Prisank-Prisojnik, ki mi ga pozimi ni uspelo doseči, zaradi obilice snega in vršnih opasti. Seveda smo nadebudneži hodili brez vrvi. Zato smo imeli sabo šampanjec za zmago, ki smo ga popili na vršnem sedlu.
Takrat sem hodil z Kroparskimi kovanimi derezami in vojaškim cepinom z lesenim ročajem. Opremo smo kupovali na vojaškem odpadu v Šentvidu. Zimske vzpone sem tudi opravil na Snežnik, Nanos, Mali golak, Slavnik in Kolk.
Prvi pohod na Škrlatico in hoja z ženskami
Med delom z geodeti smo imeli zanimiv pohod brez šefov z namenom postaviti signal in kovinski trigonometer. Večkrat smo to počeli ob nedeljah, ko so šefi odhajali domov.
Na pohodu smo nesli kovinski čep in kovinska zavarovanja, cement, mivko pogosto lesene late in vodo. Ravno tako je bilo potrebno nesti les za postavitev signala. Tako je bilo tudi na pohodu na Škrlatico.
Hoja iz Vrat se je vlekla in po opravljenem delu na vrhu Škrlatice se je začelo mračiti. Dvojica študentov od nas štirih, enega smo klicali Cigo in drugega Gospodin, sta z vrha zagledala luči v koči v Krnici. Zdelo se jim je dosti bližje od hoje nazaj mimo bivaka IV in v Vrata. Kljub pregovarjanju sta se odločila, da gresta v Krnico. Bila sta neizkušena in upala sta, da jih bodo markacije pripeljale do koče. Nista imela svetilk in ne opreme za morebitni bivak na prostem. Povsem logično je bilo, da sta zašla in sta se srečno ustavila na polici in čakali na jutro. Seveda je bila potrebna reševalna akcija. Vse se je srečno končalo z manjšimi ozeblinami. To je bila dobra šola zanaprej za vse.
Moja prva hoja z žensko v gorovje je bila z Zagrebčanko, ki je hotela priti na vrh nad 2000 metrov. Skupaj sva potovala z avtobusom iz Ljubljane do Dovjega. Bil je sončen vikend in sem izbral Škrlatico. Purgerica je bila opremljena bolj slabo za tako goro. Zato pa je bila seksi in šik. Vsaka hoja z žensko je imela neki poseben šarm in erotični naboj. Imela je močnejše superge in jakno ter manjši nahrbtnik.
Škrlatico sem izbral zato, da bi prespala na bivaku IV. Pritlehni cilj hoje z ženskami je bil erotično doživljanje gora. Ko smo prisopihali na trate pod Dolkove špice se je purgerica odločila, da me počaka tam, da se vrnem z vrha in bova skupaj šla prespat v bivak na Rušju.
Imela je prav, saj bi razdrapana pot na vrh bila za njo bila preveč.
Ko sva prispela pred bivak, je tam bila že četica Čehov. Pogosto se je dogajalo v tistih časih, da so Čehi letne počitnice preživljali po bivakih in so ostajali po več dni. Tako nama je bilo usojeno prespati zunaj na armafleksu in v eni spalni vreči. Tako sva se stiskala, da sva postala eno za nekaj ur.
Še enkrat sem šel na Škrlatico z dvem damama. Pohod smo načrtovali za dva dni. Kot se spodobi, smo dobro opremljeni v lepem vremenu najprej prispeli do bivaka. Tam smo z dvema nahrbtnikoma zasedli ležišči in z manjšim sem vzel najbolj nujno hrano in vodo.
Po počitku smo nadaljevali hojo do vstopa na zavarovano pot. Že po nekaj stotih metrih ena od dam je obrnila, kjer je menila, da ne bo zmogla pogledov v globino.
