Zaradi visoke strokovne kakovosti, obsega in izčrpnosti zahtevajo posebno pozornost gesla o Trubarju v Slovenskem biografskem leksikonu (1925–2000) in dveh povojnih velikih izvirnih enciklopedijah, v Enciklopediji Jugoslavije 1–8 (1955–71) in Enciklopediji Slovenije 1–16 (1987–2002). Ti znanstveno zasnovani korpusi so namreč v primerjavi z drugimi priročniki, ki pa so pogosto bolj »pri roki«, osrednji slovenski referenčni viri enciklopedističnih informacij in torej iz tega zornega kota odločilni za vednost in nazore o Trubarju.
08.01. Gesla o Slovencih in Sloveniji v Enciklopediji Jugoslavije so nastajala ob enakopravnem sodelovanju slovenskih strokovnjakov v uredniških odborih ter so plod njihovega raziskovanja in pisanja. Zelo obsežni (ok. 12 500 znakov, poldruga tiskana stran) in sistematično urejeni članek o Trubarju v 8. knjigi (1971) je napisal dr. Jože Koruza. V prvi tretjini članka Koruza podrobno in pregledno prikazuje Trubarjevo življenjsko pot in glavne točke v njegovem delovanju, nato pa temeljiteje osvetli posamezne značilnosti njegovih prizadevanj in del, predvsem Trubarjevo postopno prehajanje k protestantski veroizpovedi, njegovo privzemanje različnih vplivov ter nazorov evropskih miselecev in teologov, neprivrženost ozki dogmatičnosti, skrb za duhovno izobraževanje ljudstva, prizadevanje za širjenje veščine branja, sestavljanje katekizmov, pesnjenje cerkvenih pesmi in urejanje pesmaric, prevajanje Nove zaveze in starozaveznega psalterja, prevajanje in prirejanje postil, pisanje teoloških besedil, oblikovanje veroizpovednih izhodišč slovenske protestantske Cerkve, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot »Slovenska cerkovna ordninga« ) in skrb za tiskanje verskih knjig v glagolici in cirilici. V sklepnem delu članka poudarja, da je Trubar pomemben »predvsem kot pisec prvih knjig v slovenščini, kot utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in sploh slovenske knjižne kulturne tradicije«, da je bilo njegovo književniško delovanje »reformnoverskega, religioznovzgojnega in prosvetnega značaja«, a da se je izkazal tudi kot »nadarjen oblikovalec pisane besede«, začetnik slovenskega umetnega pesništva in pisec nastavkov pripovedništva. Posebej poudarja Trubarjevo zahtevo po osnovnem izobraževanju dečkov in deklic tudi iz najnižje družbene plasti ter zasluge za stanovsko šolo in študij kranjskih mladeničev na univerzi v Tübingenu. V tako obsežno besedilo bi Koruza zlahka dodal, na primer, opozorilo na Trubarjevo uvedbo humanistične pisave oz. latinice, znameniti nagovor »vsem Slovencom« ali »Lubi Slovenci« kot poimenovanje narodnostne pripadnosti ter željo, da bi njegove knjige razumeli na širšem narodnostnem ozemlju in ne le v deželi Kranjski. V razdelku za literaturo Koruza navaja pogrebni govor Jakoba Andreaeja ter dela Elzeja, Kidriča in Rupla. Geslo je opremljeno s portretno grafiko. (EJ, 1971: 380–381.)
08.02. Članek o Trubarju v 13. zvezku (1982) Slovenskega biografskega leksikona je veliko obsežnejši (ok. 113 000 znakov ali 3,8 avtorske pole, v knjigi 38 stolpcev) od gesel v jugoslovanski in slovenski enciklopediji. V prvih 10 stolpcih njegov pisec Jože Rajhman natančno oriše Trubarjevo izobraževanje, bivanje v različnih krajih in duhovniško delovanje; sproti kritično pretresa dotlej objavljene podatke in jasno opiše tudi zapleteno obdobje 1561–62. V nadaljnjih 16 stolpcih podrobno razgrne Trubarjevo književno delo. Za vsako oštevilčeno knjižno enoto (skupaj 26 enot) navede vse bibliografske podatke ter prikaže njeno vsebino, okoliščine njenega nastajanja, vire zanjo in njen pomen; pojasni tudi rabo naslova Cerkovna ordninga. V zadnjem delu gesla Rajhman govori o Trubarjevem verskem in kulturnem programu, med drugim o njegovem sprejemanju vplivov humanizma, zahtevah za šolanje mladine vseh stanov, uveljavljanju slovenskih cerkvenih pesmi, značilnostih teologije, odnosu do stanja v družbeni ureditvi, oblikovanju slovenskega knjižnega jezika in teološkega izrazja. Po Rajhmanovih poudarkih je Trubar s svojim opusom »uvrstil slov. narod med evropske«, »odkril sposobnost sloven., da se izrazi tudi v pisani besedi,« zgradil temelje za rast slovenstva ter »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem in v tem pokazal svojo genialnost; izrazila se je v sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«; njegovo »delo je edinstveno v slov. kulturni in polit. zgodovini«. Na koncu članka našteva Rajhman v poltretjem stolpcu izbor strokovnih spisov o Trubarju in v enem stolpcu sočasne in poznejše upodobitve Trubarja. (SBL, 1982: 206–225.)
