jebi se baba
jebi se baba
vsi ki sem vas ljubila
poezija mojih mladosti
poezija mojih norosti
vino puro cazo duro
sul mare lucido
vrata ljudje hodniki
bela nuna v samostanu
jutri jutri jutri
jebi se baba
ČIGAV JE TA SVET
včeraj je bil še en dan
šla sem
s teboj in s teboj in s teboj
in zakaj
na koncu
le kristus na razpelu
nič ničesar od niča
a le nekaj od ničesar
jutri bo jutri bo jutri še kdaj
VEDNO GLASOVI
to je čudno slikam
in ampak
glasovi so
njih preganjavica
shizofrenija
in barve
in njegov glas
in njegov in njegov
ko vsi grejo
pa jaz in jaz in jaz
ne vem
to je beseda ki ji vedno pride
ICH HABE GESPROCHEN
yesterday all my troubles seemed so far away
jamais plus
je vstopil danes
ALI POZABLJAŠ
zmerom pozabljaš
vse zajebante vse
smo pustili daleč
za sabo
vsi
bodo klicani pred poslednjo sodbo
upam
in upam da jim bo žal
MOJA LJUBEZEN
je bila res je
bolezen
in vendar sem tolikokrat ljubila
s srcem
z možgani s pizdo
vedno spet znova pa ja
sebe in sebe in sebe
kakršnekoli so
moje so
kakršnakoli sem
moja sem
KAKOR MOJA LJUBLJENA DOMOVINA
tukaj nisem doma
in tam ne sploh ne
razseljena oseba
kam naj grem
moji predniki
tisoč let ali dva tisoč
ampak moji potomci
molk zapovedan
molčite vedoči molčite pametni
ližite južne riti
kurba politika
jaz kurbica mala
srce prazna pumpa v njem
vendar slike mojih ljudi
bedakov kmetov meščanov
bivših sedanjih
prihodnjih pa ni
KAKOR VEŠČA V DVIGALU
kakor vešča v dvigalu
kot ljudje brez srca
nikoli nikoli
jim ne bi mogla odpustiti
kakor ljudje ki dušo prodajajo
in svoja jajca
in si jezik skurcajo da jim pride
le bledi odsev odsvita oblasti
vešča v dvigalu ujeta
gor in dol in v perspektivi samo dol
nič ven
le not le not brez njih
zveri
jasno brez duše brloga
prodane duše prodan narod
le bledi odsvit odseva ničesar
za iluzijo oblasti
za en kurc in božji lon
KAKOR UMRETI V SONCU
plečnikova cerkev na barju
za vsakega pride enkrat čas
zadnje spovedi
je rekel župnik
poletje
prekleto zeleno
zeleno
zaslepljujoče svetlo
zunaj
v cerkvi pa duh po sladkem lesu
detajli tradicije in korenin
mojih ljudi
kot vikinška barka in znak križa
in občutek pripadnosti ljudem
in zavezanosti času
zadušljivo vroče in mirno
škoda je umreti v soncu
KAKOR JE REKEL FASSBINDER
o moj bog
samo malo pameti
naj ohranim v tej
nori družbi
na planetu opic
svoboda je to največja svoboda
da lahko končamo svoje življenje
ko čutimo da nas ne veseli več
največja svoboda izbirati
če že ne začetka
vsaj konec
kdo me vpraša
kot fassbinder
svoboden sem začeti
končati
izbirati
svoje življenje
ta človek ljubezen moja
pridi
in kaži kurac
moški ženski
kurac federacije
KAKOR KOJI KURAC
kakor koji kurac
kot mutasti norec
po telefonu zvoni
ko šiht začne
kliče ko ga konča
zvoni ko si ga v skretu meče na roko
in ne reče nič
in diha manijak
ali z usti prdi
ali odloži še preden se mu dvigne
kakor odrezana vejica
posušene glicinije v mojem kozarcu vode
pognala bo samo ko se bo jugoslavija znova konstituirala
če ga pošljem v kurc
se jutri spet javi
in jaz
ali je nora ta družba
ali pa jaz
KAKOR LIBERTY GROBNICA
ki jo je dala vklesati v bel kamen
moja stara mama
svojemu sinu mojemu stricu
potem ko ga je zajebala
ali pa ne
ali pa so ga drugi
in medvojni čas
da je napravil samomor
potem ga je pozdravljala
vsak večer
ko je prihajal od tam čez
in v strahu zase
ker nikoli niso mogli razumeti
so jo zdravili z elektrošoki
kakor
zabrisan pastel na hrapavem papirju
kakor narodna sprava
brez nje brez nje
ne morem več
KAKOR KURBE JASNE
kot jata črnih krokarjev
tolpa volkov
so oropali mojo zeleno dolino
pokradli delo mojih prednikov
izbrisali moje korenine
s piškavimi zobmi primitivci
se režijo in
s kurčevimi zamaški tlačijo
lomijo
baročne cerkvice
griče zelene
polja posevkov
grobove
mojih ljudi
vse
so zajebali
kurbe
srp in kladivo na plodni pšenici
novi gradovi nove gospode
na moj račun
in zdaj
tudi tvoj
božji srd
KAKOR ČUVAJI MEGLE
kakor resnica ni nikdar enoznačna
štirideset let
albanci imenovani šiptarji
in cigani
imenovani romi
in kateri doktor
si je zgradil katero vilo
v kateri tuji banki
za take bedarije
in kolikim albancem
bojevitim
pokončno kurčevitim
so koliko let pulili jajca
in tista megla se dvigne
nad nas
prebrati knjigo
kaj se je zgodilo
nekemu pesniku
ko je zašel
v megli balkana
KAKOR SODBA V IMENU LJUDSTVA
kakor sodba v imenu ljudstva
samo katerega ljudstva
mene kot moje ljudstvo
niti v trepalnico
me nihče ne pogleda
koliko odločitev sprejmejo oni
v imenu meme kot ljudstva
samo da o tem ničesar ne vem
kot junijski proces četvorici
kot zgodovina ki se ponavlja
kot kronstadski upor mornarjev
kot poročna slika mojih staršev
kot kolo zgodovine ki se vrti v napačno smer
ne morem
v tak sveti mir
korejskih budističnih menihov
ki potujoč
iščejo smisel
le s čim
pokončati pokončevalce
toliko zločina
v svojem imenu ne morem
sprejeti
OPOMBA: Pesmi so iz rokopisa za knjigo SURABAYA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi, zbirka Svetlin.
