ZVONKO: predrzen fant, se trudi biti cool, vodja šolske bande
SLAVKO: novinec na šoli, trpi zaradi selitve družine v novo hišo, rad bi, da bi ga sprejeli v šolsko bando
GORDANA: Slavkova starejša sestra, odločna deklica, ki zna uveljaviti svojo voljo.
MOJCA: Slavkova nova sošolka
UROŠ: Slavkov novi prijatelj
MATEJ, ANDREJ: člana šolske bande
PRINC SLAVOMIR: zasanjan graščak
GOSPOD DOBROSLAV: čarodej, večinoma raztresen čarovniški mojster
PRINCESA SANJA: zdolgočasena princesa, ki bi rada kupila vrečko sreče
SREČKO 1, SREČKO 2, SREČKO 3: pravljična bitja, vajenci gospoda Dobroslava, za katerega nabirajo srečo
I. DEJANJE
Nastopajo Slavko, Gordana, Uroš, Mojca. Zvonko, Matej, Andrej
Kraj dogajanja je podstrešje velike stare hiše, rahlo zaprašeno in na tleh ležijo predmeti, ki so se nabirali desetletja (stoletja?), pa jih je prejšnji gospodar pozabil, med drugim cula iz blaga, star medved in lestev. Ob strani stoji miza, na njej zloženi krožniki in skodelice, kolač in nekaj steklenic Coca Cole. Nad njo visi girlanda – opaziti je, da je prostor pripravljen za slavje. Nekaj stolov stoji naokrog, v kotu je stojalo, na katerem leži stara pokrajina z nekaj vagoni in zadaj ob steni kraljuje velika skrinja.
1. prizor
Nastopi Slavko, sin družine, ki se je pravkar vselila. Nosi termovko in kup plastičnih kozarcev. Termovko in kozarce položi na mizo poleg krožnikov. Potem pospravi stole na rob, sede na enega, videti je resen, skoraj malo žalosten, pogleda na uro in globoko vzdihne.
SLAVKO:
Torej me bodo vendarle pustili na cedilu. . . saj bi si lahko mislil. Gotovo je spet tisti Zvonko naščuval druge proti meni . . . (vstane in jezno brcne v culo, ki leži na tleh.) res ne vem, kaj ima proti meni!
GORDANA:
(kliče za odrom) Slavko, Slavko kje si?
SLAVKO:
Tukaj! Tu zgoraj sem, pod streho! Kar pridi gor.
Nastopi Gordana. V rokah drži žlice, vilice in serviete.
GORDANA:
Hej, kaj še nikogar ni? (odloži pribor na mizo h krožnikom)
SLAVKO:
(spet sede, žalosten, razdražen) Ne, saj vendar vidiš! Tudi ne verjamem, da sploh kdo pride. Zvonko je gotovo poskrbel za to.
GORDANA:
(vzame stol, sede poleg Slavka) Oh, bratec, nič ne skrbi. Zakaj pa naj bi imel tisti Zvonko kaj proti tebi?
SLAVKO:
Oh, kaj pa vem. (vstane, hodi naokrog) Zakaj smo se sploh preselili sem. V tole prastaro, veliko preveliko hišo! Saj to sploh ni hiša! (pobere culo) To je grad!. Vlažen, smrdljiv, star grad! (zdaj je že besen in vrže culo na tla)
GORDANA:
Torej meni je všeč! Res je stara, ampak – kar predstavljaj si, kdo vse je mogoče že tukaj prebival. (pobere medvedka in ga hudomušno ogleduje) Poglej, mogoče se je s tem medvedom igrala kdaj kakšna princesa!
SLAVKO:
Ja! Pa veš, kako mi to dol visi.
GORDANA:
Daj no . . . (se ozre naokrog) Hej, mogoče pa tukaj straši. To bi bilo res cool. Potem bi imeli svoje hišne duhove. Buuu!
Najde belo cunjo, pokrije z njo medveda in maha z njim Slavku pred obrazom. On se brani.
GORDANA:
Uau. Res super cool.
Položi medveda spet v kot in gre k železnici.
GORDANA:
In vse te reči tukaj . . . Vse lahko pokažeš prijateljem. Gotovo jih bo zanimalo. Najbrž nihče od njih ne stanuje v taki hiši!
SLAVKO:
Kakšni prijatelji? Vidiš mogoče tukaj kakšnega prijatelja? Mojih prijateljev ni tukaj. In na tej trapasti, bedni, novi šoli ne bom NIKOLI našel novih!