Zmenili smo se, da počaka na travnati zaplati, da midva opraviva vzpon. Barabara, ki je hodila z menoj, je hodila v kratkih hlačkah in majici. Svoje palice zataknil sem med skalovje, ker jih nisem potreboval. Nazaj grede bi jih pobral. Po poti smo srečali nekaj Čehov, ki so hiteli navzdol. Mladi dami, ki je bila nekaj mlajša od mene, se je silno mudilo na vrh. Pot je bila dobro markirana in sem ji prepustil, da prva stopi na vrh.
Ko sem tudi jaz primahal na vrh je Barbara kot Eva stala zraven trigonometra in se predajala soncu ter toplim sapam. Ko sem ji stisnil roko, kot je navada za osvojen vrh, me je objela in strastno poljubila. Nikjer daleč naokoli ni bilo žive duše in razgledi na bližnje vršace so bili opojni. Po sladkem predahu sva se odpravila nazaj.
Ko sva prispela na travnato raven, sem od druge dame zvedel, da mi je rešila pohodne palice, ker so jih Čehi pobrali. Korakali so z njimi mimo, ko jih je spoznala, in zahtevala nazaj. V bivaku smo spakirali in se čez pode odpravili na Pogačnikov dom. Namenoma sem naredil greh, ko smo sestopili s podov, sem zavil k jezercu, obstal in in se začel slačiti. Zakorakal sem v mrzlo vodo in se skopal.
Ko sem stopil pozneje pred planinsko kočo, so se obe moji dami v kopalkah namakali v postavljeni prosto stoječi kadi, kjer je bila polna in od sonca segreta voda.
Posočje in Jalovec
Poleti sem bil z druščino ali sam večkrat na Jalovcu – simbolu PZS na grbu. Nekoč smo se vozili z avtobusom iz Ljubljane, in iz Kranjske gore čez Vršič. Najbolj mi je ostal v spominu samotarski pohod z Vršiča do kočice na Špički, kjer je domoval legendarni Francelj. Petek popoldan sem prispel do kočice in hotel prespati. V koči ni bilo prostora in sem prespal v drvarnici in komaj čakal zore. Že v trdi temi me je zdramila planinka, ki je iskala prostor pod streho. Bila je Alenčica, stiška Dolenjčica, ki ni bila ravno opremljena za nočevanje skoraj na prostem. Imel sem spalno vrečo in sem jo sprejel domoljubno in gostoljubno, da ni cepetala do jutra. V dvoje je vedno topleje.
Zjutraj ob svitu sem jo pripravil, da greva počakat zarjo na vrh Jalovca in vzhod sonca. Bila mi je zelo hvaležna in jaz njej tudi.
Zimski pohod iz Tamarja na Jalovec se nam ni posrečil. Za prvi dan novega leta smo šli iz Tamarja skozi kuloar-ozebnik na sedlo trije. Tuligoj, Boro – inštruktor v ŠOLT-u in jaz.
Boro je imel rojstni dan na prvi dan novega leta, in smo silvestrovo dobro zalili. Zjutraj 1. 1. smo šli na pot. Ko smo prišli skozi kuloar, je bilo napihanega snega toliko, da po južnem grebenu ne bi šlo nikamor. Obrnili smo se, in takrat sem naredil skoraj usodno napako. Nasproti Jalovca je špica ali vrh, Goličica. In sem rekel Borutu, da bom šel po spihanem skoraj kopnem na vrh. Na enem mestu sem moral jahati raz in sem po neumnem snel dereze in si jih obesil za vrat. Segale so mi do pasu s zobci navzven. Pomahal sem jim z vrha in voščil Borutu rojstni dan, kjer so me hvaležno čakali v sedelcu in kadili.
Ni se mi ljubilo derez dajati na gojzerje, saj so prteni jermeni bili povsem zmrzli. Sredi grebena me je zapeljalo po puhu. Obrnil sem se na trebuh in s cepinom drsal po skali in snegcu. Film se je začel vrteti. Zanimivo, da sem pomislil, ali bom končal na Gorenjski ali Primorski strani.