08.03. Ob SBL moramo upoštevati tudi obsežno geslo (ok. 10 300 znakov) o Trubarju v 16. snopiču Primorskega slovenskega biografskega leksikona (1990); napisal ga je Martin Jevnikar. V uvodu je napovedal, da se bo omejil le na Trubarjevo delovanje na Primorskem, vendar je, opirajoč se predvsem na Ruplovo monografijo in Rajhmanov članek v SBL, napisal celovito in strokovno trdno predstavitev Trubarja, seveda s poudarkom na njegovih primorskih obdobjih (3 bivanja v Trstu pri škofu Bonomu, štirinajstdnevno pridiganje na Goriškem 1563). Dodal je tudi izbor iz literature o Trubarju. (PSBL, 1990: 72–74.)
08.04. Geslo o Trubarju (ok. 34 500 znakov, 20 ilustracij, 6,5 knjižnih strani) v 13. knjigi Enciklopedije Slovenije sodi med najobsežnejša biografska gesla te enciklopedije; napisal ga je Igor Grdina. Na podlagi svojih novih vrednotenj dotedanjih dognanj in ocen suvereno umešča Trubarja v širši prostorski, časovni in idejni okvir. Sledi metodi hkratnega celovitega opisovanja posameznih faz (življenje, dejavnost, objavljene knjige) po časovnem zaporedju. Vanj vpleta podatke o Trubarjevih stikih z evropskimi humanističnimi in reformacijskimi gibanji, o vpletenosti v utrjevanje določene smeri evangeličanstva, o navezavah na prepletanje evropskih političnih silnic in o vlogi pri izdelavi protestantskih knjig v glagolici in cirilici za balkanske dežele. Med drugim poudarja, da se je Trubar pri humanistu Petru Bonomu v Trstu že v letih 1524–27 seznanil z nazori Erazma Rotterdamskega in »z vrhunsko tradicijo učene kulture svojega časa«, da je bil med prvim duhovniškim delovanjem na Slovenskem po posvetitvi leta 1530 »že popolnoma prepričan o pravilnosti humanistične, zelo verjetno pa tudi protestantskoreformacijske kritike razmer v Cerkvi evropskega Zahoda, saj je v svoji knjižnici imel zwinglijanske biblične komentarje«, da se je leta 1540 pri Bonomu seznanil s Calvinovo temeljno veroizpovedno knjigo iz leta 1536, da se je pri sestavljanju prvega katekizma (1550) naslanjal »na različne luteranske, deloma pa tudi zwinglijanske vire«, kar je »slov. protestantski reformaciji, katere najznačilnejši predstavnik je bil prav T., dalo razmeroma samosvoj pečat«, da se je v svojem teološkem spisu Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor (1557) zgledoval »po Zwinglijevem nasledniku H. Bullingerju in Lutrovem dediču P. Melanchthonu«, da se je v 60. letih Trubarjevo teološko stališče »od luteranskega protestantizma, obogatenega s posameznimi prvinami zwinglijanstva, razvijalo k filipizmu (Melanchthonova razlaga načel luteranstva), ki je sčasoma povsem prevladal v nem. deželah,« da je Trubar v slovenskem predgovoru k Articulom 1562 podal pregled zgodovine evropske reformacije, da bi sredi 60. let bilo »mogoče T. imeti za martinovca, ki sicer pritrjuje nazorom P. Melanchthona, vendar ne onemogoča pristašev drugih protestantovskoreformacijskih usmeritev«, da je proti koncu 60. let s svojo odločnostjo pripomogel k uspešnosti boja »za filipistično usmeritev protestantizma na Slovenskem« (zoper Kreljev poskus flacijanske preusmeritve), v letih 1579–82 pa za pristop k Formuli concordiae in »za potrditev pripadnosti notranjeavstrijskih protestantov k augsburški veroizpovedi in evangeličanski Cerkvi, ki je izšla iz nje (luteranstvo)«. Grdina opozarja na Trubarjevo ponosno zavedanje, da