GORDANA:
Pa saj sem tudi jaz že našla nove prijateljice.
SLAVKO:
To je nekaj drugega. Ti si punca.
GORDANA:
(dvigne obrvi) A! In kaj zato tako drugače?
SLAVKO:
Puncam je laže. Fantje so . . . saj tudi jaz ne vem. Tukaj so vsi ali Zvonkovi prijatelji, ali pa so idioti, ki se ga bojijo.
GORDANA:
Pa ti? Se ga ti tudi bojiš?
SLAVKO:
(se podcenjujoče namrdne) Jasno, da ne!
GORDANA:
Pa ti nočeš postati njegov prijatelj?
SLAVKO:
(skomigne)
Zunaj se slišijo glasovi.
UROŠ:
Hej, je kdo doma?
SLAVKO:
To je Uroš.
GORDANA:
No vidiš! Ti pa si mislil, da nikogar ne bo.
SLAVKO:
Saj je tudi samo eden, pa še ta je prepozen.
GORDANA:
Oh, ne bodi taka tečka . . . (zakliče) Uroš! Tu zgoraj smo. Kar pridi gor. Naša žurka je na podstrešju.
UROŠ:
(nastopi) Haj,
GORDANA:
Haj! Jaz sem Gordana, Slavkova sestra. Za zdaj vaju zapuščam.
Odide. Slavko in Uroš se pozdravita z ritualom, s pestmi in ploskom dlani.
SLAVKO:
Haj, fant!
UROŠ:
Haj, fant! Sorry, da sem tako pozen, pa nisem takoj našel hiše Precej od rok je. Ampak, čuj, tu se imate pa zares cool.
SLAVKO:
Sovražim to staro podrtijo.
UROŠ:
Zakaj pa? Saj je vendar super! Tukaj bi kot nič lahko stanovali duhovi.
SLAVKO:
Oh, fant! Nikar ne začenja zdaj še ti s temi oslarijami! Že moja sestra me s tem na smrt živcira.
Oba sedeta.
UROŠ:
Kaj pa ti je?
SLAVKO:
Saj vidiš. Že skoraj cel mesec sem na tej novi šoli . . . in zdaj, ko jih povabim na žurko, nihče ne pride.
UROŠ:
Pa saj jaz sem prišel.
SLAVKO:
Ja, ti si prišel. Ampak samo zato, ker tudi ti nisi v Zvonkovi bandi.
UROŠ: (užaljeno)
No!
SLAVKO:
Ja, že dobro. Žal mi je. Nisem tako mislil. Ampak, če ne šteješ k bandi, tukaj pač nisi priljubljen! To sem se tačas že naučil. Tukaj me nihče ne mara.
UROŠ:
Samo Zvonko te ne mara.
SLAVKO:
Ja, ampak to ni dovolj. Zato me tudi drugi ne marajo, ali pa si ne upajo priti.
UROŠ:
Mogoče. Pa saj je vseeno. Hej, cool, vlak. Igrajva se.
Oba gresta k vlaku.
UROŠ:
In veš kaj? Ni čisto res, kar praviš, mislim, da si Mojci všeč.
SLAVKO:
Mojci? Pa saj je tudi ona v bandi.
UROŠ:
(se zahihita) Mogoče te Zvonko tudi zato ne mara.
SLAVKO:
Ali hodita skupaj?
UROŠ:
Kolikor vem, ne. Ampak Zvonko rad vse komandira.
SLAVKO:
Saj to vendar ni mogoče, da en sam tip terorizira celo šolo.
UROŠ:
Dokler se nihče ne upira . . .
SLAVKO:
Pa ti? Saj ti že ves čas stanuješ tukaj. Se nisi nikoli uprl?
UROŠ:
Ne, meni je vseeno. Razen tega mi da večinoma mir. Saj do zdaj. Zdaj se bo mogoče spremenilo. Prepovedal nam je namreč, da gremo na tvojo žurko.
SLAVKO:
To sem si mislil. Tak idiot.
GORDANA:
(kliče od zunaj) Slavko! Mojca je prišla! Poslala jo bom k vama gor!
SLAVKO:
(zakliče) Dobro!
UROŠ:
(pomežikne) Kaj sem ti rekel? Zagledana je vate!
SLAVKO:
(poskuša biti cool) Nehaj . . . kaj pa čvekaš . . .
MOJCA:
(nastopi) Haj, ljudje!
