V prispevku pregledujem pisanje o Primožu Trubarju v enciklopedijah in leksikonih. Izdelani prikazi teh sestavkov razkrivajo, kakšen pomen so strokovnjaki v različnih obdobjih in okoljih pripisovali Trubarjevemu delovanju in kakšno podobo Trubarja so vnašali na to območje informacij za širšo uporabo. Spotoma nakazujejo tudi razvoj leksikonistike in enciklopedistike na Slovenskem. Omejujem se predvsem na objave v slovenskem prostoru ter v habsburškem in poznejšem jugoslovanskem državnem okviru; deloma posegam tudi v evropski prostor. Dodajam sklepni povzetek. V elektronski obliki objavljam neskrajšano različico študije; udeležence simpozija Trubar in internet 30. 5. 2008 v Mariboru sem seznanil z njenim skrajšanim besedilom.
K obravnavi te teme me je domiselno spodbudil Franci Pivec. Za prijazno pomoč in opozorila se zahvaljujem knjižničarkam in knjižničarjem, zlasti v Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Slovanski knjižnici, Narodnem muzeju Slovenije in Narodni in univerzitetni knjižnici.
Enciklopedije in leksikoni so posebna zvrst strokovnih knjig: osredotočajo se na pregledno urejeno posredovanje informacij in so po tej strani posebna stvaritev tako imenovane Gutenbergove galaksije. Med seboj se razlikujejo predvsem po globini in širini obdelave ter po postopku podajanja podatkov.
01.01. Skupne značilnosti enciklopedij in leksikonov so: namenjeni so učinkovitemu informiranju o izbranem področju, z razporeditvijo snovi v gesla z geselskimi iztočnicami omogočajo lahek dostop do ožje zamejenih ciljnih podatkov, prizadevajo si zajeti najpomembnejše ugotovitve o obravnavanih temah, sestavljajo jih praviloma razgledani in vrhunski strokovnjaki, uvrščanje gesel v geslovnik in določanje njihovega obsega poteka po vnaprej določenih namenih in merilih. Zaradi vsega tega so tiskane enciklopedije in leksikoni še vedno ugledni in pogosto uporabljani informativni strokovni priročniki ter pomembno sooblikujejo vednost, izobraženost in nazore širokega kroga uporabnikov.
01.02. S tega izhodišča se lotevam pregledovanja, ali in kako sta v različnih leksikonih in enciklopedijah obravnavana osebnost in delovanje Primoža Trubarja. Deloma postavljam v ospredje izhodišče, da je prvi začel uporabljati slovensko tiskano besedo in tiskano knjigo, pri čemer pa je pomembna ugotovitev, da je ni uporabljal kot preprosto, nediferencirano nabožno knjigo, temveč v zelo diferenciranih zvrsteh: kot nosilko izvirnega besedila ali prevoda ali priredbe, kot učbenik, pesniško zbirko in pesmarico z notami, pridigarski priročnik, razširjevalko verskih, refleksivnih in leposlovnih besedil, posredovalko teološkega traktata ali monografije, kodeks upravnih in zakonodajnih predpisov, veroizpovedni kanon, zbirko strokovnih podatkov, koledar, nosilko informacij, pripovedi in mnenj o polpreteklem in sodobnem dogajanju, prostor za nagovarjanje, sporočanje, razpravljanje, zagovor, disput, polemiko in blasfemijo. Pri Trubarju so namreč izoblikovane in največkrat tako ali drugače združene v eni knjižni enoti že vse te zvrsti evropske novoveške knjižne civilizacije ali t. i. Gutenbergove galaksije, torej zvrsti, ki jih v t. i. postgutenbergovskem obdobju povzemajo različne spletne strani, portali, blogi ipd.
01.03. Opiram se tudi na dejstvo, da sta sprejem kake osebe v posamezni leksikon ali enciklopedijo in način njene obravnave dokaj zanesljiv in zgovoren odsev vrednotenja v bolj ali manj širokem krogu strokovnjakov. Zato pričakujem, da bodo nanizane najdbe že sproti in same spregovorile tudi o odnosu časa in prostora do Trubarja. Pri tem ne pripisujem prevelike teže posameznim spodrsljajem in napakam v podatkih, čeprav nanje kdaj pa kdaj opozarjam; menim namreč, da moramo razmišljati predvsem o splošnem odnosu snovalcev enciklopedij in leksikonov do Trubarja.
01.04. Čeprav: po svoje pa je vendarle zanimivo, koliko različic se pojavlja pri navajanju Trubarjevega rojstnega datuma – »8. 6. 1508«, »9. 6. 1508«, »9.? 6. 1508«, »junij 1508« (verjetno prav), »1508« (zares zanesljivo) – ali dneva smrti: »28. 6. 1586« (pravilno) in »29. 6. 1586«. Pogoste so tudi različice je pri letnicah ob posameznih Trubarjevih službah in beneficijih. Menjavajoče se ali vzporedno ali celo zakasnelo pojavljanje letnic »1550« in »1551« za izid prvih slovenskih knjig je odsev dogajanja v stroki, ko je za nekaj časa bila pred drugo svetovno vojno uveljavljena letnica »1551«. Nekaj dvojnosti je opazne tudi pri navajanju naslovov »Cerkovna ordninga« in »Slovenska cerkovna ordninga« . Stroka je zaradi tiskarsko-knjigoveške pomanjkljivosti (knjiga nima običajne naslovnice) privzela za poimenovanje knjige čelni naslov na 1. strani, tj. »Cerkovna ordninga« (Weismann, 1973; Rajhman, 1982: 215; Vinkler, 2005: 636–637). Dvojnost se uveljavlja celo pri pisavi imena: »Primož Trubar« in »Primus Truber«. Naš letošnji slavljenec je vedno pisal »Truber«, samo leta 1550 »Trubar«, prav ta izjema pa je nazadnje postala v slovenski stroki dogovorjeni kompromis (Rajhman, 1982: 206). V nemških in drugih tujih strokovnih delih je pogosto naveden kot »Truber«; strokovno najbolj utemeljen bi bil v enciklopedijah in leksikonih zapis z dvojnico, torej »Trubar, tudi Truber«; tako je v nekaterih tujih leksikonih in v našem SBL.
02
Pravzaprav moram svoj pregled začeti s Trubarjem samim in z eno izmed njegovih del.
02.01. Njegova knjiga Register und summarischer Inhalt aller der Windischen Bücher, die von Primo Trubero biss auff diß 1561. Jar in Truck gegeben seind (Tübingen 1561; prepis v: Trubar, 1986: 44–48) je prva bibliografija slovenskih knjig, ob vsaki bibliografski enoti dodana vsebinska pojasnila pa jo približujejo leksikonskemu prikazu opusa kake osebnosti.