se slovenščina pred njim ni pisala v knjigah, in o njegovem knjižnem jeziku med drugim navaja: »T., ki ni poznal v srednjem veku sporadično nastalih rokopisov v svoji materinščini, je na podlagi temeljitega poznavanja stanovsko (kultivirana slov. na Bonomovem škofovskem dvoru, preprost kemčki govor v rojstni vasi in drugod na podeželju, mestni v Trstu in Ljubljani) in pokrajinsko (kot pridigar se je mudil na slov. Štajerskem, v Trstu, Ljubljani in na Dolenjskem) različnih slov. govorov […] ustvaril tudi slov. knjižni jezik. Ni mogel kar preprosto zapisati kakega že obstoječega govora ali narečja, saj bi s tem tvegal nerazumljivost pri številnih rojakih v drugih pokrajinah in deželah, njegov namen pa je bil pisati knjige v jeziku, ki bi ga zlahka razumel vsak Slovenec […]. Trubarjev slog, ki je povsem v skladu z ideali njegove generacije učenjakov v Svetem rimskem cesarstvu, kaže na to, da je pri oblikovanju slov. besedil uporabljal popolnoma enaka načela kot pri oblikovanju nem. (posvetila, pisma) in lat. (pisma). V ospredju je težnja po razumljivosti […]. Tudi zapletenost njegovega teološkega in pravnega izrazja […] opozarja na odločilnost Trubarjeve vloge pri nastanku slov. knjižnega jezika.« Grdina poudarja Trubarjev nagovor rojakov s sedanjim imenom Slovenci že leta 1550 in njegovo odločno oblikovanje »Cerkve Božje tiga slovenskiga jezika«, predvsem z Articuli (1562) in Cerkovno ordningo (1564). V sklepnem delu gesla pa piše o Trubarjevem pomenu: »T. je osrednja osebnost slov. kulturne zgodovine […]. Med slov. protestanti je imel kljub večinoma neformalni izobrazbi najširše obzorje; med evropskimi sodobniki je užival velik ugled. […] Njegova dela, ki so nastala iz religioznih pobud, močno presegajo zgolj verski pomen (razvijanje teološke in pravne terminologije; nastavki esejistike, pripovedništva, historiografije v slov.). T. je bil prvi poimensko znani avtor slov. pesmi. Za njegovo pisanje je značilen retorično učinkovit pripovedni slog, ki njegovi besedi zagotavlja živost še po več st.« Geslu sta dodana bibliografija Trubarjevih slovenskih tiskov in strog izbor iz literature o Trubarju; enoto J. Riglerja je vneslo uredništvo brez vednosti Grdine. (ES, 1999: 372–378.)
09
Dodajam še nekaj opozoril na povojne neslovenske enciklopedije in leksikone ter na njihovo upoštevanje Trubarja.
Za začetek:
09.01. Že predvojni šestdelni splošni leksikon Larousse du XXe siècle ne vsebuje glesla o Trubarju (Larousse, 1933), tudi povojni desetdelni splošni leksikon Grand Larousse encyclopedique Trubarja ni vključil (Larousse, 1964).
09.02. Tudi Encyclopaedia Britannica ne vsebuje gesla o Trubarju; verjetno ga tudi nikjer ne omenja, kajti v indeksu ni naveden (Britannica, 1963; Britannica, 1993).
09.03. Avstrijski leksikon svetovne književnosti Die Weltliteratur Trubarju ni namenil samostojnega gesla; omenja ga na začetku gesla Slowenische Literatur (Slovenska književnost). Navede samo, da so »velike osebnosti slovenskega protestantskega gibanja« Trubar, Dalmatin, Krelj in Bohorič »v prizadevanju za uresničitev jezikovnega in kulturnega programa protestantizma« ustvarile »od 1550 do 1595 potrebam časa ustrezno literaturo v ljudskem jeziku« in da je »Trubar, glava slovenske reformacije, prevedel Novo zavezo«, k čemur zapiše prepozno letnico 1582 (Weltliteratur, 1954: 1655).