UROŠ:
Haj!
SLAVKO:
(malce živčen) Haj! Boš Colo? Tudi pecivo je tukaj. Vzemi si, kar hočeš.
UROŠ:
(bolj zase, malo spačeno) Ali boš colo? Tudi pecivo je tukaj! Fant, ta sprejem je pa res cool.
SLAVKO:
(ga sune, jezno zašepeta) Drži kljun! (Uroš se zahihita)
MOJCA:
Hvala. (gre k mizi, vzame colo) A nobenega drugega še ni?
UROŠ:
(z rahlo podcenjevalnim glasom) Ne. Gotovo tudi nikogar več ne bo. Pravzaprav sem presenečen, da si ti tukaj. A ni Zvonko vsem prepovedal priti?
MOJCA:
Ja, je. Počasi gre vsem na živce! . . . vedno hoče imeti glavno besedo in komandira druge otroke. Zadnjič je s svojimi fanti pred šolo na vseh kolesih prebodel zračnice. Razen tistim, ki so v njegovi bandi, seveda. Potem je rekel, da bo to druge izučilo in da bo vsakega, ki bo kaj rekel, pretepel.
UROŠ:
Ampak jaz sem mislil,da si tudi ti v njegovi bandi?
MOJCA:
Ja, pravzaprav že.
UROŠ:
Pa ne boš imela zdaj sitnosti, ker si prišla sem?
MOJCA:
(napadalno) Hej, meni ne bo nihče ukazoval . . . (potem malo tiše) Sicer pa . . . saj i treba, da izve . . . a ne?
UROŠ:
Torej jaz gotovo ne bom nič rekel!
SLAVKO:
Z menoj tako ne govori.
MOJCA:
Potem je vse v redu. Pa je res lepa hiša!
SLAVKO:
(zavije oči) O, fant . . .
UROŠ:
Ja, ja, kaže, da naš Slavko nad njo ni tako navdušen . . .
MOJCA:
(presenečeno) Zakaj pa ne?
SLAVKO:
(zamahne z roko) Saj je vseeno.
MOJCA:
Torej jaz bi že dala kaj za to, da bi stanovala tukaj. Hiša je bila dolga leta prazna. Kar se spomnim, nihče ni stanoval tukaj. Najbrž je bila predraga, zaradi obnove in tako. Ampak včasih, kadar smo se s prijatelji ob vikendih vozili s kolesom, smo prihajali sem in si izmišljali zgodbe. Nekoč smo hoteli celo vlomiti in si jo ogledati. Potem pa nas je bilo preveč strah.
SLAVKO:
Zakaj pa strah, če nihče ni stanoval tu?
MOJCA :
No ja, slišali smo zgodbe o duhovih . . . in da je nekoč stanoval tukaj čarovnik . . .
UROŠ:
(se zasmeje)
SLAVKO:
(zavije oči in zastoka)
MOJCA:
(se ozre po prostoru) So to vaše stvari, ali so bile že tukaj?
SLAVKO:
Pol – pol.
MOJCA:
(napeto) Pa? Si že kdaj brskal po teh starih stvareh?
SLAVKO:
Ne. Do zdaj smo imeli dovolj dela s tem, da smo uredili spodnje sobe. Podstrešje so samo malo pospravili, zaradi žurke.
MOJCA:
(dvigne obrvi) So pospravili?
SLAVKO:
(malo v zadregi) No ja, mama ga je na hitro pometla . . .
MOJCA:
O, uau, tale skrinja? Si že pogledal noter?
SLAVKO:
Ne . . .
MOJCA:
Fant, je to napeto. Bi jo prebrskali?
SLAVKO:
Kar se mene tiče.
UROŠ:
Prima . . .
Potisnejo skrinjo v ospredje. Zaprta je s staro ključavnico.
MOJCA:
Oh, ne! Zaklenjena je . . .
UROŠ:
Lahko bi razbili ključavnico . . . (vprašujoče pogleda Slavka.
SLAVKO:
Kar se mene tiče. Saj je samo stara, zarjavela ključavnica. To bi že šlo.
Z nožem odpro ključavnico in počasi dvignejo pokrov. Napeto se spogledajo.
UROŠ:
Uau! Saj je polna starih reči.
Začno preiskovati skrinjo.
MOJCA:
(komentira) Pisma . . . ogledalo . . . zajemalka . . . o, stara knjiga . . . fant, kako je težka, še sreča, da nam takih danes ni treba brat, saj dobiš krč že, če jo samo držiš . . .
