TRUBARJEVE VIDNE IN NEVIDNE POVEZAVE S SOMIŠLJENIKI IN VIZIJA SODOBNE ELEKTRONSKE KOMUNIKACIJE

ZRC SAZU

V življenju ni dovolj, da velik človek verjame neverjetno,
da se to udejanji, je potrebna akcija.

I. Izumom oz. odkritjem v humanistiki

botruje: 1. spontani preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju 2. domneva 3. hipoteza (domneva v objavi) 4. utemeljeno prepričanje, ki ga je treba še vsestransko podpreti z nespornimi dokazi, temelječimi na trdem delu 5. ugotovitev 6. trditev (ugotovitev navzven), ki izloči dotedanja neosnovana ustaljena mnenja ali hipoteze, kar včasih naleti na hud odpor okolice.

V 35-letih »trubariade«, t. j. raziskav Trubarjevih del, od organizacije nove sekcije za zgodovino slovenskega jezika pri SAZU, t. j. za izdelavo slovarjev slovenskih protestantskih piscev¹ in s tem v prvi vrsti Trubarjevega jezika naprej² , so se zgodile tri, dotlej še nepoznane ali domala prikrite stvari, ki so za slovensko javnost temeljnega pomena

1. Za Sekcijo slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja ZRC SAZU³ ni bila nepomembna naključna najdba za Pleteršnikovim slovarjem največjega (1.800 strani) dvozvezkovnega rokopisnega Slovensko-nemškega slovarja Štefana Kociančiča (1871), ki šteje okrog 47.000 leksikalnih enot. ⁴ To, do tedaj v Sloveniji skoraj povsem neznano leksikografsko mojstrovino, sem našla po spletu okoliščin, povezanih s Trubarjevim prevajalskim postopkom, v Goriški teološki knjižnici⁵ med njegovimi rokopisi. ⁶

2. Na pobudo Zeva Ben-Hayyima, predsednika Hebrejske akademije za jezik⁷ , sem raziskala Trubarja v luči izvirne hebrejščine⁸ , kar je dalo glede na prevajalčeve zgodnje izjave o neznanju hebrejščine⁹ povsem nepričakovane pozitivne in neovrgljive rezultate, ki so vsestransko potrdili Trubarjevo ubesedovalno ustreznost originalu. Pri tem moram omeniti pomen elektronskega pristopa za to raziskavo. Tehnični del monografije sta omogočila Primož Jakopin s posebnim avtorskim, za zahtevno jezikoslovje in najtežje oblike prečrkovanja prilagojenim, za tiste čase genialoidnim računalniškim programom STEVE¹⁰ , in iznajdljiva računalničarka Alenka Koren, ki je s pomočjo posebnih namenskih programskih risalnih pripomočkov v STEVU sama izdelala zahtevni hebrejski črkovni font.

3. Po temeljitih raziskavah vseh tiskov 16. stoletja je bilo ugotovljeno, kako je treba tolmačiti skrivnostno neznanko, začetnico N. , ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1555 in ki sledi Trubarjevemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie.« N.V.T. (Catechismus, 1555): Francesco Negri Bassanese, Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar.

Postopek preverjanja je bil zelo počasen in temeljit. ¹¹

Ta navidez nepomemben prispevek slovenski znanosti pa nima ne le velike teže, temveč globoke in razvejane korenine, ker se za dešifrirano inicialko skrivajo še nepoznane okoliščine švicarsko-italijanskih obmejnih pribežališč verskih preobračencev pred inkvizicijo. Tam se je zbrala osrednja intelektualna elita, ki je utelešala temeljni kulturni in teološki miselni vzorec 16. stoletja, s katerim je bil Trubar tesno povezan. Počasi ga je oblikoval v samostojno in hkrati integralno osebnost, vse življenje v celoti duhovno vpeto v svoj prvotni kulturni prostor.

S tem se odpirajo novi pogledi na komunikacijo v 16. stoletju, ki se ji je treba posebej posvetiti.