Ustavile so me dereze na trebuhu. Zelo previdno sem se usedel in tako vroče pihal v prtene jermene, da sem jih lahko dal na gojzerje. Srečno smo sestopili in sem se šele pri Čorotu v Tamarju začel tresti kot šiba na vodi. To je bil PTPS - post traumatski planinski stres. Dobro smo se ga napili in naslednje jutro vstali mačkasti i žaltavi.
Čoro je že zjutraj brenkal nekaj na kitaro in ponujal čaj s šnopsom. Tuligoj in Boro sta že zjutraj pila mrzlo pivo, jaz ponavadi po skrokani noči nisem mogel 14 dni povohati alkota.
Čez čas je Tuligoj odjadral na prosto in rdeče pobarval sneg. Ko je prišel nazaj nas je spraševal, če smo ponoči pili črno vino ali jedli kaj rdečega. Vsi trije smo v en glas rekli, da ne. Siromak je bil bled kot krpa. Po še enem pivu smo se odpravili proti Planici in Ratečam. Tuligoj je bil vse bolj bled in švoh. Povedal je da je sračkal tudi vse rdeče. V Ljubljano je prispel s krvavečim želodcem in so ga po nekaj transfuzijah spravili spet k sebi.
V Trento smo zahajali pogosto, posebej v zadnjo Trento, in naprej na planino Zapotok pod Srebrnjak zgodaj spomladi. Tam so si alpinisti nabirali smeri za svojo alpinistično verifikacijo. Spali smo kar v hlevu na mrvi. Ponavadi sem se naveličal poslušati alpiniste, ki so nakladali o raztežajih in svojih podvigih v stenah. Ko mi je bilo dosti sem jo mahnil sam na Bavški Grintavc ali sedlo Kanja.
Pozneje sem kar samotaril in bil po zimi na Krnu s Komne in Kobariškem stolu iz Breginja.
Poleti sem večkrat šel na krasno planino Pecol. Potem naprej na Poliški Špik, Viš, Gamsovo mamico itd.
Lep spomin imam na Mangart. Bil večkrat na vrhu po ferati in Slovenski. Najbolj lepo in humorno je bilo, ko sem peljal kanadsko odpravo z izseljenim malim rdečim zastopnikom Litostroja.
Nekoč slavni alpinist, bojevit kot terierček, je poučeval svojo hči, kako uporabljati samo varovalni komplet. Svojo hči iz zakona z kanadsko Indijanko je pri vsakem prepenjanju poučeval in držal predavanje za eno učno uro.
Malo postarani planinci in alpinisti postanejo vedno veliki učitelji in guruji.
Posočje zadnja poletja obiskujem vsaj enkrat letno za nekaj dni. Tam prihaja moj zadnji vnuk iz Beograda na počitnikovanje.
Nazadnje sem jih peljal pogledati Log pod Mangartom in tolminska korita. Sam sem potem švignil še do prenovljene cerkvice Javorca.
Pogosto grem obiskat Boruta inštruktorja, ki živi v Goriških Brdih. Žal se je naglo postaral in ne gre več z mano na Korado, Škabrijel, Staro goro in Kambreško.
Dolgo je tega, kar smo šli na veliki Kanin in Prestreljnik ter Rezijo. Verjetno nikoli ne bo šel z mano na Marmelado in Muzec.
Vse manj je Titovih omladincev, ki bi šli na kakšno daljšo turo in nad tisoč ali dva tisoč. No, samotni pohodi so mi kar všeč in so lepi. Postankov je več in cilj ni nikoli določen priti na vrh po vsako ceno.
Kolpa, Gorski Kotar in Velebit
Nad Kolpo od Osilnice do Radencev je krasen kraški greben. V ozadju grebena Kostelki grad. Do Kočevja, uskoške vasi: Nova sela, Morava, Borovec, Briga itd. Nad Kočevjem in okolico je nekaj vrhov.
