1. maj 2008 – XI. letnik
Ovija me v meglo; koprena čudnih slutenj, neizživetih izčrpljujočih sanj.
Same prazne blodnje in ničesar, s čimer bi oznanila živost svojega uma... Kot bi ujela glasove norišnice med štiri kvadratke razpokane prazne dupline.
Očesne dupline se sesipajo vase in poglabljajo v omot niča, medtem ko se blodeča duša razrašča v neimenovanem organu.
Črna se spreminja v sivo med drsenjem v blaženo nevednost brez zavesti; v opoju uničenosti se hvaležno predam omami mrtvih možganov.