02.02. Na Slovenskem se bio-bibliografsko opisovanje izbrane skupine oseb po načelu, ki je vsaj v zametku leksikonsko, začenja v vseobsežnem orisu vojvodine Kranjske Die Ehre deß Herzogthums Crain (1689) polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. V dodatku (Anhang) k 6. knjigi v II. delu (Valvasor, 1689: 343–370) so namreč obravnavani v ločenih imenskih enotah – te niso urejene po abecedi, temveč po času delovanja – učeni pisatelji, ki »zoper temo prižigajo luči« (Valvasor, 1689: 343; isti, 1984: 147), med njimi tudi Trubar, Adam Bohorič in Jurij Dalmatin. V enoti o Trubarju (Valvasor 1689: 345–346; isti, 1984: 147–148) Valvasor čisto na začetku navede, da je bil »bivši kanonik v Ljubljani« in da »je l. 1531. začel tu v stolnici pridigati Lutrov nauk o obeh podobah obhajila in zagovarjati ženitev duhovnikov«. Na koncu enote pa s citatom iz Trubarjevega pisma (Valvasor govori o »zadnjem pismu« iz 1586; šlo naj bi za »danes izgubljeno« pismo; prim. Rupel, 1952: 68 in 83; Valvasor, 1689, 343; isti, 1984: 326; enak odstavek pa je v pismu iz 20. 12. 1579, gl. Trubar, 1986: 254 in 258) opozarja na postaje njegovega delovanja v Kranjski, Trstu in v pregnanstvu na Nemškem: »Nekdanji, pravilno poklicani, predstavljeni in potrjeni kanonik v Ljubljani. župnik v Loki pri Radečah, Laškem in Šentjerneju na Dolenjskem, pridigar in kaplan pri Sv. Maksimilijanu v Celju, slovenski pridigar v Trstu in po prvem pregnanstvu pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, nato pridigar častitih deželnih stanov na Kranjskem in v Goriški grofiji v Rubiji, in po drugem pregnanstvu župnik v Lauffenu in sedaj v Derendingenu pri Tübingenu.« (Prevod iz: Trubar, 1986: 258.) V srednjem delu besedila Valvasor označi Trubarja za »učenega moža« in po omembi prevoda evangelijev in nekaj drugih knjig poudari, da »je torej začel in izumil pisanje kranjščine z latinskimi črkami in tisk z istimi črkami«; nekoliko pozneje, ob še nekaj Trubarjevih knjigah, pravi, da jih »je prevel v slovanščino in kranjščino«. Valvasor je vedel, da se ljudski slovanski jezik »uporablja v mnogih krajih tako na Štajerskem kakor na Koroškem in Kranjskem«, kakor je zapisal v enoti o Dalmatinu (Valvasor, 1984: 149). V enoti o Trubarju Valvasor opozori, da je Trubar omenjen »tudi v sumarični svetovni zgodovini Hermanna Fabronija Mosemanna« (prim. Valvasor, 1984: 324), ter prepiše iz nje daljši navedek o Trubarjevem sodelovanju v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in o tamkajšnjih hrvaških tiskih. – Dopolnila k tukajšnjim podatkom o Trubarju najdemo 7. knjigi v poglavjih 8–14 (Valvasor, 1689: 425–470), v katerih Valvasor na podlagi arhivskega gradiva piše o poteku reformacije in protireformacije na Kranjskem in v notranjeavstrijskih deželah; tu na več mestih – z nekaj popačenimi ali pomešanimi podatki – veliko govori tudi o Trubarjevem delovanju in pregnanstvu: o njegovem odmevnem pridiganju, o Textorjevem preganjanju Trubarja, o Trubarjevi vrnitvi leta 1561 in o njegovem uspešnem širjenju luteranstva, o zaslišanju pri škofu Seebachu, o cerkvenem redu in ustanovitvi stanovske šole, o Trubarjevem dokončnem izgonu iz Kranjske, o njegovem priporočilu Spindlerja za superintendenta ter celo o njegovih sinovih Primožu in Felicijanu. Med drugim ponovi in razširi pripoved o Trubarjevem pridiganju v Ljubljani: »Prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem oživil in razglašal, je bil ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar; kar zadeva delo njegovega peresa, je bilo že prej omenjen med kranjskimi pisatelji. Le-ta je v ljubljanski stolnici govoril več javnih pridig v prid in pospeševanje evangeljske ali luteranske vere, v katerih je branil Lutrov nauk o obhajilu v obeh podobah in o ženitvi duhovnikov. Ko pa so to 1531 naznanili nj. knežji milosti Frančišku, ljubljanskemu škofu, mu je pod kaznijo prepovedal službo in pridiganje. S tem pa se Trubar ni dal odpraviti niti si ni dal zamašiti ust, temveč je pri deželnih stanovih in svetu ljubljanskem v naslednjem letu 1532. dosegel, da so mu dali na uporabo meščansko špitalsko cerkev. Tu je spet začel na prejšnji način, t. j. pridigal je po luteransko, privabil veliko množico plemičev, prebivalcev in meščanov ter jih tudi nemajhno število odvrnil od katoliške vere in pregovoril, da so postali luteranci.« (Valvasor, 1984: 165.) Morda je Valvasor tako pisal na podlagi arhivskih virov, morda pa je to pobral iz poznejših (1547) Textorjevih obtožb kanonika Trubarja in kanonika Pavla Wienerja, da delita obhajilo pod obema podobama in da se je Wiener poročil (Rupel, 1962: 58). Pripoved je pozneje podana tudi v Elzejevem sestavku o Trubarju (REPTK, 1885). – Pri navajanju Trubarjevih knjig je Valvasor očitno imel težave; bile so prepovedane in uničene in si jih ni mogel ogledati (Bohoričeva slovnica in Dalmatinova Biblija pa sta mu, kakor kaže, bili dostopni), zato so podatki opisni in nekoliko približni, saj jih je verjetno zbral iz Trubarjevih pisem in drugih spisov v arhivu deželnih stanov. Navaja 8 bibliografskih enot. Razberemo lahko tele Trubarjeve knjige: Ta celi Psalter Davidov (1566), Cerkovna ordninga (1564), Hišna postilla D. Martina Lutherja (1595), Articuli oli dejli te prave stare vere kersčanske (1562). Podatek o prevodih evangelijev bi se lahko nanašal na katero od delnih objav Trubarjevega prevajanja Nove zaveze (Ta evangeli svetiga Matevža, 1555; Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta, 1557–58) ali pa na obe ali pa na Ta celi Novi testament 1581in 1582. Katekizmov je Trubar sestavil in priredil več; težko je reči, katero izdajo je mislil Valvasor, verjetno pa tisto iz 1555. Kljub vsemu je od 26 Trubarjevih knjig omenil večino najpomembnejših, s katerimi je Trubar zidal »Cerkev Božjo tiga slovenskiga jezika« in s tem tudi temelje slovenske kulture. Valvasorjevo spoštovanje protestantskega književnega delovanja je ugotovljivo iz njegovega poudarjanja – nekaj desetletij po zmagi neprizanesljive protireformacije – pomena Dalmatinove Biblije, ki je ob koncu 17. stoletja omogočala, kakor pravi v enoti o Dalmatinu, tudi rimskokatoliškim duhovnikom »pravilno po kranjsko povedati« odlomke iz Svetega pisma ter je bila torej temelj in merilo za kulturno izražanje v slovenščini.
V času po Valvasorju bi lahko med približke leksikonski obravnavi v najširšem pomenu besede prišteli nekaj bio-bibliografskih popisov (Munda, 1989: 40).
02.03. V dialogiziranem vodniku po Semeniški knjižnici Bibliotheca Labacensis publica Janeza Gregorja Dolničarja (1715, rokopis) Trubar, ki je bil 1596 uvrščen na vatikanski indeks katoličanom prepovedanih knjig (Grdina, 1999: 378), razumljivo ni naveden, vendar pa je med književniki omenjen Bohorič (Lukman, 1959; 473).
02.04. V abecedno urejenem pregledu kranjskih književnikov Bibliotheca carnioliae (1803) Marka Pohlina, ki lahko velja za prvi slovenski leksikon o piscih in knjigah, je dobil Trubar precej obsežno geslo. Pohlin se je pri pisanju biografskega dela gesla zelo površno oprl na Valvasorjev sestavek v dodatku k 6. knjigi Slave (Valvasor, 1689). Navedel je letnico rojstva, nemško ime rojstnega kraja pa neprepoznavno popačil; omenil je Trubarjevo revščino v času šolanja, pevsko službo pri Bonomu in kanonikat (»1547«) v Ljubljani. Iz Slave je prevzel življenjepisni navedek iz Trubarjevega pisma in končal biografijo z dostavkom: »+ l. 1586 v odpadništvu in krivoverstvu.« Ni pa povzel nobene besede vsaj o tem, da je Trubar prvi začel izdajati knjige v slovenščini. V kar dolgem bibliografskem seznamu z napovedjo »Izdal je:« je navedel 14 enot, ker pa je v njem pomešal Trubarjeve knjige in hrvaške tiske iz biblijskega zavoda v Urachu in še dve Dalmatinovi knjigi iz Ljubljane, je neuporaben. Od Trubarjevih knjig je mogoče prepoznati le Ta celi Psalter Davidov (1566) in Hišno postillo (1595). Ni razumljivo, zakaj se Pohlin tudi pri navajanju knjig ni hotel držati Valvasorja in se je zanašal na svojo glavo. Njegov sestavek pomeni v primerjavi z Valvasorjevim – nazadovanje. (Pohlin, 1803: 302–303; isti, 2003: 566–567.)
02.05. Počasen razvoj leksikonistike na Slovenskem je bil neposredna posledica počasnega razvoja slovenske literarne zgodovine. V prvi polovici 19. stoletja so nastajali šele prvi vpogledi v zgodovino slovenskega slovstva ((J. Trdina), deloma osredotočeni bolj na knjižni jezik (V. Vodnik, J. Kopitar, F. S. Metelko). V vednost o začetkih slovenskega slovstva so marsikaj prispevali tuji slavisti (C. F. Schnurrer, J. Dobrovský). Jožef Kalasanc Erberg v svojih zapiskih Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain (1825, rokopis; objava v: Uršič 1975: 17–194) je obravnaval tudi slovenske protestantske književnike, zlasti Trubarja, vendar raztreseno po različnih tematskih poglavjih; navajal je izčrpne bibliografske podatke na podlagi ohranjenih izvodov knjig; za Trubarja je med drugim pisal, da je začetnik književnosti v slovenščini (Uršič, 1975: 10–13; na omembe v Erbergovem rokopisu opozarja osebno kazalo, 251.) V nemščini napisani biografsko-bibliografski pregled M. Čopa (1831, za načrtovano knjigo J. Šafárika/Šafaříka), ki je visoko povzdignil Trubarja, je ostal v rokopisu in bil objavljen šele 1864. (Dolinar, 1992: 208–209.)