Bival sem v Vasi pri Fari v občini Kostel. V tistem času sem vodil investicijo za Mesarstvo Bobič v Škocjanu. Tako sem redno zahajal tudi v dolenjsko hribovje kakor tudi v Belo krajino.
Najprej sem med vikendi prekolesaril dolino Kolpe od sotočja Čabranke v Kolpo do Radencev. Potem začel s Krokarjem, Krempo, Kuželjsko steno z oknom in Stružnico ter Koso. Marsikdo ne ve, da so stene v zgornjem toku Kolpe primerne tudi za plezalce-alpiniste s suhimi in zgodaj spomladi kopnimi smermi s krasnimi razgledi. Ta kraški rob in dolina Kolpe ter okolica sta polna zasanjane lepote in miru.
Tu je prav da omenim še nekaj biserov kolpske okolice. Slap Nežca in seveda Kostelski grad. Za potohodca je en teden premalo za ogled praznih vasi in vasi z nekaj prebivalci. Cela Kostelska občina ima 506 prebivalcev. Kolpa in plaže ob Kolpi so diamanti, jame, raftingi in čolnarjenje od Osilnice do Bele Krajine pa nebrušen diamant.
Ko sem bival v Vasi pri Fari sem se vedno ustavil v gostilni generala Krkoviča na Avblju, kje je bila na zidu razstavljena generalska sablja. Prijazna gospodinja je imela gostilno urejeno, kot se šika. Zdaj je žal zaprta in občina nima ne trgovine ne gostilne. Spomnim se, ko je vrhovni sodnik Polič, brat Raca, rekel: Jebeš občino, ki nima niti gostilne. Poznal sam R. Poliča Raca najbolje, drugače tudi najmlajšega brata Cverota in vrhovnega sodnika, ki je občasno nastopal s Prifarskimi tamburaši. Sodnik je drugače imel vikend v Jakšičih, kjer teče topli in mrzli potok.
Ko sem dodobra spoznal Kočevsko okolico in Kosteslko me je ves čas vleklo v Gorski Kotar. Bližnje vrhove sem čez Kolpo gledal kar z okna svoje kostelske hišice. In potem sem začel v Delnicah in okolici.
Šel na Dramaljski vrh nad kasarno v času, ko je cvetel visoki rumeni jeglič.
Pogled na kolpsko dolino in kraški rob nad dolino kot v pravljici. Nad Kuželjsko steno je že krožil sokol selec.
Ponavadi začnem z najvišjim vrhom. Tako sem šel na Risnjak. Veličastna hoja po krajinskem parku. Nedotaknjena narava in spokojni mir. Skozi Crni lug do hotela Risnjak in nakup karte Gorskega Kotarja. Z vrha čarobni pogled na Kvarnerske otoke in na Snježnik in vršace okoli, tudi slovenske.
Naslednji koraki nekega majskega jutra so bili namenjeni Snježniku, drugemu najvišjemu vrhu. Čudoviti kamniti planinski dom pa zapuščen in propada. Potem so si sledili Vrhovi okrog Platka.
No, tu se bom ustavil, kjer je bilo doživetje na Fratru ali Suhem vrhu hecno.
Nad Platkom sem ob enem vikendu pustil avto. Ko sva se s sosedom vračala z vrha, je moj »klio« bil zarobljen in ograjen s plankami. Pred vikendom so trije z velikim nožem reali panceto in pili pivo in vino. Klio je bil z močvirniško oz ljubljansko registracijo.
To je bilo leta 2005 in so napetosti bile v Piranskem zalivu na višku kakor tudi Nova stara Ljubljanska banka. Sosedu sem povedal, zadaj sva ga nasrkala in naj bo tiho, jaz bom govoril čakavsko. Mi čefurji obvladamo kajkavščino in čakavščino. Voščil sem večer, malo zatem so se vsule ostre besede.
