Utrujeni in umazani otroci postanejo sitni in hudobni,
ne vidijo, kaj je dobro zanje.
Je to spoznanje?
Lepe ste, zadnje potonike, lepe kakor prve.
Z drobno, sladko roso potresete čute in
upanje se zgane na obrazu.
Lepota nas na drobnih valčkih pljuska k Bogu.
Nič hudega, če se nesmrtnost usipa na temno, mokro zemljo.
Prva vrtnica že razvija dišeče kodre.
Vse rože hodijo v središče. Vsak cvet roma tja.
Ob svitanju se krokar odžene s svetle trave
in prhuta, kakor bi moral kovter prhutati
skozi okno stare gospe, ki je bila
pol škrat in pol vrtnarica
in moja stara mama.
Življenje čisto počasi zbira nesrečo in toploto.
2.
Še zadnji vzgib in toplota se bo zvalila s hriba.
Usoda dvigne košare, kozarce, kupe.
Kupi kamenja stresejo Oljsko goro.
Obup je zgrešil za las. Za las?
Resnice so bolj drobne kot las in nevidne.
Bolj hitre kakor svetloba, ki z gore še ni prišla v tvoje srce.
Rečem ti, da Bog zlaga enostavno lepoto,
enako, kot raste iz pokrajin in davne gladine.
Ne verjamem v Boga, kakor ne verjamem v žareči vrt. Ker sta.
Temna švicarska gladina je tako položena pod Borrominijeve
bele planine. Ko jih pogledaš,
se ti začne duševno življenje bleščati.
Med novimi hišami človek ni nič vreden.
Zdaj marmor prej linolej, okus pa je ostal enak.
Zgodovina letnih časov trga žar s platan in lip.
Naši vladarji ne sadijo tibetanskih ceder.
Le kam so vpregli um? Vsem daje svobodna volja takt.
Ko talent s papirjem prikuje na papir in
z zidom filigransko zreže zrak. S pogledom
prekucne voljo, da se tresejo tla. Kako narediti,
da bodo pesniki vonjali svojo razcveteno
dušo v tujih očeh?
3.
Skrivnosti z evropskimi ključavnicami,
niso rešile Sankt Petersburga.
Njegova ogromnost je okamenela.
Pesniška duša močna plava v Nevi
in rešuje mrtve palače.
Kaj je Amerika položila na svoje srce?
Ime svobode? S tem praporom lahko uniči vse,
celo ime, če bi padlo na svobodo.
Evropski Duh se je izmuznil v Alzacijo.
A kje bo cvetel? S čem nas bo navdihoval?
Zlati valovi Rena nosijo samo barvo.
4.
Žareče, rožnate oblake iščem,
ki bodo dvignili besedo na Besedo.
Polili sveže medenjake z dišečo glazuro.
Našli vogale z ranjenci, ki so jih zbrcali fašisti.
Krvavijo, a se ne pomilujejo in ne ljubijo ran.
Polomljeni še vedno dvigajo besedo na Besedo. Dajo na besedo.
Kreda v njihovih žepih je mokra,
zato njihov rokopis ostaja neviden.
Hudič ima še vedno športno postavo, je gladko obrit in vljuden.
Nočem, da ga zamenjaš z dogo
ali s priložnostjo ali servilnim učenjakom.
Stojim nad tvojo dušo in te priganjam,
da bi priznal. Ne spustim te, ker tvoj molk ni stoična modrost.
Poznam te, poznam tvoje srce. Razlikujem steklene bisere od pilul.
Poznam topli zlati prah, ki zaceli nebo in živo grozo pahne v jaslice,
kjer jo povoha osliček, da se spremeni v jagnje.
Živo grozo spremeniti v jagnje! To grize. In pestunja, ki drema,
a je prišla varovat knjige.
Zaradi čarobnosti te pritiskam
ob sliko, ki jo zastrupljajo, ne zaradi vzdihov in solz,
ki jih ne morem več zadrževati. Ker so slavni izdajalci?
So ljudje? Še danes železne peči izgledajo kot Hudič.
Imajo njihovi prijatelji rogove?
Glineni kamini mi v lošču kažejo kdo sem.
Nikoli nisem pričakovala, da bi se zaradi sočutja izneveril
Božjemu ukazu.
5.
Teme, stil, žanri, poplave, prijateljevanje s komunisti,
če si bil v Parizu, Rimu, Berlinu.
In obratno.
Zakaj sem fašist? Komunistom v brk!
Pa roke v žep in brado gor! Si pobrisal umazani štedilnik
in vrgel kadilo na žarečo ploščo?
Resnično plačevati z dušo, ni enako kot mahati s Heraklitom!
Ko se v vrsto postavijo Plutonovi tranziti,
ne bo več pomembno ali ti vse verjamejo ali ti nič ne verjamejo.
Težke rjave sode vlačim po betonu,
med snegom iščem počasne noseče obraze,
ki jih plužijo v brozgo in led.
O mistiki pesnjenja in transu, iz katerega se kobacaš, molčim.
Res je, mana in nektar tečeta z rok pesnika,
ki strada sredi Londona. Vse neskladno –
igra paravana in knjižne omare in druge drobnarije –
in sveti večer na pragu.
To je hiša, ki ne stoji, čeprav je stokrat zavarovana.
Dolge, goste trepalnice, ki se razmažejo ob prvih pravih solzah.
