Izpraznjenost. In prav zato obup.
Barvice so obrabljena maska.
Mar bo tudi tokrat pesem izpeta
pred prvo črko?!
V grozi blodim,
drsajoče misli trgajo sebe.
Uničujoče potepanje ne more
biti končano
v oazi sna ne moreš zaspati
Pomarančni sokse bo iz želodca
vrnil v kozarec
POSLEDNJE POLETJE
Nekje daleč ga čutiš. Poslednje poletje.
Ni važno, kje.
Le daleč je, daleč.
Milje in milje stran.
Vendar ga čutiš.
Poletje z mehkimi kapljicami.
S tišino v globini.
S tanko nepretrgano prozorno
membrano,
skozi katero vidiš le
zeleno vodo.
AMEN
Pride prav poseben čas.
Kot je jesen. Ali pa poletje.
Ne čutiš več ničesar.
V človeku gomazijo spomini;
išče nedoživeto.
S krtačo lebdi sredi dežja.
Smejem se spominom.
Nalivnik.
Da, pojem o preteklosti
in zakockanih dneh.
Mrtve, pikčaste sanje ne mrtvinčijo.
Ledeniki, klešče...
To je vzkotaljena prihodnost.
Rumenkasti privid, nevidna maska
mokrih, brezkrivih dni, ki
v plastičnem cvetličnem lončku
prežijo nate.
Skušam te rešiti.
Pa vendar, saj veš, prihodnost,
da v mikrovalovih okraskov
utapljaš moje marjetice.
TRI RIBICE NA SVINČNIKU
Tri ribice na svinčniku (Mobby, Speedy,
Flori) so izginile.
V VESOLJU PLOVEJO MOJI OSTANKI
V vesolju plovejo moji ostanki.
Neskončnost bo minila
in čas se bo zavrtel nazaj.
Vse s svinčnikom napisane besede se
berejo nazaj.
Iščem v množici.
In ostajam za steklom.
Na mizah, v hladilnikih in mrazu
ne smem čutiti ničesar.
Ne nazaj.