Ko sem jim rekel »ča je, nisan močvirnik-Ljubljančan, al san tovar-osel« in takoj so toni padli in se je znižala napetost. Na koncu sem jim povedal, da smo mi čefurji zgradili marsikaj v Sloveniji z veliko sosesk v Ljubljani in drugod, in smo ostali in postali čefurji. Tako je malo manjkalo, ča nismo fasali batine od bratov Hrvatov. Dobro smo povečerjali in popili gemišt za slovo ter šli domov dobre volje.
Poletje je bilo namenjeno območju okrog Bjelolasice, kjer so imeli bratje Hrvatje svoj olimpijski športni center. Žal so ga zažgali in tam je zdaj pogorišče. Bilo je tudi smučišče.
Šel sem na najvišji vrh Kulo, od koder je razgled na ves razsežni Gorski Kotar. Nepregledni gozdovi in v neposredni bližini pogled na najbolj bele vrhove Samarskih sten. Čudež! Takoj naslednji vikend sem šel pogledat ta čudež. To so pokonci postavljeni apnenčasti stolpi s kapami, na katerih lahko sediš in gledaš okrog sebe bele kape zares belega apnenca.
Za tiste, ki manj poznajo to pokrajino, se tam lahko pride tudi iz Jakovega ali Fakovega Mrkoplja. Mrkopalj je treba tudi omeniti, ki je blizu Delnic in Begovo Razdolje ravno tako. B. Razdolje je najvišje postavljena živa vasica na Hrvaškem (čez 1000 m. nv.), više je kot Kranjska Gora.
Tam v bližini je tudi Matič Poljana. Dolina z izvirom čiste pitne vode in za mene najlepšim partizanskim spomenikom, kar sem jih videl. Takoj ob izviru so postavljeni avtohtoni kamniti monoliti. Podobni in različni v spomin na junake, ki so v drugi svetovni vojni zmrznili na tej poljani skupaj z orožjem v rokah, ko so se umikali pred okupatorjem.
Ne smem pozabiti tudi na najzahodnejši pravoslavni samostan. V bližini je akumulacijsko jezero Fužine, kjer imajo vsako leto praznovanje silvestrovega tja do v poldneva prvega januarja.
V Gorskem Kotarju sem seveda obiskal izvir Kolpe-Kupe pod Risnjakom.
V Gorskem Kotarju sem tudi doživel bližnje srečanje z medvedom. Obirala sva skupaj maline na planoti v bližini Tunela Tuhobič - vrh Tuhobič na avtocesti Delnice - Rijeka. V bližini Vrat je hrvaška vas Belo selo, kjer govorijo čisto ekavico.
Obiskal sem tudi znamenito zavetišče vas Kuterevo, kjer skrbijo za zapuščene mladiče medvedov. Pravzaprav ne maram ne zooloških vrtov ne ograjenih živali. To so najbolj žalostna in neumna mesta za živali, ki so navajena svobode in prostosti. Čeprav sem visokokvalificiran kmet, nisem maral niti hlevov, kjer gospodarsko zasužnjijo krave, konje, ovce, koze in druge male živali.
Kjer so slabi gospodarji in zanemarjene živali, je pogorišče etike in estetike. Na kratko – žalostni kraji. Človek je zaradi sebičnosti in iz ljubezni do malih živali opustil skrb do bližnjega.
Obiskal sem bližnje gore in šel na Klek nekajkrat. Samotna gora je nad Ogulinom. Lepa in razgledna gora, kjer je planinska koča in plezališče. Pravijo tudi, da je shajališče čarovnic.?
Velebit veličastni
Po končanih pohodih po Gorskem Kotarju sem začel zahajati na severni Velebit, najprej na najvišji vrh Zavižan. Tam je planinska koča in meteorološka postaja. V bližini je urejen mali botanični vrtiček, vrt z endemnimi rastlinami in dišavnicami.
Velebit je resnično vilinska gora, ki se razteza od Kvarnerja do Zadra. Veličastna gora z več vrhovi in planotami ter planinami (cca., 140 km) tik nad Jadranskim morjem.