03
V drugi polovici 19. stoletja (1867–71) so v Slovenski matici po češkem zgledu – in celo z besedama, prevzetima iz češčine – snovali leksikonski Naučni slovnik oziroma Mali naučni slovnik, vendar ga niso mogli uresničiti (Munda, 1989, 40).
03.01. Vzrok za opustitev prizadevanj za slovenski leksikon in s tem za izoblikovanje informacijskega priročnika je bil še zmeraj enak: predvsem prešibka razvitost zgodovinskih in sploh domoznanskih ved. Kratki pregledi slovstva so se pojavljali v dodatkih k slovnicam (A. Janežič) in berilom, izjemoma samostojno (I. Macun, J. Kleinmayr); deloma so jih nadomeščali nizi biografskih esejev (F. Levec) in podobno. (Dolinar, n. m.) Bolj načrtno je zasnoval svoj niz biografsko-bibliografskih sestavkov o velikih možeh slovenskega slovstva Josip Marn v svojem periodičnem Jezičniku (priloga glasilu Učiteljski tovariš) v svežnju Knjiga Slovenska v dobah XVI. in XVII. veka (1883). Publikacija je blizu biografskemu leksikonu, vendar se od tega razlikuje zaradi uvodnih pojasnil v sestavkih in zaradi nizanja po časovnem in ne po abecednem zaporedju; zato ostaja na meji med zgodovinopisnim pregledom literature in leksikonskim priročnikom. V predgovoru Marn pojasni, da želi s svojimi prikazi pripomoči k temu, da bi Slovenci poznali in bolj častili može, katerih delo je temelj slovenstva; zato se sklicuje na misel A. M. Slomška iz leta 1862, da so Trubar in drugi iz tistega časa »našo slovenščino obudili, ako so ravno nesrečno od prave vere zavili; Bog je njihove greške narodu našemu v dobro obernil po neskončno modri svoji previdnosti« (Marn, 1883: 1). V sestavku o Trubarju navede podatke: rojstvo »8. 6. 1508«, šolanje na Reki, v Salzburgu in na Dunaju, posvetitev v Trstu, službe v Celju, Loki in Laškem, »korar v Ljubljani (se poluterani)«, nato v Trstu, dvakrat še v Ljubljani, v Rubijah na Goriškem, na Nemškem (navede vse kraje, ob Rothenburgu tudi podatek o Trubarjevi poroki), smrt »28. (29.) jun. l. 1586«; vsi ti podatki, razen o rojstvu in smrti, so brez letnic. Temu doda Marn v nemščini citat iz Trubarjevega pisma (iz Valvasorja, gl. odstavek 02.02). Izrecno ne zapiše, da je Trubar začetnik slovenskega knjižnega jezika in književnosti, toda to je bralcu razvidno iz zgoraj prikazanega mesta v predgovoru. Nato navede 18 Trubarjevih knjig z letnicami: abecednika 1550 in 1555, katekizma 1550 in 1555, Ta evangeli svetiga Matevža 1555, Ena molitov 1555, Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta 1557, Ta drugi deil tiga Noviga testamenta 1577, Articuli 1562, Ene duhovne pejsni 1563, Cerkovna ordninga 1564, Ta celi psalter Davidov 1566, Eni psalmi, ta celi catechismus … inu kersčanske pejsni 1567, Ta celi catechismus, eni psalmi inu … kersčanske pejsni 1574, Formula concordiae 1580, Ta celi Novi testament 1581, 1582, Hišna postilla 1595. Knjigo cerkovna ordninga navede z nemškim opisom (»Trubers Kirchenordnung, windisch«), tako tudi knjigo s katekizmom in pesmimi (1567). Pri večini knjig natančno (»mit diplomatischer Treue«) navaja tudi Trubarjeve dolge podnaslove in razlage vsebine na naslovnicah, pri nekaterih pa tudi citate iz predgovorov: o uvedbi latinice (katekizem 1555), o načinu pisanja slovenščine v knjigah, skupaj z nagovorom »Lubi Slovenci«, in o različnosti slovenskega jezika v različnih deželah (evangelij 1555). V zadnji tretjini sestavka podaja z odlomki iz Trubarjevih del (prevod evangelija 1557, božična pesem 1563 itn., molitev 1584) zglede Trubarjevega jezika in sloga. (Marn, 1883: 2–4.)
Prave leksikonske in enciklopedijske informacije o Trubarju so Slovenci – in zainteresirani drugojezični posamezniki – našli do prve svetovne vojne le v nemščini in češčini.
03.02. Za obravnavanje Primoža Trubarja v nemških leksikonih in enciklopedijah je s svojim raziskovanjem slovenskega protestantizma 16. stoletja in s svojim objavljanjem v drugi polovici 19. stoletja veliko storil nemški znanstvenik Ludwig Theodor Elze, pastor (1852–65) obnovljene evangeličanske občine v Ljubljani. V obsežni specialni strokovni enciklopediji Real-Enzyklopädie für protestantische Theologie und Kirche (18661, 18852) je zato lahko v 16. zvezku 2. izdaje izšel njegov zelo dolg in izčrpen sestavek Truber, Primus, in reformacija v Kranjski (REPTK 1885: 56–64; samo o Trubarju ok. 15 000 znakov). Pri pisanju za enciklopedijo se je Elze oprl predvsem na svojo knjigo o superintendentih v Ljubljani (Elze, 1863), pa tudi na Valvasorjevo opisovanje reformacije in protireformacije v Kranjski (gl. spredaj). Geslo o Trubarju se začne s kratkim orisom razmer v prvi polovici 16. stoletja in Trubarjevih prvih pridigarskih nastopov (tj. v Loki pri Radečah in v Laškem): »Cerkvene in verske razmere v Kranjski niso bile ob začetku 16. stoletja niti boljše niti slabše kot drugje. Verska nevednost ljudstva, nravstvena propadlost duhovništva, cerkvene forme brez notranjega življenja so se družile z zelo razširjenim praznoverjem in nenravnostjo. Zato so tudi tu reformacijski nauki kmalu našli odziv pri resnejših duhovih (1525). Že 1527 se je v Ljubljani, prestolnici dežele, zbiral krog evangeličansko usmerjenih mož ob Matiji Klombnerju, ki je pozneje opravljal različne deželnoknežje in deželnostanovske službe. Zato je ukazal kralj Ferdinand I. objaviti stroge t. i. javne generalije iz 30. avgusta 1527 in številne druge prepovedi evangeličanske vere v Kranjski, vendar brez veliko uspeha. Leta 1530 je začel mlad kranjski duhovnik, Primož Trubar, javno pridigati na Dolenjskem in Spodnjem Štajerskem proti zlorabam v katoliški Cerkvi, zlasti proti učinkom domnevnih videnj nekaterih tamkajšnjih razvpitih žensk, in z jasnimi dokazi iz Svetega pisma in po napotkih krščanskega katekizma usmerjati ljudstvo k pravi pokori in spoznanju edinega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Nato navede Elze izhodiščne življenjepisne podatke (rojstna letnica 1508, očetov stan, šolanje na Reki, v Salzgurgu in na Dunaju), omeni podatek (tako piše Pohlin, 1803; velja le za Salzburg;), da je bil »tako reven, da si je moral kruh večinoma prislužiti s petjem in beračenjem,« in pojasni, da ni doštudiral na univerzi in »si ni pridobil znanja grščine in hebrejščine«. Stik z Bonomom opiše z besedami: »V odličnem in avstrijskemu humanističnemu krogu pripadajočem tržaškem škofu Petru Bonomu je našel mladi, ne neizobraženi mož dobrohotnega zaščitnika in dobrotnika […].