II. Vidne in nevidne prijateljske vezi

V 16. stoletju je renesančni človek neposredno vpet v evropska dogajanja. To je čas velikih prijateljskih vezi, ki so prekinjene ob smrtni postelji:

Med dokazanimi osebnimi stiki v zapadni¹² svetovni literaturi omenimo pregovorno prijateljstvo med Michelom de Montaignom – z De La Boetiejem.¹³

Razmišljanje o tem, kako bi potekalo Trubarjevo življenje in delo brez tržaškega škofa Petra Bonoma ter Petra Pavla Vergerija ml. in njunega kroga učenih somišljenikov, lahko ostaja samo na ravni ugibanj in špekulacije. Pri Slovencih sta Primož Trubar in Peter Pavel Vergerij ml. drug za drugega nepogrešljiva. Največja Vergerijeva zasluga je dokazljiva: ustno je nagovoril Trubarja k prevajanju Biblije in mu pri tem pomagal. ¹⁴ Prav tako je dokazano, kako je tržaški škof Peter Bonomo Trubarju krojil usodo in je bil do smrti njegov zaščitnik, vendar v podrobnostih še ni povsem razviden tržaški trikotnik: P. Trubar – P. Bonomo – P. P. Vergerij ml. Sodobni slovenski¹⁵ in italijanski avtorji pa v svojih raziskavah niso povsem istih misli s S. Di Brazzanom, raziskovalcem Petra Bonoma, glede škofovega deleža pri Trubarjevi izobrazbi in osebnostni rasti. V tej svoji monografiji Di Brazzano trdi, da škof Bonomo ni namenjal prveč prostora narodnim jezikom, še tistim z literarno tradicijo kot italijanščina ne, kaj šele tistim brez nje. ¹⁶

Neverjetno organizirane stike s sodobniki odražajo Trubarjeva pisma, ki so dokazano dosegla svoje naslovnike. Pomembna Trubarjeva korespondenta sta bila Heinrik Bullinger, naslednik Ulricha Zwinglija, in močno preganjani »heretik« Bernardino Ochino, ki se je skupaj s hebraistom Francescom Stancarom zatekel pred inkvizicijo v švicarsko-italijansko obmejno mestece Chiavenno k P. P. Vergeriju ml. in Francescu Negriju. Za boljši vpogled v Trubarjevo vpetost v aktualna duhovna dogajanja pa ne zadošča natanko poznavanje njegovih pisem, uvodov in posvetil k posameznim, tudi nemškim in glagolskim tiskom, temveč se je treba vživeti tudi v druge velike osebnosti zahodnih jezikovnih tradicij, ki so prispevali pomemben pečat svoji dobi in njenemu zorenju.

Presenetljive nevidne povezave vodijo od Trubarjeve izdaje psalmov do francoskega preroka Michela de Nostradamusa (1503– 1566), ki je v rimanih štirivrstičnih kiticah utelešal kozmos in svet in je tako združeval sodobnike z bodočimi generacijami. Umrl je natanko v letu, ko je ugledal luč Trubarjev Ta Celi Psalter Dauidou (1566).

Trubarjevo dopisovanje s Heinrikom Bullingerjem in z biblicistom Bernardinom Ochinom ob pregnanstvu iniciatorja slovenske knjige ni prenehalo, temveč je segalo še v Trubarjeva tübinška leta. ¹⁷

V svojih pismih je Trubar razodel Bullingerju o svojem prevajanju Psalterja stvari, ki jih ne najdemo niti v njegovem predgovoru k temu delu niti nikjer drugod; pozorni moramo biti na vsako besedo, predvsem pa na izraz »sobrate«, kar pomeni, da so mu bili Bullingerjevi¹⁸ najtesnejši sodelavci dobro znani: »Pozdravite v mojem imenu vaše sobrate, zlasti gospoda Waltherja; njegovo in Musculusovo delo o psalteriju mi prav dobro rabita za moj slovenski psalter«. ¹⁹ Pri Švicarjih Wolfgangu Musculusu in Rudolfu Walthru ter v manjši meri Hulrichu Zwingliju, ki so prevajali predvsem neposredno iz hebrejščine in na katerih prevode psalterja ter komentarje se je Trubar v svoji težnji po približevanju originalu občasno naslanjal, je treba omeniti naslednje: Musculus v komentarjih psalmov »In Sacrosanctum Dauidis Pſalterium Commentarij« ²⁰ v izvirni pisavi razlaga navedeno hebrejsko in celo kaldejsko besedilo, to pa zahteva določeno predznanje klasične hebrejščine. Torej je prvi slovenski pisec moral doseči vsaj osnovno stopnjo znanja tega jezika, da je komentarje lahko uporabil. ²¹