Edini dolgi greben v Sloveniji, ki sem ga prehodil deloma pozimi deloma poleti, je tisti, ki se začne z Ratitovcem, Lajnarjem, Možicem, vrh Bače , Kobla, Črna prst, V. Raskovec, Rodica, Vogel, Podrta gora do Bogatina. Še en greben mi je ostal v spominu, prečenje Košute pozimi.
Z Zavižana so čipkasti razgledi na Kvarner in otoke. Obiskal sem bližnje gole vrhove te kraške pokrajine. Kot zanimivost – v bližini se začne tudi ena najlepših urejenih planinskih poti z obvestilnimi tablami. To je Tomažičeva pot, ki gre vse do Rosijeve koče. Ta Tomažič je bil Slovenec, ki je delal in živel na Reki. V spomin na tega planinca in ljubitelja Velebita so nakljub slabim odnosom s Slovenijo bratje Hrvati ohranili njegovo zapuščino.
Nujno je omeniti, kako je mogoče priti na Zavižan. Z avtoceste Delnice reka, izvoz Crikvenica in do Senja. Za Senjem izvoz za Krasno. V tej vasici je ekološka sirarna. Skozi vas do Zavižana.
V naslednjih potohodih sem si ogledal Štirovačo, ki je mali čudež. Pod gozdarsko kočo je izvir sredi planote, v bistvu arteški vodnjak. Voda, ki jo lahko ješ.
Še pozneje sem se odpravil na najvišji vrh Velebita, Vaganski vrh. Tako se je pravljica nadaljevala. Na izvozu z avoceste za Zadar smo zavili v Starigrad in Paklenico.
Paklenice planincem in alpinistom ni treba predstavljati. Beseda lepo in veličastno je za ta nacionalni park premalo. Šli smo skozi in zijali in se čudili lepotam in razkošju.
Potem nadaljevali vse do vasi Ramiči, kjer je planinski dom in malo višje privatni mini dom. Tam smo pri prijaznem gostitelju večerjali. Z lastnimi rokami in lastno prinešeno špižo smo na njegovem štedilniku pripravili večerjo in prespali. Naslednje zgodnje jutro smo nadaljevali pot do krasnega bivaka, opremljenega in čistega, kot se šika. Tam edino kraljuje opozorilo, naj se ne pušča hrane, dosegljive medvedom. Čez Konjsko planino hoja do Vaganskega vrha in nazaj v bivak. Hoja kraljevska in razgled tudi. S sosedom sva bila sama v bivaku in sva že spala, ko je ekipa mladih prikorakala v bivak. Zbudila sva se. Mladi so začeli temeljito pripravljati omako za pašto. Začeli smo »čakulati« o poteh in ciljih. Naredili so pašto okrog polnoči in so nas povabili zraven. Iz nahrbtnika sem potegnil zadnjo plastenko svojega haloškega vina. Bila je vesela polnočna večerja.
Zjutraj smo se naspani in še siti poslavljali od mladih. Ker še niso billi na Vaganskem vrhu, sem jim dal natisnjeni zemljevid in kremo za sonce, kjer so prišli brez nje. Jaz je za svojo plešo nisem več potreboval, ker smo že zjutraj mahnili nazaj v Paklenico in domov.
Tretjič sem šel še na južni krak Velebita čez malega Alana in v Jablanac. Od tam v Zavratnico-fjord pri Jablancu, edini fjord na Jadranu. Tam sem bil večkrat, ko sem čakal na trajekt na Pag. Vredno ogleda, saj je mali biserček in je steza pod Velebitom lepo urejena. Tam je imel delavnico znameniti zgodovinar Novak.
Notranjsko, dolenjsko in belokransko hribovje
Nekaj časa sem bival v vasi Grčarevec nad Logatcem.
Notranjski kras je nekaj posebnega. Hribolazniku in ljubitelju pogorij in gora nikoli ne zmanjka vrhov. Izvrsten je še vedno Priročnik dr. A. Brileja. Tam so skopi opisi, v tem pa je zajeta vsa moja dežela.
