Skrajni minimalizem
ko opolnoči vlečem senco za sabo
mi nerada sledi do mesta, ki mu pravim dom
se kujava vsaka s svojega konca
vesoljne razsežnosti med nama
mimo naju prazne temne hiše
in odsevi luči
policijska kontrola mad dvema korakoma
in vlaga, ki kaplja
z uličnih svetilk za vrat
vztrajno se oddaljujeva
vztrajno prestavljava
levo in desno polovico telesa.
ŽEPI TOPLIH SONC
Nasmehi,
pripeti na dolge volnene plašče
sredi snežnih zametov trosijo
poljube našobljenih ustnic.
Spotikajo se ob granitne kocke
in polomljene cerkvene ure.
S toplimi rokami krmijo oskubljene golobe.
Nasmehi
namesto gumbov in žepi toplih sonc,
ki jim uhajajo po ulici.
LUKNJA
Čisto blizu si zvrtal luknjo
In zdaj s prislonjenim ušesom prisluškujem
glasovom na drugi strani.
Donde stas?
Sledim samo dvigom in spustom,
brez orientacije nabiram glasove,
v naročje lovim zakrite besede,
ki so popadale kot zrela jabolka.
Tvoje misli ostajajo zgoraj,
med zelenim listjem.
NEKDO DRUG KRIČI NA SRAKE
Hodiš mimo z mislimi na povodcu,
namesto tebe nekdo drug kriči na srake,
ti nimaš nič z nočnimi kalilci miru,
ko zjutraj pridejo po smeti, tvoje telo spi.
NA SONCU
Zajemam sapo čisto blizu,
primerjam tvoje korake z mojimi.
Nit tvojih besed mi je ušla med zimskimi debli.
Čeprav na soncu, ne čutim vročine od zunaj,
znotraj je nekaj drugega, mlačno mehkega,
namesto meglice ustvarja agregatno stanje telesa,
ki se odziva na vse dotike.
Tudi tiste, ki se te dotaknejo samo v mislih.
KISLINA PO NAPORU
tisoč drobnih zakajcev se pretaka po telesu
neoprijemljivo zdrsljivo kujejo zaroto
mišična masa in kislina po naporu
glasno merim čas velikega poka
glas vibrira, veliki mmmmmmm
sili v ospredje in še dlje
danes se bom prebila čez
nevidno črto nabranih besed
poiskala jih bom in jih poimenovala z novo abecedo
lovila jih bom na mušje vabe
eno za drugo
si ogledala od blizu
ne bom odnehala
danes bom zijala z druge strani
izsušeno prazna in razpokana
bom kapljala skozi majhne luknje
telo bo spuščalo kot obrabljena blazina
nabrana lužica besed, ki jo popivnaš
in vržeš v smeti
NAMESTO SNEGA NALETAVA VRANJA TIŠINA
Naj ti zavrtim preteklik in prihodnjik.
Vrtiva se v istih krogih,
skozi iste zanke padava
v drugi svet,
milijon sekund narazen je razlog,
da ne padava skupaj.
Da se moje misli spogledujejo s tabo,
občasno.
Pogosteje iščem bljižnice,
pogosteje kramljam s požiralci senc.
In sneg (ki ga ni bilo)
me pušča ravnodušno,
nič blatnih madežev,
samo cestna sol, zažrta v temno plave kavbojke,
napoveduje vijugo prihodnosti.
Letos namesto snega naletava vranja tišina.
Počitnikovanje je pri koncu,
obstaja jug, ki je južneje od našega.
PADAM NAZAJ
Veš da bo čez pol leta vse čisto drugače
za nekaj stopinj premaknjeno navzdol
polno domotožja in skritih pomenov
vmesni čas kot zamrznjena slika
ničesar ne začenjaj na novo
vse staro čaka na naslednjo pomlad
včasih mi pomagaš odločiti se
zavihati rokave in hlačnice
in potem grem vedno sama naprej
ampak sem kot žoga na koncu
elastične vrvi za tvojim pasom
pošiljaš me v svet
in kot izgubljena pisma brez pravega naslova
padam nazaj.
ČAS ZA LJUBEZEN IN VSE OSTALO
Iskra ki vžiga in ugaša svetove
te posluša naskrivaj
kramlja z neznanci vedno ko zamuja avtobus
vseh malih slabo obiskanih postajališč
kjer je prostora za ostarelo gospodinjo in postavnega mladca
ni časa za brizganje nesmislov
je čas za ljubezen in vse ostalo
ne kažem zanimanja za premike v vesolju
umiranja malih in velikih zvezd
za nevarne snovi v velikih tunah
pašta je zvezda ki sveti najmočneje
ponavadi dvakrat na teden
nekateri bi temu rekli umiranje na obroke
tuna bi rekla da je umrla dvakrat
drugič v mojem želodcu
zadnje čase sem krhka kot porcelanasta punčka
prah kaplja z mene še posebno ko sije sonce
razpuščene kite ne pomenijo sproščenosti
lahko plešem v krogu in vadim tišino
ti pred vrata nosim mrtve mačke
ali spomladanske zvončke.
SPUŠČANJE LADJIC
In samo zato da ti bo ugodeno
bom čisto potiho gledala okrog sebe
bom spuščala ladjice po reki
pihala za vzpodbudo
vsi mimoidoči bodo moji navijači
navijali bomo vijake
globoko v rove globoko v nebo
vriskajoče vrane cefrajo naše nezanimanje za pogovore
odpuščajo tišino ampak hrup jim para perje
jim razteguje kljunčke, črno zloščene kljunčke
ki se svetijo v odsevih črno zloščenih čevljev.
NAJBOLJ POGUMNI
Najbolj pogumni med nami živijo za razseljevanje,
utirajo si majhne vijugaste potke
in jih razpletajo na vse strani.
Širijo obzorja, širijo srca,
da potem ne vedo, kam bi
z vso toplino, tišino in samoto.