09.04. Obsežni leksikon osebnosti na nekdanjem in sedanjem Avstrijskem Österreichisches biographisches Lexikon Trubarja še ni obravnaval (ÖBL, 1957–).
Pomembnejši leksikoni in enciklopedije v drugih republikah Socialistične federativne republike Jugoslavije so Trubarja primerno upoštevali. Na primer:
09.05.Opća enciklopedija (1982) Jugoslovanskega leksikografskega zavoda namenja v 8. zvezku Trubarju razmeroma obsežno geslo s portretom. Letnice o službah sicer niso povsod točne, toda glavne značilnosti njegovega delovanja so dobro poudarjene, predvsem: Bonomov vpliv, prvi knjigi 1550, uvedba slovenskega jezika v književnost in izdajanje slovenskih knjig, prevod Nove zaveze (1582), ustvarjalec protestantske poezije, vodenje biblijskega zavoda v Urachu, superintendent v Ljubljani, skrb za šolstvo, Cerkovna ordninga. Samosvoj je podatek: »Protestantsko ideologijo je prevzel v Ljubljani, kjer je že od 1530 deloval protestantski krog.« Sklepna oznaka pove: »V verski in družbeni ideologiji se ni strogo ravnal po luteranstvu, temveč je iskal rešitve, ki bi ustrezale slovenskemu ljudstvu.« (Opća, 1982: 310.)
09.06.Leksikon jugoslavenske muzike (1984) se v geslu o Trubarju posveča predvsem njegovemu odnosu do glasbe. Navaja, da je Trubar »spoznal pomembno vlogo ljudskega petja za širjenje protestantskih idej ter mu posvetil veliko pozornost«, in nato opisuje posamezne Trubarjeve knjige s pesmimi. Glede napevov, zapisanih z menzuralno notacijo, meni: »Melodije za svoje pesmi je jemal iz ljudske glasbe in tujih virov, ni pa izključeno, da je nekatere sam skomponiral.« Pojasnjuje Trubarjevo prilagajanje besedila privzetemu napevu, navaja, da je v določilih o bogoslužju v Cerkovni ordningi ohranil poleg slovenskega in nemškega petja tudi latinsko, in opiše njegov pomen: »Trubarjeva cerkvena pesmarica, v kateri je ohranjen del srednjeveškega slovenskega cerkvenega repertoarja je veliko […] prispevala k razvoju in širjenju slovenske pesmi v 16. st.« (LJM 1984, 476.)
09.07.Mala enciklopedija (3 zvezki) razumljivo vsebuje le kratko geslo, ki označi Trubarja za »očeta slovenske knjige« in med drugim pojasni, da je »izdal prvo tiskano knjigo v slovenščini 1551. leta, pisal večinoma za verske namene, vendar pa je s svojim delom, ob delu svojih sodelavcev […] zelo veliko storil za slovensko književnost« in da so »njegove knjige utemeljile knjižni jezik in književnost pri Slovencih« (Mala, 1986: 636).
Leksikoni in enciklopedije v drugih državah obravnavajo Trubarja – če ga vključijo – z gesli zelo različnega obsega in različne strokovne kakovosti. Na primer:
09.08.Bol’šaja sovetskaja enciklopedija (1956) v kratkem geslu naniza najnujnejše podatke (z dvema pomanjkljivostma): »Začetnik slovenske literature. T., eden izmed pridigarjev protestantizma v Sloveniji, je izdal v slovenščini ‘Abecednik in katekizem’ (1551), prevedel ‘Novo zavezo’ (2 zv., 1557–60), Lutrova dela ‘Postila’; napisal vrsto cerkvenih pesmi. V začetku 16. st. je bil protestantizem v Sloveniji zatrt in T. dela sežgana, vendar je njegova dejavnost močno vplivala na nadaljnji razvoj slovenske nacionalne kulture.« V razdelku za literaturo navede A. Sokolova in F. Kidriča. (Bol’šaja, 1956.) Manj obsežna Malaja sovetskaja enciklopedija (10 zvezkov) pa gesla Trubar nima (Malaja, 1958–60).