Pričevanja o B. Ochinu kažejo, kako skrben je bil Trubar pri svetopisemskem prevajanju, saj je pritegnil k novozaveznemu prevajanju tudi greciste. Sergio Bonazza piše, da je Ochino ne le »spremljal Trubarjev prevod Nove Zaveze v slovenščino«, temveč, da »je bil pri tem celo soudeležen z nasveti«. ²² Podobno je k starozaveznemu prevajanju pritegnil tudi hebraiste. ²³

c) Negri – Vergerij – Pramper

Trubarja in Negrija so povezovale navzven nevidne vezi, domnevno preko Vergerija in drugih članov evangeličanskega zatočišča v Chiavenni. Bernardino Ochino je bil poleg Vergerija najbližji sodelavec Francesca Negrija v času, ko je nastajal njegov katekizem v Chiavenni (predvidoma podlaga za Trubarjev Catechismus, 1555), in zato je bil nedvomno tudi nadaljnji posrednik med dvema »oporečnikoma«: Trubarjem in Negrijem.

Francisco Bossanese, bassanese, bassianate, Negrus, Negro itd. je bil Vergerijev dolgoletni sodelavec in njegov popoln, samo dve leti mlajši sodobnik (1500–1563), preganjani ubesedovalec zloglasne in v svojem času silno popularne, močno polemične, heretične literature, ki je bila na indeksu inkvizicijske komisije.

Od pomembnejših Negrijevih življenjepisnih podatkov je treba omeniti, da je bil najprej benediktinski opat v Padovi, leta 1525 za vedno zapustil samostan, se v Nemčiji pridružil luterancem, leta 1538 pa sta ga Capitone in Zwingli kot radikalnega zagovornika reform in protestantskega pastorja z izredno humanistično izobrazbo poslala v Chiavenno. Tam je organiziral šolo latinščine in grščine v tesnem sodelovanju z Vergerijem ml., Ochinom in Stancarom. Negrijeva smrt je bila povezana z njegovo željo, da bi preobrnil k novi veri tudi Slovane. Leta 1563 je na Poljskem, kjer se mu je v letih 1556 in 1559 pridružil tudi Vergerij ml. ²⁴ , Negri umrl. ²⁵

Kakšen pomen ima pri razkrivanja še neznanih dejstev iz prvega obdobja Trubarjeve književne dejavnosti INTERNET?

Ko ni moglo biti prav nobenega dvoma več: Inicialka N. (N. V. T.) v Catechism(us) , 1555, je pomenila Negri (Francesco Negri Bassanese); N. V. T. pa Negri, Vergerij, Trubar, smo preko sestavka na medmrežju prišli še do nadaljnje pritrdilne informacije, ki je nudila ozadje obširni severnoitalijanski literaturi.

Elektronski članek sporoča, kako je v Chiavenni nastala Vergerij – Negrijeva predloga za slovenski Trubarjev katekizem 1555: »S svojimi nauki zoper troedinost in krščevanje so Negri, Vergerij, Ochino in Stancaro, najslavnejši italijanski hebraist svoje dobe, razdvojili občino. V poznejših letih je prišlo do razhajanj s Petrom Pavlom Vergeriem ml., ki je poskusil italiansko govoreče občine evangelizirati s katekizmom Johannesa Brenza, ki naj bi ga po nekaterih virih prevedel.« ²⁶ Da ga je Vergerij prevedel skupaj z Negrijem, ni hipoteza, temveč dejstvo, podprto z dokazi. O tem govori drugi, tudi na medmrežju objavljeni članek. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. ²⁷ Do tega podatka bi bilo brez INTERNETA zelo težko priti, kar nas tudi opozarja na nekatere še nepritegnjene stvari.

III. Novo o okoliščinah tiska Ena Molitou tih Kerſzhenikou, 1555

Vprašanje avtorstva je v 16. stoletju bistveno težje rešljivo kot danes. Veliko je bilo prepisovanja, prisvajanja, sodelovanja, nerazrešenih ali težko določljivih psevdonimov. Zato je povsem upravičeno vprašanje: Zakaj se je treba še ukvarjati s tako nepomembnim delcem, kot je Ena Molitou tih Kerſzhenikou? Znani avtor izvirnika je Vergerij, prevoda pa Trubar.