Če sem hotel pregledati zeleni Notranjski kras, zelen in vodonosen, sem pogledal v Planinsko Jamo. Tam je takrat v stolpu s svojimi mačkami bivala znamenita pesnica S. Makarovič. Planinsko polje ali jezero z okolico je nekaj posebnega v vseh letnih časih.
Jame, koliševke, brezna, poseljene vasice s svojo tipiko in govorico nudijo radovednemu hribolazniku in potohodcu veliko.
Ponavadi sem šel na Cerkniško in na coprniški vrh, Slivnico. Tam je tudi planinska koča z zelo lepim razgledom na cerkniško dolino. V dolini in okrog jezera in v Rakov Škocjan. Niz čistih belih biserov.
Od tam so me poti vodile čez, na Bloško planoto in na Dolenjsko gričevje. Rajbnca in okolica imata nekaj zanimivih gričev. V sami Ribnici ogled gradu, Miklove hiše in domačije Škrabec v Hrovači.- Obvezno.
Vsakikrat ko sem se vozil proti domu na Kolpi, sem pogledal proti belim stenam ali okamenelim svatom. Šel sem in se vzpel na razgledišče na apnenčast kraški kamen. Razgled kot za ženina, vse do Karavank in Kamniško Savinjskih alp. Pogled na Sv. Ano, kjer je tudi razgled razkošen, in Rajbniško dolino.
V mimohodu po bližnjici do Kolpe sem šel tudi na Goteniško Goro- Snežnik.
Bela Krajina
Vsakikrat ko sem prispel nad to pokrajino, sem si rekel, »ma ke bela krajina«. Aluzija na film Ma che bella Luna. Na Brezovici je pogled na domovanje zelenega Jurija in belih noš zelo lep.
Tudi tam sem šel na najvišji vrh, na Mirno goro. Krasen je bil razgled na, Belokranjsko deželo, Trdinove Gorjance in Gorski Kotar. Tam je tudi markacija za Trdinovo pot.
Sam sem Gorjance, Trdinov vrh in samega pisatelja malo dodelil Belokranjcem. Saj je o njih tudi pisal, in ne samo o Dolencih. Ja, Trdina je Kerlc z veliko, bi rekli Gorenjci. Velik pisatelj, ki ga »mali« slovenceljni sploh ne poznajo.
Bela Krajina ni samo Metlika, Črnomelj in Semič, je tudi Vinica, Žuniči, Dragatuš, Bojanci itd. Reka Lahninja in Kolpa pa so biseri, kakor tudi dinarska kraška pokrajina.
Kot zanimivost – tudi Baza 20 je malo Belokranjska.
Zanimivo je, da sem iskal bližnjico med Belo Krajino in Notranjsko čez Semič in na Planinsko polje. Čeprav zelo dobro poznam mojo deželo, sem se zgubil in prišel v Močvirje – Ljubljano. Ceste so označene super lokalno in zdaj v modernističnih časih, ko hoče vsak župan imeti vsaj tri krožišča, pozabijo na oznake pri izvozih iz krožišča.
Primer: Loče. Pred kratkim sem iskal izhod za Žiče in klošter. V Ločah, pa nisem vprašal domačinov, sem krožil do omedlevice. Potem sem šel na kavo v bližini bar. Za hec vprašal po Kartuziji Žiče in Špitalič. Kot za stavo – za Gastuž in kartuzijo so vedeli, za Špitalič pa ne. Skozi Špitalič se pride do bisera –samostana in Cerkve. Nad vrtom dišavnic pa nisem bil preveč bil navdušen. Vse drugo je vredno ogleda in meditacije.