09.09.Das Bertelsmann Lexikon (1974) se v skladu s svojo splošno odločitvijo za kratka gesla omejuje na le nekaj podatkov o delovanju: »od 1530 začetnik reformacije v Kranjski; zaradi protireformacije pobegnil v Nem.; njegov prev. NZ (1557–1560) postal temelj slov. knjižnega jezika.« Letnici ob Novi zavezi nista natančni. (Bertelsmann, 1974: 29.)
09.10.Brockhaus Enzyklopädie (1974) vsebuje strnjeno napisano geslo s sprejemljivim izborom podatkov; pri omembi začetka objavljanja prevodov Nove zaveze moti napačna letnica 1557. Geslo se konča s poudarkom, da je Trubar utemeljil slovenski knjižni jezik in objavil v njem prve spise. (Brockhaus, 1974.)
09.11.Meyers Enzyklopädisches Lexikon (1978) v geslu o Trubarju precej krči podatke; med drugim navaja, da »si je prizadeval za širjenje reformacije med Slovenci, pobegnil pred protireformacijo in deloval od 1548 kot pridigar v različnih nem. krajih«, izdal 1550 katekizem, prevajal Novo zavezo »(od 1557), kot tudi druge cerkv. spise v slovenščino«; po sklepni oznaki »velja z Dalmatinom in Bohoričem za ustvarjalca slov. knjižnega jezika«. Pesmarice, veroizpovedni spisi in Cerkovna ordninga niso posebej omenjeni. Kot literatura je navedena Ruplova monografija. (Meyers, 1978.)
09.12. Italijanski splošni leksikon Lessico universale italiano objavlja zelo strnjeno besedilo o Trubarju, »slovenskem pisatelju«. Po rojstnih podatkih je v njem navedeno, da ga je posvetil tržaški škof Bonomo, da je postal luteran in »posvetil vse življenje širjenju protestantizma na slovenskem ozemlju«, da je »prevedel Novo zavezo (1557–1577) in različna dela, Pesmarico, Katekizem, Abecedarij itn. v luteranskem duhu«. Za sklep doda: »Njegova dejavnost je temeljnega pomena za rojstvo slovenskega knjižnega jezika.« Morda je bil prostor nekoliko nepravično preskopo odmerjen, kajti lahko bi bil omenjen Bonomov idejni vpliv, Trubarjevo izgnanstvo, delovanje v Ljubljani 1561–65 in vsaj še Cerkovna ordninga; pri prevodu Nove zaveze bi začetna letnica lahko bila »1555«. (LUI, 1980: 459.)
09.13. Skromnejše je geslo o Trubarju v deset let starejšem leksikonu Dizionario enciclopedico italiano; sklepna oznaka je enaka kot v pravkar prikazanem sestavku. (DEI, 1970: 421.)
09.14. Enodelna poljska Encyklopedia popularna PWN podaja med množico kratkih gesel tudi enoto o Trubarju s telegrafsko nanizanimi podatki: »1508–86, slovenski pisatelj; reformacijski delavec; ustvarjalec temeljev slovenskega knjižnega jezika; avtor prvih knjig v slovenščini; prevajalec Nove zaveze.« (PWN, 1982: 805.) Korekten niz.
09.15. Nemški specializirani leksikon za književnost Kindlers Neues Literatur Lexikon posveča med literati vsega sveta Primožu Trubarju precej dolgo geslo. Avtorica Hilde Bergner se osredotoča v skladu z zasnovo leksikona na Trubarjevo osrednjo leposlovno-versko knjigo, na Ta pervi deil tiga Noviga testamenta (1577). Najprej opiše vsebino knjige; neutemeljeno pa obide pomembni in obsežni spis Tiga noviga testamenta ena dolga predguvor. Nato navede podatke o prvem Trubarjevem prevodu iz Nove zaveze (1555) in o objavah nadaljnjih delnih prevodov (do 1577) do natisa celote (Ta celi Novi Testament, 1582). Ob tem opozori, da je obravnavana knjiga iz 1557 poleg katekizma in abecednika (iz »1550 ali 1551«) »ena prvih tiskanih knjig v slovenščini«. V skladu z namenom gesla bi lahko bil omenjen tudi prevod psalmov. Sledijo pojasnila o Trubarjevem delovanju: v Ljubljani je pridigal pod vplivom Pellikanovih in Bullingerjevih komentarjev (Bonomo in Erazem Roterdamski nista omenjena), zaradi preganjanja je dolga leta živel na Württemberškem (superintendentska služba v Ljubljani ni omenjena). Proti koncu gesla avtorica poudari Trubarjev pomen za Slovence: protestantizem je bil izkoreninjen, »tako da se je ohranila le zavest o lastnem literarnem izročilu,« ta pa je v začetku 19. stoletju »znova oživela in se povezala s prebujenim narodnim občutjem«. Jezik Trubarjevega prevoda (osnova sta »dolenjsko narečje in ljubljanski mestni govor«) je po njeni oceni »tako krepek in prvobiten, da so se nanj oprli vsi poznejši katoliški prevodi Biblije – kakor tudi na prevod Jurija Dalmatina, Trubarjevega učenca«. Na koncu gesla sta seznam nekaterih Trubarjevih knjig in izbor starejše in novejše literature o Trubarju. (Kindler, 1988: 796–797.)