V času globalizacije je razvidnost mreže povezav, četudi samo na miselni ravni, nujno potrebna. To dokazujejo tudi italijanski slavisti, literati in zgodovinarji²⁸ , ki po tolikih letih in ustaljenih mnenjih o zgodovinskih in literarnozgodovinskih dejstvih analizirajo celo najmanjše stilistične posebnosti njihovih avtorjev, da bi potegnili mejo, do kamor sega avorstvo enega in se prične delež drugega. Zato se vračamo k duhovnima ‘bratoma’ Negriju in Vergeriju.

Pričevanja o literarnem soustvarjanju Negrija z Vergerijem kažejo povsem v novi luči tudi Trubarja, ki je z Vergerijem sprva tesno sodeloval. Splet raziskanih okoliščin vodi do novih vprašanj in s tem do novih predvidevanj: ali je Ena Molitou tih Kerſzhenikou (1555) tudi Negrijevo delo, se pravi, delo, v katerega je vsaj avtorsko posegel, če ga že ni napisal? Kot nakazujejo literarnozgodovinska pa tudi jezikoslovna dejstva, je bilo to delo, ki ga je Trubar prevajal, a je njegov podpis izostal, po vsej verjetnosti tudi jabolko spora med njim in Vergerijem, saj je pod Ena Molitou ... 1555 z velikimi črkami zapisan samo VERGERIUS, a tudi to le pri slovenskem tekstu. Zakaj? Zakaj ni Vergerij podpisan tudi pod italijanskim vzporednim besedilom? Ali je s tem res hotel prikazati svojo gorečnost za slovenske tiske ali svoj velik prispevek k slovenskemu prevodu?

V času skupnega bivanja v Chiavenni sta Vergerij in Negri v celoti združevala svoja stremljenja in sta bila pobudnika istih reformacijskih tiskov. Negri in Vergerij sta si svoja dela v švicarskem pregnanstvu medsebojno prevajala: povečini je Negri prevajal Vergerijeva latinska dela v italijanščino, pa tudi obratno. Tako govori vse v prid temu, da sta tudi to delo z Vergerijem napisala skupaj oziroma je Negri Vergerijevemu izdelku dodal še svoj bistveni vsebinski delež. Hudo preganjani Negri verjetno v tem tisku ni poimenovan niti z inicialko N. kot pri katekizmu, 1555. Morda zaradi hude ogroženosti. Tudi za to hipotezo govorijo ugotovljena dejstva.

Številni Negrijevi anonimni, a dokazljivi prevodi Vergerijevih italianskih spisov v latinščino so potekali v znamenju njunega tesnega prijateljstva. O prijateljih in bratih priča zapis »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie.« N. V. T. Catechismus, 1555. ²⁹

Edoardo Barbieri domneva, da je medsebojno ustvarjalno sodelovanje med Negrijem in Vergerijem dobilo neslutene razsežnosti: Francesco Negri je prevajal tudi Vergerijeva latinska dela iz latinščine nazaj v italijanščino. Vsaj pri enem, De Gregoriu Papu, naj bi bilo gotovo tako: »Negri naj bi bil prevajalec latinskega besedila De Gregorio Papa v italianščino«. ³⁰

Ključni indici za domnevo, da je Ena Molitou tih Kerſzhenikou, 1555, tudi Negrijevo delo, pa slede. O Vergerijevih posegih v Negrijevo delo »La tragedia del libero arbitrio« , ki se je oblikovala v Negri-Vergerijevem sodelovanju prav v času nastanka »Ena Molitou tih Kerſzhenikou«, obstajajo različne študije. Najprej je Vergerij v Poschiavu 1550 Negrija prepričal, da je dodal svojim prvim redakcijam tragedije besedilo o obsodbi zasledovanj v Benetkah, ki so ugledali luč ob izidu 1550. ³¹ Najbolj žgočo skupno tematiko zasledovanj preganjanih kristjanov naznanja tudi podnaslov k »Ena Molitou tih Kerſzhenikou«, 1555, ³² ki se s celotnim naslovom glasi: »Ena Molitou tih Kerſzhenikou, kir ſo ſa volo te praue Vere Vieſuſa Criſtuſa, pregnani«. ³³