« Glede delovanja v Ljubljani v 30. letih (do 1540; Elze navaja kot začetek nedokazano letnico 1531) omenja Trubarjeve pridige v stolnici, njegovega luteransko usmerjenega somišljenika kanonika Pavla Wienerja in Trubarjevo zavzemanje »zoper neporočenost duhovnikov in podeljevanje Gospodove večerje v eni podobi, pa tudi za opravičenje samo z vero«. Dveh na to navezanih Elzejevih podatkov za ta čas (škofova prepoved Trubarju, da bi take nazore pridigal v stolnici; zato Trubarjevo pridiganje v mestni špitalski cerkvi sv. Elizabete, kjer se mu 1536 pri pridiganju evangelija pridruži Wiener) novejši raziskovalci ne prevzemajo, a se tudi ne opredeljujejo do njiju (prim. Rajhman, 1982: 206–207; Grdina, 1999, 373). O taki škofovi prepovedi in Trubarjevem pridiganju v špitalski cerkvi na dveh mestih piše Valvasor (gl. spredaj). Za drugo Trubarjevo bivanje in pridiganje v Trstu (1540–42) Elze domneva čas po letu 1547. O naslednjem Trubarjevem ljubljanskem obdobju pa točno navaja, da je bil 1542 imenovan za kanonika v Ljubljani, da ga je leta 1544 škof (tj. že Textor) potrdil skupaj z Wienerjem za pridigarja v stolnici v nemščini in slovenščini ter ga leta 1546 poslal v kapitlju pripadajočo župnijo Šentjernej na Dolenjskem. Nato zapiše, da je začel Textor, »ki je kot dvorni pridigar, kraljev spovednik in miloščinar živel večinoma na Dunaju in bil prijatelj Ignacija Loyole in Claudia Le Jaye,« avgusta 1547 ostro ukrepati zoper kranjske »vodje evangeličanske veroizpovedi«, da so zaprli Jurija Dragoliča in Pavla Wienerja, da se je posvarjeni Trubar umaknil na varno in da »so vdrli v njegovo ljubljansko stanovanje, zaplenili knjižno zbirko in mu odvzeli vse nadarbine«. Po pojasnilih, da je leta 1548 pobegnil na Nemško, prišel k pridigarju Veitu Dietrichu v Nürnberg, dobil z njegovim priporočilom še isto leto mesto pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, si tu osnoval družino in se začel ukvarjati »tudi s tem, da bi svojim rojakom, ki jim ni več mogel pridigati, omogočil dostop do evangelija v njihovem slovenskem, dotlej nikoli zapisanem jeziku,« Elze poudari, da »se mu je to posrečilo« in sta 1550 izšli »prvi knjigi v tem jeziku: 1) Catechismus, 2) Abecedarium in mali katekizem, obe natisnjeni v Tübingenu z nemškimi črkami«. Nato omenja službovanje v Kemptenu, začasno literarno zatišje pri Trubarju in sodelovanje s Petrom Pavlom Vergerijem ml.: »Takrat je z njim navezal P. P. Vergerius, ki se je rad vmešaval v vse, stik in literarno zvezo (1555–57). Iz te so nastali 1555 dva majhna Vergerijeva spisa in tri Trubarjeva dela: 3) Ta Ev. S. Mateusha, 4) Abecedarium, 5) Catehismus, vse natisnjene v Tübingenu z latinskimi črkami (odtlej uveljavljene za slovensko književnost).« Sledi precej popoln seznam Trubarjevih knjig od leta 1557 do posmrtno izdane Hišne postille, skupaj 25 enot (prim. Berčič, 1968; Rajhman 1982: 211–219; Grdina 1999: 378), vmes pa je omenjeno sodelovanje z Ivanom Ungnadom. Elze dokaj obširno opiše Trubarjevo zvezo z Istranom Štefanom Konzulom, delovanje v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu in prevajanje nekaterih Trubarjevih knjig v hrvaščino. Elze nadaljuje z natančnim in zanesljivim opisom vrha Trubarjevega duhovniškega delovanja: »Medtem je evangeličansko gibanje na Kranjskem nenehno napredovalo, odnos katoliške duhovščine do tega pa je bil zmeraj nestrpnejši. To je spodbudilo kranjske deželne stanove, v katerih so svetni člani že skoraj vsi pripadali evangeličanski Cerkvi, da za njeno ureditev in vodenje pokliče Trubarja nazaj v Kranjsko kot deželnega pridigarja. Ta se je le težko ločil od svojega književnega delovanja in službe v Kemptenu in Urachu, vendar je nazadnje 26. junija 1561 prispel v Ljubljano, kjer so ga slovesno pričakali prijatelji in privrženci in ga je pred njegovim stanovanjem pozdravila mestna trobilska godba s četrturnim igranjem ‘Te deum laudamus’. Po nekaj mesecih pa se je še enkrat vrnil v Urach, da je dokončal svoje tamkajšnje posle, in se šele junija 1562 preselil z družino v Ljubljano.« Nato Elze pojasnjuje, da je škof Seebach kmalu izposloval zaporni nalog zoper Klombnerja, Trubarja in druge pridigarje, da so deželni stanovi dosegli spremembo ukaza, da je bil Trubar decembra 1562 dvakrat zaslišan pri Seebachu in da je bila poreiskava zoper Trubarja ustavljena. »Neovirano je zdaj Trubar nadaljeval svoje organizacijsko delo. Urejene so bile občine, nastavljeni novi duhovniki, npr. Sebastijan Krelj in v Ljubljani ustanovljena (1563) evangeličanska deželna gimnazija pod vodstvom Leonarda Budine. Takoj se je seveda pokazala potreba po slovenskem cerkvenem redu, ki ga je Trubar sestavil iz württemberškega, nürnberškega in mecklenburškega […]. To delo [Cerkovna ordninga, 1564] pa mu ni nakopalo le suma o luteranski pravovernosti, ki ge je v Württembergu sprožil prenapeti kancler Jak. Andreae in ga je Trubar le težko odvrnil, temveč je bilo tudi povod za njegov dokončni izgon iz Kranjske.« Aprila 1564 je prišel v Ljubljano novi nadvojvoda Karel in deželni stanovi so se mu po običaju poklonili. »Ko je v nedeljo šel k maši v stolnico, so ga stanovi sicer spremljali do cerkve, nato pa odšli k Trubarjevi pridigi v bližnji [mestni špitalski] cerkvi sv. Elizabete in se po koncu vrnili k stolnici, od koder so deželnega kneza spet pospremili domov. Zaradi takih dogodkov so Trubarjevi nasprotniki zlahka dokazali nadvojvodi, da je načrtovana uvedba novega cerkvenega reda poseg v njegove suverene pravice, in ga pripravili do tega, da ni samo prepovedal Cerkovno ordningo, temveč tudi Trubarja kot njenega sestavljalca za zmeraj izgnal iz Kranjske. Konec julija 1565 je Trubar znova odšel iz domovine in jo videl samo še enkrat med čisto kratkim obiskom leta 1567. Ob slovesu je zapustil svojo zbirko knjig svoji domovini, s čimer je ustanovil prvo javno knjižnico (z izposojo knjig na podlagi prisnega potrdila itn.) v Kranjski, in se napotil v Württemberg, kjer je bil najprej župnik v Lauffenu ob Neckarju in potem v Derendingenu pri Tübingenu. Potem ko je kot dušni pastir in pisatelj […] storil z nasvetom in dejanjem še marsikaj dobrega, je kranjski reformator in utemeljitelj slovenske književnosti umrl v izgnanstvu 29. junija 1686.« Elze v nadaljevanju sestavka opiše še delovanje Trubarjevih naslednikov v službi superintendenta Kranjske (Sebastjan Krelj, Krištof Spindler, Felicijan Trubar), prevajalca Jurija Dalmatina, tiskarja Janža Mandelca, slovničarja Adama Bohoriča, šolnika Nikodema Frischlina, na koncu pa ukrepanje rimskokatoliških protireformatorjev pod vodstvom škofa Tomaža Hrena. Geslu dodaja seznam strokovne literature o Trubarju, v katerega je uvrstil svoja dela in dela drugih (J. Andreae, J. V. Valvasor, B. Raupach, C. F. Schnurrer, J. Dobrovský, J. Kopitar, H. C. W. Sillem, P. Radics, P. J. Šafárik, A. Dimitz, J. Kostrenčić). S tem sestavkom je Elze omogočil širšemu krogu nemško beročih evropskih strokovnjakov in drugih zainteresiranih temeljit vpogled v Trubarjevo delovanje in njegov pomen.
03.03. Toda v takrat bolj znanem, 60 zvezkov obsegajočem delu Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich (1855–91) Constanta von Wurzbacha, na primer, Trubarja ni. Urednik bi se leta 1883, ko sta prišla na vrsto 47. zvezek in z njim priložnost za Trubarja, lahko tako pri presojanju o uvrstitvi kot pri pisanju sestavka oprl na knjigo Theodorja Elzeja o superintendentih v Kranjski (Elze, 1863), ki je izšla na Dunaju; vsaj kot namig bi lahko uporabil spis Dobrovskega in Pohlinovo bio-bibliografsko knjigo (Pohlin, 1803; prim. zgoraj). In ne nazadnje: spregledani (?) Trubar je bil pomembna in vplivna osebnost v dobršnem delu Notranje Avstrije in ne le v eni izmed habsburških dednih dežel. Za primerjavo z odnosom do Trubarja: Francetu Prešernu je v Wurzbachovem leksikonu posvečeno zelo obsežno geslo; tudi Janezu Trdini je namenil geslo, čeprav je sestavek v 47. zvezku skrajno pomanjkljiv; v njem pisec sam priznava, da je o Trdini zelo slabo poučen. (Wurzbach, 1883.)