09.16.Enciklopedija štamparstva (1996) Dragutina Furunovića vsebuje dolgo geslo Trubar, Primož i štamparije u Tübingenu i Urachu s Trubarjevim portretom in z deloma čudno oznako Trubarja v zaglavju: »Začetnik slovenske književnosti in utemeljitelj slovenskega jezika. Tiskar v Tübingenu.« Ob glavnih biografskih podatkih geslo med drugim navaja, da sta katekizem in abecednik iz 1550 »prevoda, toda njuna predgovora sta izvirna« in da si je Trubar v svojem delu »prizadeval upoštevati dela Bullingerja, Luthra, Melanchthona, Brenza, Lossija in drugih«. Velik del gesla je posvečen tübingenskima (tudi Trubarjevima) tiskarskima mojstroma Morhartu in Gruppenbachu. V podgeslu Hrvatska štamparija (tiskara) u Urachu podrobno opisuje in našteva njene tiske; našteva torej tudi prevode Trubarjevih knjig v Konzulovo in Dalmatovo hrvaščino, čeprav jih posebej ne označi. Ne prikazuje Trubarjevih nemških posvetil in predgovorov v glagolskih in cirilskih tiskih. Podrobno piše o delovanju Trubarja, Ungnada in sodelavcev v Biblijskem zavodu. Navedbe se deloma razhajajo s podatki slovenskih raziskovalcev. (Furunović, 1996: 1281–1299.)
09.17. Ugledna Deutsche biographische Enzyklopedie objavlja konec 20. stoletja razmeroma dovolj obsežno, po vsebini pa nezgledno geslo o Trubarju; geslo je nenavadna kompilacija iz leksikonskega sestavka Josipa Turka (LThK, 1938; ta vir je naveden na koncu gesla namesto šifre avtorja) in po posameznih formulacijah sodeč še iz drugih virov (ADB, 1894; Kindler, 1988). Napačne ali vsaj vprašljive so navedbe: za čas pred 1547 pretirano ocenjuje, da je Trubar že »povsod pridigal v duhu reformacije«; ne pojasni Trubarjeve religijske usmeritve in vplivov nanjo; ukrepanje ljubljanskega škofa 1547 preveč določno povezuje z zmago katoliške strani v schmalkaldski vojni; Trubarjevo sodelovanje z Vergerijem napačno postavlja v čas nastajanja prve slovenske knjige (»1550 je ob podpori Petra Pavla Vergerija sestavil za izobraževanje svojega ljudstva katekizem s slovenskem jeziku, s tem takrat prvič zapisanem«). Med drugimi knjigami našteje le Ta pervi deil tiga Noviga testamenta iz 1557 (»K prvim natisnjenim knjigam v slovenščini spada tudi […]«) in skupno objavo vseh novozaveznih prevodov (»1582«). K pomanjkljivostim gesla spada torej tudi: ne navede začetka objavljanja (1555) prvih prevodov evangelijev v slovenščino, ne omeni vsaj pesmaric, Articulov in Luthrove Hišne postille; ne omeni Trubarjevega dela v biblijskem zavodu v Urachu. Dobra stran gesla pa je, da za čas službe superintendenta pojasni »organiziral je protestantsko občino in napisal cerkveni red, ki ga je nadvojvoda Karel Avstrijski štel za poseg v njegove vladarske pravice; 1565 je bil zato za vedno pregnan iz Kranjske«. (DBE, 1999: 999–100.)
10
V času, ko se bolj ali manj že pomikamo po postgutenbergovski galaksiji, je za obravnavano temo nujen tudi vpogled v stanje na medmrežju.