Knjiga Fulvia Tomizza Slabo prihaja s severa, zgodovinski roman o P. P. Vergeriju, ki ga italijanski zgodovinarji zaradi navajanja trdnih dejstev upoštevajo kot enakovredno znanstveno delo³⁴ , podaja življenjsko bibliografijo P. P. Vergerija ml. ³⁵ V njej je omenjena inicialka N, nanašajoča se na Negrija Bassanese, uvrščena med Vergerijeve bibliografske podatke: ³⁶ ‘Gospodu N., zaradi kazni, ker imamo (imava) prepričanje, ki ga ljudje sovražijo, ker nočemo (nočeva) iti na Tridentinski koncil’. ³⁷ Nemogoče je prezreti, da Vergerijev naslov povzema usodo žrtev preganjanja, med katerimi sta on, Vergerij, in Negri.

Dešifriranje začetnice N. za Negri je omenjeno tudi v najsodobnejši znanstveni literaturi, ki navaja lastnoročen Vergerijev komentar k drugemu ponatisnjenemu bibliografskemu spisku prepovedanih knjig – v Vergerijevem »il Catalogo dei libri – Index librorum prohibitorum« ‘Katalog knjig – Spisek prepovedanih knjig’. Vergerij v njem identificira F. N. B. kot Francesco Negri Bassanese. ³⁸ N. pomeni Negri. S tem Vergerij sam dokončno razveljavlja možnost, da bi pod kratico N. pri Catechismus, 1555, Vergerij poimenoval samega sebe (Nostro ‘naš’) ali Jakoba Andrea, ki je bil navzoč pri skupnem pripravljalnem sestanku s Trubarjem in Vergerijem v Ulmu leta 1555.

Najtrdnejše dokazno gradivo za sodelovanje Negrija z Vergerijem tudi pri pripravljanju kratkih besedil, kot sta katekizem in »Ena Molitou tih Kerſzhenikou« za tisk, je letnica 1549, to pa je čas njunega najtesnejšega sodelovanja. Prav v zvezi s tem datumom Ugo Rozzo piše: »Proti koncu leta 1549 naj bi v Poschiavu izšlel majhen katekizem, objavljen brez imena avtorja, ki naj bi mu sledila »Ena Molitou ... ³⁹ « Kratki besedili v pisanju izurjenemu Vergeriju res nista predstavljali najmanjših težav⁴⁰ , a povsem očitno sta Negri in Vergerij posegala drug drugemu »v pero« in končni izdelek je bil skupen. Le tako je mogoče razumeti, zakaj je VERGERIUS odtisnil svoj avtorski pečat le pri slovenskem tekstu, pri italijanskem pa ni bil nikjer naveden. Trubar je bil v Vergerijevih očeh le začetnik, ki se svojemu avtorstvu brez težave lahko odreče, Vergeriju, svojemu velikemu dobrotniku, v prid. To pa poleg razhajanj obeh piscev zaradi trdnega stališča o individualnosti slovenskega jezika (Trubar) in skupne južnoslovanske jezikovne podstave ciljnega jezika, v katerega naj bi Trubar prevajal (Vergerij), poleg Vergerijeve oholosti ni bil glavni razlog za Trubarjevo užaljenost. Trubar ni bil ozkosrčnega značaja.

Globje razloge za očitno nesoglasje, do katerega je moralo priti med Trubarjem in Vergerijem že pri slovenjenju »Ena Molitou ... «, 1555, je mogoče najti pri jezikovni analizi tega slovenskega besedila. Prevod je Trubarjev, o tem ni nikakršnega dvoma. Napake sklona kot utim vezhni ſuitlobi, prebiuash (str. 1), oblika druhe v: od mezha oli kake druhe rizhi de poginemo (str. 2), nadalje sama narava besedišča, pogosto odmaknjena od Trubarjevega besednjaka oziroma od izvirnikovega slikovnega ubesedovanja: prevajanje tipa abstractum pro concreto kot il cuore ‘srce’ z ‘duh’:

lo ſpirito che ci hai donato rende teſtimonio ne cuori noſtri
tui Duh, kateriga ſi ti nam shenkal, pryzho daie timu nashimu duhu.