03.04. Še bolj kot specialna protestantska Real-Encyklopädie (REPTK, 1885; gl. zgoraj) je bil v širšem krogu – in predvsem tudi med rimokatoličani – odmeven in uporabljan splošni nemški biografski leksikon Allgemeine Deutsche Biographie; Elze je prispeval obsežno geslo o Trubarju (ok. 10 300 znakov) tudi za 38. zvezek tega leksikona (ADB, 1894: 669–674). Primerjava z geslom v REPTK (gl. odstavek 03.02) pokaže tele glavne značilnosti: sestavek je zasnovan drugače; del stavkov je enakih, del pa je napisanih na novo; nekaj formulacij je izboljšanih; dodani so nekateri novi podatki in pojasnila; opuščen je bibliografski seznam Trubarjevih del; ohranjen je seznam literature na koncu gesla. Na začetku gesla je podana uvodna oznaka: »Reformator v Kranjski, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in književnosti.« Začetek Trubarjevega delovanja je pojasnjen s širšim okvirom: »V Kranjski pa se je že nekaj let med izobraženci meščanskega stanu in duhovščine, zlasti stolnične duhovščine v Ljubljani, širilo k reformaciji nagibajoče se razpoloženje, in tako je prišlo do tega, da je T. sloves njegovih pridig pripeljal v Ljubljano in da je tu, okrepljen v svoji usmeritvi, nadaljeval pridiganje v enakem smislu v stolnici (1531).« Ponovljena in razširjena je pripoved o Trubarjevem pridiganju v špitalski cerkvi pred letom 1540: »Ker pa je povzdignil glas proti neporočenosti duhovnikov in delitvi obhajila pod eno podobo, mu je škof prepovedal pridige v stolnici. Meščanstvo mu je zato odprlo špitalsko cerkev sv. Elizabete, ki je bila pod mestnim patronatom, kjer se mu je (1536) pridružil kanonik Pavel Wiener […] kot pridigar evangelija.« V zvezi z umikom Trubarja iz Ljubljane leta 1540 Elze navaja, da so se meščani leta 1541 pritožili zaradi ukinitve slovenskih pridig v stolnici. Glede Šentjerneja opozarja, da je ta kraj zaradi Trubarjevega delovanja dobil vzdevek »luteranska vas« (navaja ga v slovenščini in nemškem prevodu). Med vzroki za Textorjevo preganjanje Elze navaja, da sta Trubar in Wiener skrivaj delila Gospodovo večerjo pod obema podobama in da se je Wiener še enkrat poročil. Po Elzejevih podatkih so deželni stanovi po Trubarjevem begu leta 1547 zaman prosili za dovoljenje, da se vrne. Po poudarku, da je Trubar napisal in dal natisniti prvi slovenski knjigi, je vse njegovo naslednje književno delovanje prikazano tako rekoč le z naštetjem zvrsti: »Tema knjigama so sledili pozneje (1555–1582) številni katekizmi, pesmarice, postile, psalter, Nova zaveza in druge.« Z naslovom je omenjena samo še Luthrova Hišna postila. Zato je pri tem sestavku še bolj kot pri devet let starejšem geslu opazno, da v njem kljub obsežnosti ni posvečene dovolj pozornosti vsebinskim pojasnilom o Trubarjevih knjigah in tudi ni opozoril na njegove teološke spise. Trubarjevo delovanje v Ljubljani v letih 1561–65 Elze med drugim opisuje s poročilom, da »je ob slovesnem sprejemu in velikem veselju evangeličanskega prebivalstva prispel v Ljubljano, kjer je 29. junija 1561 najprej spet pridigal nemško in slovensko v špitalski cerkvi«, in nadaljuje: »Takoj se je lotil ustanavljanja evangeličanskih občin v deželi in njihovega urejanja v evangeličansko deželno Cerkev; iz ‘reformatorja’ je postal ‘instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil kot ‘pastor’ (nadpastir, superintendent, škof).« O Trubarjevih letih v Derendingenu pa Elze posebej omeni, da je bil ugleden starec in od vseh ljubljen, da je prevajal do zadnjih dni in da se je zavzemal za kranjske študente v Tübingenu ter imel z njimi prijateljske vezi.
03.05. Tudi v takrat priljubljenem in obsežnem – »družinskem« ali »prestižnem«, kakor bi rekli današnji založniki – priročniku Brockhaus’ Konversations-Lexikon najdemo geslo o Trubarju, na primer v 14. izdaji v 15. zvezku. Strnjeno napisan sestavek navaja Trubarjev beg 1548, vrnitev v Ljubljano 1561 in izgon 1565 ter prevode katekizma, veroizpovednih besedil, Nove zaveze, psalterja in Luthrove Hišne postille (brez letnic); ne omenja bivanja v Trstu. Njegovo delovanje označi s tehtnima stavkoma: »Za življenjsko nalogo si je zadal širjenje Luthrove reformacije med Slovenci. Hkrati je bil utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in literature.« (Brockhaus, 1898.)
03.06. Nasprotno pa sočasni 16. zvezek velikega in prav tako cenjenega, kar konkurenčnega priročnika Meyers Konversations-Lexikon gesla o Trubarju nima (Meyers, 1897).
03.07. V okviru kulturnih in političnih vezi med Slovenci in Čehi ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je pomemben sestavek o Trubarju v obsežnem češkem leksikonu Ottův slovník naučný (28 zvezkov, 1888–1909). Zaradi posebne uredniške zasnove leksikona Trubar v njem nima samostojnega gesla, temveč v 25. zvezku kazalko na geslo Jihoslované (Jugoslovani, pisec Hrvat Gjuro Šurmin), v tem pa je Trubarju odmerjen primerno obsežen razdelek. V prikazu podatkov o življenju, preganjanosti in duhovniškem delovanju je nekaj pomanjkljivosti (pomen Bonoma ni omenjen) in napak, njegov knjižni opus pa je dobro predstavljen. Navedeno je, da je 1550 »spisal prvi slov. knjigi, po katerih je potrebo občutil že doma,« in da je izdajanje knjig nadaljeval 1555, tokrat v latinici; omenjeni so Ta evangeli svetiga Matevža 1555, Ta pervi dejl tiga Noviga testamenta (»1557«) in nadaljnji prevodi Nove zaveze 1560–77. V drugem delu sestavka je o Trubarju povedano: »Trubar je izdal cerkveni red, psalter, nove katekizme, duhovne pesmi, vso Novo zavezo 1582, prvi slovenski koledar (1582). Sploh je Slovencem priskrbel vse knjige za protestantsko vero, od katerih je dvajseta, Luthrova postila, izšla l. 1595.« Na koncu je dodano kritično mnenje o Trubarjevem jeziku: »Trubar je prevajal samo iz nemščine, posledica tega pa je bilo še veliko hujše ponemčevanje jezika, kot je bilo že običajno v kranjskih mestih.« V besedilu pred razdelkom o Trubarju sta omenjeni podpora in pomoč deželnih stanov Kranjske, Koroške in Štajerske, vojvode Krištofa, kralja Maksimilijana, P. P. Vergerija ml. in Ivana Ungnada slovenskemu protestantizmu in njegovi književnosti. Zapisana je tudi ocena: »Tako bogate književnosti kot Čehi v tej dobi Slovenci seveda niso dosegli, njihova literatura je služila verskim smotrom.« (OSN, 1898: 404–405.)
04
Po prvi svetovni vojni je med slovenskimi kulturnimi in znanstvenimi delavci vzniknila zamisel, da bi začeli sestavljati in izdajati slovensko narodno enciklopedijo, vendar so jo snovalci zaradi pomanjkanja sodelavcev kmalu omejili na Slovenski biografski leksikon (Munda, 1989, 40); ta je začel izhajati 1925, Trubar pa je prišel na vrsto 1982. V desetletjih pred drugo svetovno vojno sta na Slovenskem spregovorila o Trubarju le dva leksikonsko obarvana drobca izpod peresa slovenskega srokovnjaka.
04.01. Janko Šlebinger, literarni zgodovinar, bibliograf, bibliotekar, sosestavljalec seznama imen za Slovenski biografski leksikon in njegov sourednik, je v svoj Album slovenskih književnikov (1928) uvrstil tudi Trubarja. Album je v prvem delu objavil portrete književnikov, v drugem pa zelo kratka pojasnila o književnikih. O Trubarju je Šlebinger napisal: »Trubar Primož, r. na Raščici pod Turjakom, u. 18. 6. 1586 kot pastor v Derendingenu na Nemškem. Z abecednikom in katekizmom je okoli 1550 položil temelj slovenski književnosti, poslovenil je novi testament, psalme, Lutrovo postilo, priredil več izdaj cerkvene pesmarice. (Elze: Trubers Briefe; Kidrič RDHV I, 179).« Omejil se je torej na Trubarjevo knjižno delo. (Šlebinger, 1928: 1, XXVI.)
04.02. Joža Glonar pa je v svoj Poučni slovar zapisal – v skladu z zasnovo priročnika – lapidaren in nespodbitno temeljni stavek: »Trubar Primož (1508, Raščica – 1586, Derendingen), protestantski pastor, početnik slovenske književnosti.« (Glonar, 1933.)