10.01. Tu je pri roki vpogled v Wikipedijo, prosto enciklopedijo. V njej se je pojavil simpatičen, a mestoma še pomanjkljiv in nedorečen prispevek o Trubarju. (wiki, maj 2008). Za stanje na tem segmentu medmrežja je očitno značilno, da se vrhunski znanstveniki in strokovnjaki ne odločajo za širjenje kakega svojega prikaza Trubarja in njegovega pomena prek postgutenbergovskega medija – se ne odločajo niti v Trubarjevem jubilejnem letu.
11
Na začetku sklepnega presojanja vsega gradiva in izrisovanja splošnih značilnosti se moram ustaviti pri najosnovnejšem vprašanju: Kako je sploh z uvrščanjem Primoža Trubarja v enciklopedije in leksikone?
11.01. Pregled je pokazal, da slovenske izdaje enciklopedij in leksikonov geslo o Trubarju zmeraj vsebujejo, če so izvirna avtorska dela in zajemajo književnost oziroma tudi književnost; to velja tudi za področje glasbe. Enaka je ugotovitev pri tistih v slovenščino prevedenih tujih leksikonih in enciklopedijah, ki so predelani in avtonomno dopolnjeni s t. i. slovenskim deležem. Seveda pa se obravnave Trubarja močno razlikujejo; v razlikah med obravnavami v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za slovenske izdaje obeh vrst.
11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zavedanju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v 17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05) in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki.
11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spoznanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih. Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze konec 19. stoletja v svojih dveh sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverzacijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal) iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03, 07.01 itn.).
11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04, 03.06, 09.01, 09.02) ni prepričala, da bi morali vanje uvrstiti tudi Trubarja. O spornosti takega uredniškega stališča govori tudi nemajhna skupina tujih priročnikov, ki Trubarja obravnava.
11.05. Od sestavkov v različnih tujih ter slovenskih izvirnih ali dopolnjenih leksikonih se po dolžini, strokovnosti in izčrpnosti loči skupina treh člankov v velikih nacionalnih dosežkih, tj. v Enciklopediji Jugoslavije (08.01, Jože Koruza), Slovenskem biografskem leksikonu (08.02, Jože Rajhman) in Enciklopediji Slovenije (08.04, Igor Grdina). Po dolžini in takratnem pomenu sta z njimi premerljiva omenjena (11.03) Elzejeva sestavka. Obravnavanje Trubarja v teh besedilih je temeljito; opozarjanje na različno izčrpnost in pomanjkljivost gesel (gl. nadaljnje odstavke) zanje ne velja.
11.06. Nizanje leksikonskih podatkov o krajih in letih Trubarjevega delovanja je različno; celo v izvirnih slovenskih sestavkih in celo v drugi polovici 20. stoletja niha od neuporabne nedoločnosti (07.04) do zgledne preglednosti in natančnosti (08.03; 04.05, Josip Turk).
11.07. Še več raznovrstnosti je pri izboru za omembo Trubarjevih knjig in pri navajanju podatkov o njih. Nekaterim piscem in urednikom so se posrečile dobre rešitve (05.04), nekateri izvirni slovenski sestavki pa niso zadovoljivi (07.03).
11.08. Odnos do Trubarjevega prevajanja svetopisemskih besedil s pogosto zapletenimi teološkimi, leposlovnimi in slogovnimi prvinami se v krajših sestavkih, v katerih ni prostora za daljše razlage, kaže že v razvrščanju podatkov. Če so v sestavku navedeni Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 in pojasnilom, da je to začetek slovenskega prevajanja Nove zaveze, nato njen prvi del (1557–)1558, zadnji spis 1577 in natis celote (1581–)1582, je že narejeno skoraj vse. Seveda pa kaže navesti tudi psalter 1566. Toda take rešitve ne srečamo pogosto.
11.09. Med tehtanjem, katere knjige kaže navesti, so marsikdaj neutemeljeno opuščene pesmarice; s tem je zamolčana ta stran Trubarjevega ustvarjanja. Nekateri sestavki dovolj opozarjajo nanje (04.04, zlasti 07.04); obširno informirata o glasbi in pesmih glasbena leksikona (07.05, Edo Škulj; 09.06).
11.10. Vrh Trubarjevega duhovniškega in reformatorskega delovanja, se pravi, njegovo delovanje v vlogi superintendenta 1561–65, je v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano (05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz ‘reformatorja’ je postal ‘instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«, 03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376). Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge (05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03).
11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je omenjeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opozorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebej v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04).