Ta dokumentacija kaže, da se je Vergerij prehudo vtikal v slovensko prevajanje, ga celo popravljal, in to narobe, kar je imelo verjetno za posledico, da Trubar kot prevajalec v »Ena Molitou ... «, 1555, sploh ni hotel biti poimenovan oziroma je knjižica izšla brez Trubarjevega pristanka.

c) Kako naj bi bil duhovno razgibani furlanski duhovnik »heretik« Narcisso Pramper da Udene, avtor »Specchio de verità« ‘Zrcala resnice’⁴¹ neposredno ali posredno preko Vergerija ml. povezan s P. Trubarjem? »Zrcalo resnice« razgalja v prvi vrsti zlorabe katoliškega duhovništva pri cerkvenih obredih. Med osrednjimi viri, ki jih je Pramper upošteval, je bil po vsej verjetnosti tudi latinski komentar Vergerijevega opusa: »Zdi se, da naj bi imel (Pramper) tudi ... en latinski prevod Vergerijevega dela.« ⁴²

Pramper v »Zrcalu resnice« delno prepisuje traktat Augusta oz. Agostina Mainardia (s psevdonimom Antonio di Adamo) »Annotomia della Messa« ‘Pripombe k maši⁴³ ‘. Agostino Mainardi je za razliko od furlanskega duhovnika Narcissa Pramperja italijanski, benediktinski duhovnik, ki je prestopil v protestantsko vero, zapustil Italijo in bil do smrti protestantski pastor v obmejnem švicarskem mestecu.

Na internetu najdemo pod geslom Agostino Mainardi podrobnosti o tem, kako so se v Chiavenni, centru novodobnega gibanja, srečevali intelektualno razgibani privrženci evangeličanskega nauka kot Vergerij ml., Negri, Ochino in Stancaro, pomembni za prvo fazo Trubarjevega ustvarjanja. ⁴⁴

Sklep

Pri iskanju pravega odgovora na odprta vprašanja v zvezi z življenjem in delom Primoža Trubarja lahko internet igra pomembno vlogo vsestranskega moderatorja.

Postopek odkrivanja štiristo let stare resnice je lahko zelo zamuden: potreben je spontan preblisk, asiociacija ali osebni napotek, najdba v knjižnici ali na medmrežju, ki vodi preko domneve ali hipoteze do utemeljenega prepričanja. To pa je treba še temeljito raziskati, preden lahko pridemo do ugotovitve, vsestransko podprte z novimi dokazi, da se lahko uveljavi kot znanstvena trditev (ugotovitev navzven), in šele takrat se lahko izloči neosnovana ustaljena ali še nevkoreninjena mnenja.

V sestavku obravnavane povezave med italijanskimi, švicarskimi in slovenskimi privrženci novim evangeličanskim verskim tokovom v 16. stoletju razgaljajo preteklost v neposredni zvezi s Trubarjem, tudi tisto, ki je ostala stoletja popolnoma neznana oziroma prikrita. Tako je podan ključ do umevanja podrobnosti nepojasnjenega soavtorstva v Trubarjevih tiskih, v prvi vrsti zadevajočih leto 1555. To pa je podlaga vse njegove kasnejše dejavnosti.

Tako je bila razrešena do nedavna nepojasnjena uganka:

Skrivnostno začetnico N. , ki je izpričana pred Vergerijevo V. in Trubarjevo T. na koncu spremne besede k Trubarjevemu Katekizmu iz leta 1555 in ki sledi Trubarjevemu posvetilnemu pozdravnemu nagovoru »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie« N. V. T. (Catechismus, 1555) je treba brati Francesco Negri Bassanese, (ob soavtorjih: Peter Pavel Vergerij ml., Primož Trubar). Kot neustrezni sta bili izločeni dve drugi možni razvezavi kratice N.: Nostro (‘naš’ Vergerij⁴⁵ ) ali Jakob Andrea⁴⁶ .

Glede vloge interneta si moramo biti edini, da pravim uporabnikom lahko večkrat pride na pomoč ob ključnem trenutku. Najbolje je, da ga uporabimo šele po tem, ko smo se skozi vso temeljno problematiko in njene čeri prebili »peš«, to je z ustrezno strokovno, knjižno, literaturo. Poleg vseh drugih prednosti interneta moramo navesti še tiste, ki posebno v humanistiki ne smejo biti prezrte: možnost preverjanja. Onemogočeno je kakršno koli potvarjanje. Pri tako novih in neobičajnih raziskavah, kot je podana s tem prispevkom, se vsak uporabnik interneta lahko takoj prepriča o verodostojnosti navedenih podatkov.