04.03. Slovensko literaturo in druga področja je v času do druge svetovne vojne enciklopedijsko obravnavala le Narodna enciklopedija srpsko-hrvatsko-slovenačka (1925–29) urednika Stanoja Stanojevića, beograjskega zgodovinarja. Geslo o Primožu Trubarju je razmeroma obsežno (ok. 5000 znakov); napisal ga je hrvaški literarni zgodovinar Franjo Bučar. V opisu Trubarjevega delovanja je kar nekaj pomanjkljivosti, napak in zmed; preprečilo bi jih lahko upoštevanje Kidričevih del. Vendar pa je Bučar primerno široko nanizal Trubarjev književni opus in ob sklepu poudaril, da je Trubar »oče slovenske književnosti« in da je dal svojemu ljudstvu »jezik, šolske in verske knjige, pesmi v ljudskem jeziku, uredil slovensko šolo in cerkev« (Stanojević, 1929: 907–908). Nenavadno, morda pa značilno je, da gesla ni napisal ljubljanski univerzitetni profesor France Kidrič, ki je dotlej že objavil tri nove temeljne raziskave o Trubarju.
04.04. Vendar pa se je neki Slovenec že pred drugo svetovno vojno uveljavil kot (podpisani) pisec enciklopedijskih sestavkov o slovenski književnosti in tudi o Trubarju. To je bil Andrej Budal, profesor na Tehniškem inštitutu v Vidmu (Udine). Italijanska splošna, ne le nacionalna enciklopedija znanosti, književnosti in umetnosti Enciclopedia Italiana di scienze, lettere ed arti (36 zvezkov) je objavila njegovo presenetljivo obsežno geslo o »slovenskem pisatelju« Trubarju. Kot izhodiščne biografske podatke Budal navaja, da je študiral na Reki, v Salzburgu in na Dunaju in da ga je »posvetil za duhovnika v Trstu škof Bonomo, prijatelj luteranov«, o delovanju pa pravi: »Imel je razgibano življenje kot preganjani protestantski pridigar, kot pisatelj in prevajalec in kot organizator in superintendent slovenske potestantske cerkve. Glavni središči njegove dejavnosti sta bila Ljubljana in Urach, kjer je pomagal Ungnadu ustanoviti tiskarno za slovanske knjige. V svojih delih je ljudski jezik povzdignil v knjižni jezik.« Zavajajoče trdi, da je objavil samo »petnajsterico slovenskih knjig in delc« (verjetno je odštel zaradi sorodnih naslovov navidezne ponatise); omenja, da je »pobudil trideset slovenskih del drugih protestantov«. Pregled Trubarjevih del začne s knjigama Catechismus in Abecedarium s prvo izdajo (»1551«) v gotici in »drugo izdajo 1555 v latinskem črkopisu«, nadaljuje pa s prevodi Nove zaveze (»od 1557 do 1577«, »nova izdaja 1582«), kompilacijami več katekizmov, izdajo »Artikulov (1562) nove vere«, »Cerkovno ordningo (cerkveni red, 1566)«, Davidovim psalterjem, »izvirnimi in prevedenimi svetimi pesmimi« ter končuje s podatkom, da »je poskrbel za prevod Luthrove postile«. V sklepnem stavku pa poudari: »Prek Dalmatinove Biblije (1584), ki temelji na Trubarjevih prevodih in so jo uporabljali poznejši prevajalci, tudi katoliški, je Trubarjev jezik še danes del slovenskega duhovnega bogastva.« Kot vir za vpogled v Trubarjeva besedila navaja Ruplov izbor Slovenski protestantski pisci, kot literaturo pa Ivana Grafenauerja, Franja Bučarja (Stanojevič, 1929) in Ruplov uvod v izbor besedil. (Italiana, 1937: 421.)
04.05. Naslednji slovenski leksikonski pisec je bil Josip Turk, profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Napisal je geslo o Trubarju za obsežni specializirani teološki in cerkveni Lexikon für Theologie und Kirche (1938). V predgovoru v leksikon (1. zv., 1930, VI; podpisan je pokojni regensburški škof Mihael) je o usmeritvi leksikona poudarjeno: »V vsem zavestno in določno zastopa stališče katoliške dogme in podaja zvesto podobo katoliške vere in cerkvenega življenja. Želi pa hkrati biti vseskozi znanstveno delo, želi delati z najnovejšimi in zanesljivimi znanstvenimi metodami in pripomočki (…).« Turkov sestavek v 10. zvezku je zelo dober, s stvarnimi podatki (kraji, letnice, službe) opremljen in na najnovejše raziskave (F. Kidrič) oprt strnjen pregled Trubarjevega šolanja – Reka, Salzburg, Dunaj, Trst, »pri humanistu škofu Petru Bonomu« – in službovanja: »1530 Bonomov vikar v Laškem, 1535 stolni pridigar v Ljubljani, 1540 slovenski pridigar in Bonomov dvorni kaplan v Trstu, 1542 kanonik in pridigar v Ljubljani, 1547 upravitelj župnije Sv. Jernej na Dolenjskem«; […] »1547 zapustil župnijo, se skrival pri kranjskih protestantskih plemičih in nato pobegnil v južno Nemčijo«; tam »od 1548 protestantski pridigar v Rothenburgu nad Taubero, od 1551 pridigar v Kemptenu, 1561–62 v Urachu, 1561–65 superintendent Kranjske […], 1565 župnik v Lauffenu ob N., od 1566 v Derendingenu« (v oklepaju ob službi superintendenta bi lahko namesto zavajajočega pojasnila »trikrat navzoč v deželi« bilo zapisano na primer »organiziral Cerkev in šolo«). Našteje začetne vplive na Trubarjeve religiozne nazore: »1524/25 Parafraze Erazma Rotterdamskega, od 1532 Bullingerjevi in Pelikanovi komentarji, od 1540/42 Kalvinova Institutio«. Nadaljnji teološki razvoj pokaže s podatkoma, da je kot begunec na Nemškem »želel na svoje rojake pisno vplivati v luteranskem smislu« in da knjiga Articuli iz 1562 združuje »augsburško, württemberško in saško veroizpoved«. Pri knjigah navede, da je Trubarjev katekizem (zapiše letnico 1551) »prva v slov. jeziku natisnjena knjiga« in da je »od 1555 objavljal v slov. prevodu dele Nove zaveze, 1582 celo Novo zavezo v 2 delih«. V naštevanju drugih knjig se osredotoči na najpomembnejše: poleg Articulov »1564 cerkveni red, 1566 psalter« in Luthrova Hišna postilla (po tem merilu bi lahko omenil še pesmarice in abecednik). Glede Trubarjeve bibliografije sporoča podatek, da njegovi »(deloma nemški) spisi obsegajo 45 enot« V izboru literature so govor Andreaeja, Elzejeva objava Trubarjevih pisem, Trubarjev zbornik 1908, dve Kidričevi razpravi. Geslo pa žal ne omenja Trubarjeve vloge v biblijskem zavodu v Urachu. (LThK 1938: 310–311.) Turkov sestavek je po 60 letih deloma prevzela Deutsche biographische Enzyklopedie (DBE, 1999: 99–100; gl. spodaj).
04.06. Za čas med vojnama je bil Slovencem na voljo nov češki splošni leksikon z naslovom Masarykův slovník naučný (7 zvezkov). Geslo v 7. zvezku je seveda zelo kratko (v prevodu razvezujem uredniške okrajšave): »Trubar Primož (Primus Truber), (1508–1586), slovenski verski reformator na Kranjskem in pisatelj. Kot kanonik v Ljubljani je bil 1547 zaradi protestantske agitacije izgnan in se je zatekel na Nemško, kjer je dal slovensko natisniti biblijske in druge verske spise; tako je uvedel slovenski knjižni jezik. 1561 se je vrnil v Ljubljano in ustanovil tam protestantsko versko občino, 1565 bil znova pregnan in postal 1567 župnik v Derendingenu.« Piscu se je kar posrečilo, da je na omejeni prostor zbral bistvene podatke; moral pa bi pripisati letnico začetka slovenskega knjižnega jezika in namesto »protestantsko občino« bi lahko zapisal »protestantsko Cerkev«. (Masarýk, 1933: 370.)
05
Po drugi svetovni vojni je v slovenščini izšlo kar nekaj bolj ali manj obsežnih splošnih leksikonov in enciklopedij; nastali so s prevajanjem ali prirejanjem tujih priročnikov in z dodajanjem tako imenovanega slovenskega deleža. Zaradi vnaprej omejenega obsega je pri tako nastalih leksikonskih oz. enciklopedijskih geslih o Trubarju opazno krčenje in izločanje možnih informacij, ki pa ni zmeraj posrečeno in bi lahko bilo tudi ob spoštovanju prostorskega okvira drugačno. Na primer: neuporabna nedoločna navedba »več let« vsebuje prav toliko tiskarskih znakov kot jasni podatek »1561–65«.