11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju; nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo. Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina, nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Trubarjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki.
11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07, 05.03). Nekaj piscev se posveča tudi orisu Trubarjevega sloga (07.01, 08.01, 08.02, 08.04, 09.15).
11.14. Le nekajkrat se razmislek o Trubarju dotakne njegovega pesniškega oblikovanja in pripovednih odlomkov (07.04, 08.01), torej začetkov slovenskega literarnega ustvarjanja v ožjem pomenu besede. Tudi Trubarjevo prevajanje svetopisemskih besedil pomeni (pravzaprav neopaženo) uvajanje literarnega izražanja v slovenščino; s tega stališča ni nepomembno, da je prevod Ta pervi deil tiga Noviga testamenta uvrščen v obsežno zbirko obravnav svetovnih književnih del (09.15).
11.15. Večina piscev sestavkov o Trubarju verjetno meni, da poudarek tipa »utemeljitelj slov. knjižnega jezika in književnosti« že sam po sebi pomeni, da je Trubarjevo delo temelj za razvoj slovenstva in narodne samobitnosti. Vendar so nekatere razprtije (npr. leta 1908) pokazale, da to ni samoumevno in splošno sprejeto. Zato je dragoceno, da je o možu, ki je »uvrstil slov. narod med evropske« (Rajhman, 08.02) in je »osrednja osebnost slov. kulturne zgodovine« (Grdina, 08.04), to posebej poudarjeno tudi v leksikonski in enciklopedijski obravnavi. To je poudarjeno, na primer, v slovenskem leksikončku za mladino (06.02), v tujem leksikonu pa je, na primer, opozorjeno na povzemanje Trubarjevega izročila v slovenskem narodnem prerodu na začetku 19. stoletja (09.15).
12
V seznamu, ki sledi, so navedeni pregledani viri in literatura. Pri vsakem viru je na koncu v oklepaju dodana številka odstavka, v katerem je obravnavan. Te številke so uporabljene tudi v sklepnem povzetku (zgoraj, poglavje 11); to omogoča hiter vpogled v vsebinski prikaz vira.
ADB (1894): Allgemeine Deutsche Biographie 39, Verlag von Duncher u. Humboldt, Leipzig (03.04)
Album (2006): Album slovenskih književnikov, ur. Aleksandra Lutar Ivanc, Mladinska knjiga (07.06)
Antič, Igor (2002): Veliki svetovni biografski leksikon. Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo, Mladinska knjiga, Ljubljana (…)
Berčič, Branko (1968): Das slowenische Wort in den drucken des 16. Jahrhunderts, v: Abhandlungen über die Slowenische Reformation, dr. dr. Rudolf Trofenik, München, 152–268
SVL (2005): Slovenski veliki leksikon 3, Mladinska knijiga, Ljubljana (07.04)
Škulj, Edo (2005): Leksikon cerkvenih glasbenikov, Družina, Ljubljana (07.05)
Šlebinger, Janko (1928): Album slovenskih književnikov, Tiskovna zadruga, Ljubljana (04.01)
Trubar, Primož (1986): Pisma Primoža Trubarja, ur. Jože Rajhman, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana
Uršič, Milena (1975): Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana (02.05)
Valvasor, Janez Vajkard (1689): Die Ehre deß Herzogthums Crain, II. del, Ljubljana; cit. po izd. 1877, Novo mesto (02.02)
Valvasor, Janez Vajkard (1984): Slava vojvodine Kranjske. Izbrana poglavja, izbral in prevedel Mirko Rupel, Mladinska knjiga, Ljubljana (02.02)
Vinkler, Jonatan (2005): Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja 3, Ljubljana, 605–644
VSL (1998): Veliki splošni leksikon v osmih knjigah 2, DZS, Ljubljana (05.04)
Weismann, Christoph (1973): Trubers »Cerkovna ordninga«, v: Primož Trubar, Cerkovna ordninga. Slowenische Kirchenordnung. dr. dr. Rudolf Trofenik, München, XVII–XXV
Weltliteratur (1954): Die Weltliteratur. Biographisches, literaturhistorisches und bibliographisches Lexikon in Übersichten und Schtichwörtern 3, Verlag Brüder Hollinek, Dunaj (09.03)
wiki (2008): http://sl.wikipedia.org/wiki/Trubar (10.01)
Wurzbach, Constant von (1883): Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich 47, Dunaj (03.03)