Prav tako je internet tudi zagotovilo, da zgodovinska dejstva v zvezi s starejšimi avtorji kot je Trubar, ne ostajajo prikrita. Čeprav so bila stoletja nedosegljiva, pridejo s povezovanjem slovenskih, hrvaških, italijanskih in nemških izsledkov kmalu na dan.

Ključni etični predpogoj, da bo sistem interneta še dolgo deloval in se razvijal, pa je uporabnikova etika, ki zagotavlja avtorjevo zaščito.

Povzetek najnovejših dognanj

V obravnavi je podanih veliko indicev za hipotezo, da je Ena Molitou tih Kerſzhenikou ne le Vergerijevo, temveč tudi Negrijevo delo. Za to, da je temu tako, govorijo dejstva: Vergerij ni niti z začetnico podpisan pri italijanskem izvirniku tega besedila, temveč samo pod slovenskim prevodom. Italijanski izvirnik je nastal leta 1549, to je v času največjega sodelovanja med Vergerijem in Negrijem. Anabaptisti oz. menoniti, ki so Negrija poleg valdežanov občasno pritegnili s svojo doktrino, prevod katekizma, ki je nastal prav v tem letu (1549) in ki mu Ena Molitou sledi kot njegovo integralni del, katekizem pripisujejo njemu, Negriju, in ne Vergeriju. ⁴⁷ Tudi do tega podatka bi bilo brez interneta zelo težko priti.

Tako se na vse možne načine najtežjega odpora postopoma sestavlja mozaik informacij o Trubarjevem življenju in delu v trdno celoto.

LITERATURA

Barbieri, Giovanni (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinquecento (ur. Ugo Rozzo). Forum (2000): 143–177.

Bonazza, Sergio (1996): Primož Trubar in italijanska reformacija, III. Trubarjev zbornik (1996). Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar.

Bonomo, Pietro (2005): Diplomatico, umanista e vescovo di Trieste. Trieste: Edizioni Parnaso.

Caponetto, Salvatore (1997): La Riforma protestante nell’Italia del Cinquecento. Torino: Claudiana.

De Biasio, Luigi (1986): Narcisso Pramper da Udene. Un prete eretico del Cinquecento. Udine: Del Bianco Editore.

Del Col, Andrea (1998): L’inquisizione nel patriarcato e diocesi di Aquileia 1557–1559. Trieste: Edizioni Università.

Premk, Francka (1992): Korenine slovenskih psalmov. Ljubljana: Trubarjevo društvo.

Premk, Francka (1973): La signification du moment présent et l’idée de la mort chez M. de Montaigne. Doktorska disertacija. Zürich – Ljubljana.

Premk, Francka (1999): Medsebojni ustvarjalni vplivi Primoža Trubarja in Petra Pavla Vergerija ml. Peter Pavel Vergerij ml., polemični mislec v Evropi 16. stoletja. Acta Histriae 8 (1999), 61–90.

Premk, Francka, Premk - Bogataj, Eva (2006): Važnost stvaralačke veze Primož Trubar – Peter Pavel Vergerij ml. za Slovence in Hrvate. Prilozi za istraživanje hrvatske filozofske baštine 1–2 (2006), 63–64, 13–34.

Premk, Francka (1995): Veliki rokopisni slovensko-nemški slovar Štefana Kociančiča (1871) in hrvaško izvirno besedišče. Riječ 1 (1995), 1/2, 43–56.

Rajhman, Jože (1986): Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana: SAZU.

Rajhman, Jože, Ivan Filipović (1982): Slovenski bibliografski leksikon 13. Ljubljana: SAZU.

Rozzo, Ugo (2000): Pier Paolo Vergerio censore degli indici dei libri proibiti. Pier Paolo Vergerio il Giovane, un polemista attraverso L’Europa el Cinquecento. Udine: Forum.

Tomizza, Fulvio (1984): Il male viene dal nord. Milano: Arnoldo Mondadori.

Wenneker, Erich (1993): Biographisch-Bibliographisches Kirchenlexikon Band V. Spalten: Verlag Kirchenlexikon, 581–583.

Pripombe:

⁴⁷ Prim. De Wind, 1959.