05.01. Za Leksikon Cankarjeve založbe (v enem zvezku, predelan po leksikonu Volksbrockhaus in temeljito dopolnjen) je značilno, da je od leta 1973 doživel več izdaj in dodelav, nazadnje kot Leksikon Sova. V 3. izdaji (1994) so po uvodni oznaki »začetnik sl. književnosti« v pregledu Trubarjevega delovanja (z nekaterimi letnicami) navedeni vsi nemški kraji, od slovenskih pa le Ljubljana; bivanje pri Bonomu v Trstu ni omenjeno, je pa povedano: »Sprva pod vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Pri navajanju izbranih knjig z letnicami je nesorazmeren del prostora odmerjen katekizmom, od svetopisemskih prevodov (s pripisano pomembno letnico »od 1555«) je navedena le izdaja vse Nove zaveze z letnico »1582«, omenjene so pesmi, pomen Cerkovne ordninge (navedena kot Slovenska cerkovna ordninga) pa je dobro poudarjen z oznako »zamisel organizacije sl. cerkve in šolstva«. Geslo je opremljeno s portretom. (Sova, 1994: 1103.)
05.02. V novem (2006) besedilu gesla o Trubarju za novo izdajo leksikona Cankarjeve založbe pa je po dobri uvodni oznaki »prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar« njegovo delovanje opredeljeno le precej splošno in brez letnic; omenjen je Trst, ne pa Bonomo. Izbor knjig in pojasnil ob njih je podoben kot v izdaji iz leta 1994. Portreta ni. (Sova, 2006: 1144.) Začetni del gesla je skoraj enak kot v Slovenskem velikem leksikonu, stavka v sklepnem delu pa sta dobesedno enaka (SVL 2005: 687; prim. spodaj).
05.03. Geslo o Trubarju v Mali splošni enciklopediji 1–3 (po Mali enciklopediji beograjske založbe Prosveta) vsebuje uvodno oznako »začetnik slovenskega knjižnega jezika, prvi slovenski pisatelj«; njegovo delovanje opisuje od leta 1561 zelo natančno, dotedanji čas pa pomanjkljivo (med drugim ne omenja njegovega pridiganja v Ljubljani). Navaja vse pomembne knjige, vendar brez letnic; zaradi manjkajoče vejice je pojasnilo »poročilo o svojih izišlih knjigah«, ki spada k Rergistru, zavajajoče pripojeno k Artikulom. Zaradi tiskovne napake je pojasnilo o črkopisu, ki ga je Trubar »priredil«, nepopolno. Opis Trubarjevega jezika je v primerjavi s podobnimi gesli nenavadno kritičen: »V knjižni jezik je uvedel svoj raščičanski govor in pogovorni jezik takratne Ljubljane. Na čistost jezika ni pazil, uporabljal je tujke, napačno koval nove besede, uporabljal je preveč nemško skladnjo in skoraj dosledno pisal spolnik.« Sklepna oznaka postavlja v ospredje njegovo versko dejavnost: »Trubarjevo delo je vseskozi versko reformatorsko in prosvetiteljsko. Zraslo je iz ljubezni do domovine in bilo glasnik demokratičnih idej v okviru verske reformacije.« Sestavek je opremljen s portretno grafiko. Geslu sta presenetljivo dodani podgesli Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu in Trubarjev dom v Derendingenu. (MSE, 1976: 559.)
05.04. Geslo o Trubarju v 8. zvezku Velikega splošnega leksikona (1997–1998, podlaga je Knaurr Universallexikon) je primerno obsežna in dobra, skoraj zgledna strnjena predstavitev moža, ki je po uvodni oznaki »začetnik sl. knjiž., pisec prve sl. knjige in prevajalec Svetega pisma«. Pri smiselno izbranih knjigah so večinoma dodane letnice, nerutinska pojasnila ob knjigah zadevajo bistvo, npr. »v idejnem temelju sl. Cerkve Artikuli ali deli prave stare vere (62) je v augsburško veroizpoved vključil prvine württemberške in saške« in »v Cerkovni ordningi (64) določil položaj sl. protest. Cerkve v družbi«. Opazno veliko pozornosti je z natančnimi trditvami posvečene Trubarjevemu jeziku in slogu: »Osnova knjižne slovenščine je po eni teoriji ljubljanščina z dolenjskimi besedami in germanizmi, po drugi govor Raščice, po tretji vsem Slovencem razumljiva humanistična stvaritev. Slog je renesančno retoričen, z zapletenimi stavčnimi periodami in krasilno-pojasnjevalnimi sinonimi; živahno bojevit in ironičen je v pridigah in polemikah, duhovit v pismih in predgovorih – začetku sl. eseja in lit. opisa.« Dodani sta dve domiselno izbrani ilustraciji. Med morebitne zboljšave gesla bi sodilo: omemba Bonomovega idejnega vpliva na Trubarja (namesto podatka »v zasebni šoli škofa Bonoma v Trstu« v naštevanju, kje se je šolal); opozorilo na postopno prehajanje v protestantizem že pred letom 1547 (v geslu je brez poprejšnjega pojasnila o vzroku pregnanstva in torej brez navezave na prejšnje obdobje rečeno, da »je za širjenje protestantizma med rojaki poskrbel s pisano besedo«); navedba prevoda Ta evangeli svetiga Matevža z letnico 1555 kot absolutnim začetkom prevajanja Svetega pisma v slovenščino in podatek, da je do 1577 izdajal postopne prevode Nove zaveze (namesto zavajajoče formulacije »prevodi odlomkov Svetega pisma« in nepotrebnega, štrleče podrobnega podatka »druga Pavlova pisma (67)«); oris delovanja v Ljubljani v letih 1561–65 (v geslu ta leta sploh niso omenjena, stavek po omembi Cerkovne ordninge pa nenadoma samo navede izgnanstvo »v Lauffnu in Derendingenu« brez kake letnice, kot da je bilo izgnanstvo nepretrgano od 1547); opustitev nepotrebnega in nedoslednega spreminjanja naslovov v sodobno standardno sloveščino. (VSL, 1998: 4479, 4480.)
06
Samosvoja skupina so prevzeta in izvirna leksikonska dela za mladino. Zanja so poleg majhnega obsega predvsem značilne drugačna ureditev in zgradba, drugačna težnja k zanimivosti ter predvsem drugačna zasnova in raven pisanja. Namenjena so namreč podajanju prvih informacij na osnovni izobraževalni stopnji. Med prevzetimi – te prevladujejo – jih je le malo dopolnjenih s kakimi dodatki o slovenstvu.
06.01. V 130 strani obsegajoči Moji prvi enciklopediji je, na primer, dodan razdelek Slovenija in Slovenci z 31 kratkimi gesli iz geografije, zgodovine, etnologije in kulture. Med njimi je geslo Slovenska knjiga: »Prvi slovenski knjigi sta izšli 1550, takrat je Trubar izdal Abecednik in Katekizem. Trubar je izdal veliko knjig. Najpomembnejša knjiga tistega časa je prevod Biblije 1584, pripravil ga je Dalmatin. Te knjige so bile temelj za razvoj enotnega slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti.« (Moja prva, 1987: 121.)
06.02. Več prostora za teme, kakršna je Trubar, je seveda v samostojno sestavljenih leksikonskih delih za mlade. V literarnem biografskem leksikončku Znani obrazi v majhnem formatu in za mlade bralce je Berta Golob nanizala gesla o izbranih slovenskih in (ločeno) tujih pisateljih. V sestavku o Trubarju najprej poudari pomembno misel: »Če se Trubar ne bi bil odločil Slovencem napisati prve knjige, bi bila naša kulturna in družbenopolitična zgodovina popolnoma drugačna. V krog narodov, ki se izražajo v svojem jeziku, bi bili stopili še pozneje, to pa bi imelo hude posledice.« Nato navede nekaj temeljnih biografskih podatkov (brez letnic) in na koncu opozori na biografski roman Mimi Malenšek Plamenica ter na knjigo Jožeta Javorška o Trubarju v zbirki Znameniti Slovenci. (Golob, 1960.)
06.03.Mladi vedež, na primer, pa vsebuje tako geslo o Trubarju: »Trubar Primož je napisal Slovencem leta 1550 prvo slovensko knjigo. Z drugimi protestanti se je Trubar uprl papeževi cerkvi in prvi dal Slovencem v njihovem jeziku tiskane knjige. Ni bilo lahko pisati v jeziku, v katerem dotlej ni nihče pisal. Njegova zasluga je, da smo Slovenci tedaj dobili svoj črkopis, knjižni jezik in slovensko tiskano knjigo. Rodil se je 1508 na Raščici pod Turjakom, umrl pa 1586 kot izgnanec v Derendingenu na Nemškem.« (Mladi vedež, 1961.)
07
Sčasoma so na Slovenskem začela nastajati, deloma po tujih zgledih, tudi zahtevnejša izvirna splošna ali nacionalna leksikonska dela. Pri tistih, ki obdelujejo (tudi) književnost in kulturo, njihovi sestavljalci in pisci seveda niso zaobšli Trubarja.
