Za moje spomladanske zapiske je že skrajni čas. Pa kaj ko sem pod večnim pritiskom. Ne glede kako se trudim, se ne morem prav zbrati. Mogoče zaradi pozne ure, ki že vsebuje pomlad, ali pa preproste lenobe.
Ničesar ne obljubljan in tudi ne bom storila tega, kar je običajno – v tem času - storila moja mama. V vlažno tkanino je zavila žitna zrna, da se bo kaliko tisoč kalčkov. Žitna zrna, jaz vas bom dala kar v vrtne grede, ki vas bodo z ljubezno objele in vam šepetale zgodbe o lepoti in bolečinah življenja. Vi pa jih boste pazljivo poslušali. Potrpežljivost je dragocena vrlina.
Ko pa boste pripravljeni, se bo pričelo življenje in jaz bom gledala vase prste, kako poganjajo v luč skozi vlažno zemljo in sredi teme postajao zeleno zeleni. Upanje bo pognalo korenine v srcih, in potem bom vedela, da je zagotovo prišla pomlad.
Ne vem, če ste imeli kdaj občutek novega ali na novo. Gotovosti, prepričanja, ki ga čutiš z srcem. Zaupanje, iz osebnih izkušenj in ne pripovedovano od drugih. Iz tiste, ki se je porodilo v trenutku krize in dvoma. To odkritje je dragoceno. Ravnokar si preko krize in novo odkritje je kot najdeni zaklad. Še enkrat na novo! Toda tokrat razumeš in dojameš. Leto praznovanja odkritij starih ugotovitev in prepričanj. To osrečuje.
Pričenjam spomladansko čiščenje in odstranjumem spomine, ujete v oblekah in med vrsticami papirjev iz omar in predalov. Modra bluza z rumenim in belimi rožami, le kdaj sem jo nosila? Pred leti, ko sem bila mlajša in bolj brez skrbi, je čas stal. Pravzaprav sem jaz mislila, da stoji. Medtem so se šivi v tkaninah obrabili in gumbi so izgubili lesk. Bojim se. Bojim se razpadajočih tkanin. Zastrašujoče priče prehajajočega časa. Kako brezobzirno.
Iz zapiskov, zvezkov, dnevnikov in koledarjev dihajo sladki in grenki spomini. Besede se spremenijo v sive slike in ni več razlike med dobrim in slabim. Vse, kar delijo, je – preteklost. Ko bi le mogla biti sedaj s teboj. Vsakič ko se smeješ, mislim, da je res.
Mi se vam bomo nasmejali nazaj, nekdaj in nekoč in prav ničesar ne more biti lepšega. Proč hočem vreči stari kovinski kovček. Poslikan je z bledimi kupolami mošej. Ključavnica ne zapira več dobro. Kako se stvari ponavljajo … gledam sebe, kako vedno nekam hitim, nakupujem, kuham, jem in pišem … kot da to nisem jaz, nekdo drug je v mojem telesu in mu ukazuje, kaj naj počne.
To pomlad bo vse novo. Zofa ujame sončne žarke. Vrzi vse proč, si rečem. Postani lahka, si pripovedujem. Ampak to ni mogoče. Vsako pomlad je ista zgodba in iz začaranega kroga ni izhoda. Vreči stvari proč ni lahko. Izguba, skoraj kot izguba življenja. Prevevajo me dvomi. Če se znebim vseh teh stvari, bo svet potemnel. Vem, da je to vse skupaj iluzija.
Svet ne potrebuje naših spominov.
Tovarne za proizvodnjo spomina delajo s polno paro. Čistim prah vseh teh let, da bi bolje videla. Štejem ljudi, ki so prišli in odšli, in tiste, ki so ostali. Postavljam jih na mesta v prostoru spomina. Iz glavne ulice lahko vidiš, kako so hribi oddaljeni in zaviti v tišino. Rodovitni vzorci zemlje. Rjavi jezik večnega. Južni veter, ko marec prihaja – kakor pravijo – kot lev in zapušča kot jagnje. Parfum in črnilo. Sanje in upane. Rdeče in zlato. Te ceste, ta dežela. Ceste, ki se vrtinčijo iz križišča polne hiš. Dnevi premikajočega se sonca, soleil, sonne, sol, shams… Bungenvilije padajo z ograj, velika drevesa, katerih cvetovi spominjajo na čas pred rajem.
»Rabie«, pomlad, je z nami, v nas in povsod okrog nas, z našimi zmagami in porazi. Pozdravili smo jo v petek ob 9. zjutraj, ko je bilo enakonočje. Zemlja bo na novo zadihala. Čiščenje je samo pretveza, ničesar nisem vrgla proč. Prav ničesar.