Zasavje
V Zasavje sem pred dolgimi leti šel zaradi Vač. Potem na Kum, kot se spodobi. Ko sem nazadnje sedel pred kočo, sem pozorno opazoval prihajajoče gorolaznike. Skoraj nihče se ne ozre po prelestnem razgledu, ampak pogleda na uro. Zatem preveri svojo opremo, ki je ponavadi prve drage znamke, in šele nazadnje zazna okolico. To me vedno spomni na tekače po asfaltu, ki počnejo isto pri srečanju mimoidočega. Tekači bolj pogosto pogledujejo na uro, ki mu meri utrip, pritisk, potenco, videz in korake.
Pozneje sem šel na Mrzlico, Sveto goro po grebenu iz Vač. Na vrhovih so pogosto postavljena svetišča.
Hribi in gore so mi najbolj všeč, če nimajo nobenih obeležij in so taki, kot jih je narava ali vsevišnji ustvaril. Grdo je, ko na kakem vršacu postavijo znamenje božanstvu brez vsakih proporcev in brez skladja z okolico.
Štajersko in koroško hribovje
Tu je seveda kralj Pohorje od Maribora do Kop. Prehodil, prekolesaril in s tekaškimi smučmi zdrsal precejšnji del vseh poti večkrat. Od mojega sedanjega domovanja vidim to verigo zelenila in me potegne v mladostne spomine. In potem grem za dan, dopoldne, popoldne ali več dni. Dostikrat se zgodi, da grem iskat kakšne znance ali prijatelje, ko prečijo to hribovje, da jih peljem na izhodišče, kjer imajo svojega jeklenega konjička. Najraje grem po tiste, ki sem jih navdušil za prečenje, Pohorja.
Na Koroškem, dosegel lepo Peco, razkošno Uršljo goro in Olševo kakor tudi Veliko kopo itd. Tja se odpravim bolj poredko, kjer so pozabili to pokrajino in je vožnja do nje mučna po slabih cestah. Zelo nevarno!!!
Najbolj južnoprimorski razgledni vrhovi
Snežnik, Nanos, Vremščica, Slavnik, Čaven, Trstelj in Sabotin in mnogi drugi manjši hribčki á là Tinjan, Korte, Koštabona in Socerb. Vsi vredni ogleda in pogleda na okolico.
Razgledišča in hribe ter hribčke v bližini morja sem vedno puščal za zgodnjo pomlad in pozno jesen. Ravno v tem spomladanskem času znajo opojno dišati. Tudi pot od Lucije do Izole skozi tunelčka in ob morju do Kopra. Lahko peš in še bolj komot z bičikletom.
Nazadnje prevozil to pot aprila. Ustavil se v ptičjem rezervatu Zatok, ki je mali biserček v Kopru.
Prehodil sem tudi kraški rob nad Trstom in Rilkejevo pot pri Devinu. Potem se odpravil še v Oglej, sedež oglejskih patriarhov, in seveda Gradež. Za konec sem pustil ogled delte Soče, ko doseže Jadran.
Sklep
V tem svojem hribovskem vesolju sem doživel marsikaj. Največ sem se na poslušal pripovedi »slovenceljnov«, kako so čefurji nori in za v hribe ne opremljeni. Bosančki smo vedno bili Mujoti in topi kot bosanska čakija-nožiček.
Vse to me je nagnalo na še večji odmik od množičnega črednega planinstva in gorolazništva. Kako neumno in bebavo je bilo srečevati črede s harmonikami, kanistri opojnih pijač, lestvijo, kolesi in mnogo tega, ko so se odpravili na sveto goro Triglav. Koliko pijančevanja, razgrajanja in kvantanja v kočah, ter pritlehnih pesmi.
Zato sem natrosil več lepih izhodišč in ciljev, da spoznate svojo deželo in moje vesolje miru. V tem mojem vesolju je posebej pozno jeseni in pozimi resnični meditirajoči in utripajoči mir s tišino. Tišina, ki vsebuje koncerte in simfonije naravnih zvokov in tonov. Vredno vsakega koraka in ure preživetih v naravi.
Podajte se in odkrivajte, da so že stari Grki med hojo premišljevali in uživali. Imenovali so jih peripatetike.
