Ko me ne bí tako bolela glava –
včeraj si dejal, da sem ta prava.
Zdi se ti, da pod mojim korakom kamni cvetijo,
da se moj glas s klavirjem zlije v simfonijo.
Ušesa si živčno pokrijem,
da ne slišim več besed,
ki tako rade spreminjajo jezo v olajšanje,
ki so krive za kratkotrajno votlo upanje.
Nočem biti več naiven otrok.
Besede visijo v zraku med nama,
umažejo belo zastavo,
in ledena toča moje jeze ohladi
tvojo razgreto moško glavo.
Nisem embalaža z nalepko »Po uporabi zavrzite«.
Ko boš spoznal, morda občudoval
vsako majhno krhko ploščico v mozaiku,
me od tvojih besed več ne bo bolela glava.
POKOP
Na preveč topel jesenski dan
južni veter vrtinči rdeče rumeno listje,
lahkotno valujoča preproga se ziblje v zraku.
Toplota visi nad zemljo kot grožnja,
da bo naša prihodnost kratka, smrtonosna vožnja.
Preobrazba narave bo konec za nas,
jutranja rosa bo poniknila v tla za vedno,
ne bo se zibal več po poljih zlat pšenični klas.
Leden pokrov prihodnje dobe ščitil bo ranjeno Zemljo,
zmračila se bo sončna, zvezdnata narava,
iz nje bo komaj čez milijone let pognala spet zelena trava.
Sami sebe bomo žive pokopali
v osiromašeno strupeno prst.
Sami sebe smo žive zazidali v beton-železo
arhitekturnih čudes stolpnic.
Kdo od nas lahko še reče,
da je spal kdaj z odejo v travi,
strmel v bel pas Rimske ceste na nočnem nebu,
se zbudil svež od rose,
za začetek dneva namesto tuša v kopalnici
skočil v čisto, mrzlo jezero plavat z ribami?