07.01. Za priročni in zato najširši, zlasti dijaški, študentski in učiteljski oz. profesorski rabi namenjeni področni leksikon Slovenska književnost (1982) v zbirki Leksikoni Cankarjeve založbe, se pravi v zbirki t. i. Sovic, je geslo o Trubarju napisal Jože Rajhman. Geslo je med najobsežnejšimi v tem leksikonu. Vzporedno z biografskimi podatki pisec niza podatke in strnjene oznake o knjigah; z njimi podaja bistvene značilnosti Trubarjevega delovanja, vendar pa so pri Cerkovni ordningi (»morda najtehtnejše delo«) njegova pojasnila deloma preširoka (o znanih dveh izvodih) in deloma preskopa (niso poudarjene zahteve glede ureditve slovenske protestantske Cerkve, šolstva itn.); tudi o pomenu zbirk pesmi ne piše, čeprav omeni »neohr. pesmarico« (očitno tisto iz 1567, ki je deloma ohranjena v Kemptenu, prim.: Berčič, 1968: 195; Rajhman, 1982: 216–217) in njeno »tretjo izdajo« (tj. 1574, v izboru tiskov je ne navede). V sklepnem ovrednotenju poudari: »T. je začetnik sl. književnosti, s svojimi deli je utemeljil sl. protest. misel in pokazal, da je sl. narod sposoben živeti v družbi kult. evr. narodov. Z njim je reformacija dobila narodnostne oblikovalne prvine, njen pomen v zgod. sl. naroda pa je neprecenljiv.« Navaja, da je »za osnovo sl. knjižnega jezika po novi teoriji izbral lj[ubljanski] mestni govor, po starejši pa domače dolenjsko narečje; vsekakor je bilo v nj. jeziku precej dolenjskih posebnosti, pa tudi germanizmov, ker je hotel biti čimbolj domač, pogovoren in učinkovit«. O slogu pisanja v slovenščini in nemščini pa meni: »Njegov slog krepak, nazoren, včasih šegav in retoričen; zlasti razviden je v predgovorih in pismih, ponekod se povzpne do žive pripovedi; te odlomke lahko štejemo za zač. sl. esejistike in lit. opisa.« Geslu dodaja izbor Trubarjevih bibliografskih enot. (SK, 1982: 368–369.)
07.02. V 2. izdaji leksikona Slovenska književnost (1996), tokrat v zbirki Sopotnik, je v celoti objavljen Rajhmanov sestavek iz 1. izdaje; z napačnim popravkom tiskarske napake v 1. izdaji pa je nastala ob uraškem zavodu napačna trditev »T. ni ravnatelj« (namesto »T. nj. [njegov] ravnatelj«). Dodan je enak izbor Trubarjevih objav, novost pa je izbor literature o Trubarju. (SK 1996: 481–482.)
07.03. V priročniku z udarnim naslovom Veliki svetovni biografski leksikon in podnaslovom Osebnosti, ki so oblikovale našo civilizacijo Igorja Antiča je Trubar na začetku gesla označen kot »protest. reformator in pisec«, v osrednjem delu pa tudi kot »utemeljitelj sl. knjiž. jezika, prvi sl. pisatelj, pomemben prevajalec in ustanovitelj sl. protest. Cerkve«; navedeno je še, da se je ukvarjal »tudi z organizacijo šolstva« in da je »v Nemčiji pomagal pri pisanju in tiskanju hrv. knjig«. Pravkar citirana informacija o hrvaških knjigah ne zadene resnice (v geslu je pred tem pravilno navedeno, da je bil »vodja biblijskega zavoda« v Urachu), nedomišljeno pa je sporočilo stavka: »V skladu s protest. stališčem o razumljivosti Sv. pisma kot gl. teol. vira za vsakega vernika je izdal prve knjige v sl. jeziku (…).« Prvi del gesla podrobno navaja kraje Trubarjevega šolanja in delovanja (z večinoma točnimi letnicami, z nekaj napačnimi navedbami službenih položajev), manjka pa podatek o izgonu 1565. Na koncu gesla je navedenih 10 Trubarjevih knjig z letnicami; v tem izboru ni nobene pesmarice, katero od knjig pa bi lahko spodrinil Ta evangeli svetiga Matevža (1555), ker pomeni začetek prevajanja Biblije v slovenščino. (Antič, 2002: 1112–1113.)
07.04. Geslo o Trubarju v tridelnem splošnem Slovenskem velikem leksikonu (2003–2005) po obsegu nikakor ne izstopa (30 vrstic z obstavljenim portretom; za primerjavo: Drago Bajt 24, Boris Cavazza 25, Jože Toporišič 29, Danilo Švara 30, France Prešeren 31, Andrej Šuster Drabosnjak 32, Janez Trdina 32, Vladimir Levstik 36, Izidor Cankar 39, Ivan Cankar 50). Napisal ga je morda Peter Svetina, sodeč po uvodnem pojasnilu o urednikih in avorjih (SVL, 2005: VI–VII). Po oznaki v zaglavju – »Slov. prevajalec, pesnik, pisatelj; protest. pridigar.« – in podrobni navedbi krajev šolanja (Reka, Salzburg, pri Bonomu v Trstu, Dunaj) je delovanje orisano, najbrž zaradi uredniškega omejevanja prostora, zelo strnjeno, skopo in brez letnic: »služboval na Slov. in Nem., saj ga oblast zaradi širjenja naukov M. Lutra preganjala. Več let bil superintendent v Lj.; v Urachu s pomočjo H. Ungnada ust. biblijski zavod, v katerem tiskali mnogo slov. in hrv. knjig.« Med nizanjem izbora knjig je razmeroma precej pojasnil o pesmih; na informacijo o prevodu Luthrove prepesnitve 1. psalma je navezan stavek: »Tudi predgovori h knjigam pisani pogosto ostro.« Sledi sklepna oznaka v dveh stavkih: »Za jezikovno osnovo si izbral osrednji slov. govor z dol. in gor. primesmi. Slov. lit. zgodovina šteje T. za začetnika slov. književnosti in utemeljitelja slov. jezika.« V sestavku bi – ob drugačni odmeri in izrabi prostora – lahko bilo omenjenih vsaj še nekaj nujnih podatkov: Bonomov vpliv, Trubarjev odnos do humanizma in sočasnih teologij, letnica začetka izhajanja prevodov Nove zaveze, njegovo teološko delo Tiga Noviga testamenta ena dolga predguvor, njegovo upoštevanje vseh Slovencev ne glede na deželne meje. Res pa je, da nekaj dodatnih podatkov vsebujejo še samostojna gesla Abecednik (z nepotrebnim dodatkom o S. Krelju), Artikuli (brez letnice izida), Cerkovna ordninga (brez letnice izida) in Katekizem, na katere opozarjajo vodilke. (SVL, 2005: 687.)
07.05. S posebnega strokovnega stališča obravnava Trubarja Leksikon cerkvenih glasbenikov (2005) dr. Eda Škulja. V njem ima Trubar oznako »urednik«; mišljeno je namreč urejanje pesmaric. V preglednem orisu Trubarjeve duhovniške poti v prvem delu gesla Škulj ugotavlja, da je bila odvisna od strpnosti ali nestrpnosti vsakokratnega ljubljanskega škofa do protestantskega reformacijskega gibanja. O njegovem glasbenem znanju, ki je v drugih priročnikih komajda omenjeno, nato navaja: »Trubar je že v Salzburgu dobil nekaj glasbenega znanja, saj je sodeloval pri cerkvenem zboru kot diskantist. Leta 1524 je kot deški pevec sodeloval pri zboru tržaške stolnice. Glasbeno izobrazbo je moral zlasti teoretično utrditi, ko je pozimi 1527 pred vpisom na dunajsko univerzo obiskoval kvadrivij, ki je vključeval tudi glasbo. Iz tega sledi, da je kot klerik obvladal enoglasno koralno in večglasno figuralno petje, hkrati pa je bil doma v glasbeni teoriji. V tretjem delu gesla obravnava vseh 8 protestantskih tiskov s pesmimi, od katerih so štiri prave pesmarice, in prikaže, da je Trubar sestavil 6 takih tiskov, med njimi dve pravi pesmarici. Za podrobnejši vpogled v glasbene značilnosti teh tiskov opozori na koncu na svojo knjigo o protestantskih napevih. (Škulj, 2005: 368–369.)
07.06. Knjige, kakršna je Album slovenskih književnikov, lahko v novejšem času prištevamo med leksikone le s precejšnjim širjenjem pomena besede leksikon, saj gre za dodatni učni priročnik, kar kaže že razporeditev osebnosti po času delovanja in ne po abecedi. Ne glede na to pa kaže reči, da je v njem Trubar učinkovito predstavljen z osnovnim besedilom, izjavami piscev v 20. stoletju in dokumentarnim gradivom; vzdrži primerjavo z doslej obravnavanimi leksikonskimi gesli. (Album, 2006: 8–9.)