UROŠ:
Pokaži!
MOJCA:
(mu poda knjigo)
UROŠ:
Oh, mislim, da je to latinsko . . . mogoče pa je čarovniška knjiga.
SLAVKO:
Nehaj že s temi svojimi čarovniki in duhovi . . .
MOJCA:
Poglejta tole!
Potegne iz skrinje črn klobuk, ki je videti kot čarovniški, pa dolgo črno ogrinjalo.Strese ga in si ga ogrne.
MOJCA:
(zadovoljno Slavku) Ha! Saj sem vedela! No, kaj praviš zdaj? To je zagotovo čarovniški plašč.
Slavko zavzdihne in skomigne, izza odra se zasliši glasba in več glasov.
GORDANA:
(zunaj) Kdo ste pa vi?
ZVONKO:
(zunaj) Umakni se! Kje je žurka?
MOJCA:
Sranje. To je Zvonko. Zdaj bojo sitnosti . . .
UROŠ:
Skrijmo hitro te stvari.
Spravijo spet vse v skrinjo in jo potisnejo na stari prostor. Nastopijo Zvonko, Andrej in Matej. Oblečeni so v usnjene jope in Andrej nosi na rami kasetnik, iz katerega doni glasna glasba. Postavijo se na sredo odra. Zvonko da Andreju z roko znak, da ugasne muziko. Za hip vsi molčijo.
ZVONKO:
Tako, tako, tako . . . tukaj je torej ta slavna otvoritvena zabava Našega vsestransko priljubljenega novega sošolca . . ah, kako ljubko . . . Cola in pecivo . . . pravi pridni mamin sinček . . .
Andrej in Matej se zlobno zasmejeta, Zvonko važno hodi naokrog in si ogleduje stvari na mizi.
ZVONKO:
Ne vem . . . saj mogoče me spomin vara, ampak . . . ali nisem ukazal, da nihče ne sme priti sem? (Andreju) Ali sem?
ANDREJ:
Si!
MATEJ:
Jasno, fant . . .
ZVONKO:
(Urošu) Da boš TI kljub temu tukaj, sem si tako mislil. Saj si Tako popolna zguba. Ampak ti . . . (gre k Mojci in jo prime za brado) Da boš ti stopila na napačno stran, tega si ne bil mislil!
MOJCA:
(se ga otrese) Napačna stran? Kaj pa sploh hočeš s tem? Ali ne moremo biti kratko malo vsi prijatelji, srečni in zadovoljni?
ZVONKO:
(spačeno) Srečni? Srečni in zadovoljni? Kakšne nove besede so pa to? (jo prime za tilnik in potegne njen obraz čisto k svojemu) Biti srečen sploh ni cool, punčka!
MOJCA:
Kako pa to veš? Saj se vedno samo nezadovoljen in slabe volje in misliš, da ti vsak kaj hoče . . . ti gotovo še nikoli nisi bil srečen. Kako pa potem veš, ali je to cool ali ne.
ZVONKO:
Oslarija . . .
MOJCA:
Ti se znaš samo prepirati. Tak hočeš biti, kot tvoj starejši brat, ki se ga vsi bojijo. Celo oblačiš se tako kot on. Ampak nekaj ti povem. Tvoj brat ni dober zgled. Gotovo ga bodo še kdaj zaprli.
ZVONKO:
Pusti mojega brata v miru! (jo odrine) Kot kaže, moramo tukaj malo pospraviti . . .
S prijateljema začne prevračati stvari. Zmečkajo kolač, zmečejo plastičen kozarce in pribor na tla, prevrnejo nekaj stolov, potem pride Matej do vlaka.
MATEJ: Hej, Zvonko, poglej si no tole . . .
ZVONKO:
Poglejte no . . . vlak. (Slavku) Gotovo nam ga boš rad malo posodil, a ne?
SLAVKO:
Prav gotovo ne. Roke proč!
ZVONKO:
(se pači) Oh . . . zdaj sem pa res razočaran. Kaj naj rečem, no ja, bojim se, da si ga bomo morali vseeno sposoditi . . . za zmiraj, jasno . . . (Matej in Andrej se zasmejeta) . . .Fanta, stvar gre z nami.
ANDREJ:
Ja, fant.
MATEJ:
Torej . . .
Odlomek iz prvega dramskega besedila, ki je skupaj z Internatom izšlo pri Mariborski literarni družbi.
